Slovensko mladinsko gledališče: Razlika med redakcijama

Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 5: Vrstica 5:
[[Kategorija:Druga polovica 20. stoletja|Slovensko mladinsko gledališče]]
[[Kategorija:Druga polovica 20. stoletja|Slovensko mladinsko gledališče]]
==Predstavitev gledališča==
==Predstavitev gledališča==
==Zgodovina==
'''Slovensko mladinsko gledališče''' ('''SMG'''), ustanovljeno v Ljubljani leta 1955 kot prvo poklicno gledališče za otroke in mladino v Sloveniji. Od konca petdesetih let deluje v Plečnikovi stavbi Akademskega kolegija. Do osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je razvilo v središče gledaliških raziskav in angažiranega gledališča. Danes je prepoznavno po širokem spektru inovativnih poetik različnih mlajših [[režiser |režiserjev]] in po fenomenu ansambelske energije, brookovskega pristopa do igre, kjer ne gre za sistem zvezdništva, ampak za igralski laboratorij, v katerem se posamezne bravurozne vloge povezujejo v močno celoto igralskega ansambla.
Slovensko mladinsko gledališče je bilo ustanovljeno leta 1955 kot prvo poklicno gledališče za otroke in mladino v Sloveniji. V prvih dveh desetletjih obstoja je predstavilo občinstvu celotno paleto domačih in tujih klasičnih in modernih predstav za otroke.  


Po letu 1975 pa se je počasi preusmerilo v gledališče, ki je začelo povezovati drznosti gledaliških raziskav in politično provokativnost programa. V osemdesetih letih se je prestrukturiralo v gledališče, ki je začelo interdisciplinarno povezovati mejne gledališke raziskave s tematizacijo politične subverzivnosti.  
== Programska izhodišča ==
 
'''SMG''' že v programskem izhodišču, ki ga je oblikovala njegova ustanoviteljica [[Balbina Batellino Baranovič]], nikoli ni bilo povsem zavezano mlajšemu občinstvu. Vseeno se je v drugi polovici sedemdesetih let, v času umetniškega vodenja [[Dominik Smole |Dominika Smoleta]] in z uprizoritvijo "pisljivega teksta" [[Dušan Jovanović|Dušana Jovanovića ]] ''Žrtve mode bum-bum'' zgodil izrazit programski obrat, v katerem so glavnino repertoarja začele zapolnjevati predstave, namenjene starejšim obiskovalcem. Prestrukturiralo se je v gledališče, ki je začelo interdisciplinarno povezovati mejne gledališke raziskave s tematizacijo politične subverzivnosti.  
 
'''SMG''' si tako še danes v svojih predstavah prizadeva tematizirati univerzalne paradokse civilizacije, njegov program temelji na problematizacijah novih časov in prostorov. Vztrajno razvija kod nove gledališke prakse, novih vizualnih paradigem, novih pogledov na klasiko, moderno in postmoderno. Igralec, režiser, koreograf, scenograf, glasbenik … v tem gledališču raziskujejo in razvijajo, tvegajo in kreirajo, da bi skozi svoje geste razvijali novega gledalca.
 
 
== Zgodovina gledališča od nastanka do danes==
 
Zgodba '''Slovenskega mladinskega gledališča''' se po mnenju [[Andrej Jaklič|Andreja Jakliča]] “bere kot zelo dinamičen žanrski roman z vsebinskimi elementi, ki ga hkrati tudi že presegajo in nadgrajujejo.” Kar se v drugi polovici petdesetih kot mladinsko gledališče začne pod vodstvom [[Balbina Batellino Baranović |Baranovičeve]], nadaljuje pod vodstvi [[Tone Pavček |Toneta Pavčka]] in [[Dušan Mlakar |Dušana Mlakarja]], v času direktorovanja  [[Dominik Smole |Dominika Smoleta]] postane veliko bolj pronicljivo in angažirano od formalnega kratkočasenja mladine. Vizionarstvo ustanoviteljice Balbine Baranović, ki se napaja v aktualnih gledaliških tokovih in razumevanju gledališča kot prostora raziskovanja zgolj »mladinske« oblike, zdrži do sredine sedemdesetih. Obrat prinesejo nove vsebine, ki začnejo loviti aktualno družbeno dogajanje in nagovarjajo odraslo občinstvo. Osemdeseta leta, ko gledališče ob direktorju  [[Petar Jović |Petru Joviću]] umetniško vodi [[Dušan Jovanović]],  za njim pa [[Ivo Svetina]], so čas odkrite opozicije tedanjega političnega dogajanja, pomenijo pa tudi estetski preboj SMG v prostoru nekdanje Jugoslavije in na evropski gledališki sceni. Konec osemdesetih prinese mrk velikih zgodb, vzporedno z njimi razpada nekdanja domovina in z njo tudi potreba po eksplicitno političnem.
 
SMG se v devetdesetih letih, najprej pod umetniškim vodstvom  [[Eduard Miler |Eduarda Milerja]], potem [[Tomaž Toporišič |Tomaža Toporišiča]], odzove z novim obratom – politiko nadomestita intima in spektakel, vstopijo predstavniki nove generacije, ki bolj kot na besedo stavi na podobo, prej kot na homogenost na sobivanje različnosti, raje kot na domovino na ves svet. Domovina začne dvomiti, estetska radikalnost pa ostane zagotovljena in nagrajevana bolj kot v skeptični domovini v komunikativni tujini. Devetdeseta opravijo s postmoderno in se navezujejo na postdramsko gledališkost, interesno polje se »izgublja« v meandrih lastnih poetik in še bolj dezorientira občinstvo, vajeno jasnosti in eksplicitnosti. Zadnji »obrat« v tem tisočletju začne vnašati najmlajša režijska generacija, ki dramsko besedilo vrača v središče zanimanja, vendar povsem drugače kot njeni predhodniki. Zgodba se (najprej pod umetniškim vodstvom [[Matjaž Berger |Matjaža Bergerja]], potem nove direktorice gledališča [[Uršula Cetinski |Uršule Cetinski]]) torej nadaljuje. Po mnenju Andreja Jakliča “ima praktično edino mogočo smer, nenehno preverjanje vprašanja s plakata za predstavitev gledališča na festivalu Gledališče narodov v francopskem Nancyju leta 1984 »Ali je prihodnost že prišla?«
== SMG in reformatorji slovenskega gledališča ==
 
Zgodba SMG je tako tudi zemljevid sodobnih gledaliških praks reformatorjev slovenskega gledališča druge polovice XX. stoletja, med katerimi naj omenimo nekatera režiserska imena: [[Žarko Petan]], [[Mile Korun]], [[Dušan Jovanović]], [[Ljubiša Ristić]],  [[Meta Hočevar]],  [[Paolo Magelli]], [[Janez Pipan]],  [[Vito Taufer]],  [[Tomaž Pandur]],  [[Eduard Miler]],  [[Matjaž Pograjc]], [[Martin Kušej]], [[Dragan Živadinov]], [[Emil Hrvatin]],  [[Tomi Janežič]], [[Matjaž Berger]], [[Diego de Brea]], [[Jernej Lorenci]], [[Ivica Buljan]]. Ob njih pa igralke in igralce, dramatike, dramaturginje in dramaturge, oblikovalce prostora, luči in zvoka, kostumografke in kostumografe ter številne druge umetniške sodelavce gledališča


Danes je prepoznavno po  širokem spektru inovativnih poetik različnih mlajših režiserjev  in  po fenomenu ansambelske energije, brookovskega pristopa do igre, kjer ne  gre za sistem zvezdništva, ampak za igralski laboratorij, v  katerem se posamezne bravurozne vloge povezujejo v močno celoto igralskega ansambla.


==Umetniški vodje==
==Umetniški vodje==
*2006- [[Uršula Cetinski]]
*2003-2006: [[Matjaž Berger]]
*2003-2006: [[Matjaž Berger]]
*1995-2003: [[Tomaž Toporišič]] (1995-1997 v. d.)
*1997-2003: [[Tomaž Toporišič]]
*1991-1995: [[Eduard Miler]]
*1991-1991: [[Ivo Svetina]] (v. d.)
*1990-1990: [[Janez Pipan]] (v. d.)
*1985-1990: [[Ivo Svetina]]
*1978-1985: [[Dušan Jovanović]]
*1972-1976: [[Dominik Smole]]
*1967-1972: [[Dušan Mlakar]] (do leta 1969 skupaj s Tonetom Pavčkom)
*1963-1969: [[Tone Pavček]] (od leta 1967 skupaj z Dušanom Mlakarjem)
*1955-1963: [[Balbina Battelino Baranovič]]


==Direktorji==
==Direktorji==
*2006- [[Uršula Cetinski]]
*2006- [[Uršula Cetinski]]
*1978-2006 [[Petar Jović]]
*1978-2006 [[Petar Jović]]
*1972-1976: [[Dominik Smole]]
*[[Dominik Smole]]
*1967-1972: [[Dušan Mlakar]] (do leta 1969 skupaj s Tonetom Pavčkom)
*1963-1969: [[Tone Pavček]] (od leta 1967 skupaj z Dušanom Mlakarjem)
*1955-1963: [[Balbina Battelino Baranovič]]


==Nekdanji člani ansambla==
==Nekdanji člani ansambla==
[[Miloš Battelino]], [[Silvij Božič]], [[Boris Cavazza]], [[Sebastijan Cavazza]], [[Veronika Drolc]], [[Nataša Barbara Gračner]], [[Milena Grm]], [[Brane Ivanc]], [[Barbara Jakopič Kraljevič]], [[Mina Jeraj]], [[Boris Juh]], [[Vladimir Jurc]], [[Gojmir Lešnjak]], [[Jože Mraz]], [[Radko Polič]], [[Pavel Rakovec]], [[Jožef Ropoša]], [[Janez Škof]], [[Majolka Šuklje]], [[Alja Tkačev]], [[Miro Veber]], [[Polona Vetrih]], [[Božo Vovk]], [[Milena Zupančič]]
[[Miloš Battelino]], [[Silvij Božič]], [[Boris Cavazza]], [[Sebastijan Cavazza]], [[Veronika Drolc]], [[Nataša Barbara Gračner]], [[Milena Grm]], [[Brane Ivanc]], [[Barbara Jakopič]], [[Mina Jeraj]], [[Boris Juh]], [[Vladimir Jurc]], [[Gojmir Lešnjak]], [[Jože Mraz]], [[Radko Polič]], [[Pavel Rakovec]], [[Jožef Ropoša]], [[Janez Škof]], [[Majolka Šuklje]], [[Alja Tkačev]], [[Miro Veber]], [[Polona Vetrih]], [[Božo Vovk]], [[Milena Zupančič]]


==Sedanji člani ansambla==
==Sedanji člani ansambla==
Vrstica 60: Vrstica 59:
[[Jadranka Tomažič]],
[[Jadranka Tomažič]],
[[Dario Varga]]
[[Dario Varga]]


==Nagrajene uprizoritve==
==Nagrajene uprizoritve==
==Bibliografija==
==Bibliografija==
==Zunanje povezave==
==Zunanje povezave==
[http://www.mladinsko.org Slovensko mladinsko gledališče]
[http://www.mladinsko.org Slovensko mladinsko gledališče]
[[Usmeritev:=dramsko gledališče| ]]
[[Usmeritev:=plesno gledališče| ]]
[[Usmeritev:=postdramsko gledališče| ]]
[[Usmeritev:=politično gledališče| ]]
[[Usmeritev:=gledališče podob| ]]
[[Usmeritev:=otroško gledališče| ]]
[[Direktorica::Uršula Cetinski| ]]
[[Pomočnik direktorice za poslovanje::Peter Sotošek Štular| ]]
[[škrbinski prag:=presežen| ]]

Redakcija: 22:21, 12. september 2007

Predstavitev gledališča

Slovensko mladinsko gledališče (SMG), ustanovljeno v Ljubljani leta 1955 kot prvo poklicno gledališče za otroke in mladino v Sloveniji. Od konca petdesetih let deluje v Plečnikovi stavbi Akademskega kolegija. Do osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je razvilo v središče gledaliških raziskav in angažiranega gledališča. Danes je prepoznavno po širokem spektru inovativnih poetik različnih mlajših režiserjev in po fenomenu ansambelske energije, brookovskega pristopa do igre, kjer ne gre za sistem zvezdništva, ampak za igralski laboratorij, v katerem se posamezne bravurozne vloge povezujejo v močno celoto igralskega ansambla.

Programska izhodišča

SMG že v programskem izhodišču, ki ga je oblikovala njegova ustanoviteljica Balbina Batellino Baranovič, nikoli ni bilo povsem zavezano mlajšemu občinstvu. Vseeno se je v drugi polovici sedemdesetih let, v času umetniškega vodenja Dominika Smoleta in z uprizoritvijo "pisljivega teksta" Dušana Jovanovića Žrtve mode bum-bum zgodil izrazit programski obrat, v katerem so glavnino repertoarja začele zapolnjevati predstave, namenjene starejšim obiskovalcem. Prestrukturiralo se je v gledališče, ki je začelo interdisciplinarno povezovati mejne gledališke raziskave s tematizacijo politične subverzivnosti.

SMG si tako še danes v svojih predstavah prizadeva tematizirati univerzalne paradokse civilizacije, njegov program temelji na problematizacijah novih časov in prostorov. Vztrajno razvija kod nove gledališke prakse, novih vizualnih paradigem, novih pogledov na klasiko, moderno in postmoderno. Igralec, režiser, koreograf, scenograf, glasbenik … v tem gledališču raziskujejo in razvijajo, tvegajo in kreirajo, da bi skozi svoje geste razvijali novega gledalca.


Zgodovina gledališča od nastanka do danes

Zgodba Slovenskega mladinskega gledališča se po mnenju Andreja Jakliča “bere kot zelo dinamičen žanrski roman z vsebinskimi elementi, ki ga hkrati tudi že presegajo in nadgrajujejo.” Kar se v drugi polovici petdesetih kot mladinsko gledališče začne pod vodstvom Baranovičeve, nadaljuje pod vodstvi Toneta Pavčka in Dušana Mlakarja, v času direktorovanja Dominika Smoleta postane veliko bolj pronicljivo in angažirano od formalnega kratkočasenja mladine. Vizionarstvo ustanoviteljice Balbine Baranović, ki se napaja v aktualnih gledaliških tokovih in razumevanju gledališča kot prostora raziskovanja zgolj »mladinske« oblike, zdrži do sredine sedemdesetih. Obrat prinesejo nove vsebine, ki začnejo loviti aktualno družbeno dogajanje in nagovarjajo odraslo občinstvo. Osemdeseta leta, ko gledališče ob direktorju Petru Joviću umetniško vodi Dušan Jovanović, za njim pa Ivo Svetina, so čas odkrite opozicije tedanjega političnega dogajanja, pomenijo pa tudi estetski preboj SMG v prostoru nekdanje Jugoslavije in na evropski gledališki sceni. Konec osemdesetih prinese mrk velikih zgodb, vzporedno z njimi razpada nekdanja domovina in z njo tudi potreba po eksplicitno političnem.

SMG se v devetdesetih letih, najprej pod umetniškim vodstvom Eduarda Milerja, potem Tomaža Toporišiča, odzove z novim obratom – politiko nadomestita intima in spektakel, vstopijo predstavniki nove generacije, ki bolj kot na besedo stavi na podobo, prej kot na homogenost na sobivanje različnosti, raje kot na domovino na ves svet. Domovina začne dvomiti, estetska radikalnost pa ostane zagotovljena in nagrajevana bolj kot v skeptični domovini v komunikativni tujini. Devetdeseta opravijo s postmoderno in se navezujejo na postdramsko gledališkost, interesno polje se »izgublja« v meandrih lastnih poetik in še bolj dezorientira občinstvo, vajeno jasnosti in eksplicitnosti. Zadnji »obrat« v tem tisočletju začne vnašati najmlajša režijska generacija, ki dramsko besedilo vrača v središče zanimanja, vendar povsem drugače kot njeni predhodniki. Zgodba se (najprej pod umetniškim vodstvom Matjaža Bergerja, potem nove direktorice gledališča Uršule Cetinski) torej nadaljuje. Po mnenju Andreja Jakliča “ima praktično edino mogočo smer, nenehno preverjanje vprašanja s plakata za predstavitev gledališča na festivalu Gledališče narodov v francopskem Nancyju leta 1984 »Ali je prihodnost že prišla?« 

SMG in reformatorji slovenskega gledališča

Zgodba SMG je tako tudi zemljevid sodobnih gledaliških praks reformatorjev slovenskega gledališča druge polovice XX. stoletja, med katerimi naj omenimo nekatera režiserska imena: Žarko Petan, Mile Korun, Dušan Jovanović, Ljubiša Ristić, Meta Hočevar, Paolo Magelli, Janez Pipan, Vito Taufer, Tomaž Pandur, Eduard Miler, Matjaž Pograjc, Martin Kušej, Dragan Živadinov, Emil Hrvatin, Tomi Janežič, Matjaž Berger, Diego de Brea, Jernej Lorenci, Ivica Buljan. Ob njih pa igralke in igralce, dramatike, dramaturginje in dramaturge, oblikovalce prostora, luči in zvoka, kostumografke in kostumografe ter številne druge umetniške sodelavce gledališča


Umetniški vodje

Direktorji

Nekdanji člani ansambla

Miloš Battelino, Silvij Božič, Boris Cavazza, Sebastijan Cavazza, Veronika Drolc, Nataša Barbara Gračner, Milena Grm, Brane Ivanc, Barbara Jakopič, Mina Jeraj, Boris Juh, Vladimir Jurc, Gojmir Lešnjak, Jože Mraz, Radko Polič, Pavel Rakovec, Jožef Ropoša, Janez Škof, Majolka Šuklje, Alja Tkačev, Miro Veber, Polona Vetrih, Božo Vovk, Milena Zupančič

Sedanji člani ansambla

Neda R. Bric, Damjana Černe, Maruša Geymayer-Oblak, Ivan Godnič, Niko Goršič, Olga Grad, Željko Hrs, Olga Kacjan, Uroš Maček, Janja Majzelj, Marko Mlačnik, Sandi Pavlin, Ivan Peternelj, Draga Potočnjak, Robert Prebil, Pavle Ravnohrib, Matej Recer, Ivan Rupnik, Romana Šalehar, Marinka Štern, Jadranka Tomažič, Dario Varga


Nagrajene uprizoritve

Bibliografija

Zunanje povezave

Slovensko mladinsko gledališče