Miranda Caharija

Iz Geslo

Redakcija dne 13:27, 13. junij 2017 od Anja (pogovor | prispevki) (Zunanje povezave)
(prim) ← Starejša redakcija | poglejte trenutno redakcijo (prim) | Novejša redakcija → (prim)
foto: Gregor Geč

Življenjepis

(* 21. oktober 1942)

Velika igralka zapolnjuje oder že s svojo prisotnostjo, njeno oblikovanje vlog pa daje soigralcem impulz, da se vse odvija po zastavljenih tirnicah in pritegne občinstvo v začarani krog dogajanja. Miranda Caharija je za obiskovalce SSG Trst to in dosti več. S svojo zdajšnjo povednostjo predstavlja nezadržen vzpon oz. smiselno naravnan razvoj tržaškega gledališča v povojnem obdobju. Oznaka se bo komu zdela pretirana, zato se splača presoditi verodostojnost te trditve.

Stik z gledališčem

Miranda je stopila v stik z gledališčem kot otrok in spoznala pomen predstav iz pogovorov med domačimi. Tako so v njenem domišljiskem svetu postajali igralci junaki, ki so vredni posnemanja. Njihovo dostojanstveno obnašanje, vzvišeno obravnavanje ključnih problemov, neoporečno izražanje so očarali vsakogar, kaj šele otroka. Na odru se namreč vsak dogodek poveča, vsaka izrečena sentenca zadobi težo in je odmevnost predstavljenega lahko zelo daljnosežna, zato je bilo gledališče ena od institucij, o kateri so Slovenci v obdobju fašizma govorili in s podtalno dejavnostjo ohranjali živ spomin na tradicijo. Ko se je želja uresničila, je postala ta ustanova v zavesti gledalcev najodličnejši dokaz naše kulturne razvitosti in beseda, ki se je razlegala z odra s pravilnim nastavkom in melodijo, je vsakič nanovo prižigala ponos ter občinstvo potrjevala v narodni pripadnosti.


V evforičnem vzdušju so se gledalci prepoznavali v večini odrskih prikazov in fikcije so zadobivale optimalno razsežnost. Na pogled je bilo vse skladno in zakulisje s samoodpovedmi, finančnimi težavami, velikimi napori in zdrahami zakrito, nenaklonjeni zunanji svet in neprijazna oblast pa popolnoma izločeni. Pravljično razpoloženje se je nadaljevalo tudi po vsaki predstavi, ko so se člani ansambla zadrževali z gledalci, potem še ob vajah, ko so vodili društvene dramske skupine in sodelovali pri vaških proslavah. Vse je bilo na dotiku roke in medsebojno poznavanje je napeljevalo mlade, da so sanjarili o pristopu k gledališču. Ko so leta 1955 obnovili tečaje igralske in leto zatem še baletne šole, se je prijavilo precejšnje število slušateljev in komaj je Miranda opravila obvezno šolanje, je imela možnost, da se vpiše v šolo takratnega tržaškega SNG. Seveda je bilo nujno privoljenje staršev, kar nikakor ni bilo samoumevno, ker so bile v tistih časih gledališke predstave v očeh marsikoga pregrešne in je bil odnos do gledališkega poklica podcenjevalen. Saj komedijanti res niso imeli lahkega življenja, v novi državni ureditvi pa je sploh zgledalo, da bodo Slovensko gledališče v Trstu ukinili. V Mirandinem domačem krogu so odločitev gotovo dobro pretehtali in nad negotovostmi je prevladala vera v poslanstvo, ki ga je ta ustanova imela za obstoj Slovencev. Zaupali so, da bo njihova hči v njej razvila svoje najboljše sposobnosti in jeseni leta 1956 je začela Miranda obiskovati prvi letnik igralskega in baletnega tečaja.

Igralska šola

Na teh tečajih je gledališče usposabljalo bodoče kadre za delo v ansamblu ali na prosvetnem področju. Nekaj zamejcev se je v tistem obdobju že šolalo na Akademiji v Ljubljani, za ostale so skrbeli tržaški igralci sami v duhu nekdanje gledališke tradicije, v mejah možnega, vendar s sodobnim pristopom in z velikim poudarkom na novejši izrazni tehniki. Vse so opravljali v prostem času, med eno in drugo vajo, pred predstavami. Nekam cehovsko zgleda tako vpeljevanje v poklic, toda tako je bilo takrat: izučeni mojstri so vpeljevali vajenca v skrivnosti pravilnega glasovnega nastavka, mu razkrivali osnove dihanja, pokazali, kje so skrite pasti in kako se jim igralec izmuzne, nakazovali že izdelane trike, neopazne skrivnosti, ki jih na odru mora vsakdo poznati, da se izogne nepopravljivemu. Učenci se v tej šoli niso mogli izneveriti učiteljem, pretesno so bili med seboj povezani. Ob vpisu v drugi letnik je bila novembra 1957 že produkcija in Miranda je imela priložnost, da se preveri pred publiko. Poročevalec je za Primorski dnevnik izčrpno opisal in presodil baletni nastop in dva krajša dramska prikaza. Izrecno je pohvalil skladnost plesnega izvajanja in enodejanko Krilova Nauk hčerama, ki sta jo z učenci naštudirala mentorja Štefka Drolc in Miha Baloh. Pisec je omenil odlično igro Aleksija Pregarca, Dušana Jazbeca, Gabrijele Orel, Silve Raztresen, Nerine Drasič in Rafaele Petroni, na koncu pa pristavil še: Kuferzin in Miranda Caharija pa sta v stranskih vlogah težko brzdala svoje hrepenenje po uveljavljanju.


Kakorkoli je že presojal ocenjevalec, je zapis dragocen. Ne glede na Mirandino očitno tremo ter željo, da naenkrat pokaže čim več, je opozorilo izražalo zavzetost opazovalca. Na samem začetku poti mora namreč igralec osvojiti odrsko disciplino, zavest, da gre za skupinsko delo, ki temelji na režiserjevi razčlembi dramskega besedila in napotkih za izvedbo. Spoznanje, da zahteva usklajevanje vlog samozatajevanje igralčevih naravnih nagibov, je eno od osnovnih načel dobre ansambelske igre. Kritiki so takrat ostro presojali in odločno grajali, tako da so člani ansambla brez zadržkov popravljali igralske vajence, ko so jih v rednih predstavah vpeljevali v odgovorno poklicnost. Strogo nadzorovana iniciativnost je v učencih spodbujala tiho upornost in iskanje lastne izraznosti.


V sezoni 1960-61 sta v večini del iz repertoarne ponudbe nastopala Miranda Caharija in Livij Bogatec, oba z oznako, da sta gojenca igralske šole. Med raznorodnimi vlogami sta bili verjetno za njiju najodmevnejši Sneguljčica in Vitez, ker gre pač za glavna junaka. Pri tem naj priznam, da sta se meni najbolj vtisnila v spomin Frice in Frace, Stane Raztresen in Danilo Turk, ko sta se izmotavala iz omarice pod ogledalom. Njuna nerodnost je odražala dobrohotnost in delovala kot protiutež zločestim pogovorom mačehe z ogledalom. Bila sta nenavadno smešna, medtem ko je bila Miranda nežna Sneguljčica, pravljična princeska, ki se je skladno vključevala v odrsko zasnovo. Z vsemi vlogami, ki jih je odigrala v zadnjem letniku igralske šole, je Miranda utrdila svoje znanje v tolikšni meri, da so ji v naslednji sezoni lahko zaupali vlogo Ofelije v Shakespearovem Hamletu.

Rast in zorenje

Miranda se rada spominja, kako se je naenkrat znašla pred nadvse zahtevno vlogo: »To je bila moja prva velika, zahtevna vloga. Igrali smo zelo dosti, tudi na prostem. Spomnim se Babičevih besed. Bil je režiser predstave, jaz sem bila stara 19 let, sicer je res, da sem imela za seboj štiriletno igralsko šolo in več nastopov v ansamblu, toda jasno mi je rekel: 'Igralca ne bom učil igrat!' in sem takoj razumela, da mora igralec znati sam plavati. Morda sem si že takrat izjasnila odnos do režiserjev. Važno je, da mi režiser pove, kaj hoče, potem je na meni, da razvijem lik, kot ga čutim.« Razvoj je bil seveda odvisen od vlog, ki so ji jih zaupali in spet sama pravi: » Igrala sem od Pirandella do Millerja, predvsem pa v vseh otroških predstavah, od vil do princes in najrazličnejših poskočnih junakinj. Ja, ob pravljicah se je razvijala moja odrska osebnost. Na začetku sezone 1963-64 sem morala vskočiti, brez prave vaje, torej kar po spominu, v vlogo Desdemone, ker je bilo Miri Sardočevi zelo hudo in so predstave morale biti. Igrala sem v vseh Fojih, ki jih je uprizorilo naše gledališče od Arhangelov in avtomatov ter Dveh pištol do Sedme zapovedi. V prvih dveh sem igrala po več vlog, v Sedmi zapovedi pa Eneo, vlogo, ki jo je v originalu igrala Franca Rame. Za to vlogo sem dobila na Borštnikovem srečanju leta 1978 nagrado publike. /.../ Nepozabna je tudi uprizoritev Petrolinijevega dela Chicchignola in Delitve Piera Chiare. /.../« 


Dosti je bilo velikih vlog, v katere se je s predanostjo poglabljala, dokler ni prišlo v 80-ih letih prejšnjega stoletja do zastoja. Nič nenavadnega, v gledališču se rado dogaja, da pride do neskladja med vodstvom in člani ansambla: igralec čuti svoj notranji razpon, želi ga pokazati svoji publiki, pa ne dobi primernih vlog.

Odgovorna poklicnost in odločitve

Miranda je takrat našla pravi posluh pri filmarjih in se z vlogo Eve v istoimenskem filmu povzpela med najslavnejše jugoslovanske filmske igralke. Pisali in govorili so o njej. Moj mentor prof. Koruza me je zaskrbljeno spraševal, kako bo tržaško gledališče shajalo brez tako močne igralke. Bil je namreč prepričan, da se pri tako odmevni uspešnosti igralec odloči za filmsko kariero. Pri nas nismo veliko govorili o tem, vedeli smo za nagrade, ki jih je Miranda dobivala vsepovsod, za nove ponudbe in snemanja, pa se nismo nič razburjali glede njene morebitne odločitve. Seveda bi bila Miranda lahko izbrala drugače, toda ostala je v »svojem« gledališču. Mislim, da se je ob velikih filmskih preizkušnjah (posnela je kar nekaj uspešnih filmov) zavedla, v kolikšni meri je njen nadaljnji razvoj odvisen od stika z domačo publiko. Z njo je zrasla in zanjo je ustvarjala in še danes črpa iz nje.


Ko ji je v sezoni 1989-90 Mario Uršič zaupal vlogo Serafine v Williamsovi Tetovirani roži, ji je bila publika nadvse hvaležna. Šlo je dejansko za nepozabno interpretacijo kompleksnega ženskega lika. V Serafini se prepletajo ljubezen, ljubosumje, radovednost in strah, zavest o lastni ranljivosti in potreba po ljubezni. Čustvenost se pojavlja sunkovito, razdvojenost je stalno prisotna in v Mirandi se je vse to razživelo do take mere, da so se ostali člani ansambla popolnoma ujemali z njenim utripom. Navdušenje kritikov je poudarjalo igralkino zrelost, vendar se je spet nekaj zataknilo in v naslednjih sezonah se Miranda ni mogla več razvijati v smeri, ki jo je nakazala z vlogo v Tetovirani roži. Vse nadaljnje vloge so bile izdelane dosledno in med njimi ostaja nepozabna njena Medeleine Petrovna v Krleževi Agoniji, vendar je bila za njeno umetniško preživetje potrebna ločitev od matične gledališke hiše.


Priložnost ji je spet ponudil Mario Uršič s svojo predelavo De Filippove Filumene Marturano. Vsa teža je bila na Mirandi – Filumeni: njen partner Livij Bogatec in trije nadebudni mladi igralci so natančno odgovarjali njenim iztočnicam, se odzvali na vsak njen namig in se pokorili njenim izpadom. Predstava je krožila po tržaških trgih v slovenščini in italijanščini, celo preko oceana, v Argentini so jo gledali in uspeh je nakazoval nove možnosti razvoja. Toda gledališko delovanje je zelo kompleksno in brez dobro utečenega kolesja, ki predvideva sinhrono delovanje različnih silnic, je težko udejaniti daljnosežne projekte.


Marsikaj dobrega in pozitivnega je še Miranda pokazala, njena ustvarjalnost je pravzaprav vedno prisotna med nami, če ni v gledališču, kjer je v zadnjih sezonah odigrala nekaj pomebnih vlog, je na radiu ali televiziji. Vedno polna življenjske sile, vedno predana svojemu poklicu, ki ga opravlja s posebno ljubeznijo, zavezanostjo kolegom in s stalnim izpopolnjevanjem. Pri igralskem poklicu se krog sklene, ko postane dograjevanje lastne osebnosti vir ustvarjalnosti. Tedaj nastopi faza uravnovešenega izražanja, ko se poklicne in življenjske izkušnje stapljajo. Polnost igralčevega življenja se prenaša v njegove like, ki s svojo povednostjo osmišljajo odrsko sporočilnost. V gledališču je povezava takojšnja: če igralec ne prepriča gledalca, ne dobi v njem tiste psihične opore, ki mu omogoča razvoj vloge. Čuden je teatrski svet. Cilj je jasen, vsi vedo zanj in vendar si ga je treba večer za večerom nanovo zastavljati in stremeti po preseganju. Igralci in publika se soočajo, ostali sodelavci so za odrom ali še bolj oddaljeni. Naj je vse še tako dobro zastavljeno, igralec vedno vodi igro in zdaj je za Mirando na vrsti nov izziv. V vseh teh desetletjih smo ji zaupali in ona je s svojim delom dokazovala, v kolikšni meri je tega zaupanja vredna. Zdaj nestrpno pričakujemo njeno Medejo ali Dejo Husu.


Bogomila Kravos, februar 2005


Navedki v tekstu so iz intervjuja, ki je bil objavljen v »PD« 21.4.2002 ob podelitvi nagrade Zruženja dramskih umetnikov Slovenije Mirandi Caharija.

Vloge v gledališču

2011-

2001-2010

1991-1999

1981-1990

  • 1986 Helena; Ivan Cankar Za narodov blagor, r. Dušan Jovanović, SSG Trst
  • 1986 Pevka; Wolfgang Kohlhaase-Rita Zimmer Riba za štiri, r. Jože Babič, SSG Trst
  • 1986 Ženska; Arthur Miller Smrt trgovskega potnika, r. Mario Uršič, SSG Trst
  • 1986 Recitatorka; Rainer M. Rilka Devinska elegija, r. Jože Babič, SSG Trst
  • 1985 Pepka; Carlo Goldoni-Mirko Rupel Primorske zdrahe, r. Boris Kobal, SSG Trst
  • 1985 Elvira; Nöel Coward Hudomušna prikazen, r. Dušan Mlakar, SSG Trst
  • 1985 Ekspeditorica; Ivan Cankar Puhujšanje v dolini šentflorjanski, r. Jože Babič, SSG Trst
  • 1984 Nežka; Anton T. Linhart Ta veseli dan ali Matiček se ženi, r. Jože Babič, SSG Trst
  • 1984 Eugenia; Ettore Petrolini Chicchignola, r. Mario Uršič, SSG Trst
  • 1983 Špela; Dušan Jovanović Vojaška skrivnost, r. Slobodan Unkovski, SSG Trst
  • 1983 Carol; Edward Albee Gospa iz Dubuqua, r. Dušan Mlakar, SSG Trst
  • 1983 ???; J. in W Grimm Rdeča kapica, r. Mario Uršič, SSG Trst
  • 1982 Krmežljivka; Titus M. Plautus Hvalisavi vojak, r. Mile Korun, SSG Trst
  • 1982 Tarsilla Tettamanzi; Piero Chiara Delitev, r. Mario Uršič, SSG Trst
  • 1981 Olga Cigolella; Eduardo De Filippo Dolgonoge laži, r. Boris Kobal, SSG Trst
  • 1981 Jurček; Pavel Golja Jurček, r. Mario Uršič, SSG Trst
  • 1981 Agatja Tihonova; Nikolaj V. Gogolj Ženitev, r. Stevo Žigon, SSG Trst
  • 1981 Nevesta; Federico G. Lorca Krvava svatba, r. Zvone Šedlbauer, SSG Trst

1971-1980

  • 1980 Magda; Dacia Mariani Ženski na podeželju, r. Boris Kobal, SSG Trst
  • 1980 Kuharica/Rusalka; Zora Tavčar Aj, kaj ribič je ujel, r. Sergij Verč, SSG Trst
  • 1980 Viola; William Shakespeare Kar hočete, r. Boris Gombač, SSG Trst
  • 1979 Slavka; Etbin Kristan Kato Vrankovič, r. Mario Uršič, SSG Trst
  • 1979 Rubaba; V. Mejerhold-J. Bondi Alinur, r. Mario Uršič, SSG Trst
  • 1979 Peegen Mike; John M. Synge Vražji fant zahodne strani, r. Zvone Šedlbsuer, SSG Trst
  • 1979 Ala; Slawomir Mrožek Tango, r. Franci Križaj, SSG Trst
  • 1978 Amalea; Erika Vos Plesoči osliček, r. Mario Uršič, SSG Trst
  • 1978 Zanetta; Carlo Goldoni Nergač, r. Adrijan Rustja, SSG Trst
  • 1978 Katrina; Bertolt Brecht Mati Korajža in njeni otroci, r. Jože Babič, SSG Trst
  • 1978 ???; H. Ch. Andersen-M. Košuta Snežna kraljica, r. Mario Uršič, SSG Trst
  • 1977 Veronika; Oton Župančič Veronika Deseniška, r. Jože Babič, SSG Trst
  • 1977 Nene; Alviero Negro Bunker, r. Jože Babič, SSG Trst
  • 1977 Botra; Branislav Nušić Oblast, r. Miroslav Belović, SSG Trst
  • 1977 Jana; Miroslav Košuta Vitez na obisku, r. Mario Uršič, SSG Trst
  • 1977 Zinka; Aleksej Arbuzov Irkatska zgodba, r. Mario Uršič
  • 1977 Enea; Dario Fo Sedma zapoved kradi malo manj, r. Jože Babič, SSG Trst
  • 1976 Mauricette; Georges Feydeau Champignol ali vojak po sili, r. Mario Uršič, SSG Trst
  • 1976 Punca; Franček Rudolf Koža megle, r. Jože Babič, SSG Trst
  • 1976 Brina; Carsten Krueger-Ludwig Volker Maks žvižgač, r. Marjan Bevk, SSG Trst
  • 1976 Gladys; Thornton Wilder Zaenkrat smo se zmazali, r. ???, SSG Trst
  • 1975 Šoba; Anton Leskovec Dva bregova, r. Jože Babič, SSG Trst
  • 1975 Ana Fjodorovna; Maksim Gorki Barbari, r. Stevo Žigon, SSG Trst
  • 1975 Mačka, lakaj Bruno; Pavel Golia Srce igračk, r. Adrijan Rustja, SSG Trst
  • 1975 Ina Mueller; Frank Wedekind Pomladno prebujanje, r. Zvone Šedlbauer, SSG Trst
  • 1974 Matilda; Ivan Cankar Za narodov blagor, r. Mario Uršič, SSG Trst
  • 1974 Jurček; Pavel Golia Jurček, r. Mario Uršič, SSG Trst
  • 1974 Lujza; Fernc Molnar Liliom, r. Dušan Mlakar, SSG Trst
  • 1974 Linda; Luigi Squarzina Tri četrtine lune, r. Jože Babič, SSG Trst
  • 1974 Colette; Maurice Hennequin-Georges Duval Anatolov dvojnik, r. Adrijan Rustja, SSG Trst
  • 1974 Blazna ženska; Stanko Majcen Apokalipsa, r. Mario Uršič, SSG Trst
  • 1974 Milena; Filibert Benedetič-Miroslav Košuta Rižarna, r. Jože Babič-Mario Uršič, SSG Trst
  • 1973 Dunjaša; Anton P. Čehov Češnjev vrt, r. Mile Korun, SSG Trst
  • 1973 Mjutka; France Bevk-Boris Grabnar Kapitan Martin Čedermac, r. Mario Uršič, SSG Trst
  • 1973 Milka; Jaka Štoka Ne kliči vraga, r. Adrijan Rustja, SSG Trst
  • 1973 Rožica (Pepelka); Karl A. Goerner Pepelka, r. Adrijan Rustja, SSG Trst
  • 1973 Maria; Eduardo De Filippo Božič pri Cupiellovih, r. Jože Babič, SSG Trst
  • 1972 Malka; Ferdinand Raimund Kralj gora in ljudomrznik, r. Miran Herzog, SSG Trst
  • 1972 Matkova Tina; Ivan Pregelj Tolminci, r. Jože Babič, SSG Trst
  • 1971 Juca; Jovan S. Popovič Skopuh ali Kir Janja, r. Vuk Vukmirovič, SSG Trst
  • 1971 Druga vila; Ivan Pregelj Trnjulčica, r. Jože Babič, SSG Trst

1961-1970

  • 1970 Akulina; Lev N. Tolstoj Moč teme, r. Jože Babič, SSG Trst
  • 1970 Jelkica; Branislav Nušič Kaj bojo rekli ljudje, r. Mario Uršič, SSG Trst
  • 1970 Zbor; Dominik Smole Antigona, r. Mile Korun, SSG Trst
  • 1970 Učiteljica; Vitaliano Brancati Raffaele, r. Jože Babič, SSG Trst
  • 1970 Služkinja; Bertolt Brecht Bobni v noči, r. Mile Korun, SSG Trst
  • 1969 Prva deklica; Fran Levstik-Mirko Mahnič Martin Krpan, r. Mirko Mahnič, SSG Trst
  • 1968 Natalija Ivanova; Anton P. Čehov Tri sestre, r. Bojan Stupica, SSG Trst
  • 1968 Strina Mina; Danilo Gorišek Rdeča Kapica, r. Jožko Lukeš, SSG Trst
  • 1968 Živa; Josip Tavčar Red mora biti, r. Žarko Petan, SSG Trst
  • 1967 Ančka; Ivo Brnčič Med štirimi stenami, r. Boris Gombač, SSG Trst
  • 1967 Dekle v zboru; Jaka Stoka Anarhist, r. Jože Babič, SSG Trst
  • 1967 Rezika; Marija Holkova Pepelka, r. Jožko Lukeš, SSG Trst
  • 1967 Cecily Ceardew; Oscar Wilde Kako važno je biti resen, r. Jože Babič, SSG Trst
  • 1967 Alberta Malfeni; Italo Svevo-Tullio Kezich Zenova izpoved, r. Jože Babič, SSG Trst
  • 1967 Justine, Lucija; Feliciev Marceau Jajce, r. Adrijan Rustja, SSG Trst
  • 1966 Nastja; Maksim Gorki Na dnu, r. Jože babič, SSG Trst
  • 1966 Tap; J. in W. Grimm-E. Martinuzzi Obuti maček, r. Adrijan Rustja, SSG Trst
  • 1966 Angelc; Anton Š. Drabosnjak-B. Hartman Ta sveti dan veseli dan, r. Boris Gombač, SSG Trst
  • 1966 Dekle; Filibert Benedetič Ne vedno kakor lastovke, r. Jože Babič, SSG Trst
  • 1966 Fanny Martinez; Luigi Pirandello Saj ni res, r. Jože Babič, SSG Trst
  • 1966 Maud; Alfred N. Hennequin Moje dete, r. Adrijan Rustja, SSG Trst
  • 1966 Strojepiska; Silvano Ambrogi Birozavri, r. Jože Babič, SSG Trst
  • 1965 Anka; Ivan Cankar Hlapci, r. Boris Gombač, SSG Trst
  • 1965 Metka; Saša Škufca Janko in Metka, r. Jožko Lukeš, SSG Trst
  • 1965 Lucietta; Carlo Goldoni Grubjane, r. Jože Babič, SSG Trst
  • 1965 Ida; Josip Tavčar Mrtvi kanarček, r. Jože Babič, SSG Trst
  • 1965 Angel; Mirko Mahnič Vinska žalostna z alelujo, r. Mirko Mahnič, SSG Trst
  • 1964 Ana; Bratko Kreft Po brezkončni poti, r. Jože Babič, SSG Trst
  • 1964 Malka; Igor Torkar Študentska soba, r. Jože Babič, SSG Trst
  • 1964 Šivilja; Saša Vuga Bernardek, r. Jože Babič, SSG Trst
  • 1964 Marceline; Marcel Achad Lipe na luno, r. Žarko Petan, SSG Trst
  • 1964 Natakarica; Ugo Betti Usad na severni postaji, r. Boris Gombač, SSG Trst
  • 1964 Ljuba; Mirko Mahnič Soldaški Mizerere, r. Mirko Mahnič, SSG Trst
  • 1964 Žena pokojnega; Mirko Mahnič Kmečki rekvijem, r. Mirko Mahnič, SSG Trst
  • 1964 Angel; Mirko Mahnič Škofjeloški pasijon, r. Mirko Mahnič, SSG Trst
  • 1964 Trnjulčica; J. in W. Grimm-E. Martinuzzi Trnjulčica, r. Adrijan Rustja, SSG Trst
  • 1964  ???; Bruno Hartman Partizanski večeri, r. Boris Gombač, SSG Trst
  • 1964 Minea; Mile Klopčič Mati, r. Boris Gombač, SSG Trst
  • 1963 Bianca/(Desdemona v alt.); William Shakespeare Othello, r. Boris Gombač, SSG Trst
  • 1963 Maska; Giordano Gigli Don Pilonova sestrica, r. Adrijan Rustja, SSG Trst
  • 1963 Prva vila; Josip Ribičič V kraljestvu palčkov, r. Jožko Lukeš, SSG Trst
  • 1963 Prva bolničarka; Dario Fo Dve pištoli v rokah pa z belim in črnim gleda, r. Jože Babič, SSG Trst
  • 1963 Sarah Undershaft; Bernard Shaw Major Barbara, r. Adrijan Rustja, SSG Trst
  • 1962 Nina; Liugi Pirandello Čepica s kraguljčki, r. Adrijan Rustja, SSG Trst
  • 1962 Rosinella; Luigi Pirandello Patent, r. Adrijan Rustja, SSG Trst
  • 1962 Carična; Boško Trifunovič Pravljica o carju in pastirju, r. Jožko Lukeš, SSG Trst
  • 1962 Annie Jacquet; Andre Roussin Kadar se štorklja zabava, r. Adrijan Rustja, SSG Trst
  • 1962 Babica; Klabund Krog s kredo, r. Adrijan Rustja, SSG Trst
  • 1962 Letta; Arthur Miller Smrt trgovskega potnika, r. Slavko Jan, SSG Trst
  • 1962 Marina; Josip Tavčar V Honolulu, r. Adrijan Rustja, SSG Trst
  • 1962 Vaško dekle; Držič-Rabadan-Samo Laz´r s p´d klanca, r. Modest Sancin-Adrijan Rustja, SSG Trst
  • 1961 Ofelija; William Shakespeare Hamlet, r, Jože Babič, SSG Trst
  • 1961 Princesa Perutnička; Giuseppe Luongo Barbau-zmaj sedmeroglav, r. Jožko Lukeš, SSG Trst
  • 1961 Marjetica; Josip Tavčar Zeh pred smrtjo, r. Adrijan Rustja, SSG Trst
  • 1961 Mollie Ralston; Agatha Cristie Mišnica, r. Adrijan Rustja, SSG Trst
  • 1961 Angelina prijateljica; Dario Fo Arhangeli in avtomati, r. Anton Marti, SSG Trst
  • 1961 Ann Howard; Graham Greene Uvidevni ljubimec, r. Jože Babič, SSG Trst

1951-1960

Vloge na filmu in televiziji

  • 2012 Nahrani me z besedami, r. Martin Turk, Bela film - Ljubljana
  • 2010 Piran - Pirano, r. Goran Vojnović, Arsmedia - Ljubljana, RTV Slovenija, Jadran film - Zagreb
  • 2006 Obleka, r. Jernej Kastelec, UL AGRFT - Ljubljana, TV Slovenija
  • 2005 Moji materi / A mia madre, r. Gregor Božič, UL AGRFT - Ljubljana, TV Slovenija
  • 1996 Outsider, r. Andrej Košak, TV Slovenija
  • 1995 Radio.doc, r. Miran Zupanič, TV Slovenija
  • 1993 Vaški učitelj, r. Maja Weiss, TV Slovenija
  • 1989 Gospa Steinova; Veter v mreži, r. Filip Robar Dorin, AS Filmske alternative, Novo mesto in Viba film Ljubljana
  • 1985 Sonja; Naš človek, r. Jože Pogačnik, Viba film Ljubljana
  • 1983 Eva; Eva, r. Franci Slak, Viba film Ljubljana
  • 1976 Hotel Rododendron, r. Andrej Stojan, RTV Ljubljana
  • 1979 Julija; Ubij me nežno, r. Boštjan Hladnik, Viba film Ljubljana
  • 1976 Korlova žena; Vdovstvo Karoline Žašler, r. Matjaž Klopčič, Viba film Ljubljana
  • 1965 Lenka; Po isti poti se ne vračaj, r. Jože Babič, Viba film Ljubljana

Nagrade

Literatura

  • Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931-1993, Izdajatelj: Slovenski gledališki in filmski muzej Ljubljana, urednica Silva Furlan; Ljubljana 1994

Fotogalerija

Zunanje povezave