Grobnica za pekarno

Iz Geslo

Avtor: Ivo Svetina
Leto nastanka: 2009
Žanr:
Oznaka: Skoraj dokumentarna drama
Krstna uprizoritev:
Nagrade: Grumova nagrada 2010

Vsebina

Grobnica za Pekarno s podnaslovom Skoraj dokumentarna drama se dogaja med letoma 1976 in 1977 v eksperimentalnem gledališču Pekarna, ko se je pripravljala uprizoritev znamenite Kiševe novele Grobnica za Borisa Davidovića. Poleg resničnih slovenskih oseb - igralcev, odrskega mojstra, ustanovitelja Pekarne, režiserja, pisca in dramaturga - se v zgodbo občasno integrira tudi del iz Kiševe novele. Tako njegov naslovni junak, ki je umrl že leta 1937, deluje v Pekarni in resničnost razblini z novo resničnostjo. Grobnica za Pekarno je drama o kolektivnem duhu njenih ustvarjalcev, o denarju, oblasti in nesprejemanju ´drugačnosti´. Odrska realizacija mladim entuziastom ne uspe, saj režiser skrivnostno izgine nazaj v Beograd - ker se kulturniški vrh ni strinjal z vsebino novele -, slovenski umetniki pa nadaljujejo pot v institucijah.

Prostor in čas

Osebe

Vladimir, profesor in ustanovitelj gledališča
Ivan, pesnik
Peter, dramatik
Ljubiša, režiser
Metod, odrski mojster
Boris, igralec
Maja, igralka
Jerca, igralka
Mitja, kulturni politik

In liki iz novele Danila Kiša Grobnica za Borisa Davidoviča:

Boris Davidovič Novski
Fedjukin, preiskovalec
Mladenič
Zinaida Mihajlovna Meisner

Dogajanje po dejanjih

Nastanek drame

Interpretacije besedila

Drama je inspirirana z novelo Danila Kiša Grobnica za Borisa Davidoviča in z (bolj ali manj) resničnimi dogodki, ki so se odvijali od jeseni 1976 do pozne pomladi 1977 v gledališču Pekarna, kjer je režiser Ljubiša Ristić pripravljal uprizoritev Kiševe novele, ki ni nikdar doživela premiere. Šele leta 1980 je Ristić to novelo uprizoril v Slovenskem mladinskem gledališču pod naslovom Missa v A molu. (uvodna avtorjeva didaskalija k Grobnici za Pekarno)

Kljub tej negativni sliki sveta pa je v drami navzoč nek optimizem. Prisotna je močna volja do dela, pa čeprav brez finančnih sredstev. Čutiti je močno skupinsko zavest ustvarjalcev, ki se jim vsaj nekaj časa uspe boriti proti sistemu in storilnostni logiki vodenja kulturnih ustanov. Prevlada ideja Ljubiše, ki pravi, da »je Pekarna prostor, kjer se lahko uresničujejo utopije«. Skozi čas je to gledališče res dobilo takšno mesto v zgodovini in razvoju gledališča v Sloveniji. Okoli Pekarne se je razvilo nekakšno mitsko ozračje, ki nas navdaja z mislijo, da je bila vsaka predstava tega gledališča revolucionarna in prelomna. Da je skupina delujočih na tistih petdesetih kvadratnih metrih lahko premikala gore in usmerjala misli občinstva, gnetla našo politiko in postavljala prava vprašanja v pravih trenutkih. (Urša Adamič v prispevku Prazna grobnica v Dramočlenu 2010)

Zmes fantastičnosti in skoraj dokumentarnih vložkov, ki jih je Svetina vkomponiral zaradi svojega aktivnega delovanja (tudi) zunaj institucionalnih gledališč, na koncu izriše kompleksno sliko nekdanje (otežkočene) realizacije skoraj vsega, kar so si umetniki zadali oz. zamislili. Resnične osebe, četudi fiktivno vpete v dramsko pripoved, stopijo v stik s Kiševim protagonistom in tako tudi same doživijo transformacijo v izmišljene like. Še posebej, ker se Davidovič v dolgem monologu postavi v razsodnika verodostojnosti pisatelja, s strani katerega je bil upodobljen, in verbalno izniči možnost resničnega zapisa. Vse to se počasi, a neizogibno približuje dokaj tragičnemu koncu – propadu Pekarne -, ko so številni umetniki, distancirani od socrealističnega percepiranja sveta, (s)tvorili alternativno družbo. (Anita Volčanjšek v kritiki teksta Grobnica za kulturni razvoj)

Literatura

Zunanje povezave