Reykjavik

Iz Geslo


Avtor: Martina Šiler
Leto nastanka:
Žanr:
Krstna uprizoritev:
Prvi zabeležen datum uprizoritve: 18. september 2005, Gledališče Glej


Vsebina

Prostor in čas

Večina dogajanja v besedilu Reykjavik se odvija v stanovanju, kjer živita Mitja in Viki, v Marininem stanovanju in v prazni skladiščni hali ob železniški progi. Skozi celotno besedilo pa bralec ne dobi informacije o tem, v katero mesto oz. kateri kraj so postavljeni omenjeni prostori. Avtorica drame pove, da mesto res ni točno določeno; lahko gre za katerokoli majhno mesto. Res pa je, da je delo navdahnil Ptuj, oz. en mesec, ki ga je Šilerjeva preživela tam.

Tako kot kraj tudi čas dogajanja ni nikjer v besedilu točno določen. Iz besedila lahko sklepamo le, da dogajanje poteka pozimi, saj sta večkrat omenjena sneg, mraz ipd.

Osebe

Severin je mlad in na videz bogat fant (ima eleganten plašč, kovček, avto Audi A6 …). Rad pripoveduje o sebi, svojih doživetjih in se ob tem tudi pohvali (dela doktorat, ima svoje podjetje, veliko potuje …). Prijatelji zanj pravijo, da je car in zanimiv »tipček«, vendar misli le nase.

Mitja je nekdanji Severinov sostanovalec in prijatelj. Ima dekle Natašo, ki ga zapusti. Je čustven, zato ga to močno prizadene. Severinu in njegovemu pripovedovanju se pogosto smeje in se kdaj pa kdaj tudi ponorčuje.

Viki je Mitjin sostanovalec. Nenehno po televiziji gleda šport. Občuduje Severina, osupel je nad njegovim pripovedovanjem, tudi on hrepeni po boljšem življenju. V razmerje se zaplete z Marino.

Marina je mlado dekle, ki se spusti v razmerje s Severinom in kasneje tudi z Vikijem. Nad Severinom in »njegovo« Islandijo je navdušena, očarana je nad njegovim načinom življenja, slepo mu verjame.

Dogajanje po naslovljenih enotah

1. Savo. K Mitji in Vikiju ponoči pride Severin (bogat, izobražen). Pripoveduje o sebi in med drugim pove, da živi na Islandiji, v Reykjaviku. Mitja in Viki sta osupla nad njegovim pripovedovanjem (Mitja in Severin sta bila nekoč dobra prijatelja, takrat je klical Severina Savo). Severin bo prenočil pri njiju.

2. Prvi večer. Severin ponoči ne more spati; moti ga namreč vonj, ki prihaja iz spodnjega nadstropja, kjer pečejo piščance. Pogovarja se z Vikijem. Zopet mu pripoveduje o Islandiji …

3. Biskvit. Mitja in Severin se pogovarjata. Izvemo, da ima Mitja dekle Natašo, Severin pa je na Islandiji poročen. Ker se Severin upira, mu Mitja na silo zbaše v usta kos peciva, ki ga je sam spekel. Severin zato bruha. Ker v stanovanju nimajo mize, Mitja in Viki jesta piščanca kar na tleh in z rokami. Ko to vidi Severin, mu spet postaja slabo, zato pograbi plašč in odide.

4. Neznanka s postaje. Marina in Severin sta v njenem stanovanju. On jo je zagledal na postaji in ji kar sledil. Ona mu ponudi prenočišče, a se bo vrnil k Mitji, saj je tam pozabil svoj kovček.

5. Proti jutru. Marina in Severin se na železniški postaji predata strastem. Po tem se pogovarjata in on ji pripoveduje o lavi in gejzirih na Islandiji. Ona si želi to videti. Šele sedaj se drug drugemu tudi predstavita.

6. TV. Viki in Mitja se pogovarjata; Mitja še ni bil na morju, ne znata si predstavljati, kako je, če si direktor, magister … Mitja je živčen, ker ga je zapustila punca Nataša, zato vrže na tla pepelnik, brcne v TV, prepira se z Vikijem, razmišlja o sebi in ugotovi, da je nič.

7. Rdeča razpoka. Severin (v Mitjinem stanovanju) Marini za spomin nanj podari prstan, ki ga nosi v žepu. Pripoveduje ji, kako je nekega dne stal na odprtem ognjeniku z rdečo razpoko, ki bi vsak čas lahko izbruhnila. Ona ga poljublja, objema, odideta v sobo. Domov se vrne Mitja, stoji pred vrati sobe, na tla spusti rdečo kroglo za biljard in jo zakotali skozi priprta vrata.

8. Prebujanje v spanec. Mitja in Marina se pogovarjata. On misli, da je Marina Severinova žena in da je prišla za njim (zmede ga tudi prstan, ki ga ima Marina na roki). Presenečen je, ko sliši, da Marina govori slovensko. Mitja se s Severinom spusti v pogovor o preteklosti, ko sta imela skupaj biljardni klub. Mitja je še vedno zelo razburjen zaradi Nataše. Da bi si odpočil, mu Severin na silo da apaurin.

9. Saga o Ingólforju Arnarsonu. Vsi so zbrani pri zajtrku. Viki pripoveduje, kako je pri Igorju gledal dober film. Severin pravi, da pri njih na Islandiji temu rečejo »sage« in da oni poznajo veliko takšnih zgodb. Severin po tleh zakotali rdečo kroglo in začne pripovedovati sago o Ingólforju Arnarsonu. Temu se vsi smejejo. Mitja je še vedno zelo utrujen in bled, a noče iti v posteljo, dokler Severin ne zaključi svoje zgodbe.

10. Glej me. Viki in Marina občudujeta Severinov mobitel. Tudi Viki je do sedaj mislil, da je Marina prišla s Severinom z Islandije. Ona mu pove, da to ne drži, da pa ji je obljubil, da jo bo peljal tja. Viki in Marina se objameta in se predata strastem. Ko ju vidi Severin, obstane in zdrsi na tla. Mitja se sedaj že bolje počuti, prizoru se smeje, Severinu pa očita, da ne zna ravnati z ženskami, ampak zna samo pripovedovati sage, pisati doktorat ipd.

11. Prstan v snegu. Viki in Marina se pogovarjata, zbadata. Marina hoče oditi, on ji brani. Med prerivanjem ji skozi okno v sneg odleti prstan, ki ji ga je podaril Severin. Ne najdeta ga. Ona naglo odide, on steče za njo.

12. Severin. Mitja in Severin sta v hali ob železniški progi. Odgrneta mizo za biljard. Mitja pravi, da imata otvoritev svojega biljardnega kluba. Na otvoritev je bilo povabljenih veliko ljudi, a ni nihče prišel. Na mizo vržeta svojo edino, tj. rdečo kroglo. Mitja hoče igrati, kot so to počeli nekdaj, Severin pa noče in vztraja, da se bo vrnil na Islandijo. Mitji pripoveduje o tem, kako se je takrat po razpadu njunega biljardnega kluba pripravljal na odhod na Islandijo, a tega ni izvedel … sedaj to res namerava. Prideta še Viki in Marina, saj je ona hotela videti Severina. Toda njega ni več tu. Pogovarjajo se o njem. Ne vedo, kje je ta sever, o katerem je govoril Severin. Ugotovijo, da je za njih vsekakor predaleč in jim ni dosegljiv.

Jezik

Jezik drame je zanimiv in raznolik. Prisoten je mladostniški sleng (on je car), pogovorni jezik (štacuna, dol se dati) ter vulgarizmi (odjebi, zajebati, izgledaš zjebano, dol mi visi, jebi se, kreten, drži gobec). Ena izmed dramskih oseb (Severin) spregovori nekaj besed v islandskem jeziku. Na to opozori v opombi ne začetku dramskega besedila že sama avtorica in pojasni, da prevod ni zapisan, saj je zvok pomembnejši od pomena.

Nastanek drame

Avtorica Reykjavika pravi, da se je drama spisala hitro, ideja pa se je porajala več mesecev. Prva različica dramskega besedila je kasneje v Londonu, kjer se je udeležila mednarodne rezidence za mlade dramatike gledališča Royal Court Theatre, doživela nekaj sprememb. Poleti 2003 je sledil razmislek o predzgodbi, krajšanje, dodajanje akcije. Ponovno pisanje Reykjavika se je dogajalo tudi v samem Reykjaviku. Martina Šiler je namreč obiskala Islandijo in tam pisala na prenosni računalnik islandskih prijateljev. Osnovna zgodba ter odnosi med osebami pa so ostali vseskozi nespremenjeni.

Interpretacija

»Raziskujem interakcije med ljudmi, preko njih želim ujeti odsev sodobnega sveta.« Tako pravi Martina Šiler o svojem opusu. Zgornjo trditev potrjuje tudi besedilo Reykjavik, kjer se preko zgodbe odkrivajo in kažejo različni, večinoma ne idealni odnosi med ljudmi.

Primer za slabe ali celo nečloveške odnose je razmerje med Mitjo in Severinom; Mitja namreč Severinu na silo zbaše v usta pecivo, nekoliko kasneje pa Severin od Mitje zahteva, da poje tablete, s čimer avtorica nazorno prikaže razčlovečenost, izpraznjenost, hlad v človeških odnosih. Podoben je tudi odnos med Marino in Severinom, ki se drug drugemu predstavita šele po tem, ko sta se že skupaj predala strastem in sta se intimneje že spoznala. Kot pravi Martina Šiler, gre tu za »vprašanje o (ne)zmožnosti delovanja«. Dramske osebe namreč na trenutke dajejo vtis, kot da ne vedo, kako se je treba v nastali situaciji obnašati. Če se še nekoliko navežem na zgodbo drame, želim izpostaviti dogodek, ko Marina Vikiju nenehno prigovarja: »Glej me, samo glej me. Lepa sem. Povej mi, lepa sem. To mi govori.« Tu je ponazorjeno hrepenenje, o katerem govori tudi avtorica drame. Živimo namreč v svetu, ko vsak misli le nase, ljudem primanjkuje pozornosti, ljubezni, človeške topline. Kljub vsemu ljudje brez tega ne moremo živeti, čeprav si včasih tega ne priznamo.

V življenju se nenehno dogaja, da se ljudje primerjamo z drugimi, z njimi pogosto nehote tekmujemo, drugi se nam zdijo imenitnejši ipd. To se kaže tudi v Reykjaviku; junaki občudujejo to, kar jim pripoveduje Severin. Osupli so in želijo si, da bi tudi oni imeli doktorat, dobro službo, avto … Hrepenijo po boljšem življenju, počutijo se manj vredne od ostalih ljudi, Mitja tako ugotavlja: »Vsi imajo talente. Vsi grejo, vsi nekam pridejo, vsi nekaj so. Jaz nimam nič. Nisem nič. Zmeraj nič.« V takšnem položaju se pogosto znajdemo v sodobnem svetu naglice, materializma in tekmovalnosti. Tako kot Mitja v Reykjaviku tudi mi nimamo upanja, smo vdani v usodo, prepričani smo, da imajo možnosti za boljše življenje samo nekateri. V obravnavanem besedilu si je samo Severin lahko našel neko začasno rešitev, upanje na boljše čase, in sicer tako, da si je izmislil svojo Islandijo in Reykjavik. Ostali junaki tega niso zmožni, lepše življenje ostaja za njih neizpolnjena želja – za njih je Reykjavik predaleč. Avtorica Martina Šiler o bistvu oz. ideji svojega besedila pravi: »Najprej je bila podoba oddaljene, osamljene dežele. Islandija kot osamljen, leden otok. Vseokrog morje, nobene možnosti premika. Potem je bil dvom. Bila so vprašanja o pristnosti posameznika. Vprašanja o sposobnosti pobega, o sposobnosti spremembe. Vprašanja o (ne)zmožnosti delovanja. Hrepenenje. Neizpolnjene želje, nemogoče želje. Sanje, ki se sanjajo zaman. Čakanje, da se stvari izpeljejo same od sebe. Bivanje v odtujenosti. Bivanje v praznini. Praznina posameznikov. Bilo je tudi navdušenje nad čarobnostjo nordijske dežele. Kakor da bi Islandija s svojo nenavadnostjo predstavljala tisti drugi svet, v katerem je mogoče prav vse. Mitologija, sage, pripovedi. Severinov Reykjavik je saga. Izmišljija.«

Dosedanje uprizoritve

Reykjavik je leta 2005 doživel odrsko branje v gledališču Glej, v sezoni 2005/06 pa tudi že odrsko postavitev oz. uprizoritev pod okriljem amaterskega Teatra Frnikula v Škofji Loki. Režiser te uprizoritve je bil Miha Kalan.

Objave

  • Reykjavik. Dialogi, let. 42, št. 7/8 (2006)

Vir

  • Cobiss