Več

Iz Geslo


Avtor: Simona Semenič
Leto nastanka:
Žanr:
Krstna uprizoritev:

Vsebina

Prostor in čas

Dogajanje se odvija v dnevni sobi v Lucijini in Matjaževi hiši, in sicer se začne zvečer. Po eni strani tekst upošteva vse tri dramske enotnosti – enotnost kraja, časa in dejanja. Vendar moramo biti tu pozorni še na drugo možno interpretacijo, na katero je opozorila tudi sama avtorica. V paratekstu je za čas določen samo začetek dramskega dogajanja – zvečer, nikjer pa ne izvemo, koliko časa traja. Torej obstaja možnost, da je čas enak odrskemu času, lahko pa traja tudi v letih. Leon bi lahko k Luciji hodil vsak večer v dolgem obdobju. Prizori si sledijo po neki logiki, vendar ni nujno, da se med njimi ničesar ne zgodi. Po tej interpretaciji je torej pravilo treh enotnosti kršeno.

Osebe

Lucija: je 35-letna učiteljica, vendar ne izvemo, kje in kaj uči. Leon je njen mrtvi brat dvojček. Njuni starši so umrli na njun sedemnajsti rojstni dan. Teta Berta ju je hotela vzeti k sebi, vendar se ji je Lucija uprla in tako sta živela sama v stanovanju staršev. Bila sta zelo navezana drug na drugega. Vsa leta skupnega življenja sta bila zelo aktivna na področju sociale in politike, zlasti Lucija je bila tista, ki se je zavzemala za pravico. Izmislila si je celo zaobljubo; z Leonom sta s krvjo zaprisegla, da bosta vedno ščitila zlorabljane in zapostavljane. Pri petindvajsetih je Leon napravil samomor. Tudi Lucija si je zaradi potrtosti hotela odvzeti življenje, vendar jo je rešila teta Berta. Kako leto po Leonovi smrti je spoznala Matjaža in se z njim poročila. V njem je našla tolažbo za Leonovo smrt, vendar pa se je sedaj precej spremenila. Nekdanja upornica in borka za človekove pravice je sedaj postala pohlevna in ubogljiva punčka, ki se brez ugovarjanja pušča voditi Matjažu.

Leon: Lucijin brat dvojček, ki je mrtev že devet let. Napravil je samomor, kar je močno prizadelo Lucijo, saj sta si bila zelo blizu. Bil je pod njenim močnim vplivom; vedno je obveljala njena beseda, pa tudi sicer ji je hotel ustreči. Ravno zaradi tega močnega vpliva nanj in njeni odločnosti, sedaj ne more verjeti, da se je tako spremenila. Očita ji, da se pusti manipulirati možu Matjažu, ki spada v tisto skupino ljudi, ki jih je nekoč prezirala.

Matjaž Mlinar: pisatelj v petdesetih letih. Je ločen in ima 26-letno hčer. Lucija je pisala dnevnik o sebi in Leonu in ga pokazala Matjažu. Ker mu je bilo pisanje všeč, jo je nagovarjal, da bi vse še nekoliko dodelala in izdala kot roman. Luciji ni bilo do knjige, vendar je Matjaž še vedno vztrajal, češ da je škoda, da bi tako dobro gradivo ostalo v predalu. Zaradi tega mu je Lucija popustila in mu dovolila, da je izdal roman pod naslovom Več.

Lucija je edina, ki uporablja imena. Leon ne uporablja njenega pravega imena – kliče jo Lučka, Matjaža pa kliče »stari«. Matjaž Leona ne pokliče niti enkrat v celotnem dramskem tekstu, Lucijo pa ves čas naslavlja z »lubica«. Lucija dobi ime šele v zadnjem prizoru, ko jo Matjaž pokliče po imenu.

Dogajanje po prizorih

Dramsko besedilo obsega približno 60 strani in vsebuje sedem prizorov.

1. prizor

Lucija v dnevni sobi zagleda moškega, ki se ga sprva ustraši, vendar ugotovi, da je to njen brat dvojček Leon, ki je prišel na obisk. Ker noče, da bi Leona videl njen mož Matjaž, ga skrije.

2. prizor

Nato vstopi Matjaž z večernim časopisom, saj v njem z Lucijo pričakujeta recenzijo njegovega romana z naslovom Več. Matjaž govori o nadležnem prodajalcu časopisov, Lucija pa hoče na vsak način videti kritiko. Poleg tega je ves čas odsotna zaradi Leona. Na Matjaževo vprašanje, zakaj je takšna, odgovori, da ga je ponoči sanjala v podobi volkodlaka. Lucija končno najde kritiko, ki je zelo pohvalna – napisana v samih superlativih. Z Matjažem nato odideta spat.

3. prizor

Kasneje se Lucija vrne k Leonu, ki ji očita, da se je spremenila, saj je bila včasih upornica, ki se je zavzemala za vse, ki so bili potrebni pomoči, ali pa jim je bila prizadejana krivica, da se pusti Matjažu oz. staremu, kot ga kliče Leon, in da mu je prodala njuno življenje. Namreč roman Več je v resnici Lucijin dnevnik, ki ga je Matjaž objavil pod svojim imenom.

4. prizor

Zopet se pojavi Matjaž, ki se mora zagovarjati, zakaj je ukradel Lucijin dnevnik, vendar sploh ne razume, kaj bi rada od njega, in trdi, da mu je to Lucija sama dovolila. Lucija postaja vse bolj jezna in mu pove, da je to naredila zato, da bi ji prenehal težiti, in mu očita, da ji je napravil popolno lobotomijo. Leon ju v tem trenutku pusti sama.

5. prizor

Celoten peti prizor je dolga tišina med Lucijo in Matjažem. Nato Matjaž odide.

6. prizor

Lucija se poslavlja od Leona.

7. prizor

Lucija pove Matjažu, da je mlada in uporniška Lučka umrla tisti dan, ko so pokopali Leona. Tako izvemo, da je Leon ves čas mrtev, da je bil to le njegov duh. Drama se zaključi tako, da Matjaž odide spat, Lucija pa bo odšla za njim. In nič se ni zares spremenilo.

Jezik

Glavni jezik drame je knjižni pogovorni jezik. Osebe uporabljajo arhaizme, vulgarizme in slengizme. Simona Semenič omeni, da se za odrsko postavitev predvideva pogovorni jezik. Z rabo stilno zaznamovanih besed in tudi s sintakso je poskušala okarakterizirati osebe. Leonova govorica je najnižja, kar pa ne pomeni, da ni izobražen. On je vseskozi v afektu, zato so tudi njegovi stavki bolj odsekani, izgovarja pa tudi veliko kletvic in slengizmov. Matjaž uporablja »višji« pogovorni jezik. Kot izobraženec, akademik uporablja številne tujke, arhaične izraze, na svojo govorico je ponosen in z njo poskuša šarmirati Lucijo, najverjetneje pa tudi druge ljudi. Lucijina govorica se skozi prizore spreminja; ko je z Leonom, postane njena dikcija podobna Leonovi, ko je z Matjažem pa Matjaževi, ampak bolj kot gremo proti koncu četrtega prizora, bolj postaja njena govorica taka kot Leonova, ne glede na Matjaževo prisotnost. Takrat se začne Lucija že zavedati Matjaževega vpliva in na nek način zopet postane tista uporna Lučka.

Interpretacija

V drami je v ospredju vprašanje ljubezenske zgodbe, ki se odvija v času kapitalizma in sveta, ki zatira posameznike. Ali je mogoče živeti z nekom, ko ljubezen usahne oz. je nikoli zares ni bilo? V delu smo namreč priča zakonskemu paru, ki se že dolgo ne zna pogovarjati oz. njuna zveza nikoli ni temeljila na normalni komunikaciji. O tem priča celotni peti prizor, ki temelji samo na tišini med Lucijo in Matjažem. Poleg tega je ves čas prisoten tudi strah pred minljivostjo in osamljenostjo, saj je ravno ta gonilna sila zveze med Matjažem in Lucijo. Lucija je po Leonovi smrti tudi sama hotela narediti samomor, vendar jo je pred tem rešila teta Berta. Toda v drami se pojavlja vprašanje, ali jo je teta zares rešila ali pa je Lucija le živi mrtvec. Zaradi osamljenosti se je poročila z Matjažem in zavestno pristala na njegovo manipulacijo in tako postala ženska brez osebnosti. To je prikazano v sanjah, ki jih Lucija omeni v drugem prizoru. Sanje, ki jih je v resnici nekoč sanjal Leon, govorijo o tem, da je Matjaž volkodlak, ki jo bo raztrgal, vendar ga ona kljub temu, obdrži ob sebi. Leon je v sanjah doživel njo kot volkodlaka, le da je ona tik pred svojo preobrazbo pobegnila skozi okno. Lucija se zaveda, da jo Matjaž omejuje, tako kot je to sama nekoč počela Leonu, vendar se mu ne upira in mu na koncu celo dovoli, da jo uniči oz. raztrga. Tako je nekdanja upornica in borka za človekove pravice postala neobčutljiva za dogodke okoli sebe in celo za dogodke povezane z njo samo. Celo sam naslov romana, ki je v resnici njeno delo in je hkrati tudi naslov celotnega dramskega besedila, je Matjažev in ne njen izbor. Lucijin predlog je bil Timeneboliš, ki ga lahko razumemo na dveh plasteh, in sicer kot Ti mene boliš – pritrdilno, ali pa Ti me ne boliš – nikalno. Ker si Lucija nikakor ne more zapomniti Matjaževega naslova, to sproži med njima napeto situacijo. Pomen tega naslova lahko preberemo v sami kritiki romana, ki jo Lucija prebere v večernem časopisu. Matjažev VEČ je VEČ v smislu kritike kapitalistične družbe. Roman govori o dveh neomadeževanih in čistih ljudeh, ki ju svet, kjer je bistven samo denar in človekov socialni status, ne more prenesti. Že če pogledamo jumbo plakate, nam ti narekujejo, da smo vredni VEČ, da si zaslužimo VEČ, da bi si morali želeti VEČ in nekdo nam seveda vedno ponuja VEČ. Didaskalije so skozi celoten tekst zelo skope. Avtorica je zapisala le tiste, ki so se ji kot bralki zdele nujne. O osebah izvemo največ iz glavnega besedila, v didaskalijah pa so omenjeni le glavni podatki. Najbolj pomembne so tišine, ki jih sama avtorica uvršča med atmosferske didaskalije. Delijo se na dve vrsti, in sicer na tišine in dolge tišine. Nekatere določa praznina, te so mučne in neprijetne, druge pa so čustveno obarvane ipd. V besedilu je pomemben še četrti prizor, za katerega bi lahko rekli, da je odprto mesto, ki pa se lahko razjasni z režijo. V njem je Matjaž sicer prisoten, vendar bi se vse lahko dogajalo le v Lucijinih mislih. Ta prizor si lahko razlagamo na dva načina. Matjaž dejansko vidi Leona in se z njim pogovarja, se brani pred očitki Leona in Lucije in gre tukaj za trialog. Lahko pa je vse le plod Lucijine domišljije in Leona vidi le ona, saj v celotnem prizoru Matjaž nagovarja le njo (samo enkrat nagovori Leona, ko mu reče, naj bo tiho), tako da gre tu za duolog.

Objave

  • Več. V: Več, dramsko besedilo z eksplikacijo; Inemannova doba skozi prizmo dnevnega časopisja: diplomska naloga. Ljubljana, S. Semenič, 2006

Vir

  • Cobiss