Mars

Iz Geslo

Avtor: Iztok Alidič
Leto nastanka: 1989
Žanr: Drama
Krstna uprizoritev: 20.03.1990, r. Iztok Alidič, Gledališče čez cesto, Kranj (Delavski dom)
8 moških, 4 ženske vloge


Vsebina

Zasedba

Besedilo drame

Mnenja in kritike

UBRANA IGRA

Iztok Alidič: MARS, Gledališče čez cesto (GČC), Kranj, krstna uprizoritev. Režija Iztok Alidič; scena in kostumi: Boris Benčič, lektor: Alenka Bole – Vrabec, tonski efekti: B.E. in Peter Majcen, luč: Iztok Ahačič, Dr. Vidalli: Kondi Pižorn, Gissele Hain: Branka Borisavljevič, Šnjuro Gvaš: Janez Cankar, Brico Slak: Janez Prosen, Gustavo Berger: Uroš Habjan, Mama Bulko (Hijacinta): Špela Trošt, Martina Skok: Duša Rooss, Gugu: Janko Hvasti, Tuto Š.: Bojan Bešter, Mati: Sandra Rebek.

Najnovejša krstna uprizoritev v GČC zanesljivo sodi v vrh neprofesionalnih gledaliških uprizoritev, ki jim pripisujemo tudi vzdevek “gledališka alternative”. Prepričanje, da je za ta vzdevek zmeraj manj podlage, nam potrjuje tudi ta uprizoritev, da ne govorim na primer o tistih, ki jih je selektor izbral iz Slovenije za festival v Titogradu. Enako nas o tem prepričujejo tudi taki festivali kot je Brams ali pa srečanje neprofesionalnih gledališč v Trebinju. Vse take in podobne uprizoritve, ki naj bi bile alternative, tudi gledališče Glej ali Ana Monro, zdaj v bistvu uporabljajo že nekaj let po poklicnih gledališčih dominanten medijski gledališki jezik. K temu je treba dodati samo še to, da se ta jezik v marsikateri uprizoritvi temeljito prazni, enako, kot smo temu nekoč bili priča ob tako imenovanem literarnem gledališču. A jezik še zdaleč ni več sam na sebi znak kvalitete.

Mimo tega uvoda ni mogoče, ko govorimo o Alidiču, avtorju in režiserju, in zato velja ob drugem zanj tudi to, da ostaja zvest svoji avtopoetski govorici, pa če je to komu všeč ali ne. In v tej svoji avtopoetiki je v režiji močnejši, polnejši, kot v besedilu. V pričujoči uprizoritvi ni poglavitna šibkost, niti zgodba (to obvlada), niti dramaturgija, temveč jezik besedila, ki ponekod zahaja v neizvirno maniro, ponekod pa, ko ta jezik uveljavlja vsaj v štirih, med seboj zdiferenciranih plasteh, v nedoslednosti take uporabe. Vendar pa je treba že takoj na začetku povedati, da sama uprizoritev v dobršni meri prekrije te pomanjkljivosti, saj je živa in polna!

V Marsu gre za tematiko, ki jo najbolj označuje Bricova replika: “Kdo smo, od kod prihajamo, kam gremo?” To vprašanje avtor postavlja na dokaj izviren in nov način, namreč tako, da ga z vsemi svojimi gledališko jezikovnimi in uprizoritvenimi sredstvi, v nasprotju s frivolno Filipčičevo govorico, silno urejeno in skoraj pedantno uprizarja na odru: vse osebe na odru živijo v svoji urbani preteklosti, potem v azilu, ki je metafora za stanje stalnega minevanja sveta, na Marsu, ki je oddaljen tudi Bergerju, živi pa v intimi vseh in na ledeni ploskvi, ki je metafora za smrt, vendar pa se na tej ploskvi da živeti tako, kot živi Berger, da, celo ščuke se da loviti. Gre za metaforo, ki ima več razsežnosti in ki resnico o tem ali onem povsem zrelativira, toda ravno zaradi tega ohranja svojo kompleksnost. To ni ne absurd, ne kaos!

Kot smo rekli že prej, je šibkost jezika predvsem v njegovi nedosledni uporabi med seboj razmejenih jezikovnih plasteh, na primer, ko avtorju “vic” življenja nadomešča prosluli “smisel” in je v prevajanju takih pomenov bodisi preveč direkten, ali pa neizviren.

V režiji je nedvomno najpomembnejša uporaba slike in njena dominacija, ki jo še kako smiselno homogenizira spet izvirna scena Borisa Benčiča. Režiserju se je posrečilo doseči skladje med igralčevo identiteto in med strogo vizualno formo, ki jo izrisuje s telesom.Rezultat je izjemno ubrana ansambelska igra, kjer je distanca med boljšimi igralskimi stvaritvami Branke Borisavljevič, Špele Trošt, Kondija Pižorna, Uroša Habjana, Bojana Beštra, Duše Rooss in Janezom Cankarjem, Jankom Hvastijem, Sandro Rebek in Janezom Prosenom skoraj zanemarljiva.

Peter Božič, Delo, 3. april 1990, str. xx





UPOR ODPISANIH

Krstna uprizoritev v Gledališču čez cesto

Tretje dramsko besedilo Iztoka alidiča MARS raziskuje usode in vedenje ljudi v posebnih okoliščinah in pomeni novo stopnjo v razmerju do Semenske gase in Gombe. Zavzeto naštudirana predstava.

Gledališki samohodec (nekoč nemara alternativec) Iztok Alidič se je potemtakem vrnil v amatersko Gledališče čez cesto. Za nekaj časa se je bil umaknil na desni breg save, kjer je ustanovil Teater ante portas, tam uprizoril dve predstavi, zdaj pa na stari lokaciji uprizarja svoje tretje dramsko besedilo z naslovom MARS.

Tudi v tem novem delu se Iztok Alidič ukvarja z usodami in reakcijami ljudi v posebnih okoliščinah, vendar so med Semensko gaso 27 (1987), Gombo (1988) in Marsom opazne tematsko problemske razlike, ne glede na to, da vsa tri besedila sodijo v kategorijo groteskne farsičnosti. Medtem ko je ljudi v Semenski gasi naplavilo življenje na rob predvsem zaradi njihovih posebnosti in neobvladljivosti prilagajanja, jih je v Gombi zaznamoval čas s svojim nasiljem, v Marsu pa, ki ga avtor označuje kot “absurdno futuristično dramo”, nastopajo odpisani ljudje, ki jim je sprva njihova zaprta eksistenca uganka, ko pa odkrijejo bistvo pojava, se uprejo, vendar samo znotraj svojega sistema. Gre torej za fikcijo, ki pa je močno vraščena v izkušnjah tega stoletja pri zatiranju in ugonabljanju drugače mislečih in nemara tudi upornih ljudi. In kot rečeno, prav usoda in vedenje teh, ki so tako ali drugače izločeni iz merodajne večine, zanima Iztoka Alidiča. In tako si je v Marsu zamislil nekakšno taborišče, gulag ali (vsekakor premilo rečeno) azil odpisanih ljudi, ki pa so za tiste zunaj žice lahko koristni samo kot trupla, ki jim odvzemajo posamične organe. Asociacije na taborišča vseh barv tega stoletja so vsekakor očitne, hkrati pa tudi na vsakršno poseganje v človekovo svobodno ravnanje in identiteto. Z likom norega vodje tega taborišča dr. Vidallijem zbuja neposredno asociacijo na doktorja Mengeleja v nacističnem taborišču.

Alidičeva pesimistična groteska je problemsko bolj izčiščena in celovita kot njegovi prejšnji deli, tudi prej pretiranega erotizma tu ni več v takšni meri; dogajanje je koncentrirano na same pojave v taborišču, ko odpisani dojamejo, kaj se z njimi dogaja, oziroma za kaj so planirani, organizirajo atentat na vodjo, dr. Vidallija, ki pa se v prvi fazi ponesreči, z drugim posegom pa se posreči. Toda s tem je odpravljena šele prva faza odpora odpisanih in zastavlja se bolj trdo vprašanje: kako se bodo spopadli z zunanjim svetom, s tistim onkraj žice, s tisto neznano in organizirano večino, ki jih je odpisala in določila za trupla. Kajti ta zunanja večina bo prav gotovo našla novega doktorja Vidallija. Odpisani so poračunali z izvajalcem in stebrom sistema, ne pa s sistemom. Tu ostaja Alidičeva drama torzo, oziroma se njen “futurizem” kaže bolj kot retrogardizem, ali: tu se Alidičev skrajni pesimizem spreminja v nihilizem, ki pa učinkuje kot opomin.

Novo Alidičevo delo je z manjšimi odmiki napisano po trdnih načelih dramaturgije, liki so simbolično tipizirani, dogajanje je farsično groteskno, dialog ironično ciničen, včasih nekako hladno humoren, skratka vse v tej predstavi je izostreno do absurda. Brezizhodnost situacije neposredno ilustrira tudi scena s koncentričnimi pravokotniki v ozadju in s skromnimi, racionalno izbranimi rekviziti (puška, kontejner, pult v obliki nekakšnega grba, kamor se zateka dr. Vidalli), zlasti pa kostumi v obliki črnih uniform, nekakšne splošne sekuritate. Kot avtorja obeh sestavin sta podpisana Boris Benčič in Muki Milkovič. Zelo pomembno za vtis, ki ga naredi predstava je, da so igralci uigrani ne glede na njihove bolj ali manj izrazite posebnosti, zlasti v govoru. V izraznem pogledu Iztok Alidič goji in razvija ekspresionistično gledališče, ki vključuje nadrealistične elemente in groteskna pretiravanja. Izvajalci mu kar uspešno sledijo, zlasti Kondi Pižorn v vlogi dr. Vidallija, s katero je nemara oblikoval doslej najbolj profiliran lik obsedenca in blazneža med vsemi doktorji, ki jih je doslej uporabljal pod Alidičevo taktirko; v tem smislu je imel dobro soigralko Branko Borisavljevič v vlogi prav tako obsedene sodelavke, ki pa ga porazi s svojo ženskostjo. Opaznejše izrazne posebnosti so nadalje manifestirali zlasti Uroš Habjan v vlogi zvezdogleda Gustava Bergerja, pa Janez Prosen v vlogi ostrostrelca Brica, nadalje Bojan bešter kot gluhonemi Tuto Š., potem Duša Rooss v vlogi harmonikašice Martine in Špela Trošt v vlogi nežne Hijacinte, prav tako sta svoji vlogi korektno izvedla Janez Cankar kot Šnjuro Gvaš in Janko Hvasti kot Gugu.

V vsakem pogledu dobra predstava, čeprav ne odkriva Amerike, ki jo je v tem in takem smislu odkrival že J.P. Sartre s svojo filozofsko osnovo eksistencializma. Se pa tako kot pri prejšnjih Alidičevih dramah oglaša vsiljivo vprašanje komunikativnosti spričo njenega skrajnega pesimizma. Gre namreč za problem eksistentnosti te vrste eksistence.

France Vurnik, Gorenjski Glas, 30. marec 1990, str. xx





BIZARNO-POETIČNO, PODČRTANO Z IRONIJO

Gledališče čez cesto z Alidičevo igro „Mars“

Prizorišče poimenujejo zdaj kot azil, norišnica, gulag, zdaj kot klet, plinska komora ali klub „s katerim se humana družba ogradi od posebnežev“. –Vse te in druge oznake v igri Iztoka Alidiča „Mars“ opredeljujejo človekov družbeni in zgodovinski prostor. Onstran tega sveta, h kateremu sodita še apnena jama in zamrznjena reka; onstran žičnate ograje je temno vesolje z veliko rdečo zvezdo, je prostor smrti in svobode. Tako vsaj razglaša azilski doktor Vidalli, psihopat, ki ga je bila „stroka zapeljala“, da je postal notorični morilec. Zdaj je spravljen na varno v azil. Toda tu dr. Vidalli ob pomoči bizarne, morbidno nimfomanske asistentke Gissele nadaljuje in stopnjuje svojo morilsko profesijo. Doktor in asistentka obravnavata azilante kot „surovce“. Obvladujeta jih s pomočjo mamil ter jih vzrejata za potrebe „podjetja“, ki žive ljudi predeljuje v „koristne dele“. Na strani notoričnih morilcev se pojavlja še „fikcija matere“, grotesken privid ubijalske institucije, detomorilke, očitno tudi mladostna doktorjeva travma. Gissela strastno zbira verze, ki jih najde pri slehernem umorjenem azilantu ter upa, da bo v njih razbrala sporočilo neznanega odpošiljatelja…

To je svet „absurdne futuristične drame”, kot avtor Iztok Alidič opredeljuje svojo igro “Mars”, in jo je v avtorjevi režiji krstno uprizorilo „Gledališče čez cesto“ v Kranju (21.3.1990). Po „Semenski gasi“ (1987) je to tretja uprizorjena igra Iztoka Alidiča, delo, ki že potrjuje značilen rokopis z obskurno fikcijo in absurdnim humorjem prepletene alegorične igre. „Mars“ je gledališka parabola, ki s sredstvi bizarne, groteskne odrske metaforike izrisuje srhljivo tesnobnost in patološko naravo človekovega sveta, ob tem pa igra – še zlasti takrat, ko ironično spregovori o naši stvarnosti – vključuje tudi absurdni humor. V “absurdno futuristični drami” Mars” srečamo notorične morilce in njihove žrtve. To so z najrazličnejšimi travmami zaznamovani posebneži, ljudje z obrobja družbe, sanjači, fantasti, ki so vsi obremenjeni s spominom in ki s svojim iracionalnim, nepotešljivim hrepenenjem tipajo tja čez meje z žičnato ograjo varovane svobode v neznane, nevarne sfere bivanja. . Alidičevo gledališče je teater obskurne fikcije (tako je avtor označil svojo prvo igro “Semenska gasa”), prepleten s poetično oblikovanimi, simbolnimi prizori človekovega hrepenenja, njegove svetlo-temne želje. Skozi bizarno norost, ki obvladuje območje družbenega, ves čas presevajo lirični prelivi temeljne človekove nemoči in klic nedoločnega hrepenenja. Najbolj svež in izviren je Alidič tam, kjer gosto atmosfero groteskne tesnobnosti presijeta krhka poetičnost in naivnost njegovega gledališča, ko absurdno poudarjeni komični prizori dobijo sočno primes igrivo čudakarskega besedovanja, ko klene primere vnesejo v igro zdrav humor s kmečko žilavo ironijo. To so kvalitetne in v avtorjevi režiji tudi gledališko učinkovite sestavine Alidičevega gledališča, ki gledalcu dopuščajo da dramatiku odpusti precejšnjo nespretnost v videnju dramske zgodbe in v stopnjevanju dramskega dogajanja.

Precej bolj vešče Iztok Alidič ravna kot režiser krstne uprizoritve lastne drame “Mars”. Spet je spretno poudaril izvirne poteze lastne dramatike, predvsem pa je učinkovito razigral igralce in jih tudi uspešno vodil. Azilskega doktorja Vidallija je igral Kondi Pižorn: ustvaril je notoričnega, pasioniranega morilca in sugestivno delujočega psihopata, ob groteskno demoničnih potezah pa je dobro izrisal tudi paranoično, s podzavestnim mladostnim doživetjem zaznamovano, ustrahovano in v jedru nebogljeno človeško bitje. Njegovo bizarno asistentko, diabolično animatorko morbidnih iger in nasladno hotljivo Gisselo je drzno odigrala Branka Borisavljevič. Presenečenje in odkritje te predstave je Špela Trošt: vlogo nežne Hijacinte je odigrala izjemno sproščeno, njen nastop je vseskozi suveren, igra umirjena in čista, tako da izjemno prepričljivo izpoveduje človekovo notranjo težnjo po svobodi, zahtevne notranje monologe pa je oblikovala v sugestivne lirične prizore. Zanimivo figuro nekoliko čudaškega zvezdogleda in daljnovidneža je lepo odigral Uroš Habjan. Skrivnostnega Nema, alias Šnjura Gvaša, osebo, ki s svojim upornim iskanjem in neumrljivostjo uteleša človekovo slo po svobodi, je v notranje trdno, a vseskozi v usodno nemoč zazrto, sugestivno figuro izrisal Janez Cankar. Ostrostrelcu in travmatiku Bricu je Janez Prosen oblikoval ustrezno oster nastop programiranega ubijalca. Duhovito igriv kontrast je v igro vnesla Duša Rooss, ki je z učinkovitim humorjem ustvarila komično čudakarico, azilsko harmonikašico in podeželski original Martino Skok. Gugu, utelešeni iskalec resnice, ki glasno izpove vprašanje vseh ljudi (“kdo smo, od kod prihajamo, kam gremo”) je bil Janko Hvasti. Vlogo nemega, psihično prizadetega Tuta Š. Je igral Bojan Bešter, Fikcijo matere pa je z groteskno pobeljenim mrtvim obrazom in z učinkovito stilizirano breztelesnostjo oblikovala Sandra Rebek.

Sceno in kostume sta predstavbi oblikovala Boris Benčič in Muki Milkovič, lektorica je bila Alenka Bole-Vrabec.

Jernej Novak, Ljubljanski dnevnik, 23. marec 1990, str. xx