Škart

Iz Geslo


Avtor: Kim Komljanec
Leto nastanka:
Žanr: Drama
Krstna uprizoritev: 8. marec 2007, Mestno gledališče ljubljansko, režija: Jaša Jamnik
Število moških vlog: 2
Število ženskih vlog: 3

Vsebina

Čas in prostor

Prostor v drami ni enoten, saj se dogajanje odvija v stanovanju, v pisarni, v domu za ostarele. Zgodba je vložena v okvir: na začetku je Marjan voznik taksija in takrat spozna svojo bodočo ženo, ko se ta usede v avto. V sklepnem dejanju pelje svojo nosečo bivšo ženo v porodnišnico, spet kot voznik taksija. Med tema dvema dogodkoma pa čas linearno poteka (jutro, večer, naslednji dan, teden ..., na kar sklepamo iz dogajanja), le Nataša med dogajanjem doživlja sanjske prizore z Marijo, Marjanovo mamo.


Osebe

  • Marjan: moški srednjih let, poročen z Natašo, živita skupaj z njegovo mamo. Na začetku ga spoznamo kot voznika taksija, nato kot zaposlenega v biroju. Njegov šef je Mišo, ki ga izkorišča za svoje nelegalne poslovne potrebe. Je človek brez hrbtenice, nima svojega mnenja, vsak ga lahko prepriča. Ta nesigurnost izvira iz odnosa njegove matere, ki ni spregovorila vse od njegovega rojstva in ga vseskozi zavrača, on pa kljub temu skrbi za njo in si želi njene pozornosti in pohval.
  • Nataša: Marjanova žena, ki stremi za poklicno kariero. Je vse bolj nezadovoljna v življenju s pasivnim Marjanom, na živce ji gre tudi njegova molčeča mati. Tudi to, da še nima otroka, zanjo predstavlja problem.
  • Mišo: je preračunljiv in ciničen ženskar, ki se z novim dekletom Tatjano odloča za bolj resno skupno življenje. Z Marjanom manipulira, je le igračka v njegovih rokah za uresničitev ciljev.
  • Marija: Marjanova mama, ki molči vse od njegovega rojstva. Skozi zgodbo spoznamo, da ga je že v nosečnosti zavračala, govorila je, da je mrtev in se ga hotela znebiti. Po porodu je nehala govoriti, za sina se ni zanimala. Tudi sedaj, ko je odrasel, ga zavrača, Marjan pa si želi njene pozornosti. Svoja čustva kaže le skozi mimiko, spregovori le enkrat.
  • Tatjana: Mišotova zaročenka in zdravnica, ki stremi za boljšim poklicnim položajem. Je moralizatorska, sama pa se svojih nasvetov o zdravem življenju ne drži. Njena vloga je manjša, avtorica jo verjetno hoče »uporabiti« kot žrtev, ki umre v tunelu.

Zgodba

Drama Škart postavi pred nas Marjana, Natašo, Miša in Tatjano, ki so precej značilni pripadniki srednjega razreda, razmeroma uspešni ljudje okoli tridesetih, ki nimajo otrok in delajo predvsem (za) poklicno kariero. Spoznamo tudi Marijo, Marjanovo mamo, ki se je ob sinovem rojstvu zavila v molk in s tem obremenila sina do te mere, da se prav o ničemer ni sposoben odločiti. Marjan je doma popolnoma podrejen Nataši, v biroju pa Mišotu, ki to izkoristi in ga zvleče v projekt izgradnje južne obvoznice in tunela, ki je z njegovim očetom na ministrstvu za promet in zveze že vnaprej dogovorjen. Njegovo ime potrebuje le za podpis skorumpiranega projekta. Po ženinem prigovarjanju ga Marjan, ki se sprva brani, sprejme. Življenje se obrne na bolje: projekt uspešno poteka, Marjan podpisuje že vnaprej določene pogodbe. Nataša celo prepriča Marjana, da dasta Marijo v dom, kjer jo on vsak dan obiskuje, čeprav ga ona ignorira. Vrhunec je dosežen ob uspešni otvoritvi  »Marjanovega« projekta, ko ga tudi minister za promet in zveze (Mišev oče) pohvali, da »ima jajca«. Tisti večer se vsi napijejo (Marjan, Nataša, Mišo in njegova bodoča žena Tatjana) in na plan privrejo Marjanove travme o njegovi nesposobnosti, saj večkrat ponovi ministrove besede. Končno se počuti sposobnega, zdi se mu, da je nekaj izpeljal sam, čeprav mu je Mišo dal vse, položeno na pladenj. V naslednjih dneh pa gre vse navzdol, saj se zgodi tragedija: v tunelu, na katerega je bil Marjan tako ponosen, umre Tatjana zaradi napake v ceveh. Pretresenega Mišota tolaži Nataša, Marjana pa začne mučiti občutek krivde. Še bolj se zapre vase, ne hodi v službo in Mišo ga odpusti (ne potrebuje ga več). Nazaj domov pripelje celo mamo in Nataša, ki zve, da je noseča, tega ne prenese ter ga zapusti. V sklepnem dejanju se bivša zakonca spet srečata, ko jo Marjan kot voznik taksija pelje v porodnišnico, a ga Nataša ne vidi.

Nataša ima skozi celotno zgodbo sanjske prizore, v katerih se »pogovarja« z Marijo (v resnici govori le Nataša, ko pa naj bi govorila Marija, ni nobenega glasu od nje, ampak taščo vseeno razume). Ob koncu pred sklepnim dejanjem doživi sanjski prizor, ko visoko noseča obišče Marijo v domu za ostarele in ta prvič spregovori – kako je bilo v njeni nosečnosti in da se ji je zdel sin že takrat mrtev, čeprav ji ni nihče verjel. Natašo ji zameri, ker ni poskrbela za sina, a se strinja z Marijo, da se ji Marjan nikoli ni zdel zares živ.

Interpretacija

Škart se loteva resne tematike korupcije, vendar jo obdeluje na komunikativen, do bralca in gledalca prijazen način. Življenje zmeraj znova potrjuje rek: "Kar seješ, to žanješ." Tako se tudi Marjanovemu sodelavcu Mišu njegovo početje vrne kot bumerang in ga zadene v zasebnosti (tam, kjer je najobčutljivejši), ko mu v tunelu umre zaročenka Tatjana. V tem smislu je njegova izjava (ko prepričuje Marjana, naj ne mečka tako dolgo z odločitvijo) "Pa tukaj ne gre za življenja, a razumeš? Za en projekt gre," čisti cinizem in hkrati napoved njegove lastne usode. Tako nelegalni posli in načrti, ki v našem vsakdanjem življenju gladko potekajo, tukaj doživijo tragičen konec.

Na drugi strani pa spoznavamo posameznika, ujetega v ta svet. Skupno vsem štirim osebam oziroma obema paroma je stremenje k boljši karieri, kar je znano vsem nam v današnjem svetu. Prav tako kot v Škartu, tudi mi želimo čim višji položaj, želimo se dokazati in s tem biti tudi bolje materialno preskrbljeni. Vendar se zdi, da višji položaj ne prinaša sreče. Mišo, Tatjana, Nataša imajo dobre službe, a si hkrati želijo še boljše izhodišče. Vprašanje je, kdaj se ta začarani krog konča?

Skozi besedilo spoznamo tudi zlagane medčloveške odnose. Ljubezen, prijateljstvo, vsa čustva so navidez pristna. Marjan in Nataša sta se na začetku verjetno imela rada, a je ljubezen s časom minila. Sedaj je predvsem Nataša naveličana moža, njegove vodljivosti, nesposobnosti, ponižnosti pred materjo. Mišo je s Tatjano verjetno zato, ker »pašeta« skupaj – oba poklicno uspešna in samska. Problematična je tudi ljubezen med sinom in materjo – ona ga zavrača, on si želi njene ljubezni. Najbolj pa se zlaganost čustev pokaže pri prijateljstvu med Marjanom, Mišotom, Natašo in Tatjano. Navidez prijazni drug z drugim, a skozi zgodbo spoznamo, da to prijateljstvo ni pristno. V svetu, kjer je pomemben le uspeh, so kakršnikoli pozitivni medsebojni odnosi nezaželjeni.

Kaj torej v tem besedilu predstavlja škart, ki pomeni slab, nekvaliteten izdelek oziroma izmeček? Sigurno so to lahko počene cevi v tunelu, slabo narejena drenaža, zaradi katere se usode vseh nastopajočih oseb v njej drastično spremenijo, ko Tatjana umre. Marjan postane še bolj apatičen, pasiven, saj se čuti krivega zaradi dogodka. Nataša, ki je končno noseča, spozna, da se mož ne bo nikoli spremenil, zato ga zapusti. Miša, ki je preračunljiv in ciničen, pa njegova prevara udari tja, kamor najbolj boli, in sicer v zasebnost. Škart je lahko tudi sam Marjan, saj ga v bistvu njegova mama označi za takega. Vse od njegovega rojstva molči, tudi v nosečnosti ga je zavračala in se ga hotela znebiti, saj se ji je zdel mrtev. Tudi Natašo vpraša, če se ji je zdel Marjan kdaj živ, na kar ji ona z molkom potrjuje. Marjan torej drsi skozi življenje, vsi ga lahko obračajo in to v očeh drugih ni nekaj pozitivnega, saj moraš biti v takem svetu naravnan na zmage, moraš biti dejaven, da uspeš. Marjan pa ni tak. Škart lahko končno predstavlja tudi celotna družba, ki je pokvarljiva, slabo izdelana, spreminja se, a ne na boljše. V ospredju so nelegalni posli, korupcija, povzpetništvo, odvračanje od zasebnih odnosov, izpostavljanje zunanjega izgleda itd.

Objave

  • Škart. Gledališki list, Mestno gledališče ljubljansko, Ljubljana, 2007

Vir

  • Cobiss