Niko Goršič/Odličje »Marija Vera«, igralsko priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo, 2007

Iz Geslo

Komisija za priznanja ZDUS v sestavi Tea Rogelj (predsednica), Aleš Jan (član) in Robert Waltl (član), je soglasno odločila da: Odličje »Marija Vera«, igralsko priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo, prejme dramski igralec Niko Goršič, član Slovenskega mladinskega gledališča iz Ljubljane.

Niko Goršič je eden najbolj vitalnih in najzanimivejših gledaliških igralcev v slovenskem prostoru. Njegov igralski opus je obsežen, vseskozi je sodeloval s številnimi režiserji in velik delež svojega ustvarjalnega življenja posvetil Slovenskemu mladinskemu gledališču, ki mu je zvest že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je sodeloval v vrsti uspešnih predstav, ki so razveseljevale najmlajše.

V sedemdesetih in osemdesetih je z vlogami v predstavah, kot so Jovanovićeve Žrtve mode bum bum, Ajshilovi Peržani, legendarna Missa in a minor, Romeo in Julija – Komentarji, Alica v čudežni deželi, Atlantida, Balkon, Dramski observatorij Zenit, Resničnost, Odisej in sin ali Svet in dom, pomagal graditi novo podobo Slovenskega mladinskega gledališča. Na svoji bogati poklicni poti je sodeloval z režiserji, kot so Mile Korun, Jurij Souček, Dušan Jovanović, Mira Erceg, Branko Brezovec, Damir Zlatar Frey, Roberto Ciulli, Ljubiša Ristić, Janez Pipan, Tomaž Pandur, Vito Taufer, Dragan Živadinov, Emil Hrvatin, Eduard Miler, Ivica Buljan, Jernej Lorenci, Diego de Brea idr.

Zdi se, da ta temperamentni dramski umetnik prav v zadnjem desetletju doživlja novo renesanso, saj ob igralskem delu, znotraj katerega nas v vsaki predstavi znova opozori na svojo izjemno igralsko sugestivnost, prezenco in specifično igralsko tehniko, uspešno nastopa tudi v vlogi režiserja.

Vendar pa se ob tej priložnosti posvetimo predvsem njegovim igralskim stvaritvam. Nešteto razigranim vlogam v vrsti otroških in mladinskih predstav (v pisani paleti ne moremo vsaj mimo Žabona Bahona v nepozabnem Vilinčku z Lune Mileta Koruna in seveda antijunaka Smradka v Smrad operi Dušana Jovanovića) v prvih desetletjih SMG so se od osemdestih dalje pridružile tudi uprizoritve, ki so zahtevale drugačen, kompleksnejši igralski pristop in razen izbrušenega, gibkega igralskega instrumentarija tudi vsestransko ustvarjalno osebnost, pripravljeno na vedno nove izzive in širjenje meja gledališča. Tem izzivom je bil Niko Goršič več kot kos – lahko bi rekli, da se jim je prilegal kot rokavica roki.

Naj na tem mestu znotraj igralskega opusa ob magistralnih vlogah v predstavah Odisej in sin ali Svet in dom Vena in Vita Tauferja ter Alice v čudežni deželi Lewisa Carrolla in Vita Tauferja zato poudarimo še Roberta Zucca in Butterendfly Matjaža Pograjca, predstavi, v katerih je s svojo igralsko izkušenostjo in občutkom za detajle veliko pripomogel k izbrušenosti celote; Leonca in Leno, Milerjevo postavitev Büchnerjeve igre, v kateri je vlogo Kralja odigral z izjemno bravuroznostjo in sugestivnostjo, ki je naletela na izreden odmev tako pri kritiki kot pri občinstvu, Pograjčevo krstno postavitev Tirze D. Z. Freya, v kateri je ustvaril izjemno ekspresionistično močan lik Alojza Kreutzberga, mednarodno koprodukcijsko postavitev Cezarja v režiji Branka Brezovca, v kateri je izvrstno odigral naslovno vlogo. In potem nekaj njegovih zadnjih velikih igralskih kreacij: najprej Marata v Pograjčevi postavitvi Weissove drame Preganjaje in umor Jean-Paula Marata, v katerem smo lahko videli nove subtilne tone in izjemno sugestibilnost psiholoških detajlov; potem vlogo Lovca in Kralja v Buljanovi mednarodni in večkrat nagrajeni uprizoritvi Schneewittchen After Party Roberta Walserja, kjer je svoj instrumentarij odprl za polje ranljivega; Ignaca v Poroki Witolda Gombrowicza v režiji Jerneja Lorencija, ki ga je oblikoval s prefinjenim občutkom za detajle in izjemno individualno igralsko prezenco prepletel z veščino ansambelske igre v najžlahtnejšem pomenu; Schigolcha v Lulubaj Daše Doberšek, Branka Jordana in Nataše Matjašec v režiji Matjaža Pograjca, kjer je z vehementnim zamahom izoblikoval ciničnega bonvivana, ki skupaj s svojimi pajdaši drsi v dekadenco, brezup, blato in propad; nazadnje pa omenimo še Admirala Colignyja v Dumas-Fišerjevi Kraljici Margot v režiji Diega de Bree, ki ga je odigral plamtečega v fanatičnem zanosu, ter izvrstni miniaturi Prodajalca in Suhega moškega v Straußovi Eni in drugi, predstavi, ki jo je na oder postavil režiser Ivica Buljan.

Kako prikazati portret igralca, gledališkega homo universalisa? Take najdemo pri Heinerju Müllerju, Bernard-Marie Koltèsu, Jeanu Genetu. Veliki pesniki znajo prikazati igralca. In v besedilih teh avtorjev je Niko Goršič igral. Ves čas se sprašujemo, od kod prihajajo spomini, s katerimi dokazujemo veličino vlog kakega igralca. Pri literatih, slikarjih, celo pri glasbenikih posežemo po materialnih sledovih. Ko pa moramo dokazati, koliko se nas je dotaknilo delo igralca, kako nas je – še zlasti v tako majhni kulturi – krepila njegova ritualna posvečenost, to težko razložimo.

Kot da bi iz drvečega avtomobila slišali del pesmi: nekaj sintagem in polstavkov. Igralčeva sled v nacionalnem prostoru bi se morala pokazati za takšno: kot nekaj, kar smo videli na hitro, mimobežno, vendar nas je močno zaznamovalo.

Niko Goršič je igralec te posebne energije, ostrine, hitrosti. Kot konstruktor je, ki postavlja prizorišče, na katerem se odvijajo zgodbe. Niko Goršič je arhitekt v mediju gledališča, v tem prepletu vseh oblik umetnosti. Od slikarstva, plesa in filma, katerih strasten kritik in zagovornik je, do »čistega gledališča«, katerega prizorišče je zaprl v znamenju spektakla. Niko Goršič je prvi osveščeni postmoderni igralec v Sloveniji. Pandana Niku Goršiču ni težko najti le v slovenskih umetniških krogih, vizionarski praktiki njegovega kova so tudi v svetu redki. Kaj ni ta njegov angažma, igralski, kritiški, teoretski, aktivistini, podoben tistim ekspozicijam pri Molièru ali v Dundu Maroju, v katerih se argumentira zgodba?

Podelitev odličja »Marija Vera«, igralskega priznanja Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo Niku Goršiču lahko pojasnimo s tremi načini, na katere lahko pripovedujemo zgodbo: opis situacije, inkarnacija lika, najintimnejša izpoved.

Goršič je umetnik konteksta, vedno dela za tukaj in zdaj. V inkarnaciji njegovih likov se meša več registrov, saj se zanj pravzaprav v tem dogaja drama.

Kaj pa intimna izpoved? Kot da bi nam konceptualist Goršič govoril, da v gledališču drži geslo: What you see is what you get.

Ob vsem povedanem je morda odveč dodati še kaj, a naj vendarle strnemo: Niko Goršič je igralec, ki se lahko pohvali s takšnim razponom vlog, da ga komajda moremo zaobjeti; ki se odlikuje po konstruktivni odprtosti, pripravljenosti prisluhniti, sodelovati in prispevati svoj delež najrazličnejšim režijskim poetikam, s katerimi se ves čas srečuje; ki nas osuplja z zavidljivo fizično in pevsko kondicijo; ki odlično obvladuje igralsko tehniko in instrumentarij; ki z optimizmom sprejema nove izzive; ki je vedno znova inovativen, odločen, odprtega duha; s katerim je užitek sodelovati in ki vsako predstavo obogati.