Čisti vrelec ljubezni

Redakcija dne 11:53, 6. oktober 2010 od AnaK (pogovor | prispevki)
(razl) ← Starejša redakcija | prikaži trenutno redakcijo (razl) | Novejša redakcija → (razl)


Avtor: Saša Pavček
Leto nastanka: 2003
Žanr: Tragikomedija
Krstna uprizoritev:
Prvi zabeležen datum uprizoritve: 18. oktober 2003, SNG Drama Ljubljana, režija: Dušan Jovanović

Vsebina

Čas in prostor

Moderno meščansko stanovanje, kmetija na Primorskem. Štirje letni časi leta 2002.

Osebe

Peter – Anamarijin mož, univerzitetni profesor in likovni pedagog. Sarkastik, alkoholik, preračunljivec, željan slave za vsako ceno. Nesposoben ljubezni do bližnjega.

Ida – študentka, absolventka Pedagoške fakultete. Preračunljiva in plehka koketa. Sicer pa defektologinja.


Anamarija – igralka srednjih let. Njena največja ljubezen je igranje. Bolj kot smrti se boji tega, da bi jo publika zavrnila. Nima svojih otrok, zato vso ljubezen daje Marinu. Peter z njo grdo ravna, a ga vseeno trpi.


Bruno – Preprost kmet srednjih let. Anamarijin prijatelj iz otroštva.


Marino – dvanajstleten avtističen deček, na odru ga ne vidimo, čuti se le njegova prisotnost za odrom. V drami se odkrije, da je genij za slikanje in da se na situacije, ki jim je priča, vendarle čustveno odziva.

Dogajanje po dejanjih

Drama ima eno samo dejanje, ki je razdeljeno na trinajst prizorov.

1. prizor (hlev): Anamarija pride v rojstno vas, kjer ji je pred kratkim umrl oče. V sosedovem hlevu sreča prijatelja iz otroških let, Bruna, ki ji prizna, da je včasih gladal za njo. Razkrije ji tudi, da je njegovega prizadetega sina Marina zaplodil njen oče. Prosi jo, če bi ga lahko za nekaj časa vzela s seboj v mesto, ker ima on veliko dela, njegova žena pa je v umobolnici.

2. prizor (moderna meščanska soba): Anamarija skuša moža prepričati, naj privoli v Marinov prihod. Izvemo, da sama nima otrok. Peter ji glede tega očita, da je kariero predolgo postavljala na prvo mesto, sedaj pa je že vse zamujeno. Zabrusi ji, naj se odloči med njim in Marinom.

3. prizor (meščansko stanovanje): Anamarija je Marina pripeljala k sebi domov, zato najame Ido, da bi skrbela zanj med tem, ko je ona v službi.

4. prizor (dnevna soba): Peter je z Ido (ki je sicer njegova študentka) nenavadno prijazen, do Anamarije pa še vedno osoren. Očita ji, da Marino ostaja dlje, kot je bilo dogovorjeno, in da mu šari po barvah. Kliče ga Idiot.

5. prizor (dnevna soba): Peter Idi pove, da žene ni nikoli imel rad. Izpove se ji, da je v otroštvu mučil mačke in da ga je oče hudo tepel. Obljubi ji asistentsko mesto na faksu. Postaneta ljubimca.

6. prizor (dnevna soba): po premieri Peter Anamariji ne more dati jasne ocene njenega nastopa, ki ji je veliko pomenil. V kritikah bega iz ene skrajnosti v drugo in jo ponižuje. Anamarija mu pove, da ni bila nikoli karieristka, ampak da je preprosto ljubila svoje delo, ker je to vse, kar ima. Peter ji zavida uspeh. Iz sobe se oglasi jok Marina, ki čuti, da je nekaj narobe.

7. prizor (dnevna soba): Ko gre Marino spat, Ida Petru po telefonu sporoči, da je videla Marinovo sliko in da je slikarski genij. Peter ji naroči, naj nikomur ne pove. Narisal naj bi jo on sam in ji dal naslov Čisti vrelec ljubezni. Pogovor se nadaljuje v telefonski seks, dokler Ide ne preseneti Anamarija.

8. prizor (hlev): Anamarija na senu ljubimka z Brunom. Pogovarjata se o dogodkih iz otroštva. Bruno razkrije, da je Anamarijin oče njegovo ženo zlorabljal že, ko je bila otrok. Izda ji, da je njenemu očetu sam pomagal k smrti, tako da ga je napijal do smrti. Anamariji izpove ljubezen. Čustvo se izkaže za vzajemno.

9. prizor (dnevna soba): Anamarija se sporeče z Ido zaradi njenega ljubimkanja s Petrom. Anamarija jo označi za koketo in kurbico, ki je s Petrom le iz koristoljubja.

10. prizor (dnevna soba): Peter slika, Anamarija vadi vlogo. Petru ne gre in ne gre. Za svojo pokojno mamo hoče narediti dobro sliko, s katero bi ji izrazil ljubezen, ki je ni znal za časa njenega življenja. Mati je od mladega Petra, študenta slikarstva, pričakovala, da bo uspešen slikar. To ga zelo boli. Anamarija opazi, da je Marino naslikal odlično sliko. Peter ji jo z grožnjami iztrga.

11. prizor (kmetija): Anamarija pove Brunu, da ima slabo vest in da se ne morata več videvati. Izpove se mu, da je jo bolj kot smrti strah, da je publika ne bi marala. Noče mu vrniti Marina, ker ga je vzljubila. Bruno ji zakliče, da bo še prišla nazaj.

12. prizor (dnevna soba): Peter se pripravlja na razstavo Marinovih slik, ki jih bo predstavil kot svoje. Za razstavo mu jih še nekaj manjka. Anamarija pove, da je Marina odpeljala domov. Peter je iz sebe.

13. prizor (kmetija): Ida in Peter skušata Bruna prepričati, naj jima Marina prepusti v oskrbo. Bruno ju sprva zavrne. Oba hočeta Marina izrabiti kot sredstvo za lastni uspeh: ona kot defektologinja, on kot slikar. Pride Anamarija in odhiti v sobo k Marinu. Peter Idino ime včasih še vedno izgovarja narobe. Brunu ponudi Anamarijo v zameno za Marina. Bruno mu odvrne, da se hoče ljubiti z Ido. Ta sprejme in z Brunom se umakneta. Ko prideta nazaj, Bruno pokliče Marina iz sobe. Iz nje pride samo Anamarija in naznani, da "Marina ni več", da "je ... zaspal".

Jezik

V drami se pojavljajo ljubljanski pogovorni jezik, sleng in narečni govor jugozahodne Slovenije. Prva dva sta izražena predvsem s pomočjo leksike (zajebati, téle, kul, job, mega ...) pa tudi na skladenjski ravni (dostavki tipa: Bom pazila, itak), z zapisovanjem mašil, ki se običajno pojavljajo v prostem govoru (eeee), zamolki ... Narečni govor jugozahodne Slovenije (Bruno) se izraža na vseh jezikoslovnih ravneh, od glasoslovne dalje. Avtorica narečje zapisuje, kot se dejansko govori. Veliko je ekspresivnih izrazov (veliko kletvic, Peter in Ida Marina imenujeta Idiot ...).

Interpretacija

Anamarija v zakonu ni srečna, a je po svoje prav tako preračunljiva in sebična, kot to nekje v drami očita Idi, kot to zase trdi Peter in kot se na koncu izkaže za Bruna. Vse osebe v Marinu namreč vidijo sredstvo za lastno odrešitev. Bruno za preganjanje dolgčasa, Peter za svoj uspeh v slikarstvu, Ida za potrditev svoje usposobljenosti iz defektologije, Anamarija pa za medejsko maščevanje Brunu, Petru in Idi.

Razlogov v prid interpretaciji, ki trdi, da Anamarija na koncu umori Marina, je več. Najdemo jih, če se podrobneje posvetimo liku Anamarije, njenem odnosu do Marina in stopnjujoči se duševni stiski, v kateri se znajde. Prvi pomislek o iskrenosti in čistosti njene ljubezni do Marina se pojavi, če upoštevamo dejstvo, da imata skupnega očeta in da jo morda k njemu vsaj delno vleče občutek dolžnosti, ki ga sama preimenuje v ljubezen. Ob tem je treba upoštevati tudi možnost, da (ker je sama v življenju vedno kariero dajala na prvo mesto in zato ni imela otrok, zdaj pa je že neplodna) v Marinu vidi neponovljivo možnost za izpolnitev sebe kot ženske. Iskrenost njene ljubezni je torej vprašljiva, s tem pa tudi njeno dojemanje Marina. Ga ima resnično, materinsko rada, je v svojem stanju sploh sposobna resnične ljubezni ali pa je Marino zanjo le nadomestek za otroka, ki ga pravzaprav niti ni hotela imeti, oziroma privid, ki naj bi rešil vse njene težave in pretekle napake? Te predpostavke so osnova za teorijo, da je pod psihološkim in čustvenim pritiskom Anamarija Marina sposobna izkoristiti kot sredstvo za lastno maščevanje in dejanje celo opravičiti s svojo ljubeznijo do njega.

Kako?

Na koncu Anamarija ve, da ji Marino ne bo pripadel. Pristal bo v rokah Petra in Ide, ki ga cenita samo toliko, kolikor jima Marino prinaša korist. Zato se Anamarija odloči, da ga bo ubila. Dejanje si po eni strani opraviči s tem, da ljubljenemu Marinu ne privošči takega življenja, po drugi strani pa bi se z ubojem maščevala vsem trem: Brunu, Petru in Idi. Ne smemo pozabiti, da je Bruno morilec njenega očeta, Peter jo je ujel v zlagan, mukotrpen zakon, iz katerega si sama ne upa pobegniti, Ida pa ji je speljala moža. Na koncu vsi trije sodelujejo še v popolnoma nemoralnem trgovanju za Marina. Pri vsem tem seveda ne gre brez upoštevanja, da proti koncu drame negativna napetost kulminira ter da se ravno takrat Anamarija znajde pod močnim psihološkim in čustvenim pritiskom. Kaj lahko nas obide misel, da Marinova smrt ni naravna (Zakaj bi bila? Avtisti imajo namreč normalno pričakovano življenjsko dobo.), ampak da ga je Anamarija ubila bodisi zaradi posledic opisane duševne stiske, bodisi v afektu, bodisi zato, ker se ji je od hudega preprosto zmešalo.

Dosedanje uprizoritve

  • 2003, SNG Drama Ljubljana, režija: Dušan Jovanović

Objave

  • Čisti vrelec ljubezni. Gledališki list SNG Drama, sezona 2003/04, let. 83, št. 4

Prevodi v tuje jezike

  • Kladenec poln ljubov. V: Sovremena slovenečka drama. Štip, Centar za kulturna inicijativa, 2006. Prevod: Jan Darko Spasov

Vir

  • Cobiss

Zunanje povezave