Peter Handke

Iz Geslo

Foto: Wikimedia Commons

Življenjepis

Peter Handke se je rodil v Stari vasi (Altenmarkt) v Grebinju na Koroškem, 6. decembra 1942. Njegova mama Maria Handke, rojena Sivec (1920-1971), je bila koroška Slovenka. Leta 1942 je spoznala že poročenega nemškega bankirja z imenom Erich Schönemann, ki je kot vojak služil na Koroškem, in z njim zanosila. Še pred Handkejevim rojstvom se je mati poročila s tramvajskim sprevodnikom in vojakom Adolfom Brunom Handkejem, ki je kasneje postal njegov očim. Peter Handke je resnico o svojem biološkem očetu izvedel šele kot polnoletni fant tik pred svojo maturo. Vojna družine v veliki meri ni prizadela. Leta 1944 se je Maria Handke odločila odpotovati v Berlin k staršem svojega moža, a se že pred koncem vojne vrnila nazaj v Grebinj.

Leta 1961 je Handke je začel študirati pravo v Gradcu, kjer je izpite večinoma opravljal z odliko. V času študija je imel več konjičkov, s katerimi se je ukvarjal tudi v nadaljnjem življenju. Imel je obdobja, ko je zelo pogosto hodil v kino, včasih celo večkrat na dan. V svojem času ni bil le scenarist in občasno direktor, ampak je bil tudi poročevalec s filmskih festivalov in član žirij. Njegova druga strast je bilo poslušanje rock glasbe. V kavarnah, ki jih je pogosto obiskoval za učenje in pisanje, je postal redni uporabnik jukebox-a in bil navdušen nad glasbenimi skupinami kot npr. Beatles, Rolling Stones in drugimi mladimi glasbeniki tistega časa. Velikokrat so se teksti iz njihovih skladb našli tudi v njegovih besedilih.

Med letom 1963 se je literarna dejavnost Handkeja jasneje izoblikovala. Leta 1965 je Handke opustil študij in svoj čas posvetil samo še pisanju. Še pred izdajo svojega prvega romana leta 1966 je Handke s spektakularnim nastopom na srečanju Skupine 47 v Princetonu opozoril nase. Po večurnem branju se je v zelo kritičnem govoru pritožil nad deli svojih kolegov, ker se mu niso zdela kvalitetna. S tem govorom je prelomil tudi z dosedanjim tabujem, saj je bilo za Skupino 47 neobičajno, da bi podpihovalti splošne politične razprave o literarnih tematikah. Podlaga za razpravo naj bi bilo vedno besedilo, ne bistvo literature kot take. Najden tonski trak priča o dejstvu, da je Handke požel smeh, mrmranje in klevetanje, pa čeprav je nekatere kolege, med njimi tudi Günterja Grassa – kot so pokazali njegovi poznejši komentarji – njegova kritika precej prizadela, so ostali udeleženci kritiko sprejeli, jo nekoliko preoblikovali in jo, v nekoliko milejši obliki, kasneje tudi sami ponavljali, nihče pa mu ni zares ugovarjal.

Kmalu postane eden najvidnejših avtorjev nemške literarne scene. V začetku 1970-ih prejme več nagrad, med njimi je leta 1972 Schillerjeva nagrada (Schiller-Preis) v Mannheimu in leta 1973 nagrada Georga Büchnerja (Georg-Büchner-Preis) Nemške akademije za jezik in pesništvo v Darmstadtu.

Peter Handke prične v začetku 1980-ih zavestno prevajati neznane tujejezične pisatelje v nemščino. S tem po eni strani ne izpodbija delo strokovnega prevajalca, po drugi strani pa pomaga tem pisateljem do večje prepoznavnosti. Predvsem mu je bilo do tega, da slovenski literaturi na nemško jezikovnem področju poveča pozornost in s tem tudi obstoj. Prevajal je iz angleščine, francoščine, slovenščine in navsezadnje tudi iz staro-grščine.

19. novembra 1987 prične Peter Handke na Jesenicah svoje potovanje okoli sveta. Z avtobusom in železnico se je peljal v južno bivšo Jugoslavijo, od Makedonije preko Grčije v Egipt. Sredi januarja 1988 se je pisatelj vrnil v Evropo, se peljal v Pariz, Berlin, Belgijo in na koncu na daljni vzhod na Japonsko. Njegove nadaljnje postojanke: Evropa, Anchorage na Aljaski, London, Lizbona, Španija, Galicija, potem južna Francija. Konec maja 1988 je šla pot nazaj v Avstrijo, naprej v Oglej, ponovno v Pariz, na slovenski Kras in na izhodišče potovanja – Jesenice. Na prehodu v novo leto 1988/89 se je Handke zadrževal v Angliji, Franciji in kratek čas v Avstriji. Po postojankah v Sloveniji, Italiji, Avstriji, Nemčiji je na koncu prispel v Chaville pri Parizu. Tam živi še danes.

Uprizoritve

Nagrade

  • 2010: Nagrada Vinzenza Rizzija (zavrnitev 2.2. 2011)
  • 2009: Zlati križ kneza Lazarja (Odlikovanje srbskega združenja pisateljev)
  • 2009: Nagrada Franza Kafke mesta Prage
  • 2008: Velika literarna nagrada Bavarske akademije lepih umetnosti
  • 2008: Odlikovanje Njegoš podeljeno s strani Republike Srpske
  • 2007: Nagrada Heinricha Heineja mesta Berlin
  • 2006: Nominacija za Nagrado Heinricha Heineja mesta Düsseldorf. Kasneje tri mestne stranke pripomorejo k zavrnitvi nominacije
  • 2004: Nagrada Siegfrieda Unselda
  • 2003: Častni doktorat Paris London Univerze v Salzburgu
  • 2002 Častni doktorat Alpen Adria Univerze v Celovcu
  • 2001 Nagrada Modri Salon Literarne hiše Frankfurt
  • 1996 Odlikovanje republike Srpske
  • 1995 Schillerjeva spominska nagrada
  • 1993 Častni doktorat Katoliške Univerze Eichstätt
  • 1991 Nagrada Franza Grillparzerja
  • 1988 Literarna nagrada mesta Bremen
  • 1987 Velika avstrijska državna nagrada za literaturo
  • 1986 Literarna nagrada kulturnega sklada mesta Salzburg
  • 1985 Nagrada Antona Wildgansa (zavrnitev)
  • 1983 Nagrada za kulturo dežele Koroške
  • 1983 Nagrada Franza Grillparzerja
  • 1979 Nagrada društva nemškega kina
  • 1979 Nagrada Franza Kafke mesta Klosterneuburg (polovico denarne nagrade predal Gerhardu Meierju)
  • 1978 Nagrada Bambi za režijo
  • 1978 Prix Georges Sadoul
  • 1975 Zlata rola za scenarij Falsche Bewegung
  • 1973 Schillerjeva nagrada mesta Mannheim
  • 1973 Nagrada Georga Büchnerja (Denarno nagrado leta 1999 vrnil)
  • 1972 Literarna nagrada dežele Štajerske
  • 1967 Nagrada Gerharta Hauptmanna

Viri in literatura

Zunanje povezave