Samosvoj

Iz Geslo


Avtor: Etbin Kristan
Leto nastanka:
Žanr: Drama
Krstna uprizoritev:
Prvi zabeležen datum uprizoritve: 25. marec 1911, SNG Drama Ljubljana

Drama Samosvoj je petdejanka, ki je nastala leta 1910 ter je kot celota prežeta z idejnim realizmom in izraža avtorjev socialnopolitično nastrojenost, predvsem pa njegov odpor do meščanskega reda in nemoralnega ravnanja oblasti z ljudstvom. V njej avtor ni več toliko deklariral ali v dramske osebe umestil kakršne koli znane ali konkretne politične intrige, ampak je z zgodbo podal neposreden zgled, kako sta si lahko zasebno koristoljubje in politika večkrat v sožitju in vzajemno delujeta v škodo ljudstvu/množicam. Drama se prav tako ne navezuje na točno določen prostor in tudi ni alegorija kakšnega zgodovinskega dogodka, je pa zato izjemno kritičen komentar na tedanjo »resničnost«, ki je vzbujala odpor in sprožala človekovo socialno zavest.

Centralni lik drame Samosvoj je veleposestnik, graščak in splošni veljak Ivan Rome, ki se na povsem laičen način ukvarja z raziskovanjem davne preteklosti (lahko bi rekli, da je antropološko in zgodovinsko nadpovprečno osveščen), a je osebnostno popolnoma brez čuta za okolico in socialno ravnovesje. Kot samooklicani arheolog kmalu postane neizprosen uničevalec lastne okolice in skali večino medsebojnih odnosov z bližnjimi kmeti in ostalimi prebivalci. Zaradi lastnih interesov trmasto poseže v tujo zemljo - za katero je na sodišču pretkano dosegel, da se je razlastila – in pri tem povzroči vsesplošen bes in sovražno nastrojenost vaščanov. Namesto da bi uredil težavne razmere na delovnih površinah, slepo in sebično svoj aspekt zanimanja usmeri izključno na svoje želje in cilje ter se pri tem ne zmeni za nič drugega.

Čeprav zgodba odpira zanimiva vprašanja o zapleteni in še zmeraj izjemno aktualni relacijski problematiki med znanostjo in splošno dobrobitjo človeštva, pa je avtor predvsem na prvo mesto izpostavil nesocialno ravnanje egoističnega, samoljubnega in častihlepnega individualista, ki svoje cilje dosega brezobzirno, hladnokrvno, obenem pa ti cilji nimajo globljega življenjskega smisla. Rome pojma dolžnosti in odgovornosti dojema dokaj drugače od okolice, saj jo opredeljuje kot postavki oziroma impulza, ki temeljita na vsakemu posamezniku posebej in se ne opredeljujeta v kolektivizmu. (Rome: »Dolžnosti ima človek do samega sebe, sicer do nikogar na svetu ne.«)

Vzporedno z obsojanjem samovolje, samoljubja in nekoristnega ukvarjanja z znanostjo je Kristan z enakovrednim kritičnim zamahom prikazal tudi rigidnost, omejenost in krivičnost birokracije, ki pri urejanju procesov ne premore niti trohice čuta za sočloveka in po vrhu tega s svojo zakonodajo podpira močnejšega in docela zatirajoče ustrahuje šibkejšega. V dramskem tekstu se ravno ti tematski prizori spreobračajo v »groteskno satiro«, določene situacije pa tonejo v samo ljudsko tragedijo.

Kristan, ki je sicer znotraj oblikovanja dram pogosto operiral s širokimi razpravljanji, je v Samosvojem replike razporedil v zgoščen slog, ki se izraža skozi zbadljive, zadirčne in predirljive besedne spopade, ki se taktično aforistično zaostrujejo. Vprašanja pravice in moči pa ni zastavil le na odločitvi, ali naj zmaga posameznik proti množici, ampak predvsem na dejstvu, da zmaguje sila posameznika proti ljudstvu in proti zdravemu (naravnemu) čutu.

Objave

  • Samosvoj. Ljubljana, L. Schwentner, 1910

Vir

  • Cobiss