Tanki so na meji

Iz Geslo

Avtor: Boštjan seliškar
Leto nastanka: 1985
Žanr: Drama
Krstna uprizoritev: 19.09.1985, r. Iztok Alidič, Gledališče čez cesto, Kranj (Delavski dom)


Vsebina

Zasedba


Mnenja in kritike

Alternativnost alternativnega gledališča

Profesionalnost amaterjev

Gledališče čez cesto je v sklopu Vesele počitnice v kranjskem Delavskem domu uprizorilo dve predstavi: Mrožkovega Karla in B.Seliškarja tanki so na meji.

Kranj – Šlo je za peto predstavitev dveh dramskih del, ki skupaj tvorita vsebinsko celoto. V prvi predstavi, absurdni drami, z naslovom Karel, so okulist (Duša Rooss); vnuk (Kondi Pižorn), Dedek (Iztok Alidič) in policaj (Jože Basaj) skozi besedilo Poljaka Slawomira Mrožka postavili gledalce v situacijo, da razmišljajo o mejah človekove individualnosti, nasiljem nad osebnostjo in intimnim svetom posameznika. Z določenimi prispodobami so se igralci in preko njih gledalci zazrli iz oči v oči s strahom, tesnobo in vnaprej postavljeno človeško krivdo.

Druga predstava, pisana po generacijski izpovedi, po motivih izpovedi (in posvečena staršem) prezgodaj umrlega Boštjana Seliškarja (star je bil komaj 21 let), predvsem impresionira z učinkovito igro Kondija Pižorna. Bolj kot z besedilom, ki je bilo na trenutke nerazpoznavno (dikcija!), prikaže igralec stisko in obup prestrašenega disidenta z gestami in mimiko. Ogorčen, ironiziran protest, blodnje v iskanju milejše resnice, obup in končno spoznanje tega, kar mu je že vseskozi jasno, vse to se odvija s hitrostjo, ki gledalcu ne pusti niti trenutka odmora.

V koncertni dvorani Delavskega doma, kjer sta bili obe predstavi odigrani, se je zbralo okrog 80 gledalcev, kar nedvomno dokazuje, da si je Gledališče čez cesto pridobilo svojo publiko, še posebno, če vemo, da za predstavi ni bilo nobene posebne reklame.

Čeravno ob vsem tenm ostaja grenak priokus, kajti navdušeni gledališki entuziasti nimajo najbolje urejeno glede prostorov za vaje in da sin a predstavi (če igrajo v Delavskem domu) umažejo costume (še dobro, da so preprosti in temnejših barv), tla so namreč “solidno” umazana, potem pa se po končani igri, razen nad umivalnikom v stranišču ni nikjer drugje moč pošteno umiti. Pa vendar kljub vsemu vztrajajo, v veselje njih samih in vseh tistih, ki spremljajo njihovo delo.

Vine Bešter, 7, februar 1986

Članki

Cenjeni drugje, manj znani doma ...

V štirih letih odkar obstajajo, si je nova kranjska gledališka skupina nabrala kup izkušenj pri predstavljanju sodobnih gledaliških del na nov, svojstven, prav nič klasičen način. V skupini je zdaj že blizu 60 za novo gledališče vnetih članov, za naprej imajo ogromno načrtov, pred očmi pa nenehno kvalitetno rast.

Kranj – Najbrž ni le Mala Prešernova plaketa za leto 1985 razlog, da se o Gledališču čez cesto – kot se imenuje eksperimentalna gledališka skupina iz Kranja – vse več govori. Končno ni tako mala stvar, če so bile doslej vse njihove predstave tako odmevne, da menda ni niti ene, ki ne bi bila deležna takega ali drugačnega priznanja, nagrad na srečanjih amaterskih gledaliških skupin doma, ali v tujini. Sami sicer pravijo, da so zunaj Kranja celo bolj znani, saj jih vabijo po vsej Sloveniji, v domačem Kranju pa se jim posreči le predstava ali dve na redke čase. In to pri predstavah, ki navadno dožive po 30 ponovitev v povprečju. Ena od značilnosti tega avantgardnega teatra je tudi ta, da nobene predstave po sezoni ne pospravijo na podstrešje, temveč jo radi obnovijo in znova prikažejo.

Ko so začeli z zahtevno Ionescojeva Plešasto pevko, so mladim zagledancem in zagretežem odrskih deska prerokovali kratek vek, še posebej zato, ker so bili sami vse: igralci, garderoberji, režiserji, organizatorji, scenografi. V četrtem letu obstoja pa skupina Gledališče čez cesto ne postaja le vse bolj odmevna in kvalitetna, temveč se je povečala kar na približno 60 sodelavcev, in kar je morda še lepše – razširili so se še na plesno in lutkovno dejavnost; vse to pa seveda tudi s pridom povežejo v svojih predstavah.

Zagnanost tudi po vseh dosedanjih uspehih v Gledališču čez cesto ne ponehuje. Prav nasprotno – kaže, da zdaj dobivajo nekaj “sveže krvi”, saj so v sodelovanje privolili tudi nekateri poklicni gledališčniki – režiserji in igralci – na primer Jurij Souček, Srečo Špik in Peter Božič. Zato jim že zdaj, še bolj pa prihodnjo sezono kaže, da se bodo lahko smeleje spuščali v igralsko, scensko in dramaturško zahtevnejše predstave. Kot nekatera druga avatgardna gledališča posegajo tudi kranjski gledališčniki največ po novejših slovenskih tekstih: taki so Blatnikova Apokalipsa, Jesihova Afrika, Žmavčevo Podstrešje, Božičev Komisar Kriš itd. Del naslovov je že repertoar druge polovice sezone in je del naslednje. Pri tem pa ne pozabljajo tudi na otroke, saj vsako leto vsaj eno predstavo pripravijo prav zanje. Doslej je bila najuspešnejša Zgodba o neprijetnem obisku, zdaj so pripravili že Petra Momljača.

Pa to še ni vse: sami pravijo, da imajo v ognju vedno tudi kakšen stranski projekt – tako kot na primer Iztoka Alidiča Probleme v spolnem življenju mravljinčkov; gre za monotekst, združen s senčnimi lutkami. Pripravljajo tudu recital pesmi in del proze Boštjana Seliškarja, ki naj bi ga v sodelovanju s plesno skupino predstavili že v tej sezoni. Na septembrski koledar sezone pa so že zapisali tudi lutkovno predstavo Jonathan Livingston Galeb.

Kaže, da se bo letos Gledališču čez cesto, ki bo kmalu dobilo uradno potrdilo, da so društvo v okviru zveze kulturnih organizacij kranjske občine, izpolnila velika želja: obljubljeni so jim namreč prostori v obnovljenem gradu Kieselstein. Zdaj sicer niso na cesti, so pa v Delavskem domu, kjer ni garderobe in vsega drugega, kar tako velika gledališka skupina potrebuje. Gledališče, ki ne pozna abonmajev, ne ponuja kart, gledališče, ki enostavno je, obstaja in priteguje pozornost s tistim enostavnim – pridite, glejte, uživajte v gledališču, tako kot mi – vse to je Gledališče čez cesto. Samo v tej sezoni od septembra dalje so imeli že 47 predstav, do poletja pa se jih bo nabralo še enkrat toliko. Pri tem pa nikakor ne štejejo sodelovanja na raznih festivalih amaterskih gledališč, katerih vabila že imajo, pa tudi ne predstav za otroke. Radi bi namreč oživili pred dvema letoma zelo uspešne četrtke v Delavskem domu, to je prireditve za otroke, ki so Kranjčanom – tako otrokom kot njihovim staršem – že zlezli pod kožo, potem pa so žal zamrli. V zvezi kulturnih organizacij so za to, da Gledališče čez cesto tudi tu dokaže svoje organizacijske sposobnosti.

Lea Mencinger, Gorenjski glas 31,januar 1986

Eksperimentalna skupina Gledališče čez cesto žanje nenadejane uspehe.

Tri leta so mimo, kar je peščica kranjskih častilcev Talije ustanovila Gledališče čez cesto. Gledališče, ki išče nova besedila, nove postavitvene prijeme, ki poskuša, študira, ki je nekakšna alternative klasičnemu gledališču. Na nov, živ način, običajno z malo scene in maloštevilno igralsko zasedbo, uprizarja komorne igre s prizvokom absurda, paradoksa ali drame.

In, glej, gledalec, najsi bo otrok ali odrasel, sprejema, soustvarja, razmišlja, podoživlja. Gledalec postaja v bistvu glavni junak predstave. Kajti predstava Gledališča čez cesto ni eksperimentalna v grozljivi nerazumljivosti, ki je dostikrat značilna za iščoče predstavitve, ampak zelo razumljiva, življenska, živa, mladostna.

V Gledališču čez cesto so z dosedanjimi odrskimi postavitvami poželi hvalo, ki se ji niti na skrivaj niso upali nadejati. Gostovali so domala v vseh kulturno osveščenih slovenskih krajih in na številnih gledaliških festivalih, srečanjih. Oboji so jih priznali in jim odprli vrata v prihodnost, ki presega lokalne meje. Oglejmo si le par podatkov iz zadnje gledališke sezone.

Zgodba o neprijetnem obisku, ki jo je Iztok Alidič, duhovni vodja Gledališča čez cesto, podobno kot druge spravil v odrski jezik, v tem primeru po Falladinem besedilu, je bila najboljša mladinska predstava na področnem srečanju Naša beseda marca letos v Bohinjski Bistrici, ter nato najboljša tudi na republiškem srečanju v Kočevju, od koder so jo predlagali za srečanje odraslih gledaliških skupin v Celju. Tu je režiserka Jolanda Tičar prejela zlato linhartovo značko za režijo. Kot najboljša mladinska predstava Slovenije v pretekli sezoni je bila Zgodba o neprijetnem obisku predstavljena na republiškem seminarju za režijo v Radencih. Zelo uspešno je sodelovala na evropskem festivalu v avstriji, na Madžarskem v okviru kulturnega sodelovanja med Madžarsko in Jugoslavijo ter na protestnem shodu Kladivo v Železni Kapli. Bila je tudi na Borštnikovem srečanju v Mariboru. Vsega skupaj so jo doslej uprizorili petdesetkrat.

Podobnih pohval je bila deležna tudi večerna predstava Danes ali Apokalipsa v režiji Iztoka Alidiča, ki je bila najboljša na področnem srečanju v Domžalah, uspešna na republiškem tekmovanju v Celju (z dvema predstavama tod uspe sodelovati le redko gledališče), predstavljena je bila na seminarju za režijo v Radencih kot študijski prikaz, gostovala na festivalu Dnevi bratstva v Prizrenu. V tej gledališki sezoni je eksperimentalna skupina Gledališče čez cesto že septembra postavilo novo uprizoritev, in sicer absurdno dramo Karel ter kot nadaljevanje Seliškarjevo generacijsko izpoved Tanki so na meji. Predstava je v režiji Iztoka Alidiča in igri Kondija Pižorna doživela ugodne kritike. Konec tedna bo sodelovala na srečanju slovenskih igralcev v monodramah in komornih gledaliških igrah, gostovala pa bo tudi na fakulteti za slovanske jezike v Gradcu.

Trenutno ima Gledališče čez cesto v delu krstno izvedbo mladinske igrice Fallade in Alidiča Peter Momljač, katere premiera bo za Novo leto. V sodelovanju z Loškim odrom bodo pripravili Žmavčevo dramo Podstrešje v režiji Bojana Regouca. Študirajo pa še Jesihovo Afriko, v kateri bo nastopil celotni 24-članski ansambel. Premiera bo predvidoma marca.

V eksperimentalni skupini Gledališče čez cesto predstavlja jedro kakšnih deset stalnih ljubiteljev, druge vabijo k predstavam občasno. Večina jih sodeluje tudi v Prešernovem gledališču, tako da je edini „boj“ med obema hišama „boj“ za igralce. V Gledališču čez cesto vsi lahko napredujejo, če se izkažejo. Po novih postavitvah visi nad njimi kot oster meč bojazen, da ne bi bili slabši kot pri prešnjih ugodno ocenjenih predstavah, kajti to bi pomenilo korak nazaj, oziroma, da je z njimi nekaj narobe. Tudi zato ne marajo utirjenosti, zaprtosti, vedo, da jim bodo le sveže sile ohranjale mladostno zagnanost in ustvarjalnost.

Helena Jelovčan, Gorenjski glas, 8. december 1985