Danes ali apokalipsa

Iz Geslo

Avtor: Andrej Blatnik
Žanr: Drama
Uprizoritev: 05.11.1984, r. Iztok Alidič, Gledališče čez cesto, Kranj (Delavski dom)
3 moške, 2 ženski vlogi


Vsebina

Zasedba



Mnenja in kritike

PRISPEVEK K SLOVENSKI BLAZNOSTI

Kranjski gledališki zanesenjaki, zbrani v eksperimentalni skupini “Gledališče čez cesto – Jugoslavija”, so čez poletje bolj ali manj pridno pripravljali predstavo, katere premiero smo lahko videli v ponedeljek, 5 novembra, na odru kranjskega Delavskega doma. Uporabili so besedilo mladega slovenskega avtorja Andreja Blatnika – Danes ali apokalipsa. Andrej je svojo igro napisal že leta 1980 in do zdaj je doživela že dve uprizoritvi, ki so ju pripravili srednješolci. Tokrat pa se je “odrske improvizacije”, tako je delo namreč podnaslovljeno, prvič lotila skupina že preizkušenih igralcev, ki jim ne manjka delovnega elana in občutka za sodobno snov.

Andrej Blatnik sodi v takorekoč najmlajšo skupino slovenskih pisateljev, ki prihaja do izraza ravno v zadnjih dveh letih, ko so jim slovenske založbe blagohotno naklonile pozornost. Izdale so nekaj njihovih knjig, med njimi je lani izšla tudi Andrejeva – Šopki za Adama venijo. Ob tem pa se pozornost nanje obrača tudi v zvezi z ustanavljanjem Književne mladine Slovenije, katere pobudniki in organizatorji so prav mladi slovenski pesniki in pisatelji. Ne nazadnje pa te avtorje redno srečujemo tudi na straneh slovenskih kulturnih revij, bodisi da gre za prozne in pesniške primere, bodisi za kritiko oziroma esejistiko. Ta skupina pa je v sebi diferencirana, saj so v njej vendarle zbrani ljudje različnih interesov, nagnjenj, konec koncev pa je vsak od njih individuum za sebe, ki po svoje doživlja moderni svet in nanj reagira. Andrej v tem oziru pripada nekako tradicionalni liniji, ki se je uspela znebiti raznih ludističnih poigavanj, da bi prišla do stopnje, ko s humanističnega stališča presoja svet in ga po svoje preobrača. Poimenovali so to z mogočnim optimističnim pojmom – postmodernizem.

Andrej je Apokalipso napisal že leta 1980, takrat je bil star osemnajst let. Iz tega je razumljiva snov igre, po drugi strani pa tudi njena nedodelanost. Ta se kaže predvsem v premajhni motiviranosti posameznih dogodkov in v zarisanosti posameznih junakov, ki hočejo biti posamezniki, a nobenih atributov ni, ki bi jih potrjevali v tem, tako ostanejo arhetipi, še več, vsak od likov v igri je arhetip.Tukaj se meje besedila razprejo in dopustijo najrazličnejša tolmačenja, kakor tudi nove vsebinske vneske, ki celoto obogatijo z nazornimi ponazoritvami. Za to pa so nujno potrebni režiserjeva in dramaturgova fantazija, občutek za poanto besedila, ki jo prinaša tudi spretnost in domiselnost igralcev. Prikaže se torej, da igra take vrste uspe lahko le kot plod dela celotne skupine, ne le posameznika, ki bolj ali manj uspešno dirigira ostalim. Na primeru kranjske izvedbe, se je to lepo pokazalo.

In sama predstava – o čem govori, kaj razvozla, razkrinka pred gledalcem (nekomunikativnim, sedečim v zatemnjeni dvorani, a nikakor ne odsotnim), kaj mu sporoča?

Prisostvovali smo mozaičnim slikam iz odraščanja nekega fanta, ki se lahko imenuje Tone ali pa Jure… Kot je maloprej zapisano, se čas v naši zavesti tako brezkrben in lep, razkrinka kot ena sama travma, grozljivka, groteska. Starševska sebičnost, ki pride najbolj do izraza v družini, totalitarni celici krščanskega kulturnega sveta (tudi slovenskega), je razgaljena. Seveda ne prvič. Kljub temu pa je Apokalipsa eden od zelo nazornih prispevkov k slovenski blaznosti.

Apokalipsa je odsotna. Tone je ujet v tradicionalne družinske zidove. Vsak njegov upor je zadušen. Ali ga tudi v resnici zmore, resnično in iz sebe? Ne! Del kolesja je, kolo tradicionalne in kolo generične pripadnosti ga povozita.Obstaja le želja po vedrosti, pogumu in modrosti, s katero se sprijazniti s svetom, a ga tudi spreminjati.

In v čem je presežnost izvededbe kranjskih zanesenjakov? Banalno, sveto, resnično, preraste pred nami v nenavadno, irealno grozljivo grotesknost. Sestop na odrske deske življenja predstavlja torej soočenje z dejanskim, resničnim, s tistim, kar in kakor resnično biva. Prodorna, magična moč gledališča se izkaže prav tu.

Enakovredno so se za predstavo, takšno kot smo jo videli, potrudili: Igor Pavlovič, Andreja Ažman, Andrej Krajcer, Dunja Pavlovec, Srečo Kolenc, Bojan Regouc, Boris Zaletel, Jolanda Tičar, Mirjam Novak in Iztok Alidič. Gledalci, neme sohe, so zrli predse in spremljali predstavo. Odploskali in odšli. Magija prostora in potvarjanja življenja v njem, le zato, da bi se pokazalo v pristnejši, če ne celo v pravi luči, sta izpraznjena, pripravljena na novo komunikacijo.

Marijan Pušavec, Gorenjski glas, 16. 11. 1984