Metuljev ples

Iz Geslo


Avtor: Dragica Draga Potočnjak
Leto nastanka:
Žanr:
Oznaka: Meščanska drama
Krstna uprizoritev: 13. december 1996, SNG Drama Ljubljana, režija: Boris Cavazza
Število moških vlog: 2
Število ženskih vlog: 4

Vsebina

Čas in prostor

Glede časa, prostora in dejanja je drama lep primerek klasicistične enotnosti drame, saj so čas, prostor in dejanje enotni. Vse se zgodi v enem (poznem) večeru, ko se osebe že odpravljajo (ali pa so se že) spat. Prostor dogajanja je ves čas meščanska vila, ki ni opremljena po najnovejši modi. Podrobneje je opisana jedilnica, kjer se odvija večina dogajanja. Poudarjeno je, da je pohištvo staro in da je nekdaj lepa luč nad njo poškodovana. Zato vse skupaj deluje zanemarjeno. Lahko bi rekli, da morda že sama »scena« napoveduje, da je v družini nekaj narobe. Podatke o času in prostoru najdemo tako v didaskalijah kot tudi v dialogu samem. Že sam podnaslov (meščanska drama) nam pove, da se bo dogajanje odvijalo v mestnem okolju.

Osebe

Adela - Ada: 38-letna kirurginja, ki je po letih zakona zapustila moža Davida in se s hčerjo vrnila domov. Je umirjena, resna in zrela oseba. Moževo varanje jo je globoko prizadelo. Počuti se staro in utrujeno. Poročila se je z nekdanjim fantom svoje sestre dvojčice Ane, ki jo ima kljub vsem napakam zelo rada. Zdi se nenavadno in težko razumljivo, zakaj ji ne zameri, ko ji Ana pove, da še vedno spi z njenim možem. Dozdeva se, da sestrske vezi ne more pretrgati naklonjenost do istega moškega in da za nastalo težavo krivi predvsem Davida. Hčer Leno ima rada, do nje je materinsko stroga in zaščitniška, česar pa slednja vedno ne razume in se zato zelo naveže na teto Ano, ki je materino popolno nasprotje. To je razlog za Adelin strah, da ji bo sestra prevzela hčer. Adela je tudi tista, ki ne mara sprememb v hiši in si želi, da bi bilo vse tako, kot je bilo pred njeno poroko. To nam da misliti, da se je po poroki stanje znatno poslabšalo in si želi vrnitve v ta (zanjo srečni) čas. Polna je tudi skrbi za očeta, ki si po materini smrti ni nikoli opomogel.

Ana: 38-letna trenutno brezposelna novinarka, lahkotnejša polovica sester dvojčic, ki deluje vedro, brezskrbno, a pod ometom veselja se skriva cinizem, ki kaže, da vse le ni tako rožnato. Ana namreč hrepeni po nasmehih, plesu, veselju, ljubezni … Je nestanovitna, vihrava. Hitro najde prijatelje, a jih ne zna obdržati. Čeprav poskuša živeti kot mlado dekle, se zaveda, da to ni. V sestri dvojčici namreč vidi svoj odsev. Na Adelo je zelo navezana, a je to ne ovira pri ljubimkanju z njenim možem Davidom, svojim nekdanjim fantom, ki se ga je naveličala in ga zavrgla. Zna biti tudi kruta, kar se izkaže, ko sestri pove, da je bila z njenim možem in da ni bilo slabo. Za bralca je to primer krutosti brez meja. Namerno je prizadela osebo, ki ji je najbližja. Če se vprašamo zakaj, bi lahko odgovorili, da si je hotela olajšati vest, ki jo je mučila ob prevari sestre. Nečakinjo Leno ima rada, a se do nje obnaša neodgovorno, bolj ji je prijateljica kot teta. Zato se tudi zgodi, da Lena pride do njenih mamil, to pa povzroči tragedijo.

Agata: 50-letna učiteljica, v svojih besedah in dejanjih zmerna, skrbna in po svoje nesrečna. Njeno življenje je po smrti (pred leti) moža prazno. Otrok nista imela in ni popolnoma jasno, zakaj ne (mislimo si, da jih nista mogla imeti). Zato si zdaj zaželi vzeti v rejo dečka (v ospredje pride stereotipni negativni odziv sester, ko izvesta, da je deček musliman). Ker ji Adela oporeka, se rahlo spreta. Adela ji pove kruto resnico, ki je sama ne upa izgovoriti. In sicer se Agata boji ostati sama. Druga resnica pa je, da svoje žalosti in strahu ni pripravljena deliti s svojimi domačimi. Tako Adeli reče: »Ti bo laže, ko me boš gledala, kako trpim? Bo potem tvoja nesreča manjša?« Gre torej za osamljeno žensko, ki se iz srednjih let počasi pomika v starost in se ob tem zaveda, da življenje teče mimo nje – ona pa ostaja praznih rok in brez izpolnitve svojih mladostnih želja in idealov. Pa vendar konec drame s prihodom dečka zanjo odpira možnosti za svetlo prihodnost.

Ante: 75-letni oče, ki je postal po smrti žene in matere svojih treh hčera rahlo čudaški. Pogosto se namreč pogovarja z namišljenimi golobi in jih hrani s kamenčki. Tudi izgublja se, zato so hčere v skrbeh zanj in ga samega ne pustijo iz hiše. Preko dialogov izvemo, da se je njegova žena obesila – in to prav na obletnico njune poroke. In čeprav se o tem ne pogovarjajo (gre za družinsko tabutemo), zgleda, da je moralo biti nekaj hudo narobe. Ante v dialogu pove, da morda ni dovolj pokazal svoje ljubezni do žene in otrok in tega mu je žal. Vsi pa se čutijo krive za tragedijo, saj vsak išče krivca v sebi. Zato do odprtega pogovora o tem ne pride. Ves čas drame deluje zmedeno. Hčeram in vnukinji poskuša ugajati, kar se opazi tudi na jezikovni ravni (npr. v pogovoru z vnukinjo uporablja slengovske izraze). Tudi zanj se drama konča pozitivno z upanjem na boljšo prihodnost, kolikor je še ima.

Lena: 15-letna Adelina in Davidova hči, gimnazijka, ki deluje mladostno razigrano, a hkrati je globoko ranjena ob prihajajoči ločitvi staršev. Za vse skupaj krivi mater. Očita ji, da se obnaša kot stara baba in da ni čudno, da je oče ni več maral. Po tej strani se postavi izrazito na stran očeta. Zdi se, da si želi mater, kot je njena teta Ana, ki je nikoli ne omejuje in ne krega. In še mladostna in privlačna ženska je. Vendar kljub temu, da deluje kot mlada dama, ki se že zaveda odnosov med partnerjema in jih celo vrednoti, v trenutku stiske (prepir tete in očeta) reagira kot otrok in se za prebroditev krize posluži prvega sredstva (mamila), ki ga ima pri roki. Njena prihodnost – njeno življenje tako na koncu drame visi na nitki in ni jasno, kaj jo čaka, če jo sploh kaj.

David: 40-letni policist, Adelin mož, ki nikoli ni prebolel mladostne ljubezni Ane in se je zato v zameno poročil z njeno sestro dvojčico. Vendar pa Adela ni in nikoli ne bo Ana, zato njuna zveza ni uspešna in ženo vara. Ana je v dialogu omenila, da vsi vedo, koga je ljubil in koga poročil. Izjava nakazuje, da je bil ljubezenski trikotnik jasen vsem, zato so vsi vpleteni krivi za nastalo situacijo. Pravi tudi, da se je z Adelo poročil zato, da bo na poti v njeno spalnico lahko videl Ano. To pa vodi v nesrečo. Gre za enostransko ljubezen, ljubezen po sili, ki je še bolj zapletena zaradi povezanosti med sestrama. Konec – potem ko v navalu besa ustreli Ano, ki je dala njegovi hčeri mamilo – je zanj negativen. Ne vemo, zato pa predvidevamo, da gre v zapor in tako za zmeraj izgubi ženo in hčer. Zanimivo je, da si kljub dejstvu, da žene ne ljubi, želi njeno vrnitev domov. A ne iz ljubezni. Pogreša namreč gospodinjo, perico, skratka vdano ženo, ki je zanj storila vse. Dodaten plus je seveda hči Lena, na katero se spomni v trenutku, ko jo skoraj (ali pa jo?) izgubi. Takrat se iz »mačota«, ljubimca, nezvestega moža prelevi v skrbnega in prestrašenega očeta in temu (ne)primerno odreagira. Tragično je, da z ubojem Ane dokončno izgubi ženo in hčer – torej osebi, ki ju je poskušal vrniti v svoje življenje na rahlo čuden način (pijan in z revolverjem). David je zato tragična oseba, ki se ni znal in mogel spopasti z ljubezenskim razočaranjem iz mladosti. To pa zaznamuje njegovo nadaljnje življenje.

Dogajanje po dejanjih

1. Dejanje
Ante je sam doma in se pogovarja z namišljenimi golobi, ki jih med klepetom hrani s kamenčki. Pride vnukinja Lena in malo poklepeta z njim. Dedek ji razlaga o babici, pogovor pa prekine prihod Agate in Adele. Lena dedka pošlje spat, sama pa teto in mamo pričaka v kuhinji. Razvije se buren prepir, saj se Adela na Leno jezi, ker le-ta še ni šla spat. V prepir se vključi še Agata. Lena ju zapusti, onidve pa pogovor nadaljujeta. Kmalu pride domov še njuna sestra Ana. Zaslišujeta jo, kje in s kom je bila, ter se nanjo jezita, ker je pustila bolnega očeta samega. Nato gresta spat, Ana pa še posedi in si skrivaj pripravlja mamilo. Zmoti jo oče, ki jo zaplete v pogovor o materi, ljubezni, družini. Nato gre oče spat.
2. Dejanje
Lena in Ana se pogovarjata. Ana med pogovorom kadi. Pozvoni in Ana gre odpret. Prišel je David, Adelin mož, ki se je prišel s pištolo pogovorit z ženo in jo poskusit prepričat, da se s hčerjo vrneta domov (zapustila ga je, ker jo je varal, in se vrnila domov). Zaplete se v prepir z Ano, vmes pa jo nagovarja k ljubimkanju. Prepir se stopnjuje, v kuhinjo pridejo še Adela, Agata in Ante. V pogovoru se razkrije nekaj družinskih resnic, o katerih se sicer ne govori. Dogajanje doseže vrh, ko se Lena, ki je skrita za vrati opazovala dogajanje, zgrudi. Vzela je namreč tetino mamilo. Ko David ugotovi vzrok hčerinega stanja, ustreli Ano, Adela pa hčer odpelje v bolnišnico. Hiša se izprazni. Ostaneta le Agata in Ante, na vrata pa potrka deček, ki ga je Agata vzela v rejo. Agata ga v solzah objame. S tem se drama konča, in sicer napol odprto. Kaj se zgodi z Leno, Adelo in Davidom, ne vemo.

Jezik

V drami se pojavljajo različne jezikovne zvrsti in – kot je omenila Tatjana Stanič v svojem prispevku v gledališkem listu – bi lahko rekli, da gre v drami za ples jezikovnih zvrsti. Že naslov in podnaslov kažeta jezikovno dvojnost: poetičnemu, metaforičnemu naslovu (Metuljev ples) sledi podnaslov (meščanska igra), ki nas prenese na realistična tla sodobnega sveta. Gre za prepletanje visoke, ritmizirane in pogosto tudi rimane govorice ter vsakdanjega, pogovornega in pogosto celo vulgarnega jezika. Osnova, tj. govorna podlaga, vseh oseb je t. i. splošni pogovorni jezik. Jezik pa je tudi pokazatelj karakternih lastnosti oseb. Tako nam Anina patetična govorica, ki deluje privzdignjeno in odmaknjeno, kaže njeno obrambo, Adelina govorna eksaktnost, zbranost pa je sredstvo ironije. Ante v redkih trenutkih jasne zavesti uporablja moralistični slog govorjenja, ko postaja zmeden, se niža tudi njegov jezik; pogosto pa se jezikovno z uporabo slengizmov približa govoru Lene in Ane. Agatino moralno poslanstvo vpliva tudi na izbor jezikovnih sredstev; David pa kot primer moškega šovinizma govori le s kratkimi in enostavnimi enopomenskimi stavki nizkega jezikovnega standarda. Lena kot pripadnica najstniške generacije uporablja seveda sleng, ki pa je malo prilagojen govornemu položaju z odraslimi.

Interpretacija

Meščanska drama Metuljev ples je prikaz, kaj storita bolečina in groza neizgovorjenega, odrinjenega in nepredelanega v družini. Zgodi se samomor, ki pusti močne posledice prizadetim družinskim članom, pojavi pa se tudi nezadovoljstvo s samim seboj in svojim življenjem, ki ga poskušajo sestre (in tudi oče) reševati vsaka na svoj način. Drama se ne konča pomirljivo, ampak se čustvena napetost stopnjuje do konca. Naslov Metuljev ples moramo razumeti metaforično. Lahko bi rekli, da predstavlja neko lahkotnost, brezskrbnost, svobodo in srečo, ki je v tej družini ni. Ali pa morda hrepenenje po begu iz teme k luči. Oče dosledno kliče hčere in vnukinjo metuljček, a že same se zavedajo, da so metulji brez kril. Ana tudi pove, da si želi biti kot metulj. Pravi, da hoče sanjati, se ljubiti, prepevati in plesati dneve in noči … kot metulj. A se zaveda, da tega ne bo dosegla, naj se še tako trudi. Vseh spon se ne bo rešila. Didaskalije napovedujejo, da se bo pri uprizoritvi v ozadju igrala glasba Metuljev ples. Drama je po temi in načinu obdelave značilna za avtoričino poetiko. Tudi tu se namreč avtorica zateče v okrilje družinske tematike, v okviru katere nakaže, da družina ni vselej tisto najlepše, najnežnejše na tem svetu, ki da njenim članom zavetje in toplino. Družina je pri Dragi Potočnjak vedno okrnjena, v neki točki ohromljena. V tej drami pride do izraza pomen preteklosti – zlasti družinske, ki lahko usodno zaznamuje sedanjost. Še huje je, če se o njej ne govori. Avtorica potrjuje, da brez dodelane, jasne preteklosti ne moremo v prihodnost. Vrlina drame je tudi v dialogih, skozi katere avtorica lepo prikaže družinske odnose, razmerja med osebami pa nam razkrije v njihovi večplastnosti. Ljubezen je združena s sovraštvom, nesreča z upanjem, skrb z brezskrbnostjo.

Dosedanje uprizoritve

Objave

  • Metuljev ples. Gledališki list SNG Drama Ljubljana, sezona 1997/98, let. LXXVII, št. 6

Vir

  • Cobiss

Zunanje povezave