Barbara Cerar/nagrade

Iz Geslo

Že v svojih prvih gledaliških in filmskih vlogah deklet in mladih žensk je Barbara Cerar opozorila nase s posebno, njej lastno notranjo lepoto in z izrazitim občutkom za življenjsko in individualno resnico. Z vse bolj kompleksnimi igralskimi nalogami pa se je razvila v suvereno in zrelo interpretko. Poglobljene vloge večplastnih in tudi kontroverznih ženskih likov pričajo o pogumnem umetniškem iskanju. V njenem opusu nemara prelomna vloga Sare v igri Ane Lasić Za zdaj nikjer (2005/2006) ji je omogočila, da je pokazala številne igralske potenciale: suvereno preigravanje različnih žanrov, občutek za tragiko lika, ki ga je podala na meji komičnega in celo parodičnega. Predvsem pa je znotraj zapletenih preobratov v zgodbi in raznorodnih stilov uprizoritve ustvarila prepričljivo in celovito podobo sodobne, zapletene, ranljive in močne ženske obenem. Enako inovativno je oblikovala potem še vrsto likov iz klasične dramske literature in jim dodala prav posebno sodobno občutljivost. V sezoni 2006/2007 je še posebej prišla do izraza njena igralska virtuoznost. Vloga Gillian v Prerekanjih Juliana Barnesa je prav posebna igralsko uprizoritvena naloga, saj je v ospredju govornainterpretacija romaneskne predloge, obenem pa uprizoritev zahteva živo prezenco izrazitih osebnosti. Ženska, ki se nekako mimo svoje volje znajde v ljubezenskem trikotniku, se med dvema moškima, ki se bojujeta zanjo, opredeli za ljubezen in za polno življenje. Pri tem je subtilna, a odločna, v svojih dejanjih jasna, vendar v svojem dojemanju življenja zmeraj tudi nekako neulovljiva in skrivnostna, potopljena v emocionalno nabito dogajanje, ki ga blaži s humorjem. Duhovita, polna in občutljiva stvaritev. Kot Lucinda v komediji [[Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni]] Dušana Jovanovića se je Barbara Cerar ponovno in na novo razživela v svojem komedijantskem žaru. Tu je suverena,razigrana, duhovita, iznajdljiva v ustvarjanju zmeraj novih komičnih zasukov, pri tem pa vseskozi obvladana in precizna. V komičnem kontekstu igre si privošči celo lascivnost, a jo zmeraj tudi inteligentno osmeši. Njena Lucinda je v uporabi igralskega izrazja prava komedijantska parada, dopolnjena še s pretanjenim posluhom za igralske partnerje in tonaliteto predstave v celoti. V sezoni 2008/2009 je Barbara Cerar vrsti svojih izjemno zanimivih vlog dodala še dve pomembni igralski kreaciji. Najprej je bila Kasandra v Ajshilovi Oresteji, izjemno zahtevni uprizoritvi trilogije, ki velja za temeljno besedilo evropske dramatike. Natančna, globoko podoživljena in skrbno oblikovana je bila v kreaciji svojega tragičnega lika, tujke in prerokinje, ki se zaveda svoje nesrečne usode, a ji ne more ubežati. Enako prepričljivo je svojo nesrečo prelila v maščevalnost kot Erinija v igralskem zboru. Pri tem je suvereno obvladovala tehnično zahtevne mizanscenske naloge. Z osrednjo figuro v Barčici za punčke Milene Marković je Barbara Cerar odigrala nenavadno biografijo; od radovedne deklice, ki sklene, da bo zapustila dom in se podala v svet, do uveljavljene umetnice, ki je že pri koncu življenja. Posamezne »postaje« v njenem življenju so vezane na določene pravljice oziroma na tiste pravljične junakinje, ki jih je v določenem obdobju mogoče aplicirati na življenje. Ta postmodernističnidramski postopek medbesedilnih navezav je Barbara Cerar skozi svoj lik pronicljivo in uspešno prelila v gledališko predstavo. Z inteligentno interpretacijo, pevskimi in gibalnimi bravurami ter smislom za humor je pravljice, sicer del našega sveta in naše vzgoje, razumela kot iluzijo, ki lahko ublaži trpke življenjske izkušnje. Njene Mlajša sestra, Alica, Sneguljčica, Zlatolaska, Palčica, Princeska, Ženska in Čarovnica so podobe sodobnega dekleta in ženske, ki z ljubeznijo zanika krutost, s samoironijo prikriva svojo krhkost, bolečino ob življenjskih porazih pa skuša preliti v ustvarjalnost. To nevsakdanjo in izjemno kompleksno nalogo je Cerarjeva opravila celovito, z eruptivno energijo, ki je zaobjela tako poezijo kot bolečino nekega življenja in njegove umetniške refleksije. Z zmeraj svežim in inovativnim igralskim pristopom je Barbara Cerar postala pomembna protagonistka današnjega slovenskega gledališča, o čemer pričajo njene vrhunske vloge tako iz klasičnega kot sodobnega repertoarja.

Darja Dominkuš

  • Almanah Prešernovega sklada, Upravni Odbor Prešernovega sklada, Ljubljana 2010