Geslo - Prispevki uporabnika [sl]

Rokgre

2008-11-22T17:49:22Z

Aljosa: /* Zunanje povezave */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
(*1968., Maribor) Psevdonim Roka Vilčnika, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg''' v '''Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih SNG Maribora krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel Grumovo nagrado. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji Matjaža Latina v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako [[Mestno gledališče Ptuj]] v režiji Matjaža Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', [[SNG Drama Maribor]] (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Lajla Kaikčija]], 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: [[Matjaž Latin]], 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: [[Matjaž Latin]], 8. 3. 2003.
*''Milan'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Matjaž Latin]], 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: [[Mirjana Šajinovič]] in [[Ivica Knez]]), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Slovensko mladinsko gledališče; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: [[Vito Taufer]], 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: [[Matjaž Latin]], 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.
*''Smeti na luni'', [[Mestno gledališče Ptuj]], režija: Nick Upper, 20. 11. 2008.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', [[Mladinsko gledališče Ljubljana]], 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: [[Tomi Janežič]], 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: [[Dražen Ferenčina]], 2004.
*''Vohljač'', režija: [[Matjaž Latin]], 2005.
*''Kalisto 7'', režija: [[Dejan Sarič]], 2005.
*''Tukaj'', režija: [[Ivana Djilas]], 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: [[Tadej Toš]], 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: [[Juša Berce]] in [[Meta Petrač]], 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: [[Robert Waltl]], 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Kleščar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

== Nagrade ==

* [[Grumova nagrada]] za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
* '''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
* '''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.
* [[G|Grumova nagrada]] za najboljše novo izvirno besedilo [[smeti na luni|''Smeti na luni'']] na 38. Tednu slovenske drame, 2008: [[o|obrazložitev]]

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama ''Čombo: sončni kralj''. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama ''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih''. Ljubljana: SMG, 2005.
*drama ''Micka : komedija v dveh aktih : preplonkana po nemški Die feldmühle in na Ptuju igrana v letu 2006''. Ptuj : Mestno gledališče Ptuj, 2005. Soavtor: Rene Maurin.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Sirup sreče: Majhna sejmarska opereta: (za eno igralko, ki lepo poje in peščico hudo kunštnih muzikantov)''. Maribor: samozaložba, 2006.
*drama ''O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni: Burleska (po sledeh zgodb Raymonda Carverja)''. Maribor: samozaložba, 2007.
*drama ''Smeti na luni''. Kranj: Javni zavod Prešernovo gledališče, 2008.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[http://www.mladinsko.com/ Slovensko mladinsko gledališče]

[http://mgp.si/ Mestno gledališče Ptuj]

[[Priimek ime:=Vilčnik, Rok, rokgre| ]]
[[Avtorji radijskih iger:=Vilčnik, Rok, rokgre| ]]
[[Škrbinski prag:=presežen| ]]
[[Spol:=M| ]]
[[Kraj rojstva:=Maribor| ]]
[[Status:=dramaturg Mestnega gledlišča Ptuj| ]]
[[Področje ustvarjanja:=dramatika| ]]

Rokgre

2008-11-22T17:48:02Z

Aljosa: /* Zunanje povezave */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
(*1968., Maribor) Psevdonim Roka Vilčnika, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg''' v '''Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih SNG Maribora krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel Grumovo nagrado. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji Matjaža Latina v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako [[Mestno gledališče Ptuj]] v režiji Matjaža Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', [[SNG Drama Maribor]] (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Lajla Kaikčija]], 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: [[Matjaž Latin]], 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: [[Matjaž Latin]], 8. 3. 2003.
*''Milan'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Matjaž Latin]], 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: [[Mirjana Šajinovič]] in [[Ivica Knez]]), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Slovensko mladinsko gledališče; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: [[Vito Taufer]], 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: [[Matjaž Latin]], 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.
*''Smeti na luni'', [[Mestno gledališče Ptuj]], režija: Nick Upper, 20. 11. 2008.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', [[Mladinsko gledališče Ljubljana]], 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: [[Tomi Janežič]], 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: [[Dražen Ferenčina]], 2004.
*''Vohljač'', režija: [[Matjaž Latin]], 2005.
*''Kalisto 7'', režija: [[Dejan Sarič]], 2005.
*''Tukaj'', režija: [[Ivana Djilas]], 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: [[Tadej Toš]], 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: [[Juša Berce]] in [[Meta Petrač]], 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: [[Robert Waltl]], 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Kleščar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

== Nagrade ==

* [[Grumova nagrada]] za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
* '''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
* '''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.
* [[G|Grumova nagrada]] za najboljše novo izvirno besedilo [[smeti na luni|''Smeti na luni'']] na 38. Tednu slovenske drame, 2008: [[o|obrazložitev]]

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama ''Čombo: sončni kralj''. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama ''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih''. Ljubljana: SMG, 2005.
*drama ''Micka : komedija v dveh aktih : preplonkana po nemški Die feldmühle in na Ptuju igrana v letu 2006''. Ptuj : Mestno gledališče Ptuj, 2005. Soavtor: Rene Maurin.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Sirup sreče: Majhna sejmarska opereta: (za eno igralko, ki lepo poje in peščico hudo kunštnih muzikantov)''. Maribor: samozaložba, 2006.
*drama ''O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni: Burleska (po sledeh zgodb Raymonda Carverja)''. Maribor: samozaložba, 2007.
*drama ''Smeti na luni''. Kranj: Javni zavod Prešernovo gledališče, 2008.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[http://www.mladinsko.com/ Slovensko mladinsko gledališče]
[http://mgp.si/ Mestno gledališče Ptuj

[[Priimek ime:=Vilčnik, Rok, rokgre| ]]
[[Avtorji radijskih iger:=Vilčnik, Rok, rokgre| ]]
[[Škrbinski prag:=presežen| ]]
[[Spol:=M| ]]
[[Kraj rojstva:=Maribor| ]]
[[Status:=dramaturg Mestnega gledlišča Ptuj| ]]
[[Področje ustvarjanja:=dramatika| ]]

Rokgre

2008-11-22T17:46:24Z

Aljosa: /* Bibliografija */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
(*1968., Maribor) Psevdonim Roka Vilčnika, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg''' v '''Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih SNG Maribora krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel Grumovo nagrado. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji Matjaža Latina v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako [[Mestno gledališče Ptuj]] v režiji Matjaža Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', [[SNG Drama Maribor]] (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Lajla Kaikčija]], 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: [[Matjaž Latin]], 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: [[Matjaž Latin]], 8. 3. 2003.
*''Milan'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Matjaž Latin]], 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: [[Mirjana Šajinovič]] in [[Ivica Knez]]), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Slovensko mladinsko gledališče; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: [[Vito Taufer]], 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: [[Matjaž Latin]], 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.
*''Smeti na luni'', [[Mestno gledališče Ptuj]], režija: Nick Upper, 20. 11. 2008.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', [[Mladinsko gledališče Ljubljana]], 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: [[Tomi Janežič]], 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: [[Dražen Ferenčina]], 2004.
*''Vohljač'', režija: [[Matjaž Latin]], 2005.
*''Kalisto 7'', režija: [[Dejan Sarič]], 2005.
*''Tukaj'', režija: [[Ivana Djilas]], 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: [[Tadej Toš]], 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: [[Juša Berce]] in [[Meta Petrač]], 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: [[Robert Waltl]], 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Kleščar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

== Nagrade ==

* [[Grumova nagrada]] za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
* '''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
* '''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.
* [[G|Grumova nagrada]] za najboljše novo izvirno besedilo [[smeti na luni|''Smeti na luni'']] na 38. Tednu slovenske drame, 2008: [[o|obrazložitev]]

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama ''Čombo: sončni kralj''. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama ''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih''. Ljubljana: SMG, 2005.
*drama ''Micka : komedija v dveh aktih : preplonkana po nemški Die feldmühle in na Ptuju igrana v letu 2006''. Ptuj : Mestno gledališče Ptuj, 2005. Soavtor: Rene Maurin.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Sirup sreče: Majhna sejmarska opereta: (za eno igralko, ki lepo poje in peščico hudo kunštnih muzikantov)''. Maribor: samozaložba, 2006.
*drama ''O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni: Burleska (po sledeh zgodb Raymonda Carverja)''. Maribor: samozaložba, 2007.
*drama ''Smeti na luni''. Kranj: Javni zavod Prešernovo gledališče, 2008.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[http://www.mladinsko.com/ Slovensko mladinsko gledališče]

[[Priimek ime:=Vilčnik, Rok, rokgre| ]]
[[Avtorji radijskih iger:=Vilčnik, Rok, rokgre| ]]
[[Škrbinski prag:=presežen| ]]
[[Spol:=M| ]]
[[Kraj rojstva:=Maribor| ]]
[[Status:=dramaturg Mestnega gledlišča Ptuj| ]]
[[Področje ustvarjanja:=dramatika| ]]

Rokgre

2008-11-22T17:32:57Z

Aljosa: /* Klescar */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
(*1968., Maribor) Psevdonim Roka Vilčnika, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg''' v '''Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih SNG Maribora krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel Grumovo nagrado. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji Matjaža Latina v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako [[Mestno gledališče Ptuj]] v režiji Matjaža Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', [[SNG Drama Maribor]] (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Lajla Kaikčija]], 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: [[Matjaž Latin]], 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: [[Matjaž Latin]], 8. 3. 2003.
*''Milan'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Matjaž Latin]], 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: [[Mirjana Šajinovič]] in [[Ivica Knez]]), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Slovensko mladinsko gledališče; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: [[Vito Taufer]], 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: [[Matjaž Latin]], 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.
*''Smeti na luni'', [[Mestno gledališče Ptuj]], režija: Nick Upper, 20. 11. 2008.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', [[Mladinsko gledališče Ljubljana]], 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: [[Tomi Janežič]], 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: [[Dražen Ferenčina]], 2004.
*''Vohljač'', režija: [[Matjaž Latin]], 2005.
*''Kalisto 7'', režija: [[Dejan Sarič]], 2005.
*''Tukaj'', režija: [[Ivana Djilas]], 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: [[Tadej Toš]], 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: [[Juša Berce]] in [[Meta Petrač]], 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: [[Robert Waltl]], 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Kleščar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

== Nagrade ==

* [[Grumova nagrada]] za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
* '''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
* '''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.
* [[G|Grumova nagrada]] za najboljše novo izvirno besedilo [[smeti na luni|''Smeti na luni'']] na 38. Tednu slovenske drame, 2008: [[o|obrazložitev]]

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[http://www.mladinsko.com/ Slovensko mladinsko gledališče]

[[Priimek ime:=Vilčnik, Rok, rokgre| ]]
[[Avtorji radijskih iger:=Vilčnik, Rok, rokgre| ]]
[[Škrbinski prag:=presežen| ]]
[[Spol:=M| ]]
[[Kraj rojstva:=Maribor| ]]
[[Status:=dramaturg Mestnega gledlišča Ptuj| ]]
[[Področje ustvarjanja:=dramatika| ]]

Rokgre

2008-11-22T17:32:03Z

Aljosa: /* uprizorjena dramska dela */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
(*1968., Maribor) Psevdonim Roka Vilčnika, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg''' v '''Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih SNG Maribora krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel Grumovo nagrado. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji Matjaža Latina v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako [[Mestno gledališče Ptuj]] v režiji Matjaža Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', [[SNG Drama Maribor]] (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Lajla Kaikčija]], 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: [[Matjaž Latin]], 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: [[Matjaž Latin]], 8. 3. 2003.
*''Milan'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Matjaž Latin]], 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: [[Mirjana Šajinovič]] in [[Ivica Knez]]), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Slovensko mladinsko gledališče; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: [[Vito Taufer]], 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: [[Matjaž Latin]], 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.
*''Smeti na luni'', [[Mestno gledališče Ptuj]], režija: Nick Upper, 20. 11. 2008.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', [[Mladinsko gledališče Ljubljana]], 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: [[Tomi Janežič]], 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: [[Dražen Ferenčina]], 2004.
*''Vohljač'', režija: [[Matjaž Latin]], 2005.
*''Kalisto 7'', režija: [[Dejan Sarič]], 2005.
*''Tukaj'', režija: [[Ivana Djilas]], 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: [[Tadej Toš]], 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: [[Juša Berce]] in [[Meta Petrač]], 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: [[Robert Waltl]], 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

== Nagrade ==

* [[Grumova nagrada]] za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
* '''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
* '''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.
* [[G|Grumova nagrada]] za najboljše novo izvirno besedilo [[smeti na luni|''Smeti na luni'']] na 38. Tednu slovenske drame, 2008: [[o|obrazložitev]]

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[http://www.mladinsko.com/ Slovensko mladinsko gledališče]

[[Priimek ime:=Vilčnik, Rok, rokgre| ]]
[[Avtorji radijskih iger:=Vilčnik, Rok, rokgre| ]]
[[Škrbinski prag:=presežen| ]]
[[Spol:=M| ]]
[[Kraj rojstva:=Maribor| ]]
[[Status:=dramaturg Mestnega gledlišča Ptuj| ]]
[[Področje ustvarjanja:=dramatika| ]]

Rokgre

2008-11-22T17:29:04Z

Aljosa: /* Nagrade */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
(*1968., Maribor) Psevdonim Roka Vilčnika, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg''' v '''Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih SNG Maribora krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel Grumovo nagrado. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji Matjaža Latina v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako [[Mestno gledališče Ptuj]] v režiji Matjaža Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', [[SNG Drama Maribor]] (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Lajla Kaikčija]], 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: [[Matjaž Latin]], 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: [[Matjaž Latin]], 8. 3. 2003.
*''Milan'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Matjaž Latin]], 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: [[Mirjana Šajinovič]] in [[Ivica Knez]]), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Slovensko mladinsko gledališče; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: [[Vito Taufer]], 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: [[Matjaž Latin]], 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', [[Mladinsko gledališče Ljubljana]], 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: [[Tomi Janežič]], 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: [[Dražen Ferenčina]], 2004.
*''Vohljač'', režija: [[Matjaž Latin]], 2005.
*''Kalisto 7'', režija: [[Dejan Sarič]], 2005.
*''Tukaj'', režija: [[Ivana Djilas]], 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: [[Tadej Toš]], 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: [[Juša Berce]] in [[Meta Petrač]], 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: [[Robert Waltl]], 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

== Nagrade ==

* [[Grumova nagrada]] za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
* '''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
* '''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.
* [[G|Grumova nagrada]] za najboljše novo izvirno besedilo [[smeti na luni|''Smeti na luni'']] na 38. Tednu slovenske drame, 2008: [[o|obrazložitev]]

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[http://www.mladinsko.com/ Slovensko mladinsko gledališče]

[[Priimek ime:=Vilčnik, Rok, rokgre| ]]
[[Avtorji radijskih iger:=Vilčnik, Rok, rokgre| ]]
[[Škrbinski prag:=presežen| ]]
[[Spol:=M| ]]
[[Kraj rojstva:=Maribor| ]]
[[Status:=dramaturg Mestnega gledlišča Ptuj| ]]
[[Področje ustvarjanja:=dramatika| ]]

To

2007-11-07T14:02:51Z

Aljosa: /* Nagrade */

[[Kategorija:Drame|To]]
[[Kategorija:Dramatika|To]]

;Avtor<nowiki>:</nowiki> [[rokgre]]
;Leto nastanka<nowiki>:</nowiki>
;Žanr<nowiki>:</nowiki> Drama; komedija, drama absurda
;Krstna uprizoritev<nowiki>:</nowiki> 1999, r. Lajla Kaikčija, [[SNG Drama Maribor]]
;Dostopnost besedila<nowiki>:</nowiki> gl. spodaj

==Celotno besedilo drame==
*{{Doc|vilcnik-rok-to.doc|To}}

==Vsebina==
===prostor in čas===
Prostor je opisan minimalistično, bralec ga sestavlja sam sproti skozi vso besedilo drame.

Gre za stanovanje v bloku Toja Maša in hodnik pred njim. Stanovanje je opremljeno primerno njegovemu stanovalcu, v njem je dvonadstropna postelja, na kateri ima plišasto opico, peskovnik s toboganom in gugalnico, v peskovniku so posodice, v pesku je zakopana tudi mala skrinjica s Tojevimi fotografijami, pisalna miza in stol ter televizija. V kotu je kitara, nekje je tudi okno in na stropu svetilka. Vidijo se vrata kuhinje, kamor dramski osebi večkrat stopita, izven dogleda občinstva, in vrata kamre.

Čas ni natančno določen, sredi igre se dan prevesi v noč.

===osebe===
V drami nastopata dve dramski osebi, to sta To Maš in Albert.

====To Maš====
Naslovna oseba dramskega besedila je To Maš, kar je morda besedna igra, razstavljeno ime Tomaž, lahko pa bi pomenilo tudi "to imaš". Dovolj pomenljivo je ime tudi kot kazalni zaimek za tretjo osebo. Ker nikjer v didaskalijah ni zapisano, kako katera od dramskih oseb izgleda, si bralec besedila najbrž najprej predstavlja, da gre za otroka, saj se drama začne s prizorom, v katerem se To igra s plišasto opico.

To govori otročje in se večinoma tudi obnaša kot otrok: z Albertom bi se rad šel nesmiselne otroške besedne igre, rad bi se igral v peskovniku, v knjigah občuduje risbice, govori o tem, da bo, ko bo velik, pevec itd. Toda Albert ga že od vsega začetka obravnava kot odraslo osebo – nenazadnje sprejme njegov ček, kar bralcu vzbudi prve dvome o Tojevi otroškosti. Kasneje pa tudi sam pove, da je skladišnik že od 23 leta, in to že deset let. Torej naj bi bil star 33 let – toda glede na vse laži, ki si jih dramski osebi ves čas pripovedujeta, je ta podatek postavljen pod vprašaj; kasneje spet prizna, da ne hodi v službo.

To se otroško veseli obiska, videti je zadovoljen v svojem položaju, trdi, da noče, da bi se karkoli spremenilo. Ves čas je čutiti, da je morda osamljen, kar se kaže predvsem v tem, kako otroško si želi prijateljstva z Albertom, kako noče, da bi ga ta zapustil. Omenja sicer neko Milko, najprej kot punco, kot zaročenko – na nedolžen, otroški način – , nato kot socialno delavko, toda nazadnje spet trdi, da Milka ne obstaja. V njegovih lažeh (če to so) se morda kaže tudi njegova tragična plat.

Z žalostjo in ljubeznijo govori o svoji umrli materi. Otroško je vzkipljiv, pobalinski in naiven. Preveva pa ga tudi na prvi pogled otroški, otročji strah pred “hudičeki”, ki naj bi ga hodili strašit ponoči, ko je tema (proti koncu drame je morda v tem v zvezi sicer nakazano, da je To bolan, morda ima epilepsijo?). Njegove laži so po drugi strani daleč od tega, da bi bile otroško nedolžne; To laže iz koristoljublja in namenoma izkorišča Albertov pohlep za to, da ga obdrži pri sebi.

====Albert====
Drugi protagonist drame je Albert, ki se izdaja za akviziterja, ki prodaja pravljice. Albert se niti malo ne čudi Tojevi otročjosti, temveč jo jemlje kot nekaj povsem samoumnevnega. Še več, večkrat jo skuša tudi izkoristiti, obrniti v svoj prid. Albert je zaznamovan z lažjo še v večji meri kot To. Enkrat trdi, da nujno rabi denar za vračilo dolga, ki si ga je ustvaril s hazardiranjem, drugič, da je na smrt bolan, tretjič, da je tajni agent tuje sile itd. Skozi nove in nove plasti laži je težko izluščiti neko resnico.

Edino, kar lahko skozi dogajanje rečemo o njem z gotovostjo, je, da je glavni motiv celotnega njegovega delovanja pohlep. Za denar je pripravljen lagati, klečeplaziti, če ne gre drugače tudi krasti ali izkoristiti naivnost otročjega Toja. Verjeti mu je torej le, ko pravi, da hoče samo biti bogat, nič drugega. Njegov pohlep je pravzaprav glavno gibalo vsega dogajanja v tem dramskem besedilu.

Morda je tudi zdravljeni alkoholik, posledično slabega zdravja, ki postane očitno, ko ga To sredi drame prestraši.

Iz radijskega obvestila je nadalje mogoče špekulirati, da bi Albert lahko v resnici bil Alfonz Pozavna, imenovan Stonoga, množični morilec, ki je pobegnil iz zapora, namreč prav skozi okno knjižnice (avtor morda namiguje na knjige, ki jih prodaja). Vendar pa to, kot tudi večino ostalega, seveda ni nujno res.

===dogajanje===
To Maš spi, ko nenadoma potrka. Pred vrati je Albert, ki prodaja knjige. To je navdušen nad knjigo pravljic z naslovom ''Čarolinice'', ki mu jo vzame, ne da bi plačal, celo zaklene Alberta ven. Po dolgem prepričevanju To Albertu vendarle napiše ček za milijon tisoč stopetdeset (dinarjev?), toda ko hoče Albert oditi, mu To izpuli ček iz rok, ker noče, da bi ga Albert zapustil.

Slednji skuša na vse načine dobiti ček nazaj, naredi se celo, kot da umira. Nazadnje To prizna, da ček nima kritja, za isto vsoto je namreč kupil prstan svoji simpatiji Milki, ker mu je ''pokazala krtačko''.

Albert trdi, da je denar dolžan Kosmatemu mrožu. Ko ga To prestraši, se izkaže, da ima Albert slabo srce; zdaj že trdi, da je na smrt bolan in da potrebuje denar za operacijo. Za prstan igrata karte, toda kljub temu, da goljufa, Albert izgubi. To v tem trenutku spet trdi, da denar ima, in sicer v predalu, toda ko ga Albert preišče, tam ne najde ničesar. Albert si zdaj izmisli, da sta si v sorodu, takoj za tem pa, da je izkupiček od prodanih knjig namenjen sirotam. Nazadnje mu popustijo živci in To mu vendarle da denar, obenem pa prizna, da je Milka samo njegova socialna delavka, v službo pa sploh ne hodi. Albert mu prebira pravljico, To zaspi, toda ko se skuša Albert potiho odplaziti, je že znova buden. Denar, ki mu ga je dal, naj bi bil od socialne, za stanarino in centralno, Albert mu ga obupan pusti in odide.

Ko se že čez nekaj trenutkov spet prikrade v stanovanje, da bi vendarle vzel denar, skoči To nanj, navdušen, misleč, da se je vrnil zaradi njega. Albert povsem izgubi voljo, odide, pa se znova vrne, iščoč hrano in posteljo. Zdaj pravi, da je bil dve leti v zaporu zaradi nepokritih čekov, medtem pa je njegova ljubica prodala njegov avto in stanovanje. To reče, da se ne bosta več kregala zaradi denarja in le-tega raztrga, Albert tega ne more niti gledati. Na Albertovo vprašanje, kdaj pride Milka, To odgovori, da ta ne pride, ker je ni.
Za nekaj trenutkov zmanjka elektrike, To je prestrašen, boji se „hudičekov“ (že večkrat je omenil, da ga hodijo strašit ponoči, ko je tema), svari Alberta pred njimi. Večerjata. To na radiu sliši, da je iz Starega piskra pobegnil Alfonz Pozavna, znan kot Stonoga, množični morilec, in to skozi okno knjižnice. Albert trdi, da je pobegli zapornik samo njegov brat in Toja straši s „hudičeki“, potem spet zagotavlja, da je v resnici tajni agent.

Nazadnje To doživi nekakšen napad, kriči, da ga preganjajo “hudičeki”. Zgodi se ples predmetov: v črno oblečeni igralci jih premikajo po sobi, nazadnje jih začnejo odnašati. Albert skoči na enega od njih, toda nato ga odnesejo s sabo. To stoka, zakaj mu ni hotel verjeti in ugotavlja, da mu pravzaprav nihče ne verjame. Igra nevidno kitaro. Konec.

==Jezik drame==
Jezik drame je preprost. Govor Toja oponaša govor otrok, otroški oz. otročji govor – v besedilu se tako pojavljajo: nesmiselne besedne rimanice, otročji izrazi (''lulek'', ''naga baba''), medmeti, kakršne rabijo otroci, da svoje dejanje pospremijo z zvokom (''Bllll'', ko kaže fige), pomanjševalnice, tipične za otroški govor (''ajmerček'', ''jajčka''). Obenem je jezik obeh protagonistov, četudi Albertov nekoliko manj, ponekod narečno obarvan, tu in tam vsebuje narečno besedo (''kušniti''), sestava stavkov pa je bližje pogovornemu jeziku kot knjižnemu.

Velik delež humorja temelji na besednih igrah (ena najbolje uspelih je, ko To domneva, da je Albert množični morilec, kar njemu pomeni, da je ''večkrat ubil množico'') – največkrat pa prihaja do nesporazuma zaradi besede ''to'', ki je lahko razumljena kot zaimek ali pa kot ime ene od dramskih oseb. Komika je po drugi strani še v poimenovanju (ime ''Kosmati Mrož'').

==Interpretacija==
Drama ima več možnih rešitev. Albert je v resnici lahko množični morilec na begu iz zapora. V tem primeru pipca iz žepa ni potegnil po naključju (kot to stori proti koncu drame). Morda je vsa drama pravzaprav njegova blodnja, vse dogajanje pravzaprav plod njegove vedno bolj bolne domišljije, ki doživi vrh na koncu, ko ga odnesejo njegovi lastni prividi.

Po drugi strani je To lahko človek, ki je zaostal na neki točki v razvoju. Morda je demenca posledica materine smrti, večne osamljenosti, v kateri si je izmislil navidezne prijatelje; med njimi Milko in v končni fazi Alberta, saj je na trenutke kar preveč prebrisan za otroka. Vso dramo je namreč videti njegovo veliko željo po tem, da ne bi ostal sam, da ne bi ostal prepuščen „hudičekom“, zato se poslužuje bolj ali manj prefinjenih manipulacij, izkorišča Albertov pohlep, da bi ga zadržal pri sebi. Na bolezen kaže tudi njegov napad.

Možno je veliko uresničitev – vsaka navidezna laž je lahko pravzaprav resnica in obratno – vsaka navidezna resnica je prav lahko laž. Bralec lahko sam izbere odgovarjajočo interpretacijo, neko možnost iz celega grozda paralelnih uresničitev.

Albert, takorekoč slehernik tega časa, v katerem se vsi ženemo zgolj za materialnimi dobrinami, v katerem imamo vsi le eno in edino željo, in sicer obogateti, ne da bi bilo preveč važno, kako, potrka na neka vrata in se sreča s tistim otrokom, ki je v vsakem človeku. Sreča se z otroškim, ki ga zanima nekaj popolnoma drugega: igra, kakršna koli; z besedami, z jezikom, igra v peskovniku, igra s prijateljem, ki je lahko v samoti tudi plišasta opica. Povabilo k igri je povabilo k počitku od sveta zunaj, od pehanja za zaslužkom, od želja, ki jih morda ne bomo nikoli izpolnili, medtem ko so želje otroka v nas dokaj preproste – imeti prijatelja in se igrati z njim.

Otroško pa ni prikazano prav nič sentimentalno, romantično, temveč včasih tudi na moč veristično – tudi otrok je sposoben laži, prevar, nasilja; le da je pri njem vse to znova podvrženo nedolžni igri. Po drugi strani pa je otroško prikazano tudi skozi grotesko, skozi nikoli odraslega moškega, mogoče nekoga, ki je zastal v razvoju, skozi absurdne situacije obeh protagonistov.

Nenazadnje pa je otroško zaznamovano tudi s strahom. Morda povsem iracionalnim strahom, pred temo, pred nekimi hudički, strahom pred nečim neznanim, drugačnim, skrivnostnim, ki je za otroka enako živo in resnično kot realnost, ki jo vidijo odrasli. To skozi celotno dramo ponuja Albertu izhod iz tegob njegovega pehanja, njegovega propadlega življenja, izhod skozi igro, skozi prijateljstvo, toda Albert se mu ne more prepustiti. Dejanje cefranja denarja Albert pospremi z muko. Ko se trga denar, se njemu trga srce. Ne more se prepustiti zgolj igri, ki ni v službi zaslužka, pozna samo tisto igro, ki vodi k sebičnemu cilju.

Hkrati se torej Albert sreča ne le z otrokom v sebi, v vsakem od nas, temveč tudi z nečim globljim, z nečim neopisljivim, neimenovanim. Z nečim, kar se izmika besedam, kar je nedoločno, kar je zgolj ''to''. Tisto nekaj, kar presega racionalno logiko, kar je del nekega globokega absurda v človeškem bistvu, ''to'', ki se izmika jeziku.

Albert ne more verjeti v iracionalno, v ''to'', v neke hudičke, ki prihajajo s temo, v igro zgolj zaradi igre. Zanj je to absurd, zanj je vsa situacija predvsem stresna. Še več, Albert ne more verjeti niti v tako nedolžno stvar, tako neškodljivo stvar, kot je ples predmetov. Skuša ga razkrinkati za prevaro. Albert pravzaprav ne verjame niti celi gledališki igri, gledalcem skuša na koncu pokazati njene skrite mehanizme, pokazati ''to'', ga ujeti, razkrinkati, poimenovati.

Nima dovolj otroka v sebi, da bi se preprosto vživel in verjel, da bi ga bilo samo strah. Niti nima dovolj spoštovanja, da bi pustil neizrekljivo pri miru. Vendar v svoji želji, da bi razkrinkal iracionalno, razbil igro, pokazal njeno ozadje; igra dokončno odkrije njega, ga razkrinka kot nezmožnega sobivanja s Tojem, z otrokom, otroškim, nezmožnega verjeti. Albert pokaže, da je vse skupaj le gledališče, le igra, toda igra mu pokaže, da je tudi on del nje.

==Vrstna opredelitev==
Kar je v začetku videti kot lahkotna '''komedija''', zelo hitro začne pridobivati elemente '''groteske''' in '''drame absurda'''. Situacija v stanovanju zapada iz trenutka v trenutek večjemu nesmislu. Govor obeh protagonistov mestoma deluje zgolj kot blebetanje, govoričenje. Dramski osebi se vrtita v krogu – To Alberta mami z denarjem, Albert zagrabi, izkaže se, da denarja ni; gledalec/bralec se vrti v krogu njunih laži, brez neke absolutne resnice ali razlage. Le-te laži preprečujejo neko natančno karakterizacijo dramskih oseb, nenazadnje bi lahko rekli tudi, da je subjekt popredmeten: To ni ''ta'', temveč je ''to''; Alberta na koncu odnesejo skupaj s predmeti.

Drama prevzame tipično strukturo drame absurda: dogajanje se izkaže kot zgolj čakanje. In sicer čakanje na mrak, s katerim pridejo „hudički“, čakanje na neko razrešitev, pravzaprav neko odrešitev v elementarnem eksistencialističnem smislu. Že komičnost se meša s tragičnim na način absurdne drame. Obenem pa ne smemo pozabiti, da je mešanje komičnega in tragičnega (kar bi pogojno lahko prevedli tudi kot mešanje obeh Vilčnikovih govoric) tudi tipična lastnost Vilčnikovega dosedanjega opusa.

==Dosedanje uprizoritve==
*radijska igra To: (zabavna radijska igra), Radio Slovenija.
*To, [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Lajla Kaikčija]], 1999.

==Knjižne izdaje==
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*drama ''To''. Maribor: SNG, 1999.

==Prevodi v tuje jezike==
*{{Doc|rokgre-that.doc|''That''}}

==Nagrade==
*[[Grumova nagrada]] na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000.

==Viri in literatura==

==Zunanje povezave==

To

2007-11-07T14:02:24Z

Aljosa: /* Dosedanje uprizoritve */

[[Kategorija:Drame|To]]
[[Kategorija:Dramatika|To]]

;Avtor<nowiki>:</nowiki> [[rokgre]]
;Leto nastanka<nowiki>:</nowiki>
;Žanr<nowiki>:</nowiki> Drama; komedija, drama absurda
;Krstna uprizoritev<nowiki>:</nowiki> 1999, r. Lajla Kaikčija, [[SNG Drama Maribor]]
;Dostopnost besedila<nowiki>:</nowiki> gl. spodaj

==Celotno besedilo drame==
*{{Doc|vilcnik-rok-to.doc|To}}

==Vsebina==
===prostor in čas===
Prostor je opisan minimalistično, bralec ga sestavlja sam sproti skozi vso besedilo drame.

Gre za stanovanje v bloku Toja Maša in hodnik pred njim. Stanovanje je opremljeno primerno njegovemu stanovalcu, v njem je dvonadstropna postelja, na kateri ima plišasto opico, peskovnik s toboganom in gugalnico, v peskovniku so posodice, v pesku je zakopana tudi mala skrinjica s Tojevimi fotografijami, pisalna miza in stol ter televizija. V kotu je kitara, nekje je tudi okno in na stropu svetilka. Vidijo se vrata kuhinje, kamor dramski osebi večkrat stopita, izven dogleda občinstva, in vrata kamre.

Čas ni natančno določen, sredi igre se dan prevesi v noč.

===osebe===
V drami nastopata dve dramski osebi, to sta To Maš in Albert.

====To Maš====
Naslovna oseba dramskega besedila je To Maš, kar je morda besedna igra, razstavljeno ime Tomaž, lahko pa bi pomenilo tudi "to imaš". Dovolj pomenljivo je ime tudi kot kazalni zaimek za tretjo osebo. Ker nikjer v didaskalijah ni zapisano, kako katera od dramskih oseb izgleda, si bralec besedila najbrž najprej predstavlja, da gre za otroka, saj se drama začne s prizorom, v katerem se To igra s plišasto opico.

To govori otročje in se večinoma tudi obnaša kot otrok: z Albertom bi se rad šel nesmiselne otroške besedne igre, rad bi se igral v peskovniku, v knjigah občuduje risbice, govori o tem, da bo, ko bo velik, pevec itd. Toda Albert ga že od vsega začetka obravnava kot odraslo osebo – nenazadnje sprejme njegov ček, kar bralcu vzbudi prve dvome o Tojevi otroškosti. Kasneje pa tudi sam pove, da je skladišnik že od 23 leta, in to že deset let. Torej naj bi bil star 33 let – toda glede na vse laži, ki si jih dramski osebi ves čas pripovedujeta, je ta podatek postavljen pod vprašaj; kasneje spet prizna, da ne hodi v službo.

To se otroško veseli obiska, videti je zadovoljen v svojem položaju, trdi, da noče, da bi se karkoli spremenilo. Ves čas je čutiti, da je morda osamljen, kar se kaže predvsem v tem, kako otroško si želi prijateljstva z Albertom, kako noče, da bi ga ta zapustil. Omenja sicer neko Milko, najprej kot punco, kot zaročenko – na nedolžen, otroški način – , nato kot socialno delavko, toda nazadnje spet trdi, da Milka ne obstaja. V njegovih lažeh (če to so) se morda kaže tudi njegova tragična plat.

Z žalostjo in ljubeznijo govori o svoji umrli materi. Otroško je vzkipljiv, pobalinski in naiven. Preveva pa ga tudi na prvi pogled otroški, otročji strah pred “hudičeki”, ki naj bi ga hodili strašit ponoči, ko je tema (proti koncu drame je morda v tem v zvezi sicer nakazano, da je To bolan, morda ima epilepsijo?). Njegove laži so po drugi strani daleč od tega, da bi bile otroško nedolžne; To laže iz koristoljublja in namenoma izkorišča Albertov pohlep za to, da ga obdrži pri sebi.

====Albert====
Drugi protagonist drame je Albert, ki se izdaja za akviziterja, ki prodaja pravljice. Albert se niti malo ne čudi Tojevi otročjosti, temveč jo jemlje kot nekaj povsem samoumnevnega. Še več, večkrat jo skuša tudi izkoristiti, obrniti v svoj prid. Albert je zaznamovan z lažjo še v večji meri kot To. Enkrat trdi, da nujno rabi denar za vračilo dolga, ki si ga je ustvaril s hazardiranjem, drugič, da je na smrt bolan, tretjič, da je tajni agent tuje sile itd. Skozi nove in nove plasti laži je težko izluščiti neko resnico.

Edino, kar lahko skozi dogajanje rečemo o njem z gotovostjo, je, da je glavni motiv celotnega njegovega delovanja pohlep. Za denar je pripravljen lagati, klečeplaziti, če ne gre drugače tudi krasti ali izkoristiti naivnost otročjega Toja. Verjeti mu je torej le, ko pravi, da hoče samo biti bogat, nič drugega. Njegov pohlep je pravzaprav glavno gibalo vsega dogajanja v tem dramskem besedilu.

Morda je tudi zdravljeni alkoholik, posledično slabega zdravja, ki postane očitno, ko ga To sredi drame prestraši.

Iz radijskega obvestila je nadalje mogoče špekulirati, da bi Albert lahko v resnici bil Alfonz Pozavna, imenovan Stonoga, množični morilec, ki je pobegnil iz zapora, namreč prav skozi okno knjižnice (avtor morda namiguje na knjige, ki jih prodaja). Vendar pa to, kot tudi večino ostalega, seveda ni nujno res.

===dogajanje===
To Maš spi, ko nenadoma potrka. Pred vrati je Albert, ki prodaja knjige. To je navdušen nad knjigo pravljic z naslovom ''Čarolinice'', ki mu jo vzame, ne da bi plačal, celo zaklene Alberta ven. Po dolgem prepričevanju To Albertu vendarle napiše ček za milijon tisoč stopetdeset (dinarjev?), toda ko hoče Albert oditi, mu To izpuli ček iz rok, ker noče, da bi ga Albert zapustil.

Slednji skuša na vse načine dobiti ček nazaj, naredi se celo, kot da umira. Nazadnje To prizna, da ček nima kritja, za isto vsoto je namreč kupil prstan svoji simpatiji Milki, ker mu je ''pokazala krtačko''.

Albert trdi, da je denar dolžan Kosmatemu mrožu. Ko ga To prestraši, se izkaže, da ima Albert slabo srce; zdaj že trdi, da je na smrt bolan in da potrebuje denar za operacijo. Za prstan igrata karte, toda kljub temu, da goljufa, Albert izgubi. To v tem trenutku spet trdi, da denar ima, in sicer v predalu, toda ko ga Albert preišče, tam ne najde ničesar. Albert si zdaj izmisli, da sta si v sorodu, takoj za tem pa, da je izkupiček od prodanih knjig namenjen sirotam. Nazadnje mu popustijo živci in To mu vendarle da denar, obenem pa prizna, da je Milka samo njegova socialna delavka, v službo pa sploh ne hodi. Albert mu prebira pravljico, To zaspi, toda ko se skuša Albert potiho odplaziti, je že znova buden. Denar, ki mu ga je dal, naj bi bil od socialne, za stanarino in centralno, Albert mu ga obupan pusti in odide.

Ko se že čez nekaj trenutkov spet prikrade v stanovanje, da bi vendarle vzel denar, skoči To nanj, navdušen, misleč, da se je vrnil zaradi njega. Albert povsem izgubi voljo, odide, pa se znova vrne, iščoč hrano in posteljo. Zdaj pravi, da je bil dve leti v zaporu zaradi nepokritih čekov, medtem pa je njegova ljubica prodala njegov avto in stanovanje. To reče, da se ne bosta več kregala zaradi denarja in le-tega raztrga, Albert tega ne more niti gledati. Na Albertovo vprašanje, kdaj pride Milka, To odgovori, da ta ne pride, ker je ni.
Za nekaj trenutkov zmanjka elektrike, To je prestrašen, boji se „hudičekov“ (že večkrat je omenil, da ga hodijo strašit ponoči, ko je tema), svari Alberta pred njimi. Večerjata. To na radiu sliši, da je iz Starega piskra pobegnil Alfonz Pozavna, znan kot Stonoga, množični morilec, in to skozi okno knjižnice. Albert trdi, da je pobegli zapornik samo njegov brat in Toja straši s „hudičeki“, potem spet zagotavlja, da je v resnici tajni agent.

Nazadnje To doživi nekakšen napad, kriči, da ga preganjajo “hudičeki”. Zgodi se ples predmetov: v črno oblečeni igralci jih premikajo po sobi, nazadnje jih začnejo odnašati. Albert skoči na enega od njih, toda nato ga odnesejo s sabo. To stoka, zakaj mu ni hotel verjeti in ugotavlja, da mu pravzaprav nihče ne verjame. Igra nevidno kitaro. Konec.

==Jezik drame==
Jezik drame je preprost. Govor Toja oponaša govor otrok, otroški oz. otročji govor – v besedilu se tako pojavljajo: nesmiselne besedne rimanice, otročji izrazi (''lulek'', ''naga baba''), medmeti, kakršne rabijo otroci, da svoje dejanje pospremijo z zvokom (''Bllll'', ko kaže fige), pomanjševalnice, tipične za otroški govor (''ajmerček'', ''jajčka''). Obenem je jezik obeh protagonistov, četudi Albertov nekoliko manj, ponekod narečno obarvan, tu in tam vsebuje narečno besedo (''kušniti''), sestava stavkov pa je bližje pogovornemu jeziku kot knjižnemu.

Velik delež humorja temelji na besednih igrah (ena najbolje uspelih je, ko To domneva, da je Albert množični morilec, kar njemu pomeni, da je ''večkrat ubil množico'') – največkrat pa prihaja do nesporazuma zaradi besede ''to'', ki je lahko razumljena kot zaimek ali pa kot ime ene od dramskih oseb. Komika je po drugi strani še v poimenovanju (ime ''Kosmati Mrož'').

==Interpretacija==
Drama ima več možnih rešitev. Albert je v resnici lahko množični morilec na begu iz zapora. V tem primeru pipca iz žepa ni potegnil po naključju (kot to stori proti koncu drame). Morda je vsa drama pravzaprav njegova blodnja, vse dogajanje pravzaprav plod njegove vedno bolj bolne domišljije, ki doživi vrh na koncu, ko ga odnesejo njegovi lastni prividi.

Po drugi strani je To lahko človek, ki je zaostal na neki točki v razvoju. Morda je demenca posledica materine smrti, večne osamljenosti, v kateri si je izmislil navidezne prijatelje; med njimi Milko in v končni fazi Alberta, saj je na trenutke kar preveč prebrisan za otroka. Vso dramo je namreč videti njegovo veliko željo po tem, da ne bi ostal sam, da ne bi ostal prepuščen „hudičekom“, zato se poslužuje bolj ali manj prefinjenih manipulacij, izkorišča Albertov pohlep, da bi ga zadržal pri sebi. Na bolezen kaže tudi njegov napad.

Možno je veliko uresničitev – vsaka navidezna laž je lahko pravzaprav resnica in obratno – vsaka navidezna resnica je prav lahko laž. Bralec lahko sam izbere odgovarjajočo interpretacijo, neko možnost iz celega grozda paralelnih uresničitev.

Albert, takorekoč slehernik tega časa, v katerem se vsi ženemo zgolj za materialnimi dobrinami, v katerem imamo vsi le eno in edino željo, in sicer obogateti, ne da bi bilo preveč važno, kako, potrka na neka vrata in se sreča s tistim otrokom, ki je v vsakem človeku. Sreča se z otroškim, ki ga zanima nekaj popolnoma drugega: igra, kakršna koli; z besedami, z jezikom, igra v peskovniku, igra s prijateljem, ki je lahko v samoti tudi plišasta opica. Povabilo k igri je povabilo k počitku od sveta zunaj, od pehanja za zaslužkom, od želja, ki jih morda ne bomo nikoli izpolnili, medtem ko so želje otroka v nas dokaj preproste – imeti prijatelja in se igrati z njim.

Otroško pa ni prikazano prav nič sentimentalno, romantično, temveč včasih tudi na moč veristično – tudi otrok je sposoben laži, prevar, nasilja; le da je pri njem vse to znova podvrženo nedolžni igri. Po drugi strani pa je otroško prikazano tudi skozi grotesko, skozi nikoli odraslega moškega, mogoče nekoga, ki je zastal v razvoju, skozi absurdne situacije obeh protagonistov.

Nenazadnje pa je otroško zaznamovano tudi s strahom. Morda povsem iracionalnim strahom, pred temo, pred nekimi hudički, strahom pred nečim neznanim, drugačnim, skrivnostnim, ki je za otroka enako živo in resnično kot realnost, ki jo vidijo odrasli. To skozi celotno dramo ponuja Albertu izhod iz tegob njegovega pehanja, njegovega propadlega življenja, izhod skozi igro, skozi prijateljstvo, toda Albert se mu ne more prepustiti. Dejanje cefranja denarja Albert pospremi z muko. Ko se trga denar, se njemu trga srce. Ne more se prepustiti zgolj igri, ki ni v službi zaslužka, pozna samo tisto igro, ki vodi k sebičnemu cilju.

Hkrati se torej Albert sreča ne le z otrokom v sebi, v vsakem od nas, temveč tudi z nečim globljim, z nečim neopisljivim, neimenovanim. Z nečim, kar se izmika besedam, kar je nedoločno, kar je zgolj ''to''. Tisto nekaj, kar presega racionalno logiko, kar je del nekega globokega absurda v človeškem bistvu, ''to'', ki se izmika jeziku.

Albert ne more verjeti v iracionalno, v ''to'', v neke hudičke, ki prihajajo s temo, v igro zgolj zaradi igre. Zanj je to absurd, zanj je vsa situacija predvsem stresna. Še več, Albert ne more verjeti niti v tako nedolžno stvar, tako neškodljivo stvar, kot je ples predmetov. Skuša ga razkrinkati za prevaro. Albert pravzaprav ne verjame niti celi gledališki igri, gledalcem skuša na koncu pokazati njene skrite mehanizme, pokazati ''to'', ga ujeti, razkrinkati, poimenovati.

Nima dovolj otroka v sebi, da bi se preprosto vživel in verjel, da bi ga bilo samo strah. Niti nima dovolj spoštovanja, da bi pustil neizrekljivo pri miru. Vendar v svoji želji, da bi razkrinkal iracionalno, razbil igro, pokazal njeno ozadje; igra dokončno odkrije njega, ga razkrinka kot nezmožnega sobivanja s Tojem, z otrokom, otroškim, nezmožnega verjeti. Albert pokaže, da je vse skupaj le gledališče, le igra, toda igra mu pokaže, da je tudi on del nje.

==Vrstna opredelitev==
Kar je v začetku videti kot lahkotna '''komedija''', zelo hitro začne pridobivati elemente '''groteske''' in '''drame absurda'''. Situacija v stanovanju zapada iz trenutka v trenutek večjemu nesmislu. Govor obeh protagonistov mestoma deluje zgolj kot blebetanje, govoričenje. Dramski osebi se vrtita v krogu – To Alberta mami z denarjem, Albert zagrabi, izkaže se, da denarja ni; gledalec/bralec se vrti v krogu njunih laži, brez neke absolutne resnice ali razlage. Le-te laži preprečujejo neko natančno karakterizacijo dramskih oseb, nenazadnje bi lahko rekli tudi, da je subjekt popredmeten: To ni ''ta'', temveč je ''to''; Alberta na koncu odnesejo skupaj s predmeti.

Drama prevzame tipično strukturo drame absurda: dogajanje se izkaže kot zgolj čakanje. In sicer čakanje na mrak, s katerim pridejo „hudički“, čakanje na neko razrešitev, pravzaprav neko odrešitev v elementarnem eksistencialističnem smislu. Že komičnost se meša s tragičnim na način absurdne drame. Obenem pa ne smemo pozabiti, da je mešanje komičnega in tragičnega (kar bi pogojno lahko prevedli tudi kot mešanje obeh Vilčnikovih govoric) tudi tipična lastnost Vilčnikovega dosedanjega opusa.

==Dosedanje uprizoritve==
*radijska igra To: (zabavna radijska igra), Radio Slovenija.
*To, [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Lajla Kaikčija]], 1999.

==Knjižne izdaje==
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*drama ''To''. Maribor: SNG, 1999.

==Prevodi v tuje jezike==
*{{Doc|rokgre-that.doc|''That''}}

==Nagrade==
'''Grumova nagrada''' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000.

==Viri in literatura==

==Zunanje povezave==

Rokgre

2007-11-07T14:01:07Z

Aljosa: /* Lutkovne igre */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
(*1968., Maribor) Psevdonim Roka Vilčnika, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg''' v '''Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih SNG Maribora krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel Grumovo nagrado. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji Matjaža Latina v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako [[Mestno gledališče Ptuj]] v režiji Matjaža Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', [[SNG Drama Maribor]] (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Lajla Kaikčija]], 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: [[Matjaž Latin]], 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: [[Matjaž Latin]], 8. 3. 2003.
*''Milan'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Matjaž Latin]], 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: [[Mirjana Šajinovič]] in [[Ivica Knez]]), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Slovensko mladinsko gledališče; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: [[Vito Taufer]], 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: [[Matjaž Latin]], 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', [[Mladinsko gledališče Ljubljana]], 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: [[Tomi Janežič]], 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: [[Dražen Ferenčina]], 2004.
*''Vohljač'', režija: [[Matjaž Latin]], 2005.
*''Kalisto 7'', režija: [[Dejan Sarič]], 2005.
*''Tukaj'', režija: [[Ivana Djilas]], 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: [[Tadej Toš]], 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: [[Juša Berce]] in [[Meta Petrač]], 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: [[Robert Waltl]], 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*[[Grumova nagrada]] za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[http://www.mladinsko.com/ Slovensko mladinsko gledališče]

[[Priimek ime:=Vilčnik, Rok, rokgre| ]]
[[Avtorji radijskih iger:=Vilčnik, Rok, rokgre| ]]
[[Škrbinski prag:=presežen| ]]
[[Spol:=M| ]]
[[Kraj rojstva:=Maribor| ]]
[[Status:=dramaturg Mestnega gledlišča Ptuj| ]]
[[Področje ustvarjanja:=dramatika| ]]

Rokgre

2007-11-07T14:00:30Z

Aljosa: /* kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
(*1968., Maribor) Psevdonim Roka Vilčnika, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg''' v '''Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih SNG Maribora krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel Grumovo nagrado. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji Matjaža Latina v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako [[Mestno gledališče Ptuj]] v režiji Matjaža Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', [[SNG Drama Maribor]] (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Lajla Kaikčija]], 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: [[Matjaž Latin]], 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: [[Matjaž Latin]], 8. 3. 2003.
*''Milan'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Matjaž Latin]], 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: [[Mirjana Šajinovič]] in [[Ivica Knez]]), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Slovensko mladinsko gledališče; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: [[Vito Taufer]], 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: [[Matjaž Latin]], 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', [[Mladinsko gledališče Ljubljana]], 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: [[Tomi Janežič]], 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: [[Dražen Ferenčina]], 2004.
*''Vohljač'', režija: [[Matjaž Latin]], 2005.
*''Kalisto 7'', režija: [[Dejan Sarič]], 2005.
*''Tukaj'', režija: [[Ivana Djilas]], 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: [[Tadej Toš]], 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*[[Grumova nagrada]] za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[http://www.mladinsko.com/ Slovensko mladinsko gledališče]

[[Priimek ime:=Vilčnik, Rok, rokgre| ]]
[[Avtorji radijskih iger:=Vilčnik, Rok, rokgre| ]]
[[Škrbinski prag:=presežen| ]]
[[Spol:=M| ]]
[[Kraj rojstva:=Maribor| ]]
[[Status:=dramaturg Mestnega gledlišča Ptuj| ]]
[[Področje ustvarjanja:=dramatika| ]]

Rokgre

2007-11-07T13:59:56Z

Aljosa: /* kot scenograf */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
(*1968., Maribor) Psevdonim Roka Vilčnika, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg''' v '''Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih SNG Maribora krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel Grumovo nagrado. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji Matjaža Latina v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako [[Mestno gledališče Ptuj]] v režiji Matjaža Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', [[SNG Drama Maribor]] (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Lajla Kaikčija]], 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: [[Matjaž Latin]], 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: [[Matjaž Latin]], 8. 3. 2003.
*''Milan'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Matjaž Latin]], 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: [[Mirjana Šajinovič]] in [[Ivica Knez]]), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Slovensko mladinsko gledališče; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: [[Vito Taufer]], 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: [[Matjaž Latin]], 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', [[Mladinsko gledališče Ljubljana]], 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: [[Matjaž Latin]], 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*[[Grumova nagrada]] za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[http://www.mladinsko.com/ Slovensko mladinsko gledališče]

[[Priimek ime:=Vilčnik, Rok, rokgre| ]]
[[Avtorji radijskih iger:=Vilčnik, Rok, rokgre| ]]
[[Škrbinski prag:=presežen| ]]
[[Spol:=M| ]]
[[Kraj rojstva:=Maribor| ]]
[[Status:=dramaturg Mestnega gledlišča Ptuj| ]]
[[Področje ustvarjanja:=dramatika| ]]

Rokgre

2007-11-07T13:59:22Z

Aljosa: /* uprizorjena dramska dela */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
(*1968., Maribor) Psevdonim Roka Vilčnika, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg''' v '''Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih SNG Maribora krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel Grumovo nagrado. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji Matjaža Latina v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako [[Mestno gledališče Ptuj]] v režiji Matjaža Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', [[SNG Drama Maribor]] (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Lajla Kaikčija]], 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: [[Matjaž Latin]], 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: [[Matjaž Latin]], 8. 3. 2003.
*''Milan'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Matjaž Latin]], 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: [[Mirjana Šajinovič]] in [[Ivica Knez]]), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Slovensko mladinsko gledališče; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: [[Vito Taufer]], 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: [[Matjaž Latin]], 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: [[Matjaž Latin]], 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*[[Grumova nagrada]] za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[http://www.mladinsko.com/ Slovensko mladinsko gledališče]

[[Priimek ime:=Vilčnik, Rok, rokgre| ]]
[[Avtorji radijskih iger:=Vilčnik, Rok, rokgre| ]]
[[Škrbinski prag:=presežen| ]]
[[Spol:=M| ]]
[[Kraj rojstva:=Maribor| ]]
[[Status:=dramaturg Mestnega gledlišča Ptuj| ]]
[[Področje ustvarjanja:=dramatika| ]]

Rokgre

2007-11-07T13:56:54Z

Aljosa: /* Zunanje povezave */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
(*1968., Maribor) Psevdonim Roka Vilčnika, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg''' v '''Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih SNG Maribora krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel Grumovo nagrado. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji Matjaža Latina v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako [[Mestno gledališče Ptuj]] v režiji Matjaža Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', [[SNG Drama Maribor]] (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', [[SNG Drama Maribor]], režija: Lajla Kaikčija, 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: [[Matjaž Latin]], 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: [[Matjaž Latin]], 8. 3. 2003.
*''Milan'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Matjaž Latin]], 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: Mirjana Šajinovič in Ivica Knez), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Slovensko mladinsko gledališče; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Vito Taufer, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Matjaž Latin, 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: [[Matjaž Latin]], 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*[[Grumova nagrada]] za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[http://www.mladinsko.com/ Slovensko mladinsko gledališče]

[[Priimek ime:=Vilčnik, Rok, rokgre| ]]
[[Avtorji radijskih iger:=Vilčnik, Rok, rokgre| ]]
[[Škrbinski prag:=presežen| ]]
[[Spol:=M| ]]
[[Kraj rojstva:=Maribor| ]]
[[Status:=dramaturg Mestnega gledlišča Ptuj| ]]
[[Področje ustvarjanja:=dramatika| ]]

Rokgre

2007-11-07T13:49:38Z

Aljosa: /* Zunanje povezave */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
(*1968., Maribor) Psevdonim Roka Vilčnika, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg''' v '''Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih SNG Maribora krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel Grumovo nagrado. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji Matjaža Latina v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako [[Mestno gledališče Ptuj]] v režiji Matjaža Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', [[SNG Drama Maribor]] (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', [[SNG Drama Maribor]], režija: Lajla Kaikčija, 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: [[Matjaž Latin]], 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: [[Matjaž Latin]], 8. 3. 2003.
*''Milan'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Matjaž Latin]], 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: Mirjana Šajinovič in Ivica Knez), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Slovensko mladinsko gledališče; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Vito Taufer, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Matjaž Latin, 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: [[Matjaž Latin]], 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*[[Grumova nagrada]] za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[http://www.mladinsko.com/ Slovensko mladinsko gledališče]

[[Priimek ime:=rokgre| ]]

Rokgre

2007-11-07T13:49:19Z

Aljosa: /* Zunanje povezave */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
(*1968., Maribor) Psevdonim Roka Vilčnika, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg''' v '''Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih SNG Maribora krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel Grumovo nagrado. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji Matjaža Latina v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako [[Mestno gledališče Ptuj]] v režiji Matjaža Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', [[SNG Drama Maribor]] (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', [[SNG Drama Maribor]], režija: Lajla Kaikčija, 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: [[Matjaž Latin]], 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: [[Matjaž Latin]], 8. 3. 2003.
*''Milan'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Matjaž Latin]], 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: Mirjana Šajinovič in Ivica Knez), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Slovensko mladinsko gledališče; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Vito Taufer, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Matjaž Latin, 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: [[Matjaž Latin]], 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*[[Grumova nagrada]] za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
==Zunanje povezave==
[http://www.mladinsko.com/ Slovensko mladinsko gledališče]

[[Priimek ime:=rokgre| ]]

Rokgre

2007-11-07T13:45:41Z

Aljosa: /* Življenjepis */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
(*1968., Maribor) Psevdonim Roka Vilčnika, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg''' v '''Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih SNG Maribora krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel Grumovo nagrado. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji Matjaža Latina v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako [[Mestno gledališče Ptuj]] v režiji Matjaža Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', [[SNG Drama Maribor]] (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', [[SNG Drama Maribor]], režija: Lajla Kaikčija, 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: [[Matjaž Latin]], 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: [[Matjaž Latin]], 8. 3. 2003.
*''Milan'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Matjaž Latin]], 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: Mirjana Šajinovič in Ivica Knez), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Slovensko mladinsko gledališče; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Vito Taufer, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Matjaž Latin, 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: [[Matjaž Latin]], 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*[[Grumova nagrada]] za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[[Priimek ime:=rokgre| ]]

Rokgre

2007-11-07T13:41:22Z

Aljosa: /* Nagrade */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
Rok Vilčnik je rojen 1968. v Mariboru. Njegov psevdonim, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg''' v '''Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih SNG Maribora krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel Grumovo nagrado. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji Matjaža Latina v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako [[Mestno gledališče Ptuj]] v režiji Matjaža Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', [[SNG Drama Maribor]] (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', [[SNG Drama Maribor]], režija: Lajla Kaikčija, 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: [[Matjaž Latin]], 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: [[Matjaž Latin]], 8. 3. 2003.
*''Milan'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Matjaž Latin]], 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: Mirjana Šajinovič in Ivica Knez), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Slovensko mladinsko gledališče; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Vito Taufer, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Matjaž Latin, 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: [[Matjaž Latin]], 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*[[Grumova nagrada]] za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[[Priimek ime:=rokgre| ]]

Rokgre

2007-11-07T13:40:32Z

Aljosa: /* uprizorjena dramska dela */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
Rok Vilčnik je rojen 1968. v Mariboru. Njegov psevdonim, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg''' v '''Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih SNG Maribora krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel Grumovo nagrado. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji Matjaža Latina v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako [[Mestno gledališče Ptuj]] v režiji Matjaža Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', [[SNG Drama Maribor]] (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', [[SNG Drama Maribor]], režija: Lajla Kaikčija, 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: [[Matjaž Latin]], 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: [[Matjaž Latin]], 8. 3. 2003.
*''Milan'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Matjaž Latin]], 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: Mirjana Šajinovič in Ivica Knez), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Slovensko mladinsko gledališče; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Vito Taufer, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Matjaž Latin, 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: [[Matjaž Latin]], 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*[[Grumova nagrada]] za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na [[Dnevih komedije]] v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[[Priimek ime:=rokgre| ]]

Rokgre

2007-11-07T13:38:12Z

Aljosa: /* uprizorjena dramska dela */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
Rok Vilčnik je rojen 1968. v Mariboru. Njegov psevdonim, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg''' v '''Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih SNG Maribora krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel Grumovo nagrado. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji Matjaža Latina v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako [[Mestno gledališče Ptuj]] v režiji Matjaža Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', [[SNG Drama Maribor]] (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', [[SNG Drama Maribor]], režija: Lajla Kaikčija, 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: [[Matjaž Latin]], 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: [[Matjaž Latin]], 8. 3. 2003.
*''Milan'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Matjaž Latin]], 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: Mirjana Šajinovič in Ivica Knez), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', [http://Slovensko mladinsko gledališče]; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Vito Taufer, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Matjaž Latin, 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: [[Matjaž Latin]], 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*[[Grumova nagrada]] za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na [[Dnevih komedije]] v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[[Priimek ime:=rokgre| ]]

Rokgre

2007-11-07T13:37:14Z

Aljosa: /* uprizorjena dramska dela */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
Rok Vilčnik je rojen 1968. v Mariboru. Njegov psevdonim, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg''' v '''Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih SNG Maribora krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel Grumovo nagrado. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji Matjaža Latina v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako [[Mestno gledališče Ptuj]] v režiji Matjaža Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', [[SNG Drama Maribor]] (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', [[SNG Drama Maribor]], režija: Lajla Kaikčija, 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: [[Matjaž Latin]], 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: [[Matjaž Latin]], 8. 3. 2003.
*''Milan'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Matjaž Latin]], 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: Mirjana Šajinovič in Ivica Knez), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', [Slovensko mladinsko gledališče]; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Vito Taufer, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Matjaž Latin, 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: [[Matjaž Latin]], 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*[[Grumova nagrada]] za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na [[Dnevih komedije]] v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[[Priimek ime:=rokgre| ]]

Rokgre

2007-11-07T13:35:01Z

Aljosa: /* Življenjepis */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
Rok Vilčnik je rojen 1968. v Mariboru. Njegov psevdonim, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg''' v '''Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih SNG Maribora krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel Grumovo nagrado. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji Matjaža Latina v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako [[Mestno gledališče Ptuj]] v režiji Matjaža Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', [[SNG Drama Maribor]] (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', [[SNG Drama Maribor]], režija: Lajla Kaikčija, 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: [[Matjaž Latin]], 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: [[Matjaž Latin]], 8. 3. 2003.
*''Milan'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Matjaž Latin]], 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: Mirjana Šajinovič in Ivica Knez), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Vito Taufer, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Matjaž Latin, 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: [[Matjaž Latin]], 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*[[Grumova nagrada]] za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na [[Dnevih komedije]] v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[[Priimek ime:=rokgre| ]]

Rokgre

2007-11-07T13:33:39Z

Aljosa: /* Življenjepis */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
Rok Vilčnik je rojen 1968. v Mariboru. Njegov psevdonim, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg''' v '''Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih [[SNG Maribora]] krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel [[Grumovo nagrado]]. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji [[Matjaža Latina]] v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako [[Mestno gledališče Ptuj]] v režiji [[Matjaža Latina]] prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', [[SNG Drama Maribor]] (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', [[SNG Drama Maribor]], režija: Lajla Kaikčija, 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: [[Matjaž Latin]], 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: [[Matjaž Latin]], 8. 3. 2003.
*''Milan'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Matjaž Latin]], 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: Mirjana Šajinovič in Ivica Knez), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Vito Taufer, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Matjaž Latin, 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: [[Matjaž Latin]], 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*[[Grumova nagrada]] za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na [[Dnevih komedije]] v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[[Priimek ime:=rokgre| ]]

Rokgre

2007-11-07T13:32:34Z

Aljosa: /* Življenjepis */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
Rok Vilčnik je rojen 1968. v Mariboru. Njegov psevdonim, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg''' v [[Mestnem gledališču Ptuj]], kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih [[SNG Maribora]] krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel [[Grumovo nagrado]]. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji [[Matjaža Latina]] v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako [[Mestno gledališče Ptuj]] v režiji [[Matjaža Latina]] prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', [[SNG Drama Maribor]] (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', [[SNG Drama Maribor]], režija: Lajla Kaikčija, 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: [[Matjaž Latin]], 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: [[Matjaž Latin]], 8. 3. 2003.
*''Milan'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Matjaž Latin]], 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: Mirjana Šajinovič in Ivica Knez), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Vito Taufer, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Matjaž Latin, 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: [[Matjaž Latin]], 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*[[Grumova nagrada]] za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na [[Dnevih komedije]] v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[[Priimek ime:=rokgre| ]]

Rokgre

2007-11-07T13:32:11Z

Aljosa: /* Življenjepis */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
Rok Vilčnik je rojen 1968. v Mariboru. Njegov psevdonim, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg''' v [[Mestnem gledališču Ptuj]], kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih [[SNG Maribora]] krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel [[Grumovo nagrado]]. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji [[Matjaža Latina]] v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako [[Mestno gledališče Ptuj]] v režiji [[M. Latina]] prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', [[SNG Drama Maribor]] (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', [[SNG Drama Maribor]], režija: Lajla Kaikčija, 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: [[Matjaž Latin]], 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: [[Matjaž Latin]], 8. 3. 2003.
*''Milan'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Matjaž Latin]], 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: Mirjana Šajinovič in Ivica Knez), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Vito Taufer, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Matjaž Latin, 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: [[Matjaž Latin]], 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*[[Grumova nagrada]] za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na [[Dnevih komedije]] v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[[Priimek ime:=rokgre| ]]

Rokgre

2007-11-07T13:31:21Z

Aljosa: /* Nagrade */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
Rok Vilčnik je rojen 1968. v Mariboru. Njegov psevdonim, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg''' v [[Mestnem gledališču Ptuj]], kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih [[SNG Maribora]] krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel [[Grumovo nagrado]]. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji [[Matjaža Latina]] v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako [[Mestno gledališče Ptuj]] v režiji M. Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', [[SNG Drama Maribor]] (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', [[SNG Drama Maribor]], režija: Lajla Kaikčija, 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: [[Matjaž Latin]], 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: [[Matjaž Latin]], 8. 3. 2003.
*''Milan'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Matjaž Latin]], 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: Mirjana Šajinovič in Ivica Knez), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Vito Taufer, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Matjaž Latin, 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: [[Matjaž Latin]], 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*[[Grumova nagrada]] za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na [[Dnevih komedije]] v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[[Priimek ime:=rokgre| ]]

Rokgre

2007-11-07T13:30:34Z

Aljosa: /* Nagrade */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
Rok Vilčnik je rojen 1968. v Mariboru. Njegov psevdonim, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg''' v [[Mestnem gledališču Ptuj]], kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih [[SNG Maribora]] krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel [[Grumovo nagrado]]. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji [[Matjaža Latina]] v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako [[Mestno gledališče Ptuj]] v režiji M. Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', [[SNG Drama Maribor]] (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', [[SNG Drama Maribor]], režija: Lajla Kaikčija, 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: [[Matjaž Latin]], 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: [[Matjaž Latin]], 8. 3. 2003.
*''Milan'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Matjaž Latin]], 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: Mirjana Šajinovič in Ivica Knez), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Vito Taufer, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Matjaž Latin, 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: [[Matjaž Latin]], 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*[[Grumova nagrada]] za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[[Priimek ime:=rokgre| ]]

Rokgre

2007-11-07T13:29:57Z

Aljosa: /* kot režiser */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
Rok Vilčnik je rojen 1968. v Mariboru. Njegov psevdonim, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg''' v [[Mestnem gledališču Ptuj]], kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih [[SNG Maribora]] krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel [[Grumovo nagrado]]. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji [[Matjaža Latina]] v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako [[Mestno gledališče Ptuj]] v režiji M. Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', [[SNG Drama Maribor]] (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', [[SNG Drama Maribor]], režija: Lajla Kaikčija, 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: [[Matjaž Latin]], 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: [[Matjaž Latin]], 8. 3. 2003.
*''Milan'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Matjaž Latin]], 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: Mirjana Šajinovič in Ivica Knez), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Vito Taufer, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Matjaž Latin, 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: [[Matjaž Latin]], 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*'''Grumova nagrada''' za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[[Priimek ime:=rokgre| ]]

Rokgre

2007-11-07T13:29:33Z

Aljosa: /* uprizorjena dramska dela */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
Rok Vilčnik je rojen 1968. v Mariboru. Njegov psevdonim, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg''' v [[Mestnem gledališču Ptuj]], kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih [[SNG Maribora]] krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel [[Grumovo nagrado]]. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji [[Matjaža Latina]] v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako [[Mestno gledališče Ptuj]] v režiji M. Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', [[SNG Drama Maribor]] (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', [[SNG Drama Maribor]], režija: Lajla Kaikčija, 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: [[Matjaž Latin]], 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: [[Matjaž Latin]], 8. 3. 2003.
*''Milan'', [[SNG Drama Maribor]], režija: [[Matjaž Latin]], 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: Mirjana Šajinovič in Ivica Knez), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', [[Mestno gledališče Ptuj]], '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Vito Taufer, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Matjaž Latin, 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', [[Mestno gledališče Ptuj]] v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', Mestno gledališče Ptuj, 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: [[Matjaž Latin]], 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*'''Grumova nagrada''' za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[[Priimek ime:=rokgre| ]]

Rokgre

2007-11-07T13:28:43Z

Aljosa: /* Življenjepis */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
Rok Vilčnik je rojen 1968. v Mariboru. Njegov psevdonim, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg''' v [[Mestnem gledališču Ptuj]], kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih [[SNG Maribora]] krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel [[Grumovo nagrado]]. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji [[Matjaža Latina]] v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako [[Mestno gledališče Ptuj]] v režiji M. Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', [[SNG Drama Maribor]] (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', [[SNG Drama Maribor]], režija: Lajla Kaikčija, 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: [[Matjaž Latin]], 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: [[Matjaž Latin]], 8. 3. 2003.
*''Milan'', SNG Drama Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: Mirjana Šajinovič in Ivica Knez), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', Mestno gledališče Ptuj, '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Vito Taufer, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Matjaž Latin, 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', Mestno gledališče Ptuj, 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: [[Matjaž Latin]], 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*'''Grumova nagrada''' za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[[Priimek ime:=rokgre| ]]

Rokgre

2007-11-07T13:26:43Z

Aljosa: /* kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
Rok Vilčnik je rojen 1968. v Mariboru. Njegov psevdonim, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih [[SNG Maribora]] krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel [[Grumovo nagrado]]. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji [[Matjaža Latina]] v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako Mestno gledališče Ptuj v režiji M. Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', [[SNG Drama Maribor]] (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', [[SNG Drama Maribor]], režija: Lajla Kaikčija, 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: [[Matjaž Latin]], 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: [[Matjaž Latin]], 8. 3. 2003.
*''Milan'', SNG Drama Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: Mirjana Šajinovič in Ivica Knez), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', Mestno gledališče Ptuj, '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Vito Taufer, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Matjaž Latin, 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', Mestno gledališče Ptuj, 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: [[Matjaž Latin]], 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*'''Grumova nagrada''' za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[[Priimek ime:=rokgre| ]]

Rokgre

2007-11-07T13:26:10Z

Aljosa: /* Življenjepis */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
Rok Vilčnik je rojen 1968. v Mariboru. Njegov psevdonim, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih [[SNG Maribora]] krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel [[Grumovo nagrado]]. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji [[Matjaža Latina]] v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako Mestno gledališče Ptuj v režiji M. Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', [[SNG Drama Maribor]] (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', [[SNG Drama Maribor]], režija: Lajla Kaikčija, 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: [[Matjaž Latin]], 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: [[Matjaž Latin]], 8. 3. 2003.
*''Milan'', SNG Drama Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: Mirjana Šajinovič in Ivica Knez), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', Mestno gledališče Ptuj, '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Vito Taufer, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Matjaž Latin, 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', Mestno gledališče Ptuj, 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: Matjaž Latin, 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*'''Grumova nagrada''' za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[[Priimek ime:=rokgre| ]]

Rokgre

2007-11-07T13:25:17Z

Aljosa: /* uprizorjena dramska dela */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
Rok Vilčnik je rojen 1968. v Mariboru. Njegov psevdonim, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih [[SNG Maribora]] krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel [[Grumovo nagrado]]. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji '''Matjaža Latina''' v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako Mestno gledališče Ptuj v režiji M. Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', [[SNG Drama Maribor]] (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', [[SNG Drama Maribor]], režija: Lajla Kaikčija, 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: [[Matjaž Latin]], 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: [[Matjaž Latin]], 8. 3. 2003.
*''Milan'', SNG Drama Maribor, režija: [[Matjaž Latin]], 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: Mirjana Šajinovič in Ivica Knez), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', Mestno gledališče Ptuj, '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Vito Taufer, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Matjaž Latin, 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', Mestno gledališče Ptuj, 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: Matjaž Latin, 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*'''Grumova nagrada''' za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[[Priimek ime:=rokgre| ]]

Rokgre

2007-11-07T13:22:48Z

Aljosa: /* Življenjepis */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
Rok Vilčnik je rojen 1968. v Mariboru. Njegov psevdonim, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih [[SNG Maribora]] krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel [[Grumovo nagrado]]. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji '''Matjaža Latina''' v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako Mestno gledališče Ptuj v režiji M. Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', SNG Drama Maribor (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', SNG Drama Maribor, režija: Lajla Kaikčija, 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: Matjaž Latin, 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: Matjaž Latin, 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: Matjaž Latin, 8. 3. 2003.
*''Milan'', SNG Drama Maribor, režija: Matjaž Latin, 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: Mirjana Šajinovič in Ivica Knez), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', Mestno gledališče Ptuj, '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Vito Taufer, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Matjaž Latin, 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', Mestno gledališče Ptuj, 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: Matjaž Latin, 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*'''Grumova nagrada''' za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[[Priimek ime:=rokgre| ]]

Rokgre

2007-11-07T13:17:53Z

Aljosa: /* Življenjepis */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
Rok Vilčnik je rojen 1968. v Mariboru. Njegov psevdonim, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [[SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih SNG Maribora krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel '''Grumovo nagrado'''. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji '''Matjaža Latina''' v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako Mestno gledališče Ptuj v režiji M. Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', SNG Drama Maribor (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', SNG Drama Maribor, režija: Lajla Kaikčija, 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: Matjaž Latin, 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: Matjaž Latin, 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: Matjaž Latin, 8. 3. 2003.
*''Milan'', SNG Drama Maribor, režija: Matjaž Latin, 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: Mirjana Šajinovič in Ivica Knez), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', Mestno gledališče Ptuj, '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Vito Taufer, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Matjaž Latin, 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', Mestno gledališče Ptuj, 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: Matjaž Latin, 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*'''Grumova nagrada''' za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[[Priimek ime:=rokgre| ]]

Rokgre

2007-11-07T13:17:06Z

Aljosa: /* Življenjepis */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
Rok Vilčnik je rojen 1968. v Mariboru. Njegov psevdonim, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru [['''SNG Maribor''']], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih SNG Maribora krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel '''Grumovo nagrado'''. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji '''Matjaža Latina''' v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako Mestno gledališče Ptuj v režiji M. Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', SNG Drama Maribor (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', SNG Drama Maribor, režija: Lajla Kaikčija, 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: Matjaž Latin, 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: Matjaž Latin, 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: Matjaž Latin, 8. 3. 2003.
*''Milan'', SNG Drama Maribor, režija: Matjaž Latin, 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: Mirjana Šajinovič in Ivica Knez), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', Mestno gledališče Ptuj, '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Vito Taufer, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Matjaž Latin, 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', Mestno gledališče Ptuj, 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: Matjaž Latin, 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*'''Grumova nagrada''' za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[[Priimek ime:=rokgre| ]]

Rokgre

2007-11-07T13:16:04Z

Aljosa: /* Življenjepis */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
Rok Vilčnik je rojen 1968. v Mariboru. Njegov psevdonim, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru ([['''SNG Maribor''' |SNG Maribor]], (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih SNG Maribora krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel '''Grumovo nagrado'''. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji '''Matjaža Latina''' v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako Mestno gledališče Ptuj v režiji M. Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', SNG Drama Maribor (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', SNG Drama Maribor, režija: Lajla Kaikčija, 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: Matjaž Latin, 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: Matjaž Latin, 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: Matjaž Latin, 8. 3. 2003.
*''Milan'', SNG Drama Maribor, režija: Matjaž Latin, 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: Mirjana Šajinovič in Ivica Knez), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', Mestno gledališče Ptuj, '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Vito Taufer, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Matjaž Latin, 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', Mestno gledališče Ptuj, 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: Matjaž Latin, 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*'''Grumova nagrada''' za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[[Priimek ime:=rokgre| ]]

Rokgre

2007-11-02T19:54:34Z

Aljosa:

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]
<div style="float: right">[[Slika:File.jpg]]</div>

==Življenjepis==
Rok Vilčnik je rojen 1968. v Mariboru. Njegov psevdonim, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru '''SNG Maribor''' (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih SNG Maribora krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel '''Grumovo nagrado'''. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji '''Matjaža Latina''' v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako Mestno gledališče Ptuj v režiji M. Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', SNG Drama Maribor (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', SNG Drama Maribor, režija: Lajla Kaikčija, 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: Matjaž Latin, 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: Matjaž Latin, 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: Matjaž Latin, 8. 3. 2003.
*''Milan'', SNG Drama Maribor, režija: Matjaž Latin, 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: Mirjana Šajinovič in Ivica Knez), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', Mestno gledališče Ptuj, '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Vito Taufer, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Matjaž Latin, 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', Mestno gledališče Ptuj, 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: Matjaž Latin, 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*'''Grumova nagrada''' za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[[Priimek ime:=rokgre| ]]

Rokgre

2007-11-02T19:51:02Z

Aljosa:

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]

[[Slika:File.jpg]]

==Življenjepis==
Rok Vilčnik je rojen 1968. v Mariboru. Njegov psevdonim, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru '''SNG Maribor''' (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih SNG Maribora krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel '''Grumovo nagrado'''. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji '''Matjaža Latina''' v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako Mestno gledališče Ptuj v režiji M. Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', SNG Drama Maribor (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', SNG Drama Maribor, režija: Lajla Kaikčija, 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: Matjaž Latin, 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: Matjaž Latin, 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: Matjaž Latin, 8. 3. 2003.
*''Milan'', SNG Drama Maribor, režija: Matjaž Latin, 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: Mirjana Šajinovič in Ivica Knez), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', Mestno gledališče Ptuj, '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Vito Taufer, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Matjaž Latin, 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', Mestno gledališče Ptuj, 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: Matjaž Latin, 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*'''Grumova nagrada''' za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[[Priimek ime:=rokgre| ]]

Rokgre

2007-11-02T15:48:04Z

Aljosa: /* celotna besedila */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]

<div style="float: right">[[Slika:Rok Vilcnik]]</div>

==Življenjepis==
Rok Vilčnik je rojen 1968. v Mariboru. Njegov psevdonim, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru '''SNG Maribor''' (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih SNG Maribora krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel '''Grumovo nagrado'''. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji '''Matjaža Latina''' v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako Mestno gledališče Ptuj v režiji M. Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', SNG Drama Maribor (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', SNG Drama Maribor, režija: Lajla Kaikčija, 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: Matjaž Latin, 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: Matjaž Latin, 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: Matjaž Latin, 8. 3. 2003.
*''Milan'', SNG Drama Maribor, režija: Matjaž Latin, 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: Mirjana Šajinovič in Ivica Knez), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', Mestno gledališče Ptuj, '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Vito Taufer, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Matjaž Latin, 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', Mestno gledališče Ptuj, 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: Matjaž Latin, 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*'''Grumova nagrada''' za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[[Priimek ime:=rokgre| ]]

Slika:Rokgre-metuljevurok.doc

2007-11-02T15:47:30Z

Aljosa: Rok Vilčnik - rokgre

Rok Vilčnik - rokgre

Slika:Rokgre-enajstocudo.doc

2007-11-02T15:46:40Z

Aljosa: Rok Vilčnik - rokgre

Rok Vilčnik - rokgre

Slika:Rokgre-lizopirji.doc

2007-11-02T15:45:56Z

Aljosa: Rok Vilčnik - rokgre

Rok Vilčnik - rokgre

Rokgre

2007-11-02T15:45:09Z

Aljosa: /* celotna besedila */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]

<div style="float: right">[[Slika:Rok Vilcnik]]</div>

==Življenjepis==
Rok Vilčnik je rojen 1968. v Mariboru. Njegov psevdonim, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru '''SNG Maribor''' (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih SNG Maribora krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel '''Grumovo nagrado'''. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji '''Matjaža Latina''' v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako Mestno gledališče Ptuj v režiji M. Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', SNG Drama Maribor (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', SNG Drama Maribor, režija: Lajla Kaikčija, 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: Matjaž Latin, 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: Matjaž Latin, 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: Matjaž Latin, 8. 3. 2003.
*''Milan'', SNG Drama Maribor, režija: Matjaž Latin, 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: Mirjana Šajinovič in Ivica Knez), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', Mestno gledališče Ptuj, '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Vito Taufer, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Matjaž Latin, 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', Mestno gledališče Ptuj, 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: Matjaž Latin, 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-that.doc|''That''}}
*{{Doc|rokgre-lizopirji.doc|''Lizopirji''}}
*{{Doc|rokgre-enajstocudo.doc|''Enajsto čudo''}}
*{{Doc|rokgre-metuljevurok.doc|''Metuljev urok''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*'''Grumova nagrada''' za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[[Priimek ime:=rokgre| ]]

Slika:Rokgre-mravljincar.doc

2007-11-02T15:42:26Z

Aljosa: Rok Vilčnik - rokgre

Rok Vilčnik - rokgre

Rokgre

2007-11-02T15:41:26Z

Aljosa: /* celotna besedila */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]

<div style="float: right">[[Slika:Rok Vilcnik]]</div>

==Življenjepis==
Rok Vilčnik je rojen 1968. v Mariboru. Njegov psevdonim, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru '''SNG Maribor''' (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih SNG Maribora krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel '''Grumovo nagrado'''. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji '''Matjaža Latina''' v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako Mestno gledališče Ptuj v režiji M. Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', SNG Drama Maribor (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', SNG Drama Maribor, režija: Lajla Kaikčija, 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: Matjaž Latin, 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: Matjaž Latin, 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: Matjaž Latin, 8. 3. 2003.
*''Milan'', SNG Drama Maribor, režija: Matjaž Latin, 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: Mirjana Šajinovič in Ivica Knez), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', Mestno gledališče Ptuj, '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Vito Taufer, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Matjaž Latin, 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', Mestno gledališče Ptuj, 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: Matjaž Latin, 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-that.doc|''That''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*'''Grumova nagrada''' za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[[Priimek ime:=rokgre| ]]

Rokgre

2007-11-02T15:40:57Z

Aljosa: /* Radijske igre */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]

<div style="float: right">[[Slika:Rok Vilcnik]]</div>

==Življenjepis==
Rok Vilčnik je rojen 1968. v Mariboru. Njegov psevdonim, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru '''SNG Maribor''' (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih SNG Maribora krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel '''Grumovo nagrado'''. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji '''Matjaža Latina''' v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako Mestno gledališče Ptuj v režiji M. Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', SNG Drama Maribor (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', SNG Drama Maribor, režija: Lajla Kaikčija, 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: Matjaž Latin, 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: Matjaž Latin, 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: Matjaž Latin, 8. 3. 2003.
*''Milan'', SNG Drama Maribor, režija: Matjaž Latin, 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: Mirjana Šajinovič in Ivica Knez), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', Mestno gledališče Ptuj, '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Vito Taufer, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Matjaž Latin, 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', Mestno gledališče Ptuj, 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: Matjaž Latin, 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-that.doc|''That''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

===celotna besedila===
{{Doc|rokgre-mravljincar.doc|''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''}}

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*'''Grumova nagrada''' za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[[Priimek ime:=rokgre| ]]

Slika:Rokgre-leticijainsilvester.doc

2007-11-02T15:38:07Z

Aljosa: Rok Vilčnik - rokgre

Rok Vilčnik - rokgre

Slika:Rokgre-zvezda.doc

2007-11-02T15:37:17Z

Aljosa: Rok Vilčnik - rokgre

Rok Vilčnik - rokgre

Rokgre

2007-11-02T15:36:39Z

Aljosa: /* celotna besedila */

[[Kategorija:Ustvarjalci|rokgre]]
[[Kategorija:Dramatika|rokgre]]
[[Kategorija:Avtorji|rokgre]]

<div style="float: right">[[Slika:Rok Vilcnik]]</div>

==Življenjepis==
Rok Vilčnik je rojen 1968. v Mariboru. Njegov psevdonim, s katerim se podpisuje pod svoja umetniška dela, je sestavljenka iz dveh imen, Roka in Gregorja. Anekdota gre takole: ime Rok sta mu dali mama in babica, a ko se je iz vojske vrnil oče, je postal Gregor. V srednji šoli mu je bil bolj všeč krajši Rok, ko pa je začel pisati, se je podpisal kar rokgre, ker je pogrešal Gregorja iz mladosti.

Po izobrazbi je '''profesor likovne pedagogike''', leta 1998 je diplomiral z diplomsko nalogo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice''. Trenutno je zaposlen kot '''dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj''', kjer velja takorekoč za »hišnega avtorja«. Veliko njegovih del je uprizorila tudi skupina '''Pač tejater''' iz Maribora, katere vodja je.

Njegovo prvo izdano delo je sicer '''pesniška zbirka''' ''Sanje'', ki je izšla v samozaložbi leta 1994. Da ni zaobljubljen samo dramatiki, temveč gre za vsestranskega ustvarjalca, dokazuje tudi z '''zbirko pravljic''' (''Vesoljne pravljice'', 2003) in dvema '''romanoma''' (''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?'', 2001 in ''Deset let razmišljanja'', 2005).

Brez dvoma pa je Rok Vilčnik najbolj uspešen prav kot dramatik. Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem napisala, da gre za: »ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov.«

Začel je z '''radijskimi''' in '''lutkovnimi igrami''', leta 1998 pa je na odru '''SNG Maribor''' (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala) doživela uprizoritev tudi njegova prva drama ''Zvezda''. V nekem intervjuju je priznal, da je tudi sam enkrat stal na odru kot igralec, ampak samo enkrat, deluje pa tudi kot '''scenograf''', '''kostumograf''' in kot '''režiser''' lastnih predstav.

Leta 1999 je na odrih SNG Maribora krst doživela drama [[To]] v režiji '''Lajle Kaikčije''' (obe igri, tako ''Zvezda'' kot ''To'', sta bili pred tem sicer že izvedeni kot radijski igri na Radiu Slovenija), za katero je naslednje leto na 30. tednu slovenske drame prejel '''Grumovo nagrado'''. Leta 2001 je bil znova med sedmimi nominiranci, tokrat za dramo ''Blok''. Istega leta kot ''To'' je bila v režiji '''Matjaža Latina''' v Klubu KGB premiera izjemno odmevne monodrame ''Kleščar'', po kateri je bil kasneje posnet tudi istoimenski '''tv-film'''.

V novem tisočletju so njegove drame redno na sporedih različnih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH). Za monodramo ''Pavlek'' je leta 2004 prejel nagrado '''Žlahtno komedijsko pero''', monodrama pa je bila tudi zmagovalka '''5. tedna festivala monodrame na Ptuju''', 2004/05. Še vedno pa se posveča tudi najmlajšim, leta 2006 je tako Mestno gledališče Ptuj v režiji M. Latina prvič uprizorilo »gledališko risanko« ''Kokolorek''.

Širša javnost ga pozna po zasedbi '''''Patetico''''', katere »idejni oče« je, hkrati pa je tudi avtor njihovih besedil. Sprva je bilo sicer mišljeno, da bi zasedba pod nazivom Cabaret Patetico imela le dva nastopa kabarejskega tipa in se nato razšla. Toda na njihovem drugem nastopu leta 2003 v mariborskem jazz klubu Satchmo je bil, ne da bi člani zasedbe to sploh vedeli, posnet bootleg, ki se je znašel na internetu, in čez noč so postali znani.

Za založbo Nika records je prepesnil angleška besedila pevke '''Neishe''' v slovenščino. Preživlja pa se tudi s pisanjem scenarijev za ''Našo malo kliniko'', humoristično nanizanko, ki jo trenutno vrtijo na Pop tv. Nedavno je zaključil pisanje scenarija za celovečerni film ''Babica gre na jug 2''.

Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.

==Drame==

===uprizorjena dramska dela===
*''Zvezda'', SNG Drama Maribor (v sklopu Mednarodnega multikulturnega festivala), 1998.
*''[[To]]'', SNG Drama Maribor, režija: Lajla Kaikčija, 1999.
*''Kleščar: monodrama'', Klub KGB Maribor, režija: Matjaž Latin, 1999.
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor; scenografija. '''kostumografija''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 2001.
*''Enajsto čudo'', Mednarodni festival Ex ponto Ljubljana, režija: Matjaž Latin, 2002.
*''Zvezda'', Pač Tejater-CEZAM, Maribor 2002.
*''Blok'', Prešernovo gledališče Kranj, režija: Matjaž Latin, 8. 3. 2003.
*''Milan'', SNG Drama Maribor, režija: Matjaž Latin, 9. 5. 2003.
*''Ljubezen v času pouka'' (soavtorstvo: Mirjana Šajinovič in Ivica Knez), Narodni dom Maribor in Pač Tejater – CEZAM, '''režija''': Rok Vilčnik, 2004.
*''Pavlek'', Mestno gledališče Ptuj, '''režija''': Rok Vilčnik, 9. 10. 2004.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana; '''kostumografija''', '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Vito Taufer, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, '''scenografija''' Rok Vilčnik, režija: Matjaž Latin, 6. 10. 2006.
*''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'', Društvo Familija in MGL, režija: Ivana Djilas, 26. 10 2006.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, '''avtorstvo songov''' in '''režija''': Rok Vilčnik, 14. 12. 2006.

===uprizorjena v tujini===
*''To'', Narodno gledališče Zenica, BIH, 2003.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Mednarodna dramska delavnica, Motovun, Hrvaška, 2001.

===kot režiser===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM MB, 2001.
*''Ljubezen v času pouka'', Narodni dom MB in Pač Tejater – CEZAM, 2004.
*''Pavlek'', Mestno gledališče Ptuj, 2004.
*''Sirup sreče: Mala krošnjarska opereta'', Mestno gledališče Ptuj v Cantante café Ptuj, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot scenograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.
*''Kokolorek: gledališka risanka'', Mestno gledališče Ptuj v Stari steklarski, 2006.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot kostumograf===
*''Leticija in Silvester'', Pač Tejater – CEZAM Maribor, 2001.
*''Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih'', Mladinsko gledališče Ljubljana, 2005.

(Gre za uprizoritve njegovih dramskih del.)

===kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj===
*''Baltimorski valček'', režija: Tomi Janežič, 2003.
*''Tim Firth: Nevillov otok'', režija: Dražen Ferenčina, 2004.
*''Vohljač'', režija: Matjaž Latin, 2005.
*''Kalisto 7'', režija: Dejan Sarič, 2005.
*''Tukaj'', režija: Ivana Djilas, 2006.
*''Tadej Toš, William Shakespeare: Hamlet: Avtorski monolog'', režija: Tadej Toš, 2007.

===celotna besedila===
*{{Doc|rokgre-leticijainsilvester.doc|''Leticija in Silvester''}}
*{{Doc|rokgre-zvezda.doc|''Zvezda''}}
*{{Doc|rokgre-that.doc|''That''}}

==Lutkovne igre==
*''Čombo: sončni kralj'', režija: Juša Berce in Meta Petrač, 1999.
*''Miškolin'' (predelava izvirnega besedila Josipa Ribičiča, skupaj z Jurijem Součkom), Mini teater, Unima, režija: Robert Waltl, 4. 11. 2005.

==Radijske igre==
*''To: (zabavna radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Zvezda: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1997.
*''Dež: (radijska igra)'', Radio Slovenija, 1998.
*''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev'', Radio Maribor, 2001.
*''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie “Melanholija ali 1934” v prevodu Tanje Žerjal-Emri)'', Radio Slovenija, ?
*''Zvezda II'', Radio Maribor, ?
*''Legenda o človeku'', Radio Maribor, ?
*''Pavlek'', Radio Maribor, ?

==Značilnosti==
==="dvojezičnost"===
Za dramatiko Roka Vilčnika, tako kot za njegovo delo nasploh, je značilna neka temeljna dvojezičnost oz. razklanost. To je opazno že na površini; pod svoje bolj komercialno delo (pisanje pop besedil in scenarijev za humoristično nadaljevanko gotovo sodi sem), se podpisuje s svojim pravim imenom, pod dramska besedila, umetniška dela, pa z umetniškim. Obenem se dvojnost kaže tudi že v slednjem, v psevdonimu samem, ki je sestavljenka dveh njegovih imen. Če pa sežemo pod to površino, ugotovimo, da je dvojezičnost tudi ena prevladujočih potez njegovega umetniškega delovanja, in torej glavna značilnost njegovih dramskih besedil.

Po eni strani je njegova dramatika zaznamovana z realističnim, verističnim, lahko bi dejali tudi grobim, neposrednim jezikom. Tega zanima, kot pravi sam, psihološko realni prikaz življenja. V govoru dramskih oseb se največkrat kaže kot posnetek žive govorice ljudi z nižjega dela socialne lestvice. Povsem logično je potem, da je v dramskih besedilih, v katerih prevladuje veristični jezik, v ospredju družbena tematika.

Na drugi strani del njegovih dram prinaša subjektivnejši, specifičen poetični jezik. Zanj je značilna stiliziranost in pomenska zgoščenost, navadno tudi metaforičnost in večpomenskost ali kar asociativnost. V nekaterih besedilih so te lastnosti še potencirane, in sicer s tem, da v njih nastopa že poezija sama, še pogosteje pa glasba. Teme, v katere se poglablja ta poetični jezik, so ljubezen, umetnost ali pa obrobno in bizarno. Zanimanje kaže predvsem za drugost sveta, anomalije, za tisto, kar je zadaj.

V večini njegovih del oba pola njegovega ustvarjanja, oba govorici, tista veristična in tista poetična, oz. tematika malega človeka in velike teme (tema umetnosti, drugačnosti itd.), koeksistirajo. Na specifičen način se prepletajo in stopajo v dialog, kar dela njegove drame izrazito dvoravninske, namenjene tako širši publiki kot zahtevnejšemu (tudi gledališko bolj izobraženemu) gledalcu oz. bralcu.

===verizem in problematika malega človeka===
Veristični jezik najbolje učinkuje v Vilčnikovih izjemnih portretih malega človeka, v njegovem tenkočutnem psihološkem opisu sveta ljudi z dna hierarhične lestvice. Njegov mali človek govori svoj jezik, grob, surov in neposreden. To je jezik ulice, tovarn, malih podnajemniških stanovanj, beznic… Na trenutke je obscen in objesten, spet drugod solzav, patetičen jezik. To ni jezik velikih besed, visokoletečih tujk, če že rabi tuje termine, jih rabi neustrezno; to je jezik psovk, vulgarizmov, živi dialekt.

Za ta živi jezik ima Rok Vilčnik neverjeten posluh. Zna ga odlično posnemati in obenem izvleči iz njega karseda največ. Hkrati pa se zna izogniti večni pasti slovenskih komedij, tako da govor v dialektu ne zreducira zgolj na gibalo komike, temveč nam dramsko osebo skozi njen jezik približa – ter hkrati na paradoksen način odtuji – in jo naredi verjetno, polnokrvno.

Vilčnikovi psihološki portreti namreč nikakor ne obsojajo, ne vrednotijo portretiranca (v kolikor tega ne počne sam), temveč ga slikajo takšnega, kot je. Zato se najpogosteje poslužuje tehnike monologa, ki je sploh eno glavnih orodij njegove dramatike. Zato pa tudi ni čudno, da v verističnem jeziku kot oblika izstopa '''monodrama''', ki navadno pomeni tudi minimalizem, neposrednost, realističnost drugih gledaliških znakov (scene, kostuma itd.).

Vilčnik s tem pušča dramski osebi, da spregovori sama, da klepeta z gledalcem, ne sodi je, temveč jo secira zgolj in najbolje skozi njen lastni jezik. Gledalcu se predstavi mali človek sam s svojim čustvovanjem, svojim življenjem, polnim različnih zgodb in anekdot. Pravzaprav je gledalec Vilčnikovih monodram postavljen v vlogo nekakšnega zaupnika dramske osebe, kateremu lahko ta toži o svojih vsakodnevnih tegobah in preizkušnjah.

====''Klescar''====
V njegovi prvi monodrami ''Kleščar'', ki je premiero doživela leta 1999, na ta način spoznamo delavca iz Maribora. To je človek z osnovnošolsko izobrazbo, neiznajdljiv in ne posebno pameten, a žilav moški, ki ga sodelavci za njegovim hrbtom kličejo Kleščar. Gledalcu se izpoveduje gostobesedno in slikovito, z ljudskim, pocestnim, včasih vulgarnim humorjem in v pogovornem, narečno obarvanem jeziku.

Skozi njegovo izpoved se razkriva družbena problematika alkoholizma, nasilja v družini, pomanjkanja, homofobije, ksenofobije, šovinizma, omejenost itd. S svojim jezikom, govorom samim pove več, kot je dano v vsebini. Tudi svojo tragiko – izkaže se, da nosi sintagma kleščar tudi drug, ne tako nedolžen pomen – prikaže na enak surov, šegav, niti malo sentimentalen način.

Monodrama ''Kleščar'' je brutalno neposreden portret nekega malega človeka, brez odvečne stilizacije ali romantike, ki pa je vendarle globoko v svoji komičnosti tudi precej tragičen. Težko bi rekli, da gre samo za komedijo, v samem bistvu je Vilčnikovo besedilo dvoplastno delo, ki prinaša užitek tako lahkih komedij željnemu občinstvu, kot tudi poglobljenemu, premišljenemu branju.

====''Pavlek''====
Podoben, a nekoliko mehkejši, še bolj očitno grenko-sladak je portret malega človeka v monodrami ''Pavlek'', za katero je leta 2004 Rok Vilčnik prejel nagrado Žlahtno komedijsko pero. Toda lik Pavleka se mestoma že približuje tisti meji, ki zliva Vilčnikov verizem z nečim neznanim, z neko metafizičnostjo. Na trenutke je blizu tistim posebnežem, nenavadnežem, kakršni so značilni za prozo Cirila Kosmača, odrinjencem na rob družbe, ki so drugačni, obdarjeni s posebno tenkočutnostjo, s pogledom, ki vidi zakrito, vidi več, hkrati pa dramskim osebam, ki so značilne za drugi sklop njegovega ustvarjanja.

Monodrama ''Pavlek'' je, prej kot prikaz nekih družbenih vprašanj, tenkosluten psihološki portret starejšega človeka, upokojenca, ki ga sodobna družba odriva na obrobje.

====druge drame====
Veristični jezik oz. veristični, grobi prikaz realnosti, mali človek in družbena problematika so prevladujoči tudi še v nekaterih drugih njegovih dramah. Na primer v drami ''Blok'' ter v enodejanki ''Milan'' (tu sicer ne nastopajo osebe iz družbenega dna, temveč iz srednjega sloja), ki so jo nekateri kritiki označili že za neonaturalistično (obe iz leta 2003).

===poetičnost, poezija in glasba===
Drugemu polu njegovih dram je bližji subjektivnejši, bolj poetični jezik. Dramske osebe govorijo stiliziran in pomensko bolj zgoščen, pazljivo negovan jezik, ki se v nekaterih dramah mestoma približuje tradiciji '''poetične drame'''. Ko tak je tudi metaforično bogat, večpomenski, pojavlja se npr. igra z jezikom, elementi ludizma in tendenca po jezikovni invenciji.

To drugo Vilčnikovo govorico zanima predvsem bizarno, drugačno, drugo; pa tudi teme, kot sta ljubezen in umetnost. Gledalca skuša prisiliti k razmisleku o tistem, kar je zadaj, o metafiziki, transcendenci, nekih drugih, morda vzporednih, svetovih.

Hkrati je značilnost teh dram spogledovanje s sanjskim, fantastičnim, z absurdnim. Tudi tu je komika sicer še prisotna, toda še bolj izrazito kot prej se povezuje s tragičnim. Drame dobivajo torej tudi že nekatere elemente absurdne drame. Zelo izrazito so ti elementi prisotni na primer v drami ''To'', dobitnici Grumove nagrade leta 2000.

Večino naštetih značilnosti, predvsem pa tak prav nič verističen jezik, imajo na primer drama ''Sanje'' (še neuprizorjena) ali pa drama ''Othella'' (2005), morda tudi drama ''Zvezda'' (1998).

Poetični jezik se lahko radikalizira ali razvije v neke skrajnosti na dva načina. Nekje lahko sledi svoji tendenci po poetičnosti do konca in postane jezik poezije same. Tako se na primer drama ''Leticija in Silvester'' zaključi z osmimi pesmimi. Lahko pa gre tudi v nekoliko drugačno smer in sledi v prvi vrsti svoji muzikaličnosti, zvenu svojih besed in se križa z glasbo: ''O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni'' in ''Sirup sreče'' (obe 2006) sta žanrsko že kabare.

===''Sirup sreče'' kot dialog obeh govoric===
Ta drugi pol Vilčnikove dramatike je toliko bogatejši, kadar ga križa tudi s svojim verističnim, minimalističnim jezikom ali z družbenokritično tematiko. Ta nudi drami nek potujitveni učinek, neko zdravo distanco, ironijo.

Tako je eden od protagonistov njegove komorne »operete« ''Sirup sreče'' pragmatični, prizemljeni in prilagodljivi, bučni in mačistični sejmarski krošnjar in prevarant s pomenljivim imenom Mojzes Šarlatan, v katerem bi lahko videli naslednika Kleščarja, malega človeka predhodnih Vilčnikovih dram. Drugi protagonist pa njegova tenkočutna žena, neozdravljiva privrženka prostosti sanj, hrepenenj in umetnosti, dramska oseba, kakršne so značilnejše za ta drugi del njegovega pisanja.

Stereotip racionalnega moškega (moški je glava) torej pooseblja prvo Vilčnikovo govorico, verizem; stereotip emotivne ženske (ženska je srce) pa drugo, poetično govorico. Posledica njunega dialoga je distanca (skoraj že potujitev), neka tragikomičnost, skozi katero prikazuje del resnice današnjega »krošnjarskega« sveta. Avtorjeva ironična perspektiva razkriva problematiko moderne kapitalistično-potrošniške družbe, lahkovernost sodobnega subjekta, ki verjame, da je mogoče kupiti prav vse in željo te iste družbe po nenehnih spektaklih, ki bi zakrili praznost vsebine.

Tudi zato je oblika, ki v dialogu obeh jezikov, ki sta temeljna značilnost njegovega dramskega ustvarjanja, izstopa ravno '''kabare'''. Kabare kot oblika gledališča, ki vključuje šansone, skeče, songe, parodije, groteske, je že sam po sebi pravi spektakel. Hkrati pa je njegov namen že od konca devetnajstega stoletja, ko se je v Parizu razvil, tudi kritika aktualnih družbenih dogajanj.

===''Kokolorek''===
S stališča Vilčnikove »dvojezičnosti« je zanimiva tudi njegova gledališka risanka ''Kokolorek''. ''Kokolorek'' je pravzaprav igra brez govora. Beseda je prepuščena glasovni, mimični in gibalni izraznosti, neverbalnemu jeziku, po zgledu asociativno svobodne animacije črt v priljubljenih italijanskih risankah Linea.

To igro za otroke bi lahko razumeli kot neki nov način spajanja njegovih dveh jezikov. Minimalistično, veristično neposredno deluje v tej drami glavni lik igre, ki je senca, zgolj-oblika. Subjektivnost, poetičnost pa se kaže v bogati metaforičnosti, domišljijski asociativnosti, ki jo gledalcem ponuja instrumentalna glasba in jezik mimike, giba.

Dialog obeh govoric tukaj poteka v pomensko polnem molku.

==Nagrade==
*'''Grumova nagrada''' za dramo ''To'' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000;
*'''Žlahtno komedijsko pero''' sezone 2003/04 za monodramo ''Pavlek'' na Dnevih komedije v Celju, 2004;
*'''Zmagovalec 5. festivala monodrame''' na Ptuju z monodramo Pavlek , 2004/05.

==Bibliografija==
*poezija ''Sanje: pesmi''. Maribor: samozaložba, 1994.
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Kanta Barbara: (kratka radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Zvezda: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*radijska igra ''Dež: (radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1998.
*diplomsko delo ''Avtorski pristop k povezovanju književnosti in likovne umetnosti: Vesoljne pravljice: diplomsko delo''. Pedagoška fakulteta Maribor, Likovna pedagogika, Maribor: 1998.
*drama Čombo: sončni kralj. Šentilj: Aristej, 2001.
*radijska igra ''Kleistovo pismo: (po motivih romana Alberta Moravie Melanholija ali 1934 v prevodu Tanje Žerjal-Emri)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 2001.
*roman ''Mali ali Kdo si je živlenje zmislo?''. Maribor: Mariborska literarna družba, 2001.
*drama ''Blok 2002''. Prešernovo gledališče Kranj, 2002.
*drama ''Kleščar: monodrama''. Maribor: Locutio, 2003.
*pravljice ''Vesoljne pravljice''. Maribor: Locutio, 2003.
*poezija ''Pogrešanke: pesmi''. Maribor: Locutio, 2004.
*kratka proza ''Deset let razmišljanja''. Maribor: Litera, 2005.
*drama Othella: znanstvenofantastična opera v štirih dejanjih. Ljubljana: SMG, 2005.
*lutkovna igra ''Babica Marmelada. Kralj regratovih lučk''. Maribor: Aristej, 2006.
*drama ''Mravljinčar ali Gozd rdečih sadežev''. ?, 200?.

==Viri in literatura==
*Bogataj, Matej: Zadnji bodo prvi. Delo, 13. 10. 2004.
*T. D.: 33. teden slovenske drame. Delo, 8. 3. 2003.
*Dugorepec, Anka: O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni. Delo, 26. 10. 2006.
*Dugorepec, Anka: Sirup sreče. Delo, 14. 12. 2006.
*Kralj, Sašo: Provokativnost je kaj, primitivnost pa kako. Vikend, 17. 2. 2006.
*Pezdir, Slavko: Dobrosrčni hrošček. Delo, 8. 10. 2004.
*Pezdir, Slavko: Oživljena risba. Delo, 12. 10. 2006.
*Pezdir, Slavko: Robot v svetu človeških bitij. Delo, 7. 4. 2005.
*R. V.: Othella. Nedelo, 10. 4. 2005.
*Zidar, Marija: V glavo da indigo in prepiše. Vikend, 12. 3. 2004.
*zapiski predavanj pri doc. dr. Mateji Pezdirc Bartol: Novejša slovenska književnost III, na Oddelku za slovenistiko FF, 2005/06.

==Zunanje povezave==
[[Priimek ime:=rokgre| ]]

To

2007-11-02T15:32:56Z

Aljosa: /* Prevodi v tuje jezike */

[[Kategorija:Drame|To]]
[[Kategorija:Dramatika|To]]

;Avtor<nowiki>:</nowiki> [[rokgre]]
;Leto nastanka<nowiki>:</nowiki>
;Žanr<nowiki>:</nowiki> Drama; komedija, drama absurda
;Krstna uprizoritev<nowiki>:</nowiki> 1999, r. Lajla Kaikčija, [[SNG Drama Maribor]]
;Dostopnost besedila<nowiki>:</nowiki> gl. spodaj

==Celotno besedilo drame==
*{{Doc|vilcnik-rok-to.doc|To}}

==Vsebina==
===prostor in čas===
Prostor je opisan minimalistično, bralec ga sestavlja sam sproti skozi vso besedilo drame.

Gre za stanovanje v bloku Toja Maša in hodnik pred njim. Stanovanje je opremljeno primerno njegovemu stanovalcu, v njem je dvonadstropna postelja, na kateri ima plišasto opico, peskovnik s toboganom in gugalnico, v peskovniku so posodice, v pesku je zakopana tudi mala skrinjica s Tojevimi fotografijami, pisalna miza in stol ter televizija. V kotu je kitara, nekje je tudi okno in na stropu svetilka. Vidijo se vrata kuhinje, kamor dramski osebi večkrat stopita, izven dogleda občinstva, in vrata kamre.

Čas ni natančno določen, sredi igre se dan prevesi v noč.

===osebe===
V drami nastopata dve dramski osebi, to sta To Maš in Albert.

====To Maš====
Naslovna oseba dramskega besedila je To Maš, kar je morda besedna igra, razstavljeno ime Tomaž, lahko pa bi pomenilo tudi "to imaš". Dovolj pomenljivo je ime tudi kot kazalni zaimek za tretjo osebo. Ker nikjer v didaskalijah ni zapisano, kako katera od dramskih oseb izgleda, si bralec besedila najbrž najprej predstavlja, da gre za otroka, saj se drama začne s prizorom, v katerem se To igra s plišasto opico.

To govori otročje in se večinoma tudi obnaša kot otrok: z Albertom bi se rad šel nesmiselne otroške besedne igre, rad bi se igral v peskovniku, v knjigah občuduje risbice, govori o tem, da bo, ko bo velik, pevec itd. Toda Albert ga že od vsega začetka obravnava kot odraslo osebo – nenazadnje sprejme njegov ček, kar bralcu vzbudi prve dvome o Tojevi otroškosti. Kasneje pa tudi sam pove, da je skladišnik že od 23 leta, in to že deset let. Torej naj bi bil star 33 let – toda glede na vse laži, ki si jih dramski osebi ves čas pripovedujeta, je ta podatek postavljen pod vprašaj; kasneje spet prizna, da ne hodi v službo.

To se otroško veseli obiska, videti je zadovoljen v svojem položaju, trdi, da noče, da bi se karkoli spremenilo. Ves čas je čutiti, da je morda osamljen, kar se kaže predvsem v tem, kako otroško si želi prijateljstva z Albertom, kako noče, da bi ga ta zapustil. Omenja sicer neko Milko, najprej kot punco, kot zaročenko – na nedolžen, otroški način – , nato kot socialno delavko, toda nazadnje spet trdi, da Milka ne obstaja. V njegovih lažeh (če to so) se morda kaže tudi njegova tragična plat.

Z žalostjo in ljubeznijo govori o svoji umrli materi. Otroško je vzkipljiv, pobalinski in naiven. Preveva pa ga tudi na prvi pogled otroški, otročji strah pred “hudičeki”, ki naj bi ga hodili strašit ponoči, ko je tema (proti koncu drame je morda v tem v zvezi sicer nakazano, da je To bolan, morda ima epilepsijo?). Njegove laži so po drugi strani daleč od tega, da bi bile otroško nedolžne; To laže iz koristoljublja in namenoma izkorišča Albertov pohlep za to, da ga obdrži pri sebi.

====Albert====
Drugi protagonist drame je Albert, ki se izdaja za akviziterja, ki prodaja pravljice. Albert se niti malo ne čudi Tojevi otročjosti, temveč jo jemlje kot nekaj povsem samoumnevnega. Še več, večkrat jo skuša tudi izkoristiti, obrniti v svoj prid. Albert je zaznamovan z lažjo še v večji meri kot To. Enkrat trdi, da nujno rabi denar za vračilo dolga, ki si ga je ustvaril s hazardiranjem, drugič, da je na smrt bolan, tretjič, da je tajni agent tuje sile itd. Skozi nove in nove plasti laži je težko izluščiti neko resnico.

Edino, kar lahko skozi dogajanje rečemo o njem z gotovostjo, je, da je glavni motiv celotnega njegovega delovanja pohlep. Za denar je pripravljen lagati, klečeplaziti, če ne gre drugače tudi krasti ali izkoristiti naivnost otročjega Toja. Verjeti mu je torej le, ko pravi, da hoče samo biti bogat, nič drugega. Njegov pohlep je pravzaprav glavno gibalo vsega dogajanja v tem dramskem besedilu.

Morda je tudi zdravljeni alkoholik, posledično slabega zdravja, ki postane očitno, ko ga To sredi drame prestraši.

Iz radijskega obvestila je nadalje mogoče špekulirati, da bi Albert lahko v resnici bil Alfonz Pozavna, imenovan Stonoga, množični morilec, ki je pobegnil iz zapora, namreč prav skozi okno knjižnice (avtor morda namiguje na knjige, ki jih prodaja). Vendar pa to, kot tudi večino ostalega, seveda ni nujno res.

===dogajanje===
To Maš spi, ko nenadoma potrka. Pred vrati je Albert, ki prodaja knjige. To je navdušen nad knjigo pravljic z naslovom ''Čarolinice'', ki mu jo vzame, ne da bi plačal, celo zaklene Alberta ven. Po dolgem prepričevanju To Albertu vendarle napiše ček za milijon tisoč stopetdeset (dinarjev?), toda ko hoče Albert oditi, mu To izpuli ček iz rok, ker noče, da bi ga Albert zapustil.

Slednji skuša na vse načine dobiti ček nazaj, naredi se celo, kot da umira. Nazadnje To prizna, da ček nima kritja, za isto vsoto je namreč kupil prstan svoji simpatiji Milki, ker mu je ''pokazala krtačko''.

Albert trdi, da je denar dolžan Kosmatemu mrožu. Ko ga To prestraši, se izkaže, da ima Albert slabo srce; zdaj že trdi, da je na smrt bolan in da potrebuje denar za operacijo. Za prstan igrata karte, toda kljub temu, da goljufa, Albert izgubi. To v tem trenutku spet trdi, da denar ima, in sicer v predalu, toda ko ga Albert preišče, tam ne najde ničesar. Albert si zdaj izmisli, da sta si v sorodu, takoj za tem pa, da je izkupiček od prodanih knjig namenjen sirotam. Nazadnje mu popustijo živci in To mu vendarle da denar, obenem pa prizna, da je Milka samo njegova socialna delavka, v službo pa sploh ne hodi. Albert mu prebira pravljico, To zaspi, toda ko se skuša Albert potiho odplaziti, je že znova buden. Denar, ki mu ga je dal, naj bi bil od socialne, za stanarino in centralno, Albert mu ga obupan pusti in odide.

Ko se že čez nekaj trenutkov spet prikrade v stanovanje, da bi vendarle vzel denar, skoči To nanj, navdušen, misleč, da se je vrnil zaradi njega. Albert povsem izgubi voljo, odide, pa se znova vrne, iščoč hrano in posteljo. Zdaj pravi, da je bil dve leti v zaporu zaradi nepokritih čekov, medtem pa je njegova ljubica prodala njegov avto in stanovanje. To reče, da se ne bosta več kregala zaradi denarja in le-tega raztrga, Albert tega ne more niti gledati. Na Albertovo vprašanje, kdaj pride Milka, To odgovori, da ta ne pride, ker je ni.
Za nekaj trenutkov zmanjka elektrike, To je prestrašen, boji se „hudičekov“ (že večkrat je omenil, da ga hodijo strašit ponoči, ko je tema), svari Alberta pred njimi. Večerjata. To na radiu sliši, da je iz Starega piskra pobegnil Alfonz Pozavna, znan kot Stonoga, množični morilec, in to skozi okno knjižnice. Albert trdi, da je pobegli zapornik samo njegov brat in Toja straši s „hudičeki“, potem spet zagotavlja, da je v resnici tajni agent.

Nazadnje To doživi nekakšen napad, kriči, da ga preganjajo “hudičeki”. Zgodi se ples predmetov: v črno oblečeni igralci jih premikajo po sobi, nazadnje jih začnejo odnašati. Albert skoči na enega od njih, toda nato ga odnesejo s sabo. To stoka, zakaj mu ni hotel verjeti in ugotavlja, da mu pravzaprav nihče ne verjame. Igra nevidno kitaro. Konec.

==Jezik drame==
Jezik drame je preprost. Govor Toja oponaša govor otrok, otroški oz. otročji govor – v besedilu se tako pojavljajo: nesmiselne besedne rimanice, otročji izrazi (''lulek'', ''naga baba''), medmeti, kakršne rabijo otroci, da svoje dejanje pospremijo z zvokom (''Bllll'', ko kaže fige), pomanjševalnice, tipične za otroški govor (''ajmerček'', ''jajčka''). Obenem je jezik obeh protagonistov, četudi Albertov nekoliko manj, ponekod narečno obarvan, tu in tam vsebuje narečno besedo (''kušniti''), sestava stavkov pa je bližje pogovornemu jeziku kot knjižnemu.

Velik delež humorja temelji na besednih igrah (ena najbolje uspelih je, ko To domneva, da je Albert množični morilec, kar njemu pomeni, da je ''večkrat ubil množico'') – največkrat pa prihaja do nesporazuma zaradi besede ''to'', ki je lahko razumljena kot zaimek ali pa kot ime ene od dramskih oseb. Komika je po drugi strani še v poimenovanju (ime ''Kosmati Mrož'').

==Interpretacija==
Drama ima več možnih rešitev. Albert je v resnici lahko množični morilec na begu iz zapora. V tem primeru pipca iz žepa ni potegnil po naključju (kot to stori proti koncu drame). Morda je vsa drama pravzaprav njegova blodnja, vse dogajanje pravzaprav plod njegove vedno bolj bolne domišljije, ki doživi vrh na koncu, ko ga odnesejo njegovi lastni prividi.

Po drugi strani je To lahko človek, ki je zaostal na neki točki v razvoju. Morda je demenca posledica materine smrti, večne osamljenosti, v kateri si je izmislil navidezne prijatelje; med njimi Milko in v končni fazi Alberta, saj je na trenutke kar preveč prebrisan za otroka. Vso dramo je namreč videti njegovo veliko željo po tem, da ne bi ostal sam, da ne bi ostal prepuščen „hudičekom“, zato se poslužuje bolj ali manj prefinjenih manipulacij, izkorišča Albertov pohlep, da bi ga zadržal pri sebi. Na bolezen kaže tudi njegov napad.

Možno je veliko uresničitev – vsaka navidezna laž je lahko pravzaprav resnica in obratno – vsaka navidezna resnica je prav lahko laž. Bralec lahko sam izbere odgovarjajočo interpretacijo, neko možnost iz celega grozda paralelnih uresničitev.

Albert, takorekoč slehernik tega časa, v katerem se vsi ženemo zgolj za materialnimi dobrinami, v katerem imamo vsi le eno in edino željo, in sicer obogateti, ne da bi bilo preveč važno, kako, potrka na neka vrata in se sreča s tistim otrokom, ki je v vsakem človeku. Sreča se z otroškim, ki ga zanima nekaj popolnoma drugega: igra, kakršna koli; z besedami, z jezikom, igra v peskovniku, igra s prijateljem, ki je lahko v samoti tudi plišasta opica. Povabilo k igri je povabilo k počitku od sveta zunaj, od pehanja za zaslužkom, od želja, ki jih morda ne bomo nikoli izpolnili, medtem ko so želje otroka v nas dokaj preproste – imeti prijatelja in se igrati z njim.

Otroško pa ni prikazano prav nič sentimentalno, romantično, temveč včasih tudi na moč veristično – tudi otrok je sposoben laži, prevar, nasilja; le da je pri njem vse to znova podvrženo nedolžni igri. Po drugi strani pa je otroško prikazano tudi skozi grotesko, skozi nikoli odraslega moškega, mogoče nekoga, ki je zastal v razvoju, skozi absurdne situacije obeh protagonistov.

Nenazadnje pa je otroško zaznamovano tudi s strahom. Morda povsem iracionalnim strahom, pred temo, pred nekimi hudički, strahom pred nečim neznanim, drugačnim, skrivnostnim, ki je za otroka enako živo in resnično kot realnost, ki jo vidijo odrasli. To skozi celotno dramo ponuja Albertu izhod iz tegob njegovega pehanja, njegovega propadlega življenja, izhod skozi igro, skozi prijateljstvo, toda Albert se mu ne more prepustiti. Dejanje cefranja denarja Albert pospremi z muko. Ko se trga denar, se njemu trga srce. Ne more se prepustiti zgolj igri, ki ni v službi zaslužka, pozna samo tisto igro, ki vodi k sebičnemu cilju.

Hkrati se torej Albert sreča ne le z otrokom v sebi, v vsakem od nas, temveč tudi z nečim globljim, z nečim neopisljivim, neimenovanim. Z nečim, kar se izmika besedam, kar je nedoločno, kar je zgolj ''to''. Tisto nekaj, kar presega racionalno logiko, kar je del nekega globokega absurda v človeškem bistvu, ''to'', ki se izmika jeziku.

Albert ne more verjeti v iracionalno, v ''to'', v neke hudičke, ki prihajajo s temo, v igro zgolj zaradi igre. Zanj je to absurd, zanj je vsa situacija predvsem stresna. Še več, Albert ne more verjeti niti v tako nedolžno stvar, tako neškodljivo stvar, kot je ples predmetov. Skuša ga razkrinkati za prevaro. Albert pravzaprav ne verjame niti celi gledališki igri, gledalcem skuša na koncu pokazati njene skrite mehanizme, pokazati ''to'', ga ujeti, razkrinkati, poimenovati.

Nima dovolj otroka v sebi, da bi se preprosto vživel in verjel, da bi ga bilo samo strah. Niti nima dovolj spoštovanja, da bi pustil neizrekljivo pri miru. Vendar v svoji želji, da bi razkrinkal iracionalno, razbil igro, pokazal njeno ozadje; igra dokončno odkrije njega, ga razkrinka kot nezmožnega sobivanja s Tojem, z otrokom, otroškim, nezmožnega verjeti. Albert pokaže, da je vse skupaj le gledališče, le igra, toda igra mu pokaže, da je tudi on del nje.

==Vrstna opredelitev==
Kar je v začetku videti kot lahkotna '''komedija''', zelo hitro začne pridobivati elemente '''groteske''' in '''drame absurda'''. Situacija v stanovanju zapada iz trenutka v trenutek večjemu nesmislu. Govor obeh protagonistov mestoma deluje zgolj kot blebetanje, govoričenje. Dramski osebi se vrtita v krogu – To Alberta mami z denarjem, Albert zagrabi, izkaže se, da denarja ni; gledalec/bralec se vrti v krogu njunih laži, brez neke absolutne resnice ali razlage. Le-te laži preprečujejo neko natančno karakterizacijo dramskih oseb, nenazadnje bi lahko rekli tudi, da je subjekt popredmeten: To ni ''ta'', temveč je ''to''; Alberta na koncu odnesejo skupaj s predmeti.

Drama prevzame tipično strukturo drame absurda: dogajanje se izkaže kot zgolj čakanje. In sicer čakanje na mrak, s katerim pridejo „hudički“, čakanje na neko razrešitev, pravzaprav neko odrešitev v elementarnem eksistencialističnem smislu. Že komičnost se meša s tragičnim na način absurdne drame. Obenem pa ne smemo pozabiti, da je mešanje komičnega in tragičnega (kar bi pogojno lahko prevedli tudi kot mešanje obeh Vilčnikovih govoric) tudi tipična lastnost Vilčnikovega dosedanjega opusa.

==Dosedanje uprizoritve==
*radijska igra To: (zabavna radijska igra), Radio Slovenija.
*To, SNG Drama Maribor, režija: Lajla Kaikčija, 1999.

==Knjižne izdaje==
*radijska igra ''To: (zabavna radijska igra)''. Ljubljana: Radio Slovenija, 1997.
*drama ''To''. Maribor: SNG, 1999.

==Prevodi v tuje jezike==
*{{Doc|rokgre-that.doc|''That''}}

==Nagrade==
'''Grumova nagrada''' na 30. tednu slovenske drame v Kranju, 2000.

==Viri in literatura==

==Zunanje povezave==