https://sigledal.org/w/api.php?action=feedcontributions&feedformat=atom&user=Manuela 2026-05-17T09:13:01Z Prispevki uporabnika MediaWiki 1.39.11 https://sigledal.org/w/index.php?title=Prihodnje,_odhodnje&diff=16561 2007-06-05T20:18:23Z

<p>Manuela: /* Zaključek */</p> <hr /> <div>[[Kategorija:Drame|Prihodnje, odhodnje]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Prihodnje, odhodnje]]<br /> <br /> ;Avtor&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; [[Srečko Fišer]] <br /> ;Leto nastanka&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2003<br /> ;Žanr&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; Drama<br /> ;Krstna uprizoritev&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2006 v [[SNG Nova Gorica]]<br /> <br /> ==Zgodba==<br /> Domov, na podeželje, se po desetih letih (leta 1948) z Londona vrne pisatelj Pavle Rojc. Doma naleti na ruševine: uničena sta šola in župnišče pa tudi njegov dom, zato obišče svojo najbližjo sorodnico, teto Malko, ki mu ponudi dom.<br /> <br /> Bolj zagnani vaščani so vneti za nov družbeni red – socializem, vsepovsod se gradi, Drejče popravlja kinoprojektor, da bi v vasi lahko imeli kino, za oskrbo vojske se pobira pridelek ipd. Pavle se od tete Malke odpravi po vasi, da bi se razgledal. V gostilni naleti na Precednika, ki se do njega vede zelo spoštljivo, Stanko, Precednikov pribočnik, ki ga imajo vsi za malo čudnega, pa mu pove naravnost, kar misli: za delo šteje fizično delo, pisateljevanje ni delo, še več: pisateljevati (misliti po svoje, biti individualist) je celo nevarno (podobno misel izreče tudi Tihi). Pavle se seznani tudi z učiteljico Jelko, s katero sta včasih skupaj hodila na učiteljišče. Jelka organizira nekakšno proslavo ob otvoritvi zadružnega doma in za kino zagretim mladincem obljubi, da bodo morda posneli svoj film. A tu se vmeša Precednik, ki meni, da film ni nobena pridobitev, mladina naj se rajši ukvarja z gledališčem, na proslavi naj rajši zaigrajo kak skeč (in to komedijo), npr. o tem, kako sovražnik izgublja v boju z njimi. Moti ga tudi to, da Jelka vzgaja vojno siroto in zato nima časa za pripravo igre za proslavo. Jelka se Precedniku ves čas zoperstavlja, na koncu pa tudi razkrije njegove grehe (hrani njegovo prošnjo za sprejem med fašiste), s čimer se Precednik odzove z orožjem, a ga prestreže Drejče, tako da se vse dobro izteče. Precednik je zaradi obremenilnega dokumenta premeščen drugam, njegovo funkcijo prevzame Ivan, ki je povsem ujet v socialistična gesla. Pavle spozna, da je v novem starem okolju še vedno tujec, zato odhaja. V epilogu v vaškem »kinu« vidimo Ivana z zaročenko Fanico, ki ji obljublja poroko in otroke.<br /> <br /> ==Kronotop==<br /> Tako čas kot prostor sta v obravnavani drami precej natančno določena. Informacijo o času dobi bralec že na samem začetku – v uvodnih didaskalijah je zapisano, da je dogajalni čas leto 1948, teden ali dva spomladi (isti podatek glede letnega časa izvemo tudi iz dialoga). <br /> <br /> Dogajalnemu prostoru lahko sledimo dokaj natančno skozi didaskalije, ki uvajajo vsak začetek novega dejanja. Na prostor dogajanja (nekje na Primorskem) lahko sklepamo tudi iz nekaj narečnih izrazov (ki so tipični za primorsko narečje, razlikovalni od vseh drugih narečij, npr. 'flaškon', 'kartoline' ipd.), ki jih uporabljajo osebe, označene kot domačini.<br /> <br /> Delež didaskalij v Prihodnje, odhodnje je precej velik, vsako dejanje uvajajo obširne didaskalije in skoraj vsak prizor – bolj ali manj obširne – tudi zaključujejo. Krajše didaskalije se pojavljajo tudi med samim dialogom (kot napotki za igralce), nekaj pa je tudi »samostojnejših«, takih, ki se od dialoga odcepijo in služijo kot napotek bralcu o tem, kako naj bere.<br /> <br /> ==Osebe==<br /> Podobno, kot je avtor dal bralcu natančne podatke o kronotopu, mu v Prihodnje, odhodnje daje natančne podatke tudi o osebah. Obširna posredna in neposredna karakterizacija oseb je dana že na samem začetku drame. V Prihodnje, odhodnje nastopa 25 oseb, vendar pa v posameznem prizoru nastopata večidel le po dve osebi. Ker so osebe podrobno predstavljene na začetku drame, bom v nadaljevanju predstavila le nekaj pomembnejših.<br /> <br /> Teta Malka (Amalija) je stara dobrih 50 let, je drobna, suha, nosi očala, je tudi klepetava, bistra in dobrodušna. Iz začetnega opisa izvemo še, da je sicer šivilja (ki pa ves čas le nekaj krpa in predeluje), a je ta njen poklic sekundaren, saj je hodila v meščansko šolo, ki pa jo je zaradi obubožanja družine morala pustiti. Nekoliko ji je žal zamujenega življenja (zdaj se nam predstavlja kot preprosta ženska, pravi, da je zanjo Pavletovo pisanje preveč zahtevno, zanjo so večernice in pratika), nikoli se ni poročila, vendar pa je kljub temu vedra, vitalna ženska (sama pravi, da se ne smemo ozirati na preteklost, na vojno, misliti je treba naprej, tudi Pavle pravi o njej, da ji razmere niso vzele dobre volje). Njen pogled na svet ni črno-bel. <br /> <br /> Teta Malka živi skupaj z bratom, stricem Jožkom, ki je nekaj let mlajši od nje, je medvedje postave, »zdrave kmečke pameti« (Fišer, 2) in precej molčeč. Skozi tekst se nam pokaže kot garač, ves čas le dela na njivi.<br /> <br /> K teti Malki in stricu Jožku pride po vrnitvi iz tujine živet njun 40-letni nečak Pavle Rojc (po poklicu je pisatelj). Med njim in domačim krajem, v katerega se je po desetih letih vrnil, je nastal nekakšen prepad, v tem svojem starem, a vendar novem okolju se počuti tujca (kar nam avtor pokaže tudi na jezikovni ravni: Pavle na pozdrav »Smrt fašizmu« nikoli ne odgovori s »Svoboda narodu«, takega pozdrava pač ni vajen), tudi sam o sebi meni: »/…/ jaz sem res iz drugega sveta /…/« (Fišer, 96). Skozi dialoge izvemo del njegove preteklosti: bil je v zaporu in ko so ga izpustili, je odšel v Jugoslavijo, malo je študiral, ker pa ga je vojna prehitela, je odšel v London. Župnik o njem pravi, da je »/…/ zanimiv človek, bistra glava in čuteča duša /…/« (Fišer, 58). <br /> <br /> Jelka je učiteljica, stara je okrog 35 let, je odločna (takšna se nam pokaže v odnosu do Precednika), predvojna komunistka, o njej po vasi govorijo, da lovi moške. Vzgaja vojno siroto. Sama o sebi pravi, da je »okorela antikristka« (Fišer, 59).<br /> <br /> 40-leten Franc Poženel je predsednik KLO-ja. Svojo funkcijo je dobil naključno; ko je za časa ustanavljanja nove oblasti prišla v vas delegacija, ki je želela, da vaščani izberejo predsednika, se je našel nek Ferdo, ki je rekel, da oni že imajo precednika. Tako je Poženel postal Predsednik. Ime Precednik je dobil po svoji lastnosti: skozi luknjo v zobovju zna »virtuozno precediti pljunek« (Fišer, 3).<br /> <br /> Ivan (Pavletov bratranec v tretjem kolenu) je star okrog 25 let in je vojna sirota. Ivan je žilave, ne visoke postave, zagnan, optimističen, tudi nekoliko naiven in ne prav bister. Ima le pet razredov osnovne šole in je komunist. Skozi dialog izvemo, da je tajnik KLO in ves čas govori nekakšna socialistična gesla, zelo si želi, da bi se povzpel, zato slepo uboga nadrejene. Na koncu mu uspe postati predsednik. Teta Malka Ivana označi za dobrega fanta (Fišer, 78), Jelka pa o njem reče, da je poštenjak (Fišer, 95). Ivan ima 20-letno zaročenko Fanico.<br /> <br /> Poleg že omenjenih oseb nastopajo še Polde, Štefan in njegova žena Slavka, Dragec, Ančka, Drejče, Stanko, Tihi, Vodnik Jugoslovanske armade, Lazić, Spahija, Župnik, Faničina mama Micka, Silvana, Lučka, Rezka in Cvetko.<br /> <br /> ==Jezik==<br /> <br /> Prevladuje uporaba knjižne zvrsti, ki pa se – tako v dialogu kot v didaskalijah – meša s pogovornim jezikom in z narečnimi izrazi. Jezik v tej drami ni izrazito sredstvo razslojevanja oseb, čeprav pri nekaterih osebah res opazimo večji delež narečnih (primorskih) izrazov (narečno je tudi sklanjanje tipa Jožko – Jožkota), s čimer je avtor nekatere osebe, vsaj nekoliko bolj »lokaliziral«; oseba z večjim deležem uporabe narečnega jezika je npr. teta Malka. <br /> <br /> Vulgarno izrazje je omejeno na besedo 'kurbarija' (Fišer, 23) in stavek 'u kurac, u pičku materinu' (Fišer, 44).<br /> <br /> V sicer slovenski tekst se vrivajo srbohrvaške besede – srbohrvaščino govorijo člani Jugoslovanske armade, ko zajamejo Ivana. Srbohrvaščina je predstavljena kot jezik vojske, kar je v tistem času tudi bila.<br /> <br /> V tekstu je dobro prikazana tudi Jožkova redkobesednost, saj govori malo in le bistvene stvari.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje je tudi nekaj duhovitih mest (prim. str. 22, 23). Že na ravni izbire nadimka Poželenelu se kaže nekakšna besedna igra – Precednik je zato, ker zna »virtuozno precediti pljunek« (Fišer, 3). Besedna igra je uporabljena tudi pri poimenovanju pripadnikov Jugoslovanske armade, kot razloži teta Jelka, so to družeti, ker so ves čas govorili »druže sem, druže tja, in tako …« (Fišer, 7), ali pa pri uporabi stalne besedne zveze namesto dobesedne, npr. na str. 45: »Piši, pisatelj!« - »Nimam papirja …« - »Ne rabiš papirja! Piši me … v rit, 'pisatelj'!«. Duhovito pa deluje tudi izraba lažnega prijatelja pucati, ki v slovenščini pogovorno pomeni 'čistiti', v srbohrvaščini pa 'streljati', v »pucaj z metlo«. Besede, ki jim hoče avtor dati poseben poudarek (to je seveda lažje uprizoriti, kot napisati), so v narekovajih. Najdemo tudi mesto, kjer je prikazana nekakšna igra z jezikom, Stanko namesto besede kontrarevolucija uporabi kontrarevorucija in kotralevorucija.<br /> <br /> Skozi jezikovno prizmo je (med drugim) prikazana tudi Ivanova vdanost času, ki mu pripada – kaže se v uporabi neslovenskih besed, npr. zadatki, nedostatki, dužnost, ki kot take pri Jelki vzbujajo neko posebno pozornost, pravi jim »funkcionarska latovščina« (Fišer, 11).<br /> <br /> ==Interpretacija==<br /> <br /> Žanrska oznaka Prihodnje, odhodnje (drama je sestavljena iz 12 dejanj) je dana že v podnaslovu: komedija, melodrama. Čeprav avtor meni, da bi se jo dalo brati tudi kot komedijo, je sam ne razume tako (podnaslov je torej nekoliko provokativen): »Jaz osebno tega ne vidim kot komedijo. Je igra, ki ima zelo veliko komičnih elementov, ni pa komedija. Če pa jo nekdo vidi predvsem kot komedijo … najbrž ne bom zelo blažen pri tem, reči pa, da je to narobe, pa najbrž tudi ne bi bilo prav.« (Korun, 2006/07: 66), Prihodnje, odhodnje je torej »med tragedijo in komedijo« (Gombač, 2006: 14). O tem, kako sta povezani tragedija in komedija, izvemo tudi iz dialoga v drami, obakrat skozi Precednikov govor: »/…/ veste, kakšna je razlika med komedijo in tragedijo?« /…/ »Razlika je ta, da se komedija dovolj zgodaj konča! Preden se začne ono drugo!« (Fišer, 31) »Če bi igrali igro naprej od tam, kjer se konča komedija, bi dobili takozvano tragedijo« (Fišer, 84). Kakšen je torej svet, v katerem je komedija le izsek iz njega, nikoli pa njegova celota, ali celo več, nikoli njegov konec? Torej je svet, o kakršnem govori Precednik v osnovi tragičen? Morda je to vojni čas, ki ne prinaša nobenega upanja in pušča za seboj katastrofalne posledice (uničene domove ipd.), za odpravo katerih je potreben velik angažma, »vse je treba spet« (Fišer, 72), Pavle se je vrnil (kot pravi Fišer) v »postkataklizmični čas, čas nastajanja novega sveta« (Korun, 2006/07: 62), »/i/n takoj po takšni veliki katastrofi je svet najbolj odprt, tako za dobro kot za slabo« (Figelj, 2006: 29). Morda pa zato odhaja spet dalje, iskat boljši svet in je on sam »prihodnji« in »odhodnji«, tako kot tovornjaki, ki naloženi (prihodnji) in raztovorjeni (odhodnji) vozijo skozi vas in »peljejo v prihodnji čas« (Fišer, 28). Pavle je kot tujec nekje vmes (M/medtem), starega okolja in časa, ki ga je poznal pred odhodom v tujino, ni več, ker se je vmes zgodila vojna in vse izbrisala, novega pa še ne pozna in mu le s težavo sledi, ali s Fišerjevimi besedami: »Gre za situacijo, ko nisi več tam, tukaj pa še ne.« (Figelj, 2006: 29) Pavletovo tujstvo v novem starem svetu je avtor v Prihodnje, odhodnje nakazal tudi s Pavletovo nepoučenostjo o tem, kako se odzdravi nekomu, ki reče »Smrt fašizmu«. Pavle (takih mest je v tekstu več) namreč nikoli ne odzdravi s »Svobodo narodu«, ampak vselej z neko svojo različico, situacija, ko ga hoče Stanko podučiti o tovrstnem pozdravljanju, je celo rahlo komična. V tekstu se enkrat samkrat zgodi, da Pavle skuša odzdraviti s »Svobodo narodu«, pa se mu še tokrat poskus ponesreči (»Fašizmu smrt – narodu …« /Fišer, 67/), pozneje samoreflektivno ugotavlja, da na tak lep dan spomladi ne more pozdravljati z besedno zvezo, ki vsebuje smrt. Na koncu odide iz vasi, ker je »obupal, da bi lahko znova našel nekdanji … dom svojih besed« (Fišer, 96), kakor mu besede položi na jezik Jelka na koncu.<br /> <br /> Seveda je problemov, ki jih odpira Prihodnje, odhodnje, mnogo. S problemom že omenjenega tujstva je povezano tudi vprašanje ohranitve individualnosti v času, ko se poudarja kolektivizem. Največja individualistka v tem tekstu je Jelka, ki se Precedniku ves čas zoperstavlja in ne dopusti, da bi ji kdo narekoval njeno življenje, ona je »svetla nadgradnja vsakršnih ideologij« (Čuk, 2006). Individualističen (sicer ne tako kot Jelka) pa je tudi Pavle, kar se pokaže tudi skozi njegovo že prej omenjeno odzdravljanje. Nekoliko implicitno je izraženo tudi vprašanje o ohranitvi človeških vrednot v prehodnem času, ki si ga zastavlja župnik, vendar pa njegov govor ne izraža moraliziranja ali pretiranega tarnanja nad časom, pravzaprav je lik župnika predstavljen precej neshematično. Naslednje vprašanje, ki nam ga zastavlja Prihodnje, odhodnje, je vprašanje obstoja umetnika v času, ki ga ne potrebuje (obnova domovine po vojni potrebuje predvsem fizične delavce za gradnjo; definicija dela v tistem času je omejena na fizično delo). Pavle se seveda skuša nekoliko prilagoditi temu času in tudi sam prime za »delo«, pisanje namreč – kot Pavletu razlaga Stanko – ni delo: »Ne pisat! Delat! (Fišer, 44). Do pisatelja imajo vsi nekakšen čuden odnos, celo več: s pisanjem (ki pa je spet povezano z individualizmom) se človek lahko celo ogrozi, Tihi v šestem poglavju pravi: »/…/ pisanje /je/ nevarna reč. Bolj nevarna celo kot mitraljez. Ker mitraljez moraš najprej imet. In municijo. Pri besedah je pa tako, da je cev tvoja goflja, tvoja neumna betica pa redenik. In tako orožje ima vsak.« (Fišer, 47). Skozi te besede se nam razkriva tudi moč razuma, ki se ne more primerjati z nobeno drugo močjo.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje se pojavita dva pomembnejša motiva, oba sta povezana s tranzitom, na katerega Fišer opozori že na začetku drame. Prvi motiv so kamioni, ki prihajajo in odhajajo (zato so prihodnji in odhodnji). Didaskalije nas sproti opozarjajo na ropot teh tovornjakov, ki vozijo »v prihodnji čas« (Fišer, 28 in 32), čeprav nekaterim (Poldetu) obudijo spomine na vojno, so torej tudi nekakšen simbol gradnje, obnove porušene domovine. Drugi motiv je hrup vlaka, ki bi lahko pomenil povezavo s svetom preko meje, kamor je bilo prepovedano hoditi. Oboje – hrup tovornjakov in hrup vlaka – je prisotno v ozadju in deluje vselej nekoliko grozljivo (ob hrupu kamionov se sprašujemo, kakšen svet bo zgrajen iz materiala, ki ga vozijo – ali bo boljši?). Podobno deluje tudi Stanetov smeh, ki se sliši kot »ratata«, oglašanje njegovega orožja, s katerim je streljal (?) ljudi. <br /> <br /> Ostane še vprašanje konca drame. V epilogu vidimo zaljubljenca Fanico in Ivana, kako v nekakšni kinodvorani gledata »film«, podnapisi v filmu pa so njune opazke, ki si jih izmenjujeta med gledanjem. Konec drame pa prinaša še nekaj: kako razumeti Jelkino trditev: »Močno se mi dozdeva, da komedija teče naprej, in potem veš, kaj sledi.«? Njeno dejanje, namreč da je Precednika razkrinkala, zaradi česar je bil premeščen, ji ne daje zadoščenja. Občutek zmage ob tem primerja z občutkom » /…/ odmikanja časa naprej, kot vlak, ki odhaja, ti pa stojiš na peronu in mahaš času, ki se oddaljuje od tebe čedalje manjši.« (Fišer, 93) Na tem mestu se nam odpira vprašanje moralnega ravnanja med vojno, Jelka pravi namreč, da je takšnih ljudi, kot je Precednik, še več in da so tudi hujši od njega, pa niso odkriti, kaj šele kaznovani. Moralno je med vojno definirano drugače; dovoljeno je tisto, kar dela večina.<br /> <br /> ==Zaključek==<br /> Prihodnje, odhodnje je drama, ki odpira mnogo problemov. Mnogoplastna je tako na ravni dogajanja kot karakterizacije oseb (vsaj za glavne osebe velja, da so predstavljene zelo plastično, predvsem pa postopno, tako, da bralca tudi na tej ravni avtor drži v napetosti) in večpomenska, kar se tiče razlage ideje. Seznam oseb na začetku ni redundanten, čeprav bi iz njegove obsežnosti na prvi pogled lahko tako sklepali. Podatki o osebah iz seznama na začetku se smiselno dopolnjujejo s tistimi, ki nam jih razkrije ob branju teksta. Avtorjeva odločitev glede obširne karakterizacije oseb na začetku je verjetno spretna tehnična rešitev: ker je oseb toliko, bi jih najbrž na tako majhnem prostoru kot je eno dejanje, bilo težko natančno okarakterizirati ne da bi dobili na kupu veliko podatkov o osebi, kar najbrž ne bi delovalo kot spontan dialog.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje najdemo nekaj ironičnih mest (tako je npr. mesto, kjer Drejče navdušen nad tehniko pravi, da nam zdaj ni treba več boga, ker imamo »vsemogočno tehniko« (Fišer, 58), takih mest je še več in so pri vsakem literarnem delu lahko le presežek. Dogajanje je skozi dramo dovolj dobro motivirano (posrečena motivacija je npr. Precednikovo streljanje – avtor nam že veliko prej v drami pripravi teren za izpeljavo tega dogodka – kar nekajkrat je omenjeno, da Precednik nosi s seboj opasano pištolo), sprašujemo pa se, kje je Jelka dobila obremenilni dokument zoper Precednika – tega nam tekst ne pojasni. <br /> <br /> In kaj lahko povemo o žanrski oznaki Prihodnje, odhodnje? Podnaslovljena je sicer kot komedija, vendar vemo, da žanrske oznake iz podnaslovov niso vselej smernica, na kakšen način brati delo. Tudi ta tekst je takšen. Zaradi veliko komičnih vložkov lahko (če beremo bolj površinsko) Prihodnje, odhodnje beremo kot komedijo, vendar pa menim, da to oznako s svojo kompleksnostjo, z odpiranjem vprašanj tujstva v domačem okolju, ohranitve individualnosti v novem času, vpliva časa na ljudi, duha kolektivizma, vprašanja pisateljevanja – sama taka vprašanja, ki so aktualna tudi danes – in verjetno še kakšno vsekakor presega. To ni le komedija, ampak komedija, ki se nadaljuje. Sodeč po Prihodnje, odhodnje vsaj slutimo lahko, da med koncem komedije in začetkom tragedije ni prazen prostor, ampak napolnjen z mnogimi kompleksnimi vprašanji.</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Sre%C4%8Dko_Fi%C5%A1er&diff=12639 2007-06-05T20:04:36Z

<p>Manuela: /* Viri in literatura */</p> <hr /> <div>[[Kategorija:Ustvarjalci|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Avtorji|Fišer, Srečko]]<br /> [[Priimek ime:=Fišer, Srečko| ]]<br /> <br /> &lt;div style=&quot;float: right&quot;&gt;[[Slika:fiser1.jpg|Srečko Fišer. |thumb|Srečko Fišer. Foto: Atelje Pavšič - Zavadlav]]&lt;/div&gt;<br /> <br /> ==Življenjepis==<br /> Srečko Fišer se je rodil 15. 6. 1953 v Ajdovščini, maturiral je na novogoriški gimnaziji, leta 1977 pa je diplomiral na [http://www.ff.uni-lj.si Filozofski fakulteti v Ljubljani] iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenskega jezika in književnosti. Od leta 1977 do 1979 je bil lektor za slovenski jezik na univerzi v Nottinghamu v Veliki Britaniji, od leta 1981 je gledališki lektor in pri marsikateri predstavi tudi neavtorizirani dramaturški sodelavec v ''[http://www.sng-ng.si/ Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica]'' (prej Primorsko dramsko gledališče), kjer je bil v sezoni 1989/90 tudi umetniški vodja. Njegova poglavitna dejavnost je prevajanje, prevaja angleško-ameriško in italijansko literaturo (prevaja pa tudi iz francoščine), piše tudi literarne kritike, eseje in študije h knjižnim izdajam svojih prevodov. Srečko Fišer velja za enega najbolj cenjenih prevajalcev v Sloveniji.<br /> <br /> ==Prevajalsko delo==<br /> Prevodi dram<br /> *''[[Ettore Petrolini: Chicchignola]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Šest oseb išče avtorja]]'', 1984, 2001<br /> *''[[Pier Paolo Pasolini: Orgija]]'', 1985<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Velika magija]]'', Gledališki list, 2001/02<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Božič pri Cupiellovih]]''<br /> *''[[John Webster: Vojvodinja Malfijska]]'', 1987<br /> *''[[Alan Ayckbourn: Razglašeni zbor]]'', 1989<br /> *''[[Carlo Goldoni: Pahljača]]''<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Lubjezen, uojska, lakota]]'', skupaj z I. Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Luigi Pirandello: Henrik IV.]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Kot me ti hočeš]]''<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Ni bila peta, bila je deveta]]''<br /> *''[[Howard Barker: Ljubezen dobrega moža]]'', 1994<br /> *''[[Eugène Ionesco: Plešasta pevka]]''<br /> *''[[Eugène Ionesco: Delirij v dvoje]]''<br /> *''[[Sam Shepard: Misel lažnivka ]]'', 1995<br /> *''[[Jim Cartwright: Dva]]'', 1997<br /> *''[[Pierre de Marivaux: Disput]]'', 1996<br /> *''[[Peter Barnes: Ni tako slabo kot zgleda]]''<br /> *''[[Samuel Beckett: Konec igre]]'', 1998<br /> *''[[Neil Simon: Jetnik Druge avenije]]'', 1998<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Muhca]]'', skupaj z Iztokom Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Sluga dveh gospodarjev]]'', 1999<br /> *''[[David Ives: Zadet pravi čas]]'', 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Beneška dvojčka]]'', 2003<br /> *''[[Ken Ludwig: Ti nori tenorji]]''<br /> *''[[Carlo Gozzi: Zeleni ptiček]]'', 2004<br /> *''[[Christopher Marlowe: Edward Drugi]]'', 1997<br /> *''[[Oscar Wilde: Saloma]]'', 2006<br /> *''[[Arturo Annecchino: Alica]]'', 2005<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Monologi]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Seminčè]]''<br /> <br /> Prevodi proze<br /> <br /> *''[[Henry James: Obrat vijaka]]'', 1982<br /> *''[[Umberto Eco: Ime rože]]'', 1984, 1985, 1999, 2004, 2006<br /> *''[[Virginia Woolf: Valovi]]'', 1986<br /> *''[[Italo Svevo: Kratko sentimentalno potovanje]]'', 1988<br /> *''[[Italo Calvino: Nevidna mesta]]''<br /> *''[[Italo Calvino: Grad prekrižanih usod]]'', 1990<br /> *''[[Elsa Morante: Aracoeli]]'', 1993<br /> *''[[Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva]]'', 1995<br /> *''[[William Faulkner: V smrtni uri]]'', 1996<br /> *Antologija ''[[Odgrnjena tančica]]'': iz angleške kratke proze (XIX. stoletja) s &quot;fantastično&quot; tematiko, 2000<br /> *''[[Giovanni Verga: Rdečelasec Hudadlaka]]'', izbrane novele, skupaj z Nikom Koširjem in Nikom Kuretom, 1983<br /> <br /> Prevodi poezije<br /> <br /> *''[[William Shakespeare: Soneti]]'', 2005<br /> *izbor poezije Torquata Tassa z naslovom ''[[Ljubezen je duša sveta]]'', 2004<br /> <br /> Prevodi esejistike<br /> <br /> *''[[Arnaldo Momigliano: Razprave iz historiografije II.]]'', prva knjiga skupaj s prevajalcema Ervinom Hladnikom Milharčičem in Jožetom Vogrincem, druga knjiga samostojen prevod, 1988<br /> *''[[Eugenio Garin: Spisi o humanizmu in renesansi]]'', 1993<br /> *''[[Giovanni Levi: Nematerialna dediščina: življenjska pot piemontskega eksorcista iz XVII. stoletja]]'', 1995<br /> <br /> ==Naslovi dram==<br /> *''[[Lucija in Ambrozij]]''. Libreto za »enodejansko pravljično operico« (po noveli Zasuk Marka Švabića), 1989<br /> *''[[Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka]]''. Mladinska basen, 1994<br /> *''[[Tistega lepega dne]]''. Odrska priredba scenarija Pesem in pevci ter novele Tistega lepega dne Cirila Kosmača, 1988<br /> *''[[Prihodnje, odhodnje]]''. Komedija, melodrama, 2003<br /> *''[[Kraljica Margot]]''. Odrska priredba romana Alexandra Dumasa ter filmskega scenarija Danièle Thompson in Patricea Chéreauja, 1988<br /> *''[[Medtem]]''. Po motivih romana Premirje Prima Levija, 2004<br /> <br /> &lt;div style=&quot;text-align: right;&quot;&gt;[[#top|na vrh]]&lt;/div&gt;<br /> ===Celotna besedila===<br /> *{{Doc|MEDTEM.pdf|Medtem ©}}<br /> *{{Doc|PRIHODNJE.pdf|Prihodnje, odhodnje ©}}<br /> *{{Doc|LISJAK.pdf|Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka ©}}<br /> <br /> ==Galerija==<br /> &lt;gallery&gt;<br /> Slika:prihodnje fiser.jpg|<br /> Slika:Prihodnje.jpg|<br /> Slika:pet.jpg|<br /> Slika:sest.jpg|<br /> Slika:stiri.jpg|<br /> Slika:medtem fiser.jpg|<br /> Slika:Medtem.jpg|<br /> Slika:Medtemm.jpg|<br /> &lt;/gallery&gt;<br /> <br /> <br /> ==Nagrade==<br /> <br /> Za prevajalsko delo<br /> <br /> *1997 ''[[Sovretova nagrada]]'' za prevod romana V smrtni uri in prevod romana Ostanki dneva<br /> *2001 ''[[Bevkova nagrada]]'' za prevajalske dosežke<br /> <br /> Za dramsko ustvarjanje<br /> <br /> *2005 ''[[nagrada Dominika Smoleta]]'' za dramsko besedilo na ''[[Borštnikovem srečanju]]'' za dramo Medtem<br /> *2004 nominacija za ''[[Grumovo nagrado]]'' za dramo Prihodnje, odhodnje<br /> <br /> ==Značilnosti Fišerjevega opusa==<br /> Srečko Fišer se v svojih dramskih tekstih ukvarja z vprašanji vpliva časa/dogodkov na ljudi (npr. muk koncentracijskega taborišča in nošenja bremena spomina nanj), z vprašanji znajdevanja človeka v novem času, ki ni več stari čas (ker ga je pokopala svetovna kataklizma) in tudi še ne novi, ker ga je treba šele ustvariti (občutek, ki preveva človeka, ki se znajde v takem svetu, je občutek brezdomstva, »izgubljenosti v 'medsvetju'«), vpliva ideologije na posameznika in ohranitev posameznikovega bistva v obdobju kolektivizma, po vojni, ko so vsi ljudje težili k istemu cilju, k obnovi porušenega sveta(o tem govori drama Prihodnje, odhodnje). Skozi Fišerjevo dramatiko se nam razkrivajo tudi vprašanja človeške vesti ob nečloveškem ravnanju s sočlovekom (vojaki v taboriščih) in vprašanja sveta, ki sreče ne pozna več, nanjo ohranja le spomin (če imamo spomin na srečen svet, je torej možno, da je kdaj tak svet res obstajal, kot nam pravi Grk v Medtem). Današnji »časi so hudi in svet je surov; / za šibke je v njem obstoj negotov« (pravi Jakob Jež v basni Vonj poljskega zajca); stvari ljudi poneumljajo do te mere, da se briše meja med tipično človeškim, tipično živalskim in tipično predmetnim. Današnji človek je ujet v banalnosti, ker je izgubil srečo, jo nadomešča s stvarmi (mobiteli in beemveji) in zabavami brez vsebine, a je nadomestiti ne more.<br /> <br /> ==Viri in literatura==<br /> *Tadeja Zupan Arsov: Srečko Fišer: Malo vitalizma ne škodi temu narodu; Delo, 10. 6. 2002 (književni listi). Str. 5.<br /> *Marij Čuk: Prijetno gledljiva uprizoritev novitete Prihodnje, odhodnje; Primorski dnevnik, 29. 12. 2006. Str. 12.<br /> *Klavdija Figelj: Gre za nostalgijo po utopiji; Primorske novice, 22. 12. 2006. Str. 29.<br /> *Srečko Fišer: Medtem. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2.<br /> *Srečko Fišer: Prihodnje, odhodnje. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3.<br /> *Srečko Fišer: Izvirno in neizvirno, dramatizacija in drama. Literatura, letn. 18, št. 175/6 (2006). Str. 144–152.<br /> *Anja Golob: Tovornjaki v svetlo bodočnost; Večer, 6. 1. 2007.<br /> *Andraž Gombač: Roke, ki nemo kujejo; Primorske novice, 27. 12. 2006. Str. 14.<br /> *Andraž Gombač: Svet živi od pozabljanja; Primorske novice, 19. 11. 2004. Str. 16.<br /> *Diana Koloini: Uprizoritev nemogočega; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 57–61.<br /> *Diana Koloini: Poslušati; Primorska srečanja, 19, št. 170/171 (1995). Str. 502–7.<br /> *Barbara Korun: Predstava je tudi krhka stvar; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3. Str. 61–66. <br /> *Martina Mrhar: Dialekt ni le ornament; Gledališki list SNG Nova Gorica, letn. 46, št. 1. Str. 6–11.<br /> *Slavko Pezdir: Scenes from the middleworld; Delo, 27. 9. 2004.<br /> *Špela Virant: In hoc signo vinces; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 53–56.<br /> *Ciril Zlobec: Univerzalnost Levijeve osebne izkušnje; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 5, št. 2. Str. 50–53.<br /> *Drago Bajt: Slovenski kdo je kdo. Ljubljana: Nova revija, 1999.<br /> *Elektronska pošta Srečka Fišerja.<br /> *Predavanja doc. dr. Mateje Pezdirc Bartol v šolskem letu 2006/07 na Oddelku za slovenistiko FFLJ.<br /> <br /> [[spol:=M| ]] <br /> [[rojstni dan:=15. junij| ]] <br /> [[leto rojstva:=1953| ]] <br /> [[kraj rojstva:=Ajdovščina| ]] <br /> [[študij::Filozofska fakulteta| ]]<br /> <br /> ==Bibliografija==<br /> ==Zunanje povezave==</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Prihodnje,_odhodnje&diff=16560 2007-06-05T19:52:12Z

<p>Manuela: /* Zaključek */</p> <hr /> <div>[[Kategorija:Drame|Prihodnje, odhodnje]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Prihodnje, odhodnje]]<br /> <br /> ;Avtor&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; [[Srečko Fišer]] <br /> ;Leto nastanka&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2003<br /> ;Žanr&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; Drama<br /> ;Krstna uprizoritev&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2006 v [[SNG Nova Gorica]]<br /> <br /> ==Zgodba==<br /> Domov, na podeželje, se po desetih letih (leta 1948) z Londona vrne pisatelj Pavle Rojc. Doma naleti na ruševine: uničena sta šola in župnišče pa tudi njegov dom, zato obišče svojo najbližjo sorodnico, teto Malko, ki mu ponudi dom.<br /> <br /> Bolj zagnani vaščani so vneti za nov družbeni red – socializem, vsepovsod se gradi, Drejče popravlja kinoprojektor, da bi v vasi lahko imeli kino, za oskrbo vojske se pobira pridelek ipd. Pavle se od tete Malke odpravi po vasi, da bi se razgledal. V gostilni naleti na Precednika, ki se do njega vede zelo spoštljivo, Stanko, Precednikov pribočnik, ki ga imajo vsi za malo čudnega, pa mu pove naravnost, kar misli: za delo šteje fizično delo, pisateljevanje ni delo, še več: pisateljevati (misliti po svoje, biti individualist) je celo nevarno (podobno misel izreče tudi Tihi). Pavle se seznani tudi z učiteljico Jelko, s katero sta včasih skupaj hodila na učiteljišče. Jelka organizira nekakšno proslavo ob otvoritvi zadružnega doma in za kino zagretim mladincem obljubi, da bodo morda posneli svoj film. A tu se vmeša Precednik, ki meni, da film ni nobena pridobitev, mladina naj se rajši ukvarja z gledališčem, na proslavi naj rajši zaigrajo kak skeč (in to komedijo), npr. o tem, kako sovražnik izgublja v boju z njimi. Moti ga tudi to, da Jelka vzgaja vojno siroto in zato nima časa za pripravo igre za proslavo. Jelka se Precedniku ves čas zoperstavlja, na koncu pa tudi razkrije njegove grehe (hrani njegovo prošnjo za sprejem med fašiste), s čimer se Precednik odzove z orožjem, a ga prestreže Drejče, tako da se vse dobro izteče. Precednik je zaradi obremenilnega dokumenta premeščen drugam, njegovo funkcijo prevzame Ivan, ki je povsem ujet v socialistična gesla. Pavle spozna, da je v novem starem okolju še vedno tujec, zato odhaja. V epilogu v vaškem »kinu« vidimo Ivana z zaročenko Fanico, ki ji obljublja poroko in otroke.<br /> <br /> ==Kronotop==<br /> Tako čas kot prostor sta v obravnavani drami precej natančno določena. Informacijo o času dobi bralec že na samem začetku – v uvodnih didaskalijah je zapisano, da je dogajalni čas leto 1948, teden ali dva spomladi (isti podatek glede letnega časa izvemo tudi iz dialoga). <br /> <br /> Dogajalnemu prostoru lahko sledimo dokaj natančno skozi didaskalije, ki uvajajo vsak začetek novega dejanja. Na prostor dogajanja (nekje na Primorskem) lahko sklepamo tudi iz nekaj narečnih izrazov (ki so tipični za primorsko narečje, razlikovalni od vseh drugih narečij, npr. 'flaškon', 'kartoline' ipd.), ki jih uporabljajo osebe, označene kot domačini.<br /> <br /> Delež didaskalij v Prihodnje, odhodnje je precej velik, vsako dejanje uvajajo obširne didaskalije in skoraj vsak prizor – bolj ali manj obširne – tudi zaključujejo. Krajše didaskalije se pojavljajo tudi med samim dialogom (kot napotki za igralce), nekaj pa je tudi »samostojnejših«, takih, ki se od dialoga odcepijo in služijo kot napotek bralcu o tem, kako naj bere.<br /> <br /> ==Osebe==<br /> Podobno, kot je avtor dal bralcu natančne podatke o kronotopu, mu v Prihodnje, odhodnje daje natančne podatke tudi o osebah. Obširna posredna in neposredna karakterizacija oseb je dana že na samem začetku drame. V Prihodnje, odhodnje nastopa 25 oseb, vendar pa v posameznem prizoru nastopata večidel le po dve osebi. Ker so osebe podrobno predstavljene na začetku drame, bom v nadaljevanju predstavila le nekaj pomembnejših.<br /> <br /> Teta Malka (Amalija) je stara dobrih 50 let, je drobna, suha, nosi očala, je tudi klepetava, bistra in dobrodušna. Iz začetnega opisa izvemo še, da je sicer šivilja (ki pa ves čas le nekaj krpa in predeluje), a je ta njen poklic sekundaren, saj je hodila v meščansko šolo, ki pa jo je zaradi obubožanja družine morala pustiti. Nekoliko ji je žal zamujenega življenja (zdaj se nam predstavlja kot preprosta ženska, pravi, da je zanjo Pavletovo pisanje preveč zahtevno, zanjo so večernice in pratika), nikoli se ni poročila, vendar pa je kljub temu vedra, vitalna ženska (sama pravi, da se ne smemo ozirati na preteklost, na vojno, misliti je treba naprej, tudi Pavle pravi o njej, da ji razmere niso vzele dobre volje). Njen pogled na svet ni črno-bel. <br /> <br /> Teta Malka živi skupaj z bratom, stricem Jožkom, ki je nekaj let mlajši od nje, je medvedje postave, »zdrave kmečke pameti« (Fišer, 2) in precej molčeč. Skozi tekst se nam pokaže kot garač, ves čas le dela na njivi.<br /> <br /> K teti Malki in stricu Jožku pride po vrnitvi iz tujine živet njun 40-letni nečak Pavle Rojc (po poklicu je pisatelj). Med njim in domačim krajem, v katerega se je po desetih letih vrnil, je nastal nekakšen prepad, v tem svojem starem, a vendar novem okolju se počuti tujca (kar nam avtor pokaže tudi na jezikovni ravni: Pavle na pozdrav »Smrt fašizmu« nikoli ne odgovori s »Svoboda narodu«, takega pozdrava pač ni vajen), tudi sam o sebi meni: »/…/ jaz sem res iz drugega sveta /…/« (Fišer, 96). Skozi dialoge izvemo del njegove preteklosti: bil je v zaporu in ko so ga izpustili, je odšel v Jugoslavijo, malo je študiral, ker pa ga je vojna prehitela, je odšel v London. Župnik o njem pravi, da je »/…/ zanimiv človek, bistra glava in čuteča duša /…/« (Fišer, 58). <br /> <br /> Jelka je učiteljica, stara je okrog 35 let, je odločna (takšna se nam pokaže v odnosu do Precednika), predvojna komunistka, o njej po vasi govorijo, da lovi moške. Vzgaja vojno siroto. Sama o sebi pravi, da je »okorela antikristka« (Fišer, 59).<br /> <br /> 40-leten Franc Poženel je predsednik KLO-ja. Svojo funkcijo je dobil naključno; ko je za časa ustanavljanja nove oblasti prišla v vas delegacija, ki je želela, da vaščani izberejo predsednika, se je našel nek Ferdo, ki je rekel, da oni že imajo precednika. Tako je Poženel postal Predsednik. Ime Precednik je dobil po svoji lastnosti: skozi luknjo v zobovju zna »virtuozno precediti pljunek« (Fišer, 3).<br /> <br /> Ivan (Pavletov bratranec v tretjem kolenu) je star okrog 25 let in je vojna sirota. Ivan je žilave, ne visoke postave, zagnan, optimističen, tudi nekoliko naiven in ne prav bister. Ima le pet razredov osnovne šole in je komunist. Skozi dialog izvemo, da je tajnik KLO in ves čas govori nekakšna socialistična gesla, zelo si želi, da bi se povzpel, zato slepo uboga nadrejene. Na koncu mu uspe postati predsednik. Teta Malka Ivana označi za dobrega fanta (Fišer, 78), Jelka pa o njem reče, da je poštenjak (Fišer, 95). Ivan ima 20-letno zaročenko Fanico.<br /> <br /> Poleg že omenjenih oseb nastopajo še Polde, Štefan in njegova žena Slavka, Dragec, Ančka, Drejče, Stanko, Tihi, Vodnik Jugoslovanske armade, Lazić, Spahija, Župnik, Faničina mama Micka, Silvana, Lučka, Rezka in Cvetko.<br /> <br /> ==Jezik==<br /> <br /> Prevladuje uporaba knjižne zvrsti, ki pa se – tako v dialogu kot v didaskalijah – meša s pogovornim jezikom in z narečnimi izrazi. Jezik v tej drami ni izrazito sredstvo razslojevanja oseb, čeprav pri nekaterih osebah res opazimo večji delež narečnih (primorskih) izrazov (narečno je tudi sklanjanje tipa Jožko – Jožkota), s čimer je avtor nekatere osebe, vsaj nekoliko bolj »lokaliziral«; oseba z večjim deležem uporabe narečnega jezika je npr. teta Malka. <br /> <br /> Vulgarno izrazje je omejeno na besedo 'kurbarija' (Fišer, 23) in stavek 'u kurac, u pičku materinu' (Fišer, 44).<br /> <br /> V sicer slovenski tekst se vrivajo srbohrvaške besede – srbohrvaščino govorijo člani Jugoslovanske armade, ko zajamejo Ivana. Srbohrvaščina je predstavljena kot jezik vojske, kar je v tistem času tudi bila.<br /> <br /> V tekstu je dobro prikazana tudi Jožkova redkobesednost, saj govori malo in le bistvene stvari.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje je tudi nekaj duhovitih mest (prim. str. 22, 23). Že na ravni izbire nadimka Poželenelu se kaže nekakšna besedna igra – Precednik je zato, ker zna »virtuozno precediti pljunek« (Fišer, 3). Besedna igra je uporabljena tudi pri poimenovanju pripadnikov Jugoslovanske armade, kot razloži teta Jelka, so to družeti, ker so ves čas govorili »druže sem, druže tja, in tako …« (Fišer, 7), ali pa pri uporabi stalne besedne zveze namesto dobesedne, npr. na str. 45: »Piši, pisatelj!« - »Nimam papirja …« - »Ne rabiš papirja! Piši me … v rit, 'pisatelj'!«. Duhovito pa deluje tudi izraba lažnega prijatelja pucati, ki v slovenščini pogovorno pomeni 'čistiti', v srbohrvaščini pa 'streljati', v »pucaj z metlo«. Besede, ki jim hoče avtor dati poseben poudarek (to je seveda lažje uprizoriti, kot napisati), so v narekovajih. Najdemo tudi mesto, kjer je prikazana nekakšna igra z jezikom, Stanko namesto besede kontrarevolucija uporabi kontrarevorucija in kotralevorucija.<br /> <br /> Skozi jezikovno prizmo je (med drugim) prikazana tudi Ivanova vdanost času, ki mu pripada – kaže se v uporabi neslovenskih besed, npr. zadatki, nedostatki, dužnost, ki kot take pri Jelki vzbujajo neko posebno pozornost, pravi jim »funkcionarska latovščina« (Fišer, 11).<br /> <br /> ==Interpretacija==<br /> <br /> Žanrska oznaka Prihodnje, odhodnje (drama je sestavljena iz 12 dejanj) je dana že v podnaslovu: komedija, melodrama. Čeprav avtor meni, da bi se jo dalo brati tudi kot komedijo, je sam ne razume tako (podnaslov je torej nekoliko provokativen): »Jaz osebno tega ne vidim kot komedijo. Je igra, ki ima zelo veliko komičnih elementov, ni pa komedija. Če pa jo nekdo vidi predvsem kot komedijo … najbrž ne bom zelo blažen pri tem, reči pa, da je to narobe, pa najbrž tudi ne bi bilo prav.« (Korun, 2006/07: 66), Prihodnje, odhodnje je torej »med tragedijo in komedijo« (Gombač, 2006: 14). O tem, kako sta povezani tragedija in komedija, izvemo tudi iz dialoga v drami, obakrat skozi Precednikov govor: »/…/ veste, kakšna je razlika med komedijo in tragedijo?« /…/ »Razlika je ta, da se komedija dovolj zgodaj konča! Preden se začne ono drugo!« (Fišer, 31) »Če bi igrali igro naprej od tam, kjer se konča komedija, bi dobili takozvano tragedijo« (Fišer, 84). Kakšen je torej svet, v katerem je komedija le izsek iz njega, nikoli pa njegova celota, ali celo več, nikoli njegov konec? Torej je svet, o kakršnem govori Precednik v osnovi tragičen? Morda je to vojni čas, ki ne prinaša nobenega upanja in pušča za seboj katastrofalne posledice (uničene domove ipd.), za odpravo katerih je potreben velik angažma, »vse je treba spet« (Fišer, 72), Pavle se je vrnil (kot pravi Fišer) v »postkataklizmični čas, čas nastajanja novega sveta« (Korun, 2006/07: 62), »/i/n takoj po takšni veliki katastrofi je svet najbolj odprt, tako za dobro kot za slabo« (Figelj, 2006: 29). Morda pa zato odhaja spet dalje, iskat boljši svet in je on sam »prihodnji« in »odhodnji«, tako kot tovornjaki, ki naloženi (prihodnji) in raztovorjeni (odhodnji) vozijo skozi vas in »peljejo v prihodnji čas« (Fišer, 28). Pavle je kot tujec nekje vmes (M/medtem), starega okolja in časa, ki ga je poznal pred odhodom v tujino, ni več, ker se je vmes zgodila vojna in vse izbrisala, novega pa še ne pozna in mu le s težavo sledi, ali s Fišerjevimi besedami: »Gre za situacijo, ko nisi več tam, tukaj pa še ne.« (Figelj, 2006: 29) Pavletovo tujstvo v novem starem svetu je avtor v Prihodnje, odhodnje nakazal tudi s Pavletovo nepoučenostjo o tem, kako se odzdravi nekomu, ki reče »Smrt fašizmu«. Pavle (takih mest je v tekstu več) namreč nikoli ne odzdravi s »Svobodo narodu«, ampak vselej z neko svojo različico, situacija, ko ga hoče Stanko podučiti o tovrstnem pozdravljanju, je celo rahlo komična. V tekstu se enkrat samkrat zgodi, da Pavle skuša odzdraviti s »Svobodo narodu«, pa se mu še tokrat poskus ponesreči (»Fašizmu smrt – narodu …« /Fišer, 67/), pozneje samoreflektivno ugotavlja, da na tak lep dan spomladi ne more pozdravljati z besedno zvezo, ki vsebuje smrt. Na koncu odide iz vasi, ker je »obupal, da bi lahko znova našel nekdanji … dom svojih besed« (Fišer, 96), kakor mu besede položi na jezik Jelka na koncu.<br /> <br /> Seveda je problemov, ki jih odpira Prihodnje, odhodnje, mnogo. S problemom že omenjenega tujstva je povezano tudi vprašanje ohranitve individualnosti v času, ko se poudarja kolektivizem. Največja individualistka v tem tekstu je Jelka, ki se Precedniku ves čas zoperstavlja in ne dopusti, da bi ji kdo narekoval njeno življenje, ona je »svetla nadgradnja vsakršnih ideologij« (Čuk, 2006). Individualističen (sicer ne tako kot Jelka) pa je tudi Pavle, kar se pokaže tudi skozi njegovo že prej omenjeno odzdravljanje. Nekoliko implicitno je izraženo tudi vprašanje o ohranitvi človeških vrednot v prehodnem času, ki si ga zastavlja župnik, vendar pa njegov govor ne izraža moraliziranja ali pretiranega tarnanja nad časom, pravzaprav je lik župnika predstavljen precej neshematično. Naslednje vprašanje, ki nam ga zastavlja Prihodnje, odhodnje, je vprašanje obstoja umetnika v času, ki ga ne potrebuje (obnova domovine po vojni potrebuje predvsem fizične delavce za gradnjo; definicija dela v tistem času je omejena na fizično delo). Pavle se seveda skuša nekoliko prilagoditi temu času in tudi sam prime za »delo«, pisanje namreč – kot Pavletu razlaga Stanko – ni delo: »Ne pisat! Delat! (Fišer, 44). Do pisatelja imajo vsi nekakšen čuden odnos, celo več: s pisanjem (ki pa je spet povezano z individualizmom) se človek lahko celo ogrozi, Tihi v šestem poglavju pravi: »/…/ pisanje /je/ nevarna reč. Bolj nevarna celo kot mitraljez. Ker mitraljez moraš najprej imet. In municijo. Pri besedah je pa tako, da je cev tvoja goflja, tvoja neumna betica pa redenik. In tako orožje ima vsak.« (Fišer, 47). Skozi te besede se nam razkriva tudi moč razuma, ki se ne more primerjati z nobeno drugo močjo.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje se pojavita dva pomembnejša motiva, oba sta povezana s tranzitom, na katerega Fišer opozori že na začetku drame. Prvi motiv so kamioni, ki prihajajo in odhajajo (zato so prihodnji in odhodnji). Didaskalije nas sproti opozarjajo na ropot teh tovornjakov, ki vozijo »v prihodnji čas« (Fišer, 28 in 32), čeprav nekaterim (Poldetu) obudijo spomine na vojno, so torej tudi nekakšen simbol gradnje, obnove porušene domovine. Drugi motiv je hrup vlaka, ki bi lahko pomenil povezavo s svetom preko meje, kamor je bilo prepovedano hoditi. Oboje – hrup tovornjakov in hrup vlaka – je prisotno v ozadju in deluje vselej nekoliko grozljivo (ob hrupu kamionov se sprašujemo, kakšen svet bo zgrajen iz materiala, ki ga vozijo – ali bo boljši?). Podobno deluje tudi Stanetov smeh, ki se sliši kot »ratata«, oglašanje njegovega orožja, s katerim je streljal (?) ljudi. <br /> <br /> Ostane še vprašanje konca drame. V epilogu vidimo zaljubljenca Fanico in Ivana, kako v nekakšni kinodvorani gledata »film«, podnapisi v filmu pa so njune opazke, ki si jih izmenjujeta med gledanjem. Konec drame pa prinaša še nekaj: kako razumeti Jelkino trditev: »Močno se mi dozdeva, da komedija teče naprej, in potem veš, kaj sledi.«? Njeno dejanje, namreč da je Precednika razkrinkala, zaradi česar je bil premeščen, ji ne daje zadoščenja. Občutek zmage ob tem primerja z občutkom » /…/ odmikanja časa naprej, kot vlak, ki odhaja, ti pa stojiš na peronu in mahaš času, ki se oddaljuje od tebe čedalje manjši.« (Fišer, 93) Na tem mestu se nam odpira vprašanje moralnega ravnanja med vojno, Jelka pravi namreč, da je takšnih ljudi, kot je Precednik, še več in da so tudi hujši od njega, pa niso odkriti, kaj šele kaznovani. Moralno je med vojno definirano drugače; dovoljeno je tisto, kar dela večina.<br /> <br /> ==Zaključek==<br /> Prihodnje, odhodnje je drama, ki – kot sem zgoraj že nakazala – odpira mnogo problemov, vsaj implicitno vse naštete (odvisno, kako jo beremo) in gotovo še veliko takih, ki so mojemu bralskemu obzorju pričakovanj ostali skriti. Mnogoplastna je tako na ravni dogajanja kot karakterizacije oseb (vsaj za glavne osebe velja, da so predstavljene zelo plastično, predvsem pa postopno, tako, da bralca tudi na tej ravni avtor drži v napetosti) in večpomenska, kar se tiče razlage ideje. Seznam oseb na začetku ni redundanten, čeprav bi iz njegove obsežnosti na prvi pogled lahko tako sklepali. Podatki o osebah iz seznama na začetku se smiselno dopolnjujejo s tistimi, ki nam jih razkrije ob branju teksta. Avtorjeva odločitev glede obširne karakterizacije oseb na začetku je verjetno spretna tehnična rešitev: ker je oseb toliko, bi jih najbrž na tako majhnem prostoru kot je eno dejanje, bilo težko natančno okarakterizirati ne da bi dobili na kupu veliko podatkov o osebi, kar najbrž ne bi delovalo kot spontan dialog.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje najdemo nekaj ironičnih mest (tako je npr. mesto, kjer Drejče navdušen nad tehniko pravi, da nam zdaj ni treba več boga, ker imamo »vsemogočno tehniko« (Fišer, 58), takih mest je še več in so pri vsakem literarnem delu lahko le presežek. Dogajanje je skozi dramo dovolj dobro motivirano (posrečena motivacija je npr. Precednikovo streljanje – avtor nam že veliko prej v drami pripravi teren za izpeljavo tega dogodka – kar nekajkrat je omenjeno, da Precednik nosi s seboj opasano pištolo), sprašujemo pa se, kje je Jelka dobila obremenilni dokument zoper Precednika – tega nam tekst ne pojasni. <br /> <br /> In kaj lahko povemo o žanrski oznaki Prihodnje, odhodnje? Podnaslovljena je sicer kot komedija, vendar vemo, da žanrske oznake iz podnaslovov niso vselej smernica, na kakšen način brati delo. Tudi ta tekst je takšen. Zaradi veliko komičnih vložkov lahko (če beremo bolj površinsko) Prihodnje, odhodnje beremo kot komedijo, vendar pa menim, da to oznako s svojo kompleksnostjo, z odpiranjem vprašanj tujstva v domačem okolju, ohranitve individualnosti v novem času, vpliva časa na ljudi, duha kolektivizma, vprašanja pisateljevanja – sama taka vprašanja, ki so aktualna tudi danes – in verjetno še kakšno vsekakor presega. To ni le komedija, ampak komedija, ki se nadaljuje. Sodeč po Prihodnje, odhodnje vsaj slutimo lahko, da med koncem komedije in začetkom tragedije ni prazen prostor, ampak napolnjen z mnogimi kompleksnimi vprašanji.</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Prihodnje,_odhodnje&diff=16559 2007-06-05T19:51:13Z

<p>Manuela: /* Interpretacija */</p> <hr /> <div>[[Kategorija:Drame|Prihodnje, odhodnje]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Prihodnje, odhodnje]]<br /> <br /> ;Avtor&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; [[Srečko Fišer]] <br /> ;Leto nastanka&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2003<br /> ;Žanr&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; Drama<br /> ;Krstna uprizoritev&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2006 v [[SNG Nova Gorica]]<br /> <br /> ==Zgodba==<br /> Domov, na podeželje, se po desetih letih (leta 1948) z Londona vrne pisatelj Pavle Rojc. Doma naleti na ruševine: uničena sta šola in župnišče pa tudi njegov dom, zato obišče svojo najbližjo sorodnico, teto Malko, ki mu ponudi dom.<br /> <br /> Bolj zagnani vaščani so vneti za nov družbeni red – socializem, vsepovsod se gradi, Drejče popravlja kinoprojektor, da bi v vasi lahko imeli kino, za oskrbo vojske se pobira pridelek ipd. Pavle se od tete Malke odpravi po vasi, da bi se razgledal. V gostilni naleti na Precednika, ki se do njega vede zelo spoštljivo, Stanko, Precednikov pribočnik, ki ga imajo vsi za malo čudnega, pa mu pove naravnost, kar misli: za delo šteje fizično delo, pisateljevanje ni delo, še več: pisateljevati (misliti po svoje, biti individualist) je celo nevarno (podobno misel izreče tudi Tihi). Pavle se seznani tudi z učiteljico Jelko, s katero sta včasih skupaj hodila na učiteljišče. Jelka organizira nekakšno proslavo ob otvoritvi zadružnega doma in za kino zagretim mladincem obljubi, da bodo morda posneli svoj film. A tu se vmeša Precednik, ki meni, da film ni nobena pridobitev, mladina naj se rajši ukvarja z gledališčem, na proslavi naj rajši zaigrajo kak skeč (in to komedijo), npr. o tem, kako sovražnik izgublja v boju z njimi. Moti ga tudi to, da Jelka vzgaja vojno siroto in zato nima časa za pripravo igre za proslavo. Jelka se Precedniku ves čas zoperstavlja, na koncu pa tudi razkrije njegove grehe (hrani njegovo prošnjo za sprejem med fašiste), s čimer se Precednik odzove z orožjem, a ga prestreže Drejče, tako da se vse dobro izteče. Precednik je zaradi obremenilnega dokumenta premeščen drugam, njegovo funkcijo prevzame Ivan, ki je povsem ujet v socialistična gesla. Pavle spozna, da je v novem starem okolju še vedno tujec, zato odhaja. V epilogu v vaškem »kinu« vidimo Ivana z zaročenko Fanico, ki ji obljublja poroko in otroke.<br /> <br /> ==Kronotop==<br /> Tako čas kot prostor sta v obravnavani drami precej natančno določena. Informacijo o času dobi bralec že na samem začetku – v uvodnih didaskalijah je zapisano, da je dogajalni čas leto 1948, teden ali dva spomladi (isti podatek glede letnega časa izvemo tudi iz dialoga). <br /> <br /> Dogajalnemu prostoru lahko sledimo dokaj natančno skozi didaskalije, ki uvajajo vsak začetek novega dejanja. Na prostor dogajanja (nekje na Primorskem) lahko sklepamo tudi iz nekaj narečnih izrazov (ki so tipični za primorsko narečje, razlikovalni od vseh drugih narečij, npr. 'flaškon', 'kartoline' ipd.), ki jih uporabljajo osebe, označene kot domačini.<br /> <br /> Delež didaskalij v Prihodnje, odhodnje je precej velik, vsako dejanje uvajajo obširne didaskalije in skoraj vsak prizor – bolj ali manj obširne – tudi zaključujejo. Krajše didaskalije se pojavljajo tudi med samim dialogom (kot napotki za igralce), nekaj pa je tudi »samostojnejših«, takih, ki se od dialoga odcepijo in služijo kot napotek bralcu o tem, kako naj bere.<br /> <br /> ==Osebe==<br /> Podobno, kot je avtor dal bralcu natančne podatke o kronotopu, mu v Prihodnje, odhodnje daje natančne podatke tudi o osebah. Obširna posredna in neposredna karakterizacija oseb je dana že na samem začetku drame. V Prihodnje, odhodnje nastopa 25 oseb, vendar pa v posameznem prizoru nastopata večidel le po dve osebi. Ker so osebe podrobno predstavljene na začetku drame, bom v nadaljevanju predstavila le nekaj pomembnejših.<br /> <br /> Teta Malka (Amalija) je stara dobrih 50 let, je drobna, suha, nosi očala, je tudi klepetava, bistra in dobrodušna. Iz začetnega opisa izvemo še, da je sicer šivilja (ki pa ves čas le nekaj krpa in predeluje), a je ta njen poklic sekundaren, saj je hodila v meščansko šolo, ki pa jo je zaradi obubožanja družine morala pustiti. Nekoliko ji je žal zamujenega življenja (zdaj se nam predstavlja kot preprosta ženska, pravi, da je zanjo Pavletovo pisanje preveč zahtevno, zanjo so večernice in pratika), nikoli se ni poročila, vendar pa je kljub temu vedra, vitalna ženska (sama pravi, da se ne smemo ozirati na preteklost, na vojno, misliti je treba naprej, tudi Pavle pravi o njej, da ji razmere niso vzele dobre volje). Njen pogled na svet ni črno-bel. <br /> <br /> Teta Malka živi skupaj z bratom, stricem Jožkom, ki je nekaj let mlajši od nje, je medvedje postave, »zdrave kmečke pameti« (Fišer, 2) in precej molčeč. Skozi tekst se nam pokaže kot garač, ves čas le dela na njivi.<br /> <br /> K teti Malki in stricu Jožku pride po vrnitvi iz tujine živet njun 40-letni nečak Pavle Rojc (po poklicu je pisatelj). Med njim in domačim krajem, v katerega se je po desetih letih vrnil, je nastal nekakšen prepad, v tem svojem starem, a vendar novem okolju se počuti tujca (kar nam avtor pokaže tudi na jezikovni ravni: Pavle na pozdrav »Smrt fašizmu« nikoli ne odgovori s »Svoboda narodu«, takega pozdrava pač ni vajen), tudi sam o sebi meni: »/…/ jaz sem res iz drugega sveta /…/« (Fišer, 96). Skozi dialoge izvemo del njegove preteklosti: bil je v zaporu in ko so ga izpustili, je odšel v Jugoslavijo, malo je študiral, ker pa ga je vojna prehitela, je odšel v London. Župnik o njem pravi, da je »/…/ zanimiv človek, bistra glava in čuteča duša /…/« (Fišer, 58). <br /> <br /> Jelka je učiteljica, stara je okrog 35 let, je odločna (takšna se nam pokaže v odnosu do Precednika), predvojna komunistka, o njej po vasi govorijo, da lovi moške. Vzgaja vojno siroto. Sama o sebi pravi, da je »okorela antikristka« (Fišer, 59).<br /> <br /> 40-leten Franc Poženel je predsednik KLO-ja. Svojo funkcijo je dobil naključno; ko je za časa ustanavljanja nove oblasti prišla v vas delegacija, ki je želela, da vaščani izberejo predsednika, se je našel nek Ferdo, ki je rekel, da oni že imajo precednika. Tako je Poženel postal Predsednik. Ime Precednik je dobil po svoji lastnosti: skozi luknjo v zobovju zna »virtuozno precediti pljunek« (Fišer, 3).<br /> <br /> Ivan (Pavletov bratranec v tretjem kolenu) je star okrog 25 let in je vojna sirota. Ivan je žilave, ne visoke postave, zagnan, optimističen, tudi nekoliko naiven in ne prav bister. Ima le pet razredov osnovne šole in je komunist. Skozi dialog izvemo, da je tajnik KLO in ves čas govori nekakšna socialistična gesla, zelo si želi, da bi se povzpel, zato slepo uboga nadrejene. Na koncu mu uspe postati predsednik. Teta Malka Ivana označi za dobrega fanta (Fišer, 78), Jelka pa o njem reče, da je poštenjak (Fišer, 95). Ivan ima 20-letno zaročenko Fanico.<br /> <br /> Poleg že omenjenih oseb nastopajo še Polde, Štefan in njegova žena Slavka, Dragec, Ančka, Drejče, Stanko, Tihi, Vodnik Jugoslovanske armade, Lazić, Spahija, Župnik, Faničina mama Micka, Silvana, Lučka, Rezka in Cvetko.<br /> <br /> ==Jezik==<br /> <br /> Prevladuje uporaba knjižne zvrsti, ki pa se – tako v dialogu kot v didaskalijah – meša s pogovornim jezikom in z narečnimi izrazi. Jezik v tej drami ni izrazito sredstvo razslojevanja oseb, čeprav pri nekaterih osebah res opazimo večji delež narečnih (primorskih) izrazov (narečno je tudi sklanjanje tipa Jožko – Jožkota), s čimer je avtor nekatere osebe, vsaj nekoliko bolj »lokaliziral«; oseba z večjim deležem uporabe narečnega jezika je npr. teta Malka. <br /> <br /> Vulgarno izrazje je omejeno na besedo 'kurbarija' (Fišer, 23) in stavek 'u kurac, u pičku materinu' (Fišer, 44).<br /> <br /> V sicer slovenski tekst se vrivajo srbohrvaške besede – srbohrvaščino govorijo člani Jugoslovanske armade, ko zajamejo Ivana. Srbohrvaščina je predstavljena kot jezik vojske, kar je v tistem času tudi bila.<br /> <br /> V tekstu je dobro prikazana tudi Jožkova redkobesednost, saj govori malo in le bistvene stvari.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje je tudi nekaj duhovitih mest (prim. str. 22, 23). Že na ravni izbire nadimka Poželenelu se kaže nekakšna besedna igra – Precednik je zato, ker zna »virtuozno precediti pljunek« (Fišer, 3). Besedna igra je uporabljena tudi pri poimenovanju pripadnikov Jugoslovanske armade, kot razloži teta Jelka, so to družeti, ker so ves čas govorili »druže sem, druže tja, in tako …« (Fišer, 7), ali pa pri uporabi stalne besedne zveze namesto dobesedne, npr. na str. 45: »Piši, pisatelj!« - »Nimam papirja …« - »Ne rabiš papirja! Piši me … v rit, 'pisatelj'!«. Duhovito pa deluje tudi izraba lažnega prijatelja pucati, ki v slovenščini pogovorno pomeni 'čistiti', v srbohrvaščini pa 'streljati', v »pucaj z metlo«. Besede, ki jim hoče avtor dati poseben poudarek (to je seveda lažje uprizoriti, kot napisati), so v narekovajih. Najdemo tudi mesto, kjer je prikazana nekakšna igra z jezikom, Stanko namesto besede kontrarevolucija uporabi kontrarevorucija in kotralevorucija.<br /> <br /> Skozi jezikovno prizmo je (med drugim) prikazana tudi Ivanova vdanost času, ki mu pripada – kaže se v uporabi neslovenskih besed, npr. zadatki, nedostatki, dužnost, ki kot take pri Jelki vzbujajo neko posebno pozornost, pravi jim »funkcionarska latovščina« (Fišer, 11).<br /> <br /> ==Interpretacija==<br /> <br /> Žanrska oznaka Prihodnje, odhodnje (drama je sestavljena iz 12 dejanj) je dana že v podnaslovu: komedija, melodrama. Čeprav avtor meni, da bi se jo dalo brati tudi kot komedijo, je sam ne razume tako (podnaslov je torej nekoliko provokativen): »Jaz osebno tega ne vidim kot komedijo. Je igra, ki ima zelo veliko komičnih elementov, ni pa komedija. Če pa jo nekdo vidi predvsem kot komedijo … najbrž ne bom zelo blažen pri tem, reči pa, da je to narobe, pa najbrž tudi ne bi bilo prav.« (Korun, 2006/07: 66), Prihodnje, odhodnje je torej »med tragedijo in komedijo« (Gombač, 2006: 14). O tem, kako sta povezani tragedija in komedija, izvemo tudi iz dialoga v drami, obakrat skozi Precednikov govor: »/…/ veste, kakšna je razlika med komedijo in tragedijo?« /…/ »Razlika je ta, da se komedija dovolj zgodaj konča! Preden se začne ono drugo!« (Fišer, 31) »Če bi igrali igro naprej od tam, kjer se konča komedija, bi dobili takozvano tragedijo« (Fišer, 84). Kakšen je torej svet, v katerem je komedija le izsek iz njega, nikoli pa njegova celota, ali celo več, nikoli njegov konec? Torej je svet, o kakršnem govori Precednik v osnovi tragičen? Morda je to vojni čas, ki ne prinaša nobenega upanja in pušča za seboj katastrofalne posledice (uničene domove ipd.), za odpravo katerih je potreben velik angažma, »vse je treba spet« (Fišer, 72), Pavle se je vrnil (kot pravi Fišer) v »postkataklizmični čas, čas nastajanja novega sveta« (Korun, 2006/07: 62), »/i/n takoj po takšni veliki katastrofi je svet najbolj odprt, tako za dobro kot za slabo« (Figelj, 2006: 29). Morda pa zato odhaja spet dalje, iskat boljši svet in je on sam »prihodnji« in »odhodnji«, tako kot tovornjaki, ki naloženi (prihodnji) in raztovorjeni (odhodnji) vozijo skozi vas in »peljejo v prihodnji čas« (Fišer, 28). Pavle je kot tujec nekje vmes (M/medtem), starega okolja in časa, ki ga je poznal pred odhodom v tujino, ni več, ker se je vmes zgodila vojna in vse izbrisala, novega pa še ne pozna in mu le s težavo sledi, ali s Fišerjevimi besedami: »Gre za situacijo, ko nisi več tam, tukaj pa še ne.« (Figelj, 2006: 29) Pavletovo tujstvo v novem starem svetu je avtor v Prihodnje, odhodnje nakazal tudi s Pavletovo nepoučenostjo o tem, kako se odzdravi nekomu, ki reče »Smrt fašizmu«. Pavle (takih mest je v tekstu več) namreč nikoli ne odzdravi s »Svobodo narodu«, ampak vselej z neko svojo različico, situacija, ko ga hoče Stanko podučiti o tovrstnem pozdravljanju, je celo rahlo komična. V tekstu se enkrat samkrat zgodi, da Pavle skuša odzdraviti s »Svobodo narodu«, pa se mu še tokrat poskus ponesreči (»Fašizmu smrt – narodu …« /Fišer, 67/), pozneje samoreflektivno ugotavlja, da na tak lep dan spomladi ne more pozdravljati z besedno zvezo, ki vsebuje smrt. Na koncu odide iz vasi, ker je »obupal, da bi lahko znova našel nekdanji … dom svojih besed« (Fišer, 96), kakor mu besede položi na jezik Jelka na koncu.<br /> <br /> Seveda je problemov, ki jih odpira Prihodnje, odhodnje, mnogo. S problemom že omenjenega tujstva je povezano tudi vprašanje ohranitve individualnosti v času, ko se poudarja kolektivizem. Največja individualistka v tem tekstu je Jelka, ki se Precedniku ves čas zoperstavlja in ne dopusti, da bi ji kdo narekoval njeno življenje, ona je »svetla nadgradnja vsakršnih ideologij« (Čuk, 2006). Individualističen (sicer ne tako kot Jelka) pa je tudi Pavle, kar se pokaže tudi skozi njegovo že prej omenjeno odzdravljanje. Nekoliko implicitno je izraženo tudi vprašanje o ohranitvi človeških vrednot v prehodnem času, ki si ga zastavlja župnik, vendar pa njegov govor ne izraža moraliziranja ali pretiranega tarnanja nad časom, pravzaprav je lik župnika predstavljen precej neshematično. Naslednje vprašanje, ki nam ga zastavlja Prihodnje, odhodnje, je vprašanje obstoja umetnika v času, ki ga ne potrebuje (obnova domovine po vojni potrebuje predvsem fizične delavce za gradnjo; definicija dela v tistem času je omejena na fizično delo). Pavle se seveda skuša nekoliko prilagoditi temu času in tudi sam prime za »delo«, pisanje namreč – kot Pavletu razlaga Stanko – ni delo: »Ne pisat! Delat! (Fišer, 44). Do pisatelja imajo vsi nekakšen čuden odnos, celo več: s pisanjem (ki pa je spet povezano z individualizmom) se človek lahko celo ogrozi, Tihi v šestem poglavju pravi: »/…/ pisanje /je/ nevarna reč. Bolj nevarna celo kot mitraljez. Ker mitraljez moraš najprej imet. In municijo. Pri besedah je pa tako, da je cev tvoja goflja, tvoja neumna betica pa redenik. In tako orožje ima vsak.« (Fišer, 47). Skozi te besede se nam razkriva tudi moč razuma, ki se ne more primerjati z nobeno drugo močjo.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje se pojavita dva pomembnejša motiva, oba sta povezana s tranzitom, na katerega Fišer opozori že na začetku drame. Prvi motiv so kamioni, ki prihajajo in odhajajo (zato so prihodnji in odhodnji). Didaskalije nas sproti opozarjajo na ropot teh tovornjakov, ki vozijo »v prihodnji čas« (Fišer, 28 in 32), čeprav nekaterim (Poldetu) obudijo spomine na vojno, so torej tudi nekakšen simbol gradnje, obnove porušene domovine. Drugi motiv je hrup vlaka, ki bi lahko pomenil povezavo s svetom preko meje, kamor je bilo prepovedano hoditi. Oboje – hrup tovornjakov in hrup vlaka – je prisotno v ozadju in deluje vselej nekoliko grozljivo (ob hrupu kamionov se sprašujemo, kakšen svet bo zgrajen iz materiala, ki ga vozijo – ali bo boljši?). Podobno deluje tudi Stanetov smeh, ki se sliši kot »ratata«, oglašanje njegovega orožja, s katerim je streljal (?) ljudi. <br /> <br /> Ostane še vprašanje konca drame. V epilogu vidimo zaljubljenca Fanico in Ivana, kako v nekakšni kinodvorani gledata »film«, podnapisi v filmu pa so njune opazke, ki si jih izmenjujeta med gledanjem. Konec drame pa prinaša še nekaj: kako razumeti Jelkino trditev: »Močno se mi dozdeva, da komedija teče naprej, in potem veš, kaj sledi.«? Njeno dejanje, namreč da je Precednika razkrinkala, zaradi česar je bil premeščen, ji ne daje zadoščenja. Občutek zmage ob tem primerja z občutkom » /…/ odmikanja časa naprej, kot vlak, ki odhaja, ti pa stojiš na peronu in mahaš času, ki se oddaljuje od tebe čedalje manjši.« (Fišer, 93) Na tem mestu se nam odpira vprašanje moralnega ravnanja med vojno, Jelka pravi namreč, da je takšnih ljudi, kot je Precednik, še več in da so tudi hujši od njega, pa niso odkriti, kaj šele kaznovani. Moralno je med vojno definirano drugače; dovoljeno je tisto, kar dela večina.<br /> <br /> ==Zaključek==<br /> Prihodnje, odhodnje je drama, ki – kot sem zgoraj že nakazala – odpira mnogo problemov, vsaj implicitno vse naštete (odvisno, kako jo beremo) in gotovo še veliko takih, ki so mojemu bralskemu obzorju pričakovanj ostali skriti. Mnogoplastna je tako na ravni dogajanja kot karakterizacije oseb (vsaj za glavne osebe velja, da so predstavljene zelo plastično, predvsem pa postopno, tako, da bralca tudi na tej ravni avtor drži v napetosti) in večpomenska kar se tiče razlage ideje. Seznam oseb na začetku ni redundanten, čeprav bi iz njegove obsežnosti na prvi pogled lahko tako sklepali. Podatki o osebah iz seznama na začetku se smiselno dopolnjujejo s tistimi, ki nam jih razkrije ob branju teksta. Avtorjeva odločitev glede obširne karakterizacije oseb na začetku je verjetno spretna tehnična rešitev: ker je oseb toliko, bi jih najbrž na tako majhnem prostoru kot je eno dejanje, bilo težko natančno okarakterizirati ne da bi dobili na kupu veliko podatkov o osebi, kar najbrž ne bi delovalo kot spontan dialog.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje najdemo nekaj ironičnih mest (tako je npr. mesto, kjer Drejče navdušen nad tehniko pravi, da nam zdaj ni treba več boga, ker imamo »vsemogočno tehniko« (Fišer, 58), takih mest je še več in so pri vsakem literarnem delu lahko le presežek. Dogajanje je skozi dramo dovolj dobro motivirano (posrečena motivacija je npr. Precednikovo streljanje – avtor nam že veliko prej v drami pripravi teren za izpeljavo tega dogodka – kar nekajkrat je omenjeno, da Precednik nosi s seboj opasano pištolo), sprašujemo pa se, kje je Jelka dobila obremenilni dokument zoper Precednika – tega nam tekst ne pojasni. <br /> <br /> In kaj lahko povemo o žanrski oznaki Prihodnje, odhodnje? Podnaslovljena je sicer kot komedija, vendar vemo, da žanrske oznake iz podnaslovov niso vselej smernica, na kakšen način brati delo. Tudi ta tekst je takšen. Zaradi veliko komičnih vložkov lahko (če beremo bolj površinsko) Prihodnje, odhodnje beremo kot komedijo, vendar pa menim, da to oznako s svojo kompleksnostjo, z odpiranjem vprašanj tujstva v domačem okolju, ohranitve individualnosti v novem času, vpliva časa na ljudi, duha kolektivizma, vprašanja pisateljevanja – sama taka vprašanja, ki so aktualna tudi danes – in verjetno še kakšno vsekakor presega. To ni le komedija, ampak komedija, ki se nadaljuje. Sodeč po Prihodnje, odhodnje vsaj slutimo lahko, da med koncem komedije in začetkom tragedije ni prazen prostor, ampak napolnjen z mnogimi kompleksnimi vprašanji.</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Prihodnje,_odhodnje&diff=16558 2007-06-05T19:48:03Z

<p>Manuela: /* Jezik */</p> <hr /> <div>[[Kategorija:Drame|Prihodnje, odhodnje]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Prihodnje, odhodnje]]<br /> <br /> ;Avtor&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; [[Srečko Fišer]] <br /> ;Leto nastanka&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2003<br /> ;Žanr&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; Drama<br /> ;Krstna uprizoritev&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2006 v [[SNG Nova Gorica]]<br /> <br /> ==Zgodba==<br /> Domov, na podeželje, se po desetih letih (leta 1948) z Londona vrne pisatelj Pavle Rojc. Doma naleti na ruševine: uničena sta šola in župnišče pa tudi njegov dom, zato obišče svojo najbližjo sorodnico, teto Malko, ki mu ponudi dom.<br /> <br /> Bolj zagnani vaščani so vneti za nov družbeni red – socializem, vsepovsod se gradi, Drejče popravlja kinoprojektor, da bi v vasi lahko imeli kino, za oskrbo vojske se pobira pridelek ipd. Pavle se od tete Malke odpravi po vasi, da bi se razgledal. V gostilni naleti na Precednika, ki se do njega vede zelo spoštljivo, Stanko, Precednikov pribočnik, ki ga imajo vsi za malo čudnega, pa mu pove naravnost, kar misli: za delo šteje fizično delo, pisateljevanje ni delo, še več: pisateljevati (misliti po svoje, biti individualist) je celo nevarno (podobno misel izreče tudi Tihi). Pavle se seznani tudi z učiteljico Jelko, s katero sta včasih skupaj hodila na učiteljišče. Jelka organizira nekakšno proslavo ob otvoritvi zadružnega doma in za kino zagretim mladincem obljubi, da bodo morda posneli svoj film. A tu se vmeša Precednik, ki meni, da film ni nobena pridobitev, mladina naj se rajši ukvarja z gledališčem, na proslavi naj rajši zaigrajo kak skeč (in to komedijo), npr. o tem, kako sovražnik izgublja v boju z njimi. Moti ga tudi to, da Jelka vzgaja vojno siroto in zato nima časa za pripravo igre za proslavo. Jelka se Precedniku ves čas zoperstavlja, na koncu pa tudi razkrije njegove grehe (hrani njegovo prošnjo za sprejem med fašiste), s čimer se Precednik odzove z orožjem, a ga prestreže Drejče, tako da se vse dobro izteče. Precednik je zaradi obremenilnega dokumenta premeščen drugam, njegovo funkcijo prevzame Ivan, ki je povsem ujet v socialistična gesla. Pavle spozna, da je v novem starem okolju še vedno tujec, zato odhaja. V epilogu v vaškem »kinu« vidimo Ivana z zaročenko Fanico, ki ji obljublja poroko in otroke.<br /> <br /> ==Kronotop==<br /> Tako čas kot prostor sta v obravnavani drami precej natančno določena. Informacijo o času dobi bralec že na samem začetku – v uvodnih didaskalijah je zapisano, da je dogajalni čas leto 1948, teden ali dva spomladi (isti podatek glede letnega časa izvemo tudi iz dialoga). <br /> <br /> Dogajalnemu prostoru lahko sledimo dokaj natančno skozi didaskalije, ki uvajajo vsak začetek novega dejanja. Na prostor dogajanja (nekje na Primorskem) lahko sklepamo tudi iz nekaj narečnih izrazov (ki so tipični za primorsko narečje, razlikovalni od vseh drugih narečij, npr. 'flaškon', 'kartoline' ipd.), ki jih uporabljajo osebe, označene kot domačini.<br /> <br /> Delež didaskalij v Prihodnje, odhodnje je precej velik, vsako dejanje uvajajo obširne didaskalije in skoraj vsak prizor – bolj ali manj obširne – tudi zaključujejo. Krajše didaskalije se pojavljajo tudi med samim dialogom (kot napotki za igralce), nekaj pa je tudi »samostojnejših«, takih, ki se od dialoga odcepijo in služijo kot napotek bralcu o tem, kako naj bere.<br /> <br /> ==Osebe==<br /> Podobno, kot je avtor dal bralcu natančne podatke o kronotopu, mu v Prihodnje, odhodnje daje natančne podatke tudi o osebah. Obširna posredna in neposredna karakterizacija oseb je dana že na samem začetku drame. V Prihodnje, odhodnje nastopa 25 oseb, vendar pa v posameznem prizoru nastopata večidel le po dve osebi. Ker so osebe podrobno predstavljene na začetku drame, bom v nadaljevanju predstavila le nekaj pomembnejših.<br /> <br /> Teta Malka (Amalija) je stara dobrih 50 let, je drobna, suha, nosi očala, je tudi klepetava, bistra in dobrodušna. Iz začetnega opisa izvemo še, da je sicer šivilja (ki pa ves čas le nekaj krpa in predeluje), a je ta njen poklic sekundaren, saj je hodila v meščansko šolo, ki pa jo je zaradi obubožanja družine morala pustiti. Nekoliko ji je žal zamujenega življenja (zdaj se nam predstavlja kot preprosta ženska, pravi, da je zanjo Pavletovo pisanje preveč zahtevno, zanjo so večernice in pratika), nikoli se ni poročila, vendar pa je kljub temu vedra, vitalna ženska (sama pravi, da se ne smemo ozirati na preteklost, na vojno, misliti je treba naprej, tudi Pavle pravi o njej, da ji razmere niso vzele dobre volje). Njen pogled na svet ni črno-bel. <br /> <br /> Teta Malka živi skupaj z bratom, stricem Jožkom, ki je nekaj let mlajši od nje, je medvedje postave, »zdrave kmečke pameti« (Fišer, 2) in precej molčeč. Skozi tekst se nam pokaže kot garač, ves čas le dela na njivi.<br /> <br /> K teti Malki in stricu Jožku pride po vrnitvi iz tujine živet njun 40-letni nečak Pavle Rojc (po poklicu je pisatelj). Med njim in domačim krajem, v katerega se je po desetih letih vrnil, je nastal nekakšen prepad, v tem svojem starem, a vendar novem okolju se počuti tujca (kar nam avtor pokaže tudi na jezikovni ravni: Pavle na pozdrav »Smrt fašizmu« nikoli ne odgovori s »Svoboda narodu«, takega pozdrava pač ni vajen), tudi sam o sebi meni: »/…/ jaz sem res iz drugega sveta /…/« (Fišer, 96). Skozi dialoge izvemo del njegove preteklosti: bil je v zaporu in ko so ga izpustili, je odšel v Jugoslavijo, malo je študiral, ker pa ga je vojna prehitela, je odšel v London. Župnik o njem pravi, da je »/…/ zanimiv človek, bistra glava in čuteča duša /…/« (Fišer, 58). <br /> <br /> Jelka je učiteljica, stara je okrog 35 let, je odločna (takšna se nam pokaže v odnosu do Precednika), predvojna komunistka, o njej po vasi govorijo, da lovi moške. Vzgaja vojno siroto. Sama o sebi pravi, da je »okorela antikristka« (Fišer, 59).<br /> <br /> 40-leten Franc Poženel je predsednik KLO-ja. Svojo funkcijo je dobil naključno; ko je za časa ustanavljanja nove oblasti prišla v vas delegacija, ki je želela, da vaščani izberejo predsednika, se je našel nek Ferdo, ki je rekel, da oni že imajo precednika. Tako je Poženel postal Predsednik. Ime Precednik je dobil po svoji lastnosti: skozi luknjo v zobovju zna »virtuozno precediti pljunek« (Fišer, 3).<br /> <br /> Ivan (Pavletov bratranec v tretjem kolenu) je star okrog 25 let in je vojna sirota. Ivan je žilave, ne visoke postave, zagnan, optimističen, tudi nekoliko naiven in ne prav bister. Ima le pet razredov osnovne šole in je komunist. Skozi dialog izvemo, da je tajnik KLO in ves čas govori nekakšna socialistična gesla, zelo si želi, da bi se povzpel, zato slepo uboga nadrejene. Na koncu mu uspe postati predsednik. Teta Malka Ivana označi za dobrega fanta (Fišer, 78), Jelka pa o njem reče, da je poštenjak (Fišer, 95). Ivan ima 20-letno zaročenko Fanico.<br /> <br /> Poleg že omenjenih oseb nastopajo še Polde, Štefan in njegova žena Slavka, Dragec, Ančka, Drejče, Stanko, Tihi, Vodnik Jugoslovanske armade, Lazić, Spahija, Župnik, Faničina mama Micka, Silvana, Lučka, Rezka in Cvetko.<br /> <br /> ==Jezik==<br /> <br /> Prevladuje uporaba knjižne zvrsti, ki pa se – tako v dialogu kot v didaskalijah – meša s pogovornim jezikom in z narečnimi izrazi. Jezik v tej drami ni izrazito sredstvo razslojevanja oseb, čeprav pri nekaterih osebah res opazimo večji delež narečnih (primorskih) izrazov (narečno je tudi sklanjanje tipa Jožko – Jožkota), s čimer je avtor nekatere osebe, vsaj nekoliko bolj »lokaliziral«; oseba z večjim deležem uporabe narečnega jezika je npr. teta Malka. <br /> <br /> Vulgarno izrazje je omejeno na besedo 'kurbarija' (Fišer, 23) in stavek 'u kurac, u pičku materinu' (Fišer, 44).<br /> <br /> V sicer slovenski tekst se vrivajo srbohrvaške besede – srbohrvaščino govorijo člani Jugoslovanske armade, ko zajamejo Ivana. Srbohrvaščina je predstavljena kot jezik vojske, kar je v tistem času tudi bila.<br /> <br /> V tekstu je dobro prikazana tudi Jožkova redkobesednost, saj govori malo in le bistvene stvari.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje je tudi nekaj duhovitih mest (prim. str. 22, 23). Že na ravni izbire nadimka Poželenelu se kaže nekakšna besedna igra – Precednik je zato, ker zna »virtuozno precediti pljunek« (Fišer, 3). Besedna igra je uporabljena tudi pri poimenovanju pripadnikov Jugoslovanske armade, kot razloži teta Jelka, so to družeti, ker so ves čas govorili »druže sem, druže tja, in tako …« (Fišer, 7), ali pa pri uporabi stalne besedne zveze namesto dobesedne, npr. na str. 45: »Piši, pisatelj!« - »Nimam papirja …« - »Ne rabiš papirja! Piši me … v rit, 'pisatelj'!«. Duhovito pa deluje tudi izraba lažnega prijatelja pucati, ki v slovenščini pogovorno pomeni 'čistiti', v srbohrvaščini pa 'streljati', v »pucaj z metlo«. Besede, ki jim hoče avtor dati poseben poudarek (to je seveda lažje uprizoriti, kot napisati), so v narekovajih. Najdemo tudi mesto, kjer je prikazana nekakšna igra z jezikom, Stanko namesto besede kontrarevolucija uporabi kontrarevorucija in kotralevorucija.<br /> <br /> Skozi jezikovno prizmo je (med drugim) prikazana tudi Ivanova vdanost času, ki mu pripada – kaže se v uporabi neslovenskih besed, npr. zadatki, nedostatki, dužnost, ki kot take pri Jelki vzbujajo neko posebno pozornost, pravi jim »funkcionarska latovščina« (Fišer, 11).<br /> <br /> ==Interpretacija==<br /> <br /> Žanrska oznaka Prihodnje, odhodnje (drama je sestavljena iz 12 dejanj) je dana že v podnaslovu: komedija, melodrama, čeprav avtor meni, da bi se jo dalo brati tudi kot komedijo, je sam ne razume tako (podnaslov je torej nekoliko provokativen): »Jaz osebno tega ne vidim kot komedijo. Je igra, ki ima zelo veliko komičnih elementov, ni pa komedija. Če pa jo nekdo vidi predvsem kot komedijo … najbrž ne bom zelo blažen pri tem, reči pa, da je to narobe, pa najbrž tudi ne bi bilo prav.« (Korun, 2006/07: 66), Prihodnje, odhodnje je torej »med tragedijo in komedijo« (Gombač, 2006: 14). O tem, kako sta povezani tragedija in komedija, izvemo tudi iz dialoga v drami, obakrat skozi Precednikov govor: »/…/ veste, kakšna je razlika med komedijo in tragedijo?« /…/ »Razlika je ta, da se komedija dovolj zgodaj konča! Preden se začne ono drugo!« (Fišer, 31) »Če bi igrali igro naprej od tam, kjer se konča komedija, bi dobili takozvano tragedijo« (Fišer, 84). Kakšen je torej svet, v katerem je komedija le izsek iz njega, nikoli pa njegova celota, ali celo več, nikoli njegov konec? Torej je svet, o kakršnem govori Precednik v osnovi tragičen? Morda je to vojni čas, ki ne prinaša nobenega upanja in pušča za seboj katastrofalne posledice (uničene domove ipd.), za odpravo katerih je potreben velik angažma, »vse je treba spet« (Fišer, 72), Pavle se je vrnil (kot pravi Fišer) v »postkataklizmični čas, čas nastajanja novega sveta« (Korun, 2006/07: 62), »/i/n takoj po takšni veliki katastrofi je svet najbolj odprt, tako za dobro kot za slabo« (Figelj, 2006: 29). Morda pa zato odhaja spet dalje, iskat boljši svet in je on sam »prihodnji« in »odhodnji«, tako kot tovornjaki, ki naloženi (prihodnji) in raztovorjeni (odhodnji) vozijo skozi vas in »peljejo v prihodnji čas« (Fišer, 28). Pavle je kot tujec nekje vmes (M/medtem), starega okolja in časa, ki ga je poznal pred odhodom v tujino, ni več, ker se je vmes zgodila vojna in vse izbrisala, novega pa še ne pozna in mu le s težavo sledi, ali s Fišerjevimi besedami: »Gre za situacijo, ko nisi več tam, tukaj pa še ne.« (Figelj, 2006: 29) Pavletovo tujstvo v novem starem svetu je avtor v Prihodnje, odhodnje nakazal tudi s Pavletovo nepoučenostjo o tem, kako se odzdravi nekomu, ki reče »Smrt fašizmu«. Pavle (takih mest je v tekstu več) namreč nikoli ne odzdravi s »Svobodo narodu«, ampak vselej z neko svojo različico, situacija, ko ga hoče Stanko podučiti o tovrstnem pozdravljanju, je celo rahlo komična. V tekstu se enkrat samkrat zgodi, da Pavle skuša odzdraviti s »Svobodo narodu«, pa se mu še tokrat poskus ponesreči (»Fašizmu smrt – narodu …« /Fišer, 67/), pozneje samoreflektivno ugotavlja, da na tak lep dan spomladi ne more pozdravljati z besedno zvezo, ki vsebuje smrt. Na koncu odide iz vasi, ker je »obupal, da bi lahko znova našel nekdanji … dom svojih besed« (Fišer, 96), kakor mu besede položi na jezik Jelka na koncu.<br /> <br /> Seveda je problemov, ki jih odpira Prihodnje, odhodnje, mnogo. S problemom že omenjenega tujstva je povezano tudi vprašanje ohranitve individualnosti v času, ko se poudarja kolektivizem. Največja individualistka v tem tekstu je Jelka, ki se Precedniku ves čas zoperstavlja in ne dopusti, da bi ji kdo narekoval njeno življenje, ona je »svetla nadgradnja vsakršnih ideologij« (Čuk, 2006). Individualističen (sicer ne tako kot Jelka) pa je tudi Pavle, kar se pokaže tudi skozi njegovo že prej omenjeno odzdravljanje. Nekoliko implicitno je izraženo tudi vprašanje o ohranitvi človeških vrednot v prehodnem času, ki si ga zastavlja župnik, vendar pa njegov govor ne izraža moraliziranja ali pretiranega tarnanja nad časom, pravzaprav je lik župnika predstavljen precej neshematično. Naslednje vprašanje, ki nam ga zastavlja Prihodnje, odhodnje, je vprašanje obstoja umetnika v času, ki ga ne rabi (obnova domovine po vojni potrebuje predvsem fizične delavce za gradnjo; definicija dela v tistem času je omejena na fizično delo). Pavle se seveda skuša nekoliko prilagoditi temu času in tudi sam prime za »delo«, pisanje namreč – kot Pavletu razlaga Stanko – ni delo: »Ne pisat! Delat! (Fišer, 44). Do pisatelja imajo vsi nekakšen čuden odnos, celo več: s pisanjem (ki pa je spet povezano z individualizmom) se človek lahko celo ogrozi, Tihi v šestem poglavju pravi: »/…/ pisanje /je/ nevarna reč. Bolj nevarna celo kot mitraljez. Ker mitraljez moraš najprej imet. In municijo. Pri besedah je pa tako, da je cev tvoja goflja, tvoja neumna betica pa redenik. In tako orožje ima vsak.« (Fišer, 47). Skozi te besede se nam razkriva tudi moč razuma, ki se ne more primerjati z nobeno drugo močjo.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje se pojavita dva pomembnejša motiva, oba sta povezana s tranzitom, na katerega Fišer opozori že na začetku drame. Prvi motiv so kamioni, ki prihajajo in odhajajo (zato so prihodnji in odhodnji). Didaskalije nas sproti opozarjajo na ropot teh tovornjakov, ki vozijo »v prihodnji čas« (Fišer, 28 in 32), čeprav nekaterim (Poldetu) obudijo spomine na vojno, so torej tudi nekakšen simbol gradnje, obnove porušene domovine. Drugi motiv je hrup vlaka, ki bi lahko pomenil povezavo s svetom preko meje, kamor je bilo prepovedano hoditi. Oboje – hrup tovornjakov in hrup vlaka – je prisotno v ozadju in deluje vselej nekoliko grozljivo (ob hrupu kamionov se sprašujemo, kakšen svet bo zgrajen iz materiala, ki ga vozijo – ali bo boljši?), prav tako kot Stanetov smeh, ki se sliši kot »ratata«, oglašanje njegovega orožja, s katerim je streljal (?) ljudi. <br /> <br /> Ostane še vprašanje konca drame. V epilogu vidimo zaljubljenca Fanico in Ivana, kako v nekakšni kinodvorani gledata »film«, podnapisi v filmu pa so njune opazke, ki si jih izmenjujeta med gledanjem. Konec drame pa prinaša še nekaj: kako razumeti Jelkino trditev: »Močno se mi dozdeva, da komedija teče naprej, in potem veš, kaj sledi.«? Njeno dejanje, namreč da je Precednika razkrinkala, zaradi česar je bil premeščen, ji ne daje zadoščenja. Občutek zmage ob tem primerja z občutkom » /…/ odmikanja časa naprej, kot vlak, ki odhaja, ti pa stojiš na peronu in mahaš času, ki se oddaljuje od tebe čedalje manjši.« (Fišer, 93) Na tem mestu se nam odpira vprašanje moralnega ravnanja med vojno, Jelka pravi namreč, da je takšnih ljudi kot je Precednik še več in da so tudi hujši od njega, pa niso odkriti, kaj šele kaznovani. Moralno je med vojno definirano drugače; dovoljeno je tisto, kar dela večina.<br /> <br /> ==Zaključek==<br /> Prihodnje, odhodnje je drama, ki – kot sem zgoraj že nakazala – odpira mnogo problemov, vsaj implicitno vse naštete (odvisno, kako jo beremo) in gotovo še veliko takih, ki so mojemu bralskemu obzorju pričakovanj ostali skriti. Mnogoplastna je tako na ravni dogajanja kot karakterizacije oseb (vsaj za glavne osebe velja, da so predstavljene zelo plastično, predvsem pa postopno, tako, da bralca tudi na tej ravni avtor drži v napetosti) in večpomenska kar se tiče razlage ideje. Seznam oseb na začetku ni redundanten, čeprav bi iz njegove obsežnosti na prvi pogled lahko tako sklepali. Podatki o osebah iz seznama na začetku se smiselno dopolnjujejo s tistimi, ki nam jih razkrije ob branju teksta. Avtorjeva odločitev glede obširne karakterizacije oseb na začetku je verjetno spretna tehnična rešitev: ker je oseb toliko, bi jih najbrž na tako majhnem prostoru kot je eno dejanje, bilo težko natančno okarakterizirati ne da bi dobili na kupu veliko podatkov o osebi, kar najbrž ne bi delovalo kot spontan dialog.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje najdemo nekaj ironičnih mest (tako je npr. mesto, kjer Drejče navdušen nad tehniko pravi, da nam zdaj ni treba več boga, ker imamo »vsemogočno tehniko« (Fišer, 58), takih mest je še več in so pri vsakem literarnem delu lahko le presežek. Dogajanje je skozi dramo dovolj dobro motivirano (posrečena motivacija je npr. Precednikovo streljanje – avtor nam že veliko prej v drami pripravi teren za izpeljavo tega dogodka – kar nekajkrat je omenjeno, da Precednik nosi s seboj opasano pištolo), sprašujemo pa se, kje je Jelka dobila obremenilni dokument zoper Precednika – tega nam tekst ne pojasni. <br /> <br /> In kaj lahko povemo o žanrski oznaki Prihodnje, odhodnje? Podnaslovljena je sicer kot komedija, vendar vemo, da žanrske oznake iz podnaslovov niso vselej smernica, na kakšen način brati delo. Tudi ta tekst je takšen. Zaradi veliko komičnih vložkov lahko (če beremo bolj površinsko) Prihodnje, odhodnje beremo kot komedijo, vendar pa menim, da to oznako s svojo kompleksnostjo, z odpiranjem vprašanj tujstva v domačem okolju, ohranitve individualnosti v novem času, vpliva časa na ljudi, duha kolektivizma, vprašanja pisateljevanja – sama taka vprašanja, ki so aktualna tudi danes – in verjetno še kakšno vsekakor presega. To ni le komedija, ampak komedija, ki se nadaljuje. Sodeč po Prihodnje, odhodnje vsaj slutimo lahko, da med koncem komedije in začetkom tragedije ni prazen prostor, ampak napolnjen z mnogimi kompleksnimi vprašanji.</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Prihodnje,_odhodnje&diff=16557 2007-06-05T19:45:46Z

<p>Manuela: /* Osebe */</p> <hr /> <div>[[Kategorija:Drame|Prihodnje, odhodnje]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Prihodnje, odhodnje]]<br /> <br /> ;Avtor&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; [[Srečko Fišer]] <br /> ;Leto nastanka&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2003<br /> ;Žanr&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; Drama<br /> ;Krstna uprizoritev&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2006 v [[SNG Nova Gorica]]<br /> <br /> ==Zgodba==<br /> Domov, na podeželje, se po desetih letih (leta 1948) z Londona vrne pisatelj Pavle Rojc. Doma naleti na ruševine: uničena sta šola in župnišče pa tudi njegov dom, zato obišče svojo najbližjo sorodnico, teto Malko, ki mu ponudi dom.<br /> <br /> Bolj zagnani vaščani so vneti za nov družbeni red – socializem, vsepovsod se gradi, Drejče popravlja kinoprojektor, da bi v vasi lahko imeli kino, za oskrbo vojske se pobira pridelek ipd. Pavle se od tete Malke odpravi po vasi, da bi se razgledal. V gostilni naleti na Precednika, ki se do njega vede zelo spoštljivo, Stanko, Precednikov pribočnik, ki ga imajo vsi za malo čudnega, pa mu pove naravnost, kar misli: za delo šteje fizično delo, pisateljevanje ni delo, še več: pisateljevati (misliti po svoje, biti individualist) je celo nevarno (podobno misel izreče tudi Tihi). Pavle se seznani tudi z učiteljico Jelko, s katero sta včasih skupaj hodila na učiteljišče. Jelka organizira nekakšno proslavo ob otvoritvi zadružnega doma in za kino zagretim mladincem obljubi, da bodo morda posneli svoj film. A tu se vmeša Precednik, ki meni, da film ni nobena pridobitev, mladina naj se rajši ukvarja z gledališčem, na proslavi naj rajši zaigrajo kak skeč (in to komedijo), npr. o tem, kako sovražnik izgublja v boju z njimi. Moti ga tudi to, da Jelka vzgaja vojno siroto in zato nima časa za pripravo igre za proslavo. Jelka se Precedniku ves čas zoperstavlja, na koncu pa tudi razkrije njegove grehe (hrani njegovo prošnjo za sprejem med fašiste), s čimer se Precednik odzove z orožjem, a ga prestreže Drejče, tako da se vse dobro izteče. Precednik je zaradi obremenilnega dokumenta premeščen drugam, njegovo funkcijo prevzame Ivan, ki je povsem ujet v socialistična gesla. Pavle spozna, da je v novem starem okolju še vedno tujec, zato odhaja. V epilogu v vaškem »kinu« vidimo Ivana z zaročenko Fanico, ki ji obljublja poroko in otroke.<br /> <br /> ==Kronotop==<br /> Tako čas kot prostor sta v obravnavani drami precej natančno določena. Informacijo o času dobi bralec že na samem začetku – v uvodnih didaskalijah je zapisano, da je dogajalni čas leto 1948, teden ali dva spomladi (isti podatek glede letnega časa izvemo tudi iz dialoga). <br /> <br /> Dogajalnemu prostoru lahko sledimo dokaj natančno skozi didaskalije, ki uvajajo vsak začetek novega dejanja. Na prostor dogajanja (nekje na Primorskem) lahko sklepamo tudi iz nekaj narečnih izrazov (ki so tipični za primorsko narečje, razlikovalni od vseh drugih narečij, npr. 'flaškon', 'kartoline' ipd.), ki jih uporabljajo osebe, označene kot domačini.<br /> <br /> Delež didaskalij v Prihodnje, odhodnje je precej velik, vsako dejanje uvajajo obširne didaskalije in skoraj vsak prizor – bolj ali manj obširne – tudi zaključujejo. Krajše didaskalije se pojavljajo tudi med samim dialogom (kot napotki za igralce), nekaj pa je tudi »samostojnejših«, takih, ki se od dialoga odcepijo in služijo kot napotek bralcu o tem, kako naj bere.<br /> <br /> ==Osebe==<br /> Podobno, kot je avtor dal bralcu natančne podatke o kronotopu, mu v Prihodnje, odhodnje daje natančne podatke tudi o osebah. Obširna posredna in neposredna karakterizacija oseb je dana že na samem začetku drame. V Prihodnje, odhodnje nastopa 25 oseb, vendar pa v posameznem prizoru nastopata večidel le po dve osebi. Ker so osebe podrobno predstavljene na začetku drame, bom v nadaljevanju predstavila le nekaj pomembnejših.<br /> <br /> Teta Malka (Amalija) je stara dobrih 50 let, je drobna, suha, nosi očala, je tudi klepetava, bistra in dobrodušna. Iz začetnega opisa izvemo še, da je sicer šivilja (ki pa ves čas le nekaj krpa in predeluje), a je ta njen poklic sekundaren, saj je hodila v meščansko šolo, ki pa jo je zaradi obubožanja družine morala pustiti. Nekoliko ji je žal zamujenega življenja (zdaj se nam predstavlja kot preprosta ženska, pravi, da je zanjo Pavletovo pisanje preveč zahtevno, zanjo so večernice in pratika), nikoli se ni poročila, vendar pa je kljub temu vedra, vitalna ženska (sama pravi, da se ne smemo ozirati na preteklost, na vojno, misliti je treba naprej, tudi Pavle pravi o njej, da ji razmere niso vzele dobre volje). Njen pogled na svet ni črno-bel. <br /> <br /> Teta Malka živi skupaj z bratom, stricem Jožkom, ki je nekaj let mlajši od nje, je medvedje postave, »zdrave kmečke pameti« (Fišer, 2) in precej molčeč. Skozi tekst se nam pokaže kot garač, ves čas le dela na njivi.<br /> <br /> K teti Malki in stricu Jožku pride po vrnitvi iz tujine živet njun 40-letni nečak Pavle Rojc (po poklicu je pisatelj). Med njim in domačim krajem, v katerega se je po desetih letih vrnil, je nastal nekakšen prepad, v tem svojem starem, a vendar novem okolju se počuti tujca (kar nam avtor pokaže tudi na jezikovni ravni: Pavle na pozdrav »Smrt fašizmu« nikoli ne odgovori s »Svoboda narodu«, takega pozdrava pač ni vajen), tudi sam o sebi meni: »/…/ jaz sem res iz drugega sveta /…/« (Fišer, 96). Skozi dialoge izvemo del njegove preteklosti: bil je v zaporu in ko so ga izpustili, je odšel v Jugoslavijo, malo je študiral, ker pa ga je vojna prehitela, je odšel v London. Župnik o njem pravi, da je »/…/ zanimiv človek, bistra glava in čuteča duša /…/« (Fišer, 58). <br /> <br /> Jelka je učiteljica, stara je okrog 35 let, je odločna (takšna se nam pokaže v odnosu do Precednika), predvojna komunistka, o njej po vasi govorijo, da lovi moške. Vzgaja vojno siroto. Sama o sebi pravi, da je »okorela antikristka« (Fišer, 59).<br /> <br /> 40-leten Franc Poženel je predsednik KLO-ja. Svojo funkcijo je dobil naključno; ko je za časa ustanavljanja nove oblasti prišla v vas delegacija, ki je želela, da vaščani izberejo predsednika, se je našel nek Ferdo, ki je rekel, da oni že imajo precednika. Tako je Poženel postal Predsednik. Ime Precednik je dobil po svoji lastnosti: skozi luknjo v zobovju zna »virtuozno precediti pljunek« (Fišer, 3).<br /> <br /> Ivan (Pavletov bratranec v tretjem kolenu) je star okrog 25 let in je vojna sirota. Ivan je žilave, ne visoke postave, zagnan, optimističen, tudi nekoliko naiven in ne prav bister. Ima le pet razredov osnovne šole in je komunist. Skozi dialog izvemo, da je tajnik KLO in ves čas govori nekakšna socialistična gesla, zelo si želi, da bi se povzpel, zato slepo uboga nadrejene. Na koncu mu uspe postati predsednik. Teta Malka Ivana označi za dobrega fanta (Fišer, 78), Jelka pa o njem reče, da je poštenjak (Fišer, 95). Ivan ima 20-letno zaročenko Fanico.<br /> <br /> Poleg že omenjenih oseb nastopajo še Polde, Štefan in njegova žena Slavka, Dragec, Ančka, Drejče, Stanko, Tihi, Vodnik Jugoslovanske armade, Lazić, Spahija, Župnik, Faničina mama Micka, Silvana, Lučka, Rezka in Cvetko.<br /> <br /> ==Jezik==<br /> <br /> Glede jezika v Prihodnje, odhodnje lahko rečemo, da tako v dialogu kot v stranskem tekstu prevladuje uporaba knjižne zvrsti, ki pa se – na obeh mestih – meša s pogovornim jezikom in z narečnimi izrazi (zanimivo, da posamezne besede iz pogovornega jezika najdemo tudi v didaskalijah, prim. potlej, šnofljat, plac). Jezik v tej drami ni izrazito sredstvo razslojevanja oseb, čeprav pri nekaterih osebah res opazimo večji delež narečnih (primorskih) izrazov (narečno je tudi sklanjanje tipa Jožko – Jožkota), s čimer je avtor nekatere osebe, vsaj nekoliko bolj »lokaliziral«; oseba z večjim deležem uporabe narečnega jezika je npr. teta Malka. <br /> <br /> Vulgarno izrazje je omejeno na besedo 'kurbarija' (Fišer, 23) in stavek 'u kurac, u pičku materinu' (Fišer, 44).<br /> <br /> V sicer slovenski tekst se vrivajo srbohrvaške besede – srbohrvaščino govorijo člani Jugoslovanske armade, ko zajamejo Ivana. Srbohrvaščina je predstavljena kot jezik vojske, kar je v tistem času tudi bila.<br /> <br /> V tekstu je dobro prikazana tudi Jožkova redkobesednost, saj govori malo in le bistvene stvari.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje je tudi nekaj duhovitih mest (prim. str. 22, 23). Že na ravni izbire nadimka Poželenelu se kaže nekakšna besedna igra – Precednik je zato, ker zna »virtuozno precediti pljunek« (Fišer, 3). Besedna igra je uporabljena tudi pri poimenovanju pripadnikov Jugoslovanske armade, kot razloži teta Jelka, so to družeti, ker so ves čas govorili »druže sem, druže tja, in tako …« (Fišer, 7), ali pa pri uporabi stalne besedne zveze namesto dobesedne, npr. na str. 45: »Piši, pisatelj!« - »Nimam papirja …« - »Ne rabiš papirja! Piši me … v rit, 'pisatelj'!«. Duhovito pa deluje tudi izraba lažnega prijatelja pucati, ki v slovenščini pogovorno pomeni 'čistiti', v srbohrvaščini pa 'streljati', v »pucaj z metlo«. Besede, ki jim avtor hoče dati poseben poudarek (to je seveda lažje uprizoriti, kot napisati), so v narekovajih. Najdemo tudi mesto, kjer je prikazana nekakšna igra z jezikom, Stanko namesto besede kontrarevolucija uporabi kontrarevorucija in kotralevorucija.<br /> <br /> Skozi jezikovno prizmo je (med drugim) prikazana tudi Ivanova vdanost času, ki mu pripada – kaže se v uporabi neslovenskih besed, npr. zadatki, nedostatki, dužnost, ki kot take pri Jelki vzbujajo neko posebno pozornost, pravi jim »funkcionarska latovščina« (Fišer, 11) in nič se nam ne zdi, da jo tudi odobrava.<br /> <br /> ==Interpretacija==<br /> <br /> Žanrska oznaka Prihodnje, odhodnje (drama je sestavljena iz 12 dejanj) je dana že v podnaslovu: komedija, melodrama, čeprav avtor meni, da bi se jo dalo brati tudi kot komedijo, je sam ne razume tako (podnaslov je torej nekoliko provokativen): »Jaz osebno tega ne vidim kot komedijo. Je igra, ki ima zelo veliko komičnih elementov, ni pa komedija. Če pa jo nekdo vidi predvsem kot komedijo … najbrž ne bom zelo blažen pri tem, reči pa, da je to narobe, pa najbrž tudi ne bi bilo prav.« (Korun, 2006/07: 66), Prihodnje, odhodnje je torej »med tragedijo in komedijo« (Gombač, 2006: 14). O tem, kako sta povezani tragedija in komedija, izvemo tudi iz dialoga v drami, obakrat skozi Precednikov govor: »/…/ veste, kakšna je razlika med komedijo in tragedijo?« /…/ »Razlika je ta, da se komedija dovolj zgodaj konča! Preden se začne ono drugo!« (Fišer, 31) »Če bi igrali igro naprej od tam, kjer se konča komedija, bi dobili takozvano tragedijo« (Fišer, 84). Kakšen je torej svet, v katerem je komedija le izsek iz njega, nikoli pa njegova celota, ali celo več, nikoli njegov konec? Torej je svet, o kakršnem govori Precednik v osnovi tragičen? Morda je to vojni čas, ki ne prinaša nobenega upanja in pušča za seboj katastrofalne posledice (uničene domove ipd.), za odpravo katerih je potreben velik angažma, »vse je treba spet« (Fišer, 72), Pavle se je vrnil (kot pravi Fišer) v »postkataklizmični čas, čas nastajanja novega sveta« (Korun, 2006/07: 62), »/i/n takoj po takšni veliki katastrofi je svet najbolj odprt, tako za dobro kot za slabo« (Figelj, 2006: 29). Morda pa zato odhaja spet dalje, iskat boljši svet in je on sam »prihodnji« in »odhodnji«, tako kot tovornjaki, ki naloženi (prihodnji) in raztovorjeni (odhodnji) vozijo skozi vas in »peljejo v prihodnji čas« (Fišer, 28). Pavle je kot tujec nekje vmes (M/medtem), starega okolja in časa, ki ga je poznal pred odhodom v tujino, ni več, ker se je vmes zgodila vojna in vse izbrisala, novega pa še ne pozna in mu le s težavo sledi, ali s Fišerjevimi besedami: »Gre za situacijo, ko nisi več tam, tukaj pa še ne.« (Figelj, 2006: 29) Pavletovo tujstvo v novem starem svetu je avtor v Prihodnje, odhodnje nakazal tudi s Pavletovo nepoučenostjo o tem, kako se odzdravi nekomu, ki reče »Smrt fašizmu«. Pavle (takih mest je v tekstu več) namreč nikoli ne odzdravi s »Svobodo narodu«, ampak vselej z neko svojo različico, situacija, ko ga hoče Stanko podučiti o tovrstnem pozdravljanju, je celo rahlo komična. V tekstu se enkrat samkrat zgodi, da Pavle skuša odzdraviti s »Svobodo narodu«, pa se mu še tokrat poskus ponesreči (»Fašizmu smrt – narodu …« /Fišer, 67/), pozneje samoreflektivno ugotavlja, da na tak lep dan spomladi ne more pozdravljati z besedno zvezo, ki vsebuje smrt. Na koncu odide iz vasi, ker je »obupal, da bi lahko znova našel nekdanji … dom svojih besed« (Fišer, 96), kakor mu besede položi na jezik Jelka na koncu.<br /> <br /> Seveda je problemov, ki jih odpira Prihodnje, odhodnje, mnogo. S problemom že omenjenega tujstva je povezano tudi vprašanje ohranitve individualnosti v času, ko se poudarja kolektivizem. Največja individualistka v tem tekstu je Jelka, ki se Precedniku ves čas zoperstavlja in ne dopusti, da bi ji kdo narekoval njeno življenje, ona je »svetla nadgradnja vsakršnih ideologij« (Čuk, 2006). Individualističen (sicer ne tako kot Jelka) pa je tudi Pavle, kar se pokaže tudi skozi njegovo že prej omenjeno odzdravljanje. Nekoliko implicitno je izraženo tudi vprašanje o ohranitvi človeških vrednot v prehodnem času, ki si ga zastavlja župnik, vendar pa njegov govor ne izraža moraliziranja ali pretiranega tarnanja nad časom, pravzaprav je lik župnika predstavljen precej neshematično. Naslednje vprašanje, ki nam ga zastavlja Prihodnje, odhodnje, je vprašanje obstoja umetnika v času, ki ga ne rabi (obnova domovine po vojni potrebuje predvsem fizične delavce za gradnjo; definicija dela v tistem času je omejena na fizično delo). Pavle se seveda skuša nekoliko prilagoditi temu času in tudi sam prime za »delo«, pisanje namreč – kot Pavletu razlaga Stanko – ni delo: »Ne pisat! Delat! (Fišer, 44). Do pisatelja imajo vsi nekakšen čuden odnos, celo več: s pisanjem (ki pa je spet povezano z individualizmom) se človek lahko celo ogrozi, Tihi v šestem poglavju pravi: »/…/ pisanje /je/ nevarna reč. Bolj nevarna celo kot mitraljez. Ker mitraljez moraš najprej imet. In municijo. Pri besedah je pa tako, da je cev tvoja goflja, tvoja neumna betica pa redenik. In tako orožje ima vsak.« (Fišer, 47). Skozi te besede se nam razkriva tudi moč razuma, ki se ne more primerjati z nobeno drugo močjo.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje se pojavita dva pomembnejša motiva, oba sta povezana s tranzitom, na katerega Fišer opozori že na začetku drame. Prvi motiv so kamioni, ki prihajajo in odhajajo (zato so prihodnji in odhodnji). Didaskalije nas sproti opozarjajo na ropot teh tovornjakov, ki vozijo »v prihodnji čas« (Fišer, 28 in 32), čeprav nekaterim (Poldetu) obudijo spomine na vojno, so torej tudi nekakšen simbol gradnje, obnove porušene domovine. Drugi motiv je hrup vlaka, ki bi lahko pomenil povezavo s svetom preko meje, kamor je bilo prepovedano hoditi. Oboje – hrup tovornjakov in hrup vlaka – je prisotno v ozadju in deluje vselej nekoliko grozljivo (ob hrupu kamionov se sprašujemo, kakšen svet bo zgrajen iz materiala, ki ga vozijo – ali bo boljši?), prav tako kot Stanetov smeh, ki se sliši kot »ratata«, oglašanje njegovega orožja, s katerim je streljal (?) ljudi. <br /> <br /> Ostane še vprašanje konca drame. V epilogu vidimo zaljubljenca Fanico in Ivana, kako v nekakšni kinodvorani gledata »film«, podnapisi v filmu pa so njune opazke, ki si jih izmenjujeta med gledanjem. Konec drame pa prinaša še nekaj: kako razumeti Jelkino trditev: »Močno se mi dozdeva, da komedija teče naprej, in potem veš, kaj sledi.«? Njeno dejanje, namreč da je Precednika razkrinkala, zaradi česar je bil premeščen, ji ne daje zadoščenja. Občutek zmage ob tem primerja z občutkom » /…/ odmikanja časa naprej, kot vlak, ki odhaja, ti pa stojiš na peronu in mahaš času, ki se oddaljuje od tebe čedalje manjši.« (Fišer, 93) Na tem mestu se nam odpira vprašanje moralnega ravnanja med vojno, Jelka pravi namreč, da je takšnih ljudi kot je Precednik še več in da so tudi hujši od njega, pa niso odkriti, kaj šele kaznovani. Moralno je med vojno definirano drugače; dovoljeno je tisto, kar dela večina.<br /> <br /> ==Zaključek==<br /> Prihodnje, odhodnje je drama, ki – kot sem zgoraj že nakazala – odpira mnogo problemov, vsaj implicitno vse naštete (odvisno, kako jo beremo) in gotovo še veliko takih, ki so mojemu bralskemu obzorju pričakovanj ostali skriti. Mnogoplastna je tako na ravni dogajanja kot karakterizacije oseb (vsaj za glavne osebe velja, da so predstavljene zelo plastično, predvsem pa postopno, tako, da bralca tudi na tej ravni avtor drži v napetosti) in večpomenska kar se tiče razlage ideje. Seznam oseb na začetku ni redundanten, čeprav bi iz njegove obsežnosti na prvi pogled lahko tako sklepali. Podatki o osebah iz seznama na začetku se smiselno dopolnjujejo s tistimi, ki nam jih razkrije ob branju teksta. Avtorjeva odločitev glede obširne karakterizacije oseb na začetku je verjetno spretna tehnična rešitev: ker je oseb toliko, bi jih najbrž na tako majhnem prostoru kot je eno dejanje, bilo težko natančno okarakterizirati ne da bi dobili na kupu veliko podatkov o osebi, kar najbrž ne bi delovalo kot spontan dialog.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje najdemo nekaj ironičnih mest (tako je npr. mesto, kjer Drejče navdušen nad tehniko pravi, da nam zdaj ni treba več boga, ker imamo »vsemogočno tehniko« (Fišer, 58), takih mest je še več in so pri vsakem literarnem delu lahko le presežek. Dogajanje je skozi dramo dovolj dobro motivirano (posrečena motivacija je npr. Precednikovo streljanje – avtor nam že veliko prej v drami pripravi teren za izpeljavo tega dogodka – kar nekajkrat je omenjeno, da Precednik nosi s seboj opasano pištolo), sprašujemo pa se, kje je Jelka dobila obremenilni dokument zoper Precednika – tega nam tekst ne pojasni. <br /> <br /> In kaj lahko povemo o žanrski oznaki Prihodnje, odhodnje? Podnaslovljena je sicer kot komedija, vendar vemo, da žanrske oznake iz podnaslovov niso vselej smernica, na kakšen način brati delo. Tudi ta tekst je takšen. Zaradi veliko komičnih vložkov lahko (če beremo bolj površinsko) Prihodnje, odhodnje beremo kot komedijo, vendar pa menim, da to oznako s svojo kompleksnostjo, z odpiranjem vprašanj tujstva v domačem okolju, ohranitve individualnosti v novem času, vpliva časa na ljudi, duha kolektivizma, vprašanja pisateljevanja – sama taka vprašanja, ki so aktualna tudi danes – in verjetno še kakšno vsekakor presega. To ni le komedija, ampak komedija, ki se nadaljuje. Sodeč po Prihodnje, odhodnje vsaj slutimo lahko, da med koncem komedije in začetkom tragedije ni prazen prostor, ampak napolnjen z mnogimi kompleksnimi vprašanji.</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Prihodnje,_odhodnje&diff=16556 2007-06-05T19:44:42Z

<p>Manuela: /* Kronotop */</p> <hr /> <div>[[Kategorija:Drame|Prihodnje, odhodnje]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Prihodnje, odhodnje]]<br /> <br /> ;Avtor&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; [[Srečko Fišer]] <br /> ;Leto nastanka&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2003<br /> ;Žanr&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; Drama<br /> ;Krstna uprizoritev&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2006 v [[SNG Nova Gorica]]<br /> <br /> ==Zgodba==<br /> Domov, na podeželje, se po desetih letih (leta 1948) z Londona vrne pisatelj Pavle Rojc. Doma naleti na ruševine: uničena sta šola in župnišče pa tudi njegov dom, zato obišče svojo najbližjo sorodnico, teto Malko, ki mu ponudi dom.<br /> <br /> Bolj zagnani vaščani so vneti za nov družbeni red – socializem, vsepovsod se gradi, Drejče popravlja kinoprojektor, da bi v vasi lahko imeli kino, za oskrbo vojske se pobira pridelek ipd. Pavle se od tete Malke odpravi po vasi, da bi se razgledal. V gostilni naleti na Precednika, ki se do njega vede zelo spoštljivo, Stanko, Precednikov pribočnik, ki ga imajo vsi za malo čudnega, pa mu pove naravnost, kar misli: za delo šteje fizično delo, pisateljevanje ni delo, še več: pisateljevati (misliti po svoje, biti individualist) je celo nevarno (podobno misel izreče tudi Tihi). Pavle se seznani tudi z učiteljico Jelko, s katero sta včasih skupaj hodila na učiteljišče. Jelka organizira nekakšno proslavo ob otvoritvi zadružnega doma in za kino zagretim mladincem obljubi, da bodo morda posneli svoj film. A tu se vmeša Precednik, ki meni, da film ni nobena pridobitev, mladina naj se rajši ukvarja z gledališčem, na proslavi naj rajši zaigrajo kak skeč (in to komedijo), npr. o tem, kako sovražnik izgublja v boju z njimi. Moti ga tudi to, da Jelka vzgaja vojno siroto in zato nima časa za pripravo igre za proslavo. Jelka se Precedniku ves čas zoperstavlja, na koncu pa tudi razkrije njegove grehe (hrani njegovo prošnjo za sprejem med fašiste), s čimer se Precednik odzove z orožjem, a ga prestreže Drejče, tako da se vse dobro izteče. Precednik je zaradi obremenilnega dokumenta premeščen drugam, njegovo funkcijo prevzame Ivan, ki je povsem ujet v socialistična gesla. Pavle spozna, da je v novem starem okolju še vedno tujec, zato odhaja. V epilogu v vaškem »kinu« vidimo Ivana z zaročenko Fanico, ki ji obljublja poroko in otroke.<br /> <br /> ==Kronotop==<br /> Tako čas kot prostor sta v obravnavani drami precej natančno določena. Informacijo o času dobi bralec že na samem začetku – v uvodnih didaskalijah je zapisano, da je dogajalni čas leto 1948, teden ali dva spomladi (isti podatek glede letnega časa izvemo tudi iz dialoga). <br /> <br /> Dogajalnemu prostoru lahko sledimo dokaj natančno skozi didaskalije, ki uvajajo vsak začetek novega dejanja. Na prostor dogajanja (nekje na Primorskem) lahko sklepamo tudi iz nekaj narečnih izrazov (ki so tipični za primorsko narečje, razlikovalni od vseh drugih narečij, npr. 'flaškon', 'kartoline' ipd.), ki jih uporabljajo osebe, označene kot domačini.<br /> <br /> Delež didaskalij v Prihodnje, odhodnje je precej velik, vsako dejanje uvajajo obširne didaskalije in skoraj vsak prizor – bolj ali manj obširne – tudi zaključujejo. Krajše didaskalije se pojavljajo tudi med samim dialogom (kot napotki za igralce), nekaj pa je tudi »samostojnejših«, takih, ki se od dialoga odcepijo in služijo kot napotek bralcu o tem, kako naj bere.<br /> <br /> ==Osebe==<br /> Podobno, kot je avtor dal bralcu natančne podatke o kronotopu, mu v Prihodnje, odhodnje daje natančne podatke tudi o osebah. Precej obširna posredna in neposredna karakterizacija oseb je dana že na samem začetku komedije. V Prihodnje, odhodnje nastopa 25 oseb, vendar pa v posameznem prizoru nastopata večidel le po dve osebi. Ker so osebe podrobno predstavljene na začetku drame, bom v nadaljevanju predstavila le nekaj pomembnejših.<br /> <br /> Teta Malka (Amalija) je stara dobrih 50 let, je drobna, suha, nosi očala, je tudi klepetava, bistra in dobrodušna. Iz začetnega opisa izvemo še, da je sicer šivilja (ki pa ves čas le nekaj krpa in predeluje), a je ta njen poklic sekundaren, saj je hodila v meščansko šolo, ki pa jo je zaradi obubožanja družine morala pustiti. Nekoliko ji je žal zamujenega življenja (zdaj se nam predstavlja kot preprosta ženska, pravi, da je zanjo Pavletovo pisanje preveč zahtevno, zanjo so večernice in pratika), nikoli se ni poročila, vendar pa je kljub temu vedra, vitalna ženska (sama pravi, da se ne smemo ozirati na preteklost, na vojno, misliti je treba naprej, tudi Pavle pravi o njej, da ji razmere niso vzele dobre volje). Njen pogled na svet ni črno-bel. <br /> <br /> Teta Malka živi skupaj z bratom, stricem Jožkom, ki je nekaj let mlajši od nje, je medvedje postave, »zdrave kmečke pameti« (Fišer, 2) in precej molčeč. Skozi tekst se nam pokaže kot garač, ves čas le dela na njivi.<br /> <br /> K teti Malki in stricu Jožku pride po vrnitvi iz tujine živet njun 40-letni nečak Pavle Rojc (po poklicu je pisatelj). Med njim in domačim krajem, v katerega se je po desetih letih vrnil, je nastal nekakšen prepad, v tem svojem starem, a vendar novem okolju se počuti tujca (kar nam avtor pokaže tudi na jezikovni ravni: Pavle na pozdrav »Smrt fašizmu« nikoli ne odgovori s »Svoboda narodu«, takega pozdrava pač ni vajen), tudi sam o sebi meni: »/…/ jaz sem res iz drugega sveta /…/« (Fišer, 96). Skozi dialoge izvemo del njegove preteklosti: bil je v zaporu in ko so ga izpustili, je odšel v Jugoslavijo, malo je študiral, ker pa ga je vojna prehitela, je odšel v London. Župnik o njem pravi, da je »/…/ zanimiv človek, bistra glava in čuteča duša /…/« (Fišer, 58). <br /> <br /> Jelka je učiteljica, stara je okrog 35 let, je odločna (takšna se nam pokaže v odnosu do Precednika), predvojna komunistka, o njej po vasi govorijo, da lovi moške. Vzgaja vojno siroto. Sama o sebi pravi, da je »okorela antikristka« (Fišer, 59).<br /> <br /> 40-leten Franc Poženel je predsednik KLO-ja. Svojo funkcijo je dobil naključno; ko je za časa ustanavljanja nove oblasti prišla v vas neka delegacija, ki je želela, da vaščani izberejo predsednika, se je našel nek Ferdo, ki je rekel, da oni že imajo precednika. Tako je Poženel postal Predsednik. Ime Precednik je dobil po svoji lastnosti: skozi luknjo v zobovju zna »virtuozno precediti pljunek« (Fišer, 3).<br /> <br /> Ivan (Pavletov bratranec v tretjem kolenu) je star okrog 25 let in je vojna sirota. Ivan je žilave, ne visoke postave, zagnan, optimističen, tudi nekoliko naiven in ne prav bister. Ima le pet razredov osnovne šole in je komunist. Skozi dialog izvemo, da je tajnik KLO in ves čas govori nekakšna socialistična gesla, zelo si želi, da bi se povzpel, zato slepo uboga nadrejene. Na koncu mu uspe postati predsednik. Teta Malka Ivana označi za dobrega fanta (Fišer, 78), Jelka pa o njem reče, da je poštenjak (Fišer, 95). Ivan ima 20-letno zaročenko Fanico.<br /> <br /> Poleg že omenjenih oseb nastopajo še Polde, Štefan in njegova žena Slavka, Dragec, Ančka, Drejče, Stanko, Tihi, Vodnik Jugoslovanske armade, Lazić, Spahija, Župnik, Faničina mama Micka, Silvana, Lučka, Rezka in Cvetko.<br /> <br /> ==Jezik==<br /> <br /> Glede jezika v Prihodnje, odhodnje lahko rečemo, da tako v dialogu kot v stranskem tekstu prevladuje uporaba knjižne zvrsti, ki pa se – na obeh mestih – meša s pogovornim jezikom in z narečnimi izrazi (zanimivo, da posamezne besede iz pogovornega jezika najdemo tudi v didaskalijah, prim. potlej, šnofljat, plac). Jezik v tej drami ni izrazito sredstvo razslojevanja oseb, čeprav pri nekaterih osebah res opazimo večji delež narečnih (primorskih) izrazov (narečno je tudi sklanjanje tipa Jožko – Jožkota), s čimer je avtor nekatere osebe, vsaj nekoliko bolj »lokaliziral«; oseba z večjim deležem uporabe narečnega jezika je npr. teta Malka. <br /> <br /> Vulgarno izrazje je omejeno na besedo 'kurbarija' (Fišer, 23) in stavek 'u kurac, u pičku materinu' (Fišer, 44).<br /> <br /> V sicer slovenski tekst se vrivajo srbohrvaške besede – srbohrvaščino govorijo člani Jugoslovanske armade, ko zajamejo Ivana. Srbohrvaščina je predstavljena kot jezik vojske, kar je v tistem času tudi bila.<br /> <br /> V tekstu je dobro prikazana tudi Jožkova redkobesednost, saj govori malo in le bistvene stvari.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje je tudi nekaj duhovitih mest (prim. str. 22, 23). Že na ravni izbire nadimka Poželenelu se kaže nekakšna besedna igra – Precednik je zato, ker zna »virtuozno precediti pljunek« (Fišer, 3). Besedna igra je uporabljena tudi pri poimenovanju pripadnikov Jugoslovanske armade, kot razloži teta Jelka, so to družeti, ker so ves čas govorili »druže sem, druže tja, in tako …« (Fišer, 7), ali pa pri uporabi stalne besedne zveze namesto dobesedne, npr. na str. 45: »Piši, pisatelj!« - »Nimam papirja …« - »Ne rabiš papirja! Piši me … v rit, 'pisatelj'!«. Duhovito pa deluje tudi izraba lažnega prijatelja pucati, ki v slovenščini pogovorno pomeni 'čistiti', v srbohrvaščini pa 'streljati', v »pucaj z metlo«. Besede, ki jim avtor hoče dati poseben poudarek (to je seveda lažje uprizoriti, kot napisati), so v narekovajih. Najdemo tudi mesto, kjer je prikazana nekakšna igra z jezikom, Stanko namesto besede kontrarevolucija uporabi kontrarevorucija in kotralevorucija.<br /> <br /> Skozi jezikovno prizmo je (med drugim) prikazana tudi Ivanova vdanost času, ki mu pripada – kaže se v uporabi neslovenskih besed, npr. zadatki, nedostatki, dužnost, ki kot take pri Jelki vzbujajo neko posebno pozornost, pravi jim »funkcionarska latovščina« (Fišer, 11) in nič se nam ne zdi, da jo tudi odobrava.<br /> <br /> ==Interpretacija==<br /> <br /> Žanrska oznaka Prihodnje, odhodnje (drama je sestavljena iz 12 dejanj) je dana že v podnaslovu: komedija, melodrama, čeprav avtor meni, da bi se jo dalo brati tudi kot komedijo, je sam ne razume tako (podnaslov je torej nekoliko provokativen): »Jaz osebno tega ne vidim kot komedijo. Je igra, ki ima zelo veliko komičnih elementov, ni pa komedija. Če pa jo nekdo vidi predvsem kot komedijo … najbrž ne bom zelo blažen pri tem, reči pa, da je to narobe, pa najbrž tudi ne bi bilo prav.« (Korun, 2006/07: 66), Prihodnje, odhodnje je torej »med tragedijo in komedijo« (Gombač, 2006: 14). O tem, kako sta povezani tragedija in komedija, izvemo tudi iz dialoga v drami, obakrat skozi Precednikov govor: »/…/ veste, kakšna je razlika med komedijo in tragedijo?« /…/ »Razlika je ta, da se komedija dovolj zgodaj konča! Preden se začne ono drugo!« (Fišer, 31) »Če bi igrali igro naprej od tam, kjer se konča komedija, bi dobili takozvano tragedijo« (Fišer, 84). Kakšen je torej svet, v katerem je komedija le izsek iz njega, nikoli pa njegova celota, ali celo več, nikoli njegov konec? Torej je svet, o kakršnem govori Precednik v osnovi tragičen? Morda je to vojni čas, ki ne prinaša nobenega upanja in pušča za seboj katastrofalne posledice (uničene domove ipd.), za odpravo katerih je potreben velik angažma, »vse je treba spet« (Fišer, 72), Pavle se je vrnil (kot pravi Fišer) v »postkataklizmični čas, čas nastajanja novega sveta« (Korun, 2006/07: 62), »/i/n takoj po takšni veliki katastrofi je svet najbolj odprt, tako za dobro kot za slabo« (Figelj, 2006: 29). Morda pa zato odhaja spet dalje, iskat boljši svet in je on sam »prihodnji« in »odhodnji«, tako kot tovornjaki, ki naloženi (prihodnji) in raztovorjeni (odhodnji) vozijo skozi vas in »peljejo v prihodnji čas« (Fišer, 28). Pavle je kot tujec nekje vmes (M/medtem), starega okolja in časa, ki ga je poznal pred odhodom v tujino, ni več, ker se je vmes zgodila vojna in vse izbrisala, novega pa še ne pozna in mu le s težavo sledi, ali s Fišerjevimi besedami: »Gre za situacijo, ko nisi več tam, tukaj pa še ne.« (Figelj, 2006: 29) Pavletovo tujstvo v novem starem svetu je avtor v Prihodnje, odhodnje nakazal tudi s Pavletovo nepoučenostjo o tem, kako se odzdravi nekomu, ki reče »Smrt fašizmu«. Pavle (takih mest je v tekstu več) namreč nikoli ne odzdravi s »Svobodo narodu«, ampak vselej z neko svojo različico, situacija, ko ga hoče Stanko podučiti o tovrstnem pozdravljanju, je celo rahlo komična. V tekstu se enkrat samkrat zgodi, da Pavle skuša odzdraviti s »Svobodo narodu«, pa se mu še tokrat poskus ponesreči (»Fašizmu smrt – narodu …« /Fišer, 67/), pozneje samoreflektivno ugotavlja, da na tak lep dan spomladi ne more pozdravljati z besedno zvezo, ki vsebuje smrt. Na koncu odide iz vasi, ker je »obupal, da bi lahko znova našel nekdanji … dom svojih besed« (Fišer, 96), kakor mu besede položi na jezik Jelka na koncu.<br /> <br /> Seveda je problemov, ki jih odpira Prihodnje, odhodnje, mnogo. S problemom že omenjenega tujstva je povezano tudi vprašanje ohranitve individualnosti v času, ko se poudarja kolektivizem. Največja individualistka v tem tekstu je Jelka, ki se Precedniku ves čas zoperstavlja in ne dopusti, da bi ji kdo narekoval njeno življenje, ona je »svetla nadgradnja vsakršnih ideologij« (Čuk, 2006). Individualističen (sicer ne tako kot Jelka) pa je tudi Pavle, kar se pokaže tudi skozi njegovo že prej omenjeno odzdravljanje. Nekoliko implicitno je izraženo tudi vprašanje o ohranitvi človeških vrednot v prehodnem času, ki si ga zastavlja župnik, vendar pa njegov govor ne izraža moraliziranja ali pretiranega tarnanja nad časom, pravzaprav je lik župnika predstavljen precej neshematično. Naslednje vprašanje, ki nam ga zastavlja Prihodnje, odhodnje, je vprašanje obstoja umetnika v času, ki ga ne rabi (obnova domovine po vojni potrebuje predvsem fizične delavce za gradnjo; definicija dela v tistem času je omejena na fizično delo). Pavle se seveda skuša nekoliko prilagoditi temu času in tudi sam prime za »delo«, pisanje namreč – kot Pavletu razlaga Stanko – ni delo: »Ne pisat! Delat! (Fišer, 44). Do pisatelja imajo vsi nekakšen čuden odnos, celo več: s pisanjem (ki pa je spet povezano z individualizmom) se človek lahko celo ogrozi, Tihi v šestem poglavju pravi: »/…/ pisanje /je/ nevarna reč. Bolj nevarna celo kot mitraljez. Ker mitraljez moraš najprej imet. In municijo. Pri besedah je pa tako, da je cev tvoja goflja, tvoja neumna betica pa redenik. In tako orožje ima vsak.« (Fišer, 47). Skozi te besede se nam razkriva tudi moč razuma, ki se ne more primerjati z nobeno drugo močjo.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje se pojavita dva pomembnejša motiva, oba sta povezana s tranzitom, na katerega Fišer opozori že na začetku drame. Prvi motiv so kamioni, ki prihajajo in odhajajo (zato so prihodnji in odhodnji). Didaskalije nas sproti opozarjajo na ropot teh tovornjakov, ki vozijo »v prihodnji čas« (Fišer, 28 in 32), čeprav nekaterim (Poldetu) obudijo spomine na vojno, so torej tudi nekakšen simbol gradnje, obnove porušene domovine. Drugi motiv je hrup vlaka, ki bi lahko pomenil povezavo s svetom preko meje, kamor je bilo prepovedano hoditi. Oboje – hrup tovornjakov in hrup vlaka – je prisotno v ozadju in deluje vselej nekoliko grozljivo (ob hrupu kamionov se sprašujemo, kakšen svet bo zgrajen iz materiala, ki ga vozijo – ali bo boljši?), prav tako kot Stanetov smeh, ki se sliši kot »ratata«, oglašanje njegovega orožja, s katerim je streljal (?) ljudi. <br /> <br /> Ostane še vprašanje konca drame. V epilogu vidimo zaljubljenca Fanico in Ivana, kako v nekakšni kinodvorani gledata »film«, podnapisi v filmu pa so njune opazke, ki si jih izmenjujeta med gledanjem. Konec drame pa prinaša še nekaj: kako razumeti Jelkino trditev: »Močno se mi dozdeva, da komedija teče naprej, in potem veš, kaj sledi.«? Njeno dejanje, namreč da je Precednika razkrinkala, zaradi česar je bil premeščen, ji ne daje zadoščenja. Občutek zmage ob tem primerja z občutkom » /…/ odmikanja časa naprej, kot vlak, ki odhaja, ti pa stojiš na peronu in mahaš času, ki se oddaljuje od tebe čedalje manjši.« (Fišer, 93) Na tem mestu se nam odpira vprašanje moralnega ravnanja med vojno, Jelka pravi namreč, da je takšnih ljudi kot je Precednik še več in da so tudi hujši od njega, pa niso odkriti, kaj šele kaznovani. Moralno je med vojno definirano drugače; dovoljeno je tisto, kar dela večina.<br /> <br /> ==Zaključek==<br /> Prihodnje, odhodnje je drama, ki – kot sem zgoraj že nakazala – odpira mnogo problemov, vsaj implicitno vse naštete (odvisno, kako jo beremo) in gotovo še veliko takih, ki so mojemu bralskemu obzorju pričakovanj ostali skriti. Mnogoplastna je tako na ravni dogajanja kot karakterizacije oseb (vsaj za glavne osebe velja, da so predstavljene zelo plastično, predvsem pa postopno, tako, da bralca tudi na tej ravni avtor drži v napetosti) in večpomenska kar se tiče razlage ideje. Seznam oseb na začetku ni redundanten, čeprav bi iz njegove obsežnosti na prvi pogled lahko tako sklepali. Podatki o osebah iz seznama na začetku se smiselno dopolnjujejo s tistimi, ki nam jih razkrije ob branju teksta. Avtorjeva odločitev glede obširne karakterizacije oseb na začetku je verjetno spretna tehnična rešitev: ker je oseb toliko, bi jih najbrž na tako majhnem prostoru kot je eno dejanje, bilo težko natančno okarakterizirati ne da bi dobili na kupu veliko podatkov o osebi, kar najbrž ne bi delovalo kot spontan dialog.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje najdemo nekaj ironičnih mest (tako je npr. mesto, kjer Drejče navdušen nad tehniko pravi, da nam zdaj ni treba več boga, ker imamo »vsemogočno tehniko« (Fišer, 58), takih mest je še več in so pri vsakem literarnem delu lahko le presežek. Dogajanje je skozi dramo dovolj dobro motivirano (posrečena motivacija je npr. Precednikovo streljanje – avtor nam že veliko prej v drami pripravi teren za izpeljavo tega dogodka – kar nekajkrat je omenjeno, da Precednik nosi s seboj opasano pištolo), sprašujemo pa se, kje je Jelka dobila obremenilni dokument zoper Precednika – tega nam tekst ne pojasni. <br /> <br /> In kaj lahko povemo o žanrski oznaki Prihodnje, odhodnje? Podnaslovljena je sicer kot komedija, vendar vemo, da žanrske oznake iz podnaslovov niso vselej smernica, na kakšen način brati delo. Tudi ta tekst je takšen. Zaradi veliko komičnih vložkov lahko (če beremo bolj površinsko) Prihodnje, odhodnje beremo kot komedijo, vendar pa menim, da to oznako s svojo kompleksnostjo, z odpiranjem vprašanj tujstva v domačem okolju, ohranitve individualnosti v novem času, vpliva časa na ljudi, duha kolektivizma, vprašanja pisateljevanja – sama taka vprašanja, ki so aktualna tudi danes – in verjetno še kakšno vsekakor presega. To ni le komedija, ampak komedija, ki se nadaljuje. Sodeč po Prihodnje, odhodnje vsaj slutimo lahko, da med koncem komedije in začetkom tragedije ni prazen prostor, ampak napolnjen z mnogimi kompleksnimi vprašanji.</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Prihodnje,_odhodnje&diff=16555 2007-06-05T19:43:32Z

<p>Manuela: /* Zgodba */</p> <hr /> <div>[[Kategorija:Drame|Prihodnje, odhodnje]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Prihodnje, odhodnje]]<br /> <br /> ;Avtor&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; [[Srečko Fišer]] <br /> ;Leto nastanka&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2003<br /> ;Žanr&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; Drama<br /> ;Krstna uprizoritev&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2006 v [[SNG Nova Gorica]]<br /> <br /> ==Zgodba==<br /> Domov, na podeželje, se po desetih letih (leta 1948) z Londona vrne pisatelj Pavle Rojc. Doma naleti na ruševine: uničena sta šola in župnišče pa tudi njegov dom, zato obišče svojo najbližjo sorodnico, teto Malko, ki mu ponudi dom.<br /> <br /> Bolj zagnani vaščani so vneti za nov družbeni red – socializem, vsepovsod se gradi, Drejče popravlja kinoprojektor, da bi v vasi lahko imeli kino, za oskrbo vojske se pobira pridelek ipd. Pavle se od tete Malke odpravi po vasi, da bi se razgledal. V gostilni naleti na Precednika, ki se do njega vede zelo spoštljivo, Stanko, Precednikov pribočnik, ki ga imajo vsi za malo čudnega, pa mu pove naravnost, kar misli: za delo šteje fizično delo, pisateljevanje ni delo, še več: pisateljevati (misliti po svoje, biti individualist) je celo nevarno (podobno misel izreče tudi Tihi). Pavle se seznani tudi z učiteljico Jelko, s katero sta včasih skupaj hodila na učiteljišče. Jelka organizira nekakšno proslavo ob otvoritvi zadružnega doma in za kino zagretim mladincem obljubi, da bodo morda posneli svoj film. A tu se vmeša Precednik, ki meni, da film ni nobena pridobitev, mladina naj se rajši ukvarja z gledališčem, na proslavi naj rajši zaigrajo kak skeč (in to komedijo), npr. o tem, kako sovražnik izgublja v boju z njimi. Moti ga tudi to, da Jelka vzgaja vojno siroto in zato nima časa za pripravo igre za proslavo. Jelka se Precedniku ves čas zoperstavlja, na koncu pa tudi razkrije njegove grehe (hrani njegovo prošnjo za sprejem med fašiste), s čimer se Precednik odzove z orožjem, a ga prestreže Drejče, tako da se vse dobro izteče. Precednik je zaradi obremenilnega dokumenta premeščen drugam, njegovo funkcijo prevzame Ivan, ki je povsem ujet v socialistična gesla. Pavle spozna, da je v novem starem okolju še vedno tujec, zato odhaja. V epilogu v vaškem »kinu« vidimo Ivana z zaročenko Fanico, ki ji obljublja poroko in otroke.<br /> <br /> ==Kronotop==<br /> Tako čas kot prostor sta v obravnavani drami precej natančno določena. Informacijo o času dobi bralec že na samem začetku – v uvodnih didaskalijah je zapisano, da je dogajalni čas leto 1948, teden ali dva spomladi (isti podatek glede letnega časa izvemo tudi iz dialoga). <br /> <br /> Informacije o dogajalnem prostoru nam avtor sicer ne poda v uvodnih didaskalijah pred začetkom samega teksta, kot to stori pri času, vendar prostoru lahko sledimo dokaj natančno skozi didaskalije, ki uvajajo vsak začetek novega dejanja. Na prostor dogajanja (nekje na Primorskem) lahko sklepamo tudi iz nekaj narečnih izrazov (ki so tipični za primorsko narečje, razlikovalni od vseh drugih narečij, npr. 'flaškon', 'kartoline' ipd.), ki jih uporabljajo osebe, označene kot domačini.<br /> <br /> Delež didaskalij v Prihodnje, odhodnje je precej velik, vsako dejanje uvajajo precej obširne didaskalije in skoraj vsak prizor – bolj ali manj obširne – tudi zaključujejo. Krajše didaskalije se pojavljajo tudi med samim dialogom (kot napotki za igralce), nekaj pa je tudi »samostojnejših«, takih, ki se od dialoga odcepijo in služijo kot napotek bralcu o tem, kako naj bere.<br /> <br /> ==Osebe==<br /> Podobno, kot je avtor dal bralcu natančne podatke o kronotopu, mu v Prihodnje, odhodnje daje natančne podatke tudi o osebah. Precej obširna posredna in neposredna karakterizacija oseb je dana že na samem začetku komedije. V Prihodnje, odhodnje nastopa 25 oseb, vendar pa v posameznem prizoru nastopata večidel le po dve osebi. Ker so osebe podrobno predstavljene na začetku drame, bom v nadaljevanju predstavila le nekaj pomembnejših.<br /> <br /> Teta Malka (Amalija) je stara dobrih 50 let, je drobna, suha, nosi očala, je tudi klepetava, bistra in dobrodušna. Iz začetnega opisa izvemo še, da je sicer šivilja (ki pa ves čas le nekaj krpa in predeluje), a je ta njen poklic sekundaren, saj je hodila v meščansko šolo, ki pa jo je zaradi obubožanja družine morala pustiti. Nekoliko ji je žal zamujenega življenja (zdaj se nam predstavlja kot preprosta ženska, pravi, da je zanjo Pavletovo pisanje preveč zahtevno, zanjo so večernice in pratika), nikoli se ni poročila, vendar pa je kljub temu vedra, vitalna ženska (sama pravi, da se ne smemo ozirati na preteklost, na vojno, misliti je treba naprej, tudi Pavle pravi o njej, da ji razmere niso vzele dobre volje). Njen pogled na svet ni črno-bel. <br /> <br /> Teta Malka živi skupaj z bratom, stricem Jožkom, ki je nekaj let mlajši od nje, je medvedje postave, »zdrave kmečke pameti« (Fišer, 2) in precej molčeč. Skozi tekst se nam pokaže kot garač, ves čas le dela na njivi.<br /> <br /> K teti Malki in stricu Jožku pride po vrnitvi iz tujine živet njun 40-letni nečak Pavle Rojc (po poklicu je pisatelj). Med njim in domačim krajem, v katerega se je po desetih letih vrnil, je nastal nekakšen prepad, v tem svojem starem, a vendar novem okolju se počuti tujca (kar nam avtor pokaže tudi na jezikovni ravni: Pavle na pozdrav »Smrt fašizmu« nikoli ne odgovori s »Svoboda narodu«, takega pozdrava pač ni vajen), tudi sam o sebi meni: »/…/ jaz sem res iz drugega sveta /…/« (Fišer, 96). Skozi dialoge izvemo del njegove preteklosti: bil je v zaporu in ko so ga izpustili, je odšel v Jugoslavijo, malo je študiral, ker pa ga je vojna prehitela, je odšel v London. Župnik o njem pravi, da je »/…/ zanimiv človek, bistra glava in čuteča duša /…/« (Fišer, 58). <br /> <br /> Jelka je učiteljica, stara je okrog 35 let, je odločna (takšna se nam pokaže v odnosu do Precednika), predvojna komunistka, o njej po vasi govorijo, da lovi moške. Vzgaja vojno siroto. Sama o sebi pravi, da je »okorela antikristka« (Fišer, 59).<br /> <br /> 40-leten Franc Poženel je predsednik KLO-ja. Svojo funkcijo je dobil naključno; ko je za časa ustanavljanja nove oblasti prišla v vas neka delegacija, ki je želela, da vaščani izberejo predsednika, se je našel nek Ferdo, ki je rekel, da oni že imajo precednika. Tako je Poženel postal Predsednik. Ime Precednik je dobil po svoji lastnosti: skozi luknjo v zobovju zna »virtuozno precediti pljunek« (Fišer, 3).<br /> <br /> Ivan (Pavletov bratranec v tretjem kolenu) je star okrog 25 let in je vojna sirota. Ivan je žilave, ne visoke postave, zagnan, optimističen, tudi nekoliko naiven in ne prav bister. Ima le pet razredov osnovne šole in je komunist. Skozi dialog izvemo, da je tajnik KLO in ves čas govori nekakšna socialistična gesla, zelo si želi, da bi se povzpel, zato slepo uboga nadrejene. Na koncu mu uspe postati predsednik. Teta Malka Ivana označi za dobrega fanta (Fišer, 78), Jelka pa o njem reče, da je poštenjak (Fišer, 95). Ivan ima 20-letno zaročenko Fanico.<br /> <br /> Poleg že omenjenih oseb nastopajo še Polde, Štefan in njegova žena Slavka, Dragec, Ančka, Drejče, Stanko, Tihi, Vodnik Jugoslovanske armade, Lazić, Spahija, Župnik, Faničina mama Micka, Silvana, Lučka, Rezka in Cvetko.<br /> <br /> ==Jezik==<br /> <br /> Glede jezika v Prihodnje, odhodnje lahko rečemo, da tako v dialogu kot v stranskem tekstu prevladuje uporaba knjižne zvrsti, ki pa se – na obeh mestih – meša s pogovornim jezikom in z narečnimi izrazi (zanimivo, da posamezne besede iz pogovornega jezika najdemo tudi v didaskalijah, prim. potlej, šnofljat, plac). Jezik v tej drami ni izrazito sredstvo razslojevanja oseb, čeprav pri nekaterih osebah res opazimo večji delež narečnih (primorskih) izrazov (narečno je tudi sklanjanje tipa Jožko – Jožkota), s čimer je avtor nekatere osebe, vsaj nekoliko bolj »lokaliziral«; oseba z večjim deležem uporabe narečnega jezika je npr. teta Malka. <br /> <br /> Vulgarno izrazje je omejeno na besedo 'kurbarija' (Fišer, 23) in stavek 'u kurac, u pičku materinu' (Fišer, 44).<br /> <br /> V sicer slovenski tekst se vrivajo srbohrvaške besede – srbohrvaščino govorijo člani Jugoslovanske armade, ko zajamejo Ivana. Srbohrvaščina je predstavljena kot jezik vojske, kar je v tistem času tudi bila.<br /> <br /> V tekstu je dobro prikazana tudi Jožkova redkobesednost, saj govori malo in le bistvene stvari.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje je tudi nekaj duhovitih mest (prim. str. 22, 23). Že na ravni izbire nadimka Poželenelu se kaže nekakšna besedna igra – Precednik je zato, ker zna »virtuozno precediti pljunek« (Fišer, 3). Besedna igra je uporabljena tudi pri poimenovanju pripadnikov Jugoslovanske armade, kot razloži teta Jelka, so to družeti, ker so ves čas govorili »druže sem, druže tja, in tako …« (Fišer, 7), ali pa pri uporabi stalne besedne zveze namesto dobesedne, npr. na str. 45: »Piši, pisatelj!« - »Nimam papirja …« - »Ne rabiš papirja! Piši me … v rit, 'pisatelj'!«. Duhovito pa deluje tudi izraba lažnega prijatelja pucati, ki v slovenščini pogovorno pomeni 'čistiti', v srbohrvaščini pa 'streljati', v »pucaj z metlo«. Besede, ki jim avtor hoče dati poseben poudarek (to je seveda lažje uprizoriti, kot napisati), so v narekovajih. Najdemo tudi mesto, kjer je prikazana nekakšna igra z jezikom, Stanko namesto besede kontrarevolucija uporabi kontrarevorucija in kotralevorucija.<br /> <br /> Skozi jezikovno prizmo je (med drugim) prikazana tudi Ivanova vdanost času, ki mu pripada – kaže se v uporabi neslovenskih besed, npr. zadatki, nedostatki, dužnost, ki kot take pri Jelki vzbujajo neko posebno pozornost, pravi jim »funkcionarska latovščina« (Fišer, 11) in nič se nam ne zdi, da jo tudi odobrava.<br /> <br /> ==Interpretacija==<br /> <br /> Žanrska oznaka Prihodnje, odhodnje (drama je sestavljena iz 12 dejanj) je dana že v podnaslovu: komedija, melodrama, čeprav avtor meni, da bi se jo dalo brati tudi kot komedijo, je sam ne razume tako (podnaslov je torej nekoliko provokativen): »Jaz osebno tega ne vidim kot komedijo. Je igra, ki ima zelo veliko komičnih elementov, ni pa komedija. Če pa jo nekdo vidi predvsem kot komedijo … najbrž ne bom zelo blažen pri tem, reči pa, da je to narobe, pa najbrž tudi ne bi bilo prav.« (Korun, 2006/07: 66), Prihodnje, odhodnje je torej »med tragedijo in komedijo« (Gombač, 2006: 14). O tem, kako sta povezani tragedija in komedija, izvemo tudi iz dialoga v drami, obakrat skozi Precednikov govor: »/…/ veste, kakšna je razlika med komedijo in tragedijo?« /…/ »Razlika je ta, da se komedija dovolj zgodaj konča! Preden se začne ono drugo!« (Fišer, 31) »Če bi igrali igro naprej od tam, kjer se konča komedija, bi dobili takozvano tragedijo« (Fišer, 84). Kakšen je torej svet, v katerem je komedija le izsek iz njega, nikoli pa njegova celota, ali celo več, nikoli njegov konec? Torej je svet, o kakršnem govori Precednik v osnovi tragičen? Morda je to vojni čas, ki ne prinaša nobenega upanja in pušča za seboj katastrofalne posledice (uničene domove ipd.), za odpravo katerih je potreben velik angažma, »vse je treba spet« (Fišer, 72), Pavle se je vrnil (kot pravi Fišer) v »postkataklizmični čas, čas nastajanja novega sveta« (Korun, 2006/07: 62), »/i/n takoj po takšni veliki katastrofi je svet najbolj odprt, tako za dobro kot za slabo« (Figelj, 2006: 29). Morda pa zato odhaja spet dalje, iskat boljši svet in je on sam »prihodnji« in »odhodnji«, tako kot tovornjaki, ki naloženi (prihodnji) in raztovorjeni (odhodnji) vozijo skozi vas in »peljejo v prihodnji čas« (Fišer, 28). Pavle je kot tujec nekje vmes (M/medtem), starega okolja in časa, ki ga je poznal pred odhodom v tujino, ni več, ker se je vmes zgodila vojna in vse izbrisala, novega pa še ne pozna in mu le s težavo sledi, ali s Fišerjevimi besedami: »Gre za situacijo, ko nisi več tam, tukaj pa še ne.« (Figelj, 2006: 29) Pavletovo tujstvo v novem starem svetu je avtor v Prihodnje, odhodnje nakazal tudi s Pavletovo nepoučenostjo o tem, kako se odzdravi nekomu, ki reče »Smrt fašizmu«. Pavle (takih mest je v tekstu več) namreč nikoli ne odzdravi s »Svobodo narodu«, ampak vselej z neko svojo različico, situacija, ko ga hoče Stanko podučiti o tovrstnem pozdravljanju, je celo rahlo komična. V tekstu se enkrat samkrat zgodi, da Pavle skuša odzdraviti s »Svobodo narodu«, pa se mu še tokrat poskus ponesreči (»Fašizmu smrt – narodu …« /Fišer, 67/), pozneje samoreflektivno ugotavlja, da na tak lep dan spomladi ne more pozdravljati z besedno zvezo, ki vsebuje smrt. Na koncu odide iz vasi, ker je »obupal, da bi lahko znova našel nekdanji … dom svojih besed« (Fišer, 96), kakor mu besede položi na jezik Jelka na koncu.<br /> <br /> Seveda je problemov, ki jih odpira Prihodnje, odhodnje, mnogo. S problemom že omenjenega tujstva je povezano tudi vprašanje ohranitve individualnosti v času, ko se poudarja kolektivizem. Največja individualistka v tem tekstu je Jelka, ki se Precedniku ves čas zoperstavlja in ne dopusti, da bi ji kdo narekoval njeno življenje, ona je »svetla nadgradnja vsakršnih ideologij« (Čuk, 2006). Individualističen (sicer ne tako kot Jelka) pa je tudi Pavle, kar se pokaže tudi skozi njegovo že prej omenjeno odzdravljanje. Nekoliko implicitno je izraženo tudi vprašanje o ohranitvi človeških vrednot v prehodnem času, ki si ga zastavlja župnik, vendar pa njegov govor ne izraža moraliziranja ali pretiranega tarnanja nad časom, pravzaprav je lik župnika predstavljen precej neshematično. Naslednje vprašanje, ki nam ga zastavlja Prihodnje, odhodnje, je vprašanje obstoja umetnika v času, ki ga ne rabi (obnova domovine po vojni potrebuje predvsem fizične delavce za gradnjo; definicija dela v tistem času je omejena na fizično delo). Pavle se seveda skuša nekoliko prilagoditi temu času in tudi sam prime za »delo«, pisanje namreč – kot Pavletu razlaga Stanko – ni delo: »Ne pisat! Delat! (Fišer, 44). Do pisatelja imajo vsi nekakšen čuden odnos, celo več: s pisanjem (ki pa je spet povezano z individualizmom) se človek lahko celo ogrozi, Tihi v šestem poglavju pravi: »/…/ pisanje /je/ nevarna reč. Bolj nevarna celo kot mitraljez. Ker mitraljez moraš najprej imet. In municijo. Pri besedah je pa tako, da je cev tvoja goflja, tvoja neumna betica pa redenik. In tako orožje ima vsak.« (Fišer, 47). Skozi te besede se nam razkriva tudi moč razuma, ki se ne more primerjati z nobeno drugo močjo.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje se pojavita dva pomembnejša motiva, oba sta povezana s tranzitom, na katerega Fišer opozori že na začetku drame. Prvi motiv so kamioni, ki prihajajo in odhajajo (zato so prihodnji in odhodnji). Didaskalije nas sproti opozarjajo na ropot teh tovornjakov, ki vozijo »v prihodnji čas« (Fišer, 28 in 32), čeprav nekaterim (Poldetu) obudijo spomine na vojno, so torej tudi nekakšen simbol gradnje, obnove porušene domovine. Drugi motiv je hrup vlaka, ki bi lahko pomenil povezavo s svetom preko meje, kamor je bilo prepovedano hoditi. Oboje – hrup tovornjakov in hrup vlaka – je prisotno v ozadju in deluje vselej nekoliko grozljivo (ob hrupu kamionov se sprašujemo, kakšen svet bo zgrajen iz materiala, ki ga vozijo – ali bo boljši?), prav tako kot Stanetov smeh, ki se sliši kot »ratata«, oglašanje njegovega orožja, s katerim je streljal (?) ljudi. <br /> <br /> Ostane še vprašanje konca drame. V epilogu vidimo zaljubljenca Fanico in Ivana, kako v nekakšni kinodvorani gledata »film«, podnapisi v filmu pa so njune opazke, ki si jih izmenjujeta med gledanjem. Konec drame pa prinaša še nekaj: kako razumeti Jelkino trditev: »Močno se mi dozdeva, da komedija teče naprej, in potem veš, kaj sledi.«? Njeno dejanje, namreč da je Precednika razkrinkala, zaradi česar je bil premeščen, ji ne daje zadoščenja. Občutek zmage ob tem primerja z občutkom » /…/ odmikanja časa naprej, kot vlak, ki odhaja, ti pa stojiš na peronu in mahaš času, ki se oddaljuje od tebe čedalje manjši.« (Fišer, 93) Na tem mestu se nam odpira vprašanje moralnega ravnanja med vojno, Jelka pravi namreč, da je takšnih ljudi kot je Precednik še več in da so tudi hujši od njega, pa niso odkriti, kaj šele kaznovani. Moralno je med vojno definirano drugače; dovoljeno je tisto, kar dela večina.<br /> <br /> ==Zaključek==<br /> Prihodnje, odhodnje je drama, ki – kot sem zgoraj že nakazala – odpira mnogo problemov, vsaj implicitno vse naštete (odvisno, kako jo beremo) in gotovo še veliko takih, ki so mojemu bralskemu obzorju pričakovanj ostali skriti. Mnogoplastna je tako na ravni dogajanja kot karakterizacije oseb (vsaj za glavne osebe velja, da so predstavljene zelo plastično, predvsem pa postopno, tako, da bralca tudi na tej ravni avtor drži v napetosti) in večpomenska kar se tiče razlage ideje. Seznam oseb na začetku ni redundanten, čeprav bi iz njegove obsežnosti na prvi pogled lahko tako sklepali. Podatki o osebah iz seznama na začetku se smiselno dopolnjujejo s tistimi, ki nam jih razkrije ob branju teksta. Avtorjeva odločitev glede obširne karakterizacije oseb na začetku je verjetno spretna tehnična rešitev: ker je oseb toliko, bi jih najbrž na tako majhnem prostoru kot je eno dejanje, bilo težko natančno okarakterizirati ne da bi dobili na kupu veliko podatkov o osebi, kar najbrž ne bi delovalo kot spontan dialog.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje najdemo nekaj ironičnih mest (tako je npr. mesto, kjer Drejče navdušen nad tehniko pravi, da nam zdaj ni treba več boga, ker imamo »vsemogočno tehniko« (Fišer, 58), takih mest je še več in so pri vsakem literarnem delu lahko le presežek. Dogajanje je skozi dramo dovolj dobro motivirano (posrečena motivacija je npr. Precednikovo streljanje – avtor nam že veliko prej v drami pripravi teren za izpeljavo tega dogodka – kar nekajkrat je omenjeno, da Precednik nosi s seboj opasano pištolo), sprašujemo pa se, kje je Jelka dobila obremenilni dokument zoper Precednika – tega nam tekst ne pojasni. <br /> <br /> In kaj lahko povemo o žanrski oznaki Prihodnje, odhodnje? Podnaslovljena je sicer kot komedija, vendar vemo, da žanrske oznake iz podnaslovov niso vselej smernica, na kakšen način brati delo. Tudi ta tekst je takšen. Zaradi veliko komičnih vložkov lahko (če beremo bolj površinsko) Prihodnje, odhodnje beremo kot komedijo, vendar pa menim, da to oznako s svojo kompleksnostjo, z odpiranjem vprašanj tujstva v domačem okolju, ohranitve individualnosti v novem času, vpliva časa na ljudi, duha kolektivizma, vprašanja pisateljevanja – sama taka vprašanja, ki so aktualna tudi danes – in verjetno še kakšno vsekakor presega. To ni le komedija, ampak komedija, ki se nadaljuje. Sodeč po Prihodnje, odhodnje vsaj slutimo lahko, da med koncem komedije in začetkom tragedije ni prazen prostor, ampak napolnjen z mnogimi kompleksnimi vprašanji.</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Medtem&diff=16567 2007-06-05T19:39:09Z

<p>Manuela: /* Zgodba */</p> <hr /> <div>[[Kategorija:Drame|Medtem]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Medtem]]<br /> <br /> ;Avtor&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; [[Srečko Fišer]] <br /> ;Leto nastanka&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2004<br /> ;Žanr&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; Drama<br /> ;Krstna uprizoritev&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2004 v [[SNG Nova Gorica]]<br /> <br /> <br /> ==Zgodba==<br /> Začetek drame je postavljen v koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer se izvaja tako dezinfekcija oblačil taboriščnikov kot tudi dezinfekcija njih samih. Italijan kemik Aldo je najprej prikazan v lekarni v taborišču, nakar ga vidimo na trgu, kjer sreča Grka, s katerim za lastno preživetje začneta trgovati s stvarmi, prinesenimi iz taborišča (prodajata srajco nekim Poljakom). Aldo ob Grku spozna goljufivost trgovine. Grk je prikazan kot nekdo, ki razume in razlaga življenje Aldu, v življenju mu je pomembna tudi umetnost, filozofija ipd., razlaga, kakšna so pravila preživetja: človek mora biti iznajdljiv. Grk govori o mitičnih časih, ki si jih želimo nazaj: in če se jih spominjamo, je možno, da so nekoč res bili (v antiki?). Vendar pa so se morali končati, da si jih lahko spet želimo nazaj. Njegova filozofija je takšna, da skozi življenje ni možno iti, ne da bi si kakor koli umazali roke, zato si jih moramo umazati z nečim koristnim. Pravi, da se bo po svetovni kataklizmi rodil nov svet, nova Evropa, verjame v povezovanje narodov, čeprav pravi: »Povezovanje narodov ne pomeni, da vojne ni, ampak da se jo poskuša držati na vajetih, da ne izbruhne v vesoljno kataklizmo. In taki poskusi so prej ali slej vedno neuspešni.« (Fišer, 86). Protiutež svetu, v katerem ves čas vlada vojna, je prikaz nekakšne idile v 8. dejanju z naslovom Bukolika – omemba satirov nas popelje v mitične čase (antiko – nekaj teksta je položeno v usta tudi Odiseju, Orfeju, Hadesu in Persefoni), ko je v svetu vladala sreča. Čas po svetovni kataklizmi (po uničevalni vojni) pa je čas prehoda med dvema časoma: starega sveta več ni, ker je uničen, novi pa šele nastaja. Človek tega časa se je znašel v nekem »medsvetju« (Fišer, 86), ki je m e d t e m.</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Sre%C4%8Dko_Fi%C5%A1er&diff=12638 2007-06-05T19:37:59Z

<p>Manuela: /* Značilnosti Fišerjevega opusa */</p> <hr /> <div>[[Kategorija:Ustvarjalci|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Avtorji|Fišer, Srečko]]<br /> [[Priimek ime:=Fišer, Srečko| ]]<br /> <br /> &lt;div style=&quot;float: right&quot;&gt;[[Slika:fiser1.jpg|Srečko Fišer. |thumb|Srečko Fišer. Foto: Atelje Pavšič - Zavadlav]]&lt;/div&gt;<br /> <br /> ==Življenjepis==<br /> Srečko Fišer se je rodil 15. 6. 1953 v Ajdovščini, maturiral je na novogoriški gimnaziji, leta 1977 pa je diplomiral na [http://www.ff.uni-lj.si Filozofski fakulteti v Ljubljani] iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenskega jezika in književnosti. Od leta 1977 do 1979 je bil lektor za slovenski jezik na univerzi v Nottinghamu v Veliki Britaniji, od leta 1981 je gledališki lektor in pri marsikateri predstavi tudi neavtorizirani dramaturški sodelavec v ''[http://www.sng-ng.si/ Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica]'' (prej Primorsko dramsko gledališče), kjer je bil v sezoni 1989/90 tudi umetniški vodja. Njegova poglavitna dejavnost je prevajanje, prevaja angleško-ameriško in italijansko literaturo (prevaja pa tudi iz francoščine), piše tudi literarne kritike, eseje in študije h knjižnim izdajam svojih prevodov. Srečko Fišer velja za enega najbolj cenjenih prevajalcev v Sloveniji.<br /> <br /> ==Prevajalsko delo==<br /> Prevodi dram<br /> *''[[Ettore Petrolini: Chicchignola]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Šest oseb išče avtorja]]'', 1984, 2001<br /> *''[[Pier Paolo Pasolini: Orgija]]'', 1985<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Velika magija]]'', Gledališki list, 2001/02<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Božič pri Cupiellovih]]''<br /> *''[[John Webster: Vojvodinja Malfijska]]'', 1987<br /> *''[[Alan Ayckbourn: Razglašeni zbor]]'', 1989<br /> *''[[Carlo Goldoni: Pahljača]]''<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Lubjezen, uojska, lakota]]'', skupaj z I. Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Luigi Pirandello: Henrik IV.]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Kot me ti hočeš]]''<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Ni bila peta, bila je deveta]]''<br /> *''[[Howard Barker: Ljubezen dobrega moža]]'', 1994<br /> *''[[Eugène Ionesco: Plešasta pevka]]''<br /> *''[[Eugène Ionesco: Delirij v dvoje]]''<br /> *''[[Sam Shepard: Misel lažnivka ]]'', 1995<br /> *''[[Jim Cartwright: Dva]]'', 1997<br /> *''[[Pierre de Marivaux: Disput]]'', 1996<br /> *''[[Peter Barnes: Ni tako slabo kot zgleda]]''<br /> *''[[Samuel Beckett: Konec igre]]'', 1998<br /> *''[[Neil Simon: Jetnik Druge avenije]]'', 1998<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Muhca]]'', skupaj z Iztokom Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Sluga dveh gospodarjev]]'', 1999<br /> *''[[David Ives: Zadet pravi čas]]'', 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Beneška dvojčka]]'', 2003<br /> *''[[Ken Ludwig: Ti nori tenorji]]''<br /> *''[[Carlo Gozzi: Zeleni ptiček]]'', 2004<br /> *''[[Christopher Marlowe: Edward Drugi]]'', 1997<br /> *''[[Oscar Wilde: Saloma]]'', 2006<br /> *''[[Arturo Annecchino: Alica]]'', 2005<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Monologi]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Seminčè]]''<br /> <br /> Prevodi proze<br /> <br /> *''[[Henry James: Obrat vijaka]]'', 1982<br /> *''[[Umberto Eco: Ime rože]]'', 1984, 1985, 1999, 2004, 2006<br /> *''[[Virginia Woolf: Valovi]]'', 1986<br /> *''[[Italo Svevo: Kratko sentimentalno potovanje]]'', 1988<br /> *''[[Italo Calvino: Nevidna mesta]]''<br /> *''[[Italo Calvino: Grad prekrižanih usod]]'', 1990<br /> *''[[Elsa Morante: Aracoeli]]'', 1993<br /> *''[[Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva]]'', 1995<br /> *''[[William Faulkner: V smrtni uri]]'', 1996<br /> *Antologija ''[[Odgrnjena tančica]]'': iz angleške kratke proze (XIX. stoletja) s &quot;fantastično&quot; tematiko, 2000<br /> *''[[Giovanni Verga: Rdečelasec Hudadlaka]]'', izbrane novele, skupaj z Nikom Koširjem in Nikom Kuretom, 1983<br /> <br /> Prevodi poezije<br /> <br /> *''[[William Shakespeare: Soneti]]'', 2005<br /> *izbor poezije Torquata Tassa z naslovom ''[[Ljubezen je duša sveta]]'', 2004<br /> <br /> Prevodi esejistike<br /> <br /> *''[[Arnaldo Momigliano: Razprave iz historiografije II.]]'', prva knjiga skupaj s prevajalcema Ervinom Hladnikom Milharčičem in Jožetom Vogrincem, druga knjiga samostojen prevod, 1988<br /> *''[[Eugenio Garin: Spisi o humanizmu in renesansi]]'', 1993<br /> *''[[Giovanni Levi: Nematerialna dediščina: življenjska pot piemontskega eksorcista iz XVII. stoletja]]'', 1995<br /> <br /> ==Naslovi dram==<br /> *''[[Lucija in Ambrozij]]''. Libreto za »enodejansko pravljično operico« (po noveli Zasuk Marka Švabića), 1989<br /> *''[[Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka]]''. Mladinska basen, 1994<br /> *''[[Tistega lepega dne]]''. Odrska priredba scenarija Pesem in pevci ter novele Tistega lepega dne Cirila Kosmača, 1988<br /> *''[[Prihodnje, odhodnje]]''. Komedija, melodrama, 2003<br /> *''[[Kraljica Margot]]''. Odrska priredba romana Alexandra Dumasa ter filmskega scenarija Danièle Thompson in Patricea Chéreauja, 1988<br /> *''[[Medtem]]''. Po motivih romana Premirje Prima Levija, 2004<br /> <br /> &lt;div style=&quot;text-align: right;&quot;&gt;[[#top|na vrh]]&lt;/div&gt;<br /> ===Celotna besedila===<br /> *{{Doc|MEDTEM.pdf|Medtem ©}}<br /> *{{Doc|PRIHODNJE.pdf|Prihodnje, odhodnje ©}}<br /> *{{Doc|LISJAK.pdf|Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka ©}}<br /> <br /> ==Galerija==<br /> &lt;gallery&gt;<br /> Slika:prihodnje fiser.jpg|<br /> Slika:Prihodnje.jpg|<br /> Slika:pet.jpg|<br /> Slika:sest.jpg|<br /> Slika:stiri.jpg|<br /> Slika:medtem fiser.jpg|<br /> Slika:Medtem.jpg|<br /> Slika:Medtemm.jpg|<br /> &lt;/gallery&gt;<br /> <br /> <br /> ==Nagrade==<br /> <br /> Za prevajalsko delo<br /> <br /> *1997 ''[[Sovretova nagrada]]'' za prevod romana V smrtni uri in prevod romana Ostanki dneva<br /> *2001 ''[[Bevkova nagrada]]'' za prevajalske dosežke<br /> <br /> Za dramsko ustvarjanje<br /> <br /> *2005 ''[[nagrada Dominika Smoleta]]'' za dramsko besedilo na ''[[Borštnikovem srečanju]]'' za dramo Medtem<br /> *2004 nominacija za ''[[Grumovo nagrado]]'' za dramo Prihodnje, odhodnje<br /> <br /> ==Značilnosti Fišerjevega opusa==<br /> Srečko Fišer se v svojih dramskih tekstih ukvarja z vprašanji vpliva časa/dogodkov na ljudi (npr. muk koncentracijskega taborišča in nošenja bremena spomina nanj), z vprašanji znajdevanja človeka v novem času, ki ni več stari čas (ker ga je pokopala svetovna kataklizma) in tudi še ne novi, ker ga je treba šele ustvariti (občutek, ki preveva človeka, ki se znajde v takem svetu, je občutek brezdomstva, »izgubljenosti v 'medsvetju'«), vpliva ideologije na posameznika in ohranitev posameznikovega bistva v obdobju kolektivizma, po vojni, ko so vsi ljudje težili k istemu cilju, k obnovi porušenega sveta(o tem govori drama Prihodnje, odhodnje). Skozi Fišerjevo dramatiko se nam razkrivajo tudi vprašanja človeške vesti ob nečloveškem ravnanju s sočlovekom (vojaki v taboriščih) in vprašanja sveta, ki sreče ne pozna več, nanjo ohranja le spomin (če imamo spomin na srečen svet, je torej možno, da je kdaj tak svet res obstajal, kot nam pravi Grk v Medtem). Današnji »časi so hudi in svet je surov; / za šibke je v njem obstoj negotov« (pravi Jakob Jež v basni Vonj poljskega zajca); stvari ljudi poneumljajo do te mere, da se briše meja med tipično človeškim, tipično živalskim in tipično predmetnim. Današnji človek je ujet v banalnosti, ker je izgubil srečo, jo nadomešča s stvarmi (mobiteli in beemveji) in zabavami brez vsebine, a je nadomestiti ne more.<br /> <br /> ==Viri in literatura==<br /> *Tadeja Zupan Arsov: Srečko Fišer: Malo vitalizma ne škodi temu narodu; Delo, 10. 6. 2002 (književni listi). Str. 5.<br /> *Marij Čuk: Prijetno gledljiva uprizoritev novitete Prihodnje, odhodnje; Primorski dnevnik, 29. 12. 2006. Str. 12.<br /> *Klavdija Figelj: Gre za nostalgijo po utopiji; Primorske novice, 22. 12. 2006. Str. 29.<br /> *Srečko Fišer: Medtem. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2.<br /> *Srečko Fišer: Prihodnje, odhodnje. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3.<br /> *Srečko Fišer: Izvirno in neizvirno, dramatizacija in drama. Literatura, letn. 18, št. 175/6 (2006). Str. 144–152.<br /> *Anja Golob: Tovornjaki v svetlo bodočnost; Večer, 6. 1. 2007.<br /> *Andraž Gombač: Roke, ki nemo kujejo; Primorske novice, 27. 12. 2006. Str. 14.<br /> *Andraž Gombač: Svet živi od pozabljanja; Primorske novice, 19. 11. 2004. Str. 16.<br /> *Diana Koloini: Uprizoritev nemogočega; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 57–61.<br /> *Diana Koloini: Poslušati; Primorska srečanja, 19, št. 170/171 (1995). Str. 502–7.<br /> *Barbara Korun: Predstava je tudi krhka stvar; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3. Str. 61–66. <br /> *Martina Mrhar: Dialekt ni le ornament; Gledališki list SNG Nova Gorica, letn. 46, št. 1. Str. 6–11.<br /> *Slavko Pezdir: Scenes from the middleworld; Delo, 27. 9. 2004.<br /> *Špela Virant: In hoc signo vinces; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 53–56.<br /> *Ciril Zlobec: Univerzalnost Levijeve osebne izkušnje; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 5, št. 2. Str. 50–53.<br /> *Drago Bajt: Slovenski kdo je kdo. Ljubljana: Nova revija, 1999.<br /> *Elektronska pošta Srečka Fišerja.<br /> *Predavanja doc. dr. Mateje Pezdirc Bartol pri predmetu izbrana poglavja iz literarne vede v šolskem letu 2006/07.<br /> <br /> [[spol:=M| ]] <br /> [[rojstni dan:=15. junij| ]] <br /> [[leto rojstva:=1953| ]] <br /> [[kraj rojstva:=Ajdovščina| ]] <br /> [[študij::Filozofska fakulteta| ]]<br /> <br /> ==Bibliografija==<br /> ==Zunanje povezave==</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Sre%C4%8Dko_Fi%C5%A1er&diff=12637 2007-06-05T19:36:33Z

<p>Manuela: /* Življenjepis */</p> <hr /> <div>[[Kategorija:Ustvarjalci|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Avtorji|Fišer, Srečko]]<br /> [[Priimek ime:=Fišer, Srečko| ]]<br /> <br /> &lt;div style=&quot;float: right&quot;&gt;[[Slika:fiser1.jpg|Srečko Fišer. |thumb|Srečko Fišer. Foto: Atelje Pavšič - Zavadlav]]&lt;/div&gt;<br /> <br /> ==Življenjepis==<br /> Srečko Fišer se je rodil 15. 6. 1953 v Ajdovščini, maturiral je na novogoriški gimnaziji, leta 1977 pa je diplomiral na [http://www.ff.uni-lj.si Filozofski fakulteti v Ljubljani] iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenskega jezika in književnosti. Od leta 1977 do 1979 je bil lektor za slovenski jezik na univerzi v Nottinghamu v Veliki Britaniji, od leta 1981 je gledališki lektor in pri marsikateri predstavi tudi neavtorizirani dramaturški sodelavec v ''[http://www.sng-ng.si/ Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica]'' (prej Primorsko dramsko gledališče), kjer je bil v sezoni 1989/90 tudi umetniški vodja. Njegova poglavitna dejavnost je prevajanje, prevaja angleško-ameriško in italijansko literaturo (prevaja pa tudi iz francoščine), piše tudi literarne kritike, eseje in študije h knjižnim izdajam svojih prevodov. Srečko Fišer velja za enega najbolj cenjenih prevajalcev v Sloveniji.<br /> <br /> ==Prevajalsko delo==<br /> Prevodi dram<br /> *''[[Ettore Petrolini: Chicchignola]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Šest oseb išče avtorja]]'', 1984, 2001<br /> *''[[Pier Paolo Pasolini: Orgija]]'', 1985<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Velika magija]]'', Gledališki list, 2001/02<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Božič pri Cupiellovih]]''<br /> *''[[John Webster: Vojvodinja Malfijska]]'', 1987<br /> *''[[Alan Ayckbourn: Razglašeni zbor]]'', 1989<br /> *''[[Carlo Goldoni: Pahljača]]''<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Lubjezen, uojska, lakota]]'', skupaj z I. Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Luigi Pirandello: Henrik IV.]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Kot me ti hočeš]]''<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Ni bila peta, bila je deveta]]''<br /> *''[[Howard Barker: Ljubezen dobrega moža]]'', 1994<br /> *''[[Eugène Ionesco: Plešasta pevka]]''<br /> *''[[Eugène Ionesco: Delirij v dvoje]]''<br /> *''[[Sam Shepard: Misel lažnivka ]]'', 1995<br /> *''[[Jim Cartwright: Dva]]'', 1997<br /> *''[[Pierre de Marivaux: Disput]]'', 1996<br /> *''[[Peter Barnes: Ni tako slabo kot zgleda]]''<br /> *''[[Samuel Beckett: Konec igre]]'', 1998<br /> *''[[Neil Simon: Jetnik Druge avenije]]'', 1998<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Muhca]]'', skupaj z Iztokom Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Sluga dveh gospodarjev]]'', 1999<br /> *''[[David Ives: Zadet pravi čas]]'', 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Beneška dvojčka]]'', 2003<br /> *''[[Ken Ludwig: Ti nori tenorji]]''<br /> *''[[Carlo Gozzi: Zeleni ptiček]]'', 2004<br /> *''[[Christopher Marlowe: Edward Drugi]]'', 1997<br /> *''[[Oscar Wilde: Saloma]]'', 2006<br /> *''[[Arturo Annecchino: Alica]]'', 2005<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Monologi]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Seminčè]]''<br /> <br /> Prevodi proze<br /> <br /> *''[[Henry James: Obrat vijaka]]'', 1982<br /> *''[[Umberto Eco: Ime rože]]'', 1984, 1985, 1999, 2004, 2006<br /> *''[[Virginia Woolf: Valovi]]'', 1986<br /> *''[[Italo Svevo: Kratko sentimentalno potovanje]]'', 1988<br /> *''[[Italo Calvino: Nevidna mesta]]''<br /> *''[[Italo Calvino: Grad prekrižanih usod]]'', 1990<br /> *''[[Elsa Morante: Aracoeli]]'', 1993<br /> *''[[Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva]]'', 1995<br /> *''[[William Faulkner: V smrtni uri]]'', 1996<br /> *Antologija ''[[Odgrnjena tančica]]'': iz angleške kratke proze (XIX. stoletja) s &quot;fantastično&quot; tematiko, 2000<br /> *''[[Giovanni Verga: Rdečelasec Hudadlaka]]'', izbrane novele, skupaj z Nikom Koširjem in Nikom Kuretom, 1983<br /> <br /> Prevodi poezije<br /> <br /> *''[[William Shakespeare: Soneti]]'', 2005<br /> *izbor poezije Torquata Tassa z naslovom ''[[Ljubezen je duša sveta]]'', 2004<br /> <br /> Prevodi esejistike<br /> <br /> *''[[Arnaldo Momigliano: Razprave iz historiografije II.]]'', prva knjiga skupaj s prevajalcema Ervinom Hladnikom Milharčičem in Jožetom Vogrincem, druga knjiga samostojen prevod, 1988<br /> *''[[Eugenio Garin: Spisi o humanizmu in renesansi]]'', 1993<br /> *''[[Giovanni Levi: Nematerialna dediščina: življenjska pot piemontskega eksorcista iz XVII. stoletja]]'', 1995<br /> <br /> ==Naslovi dram==<br /> *''[[Lucija in Ambrozij]]''. Libreto za »enodejansko pravljično operico« (po noveli Zasuk Marka Švabića), 1989<br /> *''[[Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka]]''. Mladinska basen, 1994<br /> *''[[Tistega lepega dne]]''. Odrska priredba scenarija Pesem in pevci ter novele Tistega lepega dne Cirila Kosmača, 1988<br /> *''[[Prihodnje, odhodnje]]''. Komedija, melodrama, 2003<br /> *''[[Kraljica Margot]]''. Odrska priredba romana Alexandra Dumasa ter filmskega scenarija Danièle Thompson in Patricea Chéreauja, 1988<br /> *''[[Medtem]]''. Po motivih romana Premirje Prima Levija, 2004<br /> <br /> &lt;div style=&quot;text-align: right;&quot;&gt;[[#top|na vrh]]&lt;/div&gt;<br /> ===Celotna besedila===<br /> *{{Doc|MEDTEM.pdf|Medtem ©}}<br /> *{{Doc|PRIHODNJE.pdf|Prihodnje, odhodnje ©}}<br /> *{{Doc|LISJAK.pdf|Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka ©}}<br /> <br /> ==Galerija==<br /> &lt;gallery&gt;<br /> Slika:prihodnje fiser.jpg|<br /> Slika:Prihodnje.jpg|<br /> Slika:pet.jpg|<br /> Slika:sest.jpg|<br /> Slika:stiri.jpg|<br /> Slika:medtem fiser.jpg|<br /> Slika:Medtem.jpg|<br /> Slika:Medtemm.jpg|<br /> &lt;/gallery&gt;<br /> <br /> <br /> ==Nagrade==<br /> <br /> Za prevajalsko delo<br /> <br /> *1997 ''[[Sovretova nagrada]]'' za prevod romana V smrtni uri in prevod romana Ostanki dneva<br /> *2001 ''[[Bevkova nagrada]]'' za prevajalske dosežke<br /> <br /> Za dramsko ustvarjanje<br /> <br /> *2005 ''[[nagrada Dominika Smoleta]]'' za dramsko besedilo na ''[[Borštnikovem srečanju]]'' za dramo Medtem<br /> *2004 nominacija za ''[[Grumovo nagrado]]'' za dramo Prihodnje, odhodnje<br /> <br /> ==Značilnosti Fišerjevega opusa==<br /> Srečko Fišer se v svojih dramskih tekstih ukvarja z vprašanji vpliva časa/dogodkov na ljudi (npr. muk koncentracijskega taborišča in nošenja bremena spomina nanj), z vprašanji znajdevanja človeka v novem času, ki ni več stari čas (ker ga je pokopala svetovna kataklizma) in tudi še ne novi, ker ga je treba šele ustvariti (občutek, ki preveva človeka, ki se znajde v takem svetu, je občutek brezdomstva, »izgubljenosti v 'medsvetju'«), vpliva ideologije na posameznika in ohranitev posameznikovega bistva v obdobju kolektivizma, po vojni, ko so vsi ljudje za eno – za obnovo porušenega sveta (o tem govori drama Prihodnje, odhodnje). Skozi Fišerjevo dramatiko se nam razkrivajo tudi vprašanja človeške vesti ob nečloveškem ravnanju s sočlovekom (vojaki v taboriščih) in vprašanja sveta, ki sreče ne pozna več, nanjo ohranja le spomin (če imamo spomin na srečen svet, je torej možno, da je kdaj tak svet res obstajal, kot nam pravi Grk v Medtem). Današnji »časi so hudi in svet je surov; / za šibke je v njem obstoj negotov« (pravi Jakob Jež v basni Vonj poljskega zajca); stvari ljudi poneumljajo do te mere, da se briše meja med tipično človeškim, tipično živalskim in tipično predmetnim. Današnji človek je ujet v banalnosti, ker je izgubil srečo, jo nadomešča s stvarmi (mobiteli in beemveji) in zabavami brez vsebine, a je nadomestiti ne more.<br /> <br /> ==Viri in literatura==<br /> *Tadeja Zupan Arsov: Srečko Fišer: Malo vitalizma ne škodi temu narodu; Delo, 10. 6. 2002 (književni listi). Str. 5.<br /> *Marij Čuk: Prijetno gledljiva uprizoritev novitete Prihodnje, odhodnje; Primorski dnevnik, 29. 12. 2006. Str. 12.<br /> *Klavdija Figelj: Gre za nostalgijo po utopiji; Primorske novice, 22. 12. 2006. Str. 29.<br /> *Srečko Fišer: Medtem. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2.<br /> *Srečko Fišer: Prihodnje, odhodnje. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3.<br /> *Srečko Fišer: Izvirno in neizvirno, dramatizacija in drama. Literatura, letn. 18, št. 175/6 (2006). Str. 144–152.<br /> *Anja Golob: Tovornjaki v svetlo bodočnost; Večer, 6. 1. 2007.<br /> *Andraž Gombač: Roke, ki nemo kujejo; Primorske novice, 27. 12. 2006. Str. 14.<br /> *Andraž Gombač: Svet živi od pozabljanja; Primorske novice, 19. 11. 2004. Str. 16.<br /> *Diana Koloini: Uprizoritev nemogočega; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 57–61.<br /> *Diana Koloini: Poslušati; Primorska srečanja, 19, št. 170/171 (1995). Str. 502–7.<br /> *Barbara Korun: Predstava je tudi krhka stvar; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3. Str. 61–66. <br /> *Martina Mrhar: Dialekt ni le ornament; Gledališki list SNG Nova Gorica, letn. 46, št. 1. Str. 6–11.<br /> *Slavko Pezdir: Scenes from the middleworld; Delo, 27. 9. 2004.<br /> *Špela Virant: In hoc signo vinces; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 53–56.<br /> *Ciril Zlobec: Univerzalnost Levijeve osebne izkušnje; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 5, št. 2. Str. 50–53.<br /> *Drago Bajt: Slovenski kdo je kdo. Ljubljana: Nova revija, 1999.<br /> *Elektronska pošta Srečka Fišerja.<br /> *Predavanja doc. dr. Mateje Pezdirc Bartol pri predmetu izbrana poglavja iz literarne vede v šolskem letu 2006/07.<br /> <br /> [[spol:=M| ]] <br /> [[rojstni dan:=15. junij| ]] <br /> [[leto rojstva:=1953| ]] <br /> [[kraj rojstva:=Ajdovščina| ]] <br /> [[študij::Filozofska fakulteta| ]]<br /> <br /> ==Bibliografija==<br /> ==Zunanje povezave==</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Sre%C4%8Dko_Fi%C5%A1er&diff=12636 2007-05-28T06:49:03Z

<p>Manuela: /* Viri in literatura */</p> <hr /> <div>[[Kategorija:Ustvarjalci|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Avtorji|Fišer, Srečko]]<br /> [[Priimek ime:=Fišer, Srečko| ]]<br /> <br /> &lt;div style=&quot;float: right&quot;&gt;[[Slika:fiser1.jpg|Srečko Fišer. |thumb|Srečko Fišer. Foto: Atelje Pavšič - Zavadlav]]&lt;/div&gt;<br /> <br /> ==Življenjepis==<br /> Srečko Fišer se je rodil 15. 6. 1953 v Ajdovščini, maturiral je na novogoriški gimnaziji, leta 1977 pa je diplomiral na [http://www.ff.uni-lj.si Filozofski fakulteti v Ljubljani] iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenskega jezika in književnosti. Od leta 1977 do 1979 je bil lektor za slovenski jezik na univerzi v Nottinghamu v Veliki Britaniji, od leta 1981 je gledališki lektor in pri marsikateri predstavi tudi neavtorizirani dramaturški sodelavec v ''[http://www.sng-ng.si/ Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica]'' (prej Primorsko dramsko gledališče), kjer je bil v sezoni 1989/90 tudi umetniški vodja. Njegova poglavitna dejavnost je prevajanje, prevaja angleško-ameriško in italijansko literaturo (prevaja pa tudi iz francoščine), piše tudi literarne kritike, eseje in študije h knjižnim izdajam svojih prevodov.<br /> <br /> ==Prevajalsko delo==<br /> Prevodi dram<br /> *''[[Ettore Petrolini: Chicchignola]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Šest oseb išče avtorja]]'', 1984, 2001<br /> *''[[Pier Paolo Pasolini: Orgija]]'', 1985<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Velika magija]]'', Gledališki list, 2001/02<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Božič pri Cupiellovih]]''<br /> *''[[John Webster: Vojvodinja Malfijska]]'', 1987<br /> *''[[Alan Ayckbourn: Razglašeni zbor]]'', 1989<br /> *''[[Carlo Goldoni: Pahljača]]''<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Lubjezen, uojska, lakota]]'', skupaj z I. Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Luigi Pirandello: Henrik IV.]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Kot me ti hočeš]]''<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Ni bila peta, bila je deveta]]''<br /> *''[[Howard Barker: Ljubezen dobrega moža]]'', 1994<br /> *''[[Eugène Ionesco: Plešasta pevka]]''<br /> *''[[Eugène Ionesco: Delirij v dvoje]]''<br /> *''[[Sam Shepard: Misel lažnivka ]]'', 1995<br /> *''[[Jim Cartwright: Dva]]'', 1997<br /> *''[[Pierre de Marivaux: Disput]]'', 1996<br /> *''[[Peter Barnes: Ni tako slabo kot zgleda]]''<br /> *''[[Samuel Beckett: Konec igre]]'', 1998<br /> *''[[Neil Simon: Jetnik Druge avenije]]'', 1998<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Muhca]]'', skupaj z Iztokom Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Sluga dveh gospodarjev]]'', 1999<br /> *''[[David Ives: Zadet pravi čas]]'', 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Beneška dvojčka]]'', 2003<br /> *''[[Ken Ludwig: Ti nori tenorji]]''<br /> *''[[Carlo Gozzi: Zeleni ptiček]]'', 2004<br /> *''[[Christopher Marlowe: Edward Drugi]]'', 1997<br /> *''[[Oscar Wilde: Saloma]]'', 2006<br /> *''[[Arturo Annecchino: Alica]]'', 2005<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Monologi]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Seminčè]]''<br /> <br /> Prevodi proze<br /> <br /> *''[[Henry James: Obrat vijaka]]'', 1982<br /> *''[[Umberto Eco: Ime rože]]'', 1984, 1985, 1999, 2004, 2006<br /> *''[[Virginia Woolf: Valovi]]'', 1986<br /> *''[[Italo Svevo: Kratko sentimentalno potovanje]]'', 1988<br /> *''[[Italo Calvino: Nevidna mesta]]''<br /> *''[[Italo Calvino: Grad prekrižanih usod]]'', 1990<br /> *''[[Elsa Morante: Aracoeli]]'', 1993<br /> *''[[Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva]]'', 1995<br /> *''[[William Faulkner: V smrtni uri]]'', 1996<br /> *Antologija ''[[Odgrnjena tančica]]'': iz angleške kratke proze (XIX. stoletja) s &quot;fantastično&quot; tematiko, 2000<br /> *''[[Giovanni Verga: Rdečelasec Hudadlaka]]'', izbrane novele, skupaj z Nikom Koširjem in Nikom Kuretom, 1983<br /> <br /> Prevodi poezije<br /> <br /> *''[[William Shakespeare: Soneti]]'', 2005<br /> *izbor poezije Torquata Tassa z naslovom ''[[Ljubezen je duša sveta]]'', 2004<br /> <br /> Prevodi esejistike<br /> <br /> *''[[Arnaldo Momigliano: Razprave iz historiografije II.]]'', prva knjiga skupaj s prevajalcema Ervinom Hladnikom Milharčičem in Jožetom Vogrincem, druga knjiga samostojen prevod, 1988<br /> *''[[Eugenio Garin: Spisi o humanizmu in renesansi]]'', 1993<br /> *''[[Giovanni Levi: Nematerialna dediščina: življenjska pot piemontskega eksorcista iz XVII. stoletja]]'', 1995<br /> <br /> ==Naslovi dram==<br /> *''[[Lucija in Ambrozij]]''. Libreto za »enodejansko pravljično operico« (po noveli Zasuk Marka Švabića), 1989<br /> *''[[Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka]]''. Mladinska basen, 1994<br /> *''[[Tistega lepega dne]]''. Odrska priredba scenarija Pesem in pevci ter novele Tistega lepega dne Cirila Kosmača, 1988<br /> *''[[Prihodnje, odhodnje]]''. Komedija, melodrama, 2003<br /> *''[[Kraljica Margot]]''. Odrska priredba romana Alexandra Dumasa ter filmskega scenarija Danièle Thompson in Patricea Chéreauja, 1988<br /> *''[[Medtem]]''. Po motivih romana Premirje Prima Levija, 2004<br /> <br /> &lt;div style=&quot;text-align: right;&quot;&gt;[[#top|na vrh]]&lt;/div&gt;<br /> ===Celotna besedila===<br /> *{{Doc|MEDTEM.pdf|Medtem ©}}<br /> *{{Doc|PRIHODNJE.pdf|Prihodnje, odhodnje ©}}<br /> *{{Doc|LISJAK.pdf|Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka ©}}<br /> <br /> ==Galerija==<br /> &lt;gallery&gt;<br /> Slika:prihodnje fiser.jpg|<br /> Slika:Prihodnje.jpg|<br /> Slika:pet.jpg|<br /> Slika:sest.jpg|<br /> Slika:stiri.jpg|<br /> Slika:medtem fiser.jpg|<br /> Slika:Medtem.jpg|<br /> Slika:Medtemm.jpg|<br /> &lt;/gallery&gt;<br /> <br /> <br /> ==Nagrade==<br /> <br /> Za prevajalsko delo<br /> <br /> *1997 ''[[Sovretova nagrada]]'' za prevod romana V smrtni uri in prevod romana Ostanki dneva<br /> *2001 ''[[Bevkova nagrada]]'' za prevajalske dosežke<br /> <br /> Za dramsko ustvarjanje<br /> <br /> *2005 ''[[nagrada Dominika Smoleta]]'' za dramsko besedilo na ''[[Borštnikovem srečanju]]'' za dramo Medtem<br /> *2004 nominacija za ''[[Grumovo nagrado]]'' za dramo Prihodnje, odhodnje<br /> <br /> ==Značilnosti Fišerjevega opusa==<br /> Srečko Fišer se v svojih dramskih tekstih ukvarja z vprašanji vpliva časa/dogodkov na ljudi (npr. muk koncentracijskega taborišča in nošenja bremena spomina nanj), z vprašanji znajdevanja človeka v novem času, ki ni več stari čas (ker ga je pokopala svetovna kataklizma) in tudi še ne novi, ker ga je treba šele ustvariti (občutek, ki preveva človeka, ki se znajde v takem svetu, je občutek brezdomstva, »izgubljenosti v 'medsvetju'«), vpliva ideologije na posameznika in ohranitev posameznikovega bistva v obdobju kolektivizma, po vojni, ko so vsi ljudje za eno – za obnovo porušenega sveta (o tem govori drama Prihodnje, odhodnje). Skozi Fišerjevo dramatiko se nam razkrivajo tudi vprašanja človeške vesti ob nečloveškem ravnanju s sočlovekom (vojaki v taboriščih) in vprašanja sveta, ki sreče ne pozna več, nanjo ohranja le spomin (če imamo spomin na srečen svet, je torej možno, da je kdaj tak svet res obstajal, kot nam pravi Grk v Medtem). Današnji »časi so hudi in svet je surov; / za šibke je v njem obstoj negotov« (pravi Jakob Jež v basni Vonj poljskega zajca); stvari ljudi poneumljajo do te mere, da se briše meja med tipično človeškim, tipično živalskim in tipično predmetnim. Današnji človek je ujet v banalnosti, ker je izgubil srečo, jo nadomešča s stvarmi (mobiteli in beemveji) in zabavami brez vsebine, a je nadomestiti ne more.<br /> <br /> ==Viri in literatura==<br /> *Tadeja Zupan Arsov: Srečko Fišer: Malo vitalizma ne škodi temu narodu; Delo, 10. 6. 2002 (književni listi). Str. 5.<br /> *Marij Čuk: Prijetno gledljiva uprizoritev novitete Prihodnje, odhodnje; Primorski dnevnik, 29. 12. 2006. Str. 12.<br /> *Klavdija Figelj: Gre za nostalgijo po utopiji; Primorske novice, 22. 12. 2006. Str. 29.<br /> *Srečko Fišer: Medtem. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2.<br /> *Srečko Fišer: Prihodnje, odhodnje. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3.<br /> *Srečko Fišer: Izvirno in neizvirno, dramatizacija in drama. Literatura, letn. 18, št. 175/6 (2006). Str. 144–152.<br /> *Anja Golob: Tovornjaki v svetlo bodočnost; Večer, 6. 1. 2007.<br /> *Andraž Gombač: Roke, ki nemo kujejo; Primorske novice, 27. 12. 2006. Str. 14.<br /> *Andraž Gombač: Svet živi od pozabljanja; Primorske novice, 19. 11. 2004. Str. 16.<br /> *Diana Koloini: Uprizoritev nemogočega; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 57–61.<br /> *Diana Koloini: Poslušati; Primorska srečanja, 19, št. 170/171 (1995). Str. 502–7.<br /> *Barbara Korun: Predstava je tudi krhka stvar; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3. Str. 61–66. <br /> *Martina Mrhar: Dialekt ni le ornament; Gledališki list SNG Nova Gorica, letn. 46, št. 1. Str. 6–11.<br /> *Slavko Pezdir: Scenes from the middleworld; Delo, 27. 9. 2004.<br /> *Špela Virant: In hoc signo vinces; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 53–56.<br /> *Ciril Zlobec: Univerzalnost Levijeve osebne izkušnje; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 5, št. 2. Str. 50–53.<br /> *Drago Bajt: Slovenski kdo je kdo. Ljubljana: Nova revija, 1999.<br /> *Elektronska pošta Srečka Fišerja.<br /> *Predavanja doc. dr. Mateje Pezdirc Bartol pri predmetu izbrana poglavja iz literarne vede v šolskem letu 2006/07.<br /> <br /> [[spol:=M| ]] <br /> [[rojstni dan:=15. junij| ]] <br /> [[leto rojstva:=1953| ]] <br /> [[kraj rojstva:=Ajdovščina| ]] <br /> [[študij::Filozofska fakulteta| ]]<br /> <br /> ==Bibliografija==<br /> ==Zunanje povezave==</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Prihodnje,_odhodnje&diff=16554 2007-05-28T06:47:01Z

<p>Manuela: /* Zaključek */</p> <hr /> <div>[[Kategorija:Drame|Prihodnje, odhodnje]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Prihodnje, odhodnje]]<br /> <br /> ;Avtor&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; [[Srečko Fišer]] <br /> ;Leto nastanka&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2003<br /> ;Žanr&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; Drama<br /> ;Krstna uprizoritev&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2006 v [[SNG Nova Gorica]]<br /> <br /> ==Zgodba==<br /> Domov, na podeželje, se po desetih letih (leta 1948) z Londona vrne pisatelj Pavle Rojc. Doma naleti na ruševine: uničena sta šola in župnišče pa tudi njegov dom, zato obišče svojo najbližjo sorodnico, teto Malko, ki mu ponudi dom.<br /> <br /> Bolj zagnani vaščani so vneti za nov družbeni red – socializem, vsepovsod se gradi, Drejče popravlja kinoprojektor, da bi v vasi lahko imeli kino, za oskrbo vojske se pobira pridelek ipd. Pavle se od tete Malke odpravi po vasi, da bi se razgledal. V gostilni naleti na Precednika, ki se do njega vede zelo spoštljivo, Stanko, Precednikov pribočnik, ki ga imajo vsi za malo čudnega, pa mu pove naravnost, kar misli: za delo šteje fizično delo, pisateljevanje ni delo, še več: pisateljevati (misliti po svoje, biti individualist) je celo nevarno (podobno misel izreče tudi Tihi). Pavle se seznani tudi z učiteljico Jelko, s katero sta včasih skupaj hodila na učiteljišče. Jelka organizira nekakšno proslavo ob otvoritvi zadružnega doma in za kino zagretim mladincem, obljubi, da bodo morda posneli svoj film. A tu se vmeša Precednik, ki meni, da film ni nobena pridobitev, mladina naj se rajši ukvarja z gledališčem, na proslavi naj rajši zaigrajo kak skeč (in to komedijo), npr. o tem, kako sovražnik izgublja v boju z njimi. Moti ga tudi to, da Jelka vzgaja vojno siroto in zato nima časa za pripravo igre za proslavo. Jelka se Precedniku ves čas zoperstavlja, tak nadzor pa ji je kaplja čez rob; razkrije Precednikove grehe (hrani njegovo prošnjo za sprejem med fašiste), s čimer se Precednik odzove z orožjem, a ga prestreže Drejče, tako da se vse dobro izteče. Precednik je zaradi dokumenta, ki ga bremeni, premeščen drugam, njegovo funkcijo prevzame Ivan, ki je povsem ujet v socialistična gesla. Pavle spozna, da je v novem starem okolju še vedno tujec, zato odhaja. V epilogu v vaškem »kinu« vidimo Ivana s svojo zaročenko Fanico, kako ji obljublja poroko in otroke.<br /> <br /> ==Kronotop==<br /> Tako čas kot prostor sta v obravnavani drami precej natančno določena. Informacijo o času dobi bralec že na samem začetku – v uvodnih didaskalijah je zapisano, da je dogajalni čas leto 1948, teden ali dva spomladi (isti podatek glede letnega časa izvemo tudi iz dialoga). <br /> <br /> Informacije o dogajalnem prostoru nam avtor sicer ne poda v uvodnih didaskalijah pred začetkom samega teksta, kot to stori pri času, vendar prostoru lahko sledimo dokaj natančno skozi didaskalije, ki uvajajo vsak začetek novega dejanja. Na prostor dogajanja (nekje na Primorskem) lahko sklepamo tudi iz nekaj narečnih izrazov (ki so tipični za primorsko narečje, razlikovalni od vseh drugih narečij, npr. 'flaškon', 'kartoline' ipd.), ki jih uporabljajo osebe, označene kot domačini.<br /> <br /> Delež didaskalij v Prihodnje, odhodnje je precej velik, vsako dejanje uvajajo precej obširne didaskalije in skoraj vsak prizor – bolj ali manj obširne – tudi zaključujejo. Krajše didaskalije se pojavljajo tudi med samim dialogom (kot napotki za igralce), nekaj pa je tudi »samostojnejših«, takih, ki se od dialoga odcepijo in služijo kot napotek bralcu o tem, kako naj bere.<br /> <br /> ==Osebe==<br /> Podobno, kot je avtor dal bralcu natančne podatke o kronotopu, mu v Prihodnje, odhodnje daje natančne podatke tudi o osebah. Precej obširna posredna in neposredna karakterizacija oseb je dana že na samem začetku komedije. V Prihodnje, odhodnje nastopa 25 oseb, vendar pa v posameznem prizoru nastopata večidel le po dve osebi. Ker so osebe podrobno predstavljene na začetku drame, bom v nadaljevanju predstavila le nekaj pomembnejših.<br /> <br /> Teta Malka (Amalija) je stara dobrih 50 let, je drobna, suha, nosi očala, je tudi klepetava, bistra in dobrodušna. Iz začetnega opisa izvemo še, da je sicer šivilja (ki pa ves čas le nekaj krpa in predeluje), a je ta njen poklic sekundaren, saj je hodila v meščansko šolo, ki pa jo je zaradi obubožanja družine morala pustiti. Nekoliko ji je žal zamujenega življenja (zdaj se nam predstavlja kot preprosta ženska, pravi, da je zanjo Pavletovo pisanje preveč zahtevno, zanjo so večernice in pratika), nikoli se ni poročila, vendar pa je kljub temu vedra, vitalna ženska (sama pravi, da se ne smemo ozirati na preteklost, na vojno, misliti je treba naprej, tudi Pavle pravi o njej, da ji razmere niso vzele dobre volje). Njen pogled na svet ni črno-bel. <br /> <br /> Teta Malka živi skupaj z bratom, stricem Jožkom, ki je nekaj let mlajši od nje, je medvedje postave, »zdrave kmečke pameti« (Fišer, 2) in precej molčeč. Skozi tekst se nam pokaže kot garač, ves čas le dela na njivi.<br /> <br /> K teti Malki in stricu Jožku pride po vrnitvi iz tujine živet njun 40-letni nečak Pavle Rojc (po poklicu je pisatelj). Med njim in domačim krajem, v katerega se je po desetih letih vrnil, je nastal nekakšen prepad, v tem svojem starem, a vendar novem okolju se počuti tujca (kar nam avtor pokaže tudi na jezikovni ravni: Pavle na pozdrav »Smrt fašizmu« nikoli ne odgovori s »Svoboda narodu«, takega pozdrava pač ni vajen), tudi sam o sebi meni: »/…/ jaz sem res iz drugega sveta /…/« (Fišer, 96). Skozi dialoge izvemo del njegove preteklosti: bil je v zaporu in ko so ga izpustili, je odšel v Jugoslavijo, malo je študiral, ker pa ga je vojna prehitela, je odšel v London. Župnik o njem pravi, da je »/…/ zanimiv človek, bistra glava in čuteča duša /…/« (Fišer, 58). <br /> <br /> Jelka je učiteljica, stara je okrog 35 let, je odločna (takšna se nam pokaže v odnosu do Precednika), predvojna komunistka, o njej po vasi govorijo, da lovi moške. Vzgaja vojno siroto. Sama o sebi pravi, da je »okorela antikristka« (Fišer, 59).<br /> <br /> 40-leten Franc Poženel je predsednik KLO-ja. Svojo funkcijo je dobil naključno; ko je za časa ustanavljanja nove oblasti prišla v vas neka delegacija, ki je želela, da vaščani izberejo predsednika, se je našel nek Ferdo, ki je rekel, da oni že imajo precednika. Tako je Poženel postal Predsednik. Ime Precednik je dobil po svoji lastnosti: skozi luknjo v zobovju zna »virtuozno precediti pljunek« (Fišer, 3).<br /> <br /> Ivan (Pavletov bratranec v tretjem kolenu) je star okrog 25 let in je vojna sirota. Ivan je žilave, ne visoke postave, zagnan, optimističen, tudi nekoliko naiven in ne prav bister. Ima le pet razredov osnovne šole in je komunist. Skozi dialog izvemo, da je tajnik KLO in ves čas govori nekakšna socialistična gesla, zelo si želi, da bi se povzpel, zato slepo uboga nadrejene. Na koncu mu uspe postati predsednik. Teta Malka Ivana označi za dobrega fanta (Fišer, 78), Jelka pa o njem reče, da je poštenjak (Fišer, 95). Ivan ima 20-letno zaročenko Fanico.<br /> <br /> Poleg že omenjenih oseb nastopajo še Polde, Štefan in njegova žena Slavka, Dragec, Ančka, Drejče, Stanko, Tihi, Vodnik Jugoslovanske armade, Lazić, Spahija, Župnik, Faničina mama Micka, Silvana, Lučka, Rezka in Cvetko.<br /> <br /> ==Jezik==<br /> <br /> Glede jezika v Prihodnje, odhodnje lahko rečemo, da tako v dialogu kot v stranskem tekstu prevladuje uporaba knjižne zvrsti, ki pa se – na obeh mestih – meša s pogovornim jezikom in z narečnimi izrazi (zanimivo, da posamezne besede iz pogovornega jezika najdemo tudi v didaskalijah, prim. potlej, šnofljat, plac). Jezik v tej drami ni izrazito sredstvo razslojevanja oseb, čeprav pri nekaterih osebah res opazimo večji delež narečnih (primorskih) izrazov (narečno je tudi sklanjanje tipa Jožko – Jožkota), s čimer je avtor nekatere osebe, vsaj nekoliko bolj »lokaliziral«; oseba z večjim deležem uporabe narečnega jezika je npr. teta Malka. <br /> <br /> Vulgarno izrazje je omejeno na besedo 'kurbarija' (Fišer, 23) in stavek 'u kurac, u pičku materinu' (Fišer, 44).<br /> <br /> V sicer slovenski tekst se vrivajo srbohrvaške besede – srbohrvaščino govorijo člani Jugoslovanske armade, ko zajamejo Ivana. Srbohrvaščina je predstavljena kot jezik vojske, kar je v tistem času tudi bila.<br /> <br /> V tekstu je dobro prikazana tudi Jožkova redkobesednost, saj govori malo in le bistvene stvari.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje je tudi nekaj duhovitih mest (prim. str. 22, 23). Že na ravni izbire nadimka Poželenelu se kaže nekakšna besedna igra – Precednik je zato, ker zna »virtuozno precediti pljunek« (Fišer, 3). Besedna igra je uporabljena tudi pri poimenovanju pripadnikov Jugoslovanske armade, kot razloži teta Jelka, so to družeti, ker so ves čas govorili »druže sem, druže tja, in tako …« (Fišer, 7), ali pa pri uporabi stalne besedne zveze namesto dobesedne, npr. na str. 45: »Piši, pisatelj!« - »Nimam papirja …« - »Ne rabiš papirja! Piši me … v rit, 'pisatelj'!«. Duhovito pa deluje tudi izraba lažnega prijatelja pucati, ki v slovenščini pogovorno pomeni 'čistiti', v srbohrvaščini pa 'streljati', v »pucaj z metlo«. Besede, ki jim avtor hoče dati poseben poudarek (to je seveda lažje uprizoriti, kot napisati), so v narekovajih. Najdemo tudi mesto, kjer je prikazana nekakšna igra z jezikom, Stanko namesto besede kontrarevolucija uporabi kontrarevorucija in kotralevorucija.<br /> <br /> Skozi jezikovno prizmo je (med drugim) prikazana tudi Ivanova vdanost času, ki mu pripada – kaže se v uporabi neslovenskih besed, npr. zadatki, nedostatki, dužnost, ki kot take pri Jelki vzbujajo neko posebno pozornost, pravi jim »funkcionarska latovščina« (Fišer, 11) in nič se nam ne zdi, da jo tudi odobrava.<br /> <br /> ==Interpretacija==<br /> <br /> Žanrska oznaka Prihodnje, odhodnje (drama je sestavljena iz 12 dejanj) je dana že v podnaslovu: komedija, melodrama, čeprav avtor meni, da bi se jo dalo brati tudi kot komedijo, je sam ne razume tako (podnaslov je torej nekoliko provokativen): »Jaz osebno tega ne vidim kot komedijo. Je igra, ki ima zelo veliko komičnih elementov, ni pa komedija. Če pa jo nekdo vidi predvsem kot komedijo … najbrž ne bom zelo blažen pri tem, reči pa, da je to narobe, pa najbrž tudi ne bi bilo prav.« (Korun, 2006/07: 66), Prihodnje, odhodnje je torej »med tragedijo in komedijo« (Gombač, 2006: 14). O tem, kako sta povezani tragedija in komedija, izvemo tudi iz dialoga v drami, obakrat skozi Precednikov govor: »/…/ veste, kakšna je razlika med komedijo in tragedijo?« /…/ »Razlika je ta, da se komedija dovolj zgodaj konča! Preden se začne ono drugo!« (Fišer, 31) »Če bi igrali igro naprej od tam, kjer se konča komedija, bi dobili takozvano tragedijo« (Fišer, 84). Kakšen je torej svet, v katerem je komedija le izsek iz njega, nikoli pa njegova celota, ali celo več, nikoli njegov konec? Torej je svet, o kakršnem govori Precednik v osnovi tragičen? Morda je to vojni čas, ki ne prinaša nobenega upanja in pušča za seboj katastrofalne posledice (uničene domove ipd.), za odpravo katerih je potreben velik angažma, »vse je treba spet« (Fišer, 72), Pavle se je vrnil (kot pravi Fišer) v »postkataklizmični čas, čas nastajanja novega sveta« (Korun, 2006/07: 62), »/i/n takoj po takšni veliki katastrofi je svet najbolj odprt, tako za dobro kot za slabo« (Figelj, 2006: 29). Morda pa zato odhaja spet dalje, iskat boljši svet in je on sam »prihodnji« in »odhodnji«, tako kot tovornjaki, ki naloženi (prihodnji) in raztovorjeni (odhodnji) vozijo skozi vas in »peljejo v prihodnji čas« (Fišer, 28). Pavle je kot tujec nekje vmes (M/medtem), starega okolja in časa, ki ga je poznal pred odhodom v tujino, ni več, ker se je vmes zgodila vojna in vse izbrisala, novega pa še ne pozna in mu le s težavo sledi, ali s Fišerjevimi besedami: »Gre za situacijo, ko nisi več tam, tukaj pa še ne.« (Figelj, 2006: 29) Pavletovo tujstvo v novem starem svetu je avtor v Prihodnje, odhodnje nakazal tudi s Pavletovo nepoučenostjo o tem, kako se odzdravi nekomu, ki reče »Smrt fašizmu«. Pavle (takih mest je v tekstu več) namreč nikoli ne odzdravi s »Svobodo narodu«, ampak vselej z neko svojo različico, situacija, ko ga hoče Stanko podučiti o tovrstnem pozdravljanju, je celo rahlo komična. V tekstu se enkrat samkrat zgodi, da Pavle skuša odzdraviti s »Svobodo narodu«, pa se mu še tokrat poskus ponesreči (»Fašizmu smrt – narodu …« /Fišer, 67/), pozneje samoreflektivno ugotavlja, da na tak lep dan spomladi ne more pozdravljati z besedno zvezo, ki vsebuje smrt. Na koncu odide iz vasi, ker je »obupal, da bi lahko znova našel nekdanji … dom svojih besed« (Fišer, 96), kakor mu besede položi na jezik Jelka na koncu.<br /> <br /> Seveda je problemov, ki jih odpira Prihodnje, odhodnje, mnogo. S problemom že omenjenega tujstva je povezano tudi vprašanje ohranitve individualnosti v času, ko se poudarja kolektivizem. Največja individualistka v tem tekstu je Jelka, ki se Precedniku ves čas zoperstavlja in ne dopusti, da bi ji kdo narekoval njeno življenje, ona je »svetla nadgradnja vsakršnih ideologij« (Čuk, 2006). Individualističen (sicer ne tako kot Jelka) pa je tudi Pavle, kar se pokaže tudi skozi njegovo že prej omenjeno odzdravljanje. Nekoliko implicitno je izraženo tudi vprašanje o ohranitvi človeških vrednot v prehodnem času, ki si ga zastavlja župnik, vendar pa njegov govor ne izraža moraliziranja ali pretiranega tarnanja nad časom, pravzaprav je lik župnika predstavljen precej neshematično. Naslednje vprašanje, ki nam ga zastavlja Prihodnje, odhodnje, je vprašanje obstoja umetnika v času, ki ga ne rabi (obnova domovine po vojni potrebuje predvsem fizične delavce za gradnjo; definicija dela v tistem času je omejena na fizično delo). Pavle se seveda skuša nekoliko prilagoditi temu času in tudi sam prime za »delo«, pisanje namreč – kot Pavletu razlaga Stanko – ni delo: »Ne pisat! Delat! (Fišer, 44). Do pisatelja imajo vsi nekakšen čuden odnos, celo več: s pisanjem (ki pa je spet povezano z individualizmom) se človek lahko celo ogrozi, Tihi v šestem poglavju pravi: »/…/ pisanje /je/ nevarna reč. Bolj nevarna celo kot mitraljez. Ker mitraljez moraš najprej imet. In municijo. Pri besedah je pa tako, da je cev tvoja goflja, tvoja neumna betica pa redenik. In tako orožje ima vsak.« (Fišer, 47). Skozi te besede se nam razkriva tudi moč razuma, ki se ne more primerjati z nobeno drugo močjo.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje se pojavita dva pomembnejša motiva, oba sta povezana s tranzitom, na katerega Fišer opozori že na začetku drame. Prvi motiv so kamioni, ki prihajajo in odhajajo (zato so prihodnji in odhodnji). Didaskalije nas sproti opozarjajo na ropot teh tovornjakov, ki vozijo »v prihodnji čas« (Fišer, 28 in 32), čeprav nekaterim (Poldetu) obudijo spomine na vojno, so torej tudi nekakšen simbol gradnje, obnove porušene domovine. Drugi motiv je hrup vlaka, ki bi lahko pomenil povezavo s svetom preko meje, kamor je bilo prepovedano hoditi. Oboje – hrup tovornjakov in hrup vlaka – je prisotno v ozadju in deluje vselej nekoliko grozljivo (ob hrupu kamionov se sprašujemo, kakšen svet bo zgrajen iz materiala, ki ga vozijo – ali bo boljši?), prav tako kot Stanetov smeh, ki se sliši kot »ratata«, oglašanje njegovega orožja, s katerim je streljal (?) ljudi. <br /> <br /> Ostane še vprašanje konca drame. V epilogu vidimo zaljubljenca Fanico in Ivana, kako v nekakšni kinodvorani gledata »film«, podnapisi v filmu pa so njune opazke, ki si jih izmenjujeta med gledanjem. Konec drame pa prinaša še nekaj: kako razumeti Jelkino trditev: »Močno se mi dozdeva, da komedija teče naprej, in potem veš, kaj sledi.«? Njeno dejanje, namreč da je Precednika razkrinkala, zaradi česar je bil premeščen, ji ne daje zadoščenja. Občutek zmage ob tem primerja z občutkom » /…/ odmikanja časa naprej, kot vlak, ki odhaja, ti pa stojiš na peronu in mahaš času, ki se oddaljuje od tebe čedalje manjši.« (Fišer, 93) Na tem mestu se nam odpira vprašanje moralnega ravnanja med vojno, Jelka pravi namreč, da je takšnih ljudi kot je Precednik še več in da so tudi hujši od njega, pa niso odkriti, kaj šele kaznovani. Moralno je med vojno definirano drugače; dovoljeno je tisto, kar dela večina.<br /> <br /> ==Zaključek==<br /> Prihodnje, odhodnje je drama, ki – kot sem zgoraj že nakazala – odpira mnogo problemov, vsaj implicitno vse naštete (odvisno, kako jo beremo) in gotovo še veliko takih, ki so mojemu bralskemu obzorju pričakovanj ostali skriti. Mnogoplastna je tako na ravni dogajanja kot karakterizacije oseb (vsaj za glavne osebe velja, da so predstavljene zelo plastično, predvsem pa postopno, tako, da bralca tudi na tej ravni avtor drži v napetosti) in večpomenska kar se tiče razlage ideje. Seznam oseb na začetku ni redundanten, čeprav bi iz njegove obsežnosti na prvi pogled lahko tako sklepali. Podatki o osebah iz seznama na začetku se smiselno dopolnjujejo s tistimi, ki nam jih razkrije ob branju teksta. Avtorjeva odločitev glede obširne karakterizacije oseb na začetku je verjetno spretna tehnična rešitev: ker je oseb toliko, bi jih najbrž na tako majhnem prostoru kot je eno dejanje, bilo težko natančno okarakterizirati ne da bi dobili na kupu veliko podatkov o osebi, kar najbrž ne bi delovalo kot spontan dialog.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje najdemo nekaj ironičnih mest (tako je npr. mesto, kjer Drejče navdušen nad tehniko pravi, da nam zdaj ni treba več boga, ker imamo »vsemogočno tehniko« (Fišer, 58), takih mest je še več in so pri vsakem literarnem delu lahko le presežek. Dogajanje je skozi dramo dovolj dobro motivirano (posrečena motivacija je npr. Precednikovo streljanje – avtor nam že veliko prej v drami pripravi teren za izpeljavo tega dogodka – kar nekajkrat je omenjeno, da Precednik nosi s seboj opasano pištolo), sprašujemo pa se, kje je Jelka dobila obremenilni dokument zoper Precednika – tega nam tekst ne pojasni. <br /> <br /> In kaj lahko povemo o žanrski oznaki Prihodnje, odhodnje? Podnaslovljena je sicer kot komedija, vendar vemo, da žanrske oznake iz podnaslovov niso vselej smernica, na kakšen način brati delo. Tudi ta tekst je takšen. Zaradi veliko komičnih vložkov lahko (če beremo bolj površinsko) Prihodnje, odhodnje beremo kot komedijo, vendar pa menim, da to oznako s svojo kompleksnostjo, z odpiranjem vprašanj tujstva v domačem okolju, ohranitve individualnosti v novem času, vpliva časa na ljudi, duha kolektivizma, vprašanja pisateljevanja – sama taka vprašanja, ki so aktualna tudi danes – in verjetno še kakšno vsekakor presega. To ni le komedija, ampak komedija, ki se nadaljuje. Sodeč po Prihodnje, odhodnje vsaj slutimo lahko, da med koncem komedije in začetkom tragedije ni prazen prostor, ampak napolnjen z mnogimi kompleksnimi vprašanji.</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Prihodnje,_odhodnje&diff=16553 2007-05-28T06:46:28Z

<p>Manuela: /* Interpretacija */</p> <hr /> <div>[[Kategorija:Drame|Prihodnje, odhodnje]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Prihodnje, odhodnje]]<br /> <br /> ;Avtor&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; [[Srečko Fišer]] <br /> ;Leto nastanka&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2003<br /> ;Žanr&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; Drama<br /> ;Krstna uprizoritev&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2006 v [[SNG Nova Gorica]]<br /> <br /> ==Zgodba==<br /> Domov, na podeželje, se po desetih letih (leta 1948) z Londona vrne pisatelj Pavle Rojc. Doma naleti na ruševine: uničena sta šola in župnišče pa tudi njegov dom, zato obišče svojo najbližjo sorodnico, teto Malko, ki mu ponudi dom.<br /> <br /> Bolj zagnani vaščani so vneti za nov družbeni red – socializem, vsepovsod se gradi, Drejče popravlja kinoprojektor, da bi v vasi lahko imeli kino, za oskrbo vojske se pobira pridelek ipd. Pavle se od tete Malke odpravi po vasi, da bi se razgledal. V gostilni naleti na Precednika, ki se do njega vede zelo spoštljivo, Stanko, Precednikov pribočnik, ki ga imajo vsi za malo čudnega, pa mu pove naravnost, kar misli: za delo šteje fizično delo, pisateljevanje ni delo, še več: pisateljevati (misliti po svoje, biti individualist) je celo nevarno (podobno misel izreče tudi Tihi). Pavle se seznani tudi z učiteljico Jelko, s katero sta včasih skupaj hodila na učiteljišče. Jelka organizira nekakšno proslavo ob otvoritvi zadružnega doma in za kino zagretim mladincem, obljubi, da bodo morda posneli svoj film. A tu se vmeša Precednik, ki meni, da film ni nobena pridobitev, mladina naj se rajši ukvarja z gledališčem, na proslavi naj rajši zaigrajo kak skeč (in to komedijo), npr. o tem, kako sovražnik izgublja v boju z njimi. Moti ga tudi to, da Jelka vzgaja vojno siroto in zato nima časa za pripravo igre za proslavo. Jelka se Precedniku ves čas zoperstavlja, tak nadzor pa ji je kaplja čez rob; razkrije Precednikove grehe (hrani njegovo prošnjo za sprejem med fašiste), s čimer se Precednik odzove z orožjem, a ga prestreže Drejče, tako da se vse dobro izteče. Precednik je zaradi dokumenta, ki ga bremeni, premeščen drugam, njegovo funkcijo prevzame Ivan, ki je povsem ujet v socialistična gesla. Pavle spozna, da je v novem starem okolju še vedno tujec, zato odhaja. V epilogu v vaškem »kinu« vidimo Ivana s svojo zaročenko Fanico, kako ji obljublja poroko in otroke.<br /> <br /> ==Kronotop==<br /> Tako čas kot prostor sta v obravnavani drami precej natančno določena. Informacijo o času dobi bralec že na samem začetku – v uvodnih didaskalijah je zapisano, da je dogajalni čas leto 1948, teden ali dva spomladi (isti podatek glede letnega časa izvemo tudi iz dialoga). <br /> <br /> Informacije o dogajalnem prostoru nam avtor sicer ne poda v uvodnih didaskalijah pred začetkom samega teksta, kot to stori pri času, vendar prostoru lahko sledimo dokaj natančno skozi didaskalije, ki uvajajo vsak začetek novega dejanja. Na prostor dogajanja (nekje na Primorskem) lahko sklepamo tudi iz nekaj narečnih izrazov (ki so tipični za primorsko narečje, razlikovalni od vseh drugih narečij, npr. 'flaškon', 'kartoline' ipd.), ki jih uporabljajo osebe, označene kot domačini.<br /> <br /> Delež didaskalij v Prihodnje, odhodnje je precej velik, vsako dejanje uvajajo precej obširne didaskalije in skoraj vsak prizor – bolj ali manj obširne – tudi zaključujejo. Krajše didaskalije se pojavljajo tudi med samim dialogom (kot napotki za igralce), nekaj pa je tudi »samostojnejših«, takih, ki se od dialoga odcepijo in služijo kot napotek bralcu o tem, kako naj bere.<br /> <br /> ==Osebe==<br /> Podobno, kot je avtor dal bralcu natančne podatke o kronotopu, mu v Prihodnje, odhodnje daje natančne podatke tudi o osebah. Precej obširna posredna in neposredna karakterizacija oseb je dana že na samem začetku komedije. V Prihodnje, odhodnje nastopa 25 oseb, vendar pa v posameznem prizoru nastopata večidel le po dve osebi. Ker so osebe podrobno predstavljene na začetku drame, bom v nadaljevanju predstavila le nekaj pomembnejših.<br /> <br /> Teta Malka (Amalija) je stara dobrih 50 let, je drobna, suha, nosi očala, je tudi klepetava, bistra in dobrodušna. Iz začetnega opisa izvemo še, da je sicer šivilja (ki pa ves čas le nekaj krpa in predeluje), a je ta njen poklic sekundaren, saj je hodila v meščansko šolo, ki pa jo je zaradi obubožanja družine morala pustiti. Nekoliko ji je žal zamujenega življenja (zdaj se nam predstavlja kot preprosta ženska, pravi, da je zanjo Pavletovo pisanje preveč zahtevno, zanjo so večernice in pratika), nikoli se ni poročila, vendar pa je kljub temu vedra, vitalna ženska (sama pravi, da se ne smemo ozirati na preteklost, na vojno, misliti je treba naprej, tudi Pavle pravi o njej, da ji razmere niso vzele dobre volje). Njen pogled na svet ni črno-bel. <br /> <br /> Teta Malka živi skupaj z bratom, stricem Jožkom, ki je nekaj let mlajši od nje, je medvedje postave, »zdrave kmečke pameti« (Fišer, 2) in precej molčeč. Skozi tekst se nam pokaže kot garač, ves čas le dela na njivi.<br /> <br /> K teti Malki in stricu Jožku pride po vrnitvi iz tujine živet njun 40-letni nečak Pavle Rojc (po poklicu je pisatelj). Med njim in domačim krajem, v katerega se je po desetih letih vrnil, je nastal nekakšen prepad, v tem svojem starem, a vendar novem okolju se počuti tujca (kar nam avtor pokaže tudi na jezikovni ravni: Pavle na pozdrav »Smrt fašizmu« nikoli ne odgovori s »Svoboda narodu«, takega pozdrava pač ni vajen), tudi sam o sebi meni: »/…/ jaz sem res iz drugega sveta /…/« (Fišer, 96). Skozi dialoge izvemo del njegove preteklosti: bil je v zaporu in ko so ga izpustili, je odšel v Jugoslavijo, malo je študiral, ker pa ga je vojna prehitela, je odšel v London. Župnik o njem pravi, da je »/…/ zanimiv človek, bistra glava in čuteča duša /…/« (Fišer, 58). <br /> <br /> Jelka je učiteljica, stara je okrog 35 let, je odločna (takšna se nam pokaže v odnosu do Precednika), predvojna komunistka, o njej po vasi govorijo, da lovi moške. Vzgaja vojno siroto. Sama o sebi pravi, da je »okorela antikristka« (Fišer, 59).<br /> <br /> 40-leten Franc Poženel je predsednik KLO-ja. Svojo funkcijo je dobil naključno; ko je za časa ustanavljanja nove oblasti prišla v vas neka delegacija, ki je želela, da vaščani izberejo predsednika, se je našel nek Ferdo, ki je rekel, da oni že imajo precednika. Tako je Poženel postal Predsednik. Ime Precednik je dobil po svoji lastnosti: skozi luknjo v zobovju zna »virtuozno precediti pljunek« (Fišer, 3).<br /> <br /> Ivan (Pavletov bratranec v tretjem kolenu) je star okrog 25 let in je vojna sirota. Ivan je žilave, ne visoke postave, zagnan, optimističen, tudi nekoliko naiven in ne prav bister. Ima le pet razredov osnovne šole in je komunist. Skozi dialog izvemo, da je tajnik KLO in ves čas govori nekakšna socialistična gesla, zelo si želi, da bi se povzpel, zato slepo uboga nadrejene. Na koncu mu uspe postati predsednik. Teta Malka Ivana označi za dobrega fanta (Fišer, 78), Jelka pa o njem reče, da je poštenjak (Fišer, 95). Ivan ima 20-letno zaročenko Fanico.<br /> <br /> Poleg že omenjenih oseb nastopajo še Polde, Štefan in njegova žena Slavka, Dragec, Ančka, Drejče, Stanko, Tihi, Vodnik Jugoslovanske armade, Lazić, Spahija, Župnik, Faničina mama Micka, Silvana, Lučka, Rezka in Cvetko.<br /> <br /> ==Jezik==<br /> <br /> Glede jezika v Prihodnje, odhodnje lahko rečemo, da tako v dialogu kot v stranskem tekstu prevladuje uporaba knjižne zvrsti, ki pa se – na obeh mestih – meša s pogovornim jezikom in z narečnimi izrazi (zanimivo, da posamezne besede iz pogovornega jezika najdemo tudi v didaskalijah, prim. potlej, šnofljat, plac). Jezik v tej drami ni izrazito sredstvo razslojevanja oseb, čeprav pri nekaterih osebah res opazimo večji delež narečnih (primorskih) izrazov (narečno je tudi sklanjanje tipa Jožko – Jožkota), s čimer je avtor nekatere osebe, vsaj nekoliko bolj »lokaliziral«; oseba z večjim deležem uporabe narečnega jezika je npr. teta Malka. <br /> <br /> Vulgarno izrazje je omejeno na besedo 'kurbarija' (Fišer, 23) in stavek 'u kurac, u pičku materinu' (Fišer, 44).<br /> <br /> V sicer slovenski tekst se vrivajo srbohrvaške besede – srbohrvaščino govorijo člani Jugoslovanske armade, ko zajamejo Ivana. Srbohrvaščina je predstavljena kot jezik vojske, kar je v tistem času tudi bila.<br /> <br /> V tekstu je dobro prikazana tudi Jožkova redkobesednost, saj govori malo in le bistvene stvari.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje je tudi nekaj duhovitih mest (prim. str. 22, 23). Že na ravni izbire nadimka Poželenelu se kaže nekakšna besedna igra – Precednik je zato, ker zna »virtuozno precediti pljunek« (Fišer, 3). Besedna igra je uporabljena tudi pri poimenovanju pripadnikov Jugoslovanske armade, kot razloži teta Jelka, so to družeti, ker so ves čas govorili »druže sem, druže tja, in tako …« (Fišer, 7), ali pa pri uporabi stalne besedne zveze namesto dobesedne, npr. na str. 45: »Piši, pisatelj!« - »Nimam papirja …« - »Ne rabiš papirja! Piši me … v rit, 'pisatelj'!«. Duhovito pa deluje tudi izraba lažnega prijatelja pucati, ki v slovenščini pogovorno pomeni 'čistiti', v srbohrvaščini pa 'streljati', v »pucaj z metlo«. Besede, ki jim avtor hoče dati poseben poudarek (to je seveda lažje uprizoriti, kot napisati), so v narekovajih. Najdemo tudi mesto, kjer je prikazana nekakšna igra z jezikom, Stanko namesto besede kontrarevolucija uporabi kontrarevorucija in kotralevorucija.<br /> <br /> Skozi jezikovno prizmo je (med drugim) prikazana tudi Ivanova vdanost času, ki mu pripada – kaže se v uporabi neslovenskih besed, npr. zadatki, nedostatki, dužnost, ki kot take pri Jelki vzbujajo neko posebno pozornost, pravi jim »funkcionarska latovščina« (Fišer, 11) in nič se nam ne zdi, da jo tudi odobrava.<br /> <br /> ==Interpretacija==<br /> <br /> Žanrska oznaka Prihodnje, odhodnje (drama je sestavljena iz 12 dejanj) je dana že v podnaslovu: komedija, melodrama, čeprav avtor meni, da bi se jo dalo brati tudi kot komedijo, je sam ne razume tako (podnaslov je torej nekoliko provokativen): »Jaz osebno tega ne vidim kot komedijo. Je igra, ki ima zelo veliko komičnih elementov, ni pa komedija. Če pa jo nekdo vidi predvsem kot komedijo … najbrž ne bom zelo blažen pri tem, reči pa, da je to narobe, pa najbrž tudi ne bi bilo prav.« (Korun, 2006/07: 66), Prihodnje, odhodnje je torej »med tragedijo in komedijo« (Gombač, 2006: 14). O tem, kako sta povezani tragedija in komedija, izvemo tudi iz dialoga v drami, obakrat skozi Precednikov govor: »/…/ veste, kakšna je razlika med komedijo in tragedijo?« /…/ »Razlika je ta, da se komedija dovolj zgodaj konča! Preden se začne ono drugo!« (Fišer, 31) »Če bi igrali igro naprej od tam, kjer se konča komedija, bi dobili takozvano tragedijo« (Fišer, 84). Kakšen je torej svet, v katerem je komedija le izsek iz njega, nikoli pa njegova celota, ali celo več, nikoli njegov konec? Torej je svet, o kakršnem govori Precednik v osnovi tragičen? Morda je to vojni čas, ki ne prinaša nobenega upanja in pušča za seboj katastrofalne posledice (uničene domove ipd.), za odpravo katerih je potreben velik angažma, »vse je treba spet« (Fišer, 72), Pavle se je vrnil (kot pravi Fišer) v »postkataklizmični čas, čas nastajanja novega sveta« (Korun, 2006/07: 62), »/i/n takoj po takšni veliki katastrofi je svet najbolj odprt, tako za dobro kot za slabo« (Figelj, 2006: 29). Morda pa zato odhaja spet dalje, iskat boljši svet in je on sam »prihodnji« in »odhodnji«, tako kot tovornjaki, ki naloženi (prihodnji) in raztovorjeni (odhodnji) vozijo skozi vas in »peljejo v prihodnji čas« (Fišer, 28). Pavle je kot tujec nekje vmes (M/medtem), starega okolja in časa, ki ga je poznal pred odhodom v tujino, ni več, ker se je vmes zgodila vojna in vse izbrisala, novega pa še ne pozna in mu le s težavo sledi, ali s Fišerjevimi besedami: »Gre za situacijo, ko nisi več tam, tukaj pa še ne.« (Figelj, 2006: 29) Pavletovo tujstvo v novem starem svetu je avtor v Prihodnje, odhodnje nakazal tudi s Pavletovo nepoučenostjo o tem, kako se odzdravi nekomu, ki reče »Smrt fašizmu«. Pavle (takih mest je v tekstu več) namreč nikoli ne odzdravi s »Svobodo narodu«, ampak vselej z neko svojo različico, situacija, ko ga hoče Stanko podučiti o tovrstnem pozdravljanju, je celo rahlo komična. V tekstu se enkrat samkrat zgodi, da Pavle skuša odzdraviti s »Svobodo narodu«, pa se mu še tokrat poskus ponesreči (»Fašizmu smrt – narodu …« /Fišer, 67/), pozneje samoreflektivno ugotavlja, da na tak lep dan spomladi ne more pozdravljati z besedno zvezo, ki vsebuje smrt. Na koncu odide iz vasi, ker je »obupal, da bi lahko znova našel nekdanji … dom svojih besed« (Fišer, 96), kakor mu besede položi na jezik Jelka na koncu.<br /> <br /> Seveda je problemov, ki jih odpira Prihodnje, odhodnje, mnogo. S problemom že omenjenega tujstva je povezano tudi vprašanje ohranitve individualnosti v času, ko se poudarja kolektivizem. Največja individualistka v tem tekstu je Jelka, ki se Precedniku ves čas zoperstavlja in ne dopusti, da bi ji kdo narekoval njeno življenje, ona je »svetla nadgradnja vsakršnih ideologij« (Čuk, 2006). Individualističen (sicer ne tako kot Jelka) pa je tudi Pavle, kar se pokaže tudi skozi njegovo že prej omenjeno odzdravljanje. Nekoliko implicitno je izraženo tudi vprašanje o ohranitvi človeških vrednot v prehodnem času, ki si ga zastavlja župnik, vendar pa njegov govor ne izraža moraliziranja ali pretiranega tarnanja nad časom, pravzaprav je lik župnika predstavljen precej neshematično. Naslednje vprašanje, ki nam ga zastavlja Prihodnje, odhodnje, je vprašanje obstoja umetnika v času, ki ga ne rabi (obnova domovine po vojni potrebuje predvsem fizične delavce za gradnjo; definicija dela v tistem času je omejena na fizično delo). Pavle se seveda skuša nekoliko prilagoditi temu času in tudi sam prime za »delo«, pisanje namreč – kot Pavletu razlaga Stanko – ni delo: »Ne pisat! Delat! (Fišer, 44). Do pisatelja imajo vsi nekakšen čuden odnos, celo več: s pisanjem (ki pa je spet povezano z individualizmom) se človek lahko celo ogrozi, Tihi v šestem poglavju pravi: »/…/ pisanje /je/ nevarna reč. Bolj nevarna celo kot mitraljez. Ker mitraljez moraš najprej imet. In municijo. Pri besedah je pa tako, da je cev tvoja goflja, tvoja neumna betica pa redenik. In tako orožje ima vsak.« (Fišer, 47). Skozi te besede se nam razkriva tudi moč razuma, ki se ne more primerjati z nobeno drugo močjo.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje se pojavita dva pomembnejša motiva, oba sta povezana s tranzitom, na katerega Fišer opozori že na začetku drame. Prvi motiv so kamioni, ki prihajajo in odhajajo (zato so prihodnji in odhodnji). Didaskalije nas sproti opozarjajo na ropot teh tovornjakov, ki vozijo »v prihodnji čas« (Fišer, 28 in 32), čeprav nekaterim (Poldetu) obudijo spomine na vojno, so torej tudi nekakšen simbol gradnje, obnove porušene domovine. Drugi motiv je hrup vlaka, ki bi lahko pomenil povezavo s svetom preko meje, kamor je bilo prepovedano hoditi. Oboje – hrup tovornjakov in hrup vlaka – je prisotno v ozadju in deluje vselej nekoliko grozljivo (ob hrupu kamionov se sprašujemo, kakšen svet bo zgrajen iz materiala, ki ga vozijo – ali bo boljši?), prav tako kot Stanetov smeh, ki se sliši kot »ratata«, oglašanje njegovega orožja, s katerim je streljal (?) ljudi. <br /> <br /> Ostane še vprašanje konca drame. V epilogu vidimo zaljubljenca Fanico in Ivana, kako v nekakšni kinodvorani gledata »film«, podnapisi v filmu pa so njune opazke, ki si jih izmenjujeta med gledanjem. Konec drame pa prinaša še nekaj: kako razumeti Jelkino trditev: »Močno se mi dozdeva, da komedija teče naprej, in potem veš, kaj sledi.«? Njeno dejanje, namreč da je Precednika razkrinkala, zaradi česar je bil premeščen, ji ne daje zadoščenja. Občutek zmage ob tem primerja z občutkom » /…/ odmikanja časa naprej, kot vlak, ki odhaja, ti pa stojiš na peronu in mahaš času, ki se oddaljuje od tebe čedalje manjši.« (Fišer, 93) Na tem mestu se nam odpira vprašanje moralnega ravnanja med vojno, Jelka pravi namreč, da je takšnih ljudi kot je Precednik še več in da so tudi hujši od njega, pa niso odkriti, kaj šele kaznovani. Moralno je med vojno definirano drugače; dovoljeno je tisto, kar dela večina.<br /> <br /> ==Zaključek==<br /> Prihodnje, odhodnje je drama, ki – kot sem zgoraj že nakazala – odpira mnogo problemov, vsaj implicitno vse naštete (odvisno, kako jo beremo) in gotovo še veliko takih, ki so mojemu bralskemu obzorju pričakovanj ostali skriti. Mnogoplastna je tako na ravni dogajanja kot karakterizacije oseb (vsaj za glavne osebe velja, da so predstavljene zelo plastično, mnogoplastno, predvsem pa postopno, tako, da bralca tudi na tej ravni avtor drži v napetosti) in večpomenska kar se tiče razlage ideje. Seznam oseb na začetku ni redundanten, čeprav bi iz njegove obsežnosti, kar se tiče karakterizacije oseb, na prvi pogled lahko tako sklepali. Podatki o osebah iz seznama na začetku se smiselno dopolnjujejo s tistimi, ki nam jih razkrije branje teksta. Avtorjeva odločitev glede obširne karakterizacije oseb na začetku je verjetno spretna tehnična rešitev: ker je oseb toliko, bi jih najbrž na tako majhnem prostoru kot je eno dejanje, bilo težko natančno okarakterizirati (avtor pa jih je očitno želel tako natančno predstaviti) ne da bi dobili na kupu veliko podatkov o osebi, kar najbrž ne bi delovalo kot spontan dialog.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje najdemo nekaj ironičnih mest (tako je npr. mesto, kjer Drejče navdušen nad tehniko (verjetno nad kinoprojektorjem) pravi, da nam zdaj ni treba več boga, ker imamo »vsemogočno tehniko« /Fišer, 58/, takih mest je še več), ki so pri vsakem literarnem delu lahko le presežek. Dogajanje je skozi dramo dovolj dobro motivirano (posrečena motivacija je npr. Precednikovo streljanje – avtor nam že veliko prej v drami pripravi teren za izpeljavo tega dogodka – kar nekajkrat je omenjeno, da Precednik nosi s seboj opasano pištolo), sprašujemo pa se, kje je Jelka dobila obremenilni dokument zoper Precednika – tega nam tekst ne pojasni. <br /> <br /> In kaj lahko povemo o žanrski oznaki Prihodnje, odhodnje? Podnaslovljena je sicer kot komedija, vendar vemo, da žanrske oznake iz podnaslovov niso vselej smernica, na kakšen način brati delo. Tudi ta tekst je takšen. Zaradi veliko komičnih vložkov lahko (če beremo bolj površinsko) Prihodnje, odhodnje beremo kot komedijo, vendar pa menim, da to oznako s svojo kompleksnostjo, z odpiranjem vprašanj tujstva v domačem okolju, ohranitve individualnosti v novem času, vpliva časa na ljudi, duha kolektivizma, vprašanja pisateljevanja – sama taka vprašanja, ki so aktualna tudi danes – in verjetno še kakšno vsekakor presega. To ni le komedija, ampak komedija, ki se nadaljuje. Sodeč po Prihodnje, odhodnje vsaj slutimo lahko, da med koncem komedije in začetkom tragedije ni prazen prostor, ampak napolnjen z mnogimi kompleksnimi vprašanji.</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Prihodnje,_odhodnje&diff=16552 2007-05-28T06:45:54Z

<p>Manuela: /* Jezik */</p> <hr /> <div>[[Kategorija:Drame|Prihodnje, odhodnje]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Prihodnje, odhodnje]]<br /> <br /> ;Avtor&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; [[Srečko Fišer]] <br /> ;Leto nastanka&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2003<br /> ;Žanr&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; Drama<br /> ;Krstna uprizoritev&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2006 v [[SNG Nova Gorica]]<br /> <br /> ==Zgodba==<br /> Domov, na podeželje, se po desetih letih (leta 1948) z Londona vrne pisatelj Pavle Rojc. Doma naleti na ruševine: uničena sta šola in župnišče pa tudi njegov dom, zato obišče svojo najbližjo sorodnico, teto Malko, ki mu ponudi dom.<br /> <br /> Bolj zagnani vaščani so vneti za nov družbeni red – socializem, vsepovsod se gradi, Drejče popravlja kinoprojektor, da bi v vasi lahko imeli kino, za oskrbo vojske se pobira pridelek ipd. Pavle se od tete Malke odpravi po vasi, da bi se razgledal. V gostilni naleti na Precednika, ki se do njega vede zelo spoštljivo, Stanko, Precednikov pribočnik, ki ga imajo vsi za malo čudnega, pa mu pove naravnost, kar misli: za delo šteje fizično delo, pisateljevanje ni delo, še več: pisateljevati (misliti po svoje, biti individualist) je celo nevarno (podobno misel izreče tudi Tihi). Pavle se seznani tudi z učiteljico Jelko, s katero sta včasih skupaj hodila na učiteljišče. Jelka organizira nekakšno proslavo ob otvoritvi zadružnega doma in za kino zagretim mladincem, obljubi, da bodo morda posneli svoj film. A tu se vmeša Precednik, ki meni, da film ni nobena pridobitev, mladina naj se rajši ukvarja z gledališčem, na proslavi naj rajši zaigrajo kak skeč (in to komedijo), npr. o tem, kako sovražnik izgublja v boju z njimi. Moti ga tudi to, da Jelka vzgaja vojno siroto in zato nima časa za pripravo igre za proslavo. Jelka se Precedniku ves čas zoperstavlja, tak nadzor pa ji je kaplja čez rob; razkrije Precednikove grehe (hrani njegovo prošnjo za sprejem med fašiste), s čimer se Precednik odzove z orožjem, a ga prestreže Drejče, tako da se vse dobro izteče. Precednik je zaradi dokumenta, ki ga bremeni, premeščen drugam, njegovo funkcijo prevzame Ivan, ki je povsem ujet v socialistična gesla. Pavle spozna, da je v novem starem okolju še vedno tujec, zato odhaja. V epilogu v vaškem »kinu« vidimo Ivana s svojo zaročenko Fanico, kako ji obljublja poroko in otroke.<br /> <br /> ==Kronotop==<br /> Tako čas kot prostor sta v obravnavani drami precej natančno določena. Informacijo o času dobi bralec že na samem začetku – v uvodnih didaskalijah je zapisano, da je dogajalni čas leto 1948, teden ali dva spomladi (isti podatek glede letnega časa izvemo tudi iz dialoga). <br /> <br /> Informacije o dogajalnem prostoru nam avtor sicer ne poda v uvodnih didaskalijah pred začetkom samega teksta, kot to stori pri času, vendar prostoru lahko sledimo dokaj natančno skozi didaskalije, ki uvajajo vsak začetek novega dejanja. Na prostor dogajanja (nekje na Primorskem) lahko sklepamo tudi iz nekaj narečnih izrazov (ki so tipični za primorsko narečje, razlikovalni od vseh drugih narečij, npr. 'flaškon', 'kartoline' ipd.), ki jih uporabljajo osebe, označene kot domačini.<br /> <br /> Delež didaskalij v Prihodnje, odhodnje je precej velik, vsako dejanje uvajajo precej obširne didaskalije in skoraj vsak prizor – bolj ali manj obširne – tudi zaključujejo. Krajše didaskalije se pojavljajo tudi med samim dialogom (kot napotki za igralce), nekaj pa je tudi »samostojnejših«, takih, ki se od dialoga odcepijo in služijo kot napotek bralcu o tem, kako naj bere.<br /> <br /> ==Osebe==<br /> Podobno, kot je avtor dal bralcu natančne podatke o kronotopu, mu v Prihodnje, odhodnje daje natančne podatke tudi o osebah. Precej obširna posredna in neposredna karakterizacija oseb je dana že na samem začetku komedije. V Prihodnje, odhodnje nastopa 25 oseb, vendar pa v posameznem prizoru nastopata večidel le po dve osebi. Ker so osebe podrobno predstavljene na začetku drame, bom v nadaljevanju predstavila le nekaj pomembnejših.<br /> <br /> Teta Malka (Amalija) je stara dobrih 50 let, je drobna, suha, nosi očala, je tudi klepetava, bistra in dobrodušna. Iz začetnega opisa izvemo še, da je sicer šivilja (ki pa ves čas le nekaj krpa in predeluje), a je ta njen poklic sekundaren, saj je hodila v meščansko šolo, ki pa jo je zaradi obubožanja družine morala pustiti. Nekoliko ji je žal zamujenega življenja (zdaj se nam predstavlja kot preprosta ženska, pravi, da je zanjo Pavletovo pisanje preveč zahtevno, zanjo so večernice in pratika), nikoli se ni poročila, vendar pa je kljub temu vedra, vitalna ženska (sama pravi, da se ne smemo ozirati na preteklost, na vojno, misliti je treba naprej, tudi Pavle pravi o njej, da ji razmere niso vzele dobre volje). Njen pogled na svet ni črno-bel. <br /> <br /> Teta Malka živi skupaj z bratom, stricem Jožkom, ki je nekaj let mlajši od nje, je medvedje postave, »zdrave kmečke pameti« (Fišer, 2) in precej molčeč. Skozi tekst se nam pokaže kot garač, ves čas le dela na njivi.<br /> <br /> K teti Malki in stricu Jožku pride po vrnitvi iz tujine živet njun 40-letni nečak Pavle Rojc (po poklicu je pisatelj). Med njim in domačim krajem, v katerega se je po desetih letih vrnil, je nastal nekakšen prepad, v tem svojem starem, a vendar novem okolju se počuti tujca (kar nam avtor pokaže tudi na jezikovni ravni: Pavle na pozdrav »Smrt fašizmu« nikoli ne odgovori s »Svoboda narodu«, takega pozdrava pač ni vajen), tudi sam o sebi meni: »/…/ jaz sem res iz drugega sveta /…/« (Fišer, 96). Skozi dialoge izvemo del njegove preteklosti: bil je v zaporu in ko so ga izpustili, je odšel v Jugoslavijo, malo je študiral, ker pa ga je vojna prehitela, je odšel v London. Župnik o njem pravi, da je »/…/ zanimiv človek, bistra glava in čuteča duša /…/« (Fišer, 58). <br /> <br /> Jelka je učiteljica, stara je okrog 35 let, je odločna (takšna se nam pokaže v odnosu do Precednika), predvojna komunistka, o njej po vasi govorijo, da lovi moške. Vzgaja vojno siroto. Sama o sebi pravi, da je »okorela antikristka« (Fišer, 59).<br /> <br /> 40-leten Franc Poženel je predsednik KLO-ja. Svojo funkcijo je dobil naključno; ko je za časa ustanavljanja nove oblasti prišla v vas neka delegacija, ki je želela, da vaščani izberejo predsednika, se je našel nek Ferdo, ki je rekel, da oni že imajo precednika. Tako je Poženel postal Predsednik. Ime Precednik je dobil po svoji lastnosti: skozi luknjo v zobovju zna »virtuozno precediti pljunek« (Fišer, 3).<br /> <br /> Ivan (Pavletov bratranec v tretjem kolenu) je star okrog 25 let in je vojna sirota. Ivan je žilave, ne visoke postave, zagnan, optimističen, tudi nekoliko naiven in ne prav bister. Ima le pet razredov osnovne šole in je komunist. Skozi dialog izvemo, da je tajnik KLO in ves čas govori nekakšna socialistična gesla, zelo si želi, da bi se povzpel, zato slepo uboga nadrejene. Na koncu mu uspe postati predsednik. Teta Malka Ivana označi za dobrega fanta (Fišer, 78), Jelka pa o njem reče, da je poštenjak (Fišer, 95). Ivan ima 20-letno zaročenko Fanico.<br /> <br /> Poleg že omenjenih oseb nastopajo še Polde, Štefan in njegova žena Slavka, Dragec, Ančka, Drejče, Stanko, Tihi, Vodnik Jugoslovanske armade, Lazić, Spahija, Župnik, Faničina mama Micka, Silvana, Lučka, Rezka in Cvetko.<br /> <br /> ==Jezik==<br /> <br /> Glede jezika v Prihodnje, odhodnje lahko rečemo, da tako v dialogu kot v stranskem tekstu prevladuje uporaba knjižne zvrsti, ki pa se – na obeh mestih – meša s pogovornim jezikom in z narečnimi izrazi (zanimivo, da posamezne besede iz pogovornega jezika najdemo tudi v didaskalijah, prim. potlej, šnofljat, plac). Jezik v tej drami ni izrazito sredstvo razslojevanja oseb, čeprav pri nekaterih osebah res opazimo večji delež narečnih (primorskih) izrazov (narečno je tudi sklanjanje tipa Jožko – Jožkota), s čimer je avtor nekatere osebe, vsaj nekoliko bolj »lokaliziral«; oseba z večjim deležem uporabe narečnega jezika je npr. teta Malka. <br /> <br /> Vulgarno izrazje je omejeno na besedo 'kurbarija' (Fišer, 23) in stavek 'u kurac, u pičku materinu' (Fišer, 44).<br /> <br /> V sicer slovenski tekst se vrivajo srbohrvaške besede – srbohrvaščino govorijo člani Jugoslovanske armade, ko zajamejo Ivana. Srbohrvaščina je predstavljena kot jezik vojske, kar je v tistem času tudi bila.<br /> <br /> V tekstu je dobro prikazana tudi Jožkova redkobesednost, saj govori malo in le bistvene stvari.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje je tudi nekaj duhovitih mest (prim. str. 22, 23). Že na ravni izbire nadimka Poželenelu se kaže nekakšna besedna igra – Precednik je zato, ker zna »virtuozno precediti pljunek« (Fišer, 3). Besedna igra je uporabljena tudi pri poimenovanju pripadnikov Jugoslovanske armade, kot razloži teta Jelka, so to družeti, ker so ves čas govorili »druže sem, druže tja, in tako …« (Fišer, 7), ali pa pri uporabi stalne besedne zveze namesto dobesedne, npr. na str. 45: »Piši, pisatelj!« - »Nimam papirja …« - »Ne rabiš papirja! Piši me … v rit, 'pisatelj'!«. Duhovito pa deluje tudi izraba lažnega prijatelja pucati, ki v slovenščini pogovorno pomeni 'čistiti', v srbohrvaščini pa 'streljati', v »pucaj z metlo«. Besede, ki jim avtor hoče dati poseben poudarek (to je seveda lažje uprizoriti, kot napisati), so v narekovajih. Najdemo tudi mesto, kjer je prikazana nekakšna igra z jezikom, Stanko namesto besede kontrarevolucija uporabi kontrarevorucija in kotralevorucija.<br /> <br /> Skozi jezikovno prizmo je (med drugim) prikazana tudi Ivanova vdanost času, ki mu pripada – kaže se v uporabi neslovenskih besed, npr. zadatki, nedostatki, dužnost, ki kot take pri Jelki vzbujajo neko posebno pozornost, pravi jim »funkcionarska latovščina« (Fišer, 11) in nič se nam ne zdi, da jo tudi odobrava.<br /> <br /> ==Interpretacija==<br /> Žanrska oznaka Prihodnje, odhodnje (drama je sestavljena iz 12 dejanj) je dana že v podnaslovu: komedija, melodrama , čeprav avtor meni, da bi se jo dalo brati tudi kot komedijo, je sam ne razume tako (podnaslov je torej nekoliko provokativen): »Jaz osebno tega ne vidim kot komedijo. Je igra, ki ima zelo veliko komičnih elementov, ni pa komedija. Če pa jo nekdo vidi predvsem kot komedijo … najbrž ne bom zelo blažen pri tem, reči pa, da je to narobe, pa najbrž tudi ne bi bilo prav.« (Korun, 2006/07: 66), Prihodnje, odhodnje je torej »med tragedijo in komedijo« (Gombač, 2006: 14). O tem, kako sta povezani tragedija in komedija, izvemo tudi iz dialoga v drami, obakrat skozi Precednikov govor: »/…/ veste, kakšna je razlika med komedijo in tragedijo?« /…/ »Razlika je ta, da se komedija dovolj zgodaj konča! Preden se začne ono drugo!« (Fišer, 13) »Če bi igrali igro naprej od tam, kjer se konča komedija, bi dobili takozvano tragedijo« (Fišer, 34). Kakšen je torej tak svet, v katerem je komedija le izsek iz njega, nikoli pa njegova celota, ali celo več, nikoli njegov konec? Torej je svet, o kakršnem govori Precednik v osnovi tragičen? Morda je to vojni čas, ki ne prinaša nobenega upanja in pušča za seboj katastrofalne posledice (uničene domove ipd.), za odpravo katerih je potreben velik angažma, veliko dela, »vse je treba spet« (Fišer, 29), Pavle se je vrnil (kot pravi Fišer) v »postkataklizmični čas, čas nastajanja novega sveta« (Korun, 2006/07: 62), »/…/ /i/n takoj po takšni veliki katastrofi je svet najbolj odprt, tako za dobro kot za slabo« (Figelj, 2006: 29). Morda pa zato odhaja spet dalje, iskat boljši svet in je on sam »prihodnji« in »odhodnji«, tako kot tovornjaki, ki naloženi (prihodnji) in raztovorjeni (odhodnji) vozijo skozi vas in »peljejo v prihodnji čas« (Fišer, 12). Pavle je kot tujec nekje vmes (M/medtem), starega okolja in časa, ki ga je poznal pred odhodom v tujino, ni več, ker se je vmes zgodila vojna in vse izbrisala, novega pa še ne pozna in mu le s težavo sledi, ali s Fišerjevimi besedami: »Gre za situacijo, ko nisi več tam, tukaj pa še ne.« (Figelj, 2006: 29) Pavletovo tujstvo v novem starem svetu je avtor v Prihodnje, odhodnje nakazal tudi s Pavletovo nepoučenostjo o tem, kako se odzdravi nekomu, ki reče »Smrt fašizmu«. Pavle (takih mest je v tekstu več) namreč nikoli ne odzdravi s »Svobodo narodu«, ampak vselej z neko svojo različico, »odgovoriti skoraj ne ve, kaj« (Fišer, 27) (z »dober večer«, /Fišer, 41/, »dober dan« /Fišer, 12/), situacija, ko ga hoče Stanko podučiti o tovrstnem pozdravljanju, je celo rahlo komična. V tekstu se enkrat samkrat zgodi, da Pavle skuša odzdraviti s »Svobodo narodu«, pa se mu še tokrat poskus ponesreči (»Fašizmu smrt – narodu …« /Fišer, 27/), pozneje samoreflektivno ugotavlja, da na tak lep dan spomladi ne more pozdravljati z besedno zvezo, ki vsebuje smrt; kot intelektualec se sprašuje tudi o pomenu izraza, ideologiji se ne prepusti avtomatično. Na koncu odide iz vasi, ker je »obupal, da bi lahko znova našel nekdanji … dom svojih besed« (Fišer, 39), kakor mu besede položi na jezik Jelka na koncu.<br /> <br /> Seveda je problemov, ki jih odpira Prihodnje, odhodnje, mnogo, naj poleg problema tujstva dodam še nekaj zame najbolj očitnih. S problemom tujstva je povezano tudi vprašanje ohranitve individualnosti (kar sem zgoraj že nekoliko nakazala) v času, ko se poudarja kolektivizem. Že po definiciji so nosilci poudarjanja indidualizma izobraženci in tudi v tem tekstu se nam to pokaže: v tem smislu najbolj izstopa prav lik Jelke, ki se Precedniku ves čas zoperstavlja (seveda ne brez aduta – pisma – v žepu) – in pri tem seveda tudi tvega, da jo primejo – in ne dopusti, da bi ji kdo narekoval njeno življenje, ona je »svetla nadgradnja vsakršnih ideologij« (Čuk, 2006). Individualističen (sicer ne tako kot Jelka) pa je tudi Pavle, kar se pokaže tudi skozi njegovo že prej omenjeno odzdravljanje. Nekoliko implicitno je izraženo tudi vprašanje o ohranitvi človeških vrednot v prehodnem času, ki si ga zastavlja župnik, vendar pa njegov govor ne izraža moraliziranja ali pretiranega tarnanja nad časom, pravzaprav je lik župnika predstavljen precej neshematično, kar se kaže skozi njegove besede: »Vera je res najpomembnejša stvar, ni pa edina. Za komuniste nisem bil in nisem, to drži, ampak jaz sem, recimo, imel tudi pod fašizmom verouk v slovenščini, medtem ko so nekateri zdajšnji pomembni 'tovariši' prepevali Giovinezzo.« (Fišer, 24).<br /> Naslednje vprašanje, ki nam ga zastavlja Prihodnje, odhodnje, je vprašanje obstoja umetnika v času, ki ga ne rabi (obnova domovine po vojni potrebuje predvsem fizične delavce za gradnjo; definicija dela v tistem času je omejena na fizično delo). Pavle se seveda skuša nekoliko prilagoditi (popravlja ograjo pri teti Malki in stricu Jožku) temu času in tudi sam prime za »delo«, pisanje namreč – kot Pavletu razlaga Stanko – ni delo (»Ne pisat! Delat! /Fišer, 18/), do pisatelja imajo vsi nekakšen čuden odnos , celo več: s pisanjem (ki pa je spet povezano z individualizmom) se človek lahko celo ogrozi, Tihi v šestem poglavju pravi: »/…/ pisanje /je/ nevarna reč. Bolj nevarna celo kot mitraljez. Ker mitraljez moraš najprej imet. In municijo. Pri besedah je pa tako, da je cev tvoja goflja, tvoja neumna betica pa redenik. In tako orožje ima vsak.« (Fišer, 19). Skozi te besede se nam razkriva tudi moč razuma, ki se ne more primerjati z nobeno drugo močjo.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje se pojavita dva pomembnejša motiva, oba sta povezana s tranzitom, na katerega Fišer opozori že na začetku drame . Prvi motiv so kamioni, ki prihajajo in odhajajo (zato so prihodnji in odhodnji) – najbrž tako kot Pavle. Didaskalije nas sproti opozarjajo na ropot teh tovornjakov, ki vozijo »v prihodnji čas« (Fišer, 13), čeprav nekaterim (Poldetu) obudijo spomine na vojno , so torej tudi nekakšen simbol gradnje, obnove porušene domovine, prav tako kot na hrup vlaka (drugi motiv), ki bi lahko pomenil povezavo s svetom preko meje, kamor je bilo prepovedano hoditi (preko si upata le Precednik in Ivan, ki pa je zaradi tega ujet). Oboje – hrup tovornjakov in hrup vlaka – je prisotno vselej v ozadju in deluje vselej nekoliko grozljivo (ob hrupu kamionov se sprašujemo, kakšen svet bo zgrajen iz materiala, ki ga vozijo – ali boboljši?), prav tako kot Stanetov smeh, ki se sliši kot »ratata«, oglašanje njegovega orožja, s katerim je streljal (?) ljudi. Hrup iz ozadja, ki pa ne vzbuja mračnih občutij, ampak prikazuje nekaj drugega – ujetost v vsakdanja opravila in Malkine pokopane sanje – pa je drdranje njenega šivalnega stroja.<br /> <br /> Ostane še vprašanje konca drame. V epilogu vidimo zaljubljenca Fanico in Ivana, kako v nekakšni kinodvorani gledata »film«, podnapisi v filmu pa so njune opazke, ki si jih izmenjujeta med gledanjem. Zagotovila, da se bo njuna nesojena ljubezenska zveza srečno razpletla, v tekstu ni, čeprav izvemo, da imata glave skupaj in da bo Ivan, ki si za Fanico nikoli ne vzame časa, opustil družbenopolitično delo, se z njo poročil in imel otroke. Fanica ve, koliko praznih obljub je že dobila od njega in na to ga opozori tudi tokrat, čeprav se zdi, da mu kljub temu verjame. Konec drame pa prinaša še nekaj: kako razumeti Jelkino trditev: »Močno se mi dozdeva, da komedija teče naprej, in potem veš, kaj sledi.«? Njeno dejanje, namreč da je Precednika razkrinkala, zaradi česar je bil premeščen, ji ne daje zadoščenja. Občutek zmage ob tem primerja z občutkom » /…/ odmikanja časa naprej, kot vlak, ki odhaja, ti pa stojiš na peronu in mahaš času, ki se oddaljuje od tebe čedalje manjši.« (Fišer, 38) Na tem mestu se nam odpira vprašanje moralnega ravnanja, Jelka pravi namreč, da je takšnih ljudi kot je Precednik še več in da so tudi hujši od njega, pa niso odkriti, kaj šele kaznovani. Ko Jelka Precednika obtoži, se tudi sam brani, češ da so takrat tako ravnali vsi (»Dopolavorista!« /…/ »To so bili vsi! Dobro veš, da je bilo obvezno!« /Fišer, 35/), posredno se nam odpira vprašanje moralnega delovanja med vojno – moralno je definirano drugače; dovoljeno je tisto, kar dela večina, pa če je to ubijanje, naj bo ubijanje (tako kot o streljanju /za užitek?/ v petem poglavju govori tudi Stanko, za katerega sicer bralec ne ve, ali naj ga jemlje povsem resno, vendar je možno, da govori resnico – kakor nam potrdijo tudi didaskalije, ki sledijo izgovorjenemu).<br /> <br /> ==Zaključek==<br /> Prihodnje, odhodnje je drama, ki – kot sem zgoraj že nakazala – odpira mnogo problemov, vsaj implicitno vse naštete (odvisno, kako jo beremo) in gotovo še veliko takih, ki so mojemu bralskemu obzorju pričakovanj ostali skriti. Mnogoplastna je tako na ravni dogajanja kot karakterizacije oseb (vsaj za glavne osebe velja, da so predstavljene zelo plastično, mnogoplastno, predvsem pa postopno, tako, da bralca tudi na tej ravni avtor drži v napetosti) in večpomenska kar se tiče razlage ideje. Seznam oseb na začetku ni redundanten, čeprav bi iz njegove obsežnosti, kar se tiče karakterizacije oseb, na prvi pogled lahko tako sklepali. Podatki o osebah iz seznama na začetku se smiselno dopolnjujejo s tistimi, ki nam jih razkrije branje teksta. Avtorjeva odločitev glede obširne karakterizacije oseb na začetku je verjetno spretna tehnična rešitev: ker je oseb toliko, bi jih najbrž na tako majhnem prostoru kot je eno dejanje, bilo težko natančno okarakterizirati (avtor pa jih je očitno želel tako natančno predstaviti) ne da bi dobili na kupu veliko podatkov o osebi, kar najbrž ne bi delovalo kot spontan dialog.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje najdemo nekaj ironičnih mest (tako je npr. mesto, kjer Drejče navdušen nad tehniko (verjetno nad kinoprojektorjem) pravi, da nam zdaj ni treba več boga, ker imamo »vsemogočno tehniko« /Fišer, 58/, takih mest je še več), ki so pri vsakem literarnem delu lahko le presežek. Dogajanje je skozi dramo dovolj dobro motivirano (posrečena motivacija je npr. Precednikovo streljanje – avtor nam že veliko prej v drami pripravi teren za izpeljavo tega dogodka – kar nekajkrat je omenjeno, da Precednik nosi s seboj opasano pištolo), sprašujemo pa se, kje je Jelka dobila obremenilni dokument zoper Precednika – tega nam tekst ne pojasni. <br /> <br /> In kaj lahko povemo o žanrski oznaki Prihodnje, odhodnje? Podnaslovljena je sicer kot komedija, vendar vemo, da žanrske oznake iz podnaslovov niso vselej smernica, na kakšen način brati delo. Tudi ta tekst je takšen. Zaradi veliko komičnih vložkov lahko (če beremo bolj površinsko) Prihodnje, odhodnje beremo kot komedijo, vendar pa menim, da to oznako s svojo kompleksnostjo, z odpiranjem vprašanj tujstva v domačem okolju, ohranitve individualnosti v novem času, vpliva časa na ljudi, duha kolektivizma, vprašanja pisateljevanja – sama taka vprašanja, ki so aktualna tudi danes – in verjetno še kakšno vsekakor presega. To ni le komedija, ampak komedija, ki se nadaljuje. Sodeč po Prihodnje, odhodnje vsaj slutimo lahko, da med koncem komedije in začetkom tragedije ni prazen prostor, ampak napolnjen z mnogimi kompleksnimi vprašanji.</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Prihodnje,_odhodnje&diff=16551 2007-05-28T06:45:15Z

<p>Manuela: /* Osebe */</p> <hr /> <div>[[Kategorija:Drame|Prihodnje, odhodnje]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Prihodnje, odhodnje]]<br /> <br /> ;Avtor&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; [[Srečko Fišer]] <br /> ;Leto nastanka&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2003<br /> ;Žanr&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; Drama<br /> ;Krstna uprizoritev&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2006 v [[SNG Nova Gorica]]<br /> <br /> ==Zgodba==<br /> Domov, na podeželje, se po desetih letih (leta 1948) z Londona vrne pisatelj Pavle Rojc. Doma naleti na ruševine: uničena sta šola in župnišče pa tudi njegov dom, zato obišče svojo najbližjo sorodnico, teto Malko, ki mu ponudi dom.<br /> <br /> Bolj zagnani vaščani so vneti za nov družbeni red – socializem, vsepovsod se gradi, Drejče popravlja kinoprojektor, da bi v vasi lahko imeli kino, za oskrbo vojske se pobira pridelek ipd. Pavle se od tete Malke odpravi po vasi, da bi se razgledal. V gostilni naleti na Precednika, ki se do njega vede zelo spoštljivo, Stanko, Precednikov pribočnik, ki ga imajo vsi za malo čudnega, pa mu pove naravnost, kar misli: za delo šteje fizično delo, pisateljevanje ni delo, še več: pisateljevati (misliti po svoje, biti individualist) je celo nevarno (podobno misel izreče tudi Tihi). Pavle se seznani tudi z učiteljico Jelko, s katero sta včasih skupaj hodila na učiteljišče. Jelka organizira nekakšno proslavo ob otvoritvi zadružnega doma in za kino zagretim mladincem, obljubi, da bodo morda posneli svoj film. A tu se vmeša Precednik, ki meni, da film ni nobena pridobitev, mladina naj se rajši ukvarja z gledališčem, na proslavi naj rajši zaigrajo kak skeč (in to komedijo), npr. o tem, kako sovražnik izgublja v boju z njimi. Moti ga tudi to, da Jelka vzgaja vojno siroto in zato nima časa za pripravo igre za proslavo. Jelka se Precedniku ves čas zoperstavlja, tak nadzor pa ji je kaplja čez rob; razkrije Precednikove grehe (hrani njegovo prošnjo za sprejem med fašiste), s čimer se Precednik odzove z orožjem, a ga prestreže Drejče, tako da se vse dobro izteče. Precednik je zaradi dokumenta, ki ga bremeni, premeščen drugam, njegovo funkcijo prevzame Ivan, ki je povsem ujet v socialistična gesla. Pavle spozna, da je v novem starem okolju še vedno tujec, zato odhaja. V epilogu v vaškem »kinu« vidimo Ivana s svojo zaročenko Fanico, kako ji obljublja poroko in otroke.<br /> <br /> ==Kronotop==<br /> Tako čas kot prostor sta v obravnavani drami precej natančno določena. Informacijo o času dobi bralec že na samem začetku – v uvodnih didaskalijah je zapisano, da je dogajalni čas leto 1948, teden ali dva spomladi (isti podatek glede letnega časa izvemo tudi iz dialoga). <br /> <br /> Informacije o dogajalnem prostoru nam avtor sicer ne poda v uvodnih didaskalijah pred začetkom samega teksta, kot to stori pri času, vendar prostoru lahko sledimo dokaj natančno skozi didaskalije, ki uvajajo vsak začetek novega dejanja. Na prostor dogajanja (nekje na Primorskem) lahko sklepamo tudi iz nekaj narečnih izrazov (ki so tipični za primorsko narečje, razlikovalni od vseh drugih narečij, npr. 'flaškon', 'kartoline' ipd.), ki jih uporabljajo osebe, označene kot domačini.<br /> <br /> Delež didaskalij v Prihodnje, odhodnje je precej velik, vsako dejanje uvajajo precej obširne didaskalije in skoraj vsak prizor – bolj ali manj obširne – tudi zaključujejo. Krajše didaskalije se pojavljajo tudi med samim dialogom (kot napotki za igralce), nekaj pa je tudi »samostojnejših«, takih, ki se od dialoga odcepijo in služijo kot napotek bralcu o tem, kako naj bere.<br /> <br /> ==Osebe==<br /> Podobno, kot je avtor dal bralcu natančne podatke o kronotopu, mu v Prihodnje, odhodnje daje natančne podatke tudi o osebah. Precej obširna posredna in neposredna karakterizacija oseb je dana že na samem začetku komedije. V Prihodnje, odhodnje nastopa 25 oseb, vendar pa v posameznem prizoru nastopata večidel le po dve osebi. Ker so osebe podrobno predstavljene na začetku drame, bom v nadaljevanju predstavila le nekaj pomembnejših.<br /> <br /> Teta Malka (Amalija) je stara dobrih 50 let, je drobna, suha, nosi očala, je tudi klepetava, bistra in dobrodušna. Iz začetnega opisa izvemo še, da je sicer šivilja (ki pa ves čas le nekaj krpa in predeluje), a je ta njen poklic sekundaren, saj je hodila v meščansko šolo, ki pa jo je zaradi obubožanja družine morala pustiti. Nekoliko ji je žal zamujenega življenja (zdaj se nam predstavlja kot preprosta ženska, pravi, da je zanjo Pavletovo pisanje preveč zahtevno, zanjo so večernice in pratika), nikoli se ni poročila, vendar pa je kljub temu vedra, vitalna ženska (sama pravi, da se ne smemo ozirati na preteklost, na vojno, misliti je treba naprej, tudi Pavle pravi o njej, da ji razmere niso vzele dobre volje). Njen pogled na svet ni črno-bel. <br /> <br /> Teta Malka živi skupaj z bratom, stricem Jožkom, ki je nekaj let mlajši od nje, je medvedje postave, »zdrave kmečke pameti« (Fišer, 2) in precej molčeč. Skozi tekst se nam pokaže kot garač, ves čas le dela na njivi.<br /> <br /> K teti Malki in stricu Jožku pride po vrnitvi iz tujine živet njun 40-letni nečak Pavle Rojc (po poklicu je pisatelj). Med njim in domačim krajem, v katerega se je po desetih letih vrnil, je nastal nekakšen prepad, v tem svojem starem, a vendar novem okolju se počuti tujca (kar nam avtor pokaže tudi na jezikovni ravni: Pavle na pozdrav »Smrt fašizmu« nikoli ne odgovori s »Svoboda narodu«, takega pozdrava pač ni vajen), tudi sam o sebi meni: »/…/ jaz sem res iz drugega sveta /…/« (Fišer, 96). Skozi dialoge izvemo del njegove preteklosti: bil je v zaporu in ko so ga izpustili, je odšel v Jugoslavijo, malo je študiral, ker pa ga je vojna prehitela, je odšel v London. Župnik o njem pravi, da je »/…/ zanimiv človek, bistra glava in čuteča duša /…/« (Fišer, 58). <br /> <br /> Jelka je učiteljica, stara je okrog 35 let, je odločna (takšna se nam pokaže v odnosu do Precednika), predvojna komunistka, o njej po vasi govorijo, da lovi moške. Vzgaja vojno siroto. Sama o sebi pravi, da je »okorela antikristka« (Fišer, 59).<br /> <br /> 40-leten Franc Poženel je predsednik KLO-ja. Svojo funkcijo je dobil naključno; ko je za časa ustanavljanja nove oblasti prišla v vas neka delegacija, ki je želela, da vaščani izberejo predsednika, se je našel nek Ferdo, ki je rekel, da oni že imajo precednika. Tako je Poženel postal Predsednik. Ime Precednik je dobil po svoji lastnosti: skozi luknjo v zobovju zna »virtuozno precediti pljunek« (Fišer, 3).<br /> <br /> Ivan (Pavletov bratranec v tretjem kolenu) je star okrog 25 let in je vojna sirota. Ivan je žilave, ne visoke postave, zagnan, optimističen, tudi nekoliko naiven in ne prav bister. Ima le pet razredov osnovne šole in je komunist. Skozi dialog izvemo, da je tajnik KLO in ves čas govori nekakšna socialistična gesla, zelo si želi, da bi se povzpel, zato slepo uboga nadrejene. Na koncu mu uspe postati predsednik. Teta Malka Ivana označi za dobrega fanta (Fišer, 78), Jelka pa o njem reče, da je poštenjak (Fišer, 95). Ivan ima 20-letno zaročenko Fanico.<br /> <br /> Poleg že omenjenih oseb nastopajo še Polde, Štefan in njegova žena Slavka, Dragec, Ančka, Drejče, Stanko, Tihi, Vodnik Jugoslovanske armade, Lazić, Spahija, Župnik, Faničina mama Micka, Silvana, Lučka, Rezka in Cvetko.<br /> <br /> ==Jezik==<br /> <br /> Glede jezika v Prihodnje, odhodnje lahko rečemo, da tako v dialogu kot v stranskem tekstu prevladuje uporaba knjižne zvrsti, ki pa se – na obeh mestih – meša s pogovornim jezikom in z narečnimi izrazi (zanimivo, da posamezne besede iz pogovornega jezika najdemo tudi v didaskalijah, prim.: 'potlej','šnofljat', 'plac'). Jezik v tej drami ni izrazito sredstvo razslojevanja oseb, čeprav pri nekaterih osebah res opazimo večji delež narečnih (primorskih) izrazov (narečno je tudi oblikoslovje – sklanjanje tipa Jožko – Jožkota), s čimer je avtor vsaj osebe, ki tak jezik govorijo, vsaj nekoliko bolj »lokaliziral«; oseba z večjim deležem uporabe narečnega jezika je npr. teta Malka (uporablja narečne besede kot 'kartoline', 'kompanija', 'pranono/-a' ipd.), ki sama o sebi tudi trdi, da je preprosta, spozna se le na šivanje in druga hišna in kmečka opravila. Tudi drugi »preprosti« domačini uporabljajo narečne besede, ker pa so seveda sorazmerne s količino govora, zato jih je manj (pri Ančki npr. 'flaškon', pri Tihem 'šnopc' ipd.). <br /> <br /> Vulgarno izrazje je omejeno na besedo 'kurbarija' in stavek 'u kurac, u pičku materinu', več ga nisem zasledila.<br /> <br /> V sicer slovenski tekst se vrivajo srbohrvaške besede – srbohrvaščino govorijo člani Jugoslovanske armade, ko zajamejo Ivana. Srbohrvaščina je predstavljena kot jezik vojske, kar je v tistem času tudi bila, tako da je tudi tokrat jezik sredstvo identifikacije.<br /> <br /> Lastnost Jožka – redkobesednost, na katero nas avtor opozori že na začetku v seznamu oseb – je v tekstu precej dobro prikazana: Jožko res govori malo in le bistvene reči, o njegovi redkobesednosti pa skozi dialog izvemo tudi eksplicitno v sodbi Malke »pravi bolj malo«.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje je tudi nekaj duhovitih mest, ki pa jih, iztrgane iz konteksta težko pojasnim, zato navajam nekaj strani /navajane strani ustrezajo stranem teksta, ki ga prilagam kot Prihodnje, odhodnje/, na katerih se pojavljajo: npr. str. 9 – o naši nemoči v boju s sovražnikom zaradi majhnosti in pomanjkanja orožja, str. 9 ipd. Že na ravni izbire nadimka Poželenelu se kaže nekakšna besedna igra – Precednik (ki zna »virtuozno precediti pljunek« /Fišer, 1/). Besedna igra je uporabljena tudi pri poimenovanju pripadnikov Jugoslovanske armade, kot razloži teta Jelka, so to 'družeti' (ker so ves čas govorili »druže sem, druže tja, in tako …« /Fišer, 3/), ali pa pri uporabi stalne besedne zveze namesto dobesedne, npr. na str. 18: »Piši, pisatelj!« - »Nimam papirja …« - »Ne rabiš papirja! Piši me … v rit, 'pisatelj'!«, duhovito pa deluje tudi izraba lažnega prijatelja 'pucati', ki v slovenščini pogovorno pomeni 'čistiti', v srbohrvaščini pa 'streljati', v »pucaj z metlo« (Fišer, 3) – duhovitost lahko tudi tu boljše prepoznamo iz konteksta. Besede, ki jim avtor hoče dati poseben poudarek (to je seveda lažje uprizoriti, kot napisati), so v narekovajih (prim. str. 18: 'pisatelj'). Najdemo tudi mesto, kjer je prikazana nekakšna igra z jezikom, seveda v funkciji določitve osebe, ki jo izreče, kot nekoliko smešne, ne preveč pametne – Stanko (str. 17 in 18 ) namesto besede 'kontrarevolucija' uporabi 'kontrarevorucija' in 'kontralevorucija'.<br /> <br /> Skozi jezikovno prizmo je (med drugim) prikazana tudi Ivanova vdanost času, ki mu pripada – kaže se v uporabi neslovenskih besed, npr. 'zadatki', 'nedostatki', 'dužnost', ki kot take pri Jelki vzbujajo neko posebno pozornost, pravi jim »funkcionarska latovščina« (Fišer, 5) in nič se nam ne zdi, da jo tudi odobrava.<br /> <br /> ==Interpretacija==<br /> Žanrska oznaka Prihodnje, odhodnje (drama je sestavljena iz 12 dejanj) je dana že v podnaslovu: komedija, melodrama , čeprav avtor meni, da bi se jo dalo brati tudi kot komedijo, je sam ne razume tako (podnaslov je torej nekoliko provokativen): »Jaz osebno tega ne vidim kot komedijo. Je igra, ki ima zelo veliko komičnih elementov, ni pa komedija. Če pa jo nekdo vidi predvsem kot komedijo … najbrž ne bom zelo blažen pri tem, reči pa, da je to narobe, pa najbrž tudi ne bi bilo prav.« (Korun, 2006/07: 66), Prihodnje, odhodnje je torej »med tragedijo in komedijo« (Gombač, 2006: 14). O tem, kako sta povezani tragedija in komedija, izvemo tudi iz dialoga v drami, obakrat skozi Precednikov govor: »/…/ veste, kakšna je razlika med komedijo in tragedijo?« /…/ »Razlika je ta, da se komedija dovolj zgodaj konča! Preden se začne ono drugo!« (Fišer, 13) »Če bi igrali igro naprej od tam, kjer se konča komedija, bi dobili takozvano tragedijo« (Fišer, 34). Kakšen je torej tak svet, v katerem je komedija le izsek iz njega, nikoli pa njegova celota, ali celo več, nikoli njegov konec? Torej je svet, o kakršnem govori Precednik v osnovi tragičen? Morda je to vojni čas, ki ne prinaša nobenega upanja in pušča za seboj katastrofalne posledice (uničene domove ipd.), za odpravo katerih je potreben velik angažma, veliko dela, »vse je treba spet« (Fišer, 29), Pavle se je vrnil (kot pravi Fišer) v »postkataklizmični čas, čas nastajanja novega sveta« (Korun, 2006/07: 62), »/…/ /i/n takoj po takšni veliki katastrofi je svet najbolj odprt, tako za dobro kot za slabo« (Figelj, 2006: 29). Morda pa zato odhaja spet dalje, iskat boljši svet in je on sam »prihodnji« in »odhodnji«, tako kot tovornjaki, ki naloženi (prihodnji) in raztovorjeni (odhodnji) vozijo skozi vas in »peljejo v prihodnji čas« (Fišer, 12). Pavle je kot tujec nekje vmes (M/medtem), starega okolja in časa, ki ga je poznal pred odhodom v tujino, ni več, ker se je vmes zgodila vojna in vse izbrisala, novega pa še ne pozna in mu le s težavo sledi, ali s Fišerjevimi besedami: »Gre za situacijo, ko nisi več tam, tukaj pa še ne.« (Figelj, 2006: 29) Pavletovo tujstvo v novem starem svetu je avtor v Prihodnje, odhodnje nakazal tudi s Pavletovo nepoučenostjo o tem, kako se odzdravi nekomu, ki reče »Smrt fašizmu«. Pavle (takih mest je v tekstu več) namreč nikoli ne odzdravi s »Svobodo narodu«, ampak vselej z neko svojo različico, »odgovoriti skoraj ne ve, kaj« (Fišer, 27) (z »dober večer«, /Fišer, 41/, »dober dan« /Fišer, 12/), situacija, ko ga hoče Stanko podučiti o tovrstnem pozdravljanju, je celo rahlo komična. V tekstu se enkrat samkrat zgodi, da Pavle skuša odzdraviti s »Svobodo narodu«, pa se mu še tokrat poskus ponesreči (»Fašizmu smrt – narodu …« /Fišer, 27/), pozneje samoreflektivno ugotavlja, da na tak lep dan spomladi ne more pozdravljati z besedno zvezo, ki vsebuje smrt; kot intelektualec se sprašuje tudi o pomenu izraza, ideologiji se ne prepusti avtomatično. Na koncu odide iz vasi, ker je »obupal, da bi lahko znova našel nekdanji … dom svojih besed« (Fišer, 39), kakor mu besede položi na jezik Jelka na koncu.<br /> <br /> Seveda je problemov, ki jih odpira Prihodnje, odhodnje, mnogo, naj poleg problema tujstva dodam še nekaj zame najbolj očitnih. S problemom tujstva je povezano tudi vprašanje ohranitve individualnosti (kar sem zgoraj že nekoliko nakazala) v času, ko se poudarja kolektivizem. Že po definiciji so nosilci poudarjanja indidualizma izobraženci in tudi v tem tekstu se nam to pokaže: v tem smislu najbolj izstopa prav lik Jelke, ki se Precedniku ves čas zoperstavlja (seveda ne brez aduta – pisma – v žepu) – in pri tem seveda tudi tvega, da jo primejo – in ne dopusti, da bi ji kdo narekoval njeno življenje, ona je »svetla nadgradnja vsakršnih ideologij« (Čuk, 2006). Individualističen (sicer ne tako kot Jelka) pa je tudi Pavle, kar se pokaže tudi skozi njegovo že prej omenjeno odzdravljanje. Nekoliko implicitno je izraženo tudi vprašanje o ohranitvi človeških vrednot v prehodnem času, ki si ga zastavlja župnik, vendar pa njegov govor ne izraža moraliziranja ali pretiranega tarnanja nad časom, pravzaprav je lik župnika predstavljen precej neshematično, kar se kaže skozi njegove besede: »Vera je res najpomembnejša stvar, ni pa edina. Za komuniste nisem bil in nisem, to drži, ampak jaz sem, recimo, imel tudi pod fašizmom verouk v slovenščini, medtem ko so nekateri zdajšnji pomembni 'tovariši' prepevali Giovinezzo.« (Fišer, 24).<br /> Naslednje vprašanje, ki nam ga zastavlja Prihodnje, odhodnje, je vprašanje obstoja umetnika v času, ki ga ne rabi (obnova domovine po vojni potrebuje predvsem fizične delavce za gradnjo; definicija dela v tistem času je omejena na fizično delo). Pavle se seveda skuša nekoliko prilagoditi (popravlja ograjo pri teti Malki in stricu Jožku) temu času in tudi sam prime za »delo«, pisanje namreč – kot Pavletu razlaga Stanko – ni delo (»Ne pisat! Delat! /Fišer, 18/), do pisatelja imajo vsi nekakšen čuden odnos , celo več: s pisanjem (ki pa je spet povezano z individualizmom) se človek lahko celo ogrozi, Tihi v šestem poglavju pravi: »/…/ pisanje /je/ nevarna reč. Bolj nevarna celo kot mitraljez. Ker mitraljez moraš najprej imet. In municijo. Pri besedah je pa tako, da je cev tvoja goflja, tvoja neumna betica pa redenik. In tako orožje ima vsak.« (Fišer, 19). Skozi te besede se nam razkriva tudi moč razuma, ki se ne more primerjati z nobeno drugo močjo.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje se pojavita dva pomembnejša motiva, oba sta povezana s tranzitom, na katerega Fišer opozori že na začetku drame . Prvi motiv so kamioni, ki prihajajo in odhajajo (zato so prihodnji in odhodnji) – najbrž tako kot Pavle. Didaskalije nas sproti opozarjajo na ropot teh tovornjakov, ki vozijo »v prihodnji čas« (Fišer, 13), čeprav nekaterim (Poldetu) obudijo spomine na vojno , so torej tudi nekakšen simbol gradnje, obnove porušene domovine, prav tako kot na hrup vlaka (drugi motiv), ki bi lahko pomenil povezavo s svetom preko meje, kamor je bilo prepovedano hoditi (preko si upata le Precednik in Ivan, ki pa je zaradi tega ujet). Oboje – hrup tovornjakov in hrup vlaka – je prisotno vselej v ozadju in deluje vselej nekoliko grozljivo (ob hrupu kamionov se sprašujemo, kakšen svet bo zgrajen iz materiala, ki ga vozijo – ali boboljši?), prav tako kot Stanetov smeh, ki se sliši kot »ratata«, oglašanje njegovega orožja, s katerim je streljal (?) ljudi. Hrup iz ozadja, ki pa ne vzbuja mračnih občutij, ampak prikazuje nekaj drugega – ujetost v vsakdanja opravila in Malkine pokopane sanje – pa je drdranje njenega šivalnega stroja.<br /> <br /> Ostane še vprašanje konca drame. V epilogu vidimo zaljubljenca Fanico in Ivana, kako v nekakšni kinodvorani gledata »film«, podnapisi v filmu pa so njune opazke, ki si jih izmenjujeta med gledanjem. Zagotovila, da se bo njuna nesojena ljubezenska zveza srečno razpletla, v tekstu ni, čeprav izvemo, da imata glave skupaj in da bo Ivan, ki si za Fanico nikoli ne vzame časa, opustil družbenopolitično delo, se z njo poročil in imel otroke. Fanica ve, koliko praznih obljub je že dobila od njega in na to ga opozori tudi tokrat, čeprav se zdi, da mu kljub temu verjame. Konec drame pa prinaša še nekaj: kako razumeti Jelkino trditev: »Močno se mi dozdeva, da komedija teče naprej, in potem veš, kaj sledi.«? Njeno dejanje, namreč da je Precednika razkrinkala, zaradi česar je bil premeščen, ji ne daje zadoščenja. Občutek zmage ob tem primerja z občutkom » /…/ odmikanja časa naprej, kot vlak, ki odhaja, ti pa stojiš na peronu in mahaš času, ki se oddaljuje od tebe čedalje manjši.« (Fišer, 38) Na tem mestu se nam odpira vprašanje moralnega ravnanja, Jelka pravi namreč, da je takšnih ljudi kot je Precednik še več in da so tudi hujši od njega, pa niso odkriti, kaj šele kaznovani. Ko Jelka Precednika obtoži, se tudi sam brani, češ da so takrat tako ravnali vsi (»Dopolavorista!« /…/ »To so bili vsi! Dobro veš, da je bilo obvezno!« /Fišer, 35/), posredno se nam odpira vprašanje moralnega delovanja med vojno – moralno je definirano drugače; dovoljeno je tisto, kar dela večina, pa če je to ubijanje, naj bo ubijanje (tako kot o streljanju /za užitek?/ v petem poglavju govori tudi Stanko, za katerega sicer bralec ne ve, ali naj ga jemlje povsem resno, vendar je možno, da govori resnico – kakor nam potrdijo tudi didaskalije, ki sledijo izgovorjenemu).<br /> <br /> ==Zaključek==<br /> Prihodnje, odhodnje je drama, ki – kot sem zgoraj že nakazala – odpira mnogo problemov, vsaj implicitno vse naštete (odvisno, kako jo beremo) in gotovo še veliko takih, ki so mojemu bralskemu obzorju pričakovanj ostali skriti. Mnogoplastna je tako na ravni dogajanja kot karakterizacije oseb (vsaj za glavne osebe velja, da so predstavljene zelo plastično, mnogoplastno, predvsem pa postopno, tako, da bralca tudi na tej ravni avtor drži v napetosti) in večpomenska kar se tiče razlage ideje. Seznam oseb na začetku ni redundanten, čeprav bi iz njegove obsežnosti, kar se tiče karakterizacije oseb, na prvi pogled lahko tako sklepali. Podatki o osebah iz seznama na začetku se smiselno dopolnjujejo s tistimi, ki nam jih razkrije branje teksta. Avtorjeva odločitev glede obširne karakterizacije oseb na začetku je verjetno spretna tehnična rešitev: ker je oseb toliko, bi jih najbrž na tako majhnem prostoru kot je eno dejanje, bilo težko natančno okarakterizirati (avtor pa jih je očitno želel tako natančno predstaviti) ne da bi dobili na kupu veliko podatkov o osebi, kar najbrž ne bi delovalo kot spontan dialog.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje najdemo nekaj ironičnih mest (tako je npr. mesto, kjer Drejče navdušen nad tehniko (verjetno nad kinoprojektorjem) pravi, da nam zdaj ni treba več boga, ker imamo »vsemogočno tehniko« /Fišer, 58/, takih mest je še več), ki so pri vsakem literarnem delu lahko le presežek. Dogajanje je skozi dramo dovolj dobro motivirano (posrečena motivacija je npr. Precednikovo streljanje – avtor nam že veliko prej v drami pripravi teren za izpeljavo tega dogodka – kar nekajkrat je omenjeno, da Precednik nosi s seboj opasano pištolo), sprašujemo pa se, kje je Jelka dobila obremenilni dokument zoper Precednika – tega nam tekst ne pojasni. <br /> <br /> In kaj lahko povemo o žanrski oznaki Prihodnje, odhodnje? Podnaslovljena je sicer kot komedija, vendar vemo, da žanrske oznake iz podnaslovov niso vselej smernica, na kakšen način brati delo. Tudi ta tekst je takšen. Zaradi veliko komičnih vložkov lahko (če beremo bolj površinsko) Prihodnje, odhodnje beremo kot komedijo, vendar pa menim, da to oznako s svojo kompleksnostjo, z odpiranjem vprašanj tujstva v domačem okolju, ohranitve individualnosti v novem času, vpliva časa na ljudi, duha kolektivizma, vprašanja pisateljevanja – sama taka vprašanja, ki so aktualna tudi danes – in verjetno še kakšno vsekakor presega. To ni le komedija, ampak komedija, ki se nadaljuje. Sodeč po Prihodnje, odhodnje vsaj slutimo lahko, da med koncem komedije in začetkom tragedije ni prazen prostor, ampak napolnjen z mnogimi kompleksnimi vprašanji.</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Prihodnje,_odhodnje&diff=16550 2007-05-28T06:44:43Z

<p>Manuela: /* Kronotop */</p> <hr /> <div>[[Kategorija:Drame|Prihodnje, odhodnje]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Prihodnje, odhodnje]]<br /> <br /> ;Avtor&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; [[Srečko Fišer]] <br /> ;Leto nastanka&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2003<br /> ;Žanr&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; Drama<br /> ;Krstna uprizoritev&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2006 v [[SNG Nova Gorica]]<br /> <br /> ==Zgodba==<br /> Domov, na podeželje, se po desetih letih (leta 1948) z Londona vrne pisatelj Pavle Rojc. Doma naleti na ruševine: uničena sta šola in župnišče pa tudi njegov dom, zato obišče svojo najbližjo sorodnico, teto Malko, ki mu ponudi dom.<br /> <br /> Bolj zagnani vaščani so vneti za nov družbeni red – socializem, vsepovsod se gradi, Drejče popravlja kinoprojektor, da bi v vasi lahko imeli kino, za oskrbo vojske se pobira pridelek ipd. Pavle se od tete Malke odpravi po vasi, da bi se razgledal. V gostilni naleti na Precednika, ki se do njega vede zelo spoštljivo, Stanko, Precednikov pribočnik, ki ga imajo vsi za malo čudnega, pa mu pove naravnost, kar misli: za delo šteje fizično delo, pisateljevanje ni delo, še več: pisateljevati (misliti po svoje, biti individualist) je celo nevarno (podobno misel izreče tudi Tihi). Pavle se seznani tudi z učiteljico Jelko, s katero sta včasih skupaj hodila na učiteljišče. Jelka organizira nekakšno proslavo ob otvoritvi zadružnega doma in za kino zagretim mladincem, obljubi, da bodo morda posneli svoj film. A tu se vmeša Precednik, ki meni, da film ni nobena pridobitev, mladina naj se rajši ukvarja z gledališčem, na proslavi naj rajši zaigrajo kak skeč (in to komedijo), npr. o tem, kako sovražnik izgublja v boju z njimi. Moti ga tudi to, da Jelka vzgaja vojno siroto in zato nima časa za pripravo igre za proslavo. Jelka se Precedniku ves čas zoperstavlja, tak nadzor pa ji je kaplja čez rob; razkrije Precednikove grehe (hrani njegovo prošnjo za sprejem med fašiste), s čimer se Precednik odzove z orožjem, a ga prestreže Drejče, tako da se vse dobro izteče. Precednik je zaradi dokumenta, ki ga bremeni, premeščen drugam, njegovo funkcijo prevzame Ivan, ki je povsem ujet v socialistična gesla. Pavle spozna, da je v novem starem okolju še vedno tujec, zato odhaja. V epilogu v vaškem »kinu« vidimo Ivana s svojo zaročenko Fanico, kako ji obljublja poroko in otroke.<br /> <br /> ==Kronotop==<br /> Tako čas kot prostor sta v obravnavani drami precej natančno določena. Informacijo o času dobi bralec že na samem začetku – v uvodnih didaskalijah je zapisano, da je dogajalni čas leto 1948, teden ali dva spomladi (isti podatek glede letnega časa izvemo tudi iz dialoga). <br /> <br /> Informacije o dogajalnem prostoru nam avtor sicer ne poda v uvodnih didaskalijah pred začetkom samega teksta, kot to stori pri času, vendar prostoru lahko sledimo dokaj natančno skozi didaskalije, ki uvajajo vsak začetek novega dejanja. Na prostor dogajanja (nekje na Primorskem) lahko sklepamo tudi iz nekaj narečnih izrazov (ki so tipični za primorsko narečje, razlikovalni od vseh drugih narečij, npr. 'flaškon', 'kartoline' ipd.), ki jih uporabljajo osebe, označene kot domačini.<br /> <br /> Delež didaskalij v Prihodnje, odhodnje je precej velik, vsako dejanje uvajajo precej obširne didaskalije in skoraj vsak prizor – bolj ali manj obširne – tudi zaključujejo. Krajše didaskalije se pojavljajo tudi med samim dialogom (kot napotki za igralce), nekaj pa je tudi »samostojnejših«, takih, ki se od dialoga odcepijo in služijo kot napotek bralcu o tem, kako naj bere.<br /> <br /> ==Osebe==<br /> Podobno, kot je avtor dal bralcu natančne podatke o kronotopu, mu v Prihodnje, odhodnje daje natančne podatke tudi o osebah. Precej obširna karakterizacija oseb (ki zajame bistvo posamezne osebe), tako posredna kot neposredna, je dana že na samem začetku komedije (v njej so podana tudi razmerja med osebami), dopolnjuje pa jo karakterizacija oseb med dialogom (prav tako posredna in neposredna). Število oseb v Prihodnje, odhodnje je precej veliko, kar 25, vendar pa to toka dogajanja ne pretrga, zgodba je dokaj tekoča, saj v posameznem prizoru nastopata večidel le dve osebi, druge, če so, so obrobnega pomena za prizor. <br /> <br /> Ker so osebe podrobno predstavljene na začetku drame, bom v nadaljevanju predstavila le nekaj pomembnejših oseb v Prihodnje, odhodnje, pri čemer dodajam tudi njihovo karakterizacijo, ki se nam razkrije skozi celoten tekst (bodisi skozi stranski tekst, ali skozi dialog, tako, da sodbo o sebi oseba izreče sama, ali pa jo poda o njej kdo izmed drugih oseb) in je ne moremo razbrati na začetku iz seznama oseb. <br /> <br /> Prva, ki nam jo avtor predstavi, je teta Malka (Amalija), stara dobrih 50 let, drobna, suha, nosi očala (to izvemo tudi iz dialoga). Je tudi klepetava, bistra, dobrodušna (kar se nam pokaže tudi skozi tekst, saj Pavletu, ki je po vrnitvi iz Londona ostal brez domačije, ponudi dom). Iz začetnega opisa izvemo še, da je sicer šivilja (ki, kot se nam pokaže ob branju drame, ves čas le nekaj krpa in predeluje), a da je ta njen poklic sekundaren, saj je hodila v meščansko šolo, ki pa jo je zaradi obubožanja družine morala pustiti. Nekoliko ji je žal zamujenega življenja (zdaj se nam predstavlja kot preprosta ženska, pravi, da je zanjo Pavletovo pisanje preveč zahtevno, zanjo so večernice in pratika ) – nikoli se ni poročila –, vendar pa je kljub temu vedra, vitalna ženska (sama pravi, da se ne smemo ozirati na preteklost, na vojno, misliti je treba naprej, tudi Pavle pravi o njej, da ji razmere niso vzele dobre volje). Njen pogled na svet ni črno-bel, kar se nam razkrije iz pogovora s Faničino mamo Micko, ko jo nagovarja, naj da hčerki in Ivanu blagoslov (čeprav je on komunist, Faničina družina pa je zelo pobožna), saj vsi komunisti niso tudi nujno slabi. <br /> <br /> Teta Malka živi skupaj z bratom, stricem Jožkom, ki je nekaj let mlajši od nje, je medvedje postave, »zdrave kmečke pameti« in precej molčeč. Skozi tekst se nam pokaže kot garač, ves čas le dela na njivi. <br /> <br /> K teti Malki in stricu Jožku pride po vrnitvi iz tujine živet njun 40-letni nečak (tudi podatek iz teksta) pisatelj , Pavle, skozi tekst izvemo, da se piše Rojc. Uvodni podatek o tem, da je med njim in domačim krajem, v katerega se je po desetih letih vrnil (kar izvemo tako iz začetnih didaskalij kot iz teksta samega), nastal nekakšen prepad, vrzel, nam potrjujejo podatki v tekstu samem, saj se nam razkrije, da se v tem svojem starem, a vendar novem okolju počuti tujca (kar nam avtor pokaže tudi na jezikovni ravni: Pavle na pozdrav »Smrt fašizmu« nikoli ne odgovori s »Svoboda narodu«, takega pozdrava pač ni vajen. Drugi znak za to, da ne sodi (več) povsem v svoj rojstni kraj, je ta, da Jelko, čeprav sta hodila skupaj na učiteljišče, na začetku vika.), tudi sam o sebi meni: »/…/ jaz sem res iz drugega sveta /…/«. Skozi dialoge izvemo del njegove preteklosti: bil je v zaporu in ko so ga izpustili, je odšel v Jugoslavijo, malo študiral, ker pa ga je vojna prehitela, je odšel v London. Župnik pravi o njem, da je »/…/ zanimiv človek, bistra glava in čuteča duša /…/«. <br /> <br /> Jelka je učiteljica, stara okrog 35 let, odločna (takšna se nam pokaže v odnosu do Precednika), predvojna komunistka, o njej po vasi govorijo, da lovi moške. Skozi tekst ne izvemo, učiteljica česa je, pokaže pa se, da najbrž vsega po malem, saj je edina učiteljica v od vojne poškodovani šoli in pouka ni, če ni nje. K sebi je vzela nekega otroka, ki je vojna sirota in ga, kljub prepričevanju župnika in Precednika nikakor noče dati od sebe. Sama o sebi pravi, da je »okorela antikristka«. <br /> <br /> 40-leten Franc Poženel je predsednik KLO -ja. Svojo funkcijo je dobil naključno; – informacijo o tem najdemo v uvodnih didaskalijah – pred imenom Precednik se ga je držalo italijansko ime Kozideto (Takozvani – skozi dialoge izvemo, da res ves čas uporablja besedo 'takozvani'), ko pa je za časa ustanavljanja nove oblasti prišla v vas neka delegacija, ki je želela, da vaščani izberejo predsednika, se je našel nek Ferdo, ki je rekel, da oni že imajo precednika. Tako je Kozideto postal Predsednik (vloga predsednika mu zelo ugaja). Ime Precednik je dobil po svoji lastnosti: skozi luknjo v zobovju zna »virtuozno precediti pljunek«. <br /> <br /> Pavletov bratranec v tretjem kolenu je Ivan, ki je, kot izvemo iz uvodnih didaskalij, star okrog 25 let in je vojna sirota. Ivan je žilave, ne visoke postave, zagnan, optimističen, tudi nekoliko naiven (kar skozi tekst pove o njem tudi Jelka) in ne prav bister. Ivan sam o sebi pravi, da ima le pet razredov osnovne šole in da je komunist (je tudi član komunistične partije, čeprav je pred vojno bil ministrant), drama nam razkrije da je tajnik KLO, ki ves čas govori nekakšna socialistična gesla (»novo družbo delamo«, »zdaj je na vrsti izgradnja domovine«, dosledno se pozdravlja s »Smrt fašizmu« – »Svobodo narodu«), zelo si želi, da bi se povzpel in na koncu postane celo predsednik. Ukaze nadrejenega Precednika izpolnjuje brez premisleka (k Pavletu, ki mu je celo v sorodu, gre vohunit samo zato, ker se zdi Pavle Precedniku sumljiv). Sicer pa teta Malka Ivana označi za dobrega fanta, Jelka pa o njem reče, da je poštenjak. Ivan ima 20-letno zaročenko Fanico. <br /> <br /> Poleg že omenjenih oseb nastopajo še Polde, Štefan in njegova žena Slavka, Dragec, Ančka, Drejče, Stanko, Tihi, Vodnik Jugoslovanske armade, Lazić, Spahija, Župnik, Faničina mama Micka, Silvana, Lučka, Rezka in Cvetko.<br /> <br /> ==Jezik==<br /> <br /> Glede jezika v Prihodnje, odhodnje lahko rečemo, da tako v dialogu kot v stranskem tekstu prevladuje uporaba knjižne zvrsti, ki pa se – na obeh mestih – meša s pogovornim jezikom in z narečnimi izrazi (zanimivo, da posamezne besede iz pogovornega jezika najdemo tudi v didaskalijah, prim.: 'potlej','šnofljat', 'plac'). Jezik v tej drami ni izrazito sredstvo razslojevanja oseb, čeprav pri nekaterih osebah res opazimo večji delež narečnih (primorskih) izrazov (narečno je tudi oblikoslovje – sklanjanje tipa Jožko – Jožkota), s čimer je avtor vsaj osebe, ki tak jezik govorijo, vsaj nekoliko bolj »lokaliziral«; oseba z večjim deležem uporabe narečnega jezika je npr. teta Malka (uporablja narečne besede kot 'kartoline', 'kompanija', 'pranono/-a' ipd.), ki sama o sebi tudi trdi, da je preprosta, spozna se le na šivanje in druga hišna in kmečka opravila. Tudi drugi »preprosti« domačini uporabljajo narečne besede, ker pa so seveda sorazmerne s količino govora, zato jih je manj (pri Ančki npr. 'flaškon', pri Tihem 'šnopc' ipd.). <br /> <br /> Vulgarno izrazje je omejeno na besedo 'kurbarija' in stavek 'u kurac, u pičku materinu', več ga nisem zasledila.<br /> <br /> V sicer slovenski tekst se vrivajo srbohrvaške besede – srbohrvaščino govorijo člani Jugoslovanske armade, ko zajamejo Ivana. Srbohrvaščina je predstavljena kot jezik vojske, kar je v tistem času tudi bila, tako da je tudi tokrat jezik sredstvo identifikacije.<br /> <br /> Lastnost Jožka – redkobesednost, na katero nas avtor opozori že na začetku v seznamu oseb – je v tekstu precej dobro prikazana: Jožko res govori malo in le bistvene reči, o njegovi redkobesednosti pa skozi dialog izvemo tudi eksplicitno v sodbi Malke »pravi bolj malo«.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje je tudi nekaj duhovitih mest, ki pa jih, iztrgane iz konteksta težko pojasnim, zato navajam nekaj strani /navajane strani ustrezajo stranem teksta, ki ga prilagam kot Prihodnje, odhodnje/, na katerih se pojavljajo: npr. str. 9 – o naši nemoči v boju s sovražnikom zaradi majhnosti in pomanjkanja orožja, str. 9 ipd. Že na ravni izbire nadimka Poželenelu se kaže nekakšna besedna igra – Precednik (ki zna »virtuozno precediti pljunek« /Fišer, 1/). Besedna igra je uporabljena tudi pri poimenovanju pripadnikov Jugoslovanske armade, kot razloži teta Jelka, so to 'družeti' (ker so ves čas govorili »druže sem, druže tja, in tako …« /Fišer, 3/), ali pa pri uporabi stalne besedne zveze namesto dobesedne, npr. na str. 18: »Piši, pisatelj!« - »Nimam papirja …« - »Ne rabiš papirja! Piši me … v rit, 'pisatelj'!«, duhovito pa deluje tudi izraba lažnega prijatelja 'pucati', ki v slovenščini pogovorno pomeni 'čistiti', v srbohrvaščini pa 'streljati', v »pucaj z metlo« (Fišer, 3) – duhovitost lahko tudi tu boljše prepoznamo iz konteksta. Besede, ki jim avtor hoče dati poseben poudarek (to je seveda lažje uprizoriti, kot napisati), so v narekovajih (prim. str. 18: 'pisatelj'). Najdemo tudi mesto, kjer je prikazana nekakšna igra z jezikom, seveda v funkciji določitve osebe, ki jo izreče, kot nekoliko smešne, ne preveč pametne – Stanko (str. 17 in 18 ) namesto besede 'kontrarevolucija' uporabi 'kontrarevorucija' in 'kontralevorucija'.<br /> <br /> Skozi jezikovno prizmo je (med drugim) prikazana tudi Ivanova vdanost času, ki mu pripada – kaže se v uporabi neslovenskih besed, npr. 'zadatki', 'nedostatki', 'dužnost', ki kot take pri Jelki vzbujajo neko posebno pozornost, pravi jim »funkcionarska latovščina« (Fišer, 5) in nič se nam ne zdi, da jo tudi odobrava.<br /> <br /> ==Interpretacija==<br /> Žanrska oznaka Prihodnje, odhodnje (drama je sestavljena iz 12 dejanj) je dana že v podnaslovu: komedija, melodrama , čeprav avtor meni, da bi se jo dalo brati tudi kot komedijo, je sam ne razume tako (podnaslov je torej nekoliko provokativen): »Jaz osebno tega ne vidim kot komedijo. Je igra, ki ima zelo veliko komičnih elementov, ni pa komedija. Če pa jo nekdo vidi predvsem kot komedijo … najbrž ne bom zelo blažen pri tem, reči pa, da je to narobe, pa najbrž tudi ne bi bilo prav.« (Korun, 2006/07: 66), Prihodnje, odhodnje je torej »med tragedijo in komedijo« (Gombač, 2006: 14). O tem, kako sta povezani tragedija in komedija, izvemo tudi iz dialoga v drami, obakrat skozi Precednikov govor: »/…/ veste, kakšna je razlika med komedijo in tragedijo?« /…/ »Razlika je ta, da se komedija dovolj zgodaj konča! Preden se začne ono drugo!« (Fišer, 13) »Če bi igrali igro naprej od tam, kjer se konča komedija, bi dobili takozvano tragedijo« (Fišer, 34). Kakšen je torej tak svet, v katerem je komedija le izsek iz njega, nikoli pa njegova celota, ali celo več, nikoli njegov konec? Torej je svet, o kakršnem govori Precednik v osnovi tragičen? Morda je to vojni čas, ki ne prinaša nobenega upanja in pušča za seboj katastrofalne posledice (uničene domove ipd.), za odpravo katerih je potreben velik angažma, veliko dela, »vse je treba spet« (Fišer, 29), Pavle se je vrnil (kot pravi Fišer) v »postkataklizmični čas, čas nastajanja novega sveta« (Korun, 2006/07: 62), »/…/ /i/n takoj po takšni veliki katastrofi je svet najbolj odprt, tako za dobro kot za slabo« (Figelj, 2006: 29). Morda pa zato odhaja spet dalje, iskat boljši svet in je on sam »prihodnji« in »odhodnji«, tako kot tovornjaki, ki naloženi (prihodnji) in raztovorjeni (odhodnji) vozijo skozi vas in »peljejo v prihodnji čas« (Fišer, 12). Pavle je kot tujec nekje vmes (M/medtem), starega okolja in časa, ki ga je poznal pred odhodom v tujino, ni več, ker se je vmes zgodila vojna in vse izbrisala, novega pa še ne pozna in mu le s težavo sledi, ali s Fišerjevimi besedami: »Gre za situacijo, ko nisi več tam, tukaj pa še ne.« (Figelj, 2006: 29) Pavletovo tujstvo v novem starem svetu je avtor v Prihodnje, odhodnje nakazal tudi s Pavletovo nepoučenostjo o tem, kako se odzdravi nekomu, ki reče »Smrt fašizmu«. Pavle (takih mest je v tekstu več) namreč nikoli ne odzdravi s »Svobodo narodu«, ampak vselej z neko svojo različico, »odgovoriti skoraj ne ve, kaj« (Fišer, 27) (z »dober večer«, /Fišer, 41/, »dober dan« /Fišer, 12/), situacija, ko ga hoče Stanko podučiti o tovrstnem pozdravljanju, je celo rahlo komična. V tekstu se enkrat samkrat zgodi, da Pavle skuša odzdraviti s »Svobodo narodu«, pa se mu še tokrat poskus ponesreči (»Fašizmu smrt – narodu …« /Fišer, 27/), pozneje samoreflektivno ugotavlja, da na tak lep dan spomladi ne more pozdravljati z besedno zvezo, ki vsebuje smrt; kot intelektualec se sprašuje tudi o pomenu izraza, ideologiji se ne prepusti avtomatično. Na koncu odide iz vasi, ker je »obupal, da bi lahko znova našel nekdanji … dom svojih besed« (Fišer, 39), kakor mu besede položi na jezik Jelka na koncu.<br /> <br /> Seveda je problemov, ki jih odpira Prihodnje, odhodnje, mnogo, naj poleg problema tujstva dodam še nekaj zame najbolj očitnih. S problemom tujstva je povezano tudi vprašanje ohranitve individualnosti (kar sem zgoraj že nekoliko nakazala) v času, ko se poudarja kolektivizem. Že po definiciji so nosilci poudarjanja indidualizma izobraženci in tudi v tem tekstu se nam to pokaže: v tem smislu najbolj izstopa prav lik Jelke, ki se Precedniku ves čas zoperstavlja (seveda ne brez aduta – pisma – v žepu) – in pri tem seveda tudi tvega, da jo primejo – in ne dopusti, da bi ji kdo narekoval njeno življenje, ona je »svetla nadgradnja vsakršnih ideologij« (Čuk, 2006). Individualističen (sicer ne tako kot Jelka) pa je tudi Pavle, kar se pokaže tudi skozi njegovo že prej omenjeno odzdravljanje. Nekoliko implicitno je izraženo tudi vprašanje o ohranitvi človeških vrednot v prehodnem času, ki si ga zastavlja župnik, vendar pa njegov govor ne izraža moraliziranja ali pretiranega tarnanja nad časom, pravzaprav je lik župnika predstavljen precej neshematično, kar se kaže skozi njegove besede: »Vera je res najpomembnejša stvar, ni pa edina. Za komuniste nisem bil in nisem, to drži, ampak jaz sem, recimo, imel tudi pod fašizmom verouk v slovenščini, medtem ko so nekateri zdajšnji pomembni 'tovariši' prepevali Giovinezzo.« (Fišer, 24).<br /> Naslednje vprašanje, ki nam ga zastavlja Prihodnje, odhodnje, je vprašanje obstoja umetnika v času, ki ga ne rabi (obnova domovine po vojni potrebuje predvsem fizične delavce za gradnjo; definicija dela v tistem času je omejena na fizično delo). Pavle se seveda skuša nekoliko prilagoditi (popravlja ograjo pri teti Malki in stricu Jožku) temu času in tudi sam prime za »delo«, pisanje namreč – kot Pavletu razlaga Stanko – ni delo (»Ne pisat! Delat! /Fišer, 18/), do pisatelja imajo vsi nekakšen čuden odnos , celo več: s pisanjem (ki pa je spet povezano z individualizmom) se človek lahko celo ogrozi, Tihi v šestem poglavju pravi: »/…/ pisanje /je/ nevarna reč. Bolj nevarna celo kot mitraljez. Ker mitraljez moraš najprej imet. In municijo. Pri besedah je pa tako, da je cev tvoja goflja, tvoja neumna betica pa redenik. In tako orožje ima vsak.« (Fišer, 19). Skozi te besede se nam razkriva tudi moč razuma, ki se ne more primerjati z nobeno drugo močjo.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje se pojavita dva pomembnejša motiva, oba sta povezana s tranzitom, na katerega Fišer opozori že na začetku drame . Prvi motiv so kamioni, ki prihajajo in odhajajo (zato so prihodnji in odhodnji) – najbrž tako kot Pavle. Didaskalije nas sproti opozarjajo na ropot teh tovornjakov, ki vozijo »v prihodnji čas« (Fišer, 13), čeprav nekaterim (Poldetu) obudijo spomine na vojno , so torej tudi nekakšen simbol gradnje, obnove porušene domovine, prav tako kot na hrup vlaka (drugi motiv), ki bi lahko pomenil povezavo s svetom preko meje, kamor je bilo prepovedano hoditi (preko si upata le Precednik in Ivan, ki pa je zaradi tega ujet). Oboje – hrup tovornjakov in hrup vlaka – je prisotno vselej v ozadju in deluje vselej nekoliko grozljivo (ob hrupu kamionov se sprašujemo, kakšen svet bo zgrajen iz materiala, ki ga vozijo – ali boboljši?), prav tako kot Stanetov smeh, ki se sliši kot »ratata«, oglašanje njegovega orožja, s katerim je streljal (?) ljudi. Hrup iz ozadja, ki pa ne vzbuja mračnih občutij, ampak prikazuje nekaj drugega – ujetost v vsakdanja opravila in Malkine pokopane sanje – pa je drdranje njenega šivalnega stroja.<br /> <br /> Ostane še vprašanje konca drame. V epilogu vidimo zaljubljenca Fanico in Ivana, kako v nekakšni kinodvorani gledata »film«, podnapisi v filmu pa so njune opazke, ki si jih izmenjujeta med gledanjem. Zagotovila, da se bo njuna nesojena ljubezenska zveza srečno razpletla, v tekstu ni, čeprav izvemo, da imata glave skupaj in da bo Ivan, ki si za Fanico nikoli ne vzame časa, opustil družbenopolitično delo, se z njo poročil in imel otroke. Fanica ve, koliko praznih obljub je že dobila od njega in na to ga opozori tudi tokrat, čeprav se zdi, da mu kljub temu verjame. Konec drame pa prinaša še nekaj: kako razumeti Jelkino trditev: »Močno se mi dozdeva, da komedija teče naprej, in potem veš, kaj sledi.«? Njeno dejanje, namreč da je Precednika razkrinkala, zaradi česar je bil premeščen, ji ne daje zadoščenja. Občutek zmage ob tem primerja z občutkom » /…/ odmikanja časa naprej, kot vlak, ki odhaja, ti pa stojiš na peronu in mahaš času, ki se oddaljuje od tebe čedalje manjši.« (Fišer, 38) Na tem mestu se nam odpira vprašanje moralnega ravnanja, Jelka pravi namreč, da je takšnih ljudi kot je Precednik še več in da so tudi hujši od njega, pa niso odkriti, kaj šele kaznovani. Ko Jelka Precednika obtoži, se tudi sam brani, češ da so takrat tako ravnali vsi (»Dopolavorista!« /…/ »To so bili vsi! Dobro veš, da je bilo obvezno!« /Fišer, 35/), posredno se nam odpira vprašanje moralnega delovanja med vojno – moralno je definirano drugače; dovoljeno je tisto, kar dela večina, pa če je to ubijanje, naj bo ubijanje (tako kot o streljanju /za užitek?/ v petem poglavju govori tudi Stanko, za katerega sicer bralec ne ve, ali naj ga jemlje povsem resno, vendar je možno, da govori resnico – kakor nam potrdijo tudi didaskalije, ki sledijo izgovorjenemu).<br /> <br /> ==Zaključek==<br /> Prihodnje, odhodnje je drama, ki – kot sem zgoraj že nakazala – odpira mnogo problemov, vsaj implicitno vse naštete (odvisno, kako jo beremo) in gotovo še veliko takih, ki so mojemu bralskemu obzorju pričakovanj ostali skriti. Mnogoplastna je tako na ravni dogajanja kot karakterizacije oseb (vsaj za glavne osebe velja, da so predstavljene zelo plastično, mnogoplastno, predvsem pa postopno, tako, da bralca tudi na tej ravni avtor drži v napetosti) in večpomenska kar se tiče razlage ideje. Seznam oseb na začetku ni redundanten, čeprav bi iz njegove obsežnosti, kar se tiče karakterizacije oseb, na prvi pogled lahko tako sklepali. Podatki o osebah iz seznama na začetku se smiselno dopolnjujejo s tistimi, ki nam jih razkrije branje teksta. Avtorjeva odločitev glede obširne karakterizacije oseb na začetku je verjetno spretna tehnična rešitev: ker je oseb toliko, bi jih najbrž na tako majhnem prostoru kot je eno dejanje, bilo težko natančno okarakterizirati (avtor pa jih je očitno želel tako natančno predstaviti) ne da bi dobili na kupu veliko podatkov o osebi, kar najbrž ne bi delovalo kot spontan dialog.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje najdemo nekaj ironičnih mest (tako je npr. mesto, kjer Drejče navdušen nad tehniko (verjetno nad kinoprojektorjem) pravi, da nam zdaj ni treba več boga, ker imamo »vsemogočno tehniko« /Fišer, 58/, takih mest je še več), ki so pri vsakem literarnem delu lahko le presežek. Dogajanje je skozi dramo dovolj dobro motivirano (posrečena motivacija je npr. Precednikovo streljanje – avtor nam že veliko prej v drami pripravi teren za izpeljavo tega dogodka – kar nekajkrat je omenjeno, da Precednik nosi s seboj opasano pištolo), sprašujemo pa se, kje je Jelka dobila obremenilni dokument zoper Precednika – tega nam tekst ne pojasni. <br /> <br /> In kaj lahko povemo o žanrski oznaki Prihodnje, odhodnje? Podnaslovljena je sicer kot komedija, vendar vemo, da žanrske oznake iz podnaslovov niso vselej smernica, na kakšen način brati delo. Tudi ta tekst je takšen. Zaradi veliko komičnih vložkov lahko (če beremo bolj površinsko) Prihodnje, odhodnje beremo kot komedijo, vendar pa menim, da to oznako s svojo kompleksnostjo, z odpiranjem vprašanj tujstva v domačem okolju, ohranitve individualnosti v novem času, vpliva časa na ljudi, duha kolektivizma, vprašanja pisateljevanja – sama taka vprašanja, ki so aktualna tudi danes – in verjetno še kakšno vsekakor presega. To ni le komedija, ampak komedija, ki se nadaljuje. Sodeč po Prihodnje, odhodnje vsaj slutimo lahko, da med koncem komedije in začetkom tragedije ni prazen prostor, ampak napolnjen z mnogimi kompleksnimi vprašanji.</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Prihodnje,_odhodnje&diff=16549 2007-05-28T06:44:11Z

<p>Manuela: /* Zgodba */</p> <hr /> <div>[[Kategorija:Drame|Prihodnje, odhodnje]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Prihodnje, odhodnje]]<br /> <br /> ;Avtor&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; [[Srečko Fišer]] <br /> ;Leto nastanka&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2003<br /> ;Žanr&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; Drama<br /> ;Krstna uprizoritev&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2006 v [[SNG Nova Gorica]]<br /> <br /> ==Zgodba==<br /> Domov, na podeželje, se po desetih letih (leta 1948) z Londona vrne pisatelj Pavle Rojc. Doma naleti na ruševine: uničena sta šola in župnišče pa tudi njegov dom, zato obišče svojo najbližjo sorodnico, teto Malko, ki mu ponudi dom.<br /> <br /> Bolj zagnani vaščani so vneti za nov družbeni red – socializem, vsepovsod se gradi, Drejče popravlja kinoprojektor, da bi v vasi lahko imeli kino, za oskrbo vojske se pobira pridelek ipd. Pavle se od tete Malke odpravi po vasi, da bi se razgledal. V gostilni naleti na Precednika, ki se do njega vede zelo spoštljivo, Stanko, Precednikov pribočnik, ki ga imajo vsi za malo čudnega, pa mu pove naravnost, kar misli: za delo šteje fizično delo, pisateljevanje ni delo, še več: pisateljevati (misliti po svoje, biti individualist) je celo nevarno (podobno misel izreče tudi Tihi). Pavle se seznani tudi z učiteljico Jelko, s katero sta včasih skupaj hodila na učiteljišče. Jelka organizira nekakšno proslavo ob otvoritvi zadružnega doma in za kino zagretim mladincem, obljubi, da bodo morda posneli svoj film. A tu se vmeša Precednik, ki meni, da film ni nobena pridobitev, mladina naj se rajši ukvarja z gledališčem, na proslavi naj rajši zaigrajo kak skeč (in to komedijo), npr. o tem, kako sovražnik izgublja v boju z njimi. Moti ga tudi to, da Jelka vzgaja vojno siroto in zato nima časa za pripravo igre za proslavo. Jelka se Precedniku ves čas zoperstavlja, tak nadzor pa ji je kaplja čez rob; razkrije Precednikove grehe (hrani njegovo prošnjo za sprejem med fašiste), s čimer se Precednik odzove z orožjem, a ga prestreže Drejče, tako da se vse dobro izteče. Precednik je zaradi dokumenta, ki ga bremeni, premeščen drugam, njegovo funkcijo prevzame Ivan, ki je povsem ujet v socialistična gesla. Pavle spozna, da je v novem starem okolju še vedno tujec, zato odhaja. V epilogu v vaškem »kinu« vidimo Ivana s svojo zaročenko Fanico, kako ji obljublja poroko in otroke.<br /> <br /> ==Kronotop==<br /> Tako čas kot prostor sta v obravnavani drami precej natančno določena. Informacijo o času dobi bralec že na samem začetku – v uvodnih didaskalijah je zapisano, da je dogajalni čas leto 1948 , teden ali dva spomladi. Na istem mestu dobimo tudi navodilo o tem, da med prizoroma pet in šest ter med prizoroma osem in devet preteče nekaj dni. <br /> Drug vir informacij o dogajalnem času dobimo med dramo sámo v dialogu, in sicer gre za informacijo o tem, da je pomlad. Seveda pa je pri vsakem poglavju čas še natančneje določen v obširnih didaskalijah takoj na začetku. <br /> Informacije o dogajalnem prostoru nam avtor sicer ne poda v uvodnih didaskalijah pred začetkom samega teksta, kot to stori pri času, vendar prostoru lahko dokaj natančno, z dvema izjemama, sledimo skozi didaskalije, ki uvajajo vsak začetek novega poglavja (1. prizor se dogaja v kmečki kuhinji pri teti Malki, 2. v »bivši« šoli, 3. v vaški gostilni, 4. pri teti Malki, 5. na poti iz gostilne, 6. nekje na prostem – v tem poglavju ne dobimo didaskalijskih napotkov o kraju, razberemo ga lahko iz dialoga, 7. pred šolo – tudi tu lahko kraj razberemo iz dialoga, 8. v improvizirani zaporniški celici, 9. pred hišo tete Malke in strica Jožka, 10. v razredu, 11. na trgu, 12. v nekakšni kinodvorani). Na prostor dogajanja (nekje na Primorskem) lahko sklepamo tudi iz nekaj narečnih izrazov (ki so tipični za primorsko narečje, razlikovalni od vseh drugih narečij, npr. 'flaškon', 'kartoline' ipd.), ki jih uporabljajo osebe, označene kot domačini. <br /> Delež didaskalij v Prihodnje, odhodnje je precej velik, kot lahko preberemo zgoraj, vsako dejanje uvajajo precej obširne didaskalije in skoraj vsak prizor – bolj ali manj obširne – tudi zaključujejo. Krajše didaskalije se pojavljajo tudi med samim dialogom (kot napotki za igralce), nekaj pa je tudi »samostojnejših«, takih, ki se od dialoga odcepijo in služijo kot napotek bralcu o tem, kako naj bere.<br /> <br /> ==Osebe==<br /> Podobno, kot je avtor dal bralcu natančne podatke o kronotopu, mu v Prihodnje, odhodnje daje natančne podatke tudi o osebah. Precej obširna karakterizacija oseb (ki zajame bistvo posamezne osebe), tako posredna kot neposredna, je dana že na samem začetku komedije (v njej so podana tudi razmerja med osebami), dopolnjuje pa jo karakterizacija oseb med dialogom (prav tako posredna in neposredna). Število oseb v Prihodnje, odhodnje je precej veliko, kar 25, vendar pa to toka dogajanja ne pretrga, zgodba je dokaj tekoča, saj v posameznem prizoru nastopata večidel le dve osebi, druge, če so, so obrobnega pomena za prizor. <br /> <br /> Ker so osebe podrobno predstavljene na začetku drame, bom v nadaljevanju predstavila le nekaj pomembnejših oseb v Prihodnje, odhodnje, pri čemer dodajam tudi njihovo karakterizacijo, ki se nam razkrije skozi celoten tekst (bodisi skozi stranski tekst, ali skozi dialog, tako, da sodbo o sebi oseba izreče sama, ali pa jo poda o njej kdo izmed drugih oseb) in je ne moremo razbrati na začetku iz seznama oseb. <br /> <br /> Prva, ki nam jo avtor predstavi, je teta Malka (Amalija), stara dobrih 50 let, drobna, suha, nosi očala (to izvemo tudi iz dialoga). Je tudi klepetava, bistra, dobrodušna (kar se nam pokaže tudi skozi tekst, saj Pavletu, ki je po vrnitvi iz Londona ostal brez domačije, ponudi dom). Iz začetnega opisa izvemo še, da je sicer šivilja (ki, kot se nam pokaže ob branju drame, ves čas le nekaj krpa in predeluje), a da je ta njen poklic sekundaren, saj je hodila v meščansko šolo, ki pa jo je zaradi obubožanja družine morala pustiti. Nekoliko ji je žal zamujenega življenja (zdaj se nam predstavlja kot preprosta ženska, pravi, da je zanjo Pavletovo pisanje preveč zahtevno, zanjo so večernice in pratika ) – nikoli se ni poročila –, vendar pa je kljub temu vedra, vitalna ženska (sama pravi, da se ne smemo ozirati na preteklost, na vojno, misliti je treba naprej, tudi Pavle pravi o njej, da ji razmere niso vzele dobre volje). Njen pogled na svet ni črno-bel, kar se nam razkrije iz pogovora s Faničino mamo Micko, ko jo nagovarja, naj da hčerki in Ivanu blagoslov (čeprav je on komunist, Faničina družina pa je zelo pobožna), saj vsi komunisti niso tudi nujno slabi. <br /> <br /> Teta Malka živi skupaj z bratom, stricem Jožkom, ki je nekaj let mlajši od nje, je medvedje postave, »zdrave kmečke pameti« in precej molčeč. Skozi tekst se nam pokaže kot garač, ves čas le dela na njivi. <br /> <br /> K teti Malki in stricu Jožku pride po vrnitvi iz tujine živet njun 40-letni nečak (tudi podatek iz teksta) pisatelj , Pavle, skozi tekst izvemo, da se piše Rojc. Uvodni podatek o tem, da je med njim in domačim krajem, v katerega se je po desetih letih vrnil (kar izvemo tako iz začetnih didaskalij kot iz teksta samega), nastal nekakšen prepad, vrzel, nam potrjujejo podatki v tekstu samem, saj se nam razkrije, da se v tem svojem starem, a vendar novem okolju počuti tujca (kar nam avtor pokaže tudi na jezikovni ravni: Pavle na pozdrav »Smrt fašizmu« nikoli ne odgovori s »Svoboda narodu«, takega pozdrava pač ni vajen. Drugi znak za to, da ne sodi (več) povsem v svoj rojstni kraj, je ta, da Jelko, čeprav sta hodila skupaj na učiteljišče, na začetku vika.), tudi sam o sebi meni: »/…/ jaz sem res iz drugega sveta /…/«. Skozi dialoge izvemo del njegove preteklosti: bil je v zaporu in ko so ga izpustili, je odšel v Jugoslavijo, malo študiral, ker pa ga je vojna prehitela, je odšel v London. Župnik pravi o njem, da je »/…/ zanimiv človek, bistra glava in čuteča duša /…/«. <br /> <br /> Jelka je učiteljica, stara okrog 35 let, odločna (takšna se nam pokaže v odnosu do Precednika), predvojna komunistka, o njej po vasi govorijo, da lovi moške. Skozi tekst ne izvemo, učiteljica česa je, pokaže pa se, da najbrž vsega po malem, saj je edina učiteljica v od vojne poškodovani šoli in pouka ni, če ni nje. K sebi je vzela nekega otroka, ki je vojna sirota in ga, kljub prepričevanju župnika in Precednika nikakor noče dati od sebe. Sama o sebi pravi, da je »okorela antikristka«. <br /> <br /> 40-leten Franc Poženel je predsednik KLO -ja. Svojo funkcijo je dobil naključno; – informacijo o tem najdemo v uvodnih didaskalijah – pred imenom Precednik se ga je držalo italijansko ime Kozideto (Takozvani – skozi dialoge izvemo, da res ves čas uporablja besedo 'takozvani'), ko pa je za časa ustanavljanja nove oblasti prišla v vas neka delegacija, ki je želela, da vaščani izberejo predsednika, se je našel nek Ferdo, ki je rekel, da oni že imajo precednika. Tako je Kozideto postal Predsednik (vloga predsednika mu zelo ugaja). Ime Precednik je dobil po svoji lastnosti: skozi luknjo v zobovju zna »virtuozno precediti pljunek«. <br /> <br /> Pavletov bratranec v tretjem kolenu je Ivan, ki je, kot izvemo iz uvodnih didaskalij, star okrog 25 let in je vojna sirota. Ivan je žilave, ne visoke postave, zagnan, optimističen, tudi nekoliko naiven (kar skozi tekst pove o njem tudi Jelka) in ne prav bister. Ivan sam o sebi pravi, da ima le pet razredov osnovne šole in da je komunist (je tudi član komunistične partije, čeprav je pred vojno bil ministrant), drama nam razkrije da je tajnik KLO, ki ves čas govori nekakšna socialistična gesla (»novo družbo delamo«, »zdaj je na vrsti izgradnja domovine«, dosledno se pozdravlja s »Smrt fašizmu« – »Svobodo narodu«), zelo si želi, da bi se povzpel in na koncu postane celo predsednik. Ukaze nadrejenega Precednika izpolnjuje brez premisleka (k Pavletu, ki mu je celo v sorodu, gre vohunit samo zato, ker se zdi Pavle Precedniku sumljiv). Sicer pa teta Malka Ivana označi za dobrega fanta, Jelka pa o njem reče, da je poštenjak. Ivan ima 20-letno zaročenko Fanico. <br /> <br /> Poleg že omenjenih oseb nastopajo še Polde, Štefan in njegova žena Slavka, Dragec, Ančka, Drejče, Stanko, Tihi, Vodnik Jugoslovanske armade, Lazić, Spahija, Župnik, Faničina mama Micka, Silvana, Lučka, Rezka in Cvetko.<br /> <br /> ==Jezik==<br /> <br /> Glede jezika v Prihodnje, odhodnje lahko rečemo, da tako v dialogu kot v stranskem tekstu prevladuje uporaba knjižne zvrsti, ki pa se – na obeh mestih – meša s pogovornim jezikom in z narečnimi izrazi (zanimivo, da posamezne besede iz pogovornega jezika najdemo tudi v didaskalijah, prim.: 'potlej','šnofljat', 'plac'). Jezik v tej drami ni izrazito sredstvo razslojevanja oseb, čeprav pri nekaterih osebah res opazimo večji delež narečnih (primorskih) izrazov (narečno je tudi oblikoslovje – sklanjanje tipa Jožko – Jožkota), s čimer je avtor vsaj osebe, ki tak jezik govorijo, vsaj nekoliko bolj »lokaliziral«; oseba z večjim deležem uporabe narečnega jezika je npr. teta Malka (uporablja narečne besede kot 'kartoline', 'kompanija', 'pranono/-a' ipd.), ki sama o sebi tudi trdi, da je preprosta, spozna se le na šivanje in druga hišna in kmečka opravila. Tudi drugi »preprosti« domačini uporabljajo narečne besede, ker pa so seveda sorazmerne s količino govora, zato jih je manj (pri Ančki npr. 'flaškon', pri Tihem 'šnopc' ipd.). <br /> <br /> Vulgarno izrazje je omejeno na besedo 'kurbarija' in stavek 'u kurac, u pičku materinu', več ga nisem zasledila.<br /> <br /> V sicer slovenski tekst se vrivajo srbohrvaške besede – srbohrvaščino govorijo člani Jugoslovanske armade, ko zajamejo Ivana. Srbohrvaščina je predstavljena kot jezik vojske, kar je v tistem času tudi bila, tako da je tudi tokrat jezik sredstvo identifikacije.<br /> <br /> Lastnost Jožka – redkobesednost, na katero nas avtor opozori že na začetku v seznamu oseb – je v tekstu precej dobro prikazana: Jožko res govori malo in le bistvene reči, o njegovi redkobesednosti pa skozi dialog izvemo tudi eksplicitno v sodbi Malke »pravi bolj malo«.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje je tudi nekaj duhovitih mest, ki pa jih, iztrgane iz konteksta težko pojasnim, zato navajam nekaj strani /navajane strani ustrezajo stranem teksta, ki ga prilagam kot Prihodnje, odhodnje/, na katerih se pojavljajo: npr. str. 9 – o naši nemoči v boju s sovražnikom zaradi majhnosti in pomanjkanja orožja, str. 9 ipd. Že na ravni izbire nadimka Poželenelu se kaže nekakšna besedna igra – Precednik (ki zna »virtuozno precediti pljunek« /Fišer, 1/). Besedna igra je uporabljena tudi pri poimenovanju pripadnikov Jugoslovanske armade, kot razloži teta Jelka, so to 'družeti' (ker so ves čas govorili »druže sem, druže tja, in tako …« /Fišer, 3/), ali pa pri uporabi stalne besedne zveze namesto dobesedne, npr. na str. 18: »Piši, pisatelj!« - »Nimam papirja …« - »Ne rabiš papirja! Piši me … v rit, 'pisatelj'!«, duhovito pa deluje tudi izraba lažnega prijatelja 'pucati', ki v slovenščini pogovorno pomeni 'čistiti', v srbohrvaščini pa 'streljati', v »pucaj z metlo« (Fišer, 3) – duhovitost lahko tudi tu boljše prepoznamo iz konteksta. Besede, ki jim avtor hoče dati poseben poudarek (to je seveda lažje uprizoriti, kot napisati), so v narekovajih (prim. str. 18: 'pisatelj'). Najdemo tudi mesto, kjer je prikazana nekakšna igra z jezikom, seveda v funkciji določitve osebe, ki jo izreče, kot nekoliko smešne, ne preveč pametne – Stanko (str. 17 in 18 ) namesto besede 'kontrarevolucija' uporabi 'kontrarevorucija' in 'kontralevorucija'.<br /> <br /> Skozi jezikovno prizmo je (med drugim) prikazana tudi Ivanova vdanost času, ki mu pripada – kaže se v uporabi neslovenskih besed, npr. 'zadatki', 'nedostatki', 'dužnost', ki kot take pri Jelki vzbujajo neko posebno pozornost, pravi jim »funkcionarska latovščina« (Fišer, 5) in nič se nam ne zdi, da jo tudi odobrava.<br /> <br /> ==Interpretacija==<br /> Žanrska oznaka Prihodnje, odhodnje (drama je sestavljena iz 12 dejanj) je dana že v podnaslovu: komedija, melodrama , čeprav avtor meni, da bi se jo dalo brati tudi kot komedijo, je sam ne razume tako (podnaslov je torej nekoliko provokativen): »Jaz osebno tega ne vidim kot komedijo. Je igra, ki ima zelo veliko komičnih elementov, ni pa komedija. Če pa jo nekdo vidi predvsem kot komedijo … najbrž ne bom zelo blažen pri tem, reči pa, da je to narobe, pa najbrž tudi ne bi bilo prav.« (Korun, 2006/07: 66), Prihodnje, odhodnje je torej »med tragedijo in komedijo« (Gombač, 2006: 14). O tem, kako sta povezani tragedija in komedija, izvemo tudi iz dialoga v drami, obakrat skozi Precednikov govor: »/…/ veste, kakšna je razlika med komedijo in tragedijo?« /…/ »Razlika je ta, da se komedija dovolj zgodaj konča! Preden se začne ono drugo!« (Fišer, 13) »Če bi igrali igro naprej od tam, kjer se konča komedija, bi dobili takozvano tragedijo« (Fišer, 34). Kakšen je torej tak svet, v katerem je komedija le izsek iz njega, nikoli pa njegova celota, ali celo več, nikoli njegov konec? Torej je svet, o kakršnem govori Precednik v osnovi tragičen? Morda je to vojni čas, ki ne prinaša nobenega upanja in pušča za seboj katastrofalne posledice (uničene domove ipd.), za odpravo katerih je potreben velik angažma, veliko dela, »vse je treba spet« (Fišer, 29), Pavle se je vrnil (kot pravi Fišer) v »postkataklizmični čas, čas nastajanja novega sveta« (Korun, 2006/07: 62), »/…/ /i/n takoj po takšni veliki katastrofi je svet najbolj odprt, tako za dobro kot za slabo« (Figelj, 2006: 29). Morda pa zato odhaja spet dalje, iskat boljši svet in je on sam »prihodnji« in »odhodnji«, tako kot tovornjaki, ki naloženi (prihodnji) in raztovorjeni (odhodnji) vozijo skozi vas in »peljejo v prihodnji čas« (Fišer, 12). Pavle je kot tujec nekje vmes (M/medtem), starega okolja in časa, ki ga je poznal pred odhodom v tujino, ni več, ker se je vmes zgodila vojna in vse izbrisala, novega pa še ne pozna in mu le s težavo sledi, ali s Fišerjevimi besedami: »Gre za situacijo, ko nisi več tam, tukaj pa še ne.« (Figelj, 2006: 29) Pavletovo tujstvo v novem starem svetu je avtor v Prihodnje, odhodnje nakazal tudi s Pavletovo nepoučenostjo o tem, kako se odzdravi nekomu, ki reče »Smrt fašizmu«. Pavle (takih mest je v tekstu več) namreč nikoli ne odzdravi s »Svobodo narodu«, ampak vselej z neko svojo različico, »odgovoriti skoraj ne ve, kaj« (Fišer, 27) (z »dober večer«, /Fišer, 41/, »dober dan« /Fišer, 12/), situacija, ko ga hoče Stanko podučiti o tovrstnem pozdravljanju, je celo rahlo komična. V tekstu se enkrat samkrat zgodi, da Pavle skuša odzdraviti s »Svobodo narodu«, pa se mu še tokrat poskus ponesreči (»Fašizmu smrt – narodu …« /Fišer, 27/), pozneje samoreflektivno ugotavlja, da na tak lep dan spomladi ne more pozdravljati z besedno zvezo, ki vsebuje smrt; kot intelektualec se sprašuje tudi o pomenu izraza, ideologiji se ne prepusti avtomatično. Na koncu odide iz vasi, ker je »obupal, da bi lahko znova našel nekdanji … dom svojih besed« (Fišer, 39), kakor mu besede položi na jezik Jelka na koncu.<br /> <br /> Seveda je problemov, ki jih odpira Prihodnje, odhodnje, mnogo, naj poleg problema tujstva dodam še nekaj zame najbolj očitnih. S problemom tujstva je povezano tudi vprašanje ohranitve individualnosti (kar sem zgoraj že nekoliko nakazala) v času, ko se poudarja kolektivizem. Že po definiciji so nosilci poudarjanja indidualizma izobraženci in tudi v tem tekstu se nam to pokaže: v tem smislu najbolj izstopa prav lik Jelke, ki se Precedniku ves čas zoperstavlja (seveda ne brez aduta – pisma – v žepu) – in pri tem seveda tudi tvega, da jo primejo – in ne dopusti, da bi ji kdo narekoval njeno življenje, ona je »svetla nadgradnja vsakršnih ideologij« (Čuk, 2006). Individualističen (sicer ne tako kot Jelka) pa je tudi Pavle, kar se pokaže tudi skozi njegovo že prej omenjeno odzdravljanje. Nekoliko implicitno je izraženo tudi vprašanje o ohranitvi človeških vrednot v prehodnem času, ki si ga zastavlja župnik, vendar pa njegov govor ne izraža moraliziranja ali pretiranega tarnanja nad časom, pravzaprav je lik župnika predstavljen precej neshematično, kar se kaže skozi njegove besede: »Vera je res najpomembnejša stvar, ni pa edina. Za komuniste nisem bil in nisem, to drži, ampak jaz sem, recimo, imel tudi pod fašizmom verouk v slovenščini, medtem ko so nekateri zdajšnji pomembni 'tovariši' prepevali Giovinezzo.« (Fišer, 24).<br /> Naslednje vprašanje, ki nam ga zastavlja Prihodnje, odhodnje, je vprašanje obstoja umetnika v času, ki ga ne rabi (obnova domovine po vojni potrebuje predvsem fizične delavce za gradnjo; definicija dela v tistem času je omejena na fizično delo). Pavle se seveda skuša nekoliko prilagoditi (popravlja ograjo pri teti Malki in stricu Jožku) temu času in tudi sam prime za »delo«, pisanje namreč – kot Pavletu razlaga Stanko – ni delo (»Ne pisat! Delat! /Fišer, 18/), do pisatelja imajo vsi nekakšen čuden odnos , celo več: s pisanjem (ki pa je spet povezano z individualizmom) se človek lahko celo ogrozi, Tihi v šestem poglavju pravi: »/…/ pisanje /je/ nevarna reč. Bolj nevarna celo kot mitraljez. Ker mitraljez moraš najprej imet. In municijo. Pri besedah je pa tako, da je cev tvoja goflja, tvoja neumna betica pa redenik. In tako orožje ima vsak.« (Fišer, 19). Skozi te besede se nam razkriva tudi moč razuma, ki se ne more primerjati z nobeno drugo močjo.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje se pojavita dva pomembnejša motiva, oba sta povezana s tranzitom, na katerega Fišer opozori že na začetku drame . Prvi motiv so kamioni, ki prihajajo in odhajajo (zato so prihodnji in odhodnji) – najbrž tako kot Pavle. Didaskalije nas sproti opozarjajo na ropot teh tovornjakov, ki vozijo »v prihodnji čas« (Fišer, 13), čeprav nekaterim (Poldetu) obudijo spomine na vojno , so torej tudi nekakšen simbol gradnje, obnove porušene domovine, prav tako kot na hrup vlaka (drugi motiv), ki bi lahko pomenil povezavo s svetom preko meje, kamor je bilo prepovedano hoditi (preko si upata le Precednik in Ivan, ki pa je zaradi tega ujet). Oboje – hrup tovornjakov in hrup vlaka – je prisotno vselej v ozadju in deluje vselej nekoliko grozljivo (ob hrupu kamionov se sprašujemo, kakšen svet bo zgrajen iz materiala, ki ga vozijo – ali boboljši?), prav tako kot Stanetov smeh, ki se sliši kot »ratata«, oglašanje njegovega orožja, s katerim je streljal (?) ljudi. Hrup iz ozadja, ki pa ne vzbuja mračnih občutij, ampak prikazuje nekaj drugega – ujetost v vsakdanja opravila in Malkine pokopane sanje – pa je drdranje njenega šivalnega stroja.<br /> <br /> Ostane še vprašanje konca drame. V epilogu vidimo zaljubljenca Fanico in Ivana, kako v nekakšni kinodvorani gledata »film«, podnapisi v filmu pa so njune opazke, ki si jih izmenjujeta med gledanjem. Zagotovila, da se bo njuna nesojena ljubezenska zveza srečno razpletla, v tekstu ni, čeprav izvemo, da imata glave skupaj in da bo Ivan, ki si za Fanico nikoli ne vzame časa, opustil družbenopolitično delo, se z njo poročil in imel otroke. Fanica ve, koliko praznih obljub je že dobila od njega in na to ga opozori tudi tokrat, čeprav se zdi, da mu kljub temu verjame. Konec drame pa prinaša še nekaj: kako razumeti Jelkino trditev: »Močno se mi dozdeva, da komedija teče naprej, in potem veš, kaj sledi.«? Njeno dejanje, namreč da je Precednika razkrinkala, zaradi česar je bil premeščen, ji ne daje zadoščenja. Občutek zmage ob tem primerja z občutkom » /…/ odmikanja časa naprej, kot vlak, ki odhaja, ti pa stojiš na peronu in mahaš času, ki se oddaljuje od tebe čedalje manjši.« (Fišer, 38) Na tem mestu se nam odpira vprašanje moralnega ravnanja, Jelka pravi namreč, da je takšnih ljudi kot je Precednik še več in da so tudi hujši od njega, pa niso odkriti, kaj šele kaznovani. Ko Jelka Precednika obtoži, se tudi sam brani, češ da so takrat tako ravnali vsi (»Dopolavorista!« /…/ »To so bili vsi! Dobro veš, da je bilo obvezno!« /Fišer, 35/), posredno se nam odpira vprašanje moralnega delovanja med vojno – moralno je definirano drugače; dovoljeno je tisto, kar dela večina, pa če je to ubijanje, naj bo ubijanje (tako kot o streljanju /za užitek?/ v petem poglavju govori tudi Stanko, za katerega sicer bralec ne ve, ali naj ga jemlje povsem resno, vendar je možno, da govori resnico – kakor nam potrdijo tudi didaskalije, ki sledijo izgovorjenemu).<br /> <br /> ==Zaključek==<br /> Prihodnje, odhodnje je drama, ki – kot sem zgoraj že nakazala – odpira mnogo problemov, vsaj implicitno vse naštete (odvisno, kako jo beremo) in gotovo še veliko takih, ki so mojemu bralskemu obzorju pričakovanj ostali skriti. Mnogoplastna je tako na ravni dogajanja kot karakterizacije oseb (vsaj za glavne osebe velja, da so predstavljene zelo plastično, mnogoplastno, predvsem pa postopno, tako, da bralca tudi na tej ravni avtor drži v napetosti) in večpomenska kar se tiče razlage ideje. Seznam oseb na začetku ni redundanten, čeprav bi iz njegove obsežnosti, kar se tiče karakterizacije oseb, na prvi pogled lahko tako sklepali. Podatki o osebah iz seznama na začetku se smiselno dopolnjujejo s tistimi, ki nam jih razkrije branje teksta. Avtorjeva odločitev glede obširne karakterizacije oseb na začetku je verjetno spretna tehnična rešitev: ker je oseb toliko, bi jih najbrž na tako majhnem prostoru kot je eno dejanje, bilo težko natančno okarakterizirati (avtor pa jih je očitno želel tako natančno predstaviti) ne da bi dobili na kupu veliko podatkov o osebi, kar najbrž ne bi delovalo kot spontan dialog.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje najdemo nekaj ironičnih mest (tako je npr. mesto, kjer Drejče navdušen nad tehniko (verjetno nad kinoprojektorjem) pravi, da nam zdaj ni treba več boga, ker imamo »vsemogočno tehniko« /Fišer, 58/, takih mest je še več), ki so pri vsakem literarnem delu lahko le presežek. Dogajanje je skozi dramo dovolj dobro motivirano (posrečena motivacija je npr. Precednikovo streljanje – avtor nam že veliko prej v drami pripravi teren za izpeljavo tega dogodka – kar nekajkrat je omenjeno, da Precednik nosi s seboj opasano pištolo), sprašujemo pa se, kje je Jelka dobila obremenilni dokument zoper Precednika – tega nam tekst ne pojasni. <br /> <br /> In kaj lahko povemo o žanrski oznaki Prihodnje, odhodnje? Podnaslovljena je sicer kot komedija, vendar vemo, da žanrske oznake iz podnaslovov niso vselej smernica, na kakšen način brati delo. Tudi ta tekst je takšen. Zaradi veliko komičnih vložkov lahko (če beremo bolj površinsko) Prihodnje, odhodnje beremo kot komedijo, vendar pa menim, da to oznako s svojo kompleksnostjo, z odpiranjem vprašanj tujstva v domačem okolju, ohranitve individualnosti v novem času, vpliva časa na ljudi, duha kolektivizma, vprašanja pisateljevanja – sama taka vprašanja, ki so aktualna tudi danes – in verjetno še kakšno vsekakor presega. To ni le komedija, ampak komedija, ki se nadaljuje. Sodeč po Prihodnje, odhodnje vsaj slutimo lahko, da med koncem komedije in začetkom tragedije ni prazen prostor, ampak napolnjen z mnogimi kompleksnimi vprašanji.</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Vonj_poljskega_zajca_ali_ve%C4%8Der_v_%C5%BEivljenju_Borisa_Lisjaka&diff=16574 2007-05-28T06:42:55Z

<p>Manuela: /* Zgodba */</p> <hr /> <div>[[Kategorija:Drame|Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka]]<br /> <br /> ;Avtor&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; [[Srečko Fišer]] <br /> ;Leto nastanka&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 1994<br /> ;Žanr&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; Drama<br /> ;Krstna uprizoritev&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 1995 v [[PDG Nova Gorica]]<br /> <br /> <br /> ==Zgodba==<br /> Večina oseb v tej drami nosi živalska imena (Lisjak, Jež, Petelin, Medved, Košuta, Črv, Rak, …). Protagonist Boris Lisjak se pripravlja na zmenek z Gospodično Cvetko. Na poti do lokala, v katerem se sestaneta, povozi Ježa. Cvetka je drugačna kot Boris Lisjak, ves smisel življenja vidi le v zabavi: »ples je edini način, da preživim« (Fišer, 23) in: »Nobenega življenja zame ni na svetu tem, če najmanj vsak drug dan v disko klub ne grem« (Fišer, 22). Na koncu drame Boris podari Cvetki parfum, »hit zadnjega poletja« (Fišer, 29) Vonj poljskega zajca. Gospodična Cvetka je zelo razočarana. Borisu Lisjaku zazvoni mobitel, ki se raztrešči in iz njega buhnejo številne prikazni. Drama se konča tako, kot se je začela – Boris Lisjak se po mobitelu pogovarja z mamo.</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Medtem&diff=16566 2007-05-28T06:41:33Z

<p>Manuela: /* Zgodba */</p> <hr /> <div>[[Kategorija:Drame|Medtem]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Medtem]]<br /> <br /> ;Avtor&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; [[Srečko Fišer]] <br /> ;Leto nastanka&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2004<br /> ;Žanr&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; Drama<br /> ;Krstna uprizoritev&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2004 v [[SNG Nova Gorica]]<br /> <br /> <br /> ==Zgodba==<br /> Začetek drame je postavljen v koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer se izvaja tako dezinfekcija oblačil taboriščnikov kot tudi dezinfekcija njih samih. Italijan kemik Aldo je najprej prikazan v lekarni v taborišču, nakar ga vidimo na trgu, kjer sreča Grka, s katerim za lastno preživetje začneta trgovati s stvarmi, prinesenimi iz taborišča (prodajata srajco nekim Poljakom). Aldo ob Grku spozna goljufivost trgovine. Grk je prikazan kot nekdo, ki razume in razlaga življenje Aldu, v življenju mu je pomembna tudi umetnost, filozofija ipd., razlaga, kakšna so pravila preživetja: človek mora biti iznajdljiv. Grk govori o mitičnih časih, ki si jih želimo nazaj: in če se jih spominjamo, je možno, da so nekoč res bili (v antiki?). Vendar pa so se morali končati, da si jih lahko spet želimo nazaj. Njegova filozofija je takšna, da skozi življenje ni možno iti, ne da bi si kakor koli umazali roke, zato si jih moramo umazati z nečim koristnim. Pravi, da se bo po svetovni kataklizmi rodil nov svet, nova Evropa, verjame v povezovanje narodov, čeprav pravi: »Povezovanje narodov ne pomeni, da vojne ni, ampak da se jo poskuša držati na vajetih, da ne izbruhne v vesoljno kataklizmo. In taki poskusi so prej ali slej vedno neuspešni.« (Fišer, 86). Protiutež svetu, v katerem ves čas vlada vojna, je prikaz nekakšne idile v 8. dejanju z naslovom Bukolika – omemba satirov nas popelje v mitične čase (antiko – nekaj teksta je položeno v usta tudi Odiseju, Orfeju, Hadesu in Persefoni), ko je v svetu vladala sreča. Čas po svetovni kataklizmi (po uničevalni vojni) pa je čas prehoda med dvema časoma: starega sveta več ni, ker je uničen, nov pa šele nastaja. Človek tega časa se je znašel v nekem »medsvetju« (Fišer, 86), ki je m e d t e m.</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Sre%C4%8Dko_Fi%C5%A1er&diff=12635 2007-05-28T06:40:43Z

<p>Manuela: /* Značilnosti Fišerjevega opusa */</p> <hr /> <div>[[Kategorija:Ustvarjalci|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Avtorji|Fišer, Srečko]]<br /> [[Priimek ime:=Fišer, Srečko| ]]<br /> <br /> &lt;div style=&quot;float: right&quot;&gt;[[Slika:fiser1.jpg|Srečko Fišer. |thumb|Srečko Fišer. Foto: Atelje Pavšič - Zavadlav]]&lt;/div&gt;<br /> <br /> ==Življenjepis==<br /> Srečko Fišer se je rodil 15. 6. 1953 v Ajdovščini, maturiral je na novogoriški gimnaziji, leta 1977 pa je diplomiral na [http://www.ff.uni-lj.si Filozofski fakulteti v Ljubljani] iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenskega jezika in književnosti. Od leta 1977 do 1979 je bil lektor za slovenski jezik na univerzi v Nottinghamu v Veliki Britaniji, od leta 1981 je gledališki lektor in pri marsikateri predstavi tudi neavtorizirani dramaturški sodelavec v ''[http://www.sng-ng.si/ Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica]'' (prej Primorsko dramsko gledališče), kjer je bil v sezoni 1989/90 tudi umetniški vodja. Njegova poglavitna dejavnost je prevajanje, prevaja angleško-ameriško in italijansko literaturo (prevaja pa tudi iz francoščine), piše tudi literarne kritike, eseje in študije h knjižnim izdajam svojih prevodov.<br /> <br /> ==Prevajalsko delo==<br /> Prevodi dram<br /> *''[[Ettore Petrolini: Chicchignola]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Šest oseb išče avtorja]]'', 1984, 2001<br /> *''[[Pier Paolo Pasolini: Orgija]]'', 1985<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Velika magija]]'', Gledališki list, 2001/02<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Božič pri Cupiellovih]]''<br /> *''[[John Webster: Vojvodinja Malfijska]]'', 1987<br /> *''[[Alan Ayckbourn: Razglašeni zbor]]'', 1989<br /> *''[[Carlo Goldoni: Pahljača]]''<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Lubjezen, uojska, lakota]]'', skupaj z I. Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Luigi Pirandello: Henrik IV.]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Kot me ti hočeš]]''<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Ni bila peta, bila je deveta]]''<br /> *''[[Howard Barker: Ljubezen dobrega moža]]'', 1994<br /> *''[[Eugène Ionesco: Plešasta pevka]]''<br /> *''[[Eugène Ionesco: Delirij v dvoje]]''<br /> *''[[Sam Shepard: Misel lažnivka ]]'', 1995<br /> *''[[Jim Cartwright: Dva]]'', 1997<br /> *''[[Pierre de Marivaux: Disput]]'', 1996<br /> *''[[Peter Barnes: Ni tako slabo kot zgleda]]''<br /> *''[[Samuel Beckett: Konec igre]]'', 1998<br /> *''[[Neil Simon: Jetnik Druge avenije]]'', 1998<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Muhca]]'', skupaj z Iztokom Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Sluga dveh gospodarjev]]'', 1999<br /> *''[[David Ives: Zadet pravi čas]]'', 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Beneška dvojčka]]'', 2003<br /> *''[[Ken Ludwig: Ti nori tenorji]]''<br /> *''[[Carlo Gozzi: Zeleni ptiček]]'', 2004<br /> *''[[Christopher Marlowe: Edward Drugi]]'', 1997<br /> *''[[Oscar Wilde: Saloma]]'', 2006<br /> *''[[Arturo Annecchino: Alica]]'', 2005<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Monologi]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Seminčè]]''<br /> <br /> Prevodi proze<br /> <br /> *''[[Henry James: Obrat vijaka]]'', 1982<br /> *''[[Umberto Eco: Ime rože]]'', 1984, 1985, 1999, 2004, 2006<br /> *''[[Virginia Woolf: Valovi]]'', 1986<br /> *''[[Italo Svevo: Kratko sentimentalno potovanje]]'', 1988<br /> *''[[Italo Calvino: Nevidna mesta]]''<br /> *''[[Italo Calvino: Grad prekrižanih usod]]'', 1990<br /> *''[[Elsa Morante: Aracoeli]]'', 1993<br /> *''[[Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva]]'', 1995<br /> *''[[William Faulkner: V smrtni uri]]'', 1996<br /> *Antologija ''[[Odgrnjena tančica]]'': iz angleške kratke proze (XIX. stoletja) s &quot;fantastično&quot; tematiko, 2000<br /> *''[[Giovanni Verga: Rdečelasec Hudadlaka]]'', izbrane novele, skupaj z Nikom Koširjem in Nikom Kuretom, 1983<br /> <br /> Prevodi poezije<br /> <br /> *''[[William Shakespeare: Soneti]]'', 2005<br /> *izbor poezije Torquata Tassa z naslovom ''[[Ljubezen je duša sveta]]'', 2004<br /> <br /> Prevodi esejistike<br /> <br /> *''[[Arnaldo Momigliano: Razprave iz historiografije II.]]'', prva knjiga skupaj s prevajalcema Ervinom Hladnikom Milharčičem in Jožetom Vogrincem, druga knjiga samostojen prevod, 1988<br /> *''[[Eugenio Garin: Spisi o humanizmu in renesansi]]'', 1993<br /> *''[[Giovanni Levi: Nematerialna dediščina: življenjska pot piemontskega eksorcista iz XVII. stoletja]]'', 1995<br /> <br /> ==Naslovi dram==<br /> *''[[Lucija in Ambrozij]]''. Libreto za »enodejansko pravljično operico« (po noveli Zasuk Marka Švabića), 1989<br /> *''[[Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka]]''. Mladinska basen, 1994<br /> *''[[Tistega lepega dne]]''. Odrska priredba scenarija Pesem in pevci ter novele Tistega lepega dne Cirila Kosmača, 1988<br /> *''[[Prihodnje, odhodnje]]''. Komedija, melodrama, 2003<br /> *''[[Kraljica Margot]]''. Odrska priredba romana Alexandra Dumasa ter filmskega scenarija Danièle Thompson in Patricea Chéreauja, 1988<br /> *''[[Medtem]]''. Po motivih romana Premirje Prima Levija, 2004<br /> <br /> &lt;div style=&quot;text-align: right;&quot;&gt;[[#top|na vrh]]&lt;/div&gt;<br /> ===Celotna besedila===<br /> *{{Doc|MEDTEM.pdf|Medtem ©}}<br /> *{{Doc|PRIHODNJE.pdf|Prihodnje, odhodnje ©}}<br /> *{{Doc|LISJAK.pdf|Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka ©}}<br /> <br /> ==Galerija==<br /> &lt;gallery&gt;<br /> Slika:prihodnje fiser.jpg|<br /> Slika:Prihodnje.jpg|<br /> Slika:pet.jpg|<br /> Slika:sest.jpg|<br /> Slika:stiri.jpg|<br /> Slika:medtem fiser.jpg|<br /> Slika:Medtem.jpg|<br /> Slika:Medtemm.jpg|<br /> &lt;/gallery&gt;<br /> <br /> <br /> ==Nagrade==<br /> <br /> Za prevajalsko delo<br /> <br /> *1997 ''[[Sovretova nagrada]]'' za prevod romana V smrtni uri in prevod romana Ostanki dneva<br /> *2001 ''[[Bevkova nagrada]]'' za prevajalske dosežke<br /> <br /> Za dramsko ustvarjanje<br /> <br /> *2005 ''[[nagrada Dominika Smoleta]]'' za dramsko besedilo na ''[[Borštnikovem srečanju]]'' za dramo Medtem<br /> *2004 nominacija za ''[[Grumovo nagrado]]'' za dramo Prihodnje, odhodnje<br /> <br /> ==Značilnosti Fišerjevega opusa==<br /> Srečko Fišer se v svojih dramskih tekstih ukvarja z vprašanji vpliva časa/dogodkov na ljudi (npr. muk koncentracijskega taborišča in nošenja bremena spomina nanj), z vprašanji znajdevanja človeka v novem času, ki ni več stari čas (ker ga je pokopala svetovna kataklizma) in tudi še ne novi, ker ga je treba šele ustvariti (občutek, ki preveva človeka, ki se znajde v takem svetu, je občutek brezdomstva, »izgubljenosti v 'medsvetju'«), vpliva ideologije na posameznika in ohranitev posameznikovega bistva v obdobju kolektivizma, po vojni, ko so vsi ljudje za eno – za obnovo porušenega sveta (o tem govori drama Prihodnje, odhodnje). Skozi Fišerjevo dramatiko se nam razkrivajo tudi vprašanja človeške vesti ob nečloveškem ravnanju s sočlovekom (vojaki v taboriščih) in vprašanja sveta, ki sreče ne pozna več, nanjo ohranja le spomin (če imamo spomin na srečen svet, je torej možno, da je kdaj tak svet res obstajal, kot nam pravi Grk v Medtem). Današnji »časi so hudi in svet je surov; / za šibke je v njem obstoj negotov« (pravi Jakob Jež v basni Vonj poljskega zajca); stvari ljudi poneumljajo do te mere, da se briše meja med tipično človeškim, tipično živalskim in tipično predmetnim. Današnji človek je ujet v banalnosti, ker je izgubil srečo, jo nadomešča s stvarmi (mobiteli in beemveji) in zabavami brez vsebine, a je nadomestiti ne more.<br /> <br /> ==Viri in literatura==<br /> *Tadeja Zupan Arsov: Srečko Fišer: Malo vitalizma ne škodi temu narodu; Delo, 10. 6. 2002 (književni listi). Str. 5.<br /> *Marij Čuk: Prijetno gledljiva uprizoritev novitete Prihodnje, odhodnje; Primorski dnevnik, 29. 12. 2006. Str. 12.<br /> *Klavdija Figelj: Gre za nostalgijo po utopiji; Primorske novice, 22. 12. 2006. Str. 29.<br /> *Srečko Fišer: Medtem. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2.<br /> *Srečko Fišer: Prihodnje, odhodnje. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3.<br /> *Srečko Fišer: Izvirno in neizvirno, dramatizacija in drama. Literatura, letn. 18, št. 175/6 (2006). Str. 144–152.<br /> *Anja Golob: Tovornjaki v svetlo bodočnost; Večer, 6. 1. 2007.<br /> *Andraž Gombač: Roke, ki nemo kujejo; Primorske novice, 27. 12. 2006. Str. 14.<br /> *Andraž Gombač: Svet živi od pozabljanja; Primorske novice, 19. 11. 2004. Str. 16.<br /> *Diana Koloini: Uprizoritev nemogočega; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 57–61.<br /> *Diana Koloini: Poslušati; Primorska srečanja, 19, št. 170/171 (1995). Str. 502–7.<br /> *Barbara Korun: Predstava je tudi krhka stvar; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3. Str. 61–66. <br /> *Martina Mrhar: Dialekt ni le ornament; Gledališki list SNG Nova Gorica, letn. 46, št. 1. Str. 6–11.<br /> *Slavko Pezdir: Scenes from the middleworld; Delo, 27. 9. 2004.<br /> *Špela Virant: In hoc signo vinces; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 53–56.<br /> *Ciril Zlobec: Univerzalnost Levijeve osebne izkušnje; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 5, št. 2. Str. 50–53.<br /> *Drago Bajt: Slovenski kdo je kdo. Ljubljana: Nova revija, 1999.<br /> *Elektronska pošta Srečka Fišerja.<br /> <br /> [[spol:=M| ]] <br /> [[rojstni dan:=15. junij| ]] <br /> [[leto rojstva:=1953| ]] <br /> [[kraj rojstva:=Ajdovščina| ]] <br /> [[študij::Filozofska fakulteta| ]] <br /> <br /> ==Bibliografija==<br /> ==Zunanje povezave==</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Sre%C4%8Dko_Fi%C5%A1er&diff=12634 2007-05-28T06:38:53Z

<p>Manuela: /* Življenjepis */</p> <hr /> <div>[[Kategorija:Ustvarjalci|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Avtorji|Fišer, Srečko]]<br /> [[Priimek ime:=Fišer, Srečko| ]]<br /> <br /> &lt;div style=&quot;float: right&quot;&gt;[[Slika:fiser1.jpg|Srečko Fišer. |thumb|Srečko Fišer. Foto: Atelje Pavšič - Zavadlav]]&lt;/div&gt;<br /> <br /> ==Življenjepis==<br /> Srečko Fišer se je rodil 15. 6. 1953 v Ajdovščini, maturiral je na novogoriški gimnaziji, leta 1977 pa je diplomiral na [http://www.ff.uni-lj.si Filozofski fakulteti v Ljubljani] iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenskega jezika in književnosti. Od leta 1977 do 1979 je bil lektor za slovenski jezik na univerzi v Nottinghamu v Veliki Britaniji, od leta 1981 je gledališki lektor in pri marsikateri predstavi tudi neavtorizirani dramaturški sodelavec v ''[http://www.sng-ng.si/ Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica]'' (prej Primorsko dramsko gledališče), kjer je bil v sezoni 1989/90 tudi umetniški vodja. Njegova poglavitna dejavnost je prevajanje, prevaja angleško-ameriško in italijansko literaturo (prevaja pa tudi iz francoščine), piše tudi literarne kritike, eseje in študije h knjižnim izdajam svojih prevodov.<br /> <br /> ==Prevajalsko delo==<br /> Prevodi dram<br /> *''[[Ettore Petrolini: Chicchignola]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Šest oseb išče avtorja]]'', 1984, 2001<br /> *''[[Pier Paolo Pasolini: Orgija]]'', 1985<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Velika magija]]'', Gledališki list, 2001/02<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Božič pri Cupiellovih]]''<br /> *''[[John Webster: Vojvodinja Malfijska]]'', 1987<br /> *''[[Alan Ayckbourn: Razglašeni zbor]]'', 1989<br /> *''[[Carlo Goldoni: Pahljača]]''<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Lubjezen, uojska, lakota]]'', skupaj z I. Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Luigi Pirandello: Henrik IV.]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Kot me ti hočeš]]''<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Ni bila peta, bila je deveta]]''<br /> *''[[Howard Barker: Ljubezen dobrega moža]]'', 1994<br /> *''[[Eugène Ionesco: Plešasta pevka]]''<br /> *''[[Eugène Ionesco: Delirij v dvoje]]''<br /> *''[[Sam Shepard: Misel lažnivka ]]'', 1995<br /> *''[[Jim Cartwright: Dva]]'', 1997<br /> *''[[Pierre de Marivaux: Disput]]'', 1996<br /> *''[[Peter Barnes: Ni tako slabo kot zgleda]]''<br /> *''[[Samuel Beckett: Konec igre]]'', 1998<br /> *''[[Neil Simon: Jetnik Druge avenije]]'', 1998<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Muhca]]'', skupaj z Iztokom Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Sluga dveh gospodarjev]]'', 1999<br /> *''[[David Ives: Zadet pravi čas]]'', 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Beneška dvojčka]]'', 2003<br /> *''[[Ken Ludwig: Ti nori tenorji]]''<br /> *''[[Carlo Gozzi: Zeleni ptiček]]'', 2004<br /> *''[[Christopher Marlowe: Edward Drugi]]'', 1997<br /> *''[[Oscar Wilde: Saloma]]'', 2006<br /> *''[[Arturo Annecchino: Alica]]'', 2005<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Monologi]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Seminčè]]''<br /> <br /> Prevodi proze<br /> <br /> *''[[Henry James: Obrat vijaka]]'', 1982<br /> *''[[Umberto Eco: Ime rože]]'', 1984, 1985, 1999, 2004, 2006<br /> *''[[Virginia Woolf: Valovi]]'', 1986<br /> *''[[Italo Svevo: Kratko sentimentalno potovanje]]'', 1988<br /> *''[[Italo Calvino: Nevidna mesta]]''<br /> *''[[Italo Calvino: Grad prekrižanih usod]]'', 1990<br /> *''[[Elsa Morante: Aracoeli]]'', 1993<br /> *''[[Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva]]'', 1995<br /> *''[[William Faulkner: V smrtni uri]]'', 1996<br /> *Antologija ''[[Odgrnjena tančica]]'': iz angleške kratke proze (XIX. stoletja) s &quot;fantastično&quot; tematiko, 2000<br /> *''[[Giovanni Verga: Rdečelasec Hudadlaka]]'', izbrane novele, skupaj z Nikom Koširjem in Nikom Kuretom, 1983<br /> <br /> Prevodi poezije<br /> <br /> *''[[William Shakespeare: Soneti]]'', 2005<br /> *izbor poezije Torquata Tassa z naslovom ''[[Ljubezen je duša sveta]]'', 2004<br /> <br /> Prevodi esejistike<br /> <br /> *''[[Arnaldo Momigliano: Razprave iz historiografije II.]]'', prva knjiga skupaj s prevajalcema Ervinom Hladnikom Milharčičem in Jožetom Vogrincem, druga knjiga samostojen prevod, 1988<br /> *''[[Eugenio Garin: Spisi o humanizmu in renesansi]]'', 1993<br /> *''[[Giovanni Levi: Nematerialna dediščina: življenjska pot piemontskega eksorcista iz XVII. stoletja]]'', 1995<br /> <br /> ==Naslovi dram==<br /> *''[[Lucija in Ambrozij]]''. Libreto za »enodejansko pravljično operico« (po noveli Zasuk Marka Švabića), 1989<br /> *''[[Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka]]''. Mladinska basen, 1994<br /> *''[[Tistega lepega dne]]''. Odrska priredba scenarija Pesem in pevci ter novele Tistega lepega dne Cirila Kosmača, 1988<br /> *''[[Prihodnje, odhodnje]]''. Komedija, melodrama, 2003<br /> *''[[Kraljica Margot]]''. Odrska priredba romana Alexandra Dumasa ter filmskega scenarija Danièle Thompson in Patricea Chéreauja, 1988<br /> *''[[Medtem]]''. Po motivih romana Premirje Prima Levija, 2004<br /> <br /> &lt;div style=&quot;text-align: right;&quot;&gt;[[#top|na vrh]]&lt;/div&gt;<br /> ===Celotna besedila===<br /> *{{Doc|MEDTEM.pdf|Medtem ©}}<br /> *{{Doc|PRIHODNJE.pdf|Prihodnje, odhodnje ©}}<br /> *{{Doc|LISJAK.pdf|Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka ©}}<br /> <br /> ==Galerija==<br /> &lt;gallery&gt;<br /> Slika:prihodnje fiser.jpg|<br /> Slika:Prihodnje.jpg|<br /> Slika:pet.jpg|<br /> Slika:sest.jpg|<br /> Slika:stiri.jpg|<br /> Slika:medtem fiser.jpg|<br /> Slika:Medtem.jpg|<br /> Slika:Medtemm.jpg|<br /> &lt;/gallery&gt;<br /> <br /> <br /> ==Nagrade==<br /> <br /> Za prevajalsko delo<br /> <br /> *1997 ''[[Sovretova nagrada]]'' za prevod romana V smrtni uri in prevod romana Ostanki dneva<br /> *2001 ''[[Bevkova nagrada]]'' za prevajalske dosežke<br /> <br /> Za dramsko ustvarjanje<br /> <br /> *2005 ''[[nagrada Dominika Smoleta]]'' za dramsko besedilo na ''[[Borštnikovem srečanju]]'' za dramo Medtem<br /> *2004 nominacija za ''[[Grumovo nagrado]]'' za dramo Prihodnje, odhodnje<br /> <br /> ==Značilnosti Fišerjevega opusa==<br /> Srečko Fišer se v svojih dramskih tekstih ukvarja z vprašanji vpliva časa/dogodkov (npr. muk koncentracijskega taborišča in nošenja bremena spomina nanj; človek, ki je preživel take nečloveške razmere, nosi s seboj vselej neko breme – »mental baggage« /Pezdir, 2004/, »strašna unutranja šuma« –, ki na videz svobodni svet po preživetem s svojo težo in nezmožnostjo, da bi ga človek odložil, zasužnjuje) na ljudi, vprašanju znajdevanja človeka v novem času, ki ni več stari čas (ker ga je pokopala svetovna kataklizma) in tudi še ne novi, ker ga je treba šele ustvariti (občutek, ki preveva človeka, ki se znajde v takem svetu, je občutek brezdomstva, »izgubljenosti v 'medsvetju'« /Gombač, 2004: 16/; »/B/rezdomstvo je temelj današnjega človeka /…/«, »vsi mi /smo/ brezdomci« /Gombač, 2004: 16/), vpliva ideologije na posameznika in ohranitev posameznikovega bistva v obdobju kolektivizma, po vojni, ko so vsi ljudje za eno – za obnovo porušenega sveta (o tem govori drama Prihodnje, odhodnje). Skozi Fišerjevo dramatiko se nam razkrivajo tudi vprašanja človeške vesti ob nečloveškem ravnanju s sočlovekom (vojaki v taboriščih) in vprašanja sveta, ki sreče ne pozna več, nanjo ohranja le spomin (če imamo spomin na srečen svet, je torej možno, da je kdaj tak svet res obstajal, kot nam pravi Grk v Medtem). Današnji »časi so hudi in svet je surov; / za šibke je v njem obstoj negotov« (pravi Jakob Jež v basni Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka); stvari ljudi poneumljajo do te mere, da se briše meja med tipično človeškim, tipično živalskim in tipično predmetnim. Današnji človek je ujet v banalnosti, ker je izgubil srečo, jo nadomešča s stvarmi (mobiteli in beemveji) in zabavami brez vsebine, a je nadomestiti ne more.<br /> <br /> ==Viri in literatura==<br /> *Tadeja Zupan Arsov: Srečko Fišer: Malo vitalizma ne škodi temu narodu; Delo, 10. 6. 2002 (književni listi). Str. 5.<br /> *Marij Čuk: Prijetno gledljiva uprizoritev novitete Prihodnje, odhodnje; Primorski dnevnik, 29. 12. 2006. Str. 12.<br /> *Klavdija Figelj: Gre za nostalgijo po utopiji; Primorske novice, 22. 12. 2006. Str. 29.<br /> *Srečko Fišer: Medtem. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2.<br /> *Srečko Fišer: Prihodnje, odhodnje. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3.<br /> *Srečko Fišer: Izvirno in neizvirno, dramatizacija in drama. Literatura, letn. 18, št. 175/6 (2006). Str. 144–152.<br /> *Anja Golob: Tovornjaki v svetlo bodočnost; Večer, 6. 1. 2007.<br /> *Andraž Gombač: Roke, ki nemo kujejo; Primorske novice, 27. 12. 2006. Str. 14.<br /> *Andraž Gombač: Svet živi od pozabljanja; Primorske novice, 19. 11. 2004. Str. 16.<br /> *Diana Koloini: Uprizoritev nemogočega; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 57–61.<br /> *Diana Koloini: Poslušati; Primorska srečanja, 19, št. 170/171 (1995). Str. 502–7.<br /> *Barbara Korun: Predstava je tudi krhka stvar; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3. Str. 61–66. <br /> *Martina Mrhar: Dialekt ni le ornament; Gledališki list SNG Nova Gorica, letn. 46, št. 1. Str. 6–11.<br /> *Slavko Pezdir: Scenes from the middleworld; Delo, 27. 9. 2004.<br /> *Špela Virant: In hoc signo vinces; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 53–56.<br /> *Ciril Zlobec: Univerzalnost Levijeve osebne izkušnje; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 5, št. 2. Str. 50–53.<br /> *Drago Bajt: Slovenski kdo je kdo. Ljubljana: Nova revija, 1999.<br /> *Elektronska pošta Srečka Fišerja.<br /> <br /> [[spol:=M| ]] <br /> [[rojstni dan:=15. junij| ]] <br /> [[leto rojstva:=1953| ]] <br /> [[kraj rojstva:=Ajdovščina| ]] <br /> [[študij::Filozofska fakulteta| ]] <br /> <br /> ==Bibliografija==<br /> ==Zunanje povezave==</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Sre%C4%8Dko_Fi%C5%A1er&diff=12633 2007-05-18T19:08:42Z

<p>Manuela: /* Življenjepis */</p> <hr /> <div>[[Kategorija:Ustvarjalci|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Avtorji|Fišer, Srečko]]<br /> [[Priimek ime:=Fišer, Srečko| ]]<br /> <br /> &lt;div style=&quot;float: right&quot;&gt;[[Slika:fiser1.jpg|Srečko Fišer. |thumb|Srečko Fišer. Foto: Atelje Pavšič - Zavadlav]]&lt;/div&gt;<br /> <br /> ==Življenjepis==<br /> Srečko Fišer se je rodil 15. 6. 1953 v Ajdovščini, maturiral je na novogoriški gimnaziji, leta 1977 pa je diplomiral na [http://www.ff.uni-lj.si Filozofski fakulteti v Ljubljani] iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenskega jezika in književnosti. Od leta 1977 do 1979 je bil lektor za slovenski jezik na univerzi v Nottinghamu v Veliki Britaniji, od leta 1981 je gledališki lektor in pri marsikateri predstavi tudi neavtorizirani dramaturški sodelavec v ''[http://www.sng-ng.si/ Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica]'' (prej Primorsko dramsko gledališče), kjer je bil v sezoni 1989/90 tudi umetniški vodja. Njegova poglavitna dejavnost je prevajanje, prevaja angleško-ameriško in italijansko literaturo (prevaja pa tudi iz francoščine), piše pa tudi literarne kritike, eseje in študije h knjižnim izdajam svojih prevodov.<br /> <br /> ==Prevajalsko delo==<br /> Prevodi dram<br /> *''[[Ettore Petrolini: Chicchignola]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Šest oseb išče avtorja]]'', 1984, 2001<br /> *''[[Pier Paolo Pasolini: Orgija]]'', 1985<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Velika magija]]'', Gledališki list, 2001/02<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Božič pri Cupiellovih]]''<br /> *''[[John Webster: Vojvodinja Malfijska]]'', 1987<br /> *''[[Alan Ayckbourn: Razglašeni zbor]]'', 1989<br /> *''[[Carlo Goldoni: Pahljača]]''<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Lubjezen, uojska, lakota]]'', skupaj z I. Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Luigi Pirandello: Henrik IV.]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Kot me ti hočeš]]''<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Ni bila peta, bila je deveta]]''<br /> *''[[Howard Barker: Ljubezen dobrega moža]]'', 1994<br /> *''[[Eugène Ionesco: Plešasta pevka]]''<br /> *''[[Eugène Ionesco: Delirij v dvoje]]''<br /> *''[[Sam Shepard: Misel lažnivka ]]'', 1995<br /> *''[[Jim Cartwright: Dva]]'', 1997<br /> *''[[Pierre de Marivaux: Disput]]'', 1996<br /> *''[[Peter Barnes: Ni tako slabo kot zgleda]]''<br /> *''[[Samuel Beckett: Konec igre]]'', 1998<br /> *''[[Neil Simon: Jetnik Druge avenije]]'', 1998<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Muhca]]'', skupaj z Iztokom Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Sluga dveh gospodarjev]]'', 1999<br /> *''[[David Ives: Zadet pravi čas]]'', 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Beneška dvojčka]]'', 2003<br /> *''[[Ken Ludwig: Ti nori tenorji]]''<br /> *''[[Carlo Gozzi: Zeleni ptiček]]'', 2004<br /> *''[[Christopher Marlowe: Edward Drugi]]'', 1997<br /> *''[[Oscar Wilde: Saloma]]'', 2006<br /> *''[[Arturo Annecchino: Alica]]'', 2005<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Monologi]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Seminčè]]''<br /> <br /> Prevodi proze<br /> <br /> *''[[Henry James: Obrat vijaka]]'', 1982<br /> *''[[Umberto Eco: Ime rože]]'', 1984, 1985, 1999, 2004, 2006<br /> *''[[Virginia Woolf: Valovi]]'', 1986<br /> *''[[Italo Svevo: Kratko sentimentalno potovanje]]'', 1988<br /> *''[[Italo Calvino: Nevidna mesta]]''<br /> *''[[Italo Calvino: Grad prekrižanih usod]]'', 1990<br /> *''[[Elsa Morante: Aracoeli]]'', 1993<br /> *''[[Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva]]'', 1995<br /> *''[[William Faulkner: V smrtni uri]]'', 1996<br /> *Antologija ''[[Odgrnjena tančica]]'': iz angleške kratke proze (XIX. stoletja) s &quot;fantastično&quot; tematiko, 2000<br /> *''[[Giovanni Verga: Rdečelasec Hudadlaka]]'', izbrane novele, skupaj z Nikom Koširjem in Nikom Kuretom, 1983<br /> <br /> Prevodi poezije<br /> <br /> *''[[William Shakespeare: Soneti]]'', 2005<br /> *izbor poezije Torquata Tassa z naslovom ''[[Ljubezen je duša sveta]]'', 2004<br /> <br /> Prevodi esejistike<br /> <br /> *''[[Arnaldo Momigliano: Razprave iz historiografije II.]]'', prva knjiga skupaj s prevajalcema Ervinom Hladnikom Milharčičem in Jožetom Vogrincem, druga knjiga samostojen prevod, 1988<br /> *''[[Eugenio Garin: Spisi o humanizmu in renesansi]]'', 1993<br /> *''[[Giovanni Levi: Nematerialna dediščina: življenjska pot piemontskega eksorcista iz XVII. stoletja]]'', 1995<br /> <br /> ==Naslovi dram==<br /> *''[[Lucija in Ambrozij]]''. Libreto za »enodejansko pravljično operico« (po noveli Zasuk Marka Švabića), 1989<br /> *''[[Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka]]''. Mladinska basen, 1994<br /> *''[[Tistega lepega dne]]''. Odrska priredba scenarija Pesem in pevci ter novele Tistega lepega dne Cirila Kosmača, 1988<br /> *''[[Prihodnje, odhodnje]]''. Komedija, melodrama, 2003<br /> *''[[Kraljica Margot]]''. Odrska priredba romana Alexandra Dumasa ter filmskega scenarija Danièle Thompson in Patricea Chéreauja, 1988<br /> *''[[Medtem]]''. Po motivih romana Premirje Prima Levija, 2004<br /> <br /> &lt;div style=&quot;text-align: right;&quot;&gt;[[#top|na vrh]]&lt;/div&gt;<br /> ===Celotna besedila===<br /> *{{Doc|MEDTEM.pdf|Medtem ©}}<br /> *{{Doc|PRIHODNJE.pdf|Prihodnje, odhodnje ©}}<br /> *{{Doc|LISJAK.pdf|Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka ©}}<br /> <br /> ==Galerija==<br /> &lt;gallery&gt;<br /> Slika:prihodnje fiser.jpg|<br /> Slika:Prihodnje.jpg|<br /> Slika:pet.jpg|<br /> Slika:sest.jpg|<br /> Slika:stiri.jpg|<br /> Slika:medtem fiser.jpg|<br /> Slika:Medtem.jpg|<br /> Slika:Medtemm.jpg|<br /> &lt;/gallery&gt;<br /> <br /> <br /> ==Nagrade==<br /> <br /> Za prevajalsko delo<br /> <br /> *1997 ''[[Sovretova nagrada]]'' za prevod romana V smrtni uri in prevod romana Ostanki dneva<br /> *2001 ''[[Bevkova nagrada]]'' za prevajalske dosežke<br /> <br /> Za dramsko ustvarjanje<br /> <br /> *2005 ''[[nagrada Dominika Smoleta]]'' za dramsko besedilo na ''[[Borštnikovem srečanju]]'' za dramo Medtem<br /> *2004 nominacija za ''[[Grumovo nagrado]]'' za dramo Prihodnje, odhodnje<br /> <br /> ==Značilnosti Fišerjevega opusa==<br /> Srečko Fišer se v svojih dramskih tekstih ukvarja z vprašanji vpliva časa/dogodkov (npr. muk koncentracijskega taborišča in nošenja bremena spomina nanj; človek, ki je preživel take nečloveške razmere, nosi s seboj vselej neko breme – »mental baggage« /Pezdir, 2004/, »strašna unutranja šuma« –, ki na videz svobodni svet po preživetem s svojo težo in nezmožnostjo, da bi ga človek odložil, zasužnjuje) na ljudi, vprašanju znajdevanja človeka v novem času, ki ni več stari čas (ker ga je pokopala svetovna kataklizma) in tudi še ne novi, ker ga je treba šele ustvariti (občutek, ki preveva človeka, ki se znajde v takem svetu, je občutek brezdomstva, »izgubljenosti v 'medsvetju'« /Gombač, 2004: 16/; »/B/rezdomstvo je temelj današnjega človeka /…/«, »vsi mi /smo/ brezdomci« /Gombač, 2004: 16/), vpliva ideologije na posameznika in ohranitev posameznikovega bistva v obdobju kolektivizma, po vojni, ko so vsi ljudje za eno – za obnovo porušenega sveta (o tem govori drama Prihodnje, odhodnje). Skozi Fišerjevo dramatiko se nam razkrivajo tudi vprašanja človeške vesti ob nečloveškem ravnanju s sočlovekom (vojaki v taboriščih) in vprašanja sveta, ki sreče ne pozna več, nanjo ohranja le spomin (če imamo spomin na srečen svet, je torej možno, da je kdaj tak svet res obstajal, kot nam pravi Grk v Medtem). Današnji »časi so hudi in svet je surov; / za šibke je v njem obstoj negotov« (pravi Jakob Jež v basni Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka); stvari ljudi poneumljajo do te mere, da se briše meja med tipično človeškim, tipično živalskim in tipično predmetnim. Današnji človek je ujet v banalnosti, ker je izgubil srečo, jo nadomešča s stvarmi (mobiteli in beemveji) in zabavami brez vsebine, a je nadomestiti ne more.<br /> <br /> ==Viri in literatura==<br /> *Tadeja Zupan Arsov: Srečko Fišer: Malo vitalizma ne škodi temu narodu; Delo, 10. 6. 2002 (književni listi). Str. 5.<br /> *Marij Čuk: Prijetno gledljiva uprizoritev novitete Prihodnje, odhodnje; Primorski dnevnik, 29. 12. 2006. Str. 12.<br /> *Klavdija Figelj: Gre za nostalgijo po utopiji; Primorske novice, 22. 12. 2006. Str. 29.<br /> *Srečko Fišer: Medtem. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2.<br /> *Srečko Fišer: Prihodnje, odhodnje. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3.<br /> *Srečko Fišer: Izvirno in neizvirno, dramatizacija in drama. Literatura, letn. 18, št. 175/6 (2006). Str. 144–152.<br /> *Anja Golob: Tovornjaki v svetlo bodočnost; Večer, 6. 1. 2007.<br /> *Andraž Gombač: Roke, ki nemo kujejo; Primorske novice, 27. 12. 2006. Str. 14.<br /> *Andraž Gombač: Svet živi od pozabljanja; Primorske novice, 19. 11. 2004. Str. 16.<br /> *Diana Koloini: Uprizoritev nemogočega; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 57–61.<br /> *Diana Koloini: Poslušati; Primorska srečanja, 19, št. 170/171 (1995). Str. 502–7.<br /> *Barbara Korun: Predstava je tudi krhka stvar; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3. Str. 61–66. <br /> *Martina Mrhar: Dialekt ni le ornament; Gledališki list SNG Nova Gorica, letn. 46, št. 1. Str. 6–11.<br /> *Slavko Pezdir: Scenes from the middleworld; Delo, 27. 9. 2004.<br /> *Špela Virant: In hoc signo vinces; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 53–56.<br /> *Ciril Zlobec: Univerzalnost Levijeve osebne izkušnje; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 5, št. 2. Str. 50–53.<br /> *Drago Bajt: Slovenski kdo je kdo. Ljubljana: Nova revija, 1999.<br /> *Elektronska pošta Srečka Fišerja.<br /> <br /> [[spol:=M| ]] <br /> [[rojstni dan:=15. junij| ]] <br /> [[leto rojstva:=1953| ]] <br /> [[kraj rojstva:=Ajdovščina| ]] <br /> [[študij::Filozofska fakulteta| ]] <br /> <br /> ==Bibliografija==<br /> ==Zunanje povezave==</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Sre%C4%8Dko_Fi%C5%A1er&diff=12632 2007-05-18T19:06:34Z

<p>Manuela: </p> <hr /> <div>[[Kategorija:Ustvarjalci|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Avtorji|Fišer, Srečko]]<br /> [[Priimek ime:=Fišer, Srečko| ]]<br /> <br /> &lt;div style=&quot;float: right&quot;&gt;[[Slika:fiser1.jpg|Srečko Fišer. |thumb|Srečko Fišer. Foto: Atelje Pavšič - Zavadlav]]&lt;/div&gt;<br /> <br /> ==Življenjepis==<br /> Srečko Fišer se je rodil 15. 6. 1953 v Ajdovščini, maturiral je na novogoriški gimnaziji, leta 1977 pa je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenskega jezika in književnosti. Od leta 1977 do 1979 je bil lektor za slovenski jezik na univerzi v Nottinghamu v Veliki Britaniji, od leta 1981 je gledališki lektor in pri marsikateri predstavi tudi neavtorizirani dramaturški sodelavec v ''[http://www.sng-ng.si/ Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica]'' (prej Primorsko dramsko gledališče), kjer je bil v sezoni 1989/90 tudi umetniški vodja. Njegova poglavitna dejavnost je prevajanje, prevaja angleško-ameriško in italijansko literaturo (prevaja pa tudi iz francoščine), piše pa tudi literarne kritike, eseje in študije h knjižnim izdajam svojih prevodov. <br /> <br /> ==Prevajalsko delo==<br /> Prevodi dram<br /> *''[[Ettore Petrolini: Chicchignola]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Šest oseb išče avtorja]]'', 1984, 2001<br /> *''[[Pier Paolo Pasolini: Orgija]]'', 1985<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Velika magija]]'', Gledališki list, 2001/02<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Božič pri Cupiellovih]]''<br /> *''[[John Webster: Vojvodinja Malfijska]]'', 1987<br /> *''[[Alan Ayckbourn: Razglašeni zbor]]'', 1989<br /> *''[[Carlo Goldoni: Pahljača]]''<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Lubjezen, uojska, lakota]]'', skupaj z I. Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Luigi Pirandello: Henrik IV.]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Kot me ti hočeš]]''<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Ni bila peta, bila je deveta]]''<br /> *''[[Howard Barker: Ljubezen dobrega moža]]'', 1994<br /> *''[[Eugène Ionesco: Plešasta pevka]]''<br /> *''[[Eugène Ionesco: Delirij v dvoje]]''<br /> *''[[Sam Shepard: Misel lažnivka ]]'', 1995<br /> *''[[Jim Cartwright: Dva]]'', 1997<br /> *''[[Pierre de Marivaux: Disput]]'', 1996<br /> *''[[Peter Barnes: Ni tako slabo kot zgleda]]''<br /> *''[[Samuel Beckett: Konec igre]]'', 1998<br /> *''[[Neil Simon: Jetnik Druge avenije]]'', 1998<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Muhca]]'', skupaj z Iztokom Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Sluga dveh gospodarjev]]'', 1999<br /> *''[[David Ives: Zadet pravi čas]]'', 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Beneška dvojčka]]'', 2003<br /> *''[[Ken Ludwig: Ti nori tenorji]]''<br /> *''[[Carlo Gozzi: Zeleni ptiček]]'', 2004<br /> *''[[Christopher Marlowe: Edward Drugi]]'', 1997<br /> *''[[Oscar Wilde: Saloma]]'', 2006<br /> *''[[Arturo Annecchino: Alica]]'', 2005<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Monologi]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Seminčè]]''<br /> <br /> Prevodi proze<br /> <br /> *''[[Henry James: Obrat vijaka]]'', 1982<br /> *''[[Umberto Eco: Ime rože]]'', 1984, 1985, 1999, 2004, 2006<br /> *''[[Virginia Woolf: Valovi]]'', 1986<br /> *''[[Italo Svevo: Kratko sentimentalno potovanje]]'', 1988<br /> *''[[Italo Calvino: Nevidna mesta]]''<br /> *''[[Italo Calvino: Grad prekrižanih usod]]'', 1990<br /> *''[[Elsa Morante: Aracoeli]]'', 1993<br /> *''[[Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva]]'', 1995<br /> *''[[William Faulkner: V smrtni uri]]'', 1996<br /> *Antologija ''[[Odgrnjena tančica]]'': iz angleške kratke proze (XIX. stoletja) s &quot;fantastično&quot; tematiko, 2000<br /> *''[[Giovanni Verga: Rdečelasec Hudadlaka]]'', izbrane novele, skupaj z Nikom Koširjem in Nikom Kuretom, 1983<br /> <br /> Prevodi poezije<br /> <br /> *''[[William Shakespeare: Soneti]]'', 2005<br /> *izbor poezije Torquata Tassa z naslovom ''[[Ljubezen je duša sveta]]'', 2004<br /> <br /> Prevodi esejistike<br /> <br /> *''[[Arnaldo Momigliano: Razprave iz historiografije II.]]'', prva knjiga skupaj s prevajalcema Ervinom Hladnikom Milharčičem in Jožetom Vogrincem, druga knjiga samostojen prevod, 1988<br /> *''[[Eugenio Garin: Spisi o humanizmu in renesansi]]'', 1993<br /> *''[[Giovanni Levi: Nematerialna dediščina: življenjska pot piemontskega eksorcista iz XVII. stoletja]]'', 1995<br /> <br /> ==Naslovi dram==<br /> *''[[Lucija in Ambrozij]]''. Libreto za »enodejansko pravljično operico« (po noveli Zasuk Marka Švabića), 1989<br /> *''[[Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka]]''. Mladinska basen, 1994<br /> *''[[Tistega lepega dne]]''. Odrska priredba scenarija Pesem in pevci ter novele Tistega lepega dne Cirila Kosmača, 1988<br /> *''[[Prihodnje, odhodnje]]''. Komedija, melodrama, 2003<br /> *''[[Kraljica Margot]]''. Odrska priredba romana Alexandra Dumasa ter filmskega scenarija Danièle Thompson in Patricea Chéreauja, 1988<br /> *''[[Medtem]]''. Po motivih romana Premirje Prima Levija, 2004<br /> <br /> &lt;div style=&quot;text-align: right;&quot;&gt;[[#top|na vrh]]&lt;/div&gt;<br /> ===Celotna besedila===<br /> *{{Doc|MEDTEM.pdf|Medtem ©}}<br /> *{{Doc|PRIHODNJE.pdf|Prihodnje, odhodnje ©}}<br /> *{{Doc|LISJAK.pdf|Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka ©}}<br /> <br /> ==Galerija==<br /> &lt;gallery&gt;<br /> Slika:prihodnje fiser.jpg|<br /> Slika:Prihodnje.jpg|<br /> Slika:pet.jpg|<br /> Slika:sest.jpg|<br /> Slika:stiri.jpg|<br /> Slika:medtem fiser.jpg|<br /> Slika:Medtem.jpg|<br /> Slika:Medtemm.jpg|<br /> &lt;/gallery&gt;<br /> <br /> <br /> ==Nagrade==<br /> <br /> Za prevajalsko delo<br /> <br /> *1997 ''[[Sovretova nagrada]]'' za prevod romana V smrtni uri in prevod romana Ostanki dneva<br /> *2001 ''[[Bevkova nagrada]]'' za prevajalske dosežke<br /> <br /> Za dramsko ustvarjanje<br /> <br /> *2005 ''[[nagrada Dominika Smoleta]]'' za dramsko besedilo na ''[[Borštnikovem srečanju]]'' za dramo Medtem<br /> *2004 nominacija za ''[[Grumovo nagrado]]'' za dramo Prihodnje, odhodnje<br /> <br /> ==Značilnosti Fišerjevega opusa==<br /> Srečko Fišer se v svojih dramskih tekstih ukvarja z vprašanji vpliva časa/dogodkov (npr. muk koncentracijskega taborišča in nošenja bremena spomina nanj; človek, ki je preživel take nečloveške razmere, nosi s seboj vselej neko breme – »mental baggage« /Pezdir, 2004/, »strašna unutranja šuma« –, ki na videz svobodni svet po preživetem s svojo težo in nezmožnostjo, da bi ga človek odložil, zasužnjuje) na ljudi, vprašanju znajdevanja človeka v novem času, ki ni več stari čas (ker ga je pokopala svetovna kataklizma) in tudi še ne novi, ker ga je treba šele ustvariti (občutek, ki preveva človeka, ki se znajde v takem svetu, je občutek brezdomstva, »izgubljenosti v 'medsvetju'« /Gombač, 2004: 16/; »/B/rezdomstvo je temelj današnjega človeka /…/«, »vsi mi /smo/ brezdomci« /Gombač, 2004: 16/), vpliva ideologije na posameznika in ohranitev posameznikovega bistva v obdobju kolektivizma, po vojni, ko so vsi ljudje za eno – za obnovo porušenega sveta (o tem govori drama Prihodnje, odhodnje). Skozi Fišerjevo dramatiko se nam razkrivajo tudi vprašanja človeške vesti ob nečloveškem ravnanju s sočlovekom (vojaki v taboriščih) in vprašanja sveta, ki sreče ne pozna več, nanjo ohranja le spomin (če imamo spomin na srečen svet, je torej možno, da je kdaj tak svet res obstajal, kot nam pravi Grk v Medtem). Današnji »časi so hudi in svet je surov; / za šibke je v njem obstoj negotov« (pravi Jakob Jež v basni Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka); stvari ljudi poneumljajo do te mere, da se briše meja med tipično človeškim, tipično živalskim in tipično predmetnim. Današnji človek je ujet v banalnosti, ker je izgubil srečo, jo nadomešča s stvarmi (mobiteli in beemveji) in zabavami brez vsebine, a je nadomestiti ne more.<br /> <br /> ==Viri in literatura==<br /> *Tadeja Zupan Arsov: Srečko Fišer: Malo vitalizma ne škodi temu narodu; Delo, 10. 6. 2002 (književni listi). Str. 5.<br /> *Marij Čuk: Prijetno gledljiva uprizoritev novitete Prihodnje, odhodnje; Primorski dnevnik, 29. 12. 2006. Str. 12.<br /> *Klavdija Figelj: Gre za nostalgijo po utopiji; Primorske novice, 22. 12. 2006. Str. 29.<br /> *Srečko Fišer: Medtem. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2.<br /> *Srečko Fišer: Prihodnje, odhodnje. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3.<br /> *Srečko Fišer: Izvirno in neizvirno, dramatizacija in drama. Literatura, letn. 18, št. 175/6 (2006). Str. 144–152.<br /> *Anja Golob: Tovornjaki v svetlo bodočnost; Večer, 6. 1. 2007.<br /> *Andraž Gombač: Roke, ki nemo kujejo; Primorske novice, 27. 12. 2006. Str. 14.<br /> *Andraž Gombač: Svet živi od pozabljanja; Primorske novice, 19. 11. 2004. Str. 16.<br /> *Diana Koloini: Uprizoritev nemogočega; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 57–61.<br /> *Diana Koloini: Poslušati; Primorska srečanja, 19, št. 170/171 (1995). Str. 502–7.<br /> *Barbara Korun: Predstava je tudi krhka stvar; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3. Str. 61–66. <br /> *Martina Mrhar: Dialekt ni le ornament; Gledališki list SNG Nova Gorica, letn. 46, št. 1. Str. 6–11.<br /> *Slavko Pezdir: Scenes from the middleworld; Delo, 27. 9. 2004.<br /> *Špela Virant: In hoc signo vinces; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 53–56.<br /> *Ciril Zlobec: Univerzalnost Levijeve osebne izkušnje; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 5, št. 2. Str. 50–53.<br /> *Drago Bajt: Slovenski kdo je kdo. Ljubljana: Nova revija, 1999.<br /> *Elektronska pošta Srečka Fišerja.<br /> <br /> [[spol:=M| ]] <br /> [[rojstni dan:=15. junij| ]] <br /> [[leto rojstva:=1953| ]] <br /> [[kraj rojstva:=Ajdovščina| ]] <br /> [[študij::Filozofska fakulteta| ]] <br /> <br /> ==Bibliografija==<br /> ==Zunanje povezave==</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Sre%C4%8Dko_Fi%C5%A1er&diff=12631 2007-05-18T18:56:34Z

<p>Manuela: </p> <hr /> <div>[[Kategorija:Ustvarjalci|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Avtorji|Fišer, Srečko]]<br /> [[Priimek ime:=Fišer, Srečko| ]]<br /> <br /> &lt;div style=&quot;float: right&quot;&gt;[[Slika:fiser1.jpg|Srečko Fišer. |thumb|Srečko Fišer. Foto: Atelje Pavšič - Zavadlav]]&lt;/div&gt;<br /> <br /> ==Življenjepis==<br /> Srečko Fišer se je rodil 15. 6. 1953 v Ajdovščini, maturiral je na novogoriški gimnaziji, leta 1977 pa je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenskega jezika in književnosti. Od leta 1977 do 1979 je bil lektor za slovenski jezik na univerzi v Nottinghamu v Veliki Britaniji, od leta 1981 je gledališki lektor in pri marsikateri predstavi tudi neavtorizirani dramaturški sodelavec v ''[[Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica]]'' (prej Primorsko dramsko gledališče), kjer je bil v sezoni 1989/90 tudi umetniški vodja. Njegova poglavitna dejavnost je prevajanje, prevaja angleško-ameriško in italijansko literaturo (prevaja pa tudi iz francoščine), piše pa tudi literarne kritike, eseje in študije h knjižnim izdajam svojih prevodov. <br /> <br /> ==Prevajalsko delo==<br /> Prevodi dram<br /> *''[[Ettore Petrolini: Chicchignola]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Šest oseb išče avtorja]]'', 1984, 2001<br /> *''[[Pier Paolo Pasolini: Orgija]]'', 1985<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Velika magija]]'', Gledališki list, 2001/02<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Božič pri Cupiellovih]]''<br /> *''[[John Webster: Vojvodinja Malfijska]]'', 1987<br /> *''[[Alan Ayckbourn: Razglašeni zbor]]'', 1989<br /> *''[[Carlo Goldoni: Pahljača]]''<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Lubjezen, uojska, lakota]]'', skupaj z I. Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Luigi Pirandello: Henrik IV.]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Kot me ti hočeš]]''<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Ni bila peta, bila je deveta]]''<br /> *''[[Howard Barker: Ljubezen dobrega moža]]'', 1994<br /> *''[[Eugène Ionesco: Plešasta pevka]]''<br /> *''[[Eugène Ionesco: Delirij v dvoje]]''<br /> *''[[Sam Shepard: Misel lažnivka ]]'', 1995<br /> *''[[Jim Cartwright: Dva]]'', 1997<br /> *''[[Pierre de Marivaux: Disput]]'', 1996<br /> *''[[Peter Barnes: Ni tako slabo kot zgleda]]''<br /> *''[[Samuel Beckett: Konec igre]]'', 1998<br /> *''[[Neil Simon: Jetnik Druge avenije]]'', 1998<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Muhca]]'', skupaj z Iztokom Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Sluga dveh gospodarjev]]'', 1999<br /> *''[[David Ives: Zadet pravi čas]]'', 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Beneška dvojčka]]'', 2003<br /> *''[[Ken Ludwig: Ti nori tenorji]]''<br /> *''[[Carlo Gozzi: Zeleni ptiček]]'', 2004<br /> *''[[Christopher Marlowe: Edward Drugi]]'', 1997<br /> *''[[Oscar Wilde: Saloma]]'', 2006<br /> *''[[Arturo Annecchino: Alica]]'', 2005<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Monologi]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Seminčè]]''<br /> <br /> Prevodi proze<br /> <br /> *''[[Henry James: Obrat vijaka]]'', 1982<br /> *''[[Umberto Eco: Ime rože]]'', 1984, 1985, 1999, 2004, 2006<br /> *''[[Virginia Woolf: Valovi]]'', 1986<br /> *''[[Italo Svevo: Kratko sentimentalno potovanje]]'', 1988<br /> *''[[Italo Calvino: Nevidna mesta]]''<br /> *''[[Italo Calvino: Grad prekrižanih usod]]'', 1990<br /> *''[[Elsa Morante: Aracoeli]]'', 1993<br /> *''[[Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva]]'', 1995<br /> *''[[William Faulkner: V smrtni uri]]'', 1996<br /> *Antologija ''[[Odgrnjena tančica]]'': iz angleške kratke proze (XIX. stoletja) s &quot;fantastično&quot; tematiko, 2000<br /> *''[[Giovanni Verga: Rdečelasec Hudadlaka]]'', izbrane novele, skupaj z Nikom Koširjem in Nikom Kuretom, 1983<br /> <br /> Prevodi poezije<br /> <br /> *''[[William Shakespeare: Soneti]]'', 2005<br /> *izbor poezije Torquata Tassa z naslovom ''[[Ljubezen je duša sveta]]'', 2004<br /> <br /> Prevodi esejistike<br /> <br /> *''[[Arnaldo Momigliano: Razprave iz historiografije II.]]'', prva knjiga skupaj s prevajalcema Ervinom Hladnikom Milharčičem in Jožetom Vogrincem, druga knjiga samostojen prevod, 1988<br /> *''[[Eugenio Garin: Spisi o humanizmu in renesansi]]'', 1993<br /> *''[[Giovanni Levi: Nematerialna dediščina: življenjska pot piemontskega eksorcista iz XVII. stoletja]]'', 1995<br /> <br /> ==Naslovi dram==<br /> *''[[Lucija in Ambrozij]]''. Libreto za »enodejansko pravljično operico« (po noveli Zasuk Marka Švabića), 1989<br /> *''[[Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka]]''. Mladinska basen, 1994<br /> *''[[Tistega lepega dne]]''. Odrska priredba scenarija Pesem in pevci ter novele Tistega lepega dne Cirila Kosmača, 1988<br /> *''[[Prihodnje, odhodnje]]''. Komedija, melodrama, 2003<br /> *''[[Kraljica Margot]]''. Odrska priredba romana Alexandra Dumasa ter filmskega scenarija Danièle Thompson in Patricea Chéreauja, 1988<br /> *''[[Medtem]]''. Po motivih romana Premirje Prima Levija, 2004<br /> <br /> &lt;div style=&quot;text-align: right;&quot;&gt;[[#top|na vrh]]&lt;/div&gt;<br /> ===Celotna besedila===<br /> *{{Doc|MEDTEM.pdf|Medtem ©}}<br /> *{{Doc|PRIHODNJE.pdf|Prihodnje, odhodnje ©}}<br /> *{{Doc|LISJAK.pdf|Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka ©}}<br /> <br /> ==Galerija==<br /> &lt;gallery&gt;<br /> Slika:prihodnje fiser.jpg|<br /> Slika:Prihodnje.jpg|<br /> Slika:pet.jpg|<br /> Slika:sest.jpg|<br /> Slika:stiri.jpg|<br /> Slika:medtem fiser.jpg|<br /> Slika:Medtem.jpg|<br /> Slika:Medtemm.jpg|<br /> &lt;/gallery&gt;<br /> <br /> <br /> ==Nagrade==<br /> <br /> Za prevajalsko delo<br /> <br /> *1997 ''[[Sovretova nagrada]]'' za prevod romana V smrtni uri in prevod romana Ostanki dneva<br /> *2001 ''[[Bevkova nagrada]]'' za prevajalske dosežke<br /> <br /> Za dramsko ustvarjanje<br /> <br /> *2005 ''[[nagrada Dominika Smoleta]]'' za dramsko besedilo na ''[[Borštnikovem srečanju]]'' za dramo Medtem<br /> *2004 nominacija za ''[[Grumovo nagrado]]'' za dramo Prihodnje, odhodnje<br /> <br /> ==Značilnosti Fišerjevega opusa==<br /> Srečko Fišer se v svojih dramskih tekstih ukvarja z vprašanji vpliva časa/dogodkov (npr. muk koncentracijskega taborišča in nošenja bremena spomina nanj; človek, ki je preživel take nečloveške razmere, nosi s seboj vselej neko breme – »mental baggage« /Pezdir, 2004/, »strašna unutranja šuma« –, ki na videz svobodni svet po preživetem s svojo težo in nezmožnostjo, da bi ga človek odložil, zasužnjuje) na ljudi, vprašanju znajdevanja človeka v novem času, ki ni več stari čas (ker ga je pokopala svetovna kataklizma) in tudi še ne novi, ker ga je treba šele ustvariti (občutek, ki preveva človeka, ki se znajde v takem svetu, je občutek brezdomstva, »izgubljenosti v 'medsvetju'« /Gombač, 2004: 16/; »/B/rezdomstvo je temelj današnjega človeka /…/«, »vsi mi /smo/ brezdomci« /Gombač, 2004: 16/), vpliva ideologije na posameznika in ohranitev posameznikovega bistva v obdobju kolektivizma, po vojni, ko so vsi ljudje za eno – za obnovo porušenega sveta (o tem govori drama Prihodnje, odhodnje). Skozi Fišerjevo dramatiko se nam razkrivajo tudi vprašanja človeške vesti ob nečloveškem ravnanju s sočlovekom (vojaki v taboriščih) in vprašanja sveta, ki sreče ne pozna več, nanjo ohranja le spomin (če imamo spomin na srečen svet, je torej možno, da je kdaj tak svet res obstajal, kot nam pravi Grk v Medtem). Današnji »časi so hudi in svet je surov; / za šibke je v njem obstoj negotov« (pravi Jakob Jež v basni Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka); stvari ljudi poneumljajo do te mere, da se briše meja med tipično človeškim, tipično živalskim in tipično predmetnim. Današnji človek je ujet v banalnosti, ker je izgubil srečo, jo nadomešča s stvarmi (mobiteli in beemveji) in zabavami brez vsebine, a je nadomestiti ne more.<br /> <br /> ==Viri in literatura==<br /> *Tadeja Zupan Arsov: Srečko Fišer: Malo vitalizma ne škodi temu narodu; Delo, 10. 6. 2002 (književni listi). Str. 5.<br /> *Marij Čuk: Prijetno gledljiva uprizoritev novitete Prihodnje, odhodnje; Primorski dnevnik, 29. 12. 2006. Str. 12.<br /> *Klavdija Figelj: Gre za nostalgijo po utopiji; Primorske novice, 22. 12. 2006. Str. 29.<br /> *Srečko Fišer: Medtem. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2.<br /> *Srečko Fišer: Prihodnje, odhodnje. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3.<br /> *Srečko Fišer: Izvirno in neizvirno, dramatizacija in drama. Literatura, letn. 18, št. 175/6 (2006). Str. 144–152.<br /> *Anja Golob: Tovornjaki v svetlo bodočnost; Večer, 6. 1. 2007.<br /> *Andraž Gombač: Roke, ki nemo kujejo; Primorske novice, 27. 12. 2006. Str. 14.<br /> *Andraž Gombač: Svet živi od pozabljanja; Primorske novice, 19. 11. 2004. Str. 16.<br /> *Diana Koloini: Uprizoritev nemogočega; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 57–61.<br /> *Diana Koloini: Poslušati; Primorska srečanja, 19, št. 170/171 (1995). Str. 502–7.<br /> *Barbara Korun: Predstava je tudi krhka stvar; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3. Str. 61–66. <br /> *Martina Mrhar: Dialekt ni le ornament; Gledališki list SNG Nova Gorica, letn. 46, št. 1. Str. 6–11.<br /> *Slavko Pezdir: Scenes from the middleworld; Delo, 27. 9. 2004.<br /> *Špela Virant: In hoc signo vinces; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 53–56.<br /> *Ciril Zlobec: Univerzalnost Levijeve osebne izkušnje; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 5, št. 2. Str. 50–53.<br /> *Drago Bajt: Slovenski kdo je kdo. Ljubljana: Nova revija, 1999.<br /> *Elektronska pošta Srečka Fišerja.<br /> <br /> [[spol:=M| ]] <br /> [[rojstni dan:=15. junij| ]] <br /> [[leto rojstva:=1953| ]] <br /> [[kraj rojstva:=Ajdovščina| ]] <br /> [[študij::Filozofska fakulteta| ]] <br /> <br /> ==Bibliografija==<br /> ==Zunanje povezave==</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Slika:Stiri.jpg&diff=16621 2007-05-18T18:51:38Z

<p>Manuela: Srečko Fišer: Prihodnje, odhodnje. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3.</p> <hr /> <div>Srečko Fišer: Prihodnje, odhodnje. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3.</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Slika:Sest.jpg&diff=16620 2007-05-18T18:51:12Z

<p>Manuela: Srečko Fišer: Prihodnje, odhodnje. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3.</p> <hr /> <div>Srečko Fišer: Prihodnje, odhodnje. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3.</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Slika:Pet.jpg&diff=16619 2007-05-18T18:50:30Z

<p>Manuela: Srečko Fišer: Prihodnje, odhodnje. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3.</p> <hr /> <div>Srečko Fišer: Prihodnje, odhodnje. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3.</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Sre%C4%8Dko_Fi%C5%A1er&diff=12630 2007-05-18T18:48:58Z

<p>Manuela: </p> <hr /> <div>[[Kategorija:Ustvarjalci|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Avtorji|Fišer, Srečko]]<br /> [[Priimek ime:=Fišer, Srečko| ]]<br /> <br /> &lt;div style=&quot;float: right&quot;&gt;[[Slika:fiser1.jpg|Srečko Fišer. |thumb|Srečko Fišer. Foto: Atelje Pavšič - Zavadlav]]&lt;/div&gt;<br /> <br /> ==Življenjepis==<br /> Srečko Fišer se je rodil 15. 6. 1953 v Ajdovščini, maturiral je na novogoriški gimnaziji, leta 1977 pa je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenskega jezika in književnosti. Od leta 1977 do 1979 je bil lektor za slovenski jezik na univerzi v Nottinghamu v Veliki Britaniji, od leta 1981 je gledališki lektor in pri marsikateri predstavi tudi neavtorizirani dramaturški sodelavec v ''[[Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica]]'' (prej Primorsko dramsko gledališče), kjer je bil v sezoni 1989/90 tudi umetniški vodja. Njegova poglavitna dejavnost je prevajanje, prevaja angleško-ameriško in italijansko literaturo (prevaja pa tudi iz francoščine), piše pa tudi literarne kritike, eseje in študije h knjižnim izdajam svojih prevodov. <br /> <br /> ==Prevajalsko delo==<br /> Prevodi dram<br /> *''[[Ettore Petrolini: Chicchignola]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Šest oseb išče avtorja]]'', 1984, 2001<br /> *''[[Pier Paolo Pasolini: Orgija]]'', 1985<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Velika magija]]'', Gledališki list, 2001/02<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Božič pri Cupiellovih]]''<br /> *''[[John Webster: Vojvodinja Malfijska]]'', 1987<br /> *''[[Alan Ayckbourn: Razglašeni zbor]]'', 1989<br /> *''[[Carlo Goldoni: Pahljača]]''<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Lubjezen, uojska, lakota]]'', skupaj z I. Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Luigi Pirandello: Henrik IV.]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Kot me ti hočeš]]''<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Ni bila peta, bila je deveta]]''<br /> *''[[Howard Barker: Ljubezen dobrega moža]]'', 1994<br /> *''[[Eugène Ionesco: Plešasta pevka]]''<br /> *''[[Eugène Ionesco: Delirij v dvoje]]''<br /> *''[[Sam Shepard: Misel lažnivka ]]'', 1995<br /> *''[[Jim Cartwright: Dva]]'', 1997<br /> *''[[Pierre de Marivaux: Disput]]'', 1996<br /> *''[[Peter Barnes: Ni tako slabo kot zgleda]]''<br /> *''[[Samuel Beckett: Konec igre]]'', 1998<br /> *''[[Neil Simon: Jetnik Druge avenije]]'', 1998<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Muhca]]'', skupaj z Iztokom Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Sluga dveh gospodarjev]]'', 1999<br /> *''[[David Ives: Zadet pravi čas]]'', 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Beneška dvojčka]]'', 2003<br /> *''[[Ken Ludwig: Ti nori tenorji]]''<br /> *''[[Carlo Gozzi: Zeleni ptiček]]'', 2004<br /> *''[[Christopher Marlowe: Edward Drugi]]'', 1997<br /> *''[[Oscar Wilde: Saloma]]'', 2006<br /> *''[[Arturo Annecchino: Alica]]'', 2005<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Monologi]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Seminčè]]''<br /> <br /> Prevodi proze<br /> <br /> *''[[Henry James: Obrat vijaka]]'', 1982<br /> *''[[Umberto Eco: Ime rože]]'', 1984, 1985, 1999, 2004, 2006<br /> *''[[Virginia Woolf: Valovi]]'', 1986<br /> *''[[Italo Svevo: Kratko sentimentalno potovanje]]'', 1988<br /> *''[[Italo Calvino: Nevidna mesta]]''<br /> *''[[Italo Calvino: Grad prekrižanih usod]]'', 1990<br /> *''[[Elsa Morante: Aracoeli]]'', 1993<br /> *''[[Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva]]'', 1995<br /> *''[[William Faulkner: V smrtni uri]]'', 1996<br /> *Antologija ''[[Odgrnjena tančica]]'': iz angleške kratke proze (XIX. stoletja) s &quot;fantastično&quot; tematiko, 2000<br /> *''[[Giovanni Verga: Rdečelasec Hudadlaka]]'', izbrane novele, skupaj z Nikom Koširjem in Nikom Kuretom, 1983<br /> <br /> Prevodi poezije<br /> <br /> *''[[William Shakespeare: Soneti]]'', 2005<br /> *izbor poezije Torquata Tassa z naslovom ''[[Ljubezen je duša sveta]]'', 2004<br /> <br /> Prevodi esejistike<br /> <br /> *''[[Arnaldo Momigliano: Razprave iz historiografije II.]]'', prva knjiga skupaj s prevajalcema Ervinom Hladnikom Milharčičem in Jožetom Vogrincem, druga knjiga samostojen prevod, 1988<br /> *''[[Eugenio Garin: Spisi o humanizmu in renesansi]]'', 1993<br /> *''[[Giovanni Levi: Nematerialna dediščina: življenjska pot piemontskega eksorcista iz XVII. stoletja]]'', 1995<br /> <br /> ==Naslovi dram==<br /> *''[[Lucija in Ambrozij]]''. Libreto za »enodejansko pravljično operico« (po noveli Zasuk Marka Švabića), 1989<br /> *''[[Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka]]''. Mladinska basen, 1994<br /> *''[[Tistega lepega dne]]''. Odrska priredba scenarija Pesem in pevci ter novele Tistega lepega dne Cirila Kosmača, 1988<br /> *''[[Prihodnje, odhodnje]]''. Komedija, melodrama, 2003<br /> *''[[Kraljica Margot]]''. Odrska priredba romana Alexandra Dumasa ter filmskega scenarija Danièle Thompson in Patricea Chéreauja, 1988<br /> *''[[Medtem]]''. Po motivih romana Premirje Prima Levija, 2004<br /> <br /> ==Galerija==<br /> &lt;gallery&gt;<br /> Slika:prihodnje fiser.jpg|<br /> Slika:Prihodnje.jpg|<br /> Slika:pet.jpg|<br /> Slika:sest.jpg|<br /> Slika:stiri.jpg|<br /> Slika:medtem fiser.jpg|<br /> Slika:Medtem.jpg|<br /> Slika:Medtemm.jpg|<br /> <br /> &lt;/gallery&gt;<br /> <br /> <br /> &lt;div style=&quot;text-align: right;&quot;&gt;[[#top|na vrh]]&lt;/div&gt;<br /> ===Celotna besedila===<br /> *{{Doc|MEDTEM.pdf|Medtem ©}}<br /> *{{Doc|PRIHODNJE.pdf|Prihodnje, odhodnje ©}}<br /> *{{Doc|LISJAK.pdf|Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka ©}}<br /> <br /> ==Nagrade==<br /> <br /> Za prevajalsko delo<br /> <br /> *1997 ''[[Sovretova nagrada]]'' za prevod romana V smrtni uri in prevod romana Ostanki dneva<br /> *2001 ''[[Bevkova nagrada]]'' za prevajalske dosežke<br /> <br /> Za dramsko ustvarjanje<br /> <br /> *2005 ''[[nagrada Dominika Smoleta]]'' za dramsko besedilo na ''[[Borštnikovem srečanju]]'' za dramo Medtem<br /> *2004 nominacija za ''[[Grumovo nagrado]]'' za dramo Prihodnje, odhodnje<br /> <br /> ==Značilnosti Fišerjevega opusa==<br /> Srečko Fišer se v svojih dramskih tekstih ukvarja z vprašanji vpliva časa/dogodkov (npr. muk koncentracijskega taborišča in nošenja bremena spomina nanj; človek, ki je preživel take nečloveške razmere, nosi s seboj vselej neko breme – »mental baggage« /Pezdir, 2004/, »strašna unutranja šuma« –, ki na videz svobodni svet po preživetem s svojo težo in nezmožnostjo, da bi ga človek odložil, zasužnjuje) na ljudi, vprašanju znajdevanja človeka v novem času, ki ni več stari čas (ker ga je pokopala svetovna kataklizma) in tudi še ne novi, ker ga je treba šele ustvariti (občutek, ki preveva človeka, ki se znajde v takem svetu, je občutek brezdomstva, »izgubljenosti v 'medsvetju'« /Gombač, 2004: 16/; »/B/rezdomstvo je temelj današnjega človeka /…/«, »vsi mi /smo/ brezdomci« /Gombač, 2004: 16/), vpliva ideologije na posameznika in ohranitev posameznikovega bistva v obdobju kolektivizma, po vojni, ko so vsi ljudje za eno – za obnovo porušenega sveta (o tem govori drama Prihodnje, odhodnje). Skozi Fišerjevo dramatiko se nam razkrivajo tudi vprašanja človeške vesti ob nečloveškem ravnanju s sočlovekom (vojaki v taboriščih) in vprašanja sveta, ki sreče ne pozna več, nanjo ohranja le spomin (če imamo spomin na srečen svet, je torej možno, da je kdaj tak svet res obstajal, kot nam pravi Grk v Medtem). Današnji »časi so hudi in svet je surov; / za šibke je v njem obstoj negotov« (pravi Jakob Jež v basni Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka); stvari ljudi poneumljajo do te mere, da se briše meja med tipično človeškim, tipično živalskim in tipično predmetnim. Današnji človek je ujet v banalnosti, ker je izgubil srečo, jo nadomešča s stvarmi (mobiteli in beemveji) in zabavami brez vsebine, a je nadomestiti ne more.<br /> <br /> ==Viri in literatura==<br /> *Tadeja Zupan Arsov: Srečko Fišer: Malo vitalizma ne škodi temu narodu; Delo, 10. 6. 2002 (književni listi). Str. 5.<br /> *Marij Čuk: Prijetno gledljiva uprizoritev novitete Prihodnje, odhodnje; Primorski dnevnik, 29. 12. 2006. Str. 12.<br /> *Klavdija Figelj: Gre za nostalgijo po utopiji; Primorske novice, 22. 12. 2006. Str. 29.<br /> *Srečko Fišer: Medtem. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2.<br /> *Srečko Fišer: Prihodnje, odhodnje. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3.<br /> *Srečko Fišer: Izvirno in neizvirno, dramatizacija in drama. Literatura, letn. 18, št. 175/6 (2006). Str. 144–152.<br /> *Anja Golob: Tovornjaki v svetlo bodočnost; Večer, 6. 1. 2007.<br /> *Andraž Gombač: Roke, ki nemo kujejo; Primorske novice, 27. 12. 2006. Str. 14.<br /> *Andraž Gombač: Svet živi od pozabljanja; Primorske novice, 19. 11. 2004. Str. 16.<br /> *Diana Koloini: Uprizoritev nemogočega; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 57–61.<br /> *Diana Koloini: Poslušati; Primorska srečanja, 19, št. 170/171 (1995). Str. 502–7.<br /> *Barbara Korun: Predstava je tudi krhka stvar; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3. Str. 61–66. <br /> *Martina Mrhar: Dialekt ni le ornament; Gledališki list SNG Nova Gorica, letn. 46, št. 1. Str. 6–11.<br /> *Slavko Pezdir: Scenes from the middleworld; Delo, 27. 9. 2004.<br /> *Špela Virant: In hoc signo vinces; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 53–56.<br /> *Ciril Zlobec: Univerzalnost Levijeve osebne izkušnje; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 5, št. 2. Str. 50–53.<br /> *Drago Bajt: Slovenski kdo je kdo. Ljubljana: Nova revija, 1999.<br /> *Elektronska pošta Srečka Fišerja.<br /> <br /> [[spol:=M| ]] <br /> [[rojstni dan:=15. junij| ]] <br /> [[leto rojstva:=1953| ]] <br /> [[kraj rojstva:=Ajdovščina| ]] <br /> [[študij::Filozofska fakulteta| ]] <br /> <br /> ==Bibliografija==<br /> ==Zunanje povezave==</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Prihodnje,_odhodnje&diff=16548 2007-05-18T17:42:07Z

<p>Manuela: /* Jezik */</p> <hr /> <div>[[Kategorija:Drame|Prihodnje, odhodnje]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Prihodnje, odhodnje]]<br /> <br /> ;Avtor&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; [[Srečko Fišer]] <br /> ;Leto nastanka&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2003<br /> ;Žanr&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; Drama<br /> ;Krstna uprizoritev&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2006 v [[SNG Nova Gorica]]<br /> <br /> ==Zgodba==<br /> Domov, na podeželje, se po desetih letih (leta 1948) z Londona vrne pisatelj Pavle Rojc. Doma naleti na ruševine: uničena sta šola in župnišče, pa tudi njegov dom, zato obišče svojo najbližjo sorodnico, teto Malko, ki mu ponudi dom.<br /> <br /> Bolj zagnani vaščani so vneti za nov družbeni red – socializem, vsepovsod se gradi, Drejče popravlja kinoprojektor, da bi v vasi lahko imeli kino, za oskrbo vojske se pobira pridelek ipd. Pavle se od tete Malke odpravi po vasi, da bi se razgledal. V gostilni naleti na Precednika, ki se do njega kot pisatelja vede zelo spoštljivo, Stanko, Precednikov pribočnik, ki ga imajo vsi za malo čudnega, pa mu pove naravnost, kar misli: za delo šteje fizično delo, pisateljevanje ni delo, še več: pisateljevati (misliti po svoje, biti individualist) je celo nevarno (podobno misel izreče tudi Tihi). Pavle se seznani tudi z učiteljico Jelko, s katero sta včasih skupaj hodila na učiteljišče. Jelka organizira nekakšno proslavo ob otvoritvi zadružnega doma in za kino zagretim mladincem, ki se pripravljajo zanjo, obljubi, da bodo morda posneli svoj film. A tu se vmeša Precednik, ki meni, da film ni nobena pridobitev, mladina naj se rajši ukvarja z gledališčem, na proslavi naj rajši zaigrajo kak skeč (in to komedijo), npr. o tem, kako sovražnik izgublja v boju z njimi. Moti ga tudi to, da Jelka vzgaja otroka (po njegovem mnenju Italijana), ki je vojna sirota, rajši naj ga pošlje v kak zavod ali pa še bolje – na italijansko stran –, da bo imela več časa za organizacijo igre za proslavo. Jelka se Precedniku ves čas zoperstavlja, tak nadzor pa ji je kaplja čez rob; razkrije Precednikove grehe (hrani njegovo prošnjo za sprejem med fašiste), s čimer se Precednik odzove z orožjem, a ga prestreže Drejče, tako da se vse dobro izteče. Precednik je zaradi dokumenta, ki ga bremeni, premeščen drugam, njegovo funkcijo prevzame Ivan, ki je povsem ujet v socialistična gesla. Pavle spozna, da je v novem starem okolju še vedno tujec, zato odhaja. V epilogu vidimo Ivana s svojo od njenih staršev prepovedano zaročenko Fanico v vaškem »kinu«, kako ji obljublja, da naj počaka še malo, pa bo opustil politiko, poročila se bosta in imela otroke.<br /> <br /> ==Kronotop==<br /> Tako čas kot prostor sta v obravnavani drami precej natančno določena. Informacijo o času dobi bralec že na samem začetku – v uvodnih didaskalijah je zapisano, da je dogajalni čas leto 1948 , teden ali dva spomladi. Na istem mestu dobimo tudi navodilo o tem, da med prizoroma pet in šest ter med prizoroma osem in devet preteče nekaj dni. <br /> Drug vir informacij o dogajalnem času dobimo med dramo sámo v dialogu, in sicer gre za informacijo o tem, da je pomlad. Seveda pa je pri vsakem poglavju čas še natančneje določen v obširnih didaskalijah takoj na začetku. <br /> Informacije o dogajalnem prostoru nam avtor sicer ne poda v uvodnih didaskalijah pred začetkom samega teksta, kot to stori pri času, vendar prostoru lahko dokaj natančno, z dvema izjemama, sledimo skozi didaskalije, ki uvajajo vsak začetek novega poglavja (1. prizor se dogaja v kmečki kuhinji pri teti Malki, 2. v »bivši« šoli, 3. v vaški gostilni, 4. pri teti Malki, 5. na poti iz gostilne, 6. nekje na prostem – v tem poglavju ne dobimo didaskalijskih napotkov o kraju, razberemo ga lahko iz dialoga, 7. pred šolo – tudi tu lahko kraj razberemo iz dialoga, 8. v improvizirani zaporniški celici, 9. pred hišo tete Malke in strica Jožka, 10. v razredu, 11. na trgu, 12. v nekakšni kinodvorani). Na prostor dogajanja (nekje na Primorskem) lahko sklepamo tudi iz nekaj narečnih izrazov (ki so tipični za primorsko narečje, razlikovalni od vseh drugih narečij, npr. 'flaškon', 'kartoline' ipd.), ki jih uporabljajo osebe, označene kot domačini. <br /> Delež didaskalij v Prihodnje, odhodnje je precej velik, kot lahko preberemo zgoraj, vsako dejanje uvajajo precej obširne didaskalije in skoraj vsak prizor – bolj ali manj obširne – tudi zaključujejo. Krajše didaskalije se pojavljajo tudi med samim dialogom (kot napotki za igralce), nekaj pa je tudi »samostojnejših«, takih, ki se od dialoga odcepijo in služijo kot napotek bralcu o tem, kako naj bere.<br /> <br /> ==Osebe==<br /> Podobno, kot je avtor dal bralcu natančne podatke o kronotopu, mu v Prihodnje, odhodnje daje natančne podatke tudi o osebah. Precej obširna karakterizacija oseb (ki zajame bistvo posamezne osebe), tako posredna kot neposredna, je dana že na samem začetku komedije (v njej so podana tudi razmerja med osebami), dopolnjuje pa jo karakterizacija oseb med dialogom (prav tako posredna in neposredna). Število oseb v Prihodnje, odhodnje je precej veliko, kar 25, vendar pa to toka dogajanja ne pretrga, zgodba je dokaj tekoča, saj v posameznem prizoru nastopata večidel le dve osebi, druge, če so, so obrobnega pomena za prizor. <br /> <br /> Ker so osebe podrobno predstavljene na začetku drame, bom v nadaljevanju predstavila le nekaj pomembnejših oseb v Prihodnje, odhodnje, pri čemer dodajam tudi njihovo karakterizacijo, ki se nam razkrije skozi celoten tekst (bodisi skozi stranski tekst, ali skozi dialog, tako, da sodbo o sebi oseba izreče sama, ali pa jo poda o njej kdo izmed drugih oseb) in je ne moremo razbrati na začetku iz seznama oseb. <br /> <br /> Prva, ki nam jo avtor predstavi, je teta Malka (Amalija), stara dobrih 50 let, drobna, suha, nosi očala (to izvemo tudi iz dialoga). Je tudi klepetava, bistra, dobrodušna (kar se nam pokaže tudi skozi tekst, saj Pavletu, ki je po vrnitvi iz Londona ostal brez domačije, ponudi dom). Iz začetnega opisa izvemo še, da je sicer šivilja (ki, kot se nam pokaže ob branju drame, ves čas le nekaj krpa in predeluje), a da je ta njen poklic sekundaren, saj je hodila v meščansko šolo, ki pa jo je zaradi obubožanja družine morala pustiti. Nekoliko ji je žal zamujenega življenja (zdaj se nam predstavlja kot preprosta ženska, pravi, da je zanjo Pavletovo pisanje preveč zahtevno, zanjo so večernice in pratika ) – nikoli se ni poročila –, vendar pa je kljub temu vedra, vitalna ženska (sama pravi, da se ne smemo ozirati na preteklost, na vojno, misliti je treba naprej, tudi Pavle pravi o njej, da ji razmere niso vzele dobre volje). Njen pogled na svet ni črno-bel, kar se nam razkrije iz pogovora s Faničino mamo Micko, ko jo nagovarja, naj da hčerki in Ivanu blagoslov (čeprav je on komunist, Faničina družina pa je zelo pobožna), saj vsi komunisti niso tudi nujno slabi. <br /> <br /> Teta Malka živi skupaj z bratom, stricem Jožkom, ki je nekaj let mlajši od nje, je medvedje postave, »zdrave kmečke pameti« in precej molčeč. Skozi tekst se nam pokaže kot garač, ves čas le dela na njivi. <br /> <br /> K teti Malki in stricu Jožku pride po vrnitvi iz tujine živet njun 40-letni nečak (tudi podatek iz teksta) pisatelj , Pavle, skozi tekst izvemo, da se piše Rojc. Uvodni podatek o tem, da je med njim in domačim krajem, v katerega se je po desetih letih vrnil (kar izvemo tako iz začetnih didaskalij kot iz teksta samega), nastal nekakšen prepad, vrzel, nam potrjujejo podatki v tekstu samem, saj se nam razkrije, da se v tem svojem starem, a vendar novem okolju počuti tujca (kar nam avtor pokaže tudi na jezikovni ravni: Pavle na pozdrav »Smrt fašizmu« nikoli ne odgovori s »Svoboda narodu«, takega pozdrava pač ni vajen. Drugi znak za to, da ne sodi (več) povsem v svoj rojstni kraj, je ta, da Jelko, čeprav sta hodila skupaj na učiteljišče, na začetku vika.), tudi sam o sebi meni: »/…/ jaz sem res iz drugega sveta /…/«. Skozi dialoge izvemo del njegove preteklosti: bil je v zaporu in ko so ga izpustili, je odšel v Jugoslavijo, malo študiral, ker pa ga je vojna prehitela, je odšel v London. Župnik pravi o njem, da je »/…/ zanimiv človek, bistra glava in čuteča duša /…/«. <br /> <br /> Jelka je učiteljica, stara okrog 35 let, odločna (takšna se nam pokaže v odnosu do Precednika), predvojna komunistka, o njej po vasi govorijo, da lovi moške. Skozi tekst ne izvemo, učiteljica česa je, pokaže pa se, da najbrž vsega po malem, saj je edina učiteljica v od vojne poškodovani šoli in pouka ni, če ni nje. K sebi je vzela nekega otroka, ki je vojna sirota in ga, kljub prepričevanju župnika in Precednika nikakor noče dati od sebe. Sama o sebi pravi, da je »okorela antikristka«. <br /> <br /> 40-leten Franc Poženel je predsednik KLO -ja. Svojo funkcijo je dobil naključno; – informacijo o tem najdemo v uvodnih didaskalijah – pred imenom Precednik se ga je držalo italijansko ime Kozideto (Takozvani – skozi dialoge izvemo, da res ves čas uporablja besedo 'takozvani'), ko pa je za časa ustanavljanja nove oblasti prišla v vas neka delegacija, ki je želela, da vaščani izberejo predsednika, se je našel nek Ferdo, ki je rekel, da oni že imajo precednika. Tako je Kozideto postal Predsednik (vloga predsednika mu zelo ugaja). Ime Precednik je dobil po svoji lastnosti: skozi luknjo v zobovju zna »virtuozno precediti pljunek«. <br /> <br /> Pavletov bratranec v tretjem kolenu je Ivan, ki je, kot izvemo iz uvodnih didaskalij, star okrog 25 let in je vojna sirota. Ivan je žilave, ne visoke postave, zagnan, optimističen, tudi nekoliko naiven (kar skozi tekst pove o njem tudi Jelka) in ne prav bister. Ivan sam o sebi pravi, da ima le pet razredov osnovne šole in da je komunist (je tudi član komunistične partije, čeprav je pred vojno bil ministrant), drama nam razkrije da je tajnik KLO, ki ves čas govori nekakšna socialistična gesla (»novo družbo delamo«, »zdaj je na vrsti izgradnja domovine«, dosledno se pozdravlja s »Smrt fašizmu« – »Svobodo narodu«), zelo si želi, da bi se povzpel in na koncu postane celo predsednik. Ukaze nadrejenega Precednika izpolnjuje brez premisleka (k Pavletu, ki mu je celo v sorodu, gre vohunit samo zato, ker se zdi Pavle Precedniku sumljiv). Sicer pa teta Malka Ivana označi za dobrega fanta, Jelka pa o njem reče, da je poštenjak. Ivan ima 20-letno zaročenko Fanico. <br /> <br /> Poleg že omenjenih oseb nastopajo še Polde, Štefan in njegova žena Slavka, Dragec, Ančka, Drejče, Stanko, Tihi, Vodnik Jugoslovanske armade, Lazić, Spahija, Župnik, Faničina mama Micka, Silvana, Lučka, Rezka in Cvetko.<br /> <br /> ==Jezik==<br /> <br /> Glede jezika v Prihodnje, odhodnje lahko rečemo, da tako v dialogu kot v stranskem tekstu prevladuje uporaba knjižne zvrsti, ki pa se – na obeh mestih – meša s pogovornim jezikom in z narečnimi izrazi (zanimivo, da posamezne besede iz pogovornega jezika najdemo tudi v didaskalijah, prim.: 'potlej','šnofljat', 'plac'). Jezik v tej drami ni izrazito sredstvo razslojevanja oseb, čeprav pri nekaterih osebah res opazimo večji delež narečnih (primorskih) izrazov (narečno je tudi oblikoslovje – sklanjanje tipa Jožko – Jožkota), s čimer je avtor vsaj osebe, ki tak jezik govorijo, vsaj nekoliko bolj »lokaliziral«; oseba z večjim deležem uporabe narečnega jezika je npr. teta Malka (uporablja narečne besede kot 'kartoline', 'kompanija', 'pranono/-a' ipd.), ki sama o sebi tudi trdi, da je preprosta, spozna se le na šivanje in druga hišna in kmečka opravila. Tudi drugi »preprosti« domačini uporabljajo narečne besede, ker pa so seveda sorazmerne s količino govora, zato jih je manj (pri Ančki npr. 'flaškon', pri Tihem 'šnopc' ipd.). <br /> <br /> Vulgarno izrazje je omejeno na besedo 'kurbarija' in stavek 'u kurac, u pičku materinu', več ga nisem zasledila.<br /> <br /> V sicer slovenski tekst se vrivajo srbohrvaške besede – srbohrvaščino govorijo člani Jugoslovanske armade, ko zajamejo Ivana. Srbohrvaščina je predstavljena kot jezik vojske, kar je v tistem času tudi bila, tako da je tudi tokrat jezik sredstvo identifikacije.<br /> <br /> Lastnost Jožka – redkobesednost, na katero nas avtor opozori že na začetku v seznamu oseb – je v tekstu precej dobro prikazana: Jožko res govori malo in le bistvene reči, o njegovi redkobesednosti pa skozi dialog izvemo tudi eksplicitno v sodbi Malke »pravi bolj malo«.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje je tudi nekaj duhovitih mest, ki pa jih, iztrgane iz konteksta težko pojasnim, zato navajam nekaj strani /navajane strani ustrezajo stranem teksta, ki ga prilagam kot Prihodnje, odhodnje/, na katerih se pojavljajo: npr. str. 9 – o naši nemoči v boju s sovražnikom zaradi majhnosti in pomanjkanja orožja, str. 9 ipd. Že na ravni izbire nadimka Poželenelu se kaže nekakšna besedna igra – Precednik (ki zna »virtuozno precediti pljunek« /Fišer, 1/). Besedna igra je uporabljena tudi pri poimenovanju pripadnikov Jugoslovanske armade, kot razloži teta Jelka, so to 'družeti' (ker so ves čas govorili »druže sem, druže tja, in tako …« /Fišer, 3/), ali pa pri uporabi stalne besedne zveze namesto dobesedne, npr. na str. 18: »Piši, pisatelj!« - »Nimam papirja …« - »Ne rabiš papirja! Piši me … v rit, 'pisatelj'!«, duhovito pa deluje tudi izraba lažnega prijatelja 'pucati', ki v slovenščini pogovorno pomeni 'čistiti', v srbohrvaščini pa 'streljati', v »pucaj z metlo« (Fišer, 3) – duhovitost lahko tudi tu boljše prepoznamo iz konteksta. Besede, ki jim avtor hoče dati poseben poudarek (to je seveda lažje uprizoriti, kot napisati), so v narekovajih (prim. str. 18: 'pisatelj'). Najdemo tudi mesto, kjer je prikazana nekakšna igra z jezikom, seveda v funkciji določitve osebe, ki jo izreče, kot nekoliko smešne, ne preveč pametne – Stanko (str. 17 in 18 ) namesto besede 'kontrarevolucija' uporabi 'kontrarevorucija' in 'kontralevorucija'.<br /> <br /> Skozi jezikovno prizmo je (med drugim) prikazana tudi Ivanova vdanost času, ki mu pripada – kaže se v uporabi neslovenskih besed, npr. 'zadatki', 'nedostatki', 'dužnost', ki kot take pri Jelki vzbujajo neko posebno pozornost, pravi jim »funkcionarska latovščina« (Fišer, 5) in nič se nam ne zdi, da jo tudi odobrava.<br /> <br /> ==Interpretacija==<br /> Žanrska oznaka Prihodnje, odhodnje (drama je sestavljena iz 12 dejanj) je dana že v podnaslovu: komedija, melodrama , čeprav avtor meni, da bi se jo dalo brati tudi kot komedijo, je sam ne razume tako (podnaslov je torej nekoliko provokativen): »Jaz osebno tega ne vidim kot komedijo. Je igra, ki ima zelo veliko komičnih elementov, ni pa komedija. Če pa jo nekdo vidi predvsem kot komedijo … najbrž ne bom zelo blažen pri tem, reči pa, da je to narobe, pa najbrž tudi ne bi bilo prav.« (Korun, 2006/07: 66), Prihodnje, odhodnje je torej »med tragedijo in komedijo« (Gombač, 2006: 14). O tem, kako sta povezani tragedija in komedija, izvemo tudi iz dialoga v drami, obakrat skozi Precednikov govor: »/…/ veste, kakšna je razlika med komedijo in tragedijo?« /…/ »Razlika je ta, da se komedija dovolj zgodaj konča! Preden se začne ono drugo!« (Fišer, 13) »Če bi igrali igro naprej od tam, kjer se konča komedija, bi dobili takozvano tragedijo« (Fišer, 34). Kakšen je torej tak svet, v katerem je komedija le izsek iz njega, nikoli pa njegova celota, ali celo več, nikoli njegov konec? Torej je svet, o kakršnem govori Precednik v osnovi tragičen? Morda je to vojni čas, ki ne prinaša nobenega upanja in pušča za seboj katastrofalne posledice (uničene domove ipd.), za odpravo katerih je potreben velik angažma, veliko dela, »vse je treba spet« (Fišer, 29), Pavle se je vrnil (kot pravi Fišer) v »postkataklizmični čas, čas nastajanja novega sveta« (Korun, 2006/07: 62), »/…/ /i/n takoj po takšni veliki katastrofi je svet najbolj odprt, tako za dobro kot za slabo« (Figelj, 2006: 29). Morda pa zato odhaja spet dalje, iskat boljši svet in je on sam »prihodnji« in »odhodnji«, tako kot tovornjaki, ki naloženi (prihodnji) in raztovorjeni (odhodnji) vozijo skozi vas in »peljejo v prihodnji čas« (Fišer, 12). Pavle je kot tujec nekje vmes (M/medtem), starega okolja in časa, ki ga je poznal pred odhodom v tujino, ni več, ker se je vmes zgodila vojna in vse izbrisala, novega pa še ne pozna in mu le s težavo sledi, ali s Fišerjevimi besedami: »Gre za situacijo, ko nisi več tam, tukaj pa še ne.« (Figelj, 2006: 29) Pavletovo tujstvo v novem starem svetu je avtor v Prihodnje, odhodnje nakazal tudi s Pavletovo nepoučenostjo o tem, kako se odzdravi nekomu, ki reče »Smrt fašizmu«. Pavle (takih mest je v tekstu več) namreč nikoli ne odzdravi s »Svobodo narodu«, ampak vselej z neko svojo različico, »odgovoriti skoraj ne ve, kaj« (Fišer, 27) (z »dober večer«, /Fišer, 41/, »dober dan« /Fišer, 12/), situacija, ko ga hoče Stanko podučiti o tovrstnem pozdravljanju, je celo rahlo komična. V tekstu se enkrat samkrat zgodi, da Pavle skuša odzdraviti s »Svobodo narodu«, pa se mu še tokrat poskus ponesreči (»Fašizmu smrt – narodu …« /Fišer, 27/), pozneje samoreflektivno ugotavlja, da na tak lep dan spomladi ne more pozdravljati z besedno zvezo, ki vsebuje smrt; kot intelektualec se sprašuje tudi o pomenu izraza, ideologiji se ne prepusti avtomatično. Na koncu odide iz vasi, ker je »obupal, da bi lahko znova našel nekdanji … dom svojih besed« (Fišer, 39), kakor mu besede položi na jezik Jelka na koncu.<br /> <br /> Seveda je problemov, ki jih odpira Prihodnje, odhodnje, mnogo, naj poleg problema tujstva dodam še nekaj zame najbolj očitnih. S problemom tujstva je povezano tudi vprašanje ohranitve individualnosti (kar sem zgoraj že nekoliko nakazala) v času, ko se poudarja kolektivizem. Že po definiciji so nosilci poudarjanja indidualizma izobraženci in tudi v tem tekstu se nam to pokaže: v tem smislu najbolj izstopa prav lik Jelke, ki se Precedniku ves čas zoperstavlja (seveda ne brez aduta – pisma – v žepu) – in pri tem seveda tudi tvega, da jo primejo – in ne dopusti, da bi ji kdo narekoval njeno življenje, ona je »svetla nadgradnja vsakršnih ideologij« (Čuk, 2006). Individualističen (sicer ne tako kot Jelka) pa je tudi Pavle, kar se pokaže tudi skozi njegovo že prej omenjeno odzdravljanje. Nekoliko implicitno je izraženo tudi vprašanje o ohranitvi človeških vrednot v prehodnem času, ki si ga zastavlja župnik, vendar pa njegov govor ne izraža moraliziranja ali pretiranega tarnanja nad časom, pravzaprav je lik župnika predstavljen precej neshematično, kar se kaže skozi njegove besede: »Vera je res najpomembnejša stvar, ni pa edina. Za komuniste nisem bil in nisem, to drži, ampak jaz sem, recimo, imel tudi pod fašizmom verouk v slovenščini, medtem ko so nekateri zdajšnji pomembni 'tovariši' prepevali Giovinezzo.« (Fišer, 24).<br /> Naslednje vprašanje, ki nam ga zastavlja Prihodnje, odhodnje, je vprašanje obstoja umetnika v času, ki ga ne rabi (obnova domovine po vojni potrebuje predvsem fizične delavce za gradnjo; definicija dela v tistem času je omejena na fizično delo). Pavle se seveda skuša nekoliko prilagoditi (popravlja ograjo pri teti Malki in stricu Jožku) temu času in tudi sam prime za »delo«, pisanje namreč – kot Pavletu razlaga Stanko – ni delo (»Ne pisat! Delat! /Fišer, 18/), do pisatelja imajo vsi nekakšen čuden odnos , celo več: s pisanjem (ki pa je spet povezano z individualizmom) se človek lahko celo ogrozi, Tihi v šestem poglavju pravi: »/…/ pisanje /je/ nevarna reč. Bolj nevarna celo kot mitraljez. Ker mitraljez moraš najprej imet. In municijo. Pri besedah je pa tako, da je cev tvoja goflja, tvoja neumna betica pa redenik. In tako orožje ima vsak.« (Fišer, 19). Skozi te besede se nam razkriva tudi moč razuma, ki se ne more primerjati z nobeno drugo močjo.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje se pojavita dva pomembnejša motiva, oba sta povezana s tranzitom, na katerega Fišer opozori že na začetku drame . Prvi motiv so kamioni, ki prihajajo in odhajajo (zato so prihodnji in odhodnji) – najbrž tako kot Pavle. Didaskalije nas sproti opozarjajo na ropot teh tovornjakov, ki vozijo »v prihodnji čas« (Fišer, 13), čeprav nekaterim (Poldetu) obudijo spomine na vojno , so torej tudi nekakšen simbol gradnje, obnove porušene domovine, prav tako kot na hrup vlaka (drugi motiv), ki bi lahko pomenil povezavo s svetom preko meje, kamor je bilo prepovedano hoditi (preko si upata le Precednik in Ivan, ki pa je zaradi tega ujet). Oboje – hrup tovornjakov in hrup vlaka – je prisotno vselej v ozadju in deluje vselej nekoliko grozljivo (ob hrupu kamionov se sprašujemo, kakšen svet bo zgrajen iz materiala, ki ga vozijo – ali boboljši?), prav tako kot Stanetov smeh, ki se sliši kot »ratata«, oglašanje njegovega orožja, s katerim je streljal (?) ljudi. Hrup iz ozadja, ki pa ne vzbuja mračnih občutij, ampak prikazuje nekaj drugega – ujetost v vsakdanja opravila in Malkine pokopane sanje – pa je drdranje njenega šivalnega stroja.<br /> <br /> Ostane še vprašanje konca drame. V epilogu vidimo zaljubljenca Fanico in Ivana, kako v nekakšni kinodvorani gledata »film«, podnapisi v filmu pa so njune opazke, ki si jih izmenjujeta med gledanjem. Zagotovila, da se bo njuna nesojena ljubezenska zveza srečno razpletla, v tekstu ni, čeprav izvemo, da imata glave skupaj in da bo Ivan, ki si za Fanico nikoli ne vzame časa, opustil družbenopolitično delo, se z njo poročil in imel otroke. Fanica ve, koliko praznih obljub je že dobila od njega in na to ga opozori tudi tokrat, čeprav se zdi, da mu kljub temu verjame. Konec drame pa prinaša še nekaj: kako razumeti Jelkino trditev: »Močno se mi dozdeva, da komedija teče naprej, in potem veš, kaj sledi.«? Njeno dejanje, namreč da je Precednika razkrinkala, zaradi česar je bil premeščen, ji ne daje zadoščenja. Občutek zmage ob tem primerja z občutkom » /…/ odmikanja časa naprej, kot vlak, ki odhaja, ti pa stojiš na peronu in mahaš času, ki se oddaljuje od tebe čedalje manjši.« (Fišer, 38) Na tem mestu se nam odpira vprašanje moralnega ravnanja, Jelka pravi namreč, da je takšnih ljudi kot je Precednik še več in da so tudi hujši od njega, pa niso odkriti, kaj šele kaznovani. Ko Jelka Precednika obtoži, se tudi sam brani, češ da so takrat tako ravnali vsi (»Dopolavorista!« /…/ »To so bili vsi! Dobro veš, da je bilo obvezno!« /Fišer, 35/), posredno se nam odpira vprašanje moralnega delovanja med vojno – moralno je definirano drugače; dovoljeno je tisto, kar dela večina, pa če je to ubijanje, naj bo ubijanje (tako kot o streljanju /za užitek?/ v petem poglavju govori tudi Stanko, za katerega sicer bralec ne ve, ali naj ga jemlje povsem resno, vendar je možno, da govori resnico – kakor nam potrdijo tudi didaskalije, ki sledijo izgovorjenemu).<br /> <br /> ==Zaključek==<br /> Prihodnje, odhodnje je drama, ki – kot sem zgoraj že nakazala – odpira mnogo problemov, vsaj implicitno vse naštete (odvisno, kako jo beremo) in gotovo še veliko takih, ki so mojemu bralskemu obzorju pričakovanj ostali skriti. Mnogoplastna je tako na ravni dogajanja kot karakterizacije oseb (vsaj za glavne osebe velja, da so predstavljene zelo plastično, mnogoplastno, predvsem pa postopno, tako, da bralca tudi na tej ravni avtor drži v napetosti) in večpomenska kar se tiče razlage ideje. Seznam oseb na začetku ni redundanten, čeprav bi iz njegove obsežnosti, kar se tiče karakterizacije oseb, na prvi pogled lahko tako sklepali. Podatki o osebah iz seznama na začetku se smiselno dopolnjujejo s tistimi, ki nam jih razkrije branje teksta. Avtorjeva odločitev glede obširne karakterizacije oseb na začetku je verjetno spretna tehnična rešitev: ker je oseb toliko, bi jih najbrž na tako majhnem prostoru kot je eno dejanje, bilo težko natančno okarakterizirati (avtor pa jih je očitno želel tako natančno predstaviti) ne da bi dobili na kupu veliko podatkov o osebi, kar najbrž ne bi delovalo kot spontan dialog.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje najdemo nekaj ironičnih mest (tako je npr. mesto, kjer Drejče navdušen nad tehniko (verjetno nad kinoprojektorjem) pravi, da nam zdaj ni treba več boga, ker imamo »vsemogočno tehniko« /Fišer, 58/, takih mest je še več), ki so pri vsakem literarnem delu lahko le presežek. Dogajanje je skozi dramo dovolj dobro motivirano (posrečena motivacija je npr. Precednikovo streljanje – avtor nam že veliko prej v drami pripravi teren za izpeljavo tega dogodka – kar nekajkrat je omenjeno, da Precednik nosi s seboj opasano pištolo), sprašujemo pa se, kje je Jelka dobila obremenilni dokument zoper Precednika – tega nam tekst ne pojasni. <br /> <br /> In kaj lahko povemo o žanrski oznaki Prihodnje, odhodnje? Podnaslovljena je sicer kot komedija, vendar vemo, da žanrske oznake iz podnaslovov niso vselej smernica, na kakšen način brati delo. Tudi ta tekst je takšen. Zaradi veliko komičnih vložkov lahko (če beremo bolj površinsko) Prihodnje, odhodnje beremo kot komedijo, vendar pa menim, da to oznako s svojo kompleksnostjo, z odpiranjem vprašanj tujstva v domačem okolju, ohranitve individualnosti v novem času, vpliva časa na ljudi, duha kolektivizma, vprašanja pisateljevanja – sama taka vprašanja, ki so aktualna tudi danes – in verjetno še kakšno vsekakor presega. To ni le komedija, ampak komedija, ki se nadaljuje. Sodeč po Prihodnje, odhodnje vsaj slutimo lahko, da med koncem komedije in začetkom tragedije ni prazen prostor, ampak napolnjen z mnogimi kompleksnimi vprašanji.</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Prihodnje,_odhodnje&diff=16547 2007-05-18T17:40:01Z

<p>Manuela: /* Interpretacija */</p> <hr /> <div>[[Kategorija:Drame|Prihodnje, odhodnje]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Prihodnje, odhodnje]]<br /> <br /> ;Avtor&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; [[Srečko Fišer]] <br /> ;Leto nastanka&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2003<br /> ;Žanr&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; Drama<br /> ;Krstna uprizoritev&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2006 v [[SNG Nova Gorica]]<br /> <br /> ==Zgodba==<br /> Domov, na podeželje, se po desetih letih (leta 1948) z Londona vrne pisatelj Pavle Rojc. Doma naleti na ruševine: uničena sta šola in župnišče, pa tudi njegov dom, zato obišče svojo najbližjo sorodnico, teto Malko, ki mu ponudi dom.<br /> <br /> Bolj zagnani vaščani so vneti za nov družbeni red – socializem, vsepovsod se gradi, Drejče popravlja kinoprojektor, da bi v vasi lahko imeli kino, za oskrbo vojske se pobira pridelek ipd. Pavle se od tete Malke odpravi po vasi, da bi se razgledal. V gostilni naleti na Precednika, ki se do njega kot pisatelja vede zelo spoštljivo, Stanko, Precednikov pribočnik, ki ga imajo vsi za malo čudnega, pa mu pove naravnost, kar misli: za delo šteje fizično delo, pisateljevanje ni delo, še več: pisateljevati (misliti po svoje, biti individualist) je celo nevarno (podobno misel izreče tudi Tihi). Pavle se seznani tudi z učiteljico Jelko, s katero sta včasih skupaj hodila na učiteljišče. Jelka organizira nekakšno proslavo ob otvoritvi zadružnega doma in za kino zagretim mladincem, ki se pripravljajo zanjo, obljubi, da bodo morda posneli svoj film. A tu se vmeša Precednik, ki meni, da film ni nobena pridobitev, mladina naj se rajši ukvarja z gledališčem, na proslavi naj rajši zaigrajo kak skeč (in to komedijo), npr. o tem, kako sovražnik izgublja v boju z njimi. Moti ga tudi to, da Jelka vzgaja otroka (po njegovem mnenju Italijana), ki je vojna sirota, rajši naj ga pošlje v kak zavod ali pa še bolje – na italijansko stran –, da bo imela več časa za organizacijo igre za proslavo. Jelka se Precedniku ves čas zoperstavlja, tak nadzor pa ji je kaplja čez rob; razkrije Precednikove grehe (hrani njegovo prošnjo za sprejem med fašiste), s čimer se Precednik odzove z orožjem, a ga prestreže Drejče, tako da se vse dobro izteče. Precednik je zaradi dokumenta, ki ga bremeni, premeščen drugam, njegovo funkcijo prevzame Ivan, ki je povsem ujet v socialistična gesla. Pavle spozna, da je v novem starem okolju še vedno tujec, zato odhaja. V epilogu vidimo Ivana s svojo od njenih staršev prepovedano zaročenko Fanico v vaškem »kinu«, kako ji obljublja, da naj počaka še malo, pa bo opustil politiko, poročila se bosta in imela otroke.<br /> <br /> ==Kronotop==<br /> Tako čas kot prostor sta v obravnavani drami precej natančno določena. Informacijo o času dobi bralec že na samem začetku – v uvodnih didaskalijah je zapisano, da je dogajalni čas leto 1948 , teden ali dva spomladi. Na istem mestu dobimo tudi navodilo o tem, da med prizoroma pet in šest ter med prizoroma osem in devet preteče nekaj dni. <br /> Drug vir informacij o dogajalnem času dobimo med dramo sámo v dialogu, in sicer gre za informacijo o tem, da je pomlad. Seveda pa je pri vsakem poglavju čas še natančneje določen v obširnih didaskalijah takoj na začetku. <br /> Informacije o dogajalnem prostoru nam avtor sicer ne poda v uvodnih didaskalijah pred začetkom samega teksta, kot to stori pri času, vendar prostoru lahko dokaj natančno, z dvema izjemama, sledimo skozi didaskalije, ki uvajajo vsak začetek novega poglavja (1. prizor se dogaja v kmečki kuhinji pri teti Malki, 2. v »bivši« šoli, 3. v vaški gostilni, 4. pri teti Malki, 5. na poti iz gostilne, 6. nekje na prostem – v tem poglavju ne dobimo didaskalijskih napotkov o kraju, razberemo ga lahko iz dialoga, 7. pred šolo – tudi tu lahko kraj razberemo iz dialoga, 8. v improvizirani zaporniški celici, 9. pred hišo tete Malke in strica Jožka, 10. v razredu, 11. na trgu, 12. v nekakšni kinodvorani). Na prostor dogajanja (nekje na Primorskem) lahko sklepamo tudi iz nekaj narečnih izrazov (ki so tipični za primorsko narečje, razlikovalni od vseh drugih narečij, npr. 'flaškon', 'kartoline' ipd.), ki jih uporabljajo osebe, označene kot domačini. <br /> Delež didaskalij v Prihodnje, odhodnje je precej velik, kot lahko preberemo zgoraj, vsako dejanje uvajajo precej obširne didaskalije in skoraj vsak prizor – bolj ali manj obširne – tudi zaključujejo. Krajše didaskalije se pojavljajo tudi med samim dialogom (kot napotki za igralce), nekaj pa je tudi »samostojnejših«, takih, ki se od dialoga odcepijo in služijo kot napotek bralcu o tem, kako naj bere.<br /> <br /> ==Osebe==<br /> Podobno, kot je avtor dal bralcu natančne podatke o kronotopu, mu v Prihodnje, odhodnje daje natančne podatke tudi o osebah. Precej obširna karakterizacija oseb (ki zajame bistvo posamezne osebe), tako posredna kot neposredna, je dana že na samem začetku komedije (v njej so podana tudi razmerja med osebami), dopolnjuje pa jo karakterizacija oseb med dialogom (prav tako posredna in neposredna). Število oseb v Prihodnje, odhodnje je precej veliko, kar 25, vendar pa to toka dogajanja ne pretrga, zgodba je dokaj tekoča, saj v posameznem prizoru nastopata večidel le dve osebi, druge, če so, so obrobnega pomena za prizor. <br /> <br /> Ker so osebe podrobno predstavljene na začetku drame, bom v nadaljevanju predstavila le nekaj pomembnejših oseb v Prihodnje, odhodnje, pri čemer dodajam tudi njihovo karakterizacijo, ki se nam razkrije skozi celoten tekst (bodisi skozi stranski tekst, ali skozi dialog, tako, da sodbo o sebi oseba izreče sama, ali pa jo poda o njej kdo izmed drugih oseb) in je ne moremo razbrati na začetku iz seznama oseb. <br /> <br /> Prva, ki nam jo avtor predstavi, je teta Malka (Amalija), stara dobrih 50 let, drobna, suha, nosi očala (to izvemo tudi iz dialoga). Je tudi klepetava, bistra, dobrodušna (kar se nam pokaže tudi skozi tekst, saj Pavletu, ki je po vrnitvi iz Londona ostal brez domačije, ponudi dom). Iz začetnega opisa izvemo še, da je sicer šivilja (ki, kot se nam pokaže ob branju drame, ves čas le nekaj krpa in predeluje), a da je ta njen poklic sekundaren, saj je hodila v meščansko šolo, ki pa jo je zaradi obubožanja družine morala pustiti. Nekoliko ji je žal zamujenega življenja (zdaj se nam predstavlja kot preprosta ženska, pravi, da je zanjo Pavletovo pisanje preveč zahtevno, zanjo so večernice in pratika ) – nikoli se ni poročila –, vendar pa je kljub temu vedra, vitalna ženska (sama pravi, da se ne smemo ozirati na preteklost, na vojno, misliti je treba naprej, tudi Pavle pravi o njej, da ji razmere niso vzele dobre volje). Njen pogled na svet ni črno-bel, kar se nam razkrije iz pogovora s Faničino mamo Micko, ko jo nagovarja, naj da hčerki in Ivanu blagoslov (čeprav je on komunist, Faničina družina pa je zelo pobožna), saj vsi komunisti niso tudi nujno slabi. <br /> <br /> Teta Malka živi skupaj z bratom, stricem Jožkom, ki je nekaj let mlajši od nje, je medvedje postave, »zdrave kmečke pameti« in precej molčeč. Skozi tekst se nam pokaže kot garač, ves čas le dela na njivi. <br /> <br /> K teti Malki in stricu Jožku pride po vrnitvi iz tujine živet njun 40-letni nečak (tudi podatek iz teksta) pisatelj , Pavle, skozi tekst izvemo, da se piše Rojc. Uvodni podatek o tem, da je med njim in domačim krajem, v katerega se je po desetih letih vrnil (kar izvemo tako iz začetnih didaskalij kot iz teksta samega), nastal nekakšen prepad, vrzel, nam potrjujejo podatki v tekstu samem, saj se nam razkrije, da se v tem svojem starem, a vendar novem okolju počuti tujca (kar nam avtor pokaže tudi na jezikovni ravni: Pavle na pozdrav »Smrt fašizmu« nikoli ne odgovori s »Svoboda narodu«, takega pozdrava pač ni vajen. Drugi znak za to, da ne sodi (več) povsem v svoj rojstni kraj, je ta, da Jelko, čeprav sta hodila skupaj na učiteljišče, na začetku vika.), tudi sam o sebi meni: »/…/ jaz sem res iz drugega sveta /…/«. Skozi dialoge izvemo del njegove preteklosti: bil je v zaporu in ko so ga izpustili, je odšel v Jugoslavijo, malo študiral, ker pa ga je vojna prehitela, je odšel v London. Župnik pravi o njem, da je »/…/ zanimiv človek, bistra glava in čuteča duša /…/«. <br /> <br /> Jelka je učiteljica, stara okrog 35 let, odločna (takšna se nam pokaže v odnosu do Precednika), predvojna komunistka, o njej po vasi govorijo, da lovi moške. Skozi tekst ne izvemo, učiteljica česa je, pokaže pa se, da najbrž vsega po malem, saj je edina učiteljica v od vojne poškodovani šoli in pouka ni, če ni nje. K sebi je vzela nekega otroka, ki je vojna sirota in ga, kljub prepričevanju župnika in Precednika nikakor noče dati od sebe. Sama o sebi pravi, da je »okorela antikristka«. <br /> <br /> 40-leten Franc Poženel je predsednik KLO -ja. Svojo funkcijo je dobil naključno; – informacijo o tem najdemo v uvodnih didaskalijah – pred imenom Precednik se ga je držalo italijansko ime Kozideto (Takozvani – skozi dialoge izvemo, da res ves čas uporablja besedo 'takozvani'), ko pa je za časa ustanavljanja nove oblasti prišla v vas neka delegacija, ki je želela, da vaščani izberejo predsednika, se je našel nek Ferdo, ki je rekel, da oni že imajo precednika. Tako je Kozideto postal Predsednik (vloga predsednika mu zelo ugaja). Ime Precednik je dobil po svoji lastnosti: skozi luknjo v zobovju zna »virtuozno precediti pljunek«. <br /> <br /> Pavletov bratranec v tretjem kolenu je Ivan, ki je, kot izvemo iz uvodnih didaskalij, star okrog 25 let in je vojna sirota. Ivan je žilave, ne visoke postave, zagnan, optimističen, tudi nekoliko naiven (kar skozi tekst pove o njem tudi Jelka) in ne prav bister. Ivan sam o sebi pravi, da ima le pet razredov osnovne šole in da je komunist (je tudi član komunistične partije, čeprav je pred vojno bil ministrant), drama nam razkrije da je tajnik KLO, ki ves čas govori nekakšna socialistična gesla (»novo družbo delamo«, »zdaj je na vrsti izgradnja domovine«, dosledno se pozdravlja s »Smrt fašizmu« – »Svobodo narodu«), zelo si želi, da bi se povzpel in na koncu postane celo predsednik. Ukaze nadrejenega Precednika izpolnjuje brez premisleka (k Pavletu, ki mu je celo v sorodu, gre vohunit samo zato, ker se zdi Pavle Precedniku sumljiv). Sicer pa teta Malka Ivana označi za dobrega fanta, Jelka pa o njem reče, da je poštenjak. Ivan ima 20-letno zaročenko Fanico. <br /> <br /> Poleg že omenjenih oseb nastopajo še Polde, Štefan in njegova žena Slavka, Dragec, Ančka, Drejče, Stanko, Tihi, Vodnik Jugoslovanske armade, Lazić, Spahija, Župnik, Faničina mama Micka, Silvana, Lučka, Rezka in Cvetko.<br /> <br /> ==Jezik==<br /> <br /> Glede jezika v Prihodnje, odhodnje lahko rečemo, da tako v dialogu kot v stranskem tekstu prevladuje uporaba knjižne zvrsti, ki pa se – na obeh mestih – meša s pogovornim jezikom in z narečnimi izrazi (zanimivo, da posamezne besede iz pogovornega jezika najdemo tudi v didaskalijah, prim.: 'potlej','šnofljat', 'plac'). Jezik v tej drami ni izrazito sredstvo razslojevanja oseb, čeprav pri nekaterih osebah res opazimo večji delež narečnih (primorskih) izrazov (narečno je tudi oblikoslovje – sklanjanje tipa Jožko – Jožkota), s čimer je avtor vsaj osebe, ki tak jezik govorijo, vsaj nekoliko bolj »lokaliziral«; oseba z večjim deležem uporabe narečnega jezika je npr. teta Malka (uporablja narečne besede kot 'kartoline', 'kompanija', 'pranono/-a' ipd.), ki sama o sebi tudi trdi, da je preprosta, spozna se le na šivanje in druga hišna in kmečka opravila. Tudi drugi »preprosti« domačini uporabljajo narečne besede, ker pa so seveda sorazmerne s količino govora, zato jih je manj (pri Ančki npr. 'flaškon', pri Tihem 'šnopc' ipd.). <br /> <br /> Vulgarno izrazje je omejeno na besedo 'kurbarija' in stavek 'u kurac, u pičku materinu', več ga nisem zasledila.<br /> <br /> V sicer slovenski tekst se vrivajo srbohrvaške besede – srbohrvaščino govorijo člani Jugoslovanske armade, ko zajamejo Ivana. Srbohrvaščina je predstavljena kot jezik vojske, kar je v tistem času tudi bila, tako da je tudi tokrat jezik sredstvo identifikacije.<br /> <br /> Lastnost Jožka – redkobesednost, na katero nas avtor opozori že na začetku v seznamu oseb – je v tekstu precej dobro prikazana: Jožko res govori malo in le bistvene reči, o njegovi redkobesednosti pa skozi dialog izvemo tudi eksplicitno v sodbi Malke »pravi bolj malo«.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje je tudi nekaj duhovitih mest, ki pa jih, iztrgane iz konteksta težko pojasnim, zato navajam nekaj strani, na katerih se pojavljajo: npr. str. 9 – o naši nemoči v boju s sovražnikom zaradi majhnosti in pomanjkanja orožja, str. 9 ipd. Že na ravni izbire nadimka Poželenelu se kaže nekakšna besedna igra – Precednik (ki zna »virtuozno precediti pljunek« /Fišer, 1/). Besedna igra je uporabljena tudi pri poimenovanju pripadnikov Jugoslovanske armade, kot razloži teta Jelka, so to 'družeti' (ker so ves čas govorili »druže sem, druže tja, in tako …« /Fišer, 3/), ali pa pri uporabi stalne besedne zveze namesto dobesedne, npr. na str. 18: »Piši, pisatelj!« - »Nimam papirja …« - »Ne rabiš papirja! Piši me … v rit, 'pisatelj'!«, duhovito pa deluje tudi izraba lažnega prijatelja 'pucati', ki v slovenščini pogovorno pomeni 'čistiti', v srbohrvaščini pa 'streljati', v »pucaj z metlo« (Fišer, 3) – duhovitost lahko tudi tu boljše prepoznamo iz konteksta. Besede, ki jim avtor hoče dati poseben poudarek (to je seveda lažje uprizoriti, kot napisati), so v narekovajih (prim. str. 18: 'pisatelj'). Najdemo tudi mesto, kjer je prikazana nekakšna igra z jezikom, seveda v funkciji določitve osebe, ki jo izreče, kot nekoliko smešne, ne preveč pametne – Stanko (str. 17 in 18 ) namesto besede 'kontrarevolucija' uporabi 'kontrarevorucija' in 'kontralevorucija'.<br /> <br /> Skozi jezikovno prizmo je (med drugim) prikazana tudi Ivanova vdanost času, ki mu pripada – kaže se v uporabi neslovenskih besed, npr. 'zadatki', 'nedostatki', 'dužnost', ki kot take pri Jelki vzbujajo neko posebno pozornost, pravi jim »funkcionarska latovščina« (Fišer, 5) in nič se nam ne zdi, da jo tudi odobrava.<br /> <br /> ==Interpretacija==<br /> Žanrska oznaka Prihodnje, odhodnje (drama je sestavljena iz 12 dejanj) je dana že v podnaslovu: komedija, melodrama , čeprav avtor meni, da bi se jo dalo brati tudi kot komedijo, je sam ne razume tako (podnaslov je torej nekoliko provokativen): »Jaz osebno tega ne vidim kot komedijo. Je igra, ki ima zelo veliko komičnih elementov, ni pa komedija. Če pa jo nekdo vidi predvsem kot komedijo … najbrž ne bom zelo blažen pri tem, reči pa, da je to narobe, pa najbrž tudi ne bi bilo prav.« (Korun, 2006/07: 66), Prihodnje, odhodnje je torej »med tragedijo in komedijo« (Gombač, 2006: 14). O tem, kako sta povezani tragedija in komedija, izvemo tudi iz dialoga v drami, obakrat skozi Precednikov govor: »/…/ veste, kakšna je razlika med komedijo in tragedijo?« /…/ »Razlika je ta, da se komedija dovolj zgodaj konča! Preden se začne ono drugo!« (Fišer, 13) »Če bi igrali igro naprej od tam, kjer se konča komedija, bi dobili takozvano tragedijo« (Fišer, 34). Kakšen je torej tak svet, v katerem je komedija le izsek iz njega, nikoli pa njegova celota, ali celo več, nikoli njegov konec? Torej je svet, o kakršnem govori Precednik v osnovi tragičen? Morda je to vojni čas, ki ne prinaša nobenega upanja in pušča za seboj katastrofalne posledice (uničene domove ipd.), za odpravo katerih je potreben velik angažma, veliko dela, »vse je treba spet« (Fišer, 29), Pavle se je vrnil (kot pravi Fišer) v »postkataklizmični čas, čas nastajanja novega sveta« (Korun, 2006/07: 62), »/…/ /i/n takoj po takšni veliki katastrofi je svet najbolj odprt, tako za dobro kot za slabo« (Figelj, 2006: 29). Morda pa zato odhaja spet dalje, iskat boljši svet in je on sam »prihodnji« in »odhodnji«, tako kot tovornjaki, ki naloženi (prihodnji) in raztovorjeni (odhodnji) vozijo skozi vas in »peljejo v prihodnji čas« (Fišer, 12). Pavle je kot tujec nekje vmes (M/medtem), starega okolja in časa, ki ga je poznal pred odhodom v tujino, ni več, ker se je vmes zgodila vojna in vse izbrisala, novega pa še ne pozna in mu le s težavo sledi, ali s Fišerjevimi besedami: »Gre za situacijo, ko nisi več tam, tukaj pa še ne.« (Figelj, 2006: 29) Pavletovo tujstvo v novem starem svetu je avtor v Prihodnje, odhodnje nakazal tudi s Pavletovo nepoučenostjo o tem, kako se odzdravi nekomu, ki reče »Smrt fašizmu«. Pavle (takih mest je v tekstu več) namreč nikoli ne odzdravi s »Svobodo narodu«, ampak vselej z neko svojo različico, »odgovoriti skoraj ne ve, kaj« (Fišer, 27) (z »dober večer«, /Fišer, 41/, »dober dan« /Fišer, 12/), situacija, ko ga hoče Stanko podučiti o tovrstnem pozdravljanju, je celo rahlo komična. V tekstu se enkrat samkrat zgodi, da Pavle skuša odzdraviti s »Svobodo narodu«, pa se mu še tokrat poskus ponesreči (»Fašizmu smrt – narodu …« /Fišer, 27/), pozneje samoreflektivno ugotavlja, da na tak lep dan spomladi ne more pozdravljati z besedno zvezo, ki vsebuje smrt; kot intelektualec se sprašuje tudi o pomenu izraza, ideologiji se ne prepusti avtomatično. Na koncu odide iz vasi, ker je »obupal, da bi lahko znova našel nekdanji … dom svojih besed« (Fišer, 39), kakor mu besede položi na jezik Jelka na koncu.<br /> <br /> Seveda je problemov, ki jih odpira Prihodnje, odhodnje, mnogo, naj poleg problema tujstva dodam še nekaj zame najbolj očitnih. S problemom tujstva je povezano tudi vprašanje ohranitve individualnosti (kar sem zgoraj že nekoliko nakazala) v času, ko se poudarja kolektivizem. Že po definiciji so nosilci poudarjanja indidualizma izobraženci in tudi v tem tekstu se nam to pokaže: v tem smislu najbolj izstopa prav lik Jelke, ki se Precedniku ves čas zoperstavlja (seveda ne brez aduta – pisma – v žepu) – in pri tem seveda tudi tvega, da jo primejo – in ne dopusti, da bi ji kdo narekoval njeno življenje, ona je »svetla nadgradnja vsakršnih ideologij« (Čuk, 2006). Individualističen (sicer ne tako kot Jelka) pa je tudi Pavle, kar se pokaže tudi skozi njegovo že prej omenjeno odzdravljanje. Nekoliko implicitno je izraženo tudi vprašanje o ohranitvi človeških vrednot v prehodnem času, ki si ga zastavlja župnik, vendar pa njegov govor ne izraža moraliziranja ali pretiranega tarnanja nad časom, pravzaprav je lik župnika predstavljen precej neshematično, kar se kaže skozi njegove besede: »Vera je res najpomembnejša stvar, ni pa edina. Za komuniste nisem bil in nisem, to drži, ampak jaz sem, recimo, imel tudi pod fašizmom verouk v slovenščini, medtem ko so nekateri zdajšnji pomembni 'tovariši' prepevali Giovinezzo.« (Fišer, 24).<br /> Naslednje vprašanje, ki nam ga zastavlja Prihodnje, odhodnje, je vprašanje obstoja umetnika v času, ki ga ne rabi (obnova domovine po vojni potrebuje predvsem fizične delavce za gradnjo; definicija dela v tistem času je omejena na fizično delo). Pavle se seveda skuša nekoliko prilagoditi (popravlja ograjo pri teti Malki in stricu Jožku) temu času in tudi sam prime za »delo«, pisanje namreč – kot Pavletu razlaga Stanko – ni delo (»Ne pisat! Delat! /Fišer, 18/), do pisatelja imajo vsi nekakšen čuden odnos , celo več: s pisanjem (ki pa je spet povezano z individualizmom) se človek lahko celo ogrozi, Tihi v šestem poglavju pravi: »/…/ pisanje /je/ nevarna reč. Bolj nevarna celo kot mitraljez. Ker mitraljez moraš najprej imet. In municijo. Pri besedah je pa tako, da je cev tvoja goflja, tvoja neumna betica pa redenik. In tako orožje ima vsak.« (Fišer, 19). Skozi te besede se nam razkriva tudi moč razuma, ki se ne more primerjati z nobeno drugo močjo.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje se pojavita dva pomembnejša motiva, oba sta povezana s tranzitom, na katerega Fišer opozori že na začetku drame . Prvi motiv so kamioni, ki prihajajo in odhajajo (zato so prihodnji in odhodnji) – najbrž tako kot Pavle. Didaskalije nas sproti opozarjajo na ropot teh tovornjakov, ki vozijo »v prihodnji čas« (Fišer, 13), čeprav nekaterim (Poldetu) obudijo spomine na vojno , so torej tudi nekakšen simbol gradnje, obnove porušene domovine, prav tako kot na hrup vlaka (drugi motiv), ki bi lahko pomenil povezavo s svetom preko meje, kamor je bilo prepovedano hoditi (preko si upata le Precednik in Ivan, ki pa je zaradi tega ujet). Oboje – hrup tovornjakov in hrup vlaka – je prisotno vselej v ozadju in deluje vselej nekoliko grozljivo (ob hrupu kamionov se sprašujemo, kakšen svet bo zgrajen iz materiala, ki ga vozijo – ali boboljši?), prav tako kot Stanetov smeh, ki se sliši kot »ratata«, oglašanje njegovega orožja, s katerim je streljal (?) ljudi. Hrup iz ozadja, ki pa ne vzbuja mračnih občutij, ampak prikazuje nekaj drugega – ujetost v vsakdanja opravila in Malkine pokopane sanje – pa je drdranje njenega šivalnega stroja.<br /> <br /> Ostane še vprašanje konca drame. V epilogu vidimo zaljubljenca Fanico in Ivana, kako v nekakšni kinodvorani gledata »film«, podnapisi v filmu pa so njune opazke, ki si jih izmenjujeta med gledanjem. Zagotovila, da se bo njuna nesojena ljubezenska zveza srečno razpletla, v tekstu ni, čeprav izvemo, da imata glave skupaj in da bo Ivan, ki si za Fanico nikoli ne vzame časa, opustil družbenopolitično delo, se z njo poročil in imel otroke. Fanica ve, koliko praznih obljub je že dobila od njega in na to ga opozori tudi tokrat, čeprav se zdi, da mu kljub temu verjame. Konec drame pa prinaša še nekaj: kako razumeti Jelkino trditev: »Močno se mi dozdeva, da komedija teče naprej, in potem veš, kaj sledi.«? Njeno dejanje, namreč da je Precednika razkrinkala, zaradi česar je bil premeščen, ji ne daje zadoščenja. Občutek zmage ob tem primerja z občutkom » /…/ odmikanja časa naprej, kot vlak, ki odhaja, ti pa stojiš na peronu in mahaš času, ki se oddaljuje od tebe čedalje manjši.« (Fišer, 38) Na tem mestu se nam odpira vprašanje moralnega ravnanja, Jelka pravi namreč, da je takšnih ljudi kot je Precednik še več in da so tudi hujši od njega, pa niso odkriti, kaj šele kaznovani. Ko Jelka Precednika obtoži, se tudi sam brani, češ da so takrat tako ravnali vsi (»Dopolavorista!« /…/ »To so bili vsi! Dobro veš, da je bilo obvezno!« /Fišer, 35/), posredno se nam odpira vprašanje moralnega delovanja med vojno – moralno je definirano drugače; dovoljeno je tisto, kar dela večina, pa če je to ubijanje, naj bo ubijanje (tako kot o streljanju /za užitek?/ v petem poglavju govori tudi Stanko, za katerega sicer bralec ne ve, ali naj ga jemlje povsem resno, vendar je možno, da govori resnico – kakor nam potrdijo tudi didaskalije, ki sledijo izgovorjenemu).<br /> <br /> ==Zaključek==<br /> Prihodnje, odhodnje je drama, ki – kot sem zgoraj že nakazala – odpira mnogo problemov, vsaj implicitno vse naštete (odvisno, kako jo beremo) in gotovo še veliko takih, ki so mojemu bralskemu obzorju pričakovanj ostali skriti. Mnogoplastna je tako na ravni dogajanja kot karakterizacije oseb (vsaj za glavne osebe velja, da so predstavljene zelo plastično, mnogoplastno, predvsem pa postopno, tako, da bralca tudi na tej ravni avtor drži v napetosti) in večpomenska kar se tiče razlage ideje. Seznam oseb na začetku ni redundanten, čeprav bi iz njegove obsežnosti, kar se tiče karakterizacije oseb, na prvi pogled lahko tako sklepali. Podatki o osebah iz seznama na začetku se smiselno dopolnjujejo s tistimi, ki nam jih razkrije branje teksta. Avtorjeva odločitev glede obširne karakterizacije oseb na začetku je verjetno spretna tehnična rešitev: ker je oseb toliko, bi jih najbrž na tako majhnem prostoru kot je eno dejanje, bilo težko natančno okarakterizirati (avtor pa jih je očitno želel tako natančno predstaviti) ne da bi dobili na kupu veliko podatkov o osebi, kar najbrž ne bi delovalo kot spontan dialog.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje najdemo nekaj ironičnih mest (tako je npr. mesto, kjer Drejče navdušen nad tehniko (verjetno nad kinoprojektorjem) pravi, da nam zdaj ni treba več boga, ker imamo »vsemogočno tehniko« /Fišer, 58/, takih mest je še več), ki so pri vsakem literarnem delu lahko le presežek. Dogajanje je skozi dramo dovolj dobro motivirano (posrečena motivacija je npr. Precednikovo streljanje – avtor nam že veliko prej v drami pripravi teren za izpeljavo tega dogodka – kar nekajkrat je omenjeno, da Precednik nosi s seboj opasano pištolo), sprašujemo pa se, kje je Jelka dobila obremenilni dokument zoper Precednika – tega nam tekst ne pojasni. <br /> <br /> In kaj lahko povemo o žanrski oznaki Prihodnje, odhodnje? Podnaslovljena je sicer kot komedija, vendar vemo, da žanrske oznake iz podnaslovov niso vselej smernica, na kakšen način brati delo. Tudi ta tekst je takšen. Zaradi veliko komičnih vložkov lahko (če beremo bolj površinsko) Prihodnje, odhodnje beremo kot komedijo, vendar pa menim, da to oznako s svojo kompleksnostjo, z odpiranjem vprašanj tujstva v domačem okolju, ohranitve individualnosti v novem času, vpliva časa na ljudi, duha kolektivizma, vprašanja pisateljevanja – sama taka vprašanja, ki so aktualna tudi danes – in verjetno še kakšno vsekakor presega. To ni le komedija, ampak komedija, ki se nadaljuje. Sodeč po Prihodnje, odhodnje vsaj slutimo lahko, da med koncem komedije in začetkom tragedije ni prazen prostor, ampak napolnjen z mnogimi kompleksnimi vprašanji.</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Prihodnje,_odhodnje&diff=16546 2007-05-18T17:25:05Z

<p>Manuela: /* Jezik */</p> <hr /> <div>[[Kategorija:Drame|Prihodnje, odhodnje]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Prihodnje, odhodnje]]<br /> <br /> ;Avtor&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; [[Srečko Fišer]] <br /> ;Leto nastanka&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2003<br /> ;Žanr&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; Drama<br /> ;Krstna uprizoritev&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2006 v [[SNG Nova Gorica]]<br /> <br /> ==Zgodba==<br /> Domov, na podeželje, se po desetih letih (leta 1948) z Londona vrne pisatelj Pavle Rojc. Doma naleti na ruševine: uničena sta šola in župnišče, pa tudi njegov dom, zato obišče svojo najbližjo sorodnico, teto Malko, ki mu ponudi dom.<br /> <br /> Bolj zagnani vaščani so vneti za nov družbeni red – socializem, vsepovsod se gradi, Drejče popravlja kinoprojektor, da bi v vasi lahko imeli kino, za oskrbo vojske se pobira pridelek ipd. Pavle se od tete Malke odpravi po vasi, da bi se razgledal. V gostilni naleti na Precednika, ki se do njega kot pisatelja vede zelo spoštljivo, Stanko, Precednikov pribočnik, ki ga imajo vsi za malo čudnega, pa mu pove naravnost, kar misli: za delo šteje fizično delo, pisateljevanje ni delo, še več: pisateljevati (misliti po svoje, biti individualist) je celo nevarno (podobno misel izreče tudi Tihi). Pavle se seznani tudi z učiteljico Jelko, s katero sta včasih skupaj hodila na učiteljišče. Jelka organizira nekakšno proslavo ob otvoritvi zadružnega doma in za kino zagretim mladincem, ki se pripravljajo zanjo, obljubi, da bodo morda posneli svoj film. A tu se vmeša Precednik, ki meni, da film ni nobena pridobitev, mladina naj se rajši ukvarja z gledališčem, na proslavi naj rajši zaigrajo kak skeč (in to komedijo), npr. o tem, kako sovražnik izgublja v boju z njimi. Moti ga tudi to, da Jelka vzgaja otroka (po njegovem mnenju Italijana), ki je vojna sirota, rajši naj ga pošlje v kak zavod ali pa še bolje – na italijansko stran –, da bo imela več časa za organizacijo igre za proslavo. Jelka se Precedniku ves čas zoperstavlja, tak nadzor pa ji je kaplja čez rob; razkrije Precednikove grehe (hrani njegovo prošnjo za sprejem med fašiste), s čimer se Precednik odzove z orožjem, a ga prestreže Drejče, tako da se vse dobro izteče. Precednik je zaradi dokumenta, ki ga bremeni, premeščen drugam, njegovo funkcijo prevzame Ivan, ki je povsem ujet v socialistična gesla. Pavle spozna, da je v novem starem okolju še vedno tujec, zato odhaja. V epilogu vidimo Ivana s svojo od njenih staršev prepovedano zaročenko Fanico v vaškem »kinu«, kako ji obljublja, da naj počaka še malo, pa bo opustil politiko, poročila se bosta in imela otroke.<br /> <br /> ==Kronotop==<br /> Tako čas kot prostor sta v obravnavani drami precej natančno določena. Informacijo o času dobi bralec že na samem začetku – v uvodnih didaskalijah je zapisano, da je dogajalni čas leto 1948 , teden ali dva spomladi. Na istem mestu dobimo tudi navodilo o tem, da med prizoroma pet in šest ter med prizoroma osem in devet preteče nekaj dni. <br /> Drug vir informacij o dogajalnem času dobimo med dramo sámo v dialogu, in sicer gre za informacijo o tem, da je pomlad. Seveda pa je pri vsakem poglavju čas še natančneje določen v obširnih didaskalijah takoj na začetku. <br /> Informacije o dogajalnem prostoru nam avtor sicer ne poda v uvodnih didaskalijah pred začetkom samega teksta, kot to stori pri času, vendar prostoru lahko dokaj natančno, z dvema izjemama, sledimo skozi didaskalije, ki uvajajo vsak začetek novega poglavja (1. prizor se dogaja v kmečki kuhinji pri teti Malki, 2. v »bivši« šoli, 3. v vaški gostilni, 4. pri teti Malki, 5. na poti iz gostilne, 6. nekje na prostem – v tem poglavju ne dobimo didaskalijskih napotkov o kraju, razberemo ga lahko iz dialoga, 7. pred šolo – tudi tu lahko kraj razberemo iz dialoga, 8. v improvizirani zaporniški celici, 9. pred hišo tete Malke in strica Jožka, 10. v razredu, 11. na trgu, 12. v nekakšni kinodvorani). Na prostor dogajanja (nekje na Primorskem) lahko sklepamo tudi iz nekaj narečnih izrazov (ki so tipični za primorsko narečje, razlikovalni od vseh drugih narečij, npr. 'flaškon', 'kartoline' ipd.), ki jih uporabljajo osebe, označene kot domačini. <br /> Delež didaskalij v Prihodnje, odhodnje je precej velik, kot lahko preberemo zgoraj, vsako dejanje uvajajo precej obširne didaskalije in skoraj vsak prizor – bolj ali manj obširne – tudi zaključujejo. Krajše didaskalije se pojavljajo tudi med samim dialogom (kot napotki za igralce), nekaj pa je tudi »samostojnejših«, takih, ki se od dialoga odcepijo in služijo kot napotek bralcu o tem, kako naj bere.<br /> <br /> ==Osebe==<br /> Podobno, kot je avtor dal bralcu natančne podatke o kronotopu, mu v Prihodnje, odhodnje daje natančne podatke tudi o osebah. Precej obširna karakterizacija oseb (ki zajame bistvo posamezne osebe), tako posredna kot neposredna, je dana že na samem začetku komedije (v njej so podana tudi razmerja med osebami), dopolnjuje pa jo karakterizacija oseb med dialogom (prav tako posredna in neposredna). Število oseb v Prihodnje, odhodnje je precej veliko, kar 25, vendar pa to toka dogajanja ne pretrga, zgodba je dokaj tekoča, saj v posameznem prizoru nastopata večidel le dve osebi, druge, če so, so obrobnega pomena za prizor. <br /> <br /> Ker so osebe podrobno predstavljene na začetku drame, bom v nadaljevanju predstavila le nekaj pomembnejših oseb v Prihodnje, odhodnje, pri čemer dodajam tudi njihovo karakterizacijo, ki se nam razkrije skozi celoten tekst (bodisi skozi stranski tekst, ali skozi dialog, tako, da sodbo o sebi oseba izreče sama, ali pa jo poda o njej kdo izmed drugih oseb) in je ne moremo razbrati na začetku iz seznama oseb. <br /> <br /> Prva, ki nam jo avtor predstavi, je teta Malka (Amalija), stara dobrih 50 let, drobna, suha, nosi očala (to izvemo tudi iz dialoga). Je tudi klepetava, bistra, dobrodušna (kar se nam pokaže tudi skozi tekst, saj Pavletu, ki je po vrnitvi iz Londona ostal brez domačije, ponudi dom). Iz začetnega opisa izvemo še, da je sicer šivilja (ki, kot se nam pokaže ob branju drame, ves čas le nekaj krpa in predeluje), a da je ta njen poklic sekundaren, saj je hodila v meščansko šolo, ki pa jo je zaradi obubožanja družine morala pustiti. Nekoliko ji je žal zamujenega življenja (zdaj se nam predstavlja kot preprosta ženska, pravi, da je zanjo Pavletovo pisanje preveč zahtevno, zanjo so večernice in pratika ) – nikoli se ni poročila –, vendar pa je kljub temu vedra, vitalna ženska (sama pravi, da se ne smemo ozirati na preteklost, na vojno, misliti je treba naprej, tudi Pavle pravi o njej, da ji razmere niso vzele dobre volje). Njen pogled na svet ni črno-bel, kar se nam razkrije iz pogovora s Faničino mamo Micko, ko jo nagovarja, naj da hčerki in Ivanu blagoslov (čeprav je on komunist, Faničina družina pa je zelo pobožna), saj vsi komunisti niso tudi nujno slabi. <br /> <br /> Teta Malka živi skupaj z bratom, stricem Jožkom, ki je nekaj let mlajši od nje, je medvedje postave, »zdrave kmečke pameti« in precej molčeč. Skozi tekst se nam pokaže kot garač, ves čas le dela na njivi. <br /> <br /> K teti Malki in stricu Jožku pride po vrnitvi iz tujine živet njun 40-letni nečak (tudi podatek iz teksta) pisatelj , Pavle, skozi tekst izvemo, da se piše Rojc. Uvodni podatek o tem, da je med njim in domačim krajem, v katerega se je po desetih letih vrnil (kar izvemo tako iz začetnih didaskalij kot iz teksta samega), nastal nekakšen prepad, vrzel, nam potrjujejo podatki v tekstu samem, saj se nam razkrije, da se v tem svojem starem, a vendar novem okolju počuti tujca (kar nam avtor pokaže tudi na jezikovni ravni: Pavle na pozdrav »Smrt fašizmu« nikoli ne odgovori s »Svoboda narodu«, takega pozdrava pač ni vajen. Drugi znak za to, da ne sodi (več) povsem v svoj rojstni kraj, je ta, da Jelko, čeprav sta hodila skupaj na učiteljišče, na začetku vika.), tudi sam o sebi meni: »/…/ jaz sem res iz drugega sveta /…/«. Skozi dialoge izvemo del njegove preteklosti: bil je v zaporu in ko so ga izpustili, je odšel v Jugoslavijo, malo študiral, ker pa ga je vojna prehitela, je odšel v London. Župnik pravi o njem, da je »/…/ zanimiv človek, bistra glava in čuteča duša /…/«. <br /> <br /> Jelka je učiteljica, stara okrog 35 let, odločna (takšna se nam pokaže v odnosu do Precednika), predvojna komunistka, o njej po vasi govorijo, da lovi moške. Skozi tekst ne izvemo, učiteljica česa je, pokaže pa se, da najbrž vsega po malem, saj je edina učiteljica v od vojne poškodovani šoli in pouka ni, če ni nje. K sebi je vzela nekega otroka, ki je vojna sirota in ga, kljub prepričevanju župnika in Precednika nikakor noče dati od sebe. Sama o sebi pravi, da je »okorela antikristka«. <br /> <br /> 40-leten Franc Poženel je predsednik KLO -ja. Svojo funkcijo je dobil naključno; – informacijo o tem najdemo v uvodnih didaskalijah – pred imenom Precednik se ga je držalo italijansko ime Kozideto (Takozvani – skozi dialoge izvemo, da res ves čas uporablja besedo 'takozvani'), ko pa je za časa ustanavljanja nove oblasti prišla v vas neka delegacija, ki je želela, da vaščani izberejo predsednika, se je našel nek Ferdo, ki je rekel, da oni že imajo precednika. Tako je Kozideto postal Predsednik (vloga predsednika mu zelo ugaja). Ime Precednik je dobil po svoji lastnosti: skozi luknjo v zobovju zna »virtuozno precediti pljunek«. <br /> <br /> Pavletov bratranec v tretjem kolenu je Ivan, ki je, kot izvemo iz uvodnih didaskalij, star okrog 25 let in je vojna sirota. Ivan je žilave, ne visoke postave, zagnan, optimističen, tudi nekoliko naiven (kar skozi tekst pove o njem tudi Jelka) in ne prav bister. Ivan sam o sebi pravi, da ima le pet razredov osnovne šole in da je komunist (je tudi član komunistične partije, čeprav je pred vojno bil ministrant), drama nam razkrije da je tajnik KLO, ki ves čas govori nekakšna socialistična gesla (»novo družbo delamo«, »zdaj je na vrsti izgradnja domovine«, dosledno se pozdravlja s »Smrt fašizmu« – »Svobodo narodu«), zelo si želi, da bi se povzpel in na koncu postane celo predsednik. Ukaze nadrejenega Precednika izpolnjuje brez premisleka (k Pavletu, ki mu je celo v sorodu, gre vohunit samo zato, ker se zdi Pavle Precedniku sumljiv). Sicer pa teta Malka Ivana označi za dobrega fanta, Jelka pa o njem reče, da je poštenjak. Ivan ima 20-letno zaročenko Fanico. <br /> <br /> Poleg že omenjenih oseb nastopajo še Polde, Štefan in njegova žena Slavka, Dragec, Ančka, Drejče, Stanko, Tihi, Vodnik Jugoslovanske armade, Lazić, Spahija, Župnik, Faničina mama Micka, Silvana, Lučka, Rezka in Cvetko.<br /> <br /> ==Jezik==<br /> <br /> Glede jezika v Prihodnje, odhodnje lahko rečemo, da tako v dialogu kot v stranskem tekstu prevladuje uporaba knjižne zvrsti, ki pa se – na obeh mestih – meša s pogovornim jezikom in z narečnimi izrazi (zanimivo, da posamezne besede iz pogovornega jezika najdemo tudi v didaskalijah, prim.: 'potlej','šnofljat', 'plac'). Jezik v tej drami ni izrazito sredstvo razslojevanja oseb, čeprav pri nekaterih osebah res opazimo večji delež narečnih (primorskih) izrazov (narečno je tudi oblikoslovje – sklanjanje tipa Jožko – Jožkota), s čimer je avtor vsaj osebe, ki tak jezik govorijo, vsaj nekoliko bolj »lokaliziral«; oseba z večjim deležem uporabe narečnega jezika je npr. teta Malka (uporablja narečne besede kot 'kartoline', 'kompanija', 'pranono/-a' ipd.), ki sama o sebi tudi trdi, da je preprosta, spozna se le na šivanje in druga hišna in kmečka opravila. Tudi drugi »preprosti« domačini uporabljajo narečne besede, ker pa so seveda sorazmerne s količino govora, zato jih je manj (pri Ančki npr. 'flaškon', pri Tihem 'šnopc' ipd.). <br /> <br /> Vulgarno izrazje je omejeno na besedo 'kurbarija' in stavek 'u kurac, u pičku materinu', več ga nisem zasledila.<br /> <br /> V sicer slovenski tekst se vrivajo srbohrvaške besede – srbohrvaščino govorijo člani Jugoslovanske armade, ko zajamejo Ivana. Srbohrvaščina je predstavljena kot jezik vojske, kar je v tistem času tudi bila, tako da je tudi tokrat jezik sredstvo identifikacije.<br /> <br /> Lastnost Jožka – redkobesednost, na katero nas avtor opozori že na začetku v seznamu oseb – je v tekstu precej dobro prikazana: Jožko res govori malo in le bistvene reči, o njegovi redkobesednosti pa skozi dialog izvemo tudi eksplicitno v sodbi Malke »pravi bolj malo«.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje je tudi nekaj duhovitih mest, ki pa jih, iztrgane iz konteksta težko pojasnim, zato navajam nekaj strani, na katerih se pojavljajo: npr. str. 9 – o naši nemoči v boju s sovražnikom zaradi majhnosti in pomanjkanja orožja, str. 9 ipd. Že na ravni izbire nadimka Poželenelu se kaže nekakšna besedna igra – Precednik (ki zna »virtuozno precediti pljunek« /Fišer, 1/). Besedna igra je uporabljena tudi pri poimenovanju pripadnikov Jugoslovanske armade, kot razloži teta Jelka, so to 'družeti' (ker so ves čas govorili »druže sem, druže tja, in tako …« /Fišer, 3/), ali pa pri uporabi stalne besedne zveze namesto dobesedne, npr. na str. 18: »Piši, pisatelj!« - »Nimam papirja …« - »Ne rabiš papirja! Piši me … v rit, 'pisatelj'!«, duhovito pa deluje tudi izraba lažnega prijatelja 'pucati', ki v slovenščini pogovorno pomeni 'čistiti', v srbohrvaščini pa 'streljati', v »pucaj z metlo« (Fišer, 3) – duhovitost lahko tudi tu boljše prepoznamo iz konteksta. Besede, ki jim avtor hoče dati poseben poudarek (to je seveda lažje uprizoriti, kot napisati), so v narekovajih (prim. str. 18: 'pisatelj'). Najdemo tudi mesto, kjer je prikazana nekakšna igra z jezikom, seveda v funkciji določitve osebe, ki jo izreče, kot nekoliko smešne, ne preveč pametne – Stanko (str. 17 in 18 ) namesto besede 'kontrarevolucija' uporabi 'kontrarevorucija' in 'kontralevorucija'.<br /> <br /> Skozi jezikovno prizmo je (med drugim) prikazana tudi Ivanova vdanost času, ki mu pripada – kaže se v uporabi neslovenskih besed, npr. 'zadatki', 'nedostatki', 'dužnost', ki kot take pri Jelki vzbujajo neko posebno pozornost, pravi jim »funkcionarska latovščina« (Fišer, 5) in nič se nam ne zdi, da jo tudi odobrava.<br /> <br /> ==Interpretacija==<br /> Žanrska oznaka Prihodnje, odhodnje (drama je sestavljena iz 12 dejanj) je dana že v podnaslovu: komedija, melodrama , čeprav avtor meni, da bi se jo dalo brati tudi kot komedijo, je sam ne razume tako (podnaslov je torej nekoliko provokativen): »Jaz osebno tega ne vidim kot komedijo. Je igra, ki ima zelo veliko komičnih elementov, ni pa komedija. Če pa jo nekdo vidi predvsem kot komedijo … najbrž ne bom zelo blažen pri tem, reči pa, da je to narobe, pa najbrž tudi ne bi bilo prav.« (Korun, 2006/07: 66), Prihodnje, odhodnje je torej »med tragedijo in komedijo« (Gombač, 2006: 14). O tem, kako sta povezani tragedija in komedija, izvemo tudi iz dialoga v drami, obakrat skozi Precednikov govor: »/…/ veste, kakšna je razlika med komedijo in tragedijo?« /…/ »Razlika je ta, da se komedija dovolj zgodaj konča! Preden se začne ono drugo!« (Fišer, 31) »Če bi igrali igro naprej od tam, kjer se konča komedija, bi dobili takozvano tragedijo« (Fišer, 84). Kakšen je torej tak svet, v katerem je komedija le izsek iz njega, nikoli pa njegova celota, ali celo več, nikoli njegov konec? Torej je svet, o kakršnem govori Precednik v osnovi tragičen? Morda je to vojni čas, ki ne prinaša nobenega upanja in pušča za seboj katastrofalne posledice (uničene domove ipd.), za odpravo katerih je potreben velik angažma, veliko dela, »vse je treba spet« (Fišer, 72), Pavle se je vrnil (kot pravi Fišer) v »postkataklizmični čas, čas nastajanja novega sveta« (Korun, 2006/07: 62), »/…/ /i/n takoj po takšni veliki katastrofi je svet najbolj odprt, tako za dobro kot za slabo« (Figelj, 2006: 29). Morda pa zato odhaja spet dalje, iskat boljši svet in je on sam »prihodnji« in »odhodnji«, tako kot tovornjaki, ki naloženi (prihodnji) in raztovorjeni (odhodnji) vozijo skozi vas in »peljejo v prihodnji čas« (Fišer, 28). Pavle je kot tujec nekje vmes (M/medtem), starega okolja in časa, ki ga je poznal pred odhodom v tujino, ni več, ker se je vmes zgodila vojna in vse izbrisala, novega pa še ne pozna in mu le s težavo sledi, ali s Fišerjevimi besedami: »Gre za situacijo, ko nisi več tam, tukaj pa še ne.« (Figelj, 2006: 29) Pavletovo tujstvo v novem starem svetu je avtor v Prihodnje, odhodnje nakazal tudi s Pavletovo nepoučenostjo o tem, kako se odzdravi nekomu, ki reče »Smrt fašizmu«. Pavle (takih mest je v tekstu več) namreč nikoli ne odzdravi s »Svobodo narodu«, ampak vselej z neko svojo različico, »odgovoriti skoraj ne ve, kaj« (Fišer, 67) (z »dober večer«, /Fišer, 41/, »dober dan« /Fišer, 67/), situacija, ko ga hoče Stanko podučiti o tovrstnem pozdravljanju, je celo rahlo komična. V tekstu se enkrat samkrat zgodi, da Pavle skuša odzdraviti s »Svobodo narodu«, pa se mu še tokrat poskus ponesreči (»Fašizmu smrt – narodu …« /Fišer, 67/), pozneje samoreflektivno ugotavlja, da na tak lep dan spomladi ne more pozdravljati z besedno zvezo, ki vsebuje smrt; kot intelektualec se sprašuje tudi o pomenu izraza, ideologiji se ne prepusti avtomatično. Na koncu odide iz vasi, ker je »obupal, da bi lahko znova našel nekdanji … dom svojih besed« (Fišer, 96), kakor mu besede položi na jezik Jelka na koncu.<br /> <br /> Seveda je problemov, ki jih odpira Prihodnje, odhodnje, mnogo, naj poleg problema tujstva dodam še nekaj zame najbolj očitnih. S problemom tujstva je povezano tudi vprašanje ohranitve individualnosti (kar sem zgoraj že nekoliko nakazala) v času, ko se poudarja kolektivizem. Že po definiciji so nosilci poudarjanja indidualizma izobraženci in tudi v tem tekstu se nam to pokaže: v tem smislu najbolj izstopa prav lik Jelke, ki se Precedniku ves čas zoperstavlja (seveda ne brez aduta – pisma – v žepu) – in pri tem seveda tudi tvega, da jo primejo – in ne dopusti, da bi ji kdo narekoval njeno življenje, ona je »svetla nadgradnja vsakršnih ideologij« (Čuk, 2006). Individualističen (sicer ne tako kot Jelka) pa je tudi Pavle, kar se pokaže tudi skozi njegovo že prej omenjeno odzdravljanje. Nekoliko implicitno je izraženo tudi vprašanje o ohranitvi človeških vrednot v prehodnem času, ki si ga zastavlja župnik, vendar pa njegov govor ne izraža moraliziranja ali pretiranega tarnanja nad časom, pravzaprav je lik župnika predstavljen precej neshematično, kar se kaže skozi njegove besede: »Vera je res najpomembnejša stvar, ni pa edina. Za komuniste nisem bil in nisem, to drži, ampak jaz sem, recimo, imel tudi pod fašizmom verouk v slovenščini, medtem ko so nekateri zdajšnji pomembni 'tovariši' prepevali Giovinezzo.« (Fišer, 59).<br /> Naslednje vprašanje, ki nam ga zastavlja Prihodnje, odhodnje, je vprašanje obstoja umetnika v času, ki ga ne rabi (obnova domovine po vojni potrebuje predvsem fizične delavce za gradnjo; definicija dela v tistem času je omejena na fizično delo). Pavle se seveda skuša nekoliko prilagoditi (popravlja ograjo pri teti Malki in stricu Jožku) temu času in tudi sam prime za »delo«, pisanje namreč – kot Pavletu razlaga Stanko – ni delo (»Ne pisat! Delat! /Fišer, 44/), do pisatelja imajo vsi nekakšen čuden odnos , celo več: s pisanjem (ki pa je spet povezano z individualizmom) se človek lahko celo ogrozi, Tihi v šestem poglavju pravi: »/…/ pisanje /je/ nevarna reč. Bolj nevarna celo kot mitraljez. Ker mitraljez moraš najprej imet. In municijo. Pri besedah je pa tako, da je cev tvoja goflja, tvoja neumna betica pa redenik. In tako orožje ima vsak.« (Fišer, 47). Skozi te besede se nam razkriva tudi moč razuma, ki se ne more primerjati z nobeno drugo močjo.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje se pojavita dva pomembnejša motiva, oba sta povezana s tranzitom, na katerega Fišer opozori že na začetku drame . Prvi motiv so kamioni, ki prihajajo in odhajajo (zato so prihodnji in odhodnji) – najbrž tako kot Pavle. Didaskalije nas sproti opozarjajo na ropot teh tovornjakov, ki vozijo »v prihodnji čas« (Fišer, 28 in 32), čeprav nekaterim (Poldetu) obudijo spomine na vojno , so torej tudi nekakšen simbol gradnje, obnove porušene domovine, prav tako kot na hrup vlaka (drugi motiv), ki bi lahko pomenil povezavo s svetom preko meje, kamor je bilo prepovedano hoditi (preko si upata le Precednik in Ivan, ki pa je zaradi tega ujet). Oboje – hrup tovornjakov in hrup vlaka – je prisotno vselej v ozadju in deluje vselej nekoliko grozljivo (ob hrupu kamionov se sprašujemo, kakšen svet bo zgrajen iz materiala, ki ga vozijo – ali boboljši?), prav tako kot Stanetov smeh, ki se sliši kot »ratata«, oglašanje njegovega orožja, s katerim je streljal (?) ljudi. Hrup iz ozadja, ki pa ne vzbuja mračnih občutij, ampak prikazuje nekaj drugega – ujetost v vsakdanja opravila in Malkine pokopane sanje – pa je drdranje njenega šivalnega stroja.<br /> <br /> Ostane še vprašanje konca drame. V epilogu vidimo zaljubljenca Fanico in Ivana, kako v nekakšni kinodvorani gledata »film«, podnapisi v filmu pa so njune opazke, ki si jih izmenjujeta med gledanjem. Zagotovila, da se bo njuna nesojena ljubezenska zveza srečno razpletla, v tekstu ni, čeprav izvemo, da imata glave skupaj in da bo Ivan, ki si za Fanico nikoli ne vzame časa, opustil družbenopolitično delo, se z njo poročil in imel otroke. Fanica ve, koliko praznih obljub je že dobila od njega in na to ga opozori tudi tokrat, čeprav se zdi, da mu kljub temu verjame. Konec drame pa prinaša še nekaj: kako razumeti Jelkino trditev: »Močno se mi dozdeva, da komedija teče naprej, in potem veš, kaj sledi.«? Njeno dejanje, namreč da je Precednika razkrinkala, zaradi česar je bil premeščen, ji ne daje zadoščenja. Občutek zmage ob tem primerja z občutkom » /…/ odmikanja časa naprej, kot vlak, ki odhaja, ti pa stojiš na peronu in mahaš času, ki se oddaljuje od tebe čedalje manjši.« (Fišer, 93) Na tem mestu se nam odpira vprašanje moralnega ravnanja, Jelka pravi namreč, da je takšnih ljudi kot je Precednik še več in da so tudi hujši od njega, pa niso odkriti, kaj šele kaznovani. Ko Jelka Precednika obtoži, se tudi sam brani, češ da so takrat tako ravnali vsi (»Dopolavorista!« /…/ »To so bili vsi! Dobro veš, da je bilo obvezno!« /Fišer, 85/), posredno se nam odpira vprašanje moralnega delovanja med vojno – moralno je definirano drugače; dovoljeno je tisto, kar dela večina, pa če je to ubijanje, naj bo ubijanje (tako kot o streljanju /za užitek?/ v petem poglavju govori tudi Stanko, za katerega sicer bralec ne ve, ali naj ga jemlje povsem resno, vendar je možno, da govori resnico – kakor nam potrdijo tudi didaskalije, ki sledijo izgovorjenemu).<br /> <br /> ==Zaključek==<br /> Prihodnje, odhodnje je drama, ki – kot sem zgoraj že nakazala – odpira mnogo problemov, vsaj implicitno vse naštete (odvisno, kako jo beremo) in gotovo še veliko takih, ki so mojemu bralskemu obzorju pričakovanj ostali skriti. Mnogoplastna je tako na ravni dogajanja kot karakterizacije oseb (vsaj za glavne osebe velja, da so predstavljene zelo plastično, mnogoplastno, predvsem pa postopno, tako, da bralca tudi na tej ravni avtor drži v napetosti) in večpomenska kar se tiče razlage ideje. Seznam oseb na začetku ni redundanten, čeprav bi iz njegove obsežnosti, kar se tiče karakterizacije oseb, na prvi pogled lahko tako sklepali. Podatki o osebah iz seznama na začetku se smiselno dopolnjujejo s tistimi, ki nam jih razkrije branje teksta. Avtorjeva odločitev glede obširne karakterizacije oseb na začetku je verjetno spretna tehnična rešitev: ker je oseb toliko, bi jih najbrž na tako majhnem prostoru kot je eno dejanje, bilo težko natančno okarakterizirati (avtor pa jih je očitno želel tako natančno predstaviti) ne da bi dobili na kupu veliko podatkov o osebi, kar najbrž ne bi delovalo kot spontan dialog.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje najdemo nekaj ironičnih mest (tako je npr. mesto, kjer Drejče navdušen nad tehniko (verjetno nad kinoprojektorjem) pravi, da nam zdaj ni treba več boga, ker imamo »vsemogočno tehniko« /Fišer, 58/, takih mest je še več), ki so pri vsakem literarnem delu lahko le presežek. Dogajanje je skozi dramo dovolj dobro motivirano (posrečena motivacija je npr. Precednikovo streljanje – avtor nam že veliko prej v drami pripravi teren za izpeljavo tega dogodka – kar nekajkrat je omenjeno, da Precednik nosi s seboj opasano pištolo), sprašujemo pa se, kje je Jelka dobila obremenilni dokument zoper Precednika – tega nam tekst ne pojasni. <br /> <br /> In kaj lahko povemo o žanrski oznaki Prihodnje, odhodnje? Podnaslovljena je sicer kot komedija, vendar vemo, da žanrske oznake iz podnaslovov niso vselej smernica, na kakšen način brati delo. Tudi ta tekst je takšen. Zaradi veliko komičnih vložkov lahko (če beremo bolj površinsko) Prihodnje, odhodnje beremo kot komedijo, vendar pa menim, da to oznako s svojo kompleksnostjo, z odpiranjem vprašanj tujstva v domačem okolju, ohranitve individualnosti v novem času, vpliva časa na ljudi, duha kolektivizma, vprašanja pisateljevanja – sama taka vprašanja, ki so aktualna tudi danes – in verjetno še kakšno vsekakor presega. To ni le komedija, ampak komedija, ki se nadaljuje. Sodeč po Prihodnje, odhodnje vsaj slutimo lahko, da med koncem komedije in začetkom tragedije ni prazen prostor, ampak napolnjen z mnogimi kompleksnimi vprašanji.</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Prihodnje,_odhodnje&diff=16545 2007-05-18T17:09:11Z

<p>Manuela: /* Osebe */</p> <hr /> <div>[[Kategorija:Drame|Prihodnje, odhodnje]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Prihodnje, odhodnje]]<br /> <br /> ;Avtor&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; [[Srečko Fišer]] <br /> ;Leto nastanka&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2003<br /> ;Žanr&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; Drama<br /> ;Krstna uprizoritev&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2006 v [[SNG Nova Gorica]]<br /> <br /> ==Zgodba==<br /> Domov, na podeželje, se po desetih letih (leta 1948) z Londona vrne pisatelj Pavle Rojc. Doma naleti na ruševine: uničena sta šola in župnišče, pa tudi njegov dom, zato obišče svojo najbližjo sorodnico, teto Malko, ki mu ponudi dom.<br /> <br /> Bolj zagnani vaščani so vneti za nov družbeni red – socializem, vsepovsod se gradi, Drejče popravlja kinoprojektor, da bi v vasi lahko imeli kino, za oskrbo vojske se pobira pridelek ipd. Pavle se od tete Malke odpravi po vasi, da bi se razgledal. V gostilni naleti na Precednika, ki se do njega kot pisatelja vede zelo spoštljivo, Stanko, Precednikov pribočnik, ki ga imajo vsi za malo čudnega, pa mu pove naravnost, kar misli: za delo šteje fizično delo, pisateljevanje ni delo, še več: pisateljevati (misliti po svoje, biti individualist) je celo nevarno (podobno misel izreče tudi Tihi). Pavle se seznani tudi z učiteljico Jelko, s katero sta včasih skupaj hodila na učiteljišče. Jelka organizira nekakšno proslavo ob otvoritvi zadružnega doma in za kino zagretim mladincem, ki se pripravljajo zanjo, obljubi, da bodo morda posneli svoj film. A tu se vmeša Precednik, ki meni, da film ni nobena pridobitev, mladina naj se rajši ukvarja z gledališčem, na proslavi naj rajši zaigrajo kak skeč (in to komedijo), npr. o tem, kako sovražnik izgublja v boju z njimi. Moti ga tudi to, da Jelka vzgaja otroka (po njegovem mnenju Italijana), ki je vojna sirota, rajši naj ga pošlje v kak zavod ali pa še bolje – na italijansko stran –, da bo imela več časa za organizacijo igre za proslavo. Jelka se Precedniku ves čas zoperstavlja, tak nadzor pa ji je kaplja čez rob; razkrije Precednikove grehe (hrani njegovo prošnjo za sprejem med fašiste), s čimer se Precednik odzove z orožjem, a ga prestreže Drejče, tako da se vse dobro izteče. Precednik je zaradi dokumenta, ki ga bremeni, premeščen drugam, njegovo funkcijo prevzame Ivan, ki je povsem ujet v socialistična gesla. Pavle spozna, da je v novem starem okolju še vedno tujec, zato odhaja. V epilogu vidimo Ivana s svojo od njenih staršev prepovedano zaročenko Fanico v vaškem »kinu«, kako ji obljublja, da naj počaka še malo, pa bo opustil politiko, poročila se bosta in imela otroke.<br /> <br /> ==Kronotop==<br /> Tako čas kot prostor sta v obravnavani drami precej natančno določena. Informacijo o času dobi bralec že na samem začetku – v uvodnih didaskalijah je zapisano, da je dogajalni čas leto 1948 , teden ali dva spomladi. Na istem mestu dobimo tudi navodilo o tem, da med prizoroma pet in šest ter med prizoroma osem in devet preteče nekaj dni. <br /> Drug vir informacij o dogajalnem času dobimo med dramo sámo v dialogu, in sicer gre za informacijo o tem, da je pomlad. Seveda pa je pri vsakem poglavju čas še natančneje določen v obširnih didaskalijah takoj na začetku. <br /> Informacije o dogajalnem prostoru nam avtor sicer ne poda v uvodnih didaskalijah pred začetkom samega teksta, kot to stori pri času, vendar prostoru lahko dokaj natančno, z dvema izjemama, sledimo skozi didaskalije, ki uvajajo vsak začetek novega poglavja (1. prizor se dogaja v kmečki kuhinji pri teti Malki, 2. v »bivši« šoli, 3. v vaški gostilni, 4. pri teti Malki, 5. na poti iz gostilne, 6. nekje na prostem – v tem poglavju ne dobimo didaskalijskih napotkov o kraju, razberemo ga lahko iz dialoga, 7. pred šolo – tudi tu lahko kraj razberemo iz dialoga, 8. v improvizirani zaporniški celici, 9. pred hišo tete Malke in strica Jožka, 10. v razredu, 11. na trgu, 12. v nekakšni kinodvorani). Na prostor dogajanja (nekje na Primorskem) lahko sklepamo tudi iz nekaj narečnih izrazov (ki so tipični za primorsko narečje, razlikovalni od vseh drugih narečij, npr. 'flaškon', 'kartoline' ipd.), ki jih uporabljajo osebe, označene kot domačini. <br /> Delež didaskalij v Prihodnje, odhodnje je precej velik, kot lahko preberemo zgoraj, vsako dejanje uvajajo precej obširne didaskalije in skoraj vsak prizor – bolj ali manj obširne – tudi zaključujejo. Krajše didaskalije se pojavljajo tudi med samim dialogom (kot napotki za igralce), nekaj pa je tudi »samostojnejših«, takih, ki se od dialoga odcepijo in služijo kot napotek bralcu o tem, kako naj bere.<br /> <br /> ==Osebe==<br /> Podobno, kot je avtor dal bralcu natančne podatke o kronotopu, mu v Prihodnje, odhodnje daje natančne podatke tudi o osebah. Precej obširna karakterizacija oseb (ki zajame bistvo posamezne osebe), tako posredna kot neposredna, je dana že na samem začetku komedije (v njej so podana tudi razmerja med osebami), dopolnjuje pa jo karakterizacija oseb med dialogom (prav tako posredna in neposredna). Število oseb v Prihodnje, odhodnje je precej veliko, kar 25, vendar pa to toka dogajanja ne pretrga, zgodba je dokaj tekoča, saj v posameznem prizoru nastopata večidel le dve osebi, druge, če so, so obrobnega pomena za prizor. <br /> <br /> Ker so osebe podrobno predstavljene na začetku drame, bom v nadaljevanju predstavila le nekaj pomembnejših oseb v Prihodnje, odhodnje, pri čemer dodajam tudi njihovo karakterizacijo, ki se nam razkrije skozi celoten tekst (bodisi skozi stranski tekst, ali skozi dialog, tako, da sodbo o sebi oseba izreče sama, ali pa jo poda o njej kdo izmed drugih oseb) in je ne moremo razbrati na začetku iz seznama oseb. <br /> <br /> Prva, ki nam jo avtor predstavi, je teta Malka (Amalija), stara dobrih 50 let, drobna, suha, nosi očala (to izvemo tudi iz dialoga). Je tudi klepetava, bistra, dobrodušna (kar se nam pokaže tudi skozi tekst, saj Pavletu, ki je po vrnitvi iz Londona ostal brez domačije, ponudi dom). Iz začetnega opisa izvemo še, da je sicer šivilja (ki, kot se nam pokaže ob branju drame, ves čas le nekaj krpa in predeluje), a da je ta njen poklic sekundaren, saj je hodila v meščansko šolo, ki pa jo je zaradi obubožanja družine morala pustiti. Nekoliko ji je žal zamujenega življenja (zdaj se nam predstavlja kot preprosta ženska, pravi, da je zanjo Pavletovo pisanje preveč zahtevno, zanjo so večernice in pratika ) – nikoli se ni poročila –, vendar pa je kljub temu vedra, vitalna ženska (sama pravi, da se ne smemo ozirati na preteklost, na vojno, misliti je treba naprej, tudi Pavle pravi o njej, da ji razmere niso vzele dobre volje). Njen pogled na svet ni črno-bel, kar se nam razkrije iz pogovora s Faničino mamo Micko, ko jo nagovarja, naj da hčerki in Ivanu blagoslov (čeprav je on komunist, Faničina družina pa je zelo pobožna), saj vsi komunisti niso tudi nujno slabi. <br /> <br /> Teta Malka živi skupaj z bratom, stricem Jožkom, ki je nekaj let mlajši od nje, je medvedje postave, »zdrave kmečke pameti« in precej molčeč. Skozi tekst se nam pokaže kot garač, ves čas le dela na njivi. <br /> <br /> K teti Malki in stricu Jožku pride po vrnitvi iz tujine živet njun 40-letni nečak (tudi podatek iz teksta) pisatelj , Pavle, skozi tekst izvemo, da se piše Rojc. Uvodni podatek o tem, da je med njim in domačim krajem, v katerega se je po desetih letih vrnil (kar izvemo tako iz začetnih didaskalij kot iz teksta samega), nastal nekakšen prepad, vrzel, nam potrjujejo podatki v tekstu samem, saj se nam razkrije, da se v tem svojem starem, a vendar novem okolju počuti tujca (kar nam avtor pokaže tudi na jezikovni ravni: Pavle na pozdrav »Smrt fašizmu« nikoli ne odgovori s »Svoboda narodu«, takega pozdrava pač ni vajen. Drugi znak za to, da ne sodi (več) povsem v svoj rojstni kraj, je ta, da Jelko, čeprav sta hodila skupaj na učiteljišče, na začetku vika.), tudi sam o sebi meni: »/…/ jaz sem res iz drugega sveta /…/«. Skozi dialoge izvemo del njegove preteklosti: bil je v zaporu in ko so ga izpustili, je odšel v Jugoslavijo, malo študiral, ker pa ga je vojna prehitela, je odšel v London. Župnik pravi o njem, da je »/…/ zanimiv človek, bistra glava in čuteča duša /…/«. <br /> <br /> Jelka je učiteljica, stara okrog 35 let, odločna (takšna se nam pokaže v odnosu do Precednika), predvojna komunistka, o njej po vasi govorijo, da lovi moške. Skozi tekst ne izvemo, učiteljica česa je, pokaže pa se, da najbrž vsega po malem, saj je edina učiteljica v od vojne poškodovani šoli in pouka ni, če ni nje. K sebi je vzela nekega otroka, ki je vojna sirota in ga, kljub prepričevanju župnika in Precednika nikakor noče dati od sebe. Sama o sebi pravi, da je »okorela antikristka«. <br /> <br /> 40-leten Franc Poženel je predsednik KLO -ja. Svojo funkcijo je dobil naključno; – informacijo o tem najdemo v uvodnih didaskalijah – pred imenom Precednik se ga je držalo italijansko ime Kozideto (Takozvani – skozi dialoge izvemo, da res ves čas uporablja besedo 'takozvani'), ko pa je za časa ustanavljanja nove oblasti prišla v vas neka delegacija, ki je želela, da vaščani izberejo predsednika, se je našel nek Ferdo, ki je rekel, da oni že imajo precednika. Tako je Kozideto postal Predsednik (vloga predsednika mu zelo ugaja). Ime Precednik je dobil po svoji lastnosti: skozi luknjo v zobovju zna »virtuozno precediti pljunek«. <br /> <br /> Pavletov bratranec v tretjem kolenu je Ivan, ki je, kot izvemo iz uvodnih didaskalij, star okrog 25 let in je vojna sirota. Ivan je žilave, ne visoke postave, zagnan, optimističen, tudi nekoliko naiven (kar skozi tekst pove o njem tudi Jelka) in ne prav bister. Ivan sam o sebi pravi, da ima le pet razredov osnovne šole in da je komunist (je tudi član komunistične partije, čeprav je pred vojno bil ministrant), drama nam razkrije da je tajnik KLO, ki ves čas govori nekakšna socialistična gesla (»novo družbo delamo«, »zdaj je na vrsti izgradnja domovine«, dosledno se pozdravlja s »Smrt fašizmu« – »Svobodo narodu«), zelo si želi, da bi se povzpel in na koncu postane celo predsednik. Ukaze nadrejenega Precednika izpolnjuje brez premisleka (k Pavletu, ki mu je celo v sorodu, gre vohunit samo zato, ker se zdi Pavle Precedniku sumljiv). Sicer pa teta Malka Ivana označi za dobrega fanta, Jelka pa o njem reče, da je poštenjak. Ivan ima 20-letno zaročenko Fanico. <br /> <br /> Poleg že omenjenih oseb nastopajo še Polde, Štefan in njegova žena Slavka, Dragec, Ančka, Drejče, Stanko, Tihi, Vodnik Jugoslovanske armade, Lazić, Spahija, Župnik, Faničina mama Micka, Silvana, Lučka, Rezka in Cvetko.<br /> <br /> ==Jezik==<br /> <br /> Glede jezika v Prihodnje, odhodnje lahko rečemo, da tako v dialogu kot v stranskem tekstu prevladuje uporaba knjižne zvrsti, ki pa se – na obeh mestih – meša s pogovornim jezikom in z narečnimi izrazi (zanimivo, da posamezne besede iz pogovornega jezika najdemo tudi v didaskalijah, prim. str. 55 /'potlej'/, str.73 /'šnofljat'/, str. 88 /'plac'/). Jezik v tej drami ni izrazito sredstvo razslojevanja oseb, čeprav pri nekaterih osebah res opazimo večji delež narečnih (primorskih) izrazov (narečno je tudi oblikoslovje – sklanjanje tipa Jožko – Jožkota), s čimer je avtor vsaj osebe, ki tak jezik govorijo, vsaj nekoliko bolj »lokaliziral«; oseba z večjim deležem uporabe narečnega jezika je npr. teta Malka (uporablja narečne besede kot 'kartoline', 'kompanija', 'pranono/-a' ipd.), ki sama o sebi tudi trdi, da je preprosta, spozna se le na šivanje in druga hišna in kmečka opravila. Tudi drugi »preprosti« domačini uporabljajo narečne besede, ker pa so seveda sorazmerne s količino govora, zato jih je manj (pri Ančki npr. 'flaškon', pri Tihem 'šnopc' ipd.). <br /> <br /> Vulgarno izrazje je omejeno na besedo 'kurbarija' (Fišer, 23) in stavek 'u kurac, u pičku materinu' (Fišer, 44), več ga nisem zasledila.<br /> <br /> V sicer slovenski tekst se vrivajo srbohrvaške besede – srbohrvaščino govorijo člani Jugoslovanske armade, ko zajamejo Ivana. Srbohrvaščina je predstavljena kot jezik vojske, kar je v tistem času tudi bila, tako da je tudi tokrat jezik sredstvo identifikacije.<br /> <br /> Lastnost Jožka – redkobesednost, na katero nas avtor opozori že na začetku v seznamu oseb – je v tekstu precej dobro prikazana: Jožko res govori malo in le bistvene reči, o njegovi redkobesednosti pa skozi dialog izvemo tudi eksplicitno v sodbi Malke »pravi bolj malo« (Fišer, 6).<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje je tudi nekaj duhovitih mest, ki pa jih, iztrgane iz konteksta težko pojasnim, zato navajam nekaj strani, na katerih se pojavljajo: npr. str. 22 – o naši nemoči v boju s sovražnikom zaradi majhnosti in pomanjkanja orožja, str. 23 ipd. Že na ravni izbire nadimka Poželenelu se kaže nekakšna besedna igra – Precednik (ki zna »virtuozno precediti pljunek« /Fišer, 3/). Besedna igra je uporabljena tudi pri poimenovanju pripadnikov Jugoslovanske armade, kot razloži teta Jelka, so to 'družeti' (ker so ves čas govorili »druže sem, druže tja, in tako …« /Fišer, 7/), ali pa pri uporabi stalne besedne zveze namesto dobesedne, npr. na str. 45: »Piši, pisatelj!« - »Nimam papirja …« - »Ne rabiš papirja! Piši me … v rit, 'pisatelj'!«, duhovito pa deluje tudi izraba lažnega prijatelja 'pucati', ki v slovenščini pogovorno pomeni 'čistiti', v srbohrvaščini pa 'streljati', v »pucaj z metlo« (Fišer, 7) – duhovitost lahko tudi tu boljše prepoznamo iz konteksta. Besede, ki jim avtor hoče dati poseben poudarek (to je seveda lažje uprizoriti, kot napisati), so v narekovajih (prim. str. 44: 'pisatelj', str. 59: 'tovariši' ipd.). Najdemo tudi mesto, kjer je prikazana nekakšna igra z jezikom, seveda v funkciji določitve osebe, ki jo izreče, kot nekoliko smešne, ne preveč pametne – Stanko (str. 43) namesto besede 'kontrarevolucija' uporabi 'kontrarevorucija'.<br /> <br /> Skozi jezikovno prizmo je (med drugim) prikazana tudi Ivanova vdanost času, ki mu pripada – kaže se v uporabi neslovenskih besed, npr. 'zadatki', 'nedostatki', 'dužnost', ki kot take pri Jelki vzbujajo neko posebno pozornost, pravi jim »funkcionarska latovščina« (Fišer, 11) in nič se nam ne zdi, da jo tudi odobrava.<br /> <br /> ==Interpretacija==<br /> Žanrska oznaka Prihodnje, odhodnje (drama je sestavljena iz 12 dejanj) je dana že v podnaslovu: komedija, melodrama , čeprav avtor meni, da bi se jo dalo brati tudi kot komedijo, je sam ne razume tako (podnaslov je torej nekoliko provokativen): »Jaz osebno tega ne vidim kot komedijo. Je igra, ki ima zelo veliko komičnih elementov, ni pa komedija. Če pa jo nekdo vidi predvsem kot komedijo … najbrž ne bom zelo blažen pri tem, reči pa, da je to narobe, pa najbrž tudi ne bi bilo prav.« (Korun, 2006/07: 66), Prihodnje, odhodnje je torej »med tragedijo in komedijo« (Gombač, 2006: 14). O tem, kako sta povezani tragedija in komedija, izvemo tudi iz dialoga v drami, obakrat skozi Precednikov govor: »/…/ veste, kakšna je razlika med komedijo in tragedijo?« /…/ »Razlika je ta, da se komedija dovolj zgodaj konča! Preden se začne ono drugo!« (Fišer, 31) »Če bi igrali igro naprej od tam, kjer se konča komedija, bi dobili takozvano tragedijo« (Fišer, 84). Kakšen je torej tak svet, v katerem je komedija le izsek iz njega, nikoli pa njegova celota, ali celo več, nikoli njegov konec? Torej je svet, o kakršnem govori Precednik v osnovi tragičen? Morda je to vojni čas, ki ne prinaša nobenega upanja in pušča za seboj katastrofalne posledice (uničene domove ipd.), za odpravo katerih je potreben velik angažma, veliko dela, »vse je treba spet« (Fišer, 72), Pavle se je vrnil (kot pravi Fišer) v »postkataklizmični čas, čas nastajanja novega sveta« (Korun, 2006/07: 62), »/…/ /i/n takoj po takšni veliki katastrofi je svet najbolj odprt, tako za dobro kot za slabo« (Figelj, 2006: 29). Morda pa zato odhaja spet dalje, iskat boljši svet in je on sam »prihodnji« in »odhodnji«, tako kot tovornjaki, ki naloženi (prihodnji) in raztovorjeni (odhodnji) vozijo skozi vas in »peljejo v prihodnji čas« (Fišer, 28). Pavle je kot tujec nekje vmes (M/medtem), starega okolja in časa, ki ga je poznal pred odhodom v tujino, ni več, ker se je vmes zgodila vojna in vse izbrisala, novega pa še ne pozna in mu le s težavo sledi, ali s Fišerjevimi besedami: »Gre za situacijo, ko nisi več tam, tukaj pa še ne.« (Figelj, 2006: 29) Pavletovo tujstvo v novem starem svetu je avtor v Prihodnje, odhodnje nakazal tudi s Pavletovo nepoučenostjo o tem, kako se odzdravi nekomu, ki reče »Smrt fašizmu«. Pavle (takih mest je v tekstu več) namreč nikoli ne odzdravi s »Svobodo narodu«, ampak vselej z neko svojo različico, »odgovoriti skoraj ne ve, kaj« (Fišer, 67) (z »dober večer«, /Fišer, 41/, »dober dan« /Fišer, 67/), situacija, ko ga hoče Stanko podučiti o tovrstnem pozdravljanju, je celo rahlo komična. V tekstu se enkrat samkrat zgodi, da Pavle skuša odzdraviti s »Svobodo narodu«, pa se mu še tokrat poskus ponesreči (»Fašizmu smrt – narodu …« /Fišer, 67/), pozneje samoreflektivno ugotavlja, da na tak lep dan spomladi ne more pozdravljati z besedno zvezo, ki vsebuje smrt; kot intelektualec se sprašuje tudi o pomenu izraza, ideologiji se ne prepusti avtomatično. Na koncu odide iz vasi, ker je »obupal, da bi lahko znova našel nekdanji … dom svojih besed« (Fišer, 96), kakor mu besede položi na jezik Jelka na koncu.<br /> <br /> Seveda je problemov, ki jih odpira Prihodnje, odhodnje, mnogo, naj poleg problema tujstva dodam še nekaj zame najbolj očitnih. S problemom tujstva je povezano tudi vprašanje ohranitve individualnosti (kar sem zgoraj že nekoliko nakazala) v času, ko se poudarja kolektivizem. Že po definiciji so nosilci poudarjanja indidualizma izobraženci in tudi v tem tekstu se nam to pokaže: v tem smislu najbolj izstopa prav lik Jelke, ki se Precedniku ves čas zoperstavlja (seveda ne brez aduta – pisma – v žepu) – in pri tem seveda tudi tvega, da jo primejo – in ne dopusti, da bi ji kdo narekoval njeno življenje, ona je »svetla nadgradnja vsakršnih ideologij« (Čuk, 2006). Individualističen (sicer ne tako kot Jelka) pa je tudi Pavle, kar se pokaže tudi skozi njegovo že prej omenjeno odzdravljanje. Nekoliko implicitno je izraženo tudi vprašanje o ohranitvi človeških vrednot v prehodnem času, ki si ga zastavlja župnik, vendar pa njegov govor ne izraža moraliziranja ali pretiranega tarnanja nad časom, pravzaprav je lik župnika predstavljen precej neshematično, kar se kaže skozi njegove besede: »Vera je res najpomembnejša stvar, ni pa edina. Za komuniste nisem bil in nisem, to drži, ampak jaz sem, recimo, imel tudi pod fašizmom verouk v slovenščini, medtem ko so nekateri zdajšnji pomembni 'tovariši' prepevali Giovinezzo.« (Fišer, 59).<br /> Naslednje vprašanje, ki nam ga zastavlja Prihodnje, odhodnje, je vprašanje obstoja umetnika v času, ki ga ne rabi (obnova domovine po vojni potrebuje predvsem fizične delavce za gradnjo; definicija dela v tistem času je omejena na fizično delo). Pavle se seveda skuša nekoliko prilagoditi (popravlja ograjo pri teti Malki in stricu Jožku) temu času in tudi sam prime za »delo«, pisanje namreč – kot Pavletu razlaga Stanko – ni delo (»Ne pisat! Delat! /Fišer, 44/), do pisatelja imajo vsi nekakšen čuden odnos , celo več: s pisanjem (ki pa je spet povezano z individualizmom) se človek lahko celo ogrozi, Tihi v šestem poglavju pravi: »/…/ pisanje /je/ nevarna reč. Bolj nevarna celo kot mitraljez. Ker mitraljez moraš najprej imet. In municijo. Pri besedah je pa tako, da je cev tvoja goflja, tvoja neumna betica pa redenik. In tako orožje ima vsak.« (Fišer, 47). Skozi te besede se nam razkriva tudi moč razuma, ki se ne more primerjati z nobeno drugo močjo.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje se pojavita dva pomembnejša motiva, oba sta povezana s tranzitom, na katerega Fišer opozori že na začetku drame . Prvi motiv so kamioni, ki prihajajo in odhajajo (zato so prihodnji in odhodnji) – najbrž tako kot Pavle. Didaskalije nas sproti opozarjajo na ropot teh tovornjakov, ki vozijo »v prihodnji čas« (Fišer, 28 in 32), čeprav nekaterim (Poldetu) obudijo spomine na vojno , so torej tudi nekakšen simbol gradnje, obnove porušene domovine, prav tako kot na hrup vlaka (drugi motiv), ki bi lahko pomenil povezavo s svetom preko meje, kamor je bilo prepovedano hoditi (preko si upata le Precednik in Ivan, ki pa je zaradi tega ujet). Oboje – hrup tovornjakov in hrup vlaka – je prisotno vselej v ozadju in deluje vselej nekoliko grozljivo (ob hrupu kamionov se sprašujemo, kakšen svet bo zgrajen iz materiala, ki ga vozijo – ali boboljši?), prav tako kot Stanetov smeh, ki se sliši kot »ratata«, oglašanje njegovega orožja, s katerim je streljal (?) ljudi. Hrup iz ozadja, ki pa ne vzbuja mračnih občutij, ampak prikazuje nekaj drugega – ujetost v vsakdanja opravila in Malkine pokopane sanje – pa je drdranje njenega šivalnega stroja.<br /> <br /> Ostane še vprašanje konca drame. V epilogu vidimo zaljubljenca Fanico in Ivana, kako v nekakšni kinodvorani gledata »film«, podnapisi v filmu pa so njune opazke, ki si jih izmenjujeta med gledanjem. Zagotovila, da se bo njuna nesojena ljubezenska zveza srečno razpletla, v tekstu ni, čeprav izvemo, da imata glave skupaj in da bo Ivan, ki si za Fanico nikoli ne vzame časa, opustil družbenopolitično delo, se z njo poročil in imel otroke. Fanica ve, koliko praznih obljub je že dobila od njega in na to ga opozori tudi tokrat, čeprav se zdi, da mu kljub temu verjame. Konec drame pa prinaša še nekaj: kako razumeti Jelkino trditev: »Močno se mi dozdeva, da komedija teče naprej, in potem veš, kaj sledi.«? Njeno dejanje, namreč da je Precednika razkrinkala, zaradi česar je bil premeščen, ji ne daje zadoščenja. Občutek zmage ob tem primerja z občutkom » /…/ odmikanja časa naprej, kot vlak, ki odhaja, ti pa stojiš na peronu in mahaš času, ki se oddaljuje od tebe čedalje manjši.« (Fišer, 93) Na tem mestu se nam odpira vprašanje moralnega ravnanja, Jelka pravi namreč, da je takšnih ljudi kot je Precednik še več in da so tudi hujši od njega, pa niso odkriti, kaj šele kaznovani. Ko Jelka Precednika obtoži, se tudi sam brani, češ da so takrat tako ravnali vsi (»Dopolavorista!« /…/ »To so bili vsi! Dobro veš, da je bilo obvezno!« /Fišer, 85/), posredno se nam odpira vprašanje moralnega delovanja med vojno – moralno je definirano drugače; dovoljeno je tisto, kar dela večina, pa če je to ubijanje, naj bo ubijanje (tako kot o streljanju /za užitek?/ v petem poglavju govori tudi Stanko, za katerega sicer bralec ne ve, ali naj ga jemlje povsem resno, vendar je možno, da govori resnico – kakor nam potrdijo tudi didaskalije, ki sledijo izgovorjenemu).<br /> <br /> ==Zaključek==<br /> Prihodnje, odhodnje je drama, ki – kot sem zgoraj že nakazala – odpira mnogo problemov, vsaj implicitno vse naštete (odvisno, kako jo beremo) in gotovo še veliko takih, ki so mojemu bralskemu obzorju pričakovanj ostali skriti. Mnogoplastna je tako na ravni dogajanja kot karakterizacije oseb (vsaj za glavne osebe velja, da so predstavljene zelo plastično, mnogoplastno, predvsem pa postopno, tako, da bralca tudi na tej ravni avtor drži v napetosti) in večpomenska kar se tiče razlage ideje. Seznam oseb na začetku ni redundanten, čeprav bi iz njegove obsežnosti, kar se tiče karakterizacije oseb, na prvi pogled lahko tako sklepali. Podatki o osebah iz seznama na začetku se smiselno dopolnjujejo s tistimi, ki nam jih razkrije branje teksta. Avtorjeva odločitev glede obširne karakterizacije oseb na začetku je verjetno spretna tehnična rešitev: ker je oseb toliko, bi jih najbrž na tako majhnem prostoru kot je eno dejanje, bilo težko natančno okarakterizirati (avtor pa jih je očitno želel tako natančno predstaviti) ne da bi dobili na kupu veliko podatkov o osebi, kar najbrž ne bi delovalo kot spontan dialog.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje najdemo nekaj ironičnih mest (tako je npr. mesto, kjer Drejče navdušen nad tehniko (verjetno nad kinoprojektorjem) pravi, da nam zdaj ni treba več boga, ker imamo »vsemogočno tehniko« /Fišer, 58/, takih mest je še več), ki so pri vsakem literarnem delu lahko le presežek. Dogajanje je skozi dramo dovolj dobro motivirano (posrečena motivacija je npr. Precednikovo streljanje – avtor nam že veliko prej v drami pripravi teren za izpeljavo tega dogodka – kar nekajkrat je omenjeno, da Precednik nosi s seboj opasano pištolo), sprašujemo pa se, kje je Jelka dobila obremenilni dokument zoper Precednika – tega nam tekst ne pojasni. <br /> <br /> In kaj lahko povemo o žanrski oznaki Prihodnje, odhodnje? Podnaslovljena je sicer kot komedija, vendar vemo, da žanrske oznake iz podnaslovov niso vselej smernica, na kakšen način brati delo. Tudi ta tekst je takšen. Zaradi veliko komičnih vložkov lahko (če beremo bolj površinsko) Prihodnje, odhodnje beremo kot komedijo, vendar pa menim, da to oznako s svojo kompleksnostjo, z odpiranjem vprašanj tujstva v domačem okolju, ohranitve individualnosti v novem času, vpliva časa na ljudi, duha kolektivizma, vprašanja pisateljevanja – sama taka vprašanja, ki so aktualna tudi danes – in verjetno še kakšno vsekakor presega. To ni le komedija, ampak komedija, ki se nadaljuje. Sodeč po Prihodnje, odhodnje vsaj slutimo lahko, da med koncem komedije in začetkom tragedije ni prazen prostor, ampak napolnjen z mnogimi kompleksnimi vprašanji.</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Prihodnje,_odhodnje&diff=16544 2007-05-18T17:07:22Z

<p>Manuela: /* Osebe */</p> <hr /> <div>[[Kategorija:Drame|Prihodnje, odhodnje]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Prihodnje, odhodnje]]<br /> <br /> ;Avtor&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; [[Srečko Fišer]] <br /> ;Leto nastanka&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2003<br /> ;Žanr&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; Drama<br /> ;Krstna uprizoritev&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2006 v [[SNG Nova Gorica]]<br /> <br /> ==Zgodba==<br /> Domov, na podeželje, se po desetih letih (leta 1948) z Londona vrne pisatelj Pavle Rojc. Doma naleti na ruševine: uničena sta šola in župnišče, pa tudi njegov dom, zato obišče svojo najbližjo sorodnico, teto Malko, ki mu ponudi dom.<br /> <br /> Bolj zagnani vaščani so vneti za nov družbeni red – socializem, vsepovsod se gradi, Drejče popravlja kinoprojektor, da bi v vasi lahko imeli kino, za oskrbo vojske se pobira pridelek ipd. Pavle se od tete Malke odpravi po vasi, da bi se razgledal. V gostilni naleti na Precednika, ki se do njega kot pisatelja vede zelo spoštljivo, Stanko, Precednikov pribočnik, ki ga imajo vsi za malo čudnega, pa mu pove naravnost, kar misli: za delo šteje fizično delo, pisateljevanje ni delo, še več: pisateljevati (misliti po svoje, biti individualist) je celo nevarno (podobno misel izreče tudi Tihi). Pavle se seznani tudi z učiteljico Jelko, s katero sta včasih skupaj hodila na učiteljišče. Jelka organizira nekakšno proslavo ob otvoritvi zadružnega doma in za kino zagretim mladincem, ki se pripravljajo zanjo, obljubi, da bodo morda posneli svoj film. A tu se vmeša Precednik, ki meni, da film ni nobena pridobitev, mladina naj se rajši ukvarja z gledališčem, na proslavi naj rajši zaigrajo kak skeč (in to komedijo), npr. o tem, kako sovražnik izgublja v boju z njimi. Moti ga tudi to, da Jelka vzgaja otroka (po njegovem mnenju Italijana), ki je vojna sirota, rajši naj ga pošlje v kak zavod ali pa še bolje – na italijansko stran –, da bo imela več časa za organizacijo igre za proslavo. Jelka se Precedniku ves čas zoperstavlja, tak nadzor pa ji je kaplja čez rob; razkrije Precednikove grehe (hrani njegovo prošnjo za sprejem med fašiste), s čimer se Precednik odzove z orožjem, a ga prestreže Drejče, tako da se vse dobro izteče. Precednik je zaradi dokumenta, ki ga bremeni, premeščen drugam, njegovo funkcijo prevzame Ivan, ki je povsem ujet v socialistična gesla. Pavle spozna, da je v novem starem okolju še vedno tujec, zato odhaja. V epilogu vidimo Ivana s svojo od njenih staršev prepovedano zaročenko Fanico v vaškem »kinu«, kako ji obljublja, da naj počaka še malo, pa bo opustil politiko, poročila se bosta in imela otroke.<br /> <br /> ==Kronotop==<br /> Tako čas kot prostor sta v obravnavani drami precej natančno določena. Informacijo o času dobi bralec že na samem začetku – v uvodnih didaskalijah je zapisano, da je dogajalni čas leto 1948 , teden ali dva spomladi. Na istem mestu dobimo tudi navodilo o tem, da med prizoroma pet in šest ter med prizoroma osem in devet preteče nekaj dni. <br /> Drug vir informacij o dogajalnem času dobimo med dramo sámo v dialogu, in sicer gre za informacijo o tem, da je pomlad. Seveda pa je pri vsakem poglavju čas še natančneje določen v obširnih didaskalijah takoj na začetku. <br /> Informacije o dogajalnem prostoru nam avtor sicer ne poda v uvodnih didaskalijah pred začetkom samega teksta, kot to stori pri času, vendar prostoru lahko dokaj natančno, z dvema izjemama, sledimo skozi didaskalije, ki uvajajo vsak začetek novega poglavja (1. prizor se dogaja v kmečki kuhinji pri teti Malki, 2. v »bivši« šoli, 3. v vaški gostilni, 4. pri teti Malki, 5. na poti iz gostilne, 6. nekje na prostem – v tem poglavju ne dobimo didaskalijskih napotkov o kraju, razberemo ga lahko iz dialoga, 7. pred šolo – tudi tu lahko kraj razberemo iz dialoga, 8. v improvizirani zaporniški celici, 9. pred hišo tete Malke in strica Jožka, 10. v razredu, 11. na trgu, 12. v nekakšni kinodvorani). Na prostor dogajanja (nekje na Primorskem) lahko sklepamo tudi iz nekaj narečnih izrazov (ki so tipični za primorsko narečje, razlikovalni od vseh drugih narečij, npr. 'flaškon', 'kartoline' ipd.), ki jih uporabljajo osebe, označene kot domačini. <br /> Delež didaskalij v Prihodnje, odhodnje je precej velik, kot lahko preberemo zgoraj, vsako dejanje uvajajo precej obširne didaskalije in skoraj vsak prizor – bolj ali manj obširne – tudi zaključujejo. Krajše didaskalije se pojavljajo tudi med samim dialogom (kot napotki za igralce), nekaj pa je tudi »samostojnejših«, takih, ki se od dialoga odcepijo in služijo kot napotek bralcu o tem, kako naj bere.<br /> <br /> ==Osebe==<br /> Podobno, kot je avtor dal bralcu natančne podatke o kronotopu, mu v Prihodnje, odhodnje daje natančne podatke tudi o osebah. Precej obširna karakterizacija oseb (ki zajame bistvo posamezne osebe), tako posredna kot neposredna, je dana že na samem začetku komedije (v njej so podana tudi razmerja med osebami), dopolnjuje pa jo karakterizacija oseb med dialogom (prav tako posredna in neposredna). Število oseb v Prihodnje, odhodnje je precej veliko, kar 25, vendar pa to toka dogajanja ne pretrga, zgodba je dokaj tekoča, saj v posameznem prizoru nastopata večidel le dve osebi, druge, če so, so obrobnega pomena za prizor. <br /> Ker so osebe podrobno predstavljene na začetku drame, bom v nadaljevanju predstavila le nekaj pomembnejših oseb v Prihodnje, odhodnje, pri čemer dodajam tudi njihovo karakterizacijo, ki se nam razkrije skozi celoten tekst (bodisi skozi stranski tekst, ali skozi dialog, tako, da sodbo o sebi oseba izreče sama, ali pa jo poda o njej kdo izmed drugih oseb) in je ne moremo razbrati na začetku iz seznama oseb. <br /> Prva, ki nam jo avtor predstavi, je teta Malka (Amalija), stara dobrih 50 let, drobna, suha, nosi očala (to izvemo tudi iz dialoga). Je tudi klepetava, bistra, dobrodušna (kar se nam pokaže tudi skozi tekst, saj Pavletu, ki je po vrnitvi iz Londona ostal brez domačije, ponudi dom). Iz začetnega opisa izvemo še, da je sicer šivilja (ki, kot se nam pokaže ob branju drame, ves čas le nekaj krpa in predeluje), a da je ta njen poklic sekundaren, saj je hodila v meščansko šolo, ki pa jo je zaradi obubožanja družine morala pustiti. Nekoliko ji je žal zamujenega življenja (zdaj se nam predstavlja kot preprosta ženska, pravi, da je zanjo Pavletovo pisanje preveč zahtevno, zanjo so večernice in pratika ) – nikoli se ni poročila –, vendar pa je kljub temu vedra, vitalna ženska (sama pravi, da se ne smemo ozirati na preteklost, na vojno, misliti je treba naprej, tudi Pavle pravi o njej, da ji razmere niso vzele dobre volje). Njen pogled na svet ni črno-bel, kar se nam razkrije iz pogovora s Faničino mamo Micko, ko jo nagovarja, naj da hčerki in Ivanu blagoslov (čeprav je on komunist, Faničina družina pa je zelo pobožna), saj vsi komunisti niso tudi nujno slabi. <br /> Teta Malka živi skupaj z bratom, stricem Jožkom, ki je nekaj let mlajši od nje, je medvedje postave, »zdrave kmečke pameti« in precej molčeč. Skozi tekst se nam pokaže kot garač, ves čas le dela na njivi. <br /> K teti Malki in stricu Jožku pride po vrnitvi iz tujine živet njun 40-letni nečak (tudi podatek iz teksta) pisatelj , Pavle, skozi tekst izvemo, da se piše Rojc. Uvodni podatek o tem, da je med njim in domačim krajem, v katerega se je po desetih letih vrnil (kar izvemo tako iz začetnih didaskalij kot iz teksta samega), nastal nekakšen prepad, vrzel, nam potrjujejo podatki v tekstu samem, saj se nam razkrije, da se v tem svojem starem, a vendar novem okolju počuti tujca (kar nam avtor pokaže tudi na jezikovni ravni: Pavle na pozdrav »Smrt fašizmu« nikoli ne odgovori s »Svoboda narodu«, takega pozdrava pač ni vajen. Drugi znak za to, da ne sodi (več) povsem v svoj rojstni kraj, je ta, da Jelko, čeprav sta hodila skupaj na učiteljišče, na začetku vika.), tudi sam o sebi meni: »/…/ jaz sem res iz drugega sveta /…/«. Skozi dialoge izvemo del njegove preteklosti: bil je v zaporu in ko so ga izpustili, je odšel v Jugoslavijo, malo študiral, ker pa ga je vojna prehitela, je odšel v London. Župnik pravi o njem, da je »/…/ zanimiv človek, bistra glava in čuteča duša /…/«. <br /> Jelka je učiteljica, stara okrog 35 let, odločna (takšna se nam pokaže v odnosu do Precednika), predvojna komunistka, o njej po vasi govorijo, da lovi moške. Skozi tekst ne izvemo, učiteljica česa je, pokaže pa se, da najbrž vsega po malem, saj je edina učiteljica v od vojne poškodovani šoli in pouka ni, če ni nje. K sebi je vzela nekega otroka, ki je vojna sirota in ga, kljub prepričevanju župnika in Precednika nikakor noče dati od sebe. Sama o sebi pravi, da je »okorela antikristka«. <br /> 40-leten Franc Poženel je predsednik KLO -ja. Svojo funkcijo je dobil naključno; – informacijo o tem najdemo v uvodnih didaskalijah – pred imenom Precednik se ga je držalo italijansko ime Kozideto (Takozvani – skozi dialoge izvemo, da res ves čas uporablja besedo 'takozvani'), ko pa je za časa ustanavljanja nove oblasti prišla v vas neka delegacija, ki je želela, da vaščani izberejo predsednika, se je našel nek Ferdo, ki je rekel, da oni že imajo precednika. Tako je Kozideto postal Predsednik (vloga predsednika mu zelo ugaja). Ime Precednik je dobil po svoji lastnosti: skozi luknjo v zobovju zna »virtuozno precediti pljunek«. <br /> Pavletov bratranec v tretjem kolenu je Ivan, ki je, kot izvemo iz uvodnih didaskalij, star okrog 25 let in je vojna sirota. Ivan je žilave, ne visoke postave, zagnan, optimističen, tudi nekoliko naiven (kar skozi tekst pove o njem tudi Jelka) in ne prav bister. Ivan sam o sebi pravi, da ima le pet razredov osnovne šole in da je komunist (je tudi član komunistične partije, čeprav je pred vojno bil ministrant), drama nam razkrije da je tajnik KLO, ki ves čas govori nekakšna socialistična gesla (»novo družbo delamo«, »zdaj je na vrsti izgradnja domovine«, dosledno se pozdravlja s »Smrt fašizmu« – »Svobodo narodu«), zelo si želi, da bi se povzpel in na koncu postane celo predsednik. Ukaze nadrejenega Precednika izpolnjuje brez premisleka (k Pavletu, ki mu je celo v sorodu, gre vohunit samo zato, ker se zdi Pavle Precedniku sumljiv). Sicer pa teta Malka Ivana označi za dobrega fanta, Jelka pa o njem reče, da je poštenjak. Ivan ima 20-letno zaročenko Fanico. <br /> Poleg že omenjenih oseb nastopajo še Polde, Štefan in njegova žena Slavka, Dragec, Ančka, Drejče, Stanko, Tihi, Vodnik Jugoslovanske armade, Lazić, Spahija, Župnik, Faničina mama Micka, Silvana, Lučka, Rezka in Cvetko.<br /> <br /> ==Jezik==<br /> <br /> Glede jezika v Prihodnje, odhodnje lahko rečemo, da tako v dialogu kot v stranskem tekstu prevladuje uporaba knjižne zvrsti, ki pa se – na obeh mestih – meša s pogovornim jezikom in z narečnimi izrazi (zanimivo, da posamezne besede iz pogovornega jezika najdemo tudi v didaskalijah, prim. str. 55 /'potlej'/, str.73 /'šnofljat'/, str. 88 /'plac'/). Jezik v tej drami ni izrazito sredstvo razslojevanja oseb, čeprav pri nekaterih osebah res opazimo večji delež narečnih (primorskih) izrazov (narečno je tudi oblikoslovje – sklanjanje tipa Jožko – Jožkota), s čimer je avtor vsaj osebe, ki tak jezik govorijo, vsaj nekoliko bolj »lokaliziral«; oseba z večjim deležem uporabe narečnega jezika je npr. teta Malka (uporablja narečne besede kot 'kartoline', 'kompanija', 'pranono/-a' ipd.), ki sama o sebi tudi trdi, da je preprosta, spozna se le na šivanje in druga hišna in kmečka opravila. Tudi drugi »preprosti« domačini uporabljajo narečne besede, ker pa so seveda sorazmerne s količino govora, zato jih je manj (pri Ančki npr. 'flaškon', pri Tihem 'šnopc' ipd.). <br /> <br /> Vulgarno izrazje je omejeno na besedo 'kurbarija' (Fišer, 23) in stavek 'u kurac, u pičku materinu' (Fišer, 44), več ga nisem zasledila.<br /> <br /> V sicer slovenski tekst se vrivajo srbohrvaške besede – srbohrvaščino govorijo člani Jugoslovanske armade, ko zajamejo Ivana. Srbohrvaščina je predstavljena kot jezik vojske, kar je v tistem času tudi bila, tako da je tudi tokrat jezik sredstvo identifikacije.<br /> <br /> Lastnost Jožka – redkobesednost, na katero nas avtor opozori že na začetku v seznamu oseb – je v tekstu precej dobro prikazana: Jožko res govori malo in le bistvene reči, o njegovi redkobesednosti pa skozi dialog izvemo tudi eksplicitno v sodbi Malke »pravi bolj malo« (Fišer, 6).<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje je tudi nekaj duhovitih mest, ki pa jih, iztrgane iz konteksta težko pojasnim, zato navajam nekaj strani, na katerih se pojavljajo: npr. str. 22 – o naši nemoči v boju s sovražnikom zaradi majhnosti in pomanjkanja orožja, str. 23 ipd. Že na ravni izbire nadimka Poželenelu se kaže nekakšna besedna igra – Precednik (ki zna »virtuozno precediti pljunek« /Fišer, 3/). Besedna igra je uporabljena tudi pri poimenovanju pripadnikov Jugoslovanske armade, kot razloži teta Jelka, so to 'družeti' (ker so ves čas govorili »druže sem, druže tja, in tako …« /Fišer, 7/), ali pa pri uporabi stalne besedne zveze namesto dobesedne, npr. na str. 45: »Piši, pisatelj!« - »Nimam papirja …« - »Ne rabiš papirja! Piši me … v rit, 'pisatelj'!«, duhovito pa deluje tudi izraba lažnega prijatelja 'pucati', ki v slovenščini pogovorno pomeni 'čistiti', v srbohrvaščini pa 'streljati', v »pucaj z metlo« (Fišer, 7) – duhovitost lahko tudi tu boljše prepoznamo iz konteksta. Besede, ki jim avtor hoče dati poseben poudarek (to je seveda lažje uprizoriti, kot napisati), so v narekovajih (prim. str. 44: 'pisatelj', str. 59: 'tovariši' ipd.). Najdemo tudi mesto, kjer je prikazana nekakšna igra z jezikom, seveda v funkciji določitve osebe, ki jo izreče, kot nekoliko smešne, ne preveč pametne – Stanko (str. 43) namesto besede 'kontrarevolucija' uporabi 'kontrarevorucija'.<br /> <br /> Skozi jezikovno prizmo je (med drugim) prikazana tudi Ivanova vdanost času, ki mu pripada – kaže se v uporabi neslovenskih besed, npr. 'zadatki', 'nedostatki', 'dužnost', ki kot take pri Jelki vzbujajo neko posebno pozornost, pravi jim »funkcionarska latovščina« (Fišer, 11) in nič se nam ne zdi, da jo tudi odobrava.<br /> <br /> ==Interpretacija==<br /> Žanrska oznaka Prihodnje, odhodnje (drama je sestavljena iz 12 dejanj) je dana že v podnaslovu: komedija, melodrama , čeprav avtor meni, da bi se jo dalo brati tudi kot komedijo, je sam ne razume tako (podnaslov je torej nekoliko provokativen): »Jaz osebno tega ne vidim kot komedijo. Je igra, ki ima zelo veliko komičnih elementov, ni pa komedija. Če pa jo nekdo vidi predvsem kot komedijo … najbrž ne bom zelo blažen pri tem, reči pa, da je to narobe, pa najbrž tudi ne bi bilo prav.« (Korun, 2006/07: 66), Prihodnje, odhodnje je torej »med tragedijo in komedijo« (Gombač, 2006: 14). O tem, kako sta povezani tragedija in komedija, izvemo tudi iz dialoga v drami, obakrat skozi Precednikov govor: »/…/ veste, kakšna je razlika med komedijo in tragedijo?« /…/ »Razlika je ta, da se komedija dovolj zgodaj konča! Preden se začne ono drugo!« (Fišer, 31) »Če bi igrali igro naprej od tam, kjer se konča komedija, bi dobili takozvano tragedijo« (Fišer, 84). Kakšen je torej tak svet, v katerem je komedija le izsek iz njega, nikoli pa njegova celota, ali celo več, nikoli njegov konec? Torej je svet, o kakršnem govori Precednik v osnovi tragičen? Morda je to vojni čas, ki ne prinaša nobenega upanja in pušča za seboj katastrofalne posledice (uničene domove ipd.), za odpravo katerih je potreben velik angažma, veliko dela, »vse je treba spet« (Fišer, 72), Pavle se je vrnil (kot pravi Fišer) v »postkataklizmični čas, čas nastajanja novega sveta« (Korun, 2006/07: 62), »/…/ /i/n takoj po takšni veliki katastrofi je svet najbolj odprt, tako za dobro kot za slabo« (Figelj, 2006: 29). Morda pa zato odhaja spet dalje, iskat boljši svet in je on sam »prihodnji« in »odhodnji«, tako kot tovornjaki, ki naloženi (prihodnji) in raztovorjeni (odhodnji) vozijo skozi vas in »peljejo v prihodnji čas« (Fišer, 28). Pavle je kot tujec nekje vmes (M/medtem), starega okolja in časa, ki ga je poznal pred odhodom v tujino, ni več, ker se je vmes zgodila vojna in vse izbrisala, novega pa še ne pozna in mu le s težavo sledi, ali s Fišerjevimi besedami: »Gre za situacijo, ko nisi več tam, tukaj pa še ne.« (Figelj, 2006: 29) Pavletovo tujstvo v novem starem svetu je avtor v Prihodnje, odhodnje nakazal tudi s Pavletovo nepoučenostjo o tem, kako se odzdravi nekomu, ki reče »Smrt fašizmu«. Pavle (takih mest je v tekstu več) namreč nikoli ne odzdravi s »Svobodo narodu«, ampak vselej z neko svojo različico, »odgovoriti skoraj ne ve, kaj« (Fišer, 67) (z »dober večer«, /Fišer, 41/, »dober dan« /Fišer, 67/), situacija, ko ga hoče Stanko podučiti o tovrstnem pozdravljanju, je celo rahlo komična. V tekstu se enkrat samkrat zgodi, da Pavle skuša odzdraviti s »Svobodo narodu«, pa se mu še tokrat poskus ponesreči (»Fašizmu smrt – narodu …« /Fišer, 67/), pozneje samoreflektivno ugotavlja, da na tak lep dan spomladi ne more pozdravljati z besedno zvezo, ki vsebuje smrt; kot intelektualec se sprašuje tudi o pomenu izraza, ideologiji se ne prepusti avtomatično. Na koncu odide iz vasi, ker je »obupal, da bi lahko znova našel nekdanji … dom svojih besed« (Fišer, 96), kakor mu besede položi na jezik Jelka na koncu.<br /> <br /> Seveda je problemov, ki jih odpira Prihodnje, odhodnje, mnogo, naj poleg problema tujstva dodam še nekaj zame najbolj očitnih. S problemom tujstva je povezano tudi vprašanje ohranitve individualnosti (kar sem zgoraj že nekoliko nakazala) v času, ko se poudarja kolektivizem. Že po definiciji so nosilci poudarjanja indidualizma izobraženci in tudi v tem tekstu se nam to pokaže: v tem smislu najbolj izstopa prav lik Jelke, ki se Precedniku ves čas zoperstavlja (seveda ne brez aduta – pisma – v žepu) – in pri tem seveda tudi tvega, da jo primejo – in ne dopusti, da bi ji kdo narekoval njeno življenje, ona je »svetla nadgradnja vsakršnih ideologij« (Čuk, 2006). Individualističen (sicer ne tako kot Jelka) pa je tudi Pavle, kar se pokaže tudi skozi njegovo že prej omenjeno odzdravljanje. Nekoliko implicitno je izraženo tudi vprašanje o ohranitvi človeških vrednot v prehodnem času, ki si ga zastavlja župnik, vendar pa njegov govor ne izraža moraliziranja ali pretiranega tarnanja nad časom, pravzaprav je lik župnika predstavljen precej neshematično, kar se kaže skozi njegove besede: »Vera je res najpomembnejša stvar, ni pa edina. Za komuniste nisem bil in nisem, to drži, ampak jaz sem, recimo, imel tudi pod fašizmom verouk v slovenščini, medtem ko so nekateri zdajšnji pomembni 'tovariši' prepevali Giovinezzo.« (Fišer, 59).<br /> Naslednje vprašanje, ki nam ga zastavlja Prihodnje, odhodnje, je vprašanje obstoja umetnika v času, ki ga ne rabi (obnova domovine po vojni potrebuje predvsem fizične delavce za gradnjo; definicija dela v tistem času je omejena na fizično delo). Pavle se seveda skuša nekoliko prilagoditi (popravlja ograjo pri teti Malki in stricu Jožku) temu času in tudi sam prime za »delo«, pisanje namreč – kot Pavletu razlaga Stanko – ni delo (»Ne pisat! Delat! /Fišer, 44/), do pisatelja imajo vsi nekakšen čuden odnos , celo več: s pisanjem (ki pa je spet povezano z individualizmom) se človek lahko celo ogrozi, Tihi v šestem poglavju pravi: »/…/ pisanje /je/ nevarna reč. Bolj nevarna celo kot mitraljez. Ker mitraljez moraš najprej imet. In municijo. Pri besedah je pa tako, da je cev tvoja goflja, tvoja neumna betica pa redenik. In tako orožje ima vsak.« (Fišer, 47). Skozi te besede se nam razkriva tudi moč razuma, ki se ne more primerjati z nobeno drugo močjo.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje se pojavita dva pomembnejša motiva, oba sta povezana s tranzitom, na katerega Fišer opozori že na začetku drame . Prvi motiv so kamioni, ki prihajajo in odhajajo (zato so prihodnji in odhodnji) – najbrž tako kot Pavle. Didaskalije nas sproti opozarjajo na ropot teh tovornjakov, ki vozijo »v prihodnji čas« (Fišer, 28 in 32), čeprav nekaterim (Poldetu) obudijo spomine na vojno , so torej tudi nekakšen simbol gradnje, obnove porušene domovine, prav tako kot na hrup vlaka (drugi motiv), ki bi lahko pomenil povezavo s svetom preko meje, kamor je bilo prepovedano hoditi (preko si upata le Precednik in Ivan, ki pa je zaradi tega ujet). Oboje – hrup tovornjakov in hrup vlaka – je prisotno vselej v ozadju in deluje vselej nekoliko grozljivo (ob hrupu kamionov se sprašujemo, kakšen svet bo zgrajen iz materiala, ki ga vozijo – ali boboljši?), prav tako kot Stanetov smeh, ki se sliši kot »ratata«, oglašanje njegovega orožja, s katerim je streljal (?) ljudi. Hrup iz ozadja, ki pa ne vzbuja mračnih občutij, ampak prikazuje nekaj drugega – ujetost v vsakdanja opravila in Malkine pokopane sanje – pa je drdranje njenega šivalnega stroja.<br /> <br /> Ostane še vprašanje konca drame. V epilogu vidimo zaljubljenca Fanico in Ivana, kako v nekakšni kinodvorani gledata »film«, podnapisi v filmu pa so njune opazke, ki si jih izmenjujeta med gledanjem. Zagotovila, da se bo njuna nesojena ljubezenska zveza srečno razpletla, v tekstu ni, čeprav izvemo, da imata glave skupaj in da bo Ivan, ki si za Fanico nikoli ne vzame časa, opustil družbenopolitično delo, se z njo poročil in imel otroke. Fanica ve, koliko praznih obljub je že dobila od njega in na to ga opozori tudi tokrat, čeprav se zdi, da mu kljub temu verjame. Konec drame pa prinaša še nekaj: kako razumeti Jelkino trditev: »Močno se mi dozdeva, da komedija teče naprej, in potem veš, kaj sledi.«? Njeno dejanje, namreč da je Precednika razkrinkala, zaradi česar je bil premeščen, ji ne daje zadoščenja. Občutek zmage ob tem primerja z občutkom » /…/ odmikanja časa naprej, kot vlak, ki odhaja, ti pa stojiš na peronu in mahaš času, ki se oddaljuje od tebe čedalje manjši.« (Fišer, 93) Na tem mestu se nam odpira vprašanje moralnega ravnanja, Jelka pravi namreč, da je takšnih ljudi kot je Precednik še več in da so tudi hujši od njega, pa niso odkriti, kaj šele kaznovani. Ko Jelka Precednika obtoži, se tudi sam brani, češ da so takrat tako ravnali vsi (»Dopolavorista!« /…/ »To so bili vsi! Dobro veš, da je bilo obvezno!« /Fišer, 85/), posredno se nam odpira vprašanje moralnega delovanja med vojno – moralno je definirano drugače; dovoljeno je tisto, kar dela večina, pa če je to ubijanje, naj bo ubijanje (tako kot o streljanju /za užitek?/ v petem poglavju govori tudi Stanko, za katerega sicer bralec ne ve, ali naj ga jemlje povsem resno, vendar je možno, da govori resnico – kakor nam potrdijo tudi didaskalije, ki sledijo izgovorjenemu).<br /> <br /> ==Zaključek==<br /> Prihodnje, odhodnje je drama, ki – kot sem zgoraj že nakazala – odpira mnogo problemov, vsaj implicitno vse naštete (odvisno, kako jo beremo) in gotovo še veliko takih, ki so mojemu bralskemu obzorju pričakovanj ostali skriti. Mnogoplastna je tako na ravni dogajanja kot karakterizacije oseb (vsaj za glavne osebe velja, da so predstavljene zelo plastično, mnogoplastno, predvsem pa postopno, tako, da bralca tudi na tej ravni avtor drži v napetosti) in večpomenska kar se tiče razlage ideje. Seznam oseb na začetku ni redundanten, čeprav bi iz njegove obsežnosti, kar se tiče karakterizacije oseb, na prvi pogled lahko tako sklepali. Podatki o osebah iz seznama na začetku se smiselno dopolnjujejo s tistimi, ki nam jih razkrije branje teksta. Avtorjeva odločitev glede obširne karakterizacije oseb na začetku je verjetno spretna tehnična rešitev: ker je oseb toliko, bi jih najbrž na tako majhnem prostoru kot je eno dejanje, bilo težko natančno okarakterizirati (avtor pa jih je očitno želel tako natančno predstaviti) ne da bi dobili na kupu veliko podatkov o osebi, kar najbrž ne bi delovalo kot spontan dialog.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje najdemo nekaj ironičnih mest (tako je npr. mesto, kjer Drejče navdušen nad tehniko (verjetno nad kinoprojektorjem) pravi, da nam zdaj ni treba več boga, ker imamo »vsemogočno tehniko« /Fišer, 58/, takih mest je še več), ki so pri vsakem literarnem delu lahko le presežek. Dogajanje je skozi dramo dovolj dobro motivirano (posrečena motivacija je npr. Precednikovo streljanje – avtor nam že veliko prej v drami pripravi teren za izpeljavo tega dogodka – kar nekajkrat je omenjeno, da Precednik nosi s seboj opasano pištolo), sprašujemo pa se, kje je Jelka dobila obremenilni dokument zoper Precednika – tega nam tekst ne pojasni. <br /> <br /> In kaj lahko povemo o žanrski oznaki Prihodnje, odhodnje? Podnaslovljena je sicer kot komedija, vendar vemo, da žanrske oznake iz podnaslovov niso vselej smernica, na kakšen način brati delo. Tudi ta tekst je takšen. Zaradi veliko komičnih vložkov lahko (če beremo bolj površinsko) Prihodnje, odhodnje beremo kot komedijo, vendar pa menim, da to oznako s svojo kompleksnostjo, z odpiranjem vprašanj tujstva v domačem okolju, ohranitve individualnosti v novem času, vpliva časa na ljudi, duha kolektivizma, vprašanja pisateljevanja – sama taka vprašanja, ki so aktualna tudi danes – in verjetno še kakšno vsekakor presega. To ni le komedija, ampak komedija, ki se nadaljuje. Sodeč po Prihodnje, odhodnje vsaj slutimo lahko, da med koncem komedije in začetkom tragedije ni prazen prostor, ampak napolnjen z mnogimi kompleksnimi vprašanji.</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Prihodnje,_odhodnje&diff=16543 2007-05-18T17:04:01Z

<p>Manuela: /* Kronotop */</p> <hr /> <div>[[Kategorija:Drame|Prihodnje, odhodnje]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Prihodnje, odhodnje]]<br /> <br /> ;Avtor&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; [[Srečko Fišer]] <br /> ;Leto nastanka&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2003<br /> ;Žanr&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; Drama<br /> ;Krstna uprizoritev&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 2006 v [[SNG Nova Gorica]]<br /> <br /> ==Zgodba==<br /> Domov, na podeželje, se po desetih letih (leta 1948) z Londona vrne pisatelj Pavle Rojc. Doma naleti na ruševine: uničena sta šola in župnišče, pa tudi njegov dom, zato obišče svojo najbližjo sorodnico, teto Malko, ki mu ponudi dom.<br /> <br /> Bolj zagnani vaščani so vneti za nov družbeni red – socializem, vsepovsod se gradi, Drejče popravlja kinoprojektor, da bi v vasi lahko imeli kino, za oskrbo vojske se pobira pridelek ipd. Pavle se od tete Malke odpravi po vasi, da bi se razgledal. V gostilni naleti na Precednika, ki se do njega kot pisatelja vede zelo spoštljivo, Stanko, Precednikov pribočnik, ki ga imajo vsi za malo čudnega, pa mu pove naravnost, kar misli: za delo šteje fizično delo, pisateljevanje ni delo, še več: pisateljevati (misliti po svoje, biti individualist) je celo nevarno (podobno misel izreče tudi Tihi). Pavle se seznani tudi z učiteljico Jelko, s katero sta včasih skupaj hodila na učiteljišče. Jelka organizira nekakšno proslavo ob otvoritvi zadružnega doma in za kino zagretim mladincem, ki se pripravljajo zanjo, obljubi, da bodo morda posneli svoj film. A tu se vmeša Precednik, ki meni, da film ni nobena pridobitev, mladina naj se rajši ukvarja z gledališčem, na proslavi naj rajši zaigrajo kak skeč (in to komedijo), npr. o tem, kako sovražnik izgublja v boju z njimi. Moti ga tudi to, da Jelka vzgaja otroka (po njegovem mnenju Italijana), ki je vojna sirota, rajši naj ga pošlje v kak zavod ali pa še bolje – na italijansko stran –, da bo imela več časa za organizacijo igre za proslavo. Jelka se Precedniku ves čas zoperstavlja, tak nadzor pa ji je kaplja čez rob; razkrije Precednikove grehe (hrani njegovo prošnjo za sprejem med fašiste), s čimer se Precednik odzove z orožjem, a ga prestreže Drejče, tako da se vse dobro izteče. Precednik je zaradi dokumenta, ki ga bremeni, premeščen drugam, njegovo funkcijo prevzame Ivan, ki je povsem ujet v socialistična gesla. Pavle spozna, da je v novem starem okolju še vedno tujec, zato odhaja. V epilogu vidimo Ivana s svojo od njenih staršev prepovedano zaročenko Fanico v vaškem »kinu«, kako ji obljublja, da naj počaka še malo, pa bo opustil politiko, poročila se bosta in imela otroke.<br /> <br /> ==Kronotop==<br /> Tako čas kot prostor sta v obravnavani drami precej natančno določena. Informacijo o času dobi bralec že na samem začetku – v uvodnih didaskalijah je zapisano, da je dogajalni čas leto 1948 , teden ali dva spomladi. Na istem mestu dobimo tudi navodilo o tem, da med prizoroma pet in šest ter med prizoroma osem in devet preteče nekaj dni. <br /> Drug vir informacij o dogajalnem času dobimo med dramo sámo v dialogu, in sicer gre za informacijo o tem, da je pomlad. Seveda pa je pri vsakem poglavju čas še natančneje določen v obširnih didaskalijah takoj na začetku. <br /> Informacije o dogajalnem prostoru nam avtor sicer ne poda v uvodnih didaskalijah pred začetkom samega teksta, kot to stori pri času, vendar prostoru lahko dokaj natančno, z dvema izjemama, sledimo skozi didaskalije, ki uvajajo vsak začetek novega poglavja (1. prizor se dogaja v kmečki kuhinji pri teti Malki, 2. v »bivši« šoli, 3. v vaški gostilni, 4. pri teti Malki, 5. na poti iz gostilne, 6. nekje na prostem – v tem poglavju ne dobimo didaskalijskih napotkov o kraju, razberemo ga lahko iz dialoga, 7. pred šolo – tudi tu lahko kraj razberemo iz dialoga, 8. v improvizirani zaporniški celici, 9. pred hišo tete Malke in strica Jožka, 10. v razredu, 11. na trgu, 12. v nekakšni kinodvorani). Na prostor dogajanja (nekje na Primorskem) lahko sklepamo tudi iz nekaj narečnih izrazov (ki so tipični za primorsko narečje, razlikovalni od vseh drugih narečij, npr. 'flaškon', 'kartoline' ipd.), ki jih uporabljajo osebe, označene kot domačini. <br /> Delež didaskalij v Prihodnje, odhodnje je precej velik, kot lahko preberemo zgoraj, vsako dejanje uvajajo precej obširne didaskalije in skoraj vsak prizor – bolj ali manj obširne – tudi zaključujejo. Krajše didaskalije se pojavljajo tudi med samim dialogom (kot napotki za igralce), nekaj pa je tudi »samostojnejših«, takih, ki se od dialoga odcepijo in služijo kot napotek bralcu o tem, kako naj bere.<br /> <br /> ==Osebe==<br /> <br /> Podobno, kot je avtor dal bralcu natančne podatke o kronotopu, mu v Prihodnje, odhodnje daje natančne podatke tudi o osebah. Precej obširna karakterizacija oseb (ki zajame bistvo posamezne osebe), tako posredna kot neposredna, je dana že na samem začetku komedije (v njej so podana tudi razmerja med osebami), dopolnjuje pa jo karakterizacija oseb med dialogom (prav tako posredna in neposredna). Število oseb v Prihodnje, odhodnje je precej veliko, kar 25, vendar pa to toka dogajanja ne pretrga, zgodba je dokaj tekoča, saj v posameznem prizoru nastopata večidel le dve osebi, druge, če so, so obrobnega pomena za prizor.<br /> <br /> Ker so osebe podrobno predstavljene na začetku drame, bom v nadaljevanju predstavila le nekaj pomembnejših oseb v Prihodnje, odhodnje, pri čemer dodajam tudi njihovo karakterizacijo, ki se nam razkrije skozi celoten tekst (bodisi skozi stranski tekst, ali skozi dialog, tako, da sodbo o sebi oseba izreče sama, ali pa jo poda o njej kdo izmed drugih oseb) in je ne moremo razbrati na začetku iz seznama oseb.<br /> <br /> Prva, ki nam jo avtor predstavi, je teta Malka (Amalija), stara dobrih 50 let, drobna, suha, nosi očala (to izvemo tudi iz dialoga). Je tudi klepetava, bistra, dobrodušna (kar se nam pokaže tudi skozi tekst, saj Pavletu, ki je po vrnitvi iz Londona ostal brez domačije, ponudi dom). Iz začetnega opisa izvemo še, da je sicer šivilja (ki, kot se nam pokaže ob branju drame, ves čas le nekaj krpa in predeluje), a da je ta njen poklic sekundaren, saj je hodila v meščansko šolo, ki pa jo je zaradi obubožanja družine morala pustiti. Nekoliko ji je žal zamujenega življenja (zdaj se nam predstavlja kot preprosta ženska, pravi, da je zanjo Pavletovo pisanje preveč zahtevno, zanjo so večernice in pratika ) – nikoli se ni poročila –, vendar pa je kljub temu vedra, vitalna ženska (sama pravi, da se ne smemo ozirati na preteklost, na vojno, misliti je treba naprej /Fišer, 6/, tudi Pavle pravi o njej, da ji razmere niso vzele dobre volje /Fišer, 6/). Njen pogled na svet ni črno-bel, kar se nam razkrije iz pogovora s Faničino mamo Micko, ko jo nagovarja, naj da hčerki in Ivanu blagoslov (čeprav je on komunist, Faničina družina pa je zelo pobožna), saj vsi komunisti niso tudi nujno slabi.<br /> <br /> Teta Malka živi skupaj z bratom, stricem Jožkom, ki je nekaj let mlajši od nje, je medvedje postave, »zdrave kmečke pameti« (Fišer, 2) in precej molčeč. Skozi tekst se nam pokaže kot garač, ves čas le dela na njivi.<br /> <br /> K teti Malki in stricu Jožku pride po vrnitvi iz tujine živet njun 40-letni nečak (tudi podatek iz teksta) pisatelj , Pavle, skozi tekst izvemo, da se piše Rojc. Uvodni podatek o tem, da je med njim in domačim krajem, v katerega se je po desetih letih vrnil (kar izvemo tako iz začetnih didaskalij kot iz teksta samega), nastal nekakšen prepad, vrzel, nam potrjujejo podatki v tekstu samem, saj se nam razkrije, da se v tem svojem starem, a vendar novem okolju počuti tujca (kar nam avtor pokaže tudi na jezikovni ravni: Pavle na pozdrav »Smrt fašizmu« nikoli ne odgovori s »Svoboda narodu«, takega pozdrava pač ni vajen. Drugi znak za to, da ne sodi (več) povsem v svoj rojstni kraj, je ta, da Jelko, čeprav sta hodila skupaj na učiteljišče, na začetku vika.), tudi sam o sebi meni: »/…/ jaz sem res iz drugega sveta /…/« (Fišer, 96). Skozi dialoge izvemo del njegove preteklosti: bil je v zaporu in ko so ga izpustili, je odšel v Jugoslavijo, malo študiral, ker pa ga je vojna prehitela, je odšel v London. Župnik pravi o njem, da je »/…/ zanimiv človek, bistra glava in čuteča duša /…/« (Fišer, 58). <br /> <br /> Jelka je učiteljica, stara okrog 35 let, odločna (takšna se nam pokaže v odnosu do Precednika), predvojna komunistka, o njej po vasi govorijo, da lovi moške. Skozi tekst ne izvemo, učiteljica česa je, pokaže pa se, da najbrž vsega po malem, saj je edina učiteljica v od vojne poškodovani šoli in pouka ni, če ni nje. K sebi je vzela nekega otroka, ki je vojna sirota in ga, kljub prepričevanju župnika in Precednika nikakor noče dati od sebe. Sama o sebi pravi, da je »okorela antikristka« (Fišer, 59).<br /> <br /> 40-leten Franc Poženel je predsednik KLO -ja. Svojo funkcijo je dobil naključno; – informacijo o tem najdemo v uvodnih didaskalijah – pred imenom Precednik se ga je držalo italijansko ime Kozideto (Takozvani – skozi dialoge izvemo, da res ves čas uporablja besedo 'takozvani'), ko pa je za časa ustanavljanja nove oblasti prišla v vas neka delegacija, ki je želela, da vaščani izberejo predsednika, se je našel nek Ferdo, ki je rekel, da oni že imajo precednika. Tako je Kozideto postal Predsednik (vloga predsednika mu zelo ugaja). Ime Precednik je dobil po svoji lastnosti: skozi luknjo v zobovju zna »virtuozno precediti pljunek« (Fišer, 3).<br /> <br /> Pavletov bratranec v tretjem kolenu je Ivan, ki je, kot izvemo iz uvodnih didaskalij, star okrog 25 let in je vojna sirota. Ivan je žilave, ne visoke postave, zagnan, optimističen, tudi nekoliko naiven (kar skozi tekst pove o njem tudi Jelka) in ne prav bister. Ivan sam o sebi pravi, da ima le pet razredov osnovne šole in da je komunist (je tudi član komunistične partije, čeprav je pred vojno bil ministrant), drama nam razkrije da je tajnik KLO, ki ves čas govori nekakšna socialistična gesla (»novo družbo delamo« /Fišer, 36/, »zdaj je na vrsti izgradnja domovine« /37/, dosledno se pozdravlja s »Smrt fašizmu« – »Svobodo narodu«), zelo si želi, da bi se povzpel in na koncu postane celo predsednik. Ukaze nadrejenega Precednika izpolnjuje brez premisleka (k Pavletu, ki mu je celo v sorodu, gre vohunit samo zato, ker se zdi Pavle Precedniku sumljiv). Sicer pa teta Malka Ivana označi za dobrega fanta (Fišer, 78), Jelka pa o njem reče, da je poštenjak (Fišer, 95). Ivan ima 20-letno zaročenko Fanico.<br /> <br /> Poleg že omenjenih oseb nastopajo še Polde, Štefan in njegova žena Slavka, Dragec, Ančka, Drejče, Stanko, Tihi, Vodnik Jugoslovanske armade, Lazić, Spahija, Župnik, Faničina mama Micka, Silvana, Lučka, Rezka in Cvetko.<br /> <br /> ==Jezik==<br /> <br /> Glede jezika v Prihodnje, odhodnje lahko rečemo, da tako v dialogu kot v stranskem tekstu prevladuje uporaba knjižne zvrsti, ki pa se – na obeh mestih – meša s pogovornim jezikom in z narečnimi izrazi (zanimivo, da posamezne besede iz pogovornega jezika najdemo tudi v didaskalijah, prim. str. 55 /'potlej'/, str.73 /'šnofljat'/, str. 88 /'plac'/). Jezik v tej drami ni izrazito sredstvo razslojevanja oseb, čeprav pri nekaterih osebah res opazimo večji delež narečnih (primorskih) izrazov (narečno je tudi oblikoslovje – sklanjanje tipa Jožko – Jožkota), s čimer je avtor vsaj osebe, ki tak jezik govorijo, vsaj nekoliko bolj »lokaliziral«; oseba z večjim deležem uporabe narečnega jezika je npr. teta Malka (uporablja narečne besede kot 'kartoline', 'kompanija', 'pranono/-a' ipd.), ki sama o sebi tudi trdi, da je preprosta, spozna se le na šivanje in druga hišna in kmečka opravila. Tudi drugi »preprosti« domačini uporabljajo narečne besede, ker pa so seveda sorazmerne s količino govora, zato jih je manj (pri Ančki npr. 'flaškon', pri Tihem 'šnopc' ipd.). <br /> <br /> Vulgarno izrazje je omejeno na besedo 'kurbarija' (Fišer, 23) in stavek 'u kurac, u pičku materinu' (Fišer, 44), več ga nisem zasledila.<br /> <br /> V sicer slovenski tekst se vrivajo srbohrvaške besede – srbohrvaščino govorijo člani Jugoslovanske armade, ko zajamejo Ivana. Srbohrvaščina je predstavljena kot jezik vojske, kar je v tistem času tudi bila, tako da je tudi tokrat jezik sredstvo identifikacije.<br /> <br /> Lastnost Jožka – redkobesednost, na katero nas avtor opozori že na začetku v seznamu oseb – je v tekstu precej dobro prikazana: Jožko res govori malo in le bistvene reči, o njegovi redkobesednosti pa skozi dialog izvemo tudi eksplicitno v sodbi Malke »pravi bolj malo« (Fišer, 6).<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje je tudi nekaj duhovitih mest, ki pa jih, iztrgane iz konteksta težko pojasnim, zato navajam nekaj strani, na katerih se pojavljajo: npr. str. 22 – o naši nemoči v boju s sovražnikom zaradi majhnosti in pomanjkanja orožja, str. 23 ipd. Že na ravni izbire nadimka Poželenelu se kaže nekakšna besedna igra – Precednik (ki zna »virtuozno precediti pljunek« /Fišer, 3/). Besedna igra je uporabljena tudi pri poimenovanju pripadnikov Jugoslovanske armade, kot razloži teta Jelka, so to 'družeti' (ker so ves čas govorili »druže sem, druže tja, in tako …« /Fišer, 7/), ali pa pri uporabi stalne besedne zveze namesto dobesedne, npr. na str. 45: »Piši, pisatelj!« - »Nimam papirja …« - »Ne rabiš papirja! Piši me … v rit, 'pisatelj'!«, duhovito pa deluje tudi izraba lažnega prijatelja 'pucati', ki v slovenščini pogovorno pomeni 'čistiti', v srbohrvaščini pa 'streljati', v »pucaj z metlo« (Fišer, 7) – duhovitost lahko tudi tu boljše prepoznamo iz konteksta. Besede, ki jim avtor hoče dati poseben poudarek (to je seveda lažje uprizoriti, kot napisati), so v narekovajih (prim. str. 44: 'pisatelj', str. 59: 'tovariši' ipd.). Najdemo tudi mesto, kjer je prikazana nekakšna igra z jezikom, seveda v funkciji določitve osebe, ki jo izreče, kot nekoliko smešne, ne preveč pametne – Stanko (str. 43) namesto besede 'kontrarevolucija' uporabi 'kontrarevorucija'.<br /> <br /> Skozi jezikovno prizmo je (med drugim) prikazana tudi Ivanova vdanost času, ki mu pripada – kaže se v uporabi neslovenskih besed, npr. 'zadatki', 'nedostatki', 'dužnost', ki kot take pri Jelki vzbujajo neko posebno pozornost, pravi jim »funkcionarska latovščina« (Fišer, 11) in nič se nam ne zdi, da jo tudi odobrava.<br /> <br /> ==Interpretacija==<br /> Žanrska oznaka Prihodnje, odhodnje (drama je sestavljena iz 12 dejanj) je dana že v podnaslovu: komedija, melodrama , čeprav avtor meni, da bi se jo dalo brati tudi kot komedijo, je sam ne razume tako (podnaslov je torej nekoliko provokativen): »Jaz osebno tega ne vidim kot komedijo. Je igra, ki ima zelo veliko komičnih elementov, ni pa komedija. Če pa jo nekdo vidi predvsem kot komedijo … najbrž ne bom zelo blažen pri tem, reči pa, da je to narobe, pa najbrž tudi ne bi bilo prav.« (Korun, 2006/07: 66), Prihodnje, odhodnje je torej »med tragedijo in komedijo« (Gombač, 2006: 14). O tem, kako sta povezani tragedija in komedija, izvemo tudi iz dialoga v drami, obakrat skozi Precednikov govor: »/…/ veste, kakšna je razlika med komedijo in tragedijo?« /…/ »Razlika je ta, da se komedija dovolj zgodaj konča! Preden se začne ono drugo!« (Fišer, 31) »Če bi igrali igro naprej od tam, kjer se konča komedija, bi dobili takozvano tragedijo« (Fišer, 84). Kakšen je torej tak svet, v katerem je komedija le izsek iz njega, nikoli pa njegova celota, ali celo več, nikoli njegov konec? Torej je svet, o kakršnem govori Precednik v osnovi tragičen? Morda je to vojni čas, ki ne prinaša nobenega upanja in pušča za seboj katastrofalne posledice (uničene domove ipd.), za odpravo katerih je potreben velik angažma, veliko dela, »vse je treba spet« (Fišer, 72), Pavle se je vrnil (kot pravi Fišer) v »postkataklizmični čas, čas nastajanja novega sveta« (Korun, 2006/07: 62), »/…/ /i/n takoj po takšni veliki katastrofi je svet najbolj odprt, tako za dobro kot za slabo« (Figelj, 2006: 29). Morda pa zato odhaja spet dalje, iskat boljši svet in je on sam »prihodnji« in »odhodnji«, tako kot tovornjaki, ki naloženi (prihodnji) in raztovorjeni (odhodnji) vozijo skozi vas in »peljejo v prihodnji čas« (Fišer, 28). Pavle je kot tujec nekje vmes (M/medtem), starega okolja in časa, ki ga je poznal pred odhodom v tujino, ni več, ker se je vmes zgodila vojna in vse izbrisala, novega pa še ne pozna in mu le s težavo sledi, ali s Fišerjevimi besedami: »Gre za situacijo, ko nisi več tam, tukaj pa še ne.« (Figelj, 2006: 29) Pavletovo tujstvo v novem starem svetu je avtor v Prihodnje, odhodnje nakazal tudi s Pavletovo nepoučenostjo o tem, kako se odzdravi nekomu, ki reče »Smrt fašizmu«. Pavle (takih mest je v tekstu več) namreč nikoli ne odzdravi s »Svobodo narodu«, ampak vselej z neko svojo različico, »odgovoriti skoraj ne ve, kaj« (Fišer, 67) (z »dober večer«, /Fišer, 41/, »dober dan« /Fišer, 67/), situacija, ko ga hoče Stanko podučiti o tovrstnem pozdravljanju, je celo rahlo komična. V tekstu se enkrat samkrat zgodi, da Pavle skuša odzdraviti s »Svobodo narodu«, pa se mu še tokrat poskus ponesreči (»Fašizmu smrt – narodu …« /Fišer, 67/), pozneje samoreflektivno ugotavlja, da na tak lep dan spomladi ne more pozdravljati z besedno zvezo, ki vsebuje smrt; kot intelektualec se sprašuje tudi o pomenu izraza, ideologiji se ne prepusti avtomatično. Na koncu odide iz vasi, ker je »obupal, da bi lahko znova našel nekdanji … dom svojih besed« (Fišer, 96), kakor mu besede položi na jezik Jelka na koncu.<br /> <br /> Seveda je problemov, ki jih odpira Prihodnje, odhodnje, mnogo, naj poleg problema tujstva dodam še nekaj zame najbolj očitnih. S problemom tujstva je povezano tudi vprašanje ohranitve individualnosti (kar sem zgoraj že nekoliko nakazala) v času, ko se poudarja kolektivizem. Že po definiciji so nosilci poudarjanja indidualizma izobraženci in tudi v tem tekstu se nam to pokaže: v tem smislu najbolj izstopa prav lik Jelke, ki se Precedniku ves čas zoperstavlja (seveda ne brez aduta – pisma – v žepu) – in pri tem seveda tudi tvega, da jo primejo – in ne dopusti, da bi ji kdo narekoval njeno življenje, ona je »svetla nadgradnja vsakršnih ideologij« (Čuk, 2006). Individualističen (sicer ne tako kot Jelka) pa je tudi Pavle, kar se pokaže tudi skozi njegovo že prej omenjeno odzdravljanje. Nekoliko implicitno je izraženo tudi vprašanje o ohranitvi človeških vrednot v prehodnem času, ki si ga zastavlja župnik, vendar pa njegov govor ne izraža moraliziranja ali pretiranega tarnanja nad časom, pravzaprav je lik župnika predstavljen precej neshematično, kar se kaže skozi njegove besede: »Vera je res najpomembnejša stvar, ni pa edina. Za komuniste nisem bil in nisem, to drži, ampak jaz sem, recimo, imel tudi pod fašizmom verouk v slovenščini, medtem ko so nekateri zdajšnji pomembni 'tovariši' prepevali Giovinezzo.« (Fišer, 59).<br /> Naslednje vprašanje, ki nam ga zastavlja Prihodnje, odhodnje, je vprašanje obstoja umetnika v času, ki ga ne rabi (obnova domovine po vojni potrebuje predvsem fizične delavce za gradnjo; definicija dela v tistem času je omejena na fizično delo). Pavle se seveda skuša nekoliko prilagoditi (popravlja ograjo pri teti Malki in stricu Jožku) temu času in tudi sam prime za »delo«, pisanje namreč – kot Pavletu razlaga Stanko – ni delo (»Ne pisat! Delat! /Fišer, 44/), do pisatelja imajo vsi nekakšen čuden odnos , celo več: s pisanjem (ki pa je spet povezano z individualizmom) se človek lahko celo ogrozi, Tihi v šestem poglavju pravi: »/…/ pisanje /je/ nevarna reč. Bolj nevarna celo kot mitraljez. Ker mitraljez moraš najprej imet. In municijo. Pri besedah je pa tako, da je cev tvoja goflja, tvoja neumna betica pa redenik. In tako orožje ima vsak.« (Fišer, 47). Skozi te besede se nam razkriva tudi moč razuma, ki se ne more primerjati z nobeno drugo močjo.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje se pojavita dva pomembnejša motiva, oba sta povezana s tranzitom, na katerega Fišer opozori že na začetku drame . Prvi motiv so kamioni, ki prihajajo in odhajajo (zato so prihodnji in odhodnji) – najbrž tako kot Pavle. Didaskalije nas sproti opozarjajo na ropot teh tovornjakov, ki vozijo »v prihodnji čas« (Fišer, 28 in 32), čeprav nekaterim (Poldetu) obudijo spomine na vojno , so torej tudi nekakšen simbol gradnje, obnove porušene domovine, prav tako kot na hrup vlaka (drugi motiv), ki bi lahko pomenil povezavo s svetom preko meje, kamor je bilo prepovedano hoditi (preko si upata le Precednik in Ivan, ki pa je zaradi tega ujet). Oboje – hrup tovornjakov in hrup vlaka – je prisotno vselej v ozadju in deluje vselej nekoliko grozljivo (ob hrupu kamionov se sprašujemo, kakšen svet bo zgrajen iz materiala, ki ga vozijo – ali boboljši?), prav tako kot Stanetov smeh, ki se sliši kot »ratata«, oglašanje njegovega orožja, s katerim je streljal (?) ljudi. Hrup iz ozadja, ki pa ne vzbuja mračnih občutij, ampak prikazuje nekaj drugega – ujetost v vsakdanja opravila in Malkine pokopane sanje – pa je drdranje njenega šivalnega stroja.<br /> <br /> Ostane še vprašanje konca drame. V epilogu vidimo zaljubljenca Fanico in Ivana, kako v nekakšni kinodvorani gledata »film«, podnapisi v filmu pa so njune opazke, ki si jih izmenjujeta med gledanjem. Zagotovila, da se bo njuna nesojena ljubezenska zveza srečno razpletla, v tekstu ni, čeprav izvemo, da imata glave skupaj in da bo Ivan, ki si za Fanico nikoli ne vzame časa, opustil družbenopolitično delo, se z njo poročil in imel otroke. Fanica ve, koliko praznih obljub je že dobila od njega in na to ga opozori tudi tokrat, čeprav se zdi, da mu kljub temu verjame. Konec drame pa prinaša še nekaj: kako razumeti Jelkino trditev: »Močno se mi dozdeva, da komedija teče naprej, in potem veš, kaj sledi.«? Njeno dejanje, namreč da je Precednika razkrinkala, zaradi česar je bil premeščen, ji ne daje zadoščenja. Občutek zmage ob tem primerja z občutkom » /…/ odmikanja časa naprej, kot vlak, ki odhaja, ti pa stojiš na peronu in mahaš času, ki se oddaljuje od tebe čedalje manjši.« (Fišer, 93) Na tem mestu se nam odpira vprašanje moralnega ravnanja, Jelka pravi namreč, da je takšnih ljudi kot je Precednik še več in da so tudi hujši od njega, pa niso odkriti, kaj šele kaznovani. Ko Jelka Precednika obtoži, se tudi sam brani, češ da so takrat tako ravnali vsi (»Dopolavorista!« /…/ »To so bili vsi! Dobro veš, da je bilo obvezno!« /Fišer, 85/), posredno se nam odpira vprašanje moralnega delovanja med vojno – moralno je definirano drugače; dovoljeno je tisto, kar dela večina, pa če je to ubijanje, naj bo ubijanje (tako kot o streljanju /za užitek?/ v petem poglavju govori tudi Stanko, za katerega sicer bralec ne ve, ali naj ga jemlje povsem resno, vendar je možno, da govori resnico – kakor nam potrdijo tudi didaskalije, ki sledijo izgovorjenemu).<br /> <br /> ==Zaključek==<br /> Prihodnje, odhodnje je drama, ki – kot sem zgoraj že nakazala – odpira mnogo problemov, vsaj implicitno vse naštete (odvisno, kako jo beremo) in gotovo še veliko takih, ki so mojemu bralskemu obzorju pričakovanj ostali skriti. Mnogoplastna je tako na ravni dogajanja kot karakterizacije oseb (vsaj za glavne osebe velja, da so predstavljene zelo plastično, mnogoplastno, predvsem pa postopno, tako, da bralca tudi na tej ravni avtor drži v napetosti) in večpomenska kar se tiče razlage ideje. Seznam oseb na začetku ni redundanten, čeprav bi iz njegove obsežnosti, kar se tiče karakterizacije oseb, na prvi pogled lahko tako sklepali. Podatki o osebah iz seznama na začetku se smiselno dopolnjujejo s tistimi, ki nam jih razkrije branje teksta. Avtorjeva odločitev glede obširne karakterizacije oseb na začetku je verjetno spretna tehnična rešitev: ker je oseb toliko, bi jih najbrž na tako majhnem prostoru kot je eno dejanje, bilo težko natančno okarakterizirati (avtor pa jih je očitno želel tako natančno predstaviti) ne da bi dobili na kupu veliko podatkov o osebi, kar najbrž ne bi delovalo kot spontan dialog.<br /> <br /> V Prihodnje, odhodnje najdemo nekaj ironičnih mest (tako je npr. mesto, kjer Drejče navdušen nad tehniko (verjetno nad kinoprojektorjem) pravi, da nam zdaj ni treba več boga, ker imamo »vsemogočno tehniko« /Fišer, 58/, takih mest je še več), ki so pri vsakem literarnem delu lahko le presežek. Dogajanje je skozi dramo dovolj dobro motivirano (posrečena motivacija je npr. Precednikovo streljanje – avtor nam že veliko prej v drami pripravi teren za izpeljavo tega dogodka – kar nekajkrat je omenjeno, da Precednik nosi s seboj opasano pištolo), sprašujemo pa se, kje je Jelka dobila obremenilni dokument zoper Precednika – tega nam tekst ne pojasni. <br /> <br /> In kaj lahko povemo o žanrski oznaki Prihodnje, odhodnje? Podnaslovljena je sicer kot komedija, vendar vemo, da žanrske oznake iz podnaslovov niso vselej smernica, na kakšen način brati delo. Tudi ta tekst je takšen. Zaradi veliko komičnih vložkov lahko (če beremo bolj površinsko) Prihodnje, odhodnje beremo kot komedijo, vendar pa menim, da to oznako s svojo kompleksnostjo, z odpiranjem vprašanj tujstva v domačem okolju, ohranitve individualnosti v novem času, vpliva časa na ljudi, duha kolektivizma, vprašanja pisateljevanja – sama taka vprašanja, ki so aktualna tudi danes – in verjetno še kakšno vsekakor presega. To ni le komedija, ampak komedija, ki se nadaljuje. Sodeč po Prihodnje, odhodnje vsaj slutimo lahko, da med koncem komedije in začetkom tragedije ni prazen prostor, ampak napolnjen z mnogimi kompleksnimi vprašanji.</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Vonj_poljskega_zajca_ali_ve%C4%8Der_v_%C5%BEivljenju_Borisa_Lisjaka&diff=16573 2007-05-18T17:00:05Z

<p>Manuela: </p> <hr /> <div>[[Kategorija:Drame|Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka]]<br /> <br /> ;Avtor&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; [[Srečko Fišer]] <br /> ;Leto nastanka&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 1994<br /> ;Žanr&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; Drama<br /> ;Krstna uprizoritev&lt;nowiki&gt;:&lt;/nowiki&gt; 1995 v [[PDG Nova Gorica]]<br /> <br /> <br /> ==Zgodba==<br /> Večina oseb v tej drami nosi živalska imena (Lisjak, Jež, Petelin, Medved, Košuta, Črv, Rak, …). Protagonist Boris Lisjak se pripravlja na zmenek z Gospodično Cvetko. Na poti do lokala, v katerem je se sestaneta, povozi Ježa. Ko pa njegova gospodična končno pride, vidi, da mu ona sploh ni podobna. Cvetka vidi ves smisel življenja le v zabavi (»ples je edini način, da preživim« in: »Nobenega življenja zame ni na svetu tem, če najmanj vsak drug dan v disko klub ne grem«), Boris Lisjak pa je drugačen. Na koncu drame Boris podari Cvetki parfum, »hit zadnjega poletja«, Vonj poljskega zajca. Gospodična Cvetka je zelo razočarana. Borisu Lisjaku zazvoni mobitel, ki se raztrešči in iz njega buhnejo številne prikazni. Drama se konča tako, kot se je začela – Boris Lisjak se po mobitelu pogovarja z mamo.</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Sre%C4%8Dko_Fi%C5%A1er&diff=12629 2007-05-18T16:57:13Z

<p>Manuela: /* Značilnosti Fišerjevega opusa */</p> <hr /> <div>[[Kategorija:Ustvarjalci|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Avtorji|Fišer, Srečko]]<br /> [[Priimek ime:=Fišer, Srečko| ]]<br /> <br /> &lt;div style=&quot;float: right&quot;&gt;[[Slika:fiser1.jpg|Srečko Fišer. |thumb|Srečko Fišer. Foto: Atelje Pavšič - Zavadlav]]&lt;/div&gt;<br /> <br /> ==Življenjepis==<br /> Srečko Fišer se je rodil 15. 6. 1953 v Ajdovščini, maturiral je na novogoriški gimnaziji, leta 1977 pa je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenskega jezika in književnosti. Od leta 1977 do 1979 je bil lektor za slovenski jezik na univerzi v Nottinghamu v Veliki Britaniji, od leta 1981 je gledališki lektor in pri marsikateri predstavi tudi neavtorizirani dramaturški sodelavec v ''[[Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica]]'' (prej Primorsko dramsko gledališče), kjer je bil v sezoni 1989/90 tudi umetniški vodja. Njegova poglavitna dejavnost je prevajanje, prevaja angleško-ameriško in italijansko literaturo (prevaja pa tudi iz francoščine), piše pa tudi literarne kritike, eseje in študije h knjižnim izdajam svojih prevodov. <br /> <br /> ==Prevajalsko delo==<br /> Prevodi dram<br /> *''[[Ettore Petrolini: Chicchignola]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Šest oseb išče avtorja]]'', 1984, 2001<br /> *''[[Pier Paolo Pasolini: Orgija]]'', 1985<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Velika magija]]'', Gledališki list, 2001/02<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Božič pri Cupiellovih]]''<br /> *''[[John Webster: Vojvodinja Malfijska]]'', 1987<br /> *''[[Alan Ayckbourn: Razglašeni zbor]]'', 1989<br /> *''[[Carlo Goldoni: Pahljača]]''<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Lubjezen, uojska, lakota]]'', skupaj z I. Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Luigi Pirandello: Henrik IV.]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Kot me ti hočeš]]''<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Ni bila peta, bila je deveta]]''<br /> *''[[Howard Barker: Ljubezen dobrega moža]]'', 1994<br /> *''[[Eugène Ionesco: Plešasta pevka]]''<br /> *''[[Eugène Ionesco: Delirij v dvoje]]''<br /> *''[[Sam Shepard: Misel lažnivka ]]'', 1995<br /> *''[[Jim Cartwright: Dva]]'', 1997<br /> *''[[Pierre de Marivaux: Disput]]'', 1996<br /> *''[[Peter Barnes: Ni tako slabo kot zgleda]]''<br /> *''[[Samuel Beckett: Konec igre]]'', 1998<br /> *''[[Neil Simon: Jetnik Druge avenije]]'', 1998<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Muhca]]'', skupaj z Iztokom Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Sluga dveh gospodarjev]]'', 1999<br /> *''[[David Ives: Zadet pravi čas]]'', 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Beneška dvojčka]]'', 2003<br /> *''[[Ken Ludwig: Ti nori tenorji]]''<br /> *''[[Carlo Gozzi: Zeleni ptiček]]'', 2004<br /> *''[[Christopher Marlowe: Edward Drugi]]'', 1997<br /> *''[[Oscar Wilde: Saloma]]'', 2006<br /> *''[[Arturo Annecchino: Alica]]'', 2005<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Monologi]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Seminčè]]''<br /> <br /> Prevodi proze<br /> <br /> *''[[Henry James: Obrat vijaka]]'', 1982<br /> *''[[Umberto Eco: Ime rože]]'', 1984, 1985, 1999, 2004, 2006<br /> *''[[Virginia Woolf: Valovi]]'', 1986<br /> *''[[Italo Svevo: Kratko sentimentalno potovanje]]'', 1988<br /> *''[[Italo Calvino: Nevidna mesta]]''<br /> *''[[Italo Calvino: Grad prekrižanih usod]]'', 1990<br /> *''[[Elsa Morante: Aracoeli]]'', 1993<br /> *''[[Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva]]'', 1995<br /> *''[[William Faulkner: V smrtni uri]]'', 1996<br /> *Antologija ''[[Odgrnjena tančica]]'': iz angleške kratke proze (XIX. stoletja) s &quot;fantastično&quot; tematiko, 2000<br /> *''[[Giovanni Verga: Rdečelasec Hudadlaka]]'', izbrane novele, skupaj z Nikom Koširjem in Nikom Kuretom, 1983<br /> <br /> Prevodi poezije<br /> <br /> *''[[William Shakespeare: Soneti]]'', 2005<br /> *izbor poezije Torquata Tassa z naslovom ''[[Ljubezen je duša sveta]]'', 2004<br /> <br /> Prevodi esejistike<br /> <br /> *''[[Arnaldo Momigliano: Razprave iz historiografije II.]]'', prva knjiga skupaj s prevajalcema Ervinom Hladnikom Milharčičem in Jožetom Vogrincem, druga knjiga samostojen prevod, 1988<br /> *''[[Eugenio Garin: Spisi o humanizmu in renesansi]]'', 1993<br /> *''[[Giovanni Levi: Nematerialna dediščina: življenjska pot piemontskega eksorcista iz XVII. stoletja]]'', 1995<br /> <br /> ==Naslovi dram==<br /> *''[[Lucija in Ambrozij]]''. Libreto za »enodejansko pravljično operico« (po noveli Zasuk Marka Švabića), 1989<br /> *''[[Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka]]''. Mladinska basen, 1994<br /> *''[[Tistega lepega dne]]''. Odrska priredba scenarija Pesem in pevci ter novele Tistega lepega dne Cirila Kosmača, 1988<br /> *''[[Prihodnje, odhodnje]]''. Komedija, melodrama, 2003<br /> *''[[Kraljica Margot]]''. Odrska priredba romana Alexandra Dumasa ter filmskega scenarija Danièle Thompson in Patricea Chéreauja, 1988<br /> *''[[Medtem]]''. Po motivih romana Premirje Prima Levija, 2004<br /> <br /> ==Galerija==<br /> &lt;gallery&gt;<br /> Slika:prihodnje fiser.jpg|<br /> Slika:medtem fiser.jpg|<br /> Slika:Prihodnje.jpg|<br /> Slika:Medtem.jpg|<br /> Slika:Medtemm.jpg|<br /> <br /> &lt;/gallery&gt;<br /> <br /> <br /> &lt;div style=&quot;text-align: right;&quot;&gt;[[#top|na vrh]]&lt;/div&gt;<br /> ===Celotna besedila===<br /> *{{Doc|MEDTEM.pdf|Medtem ©}}<br /> *{{Doc|PRIHODNJE.pdf|Prihodnje, odhodnje ©}}<br /> *{{Doc|LISJAK.pdf|Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka ©}}<br /> <br /> ==Nagrade==<br /> <br /> Za prevajalsko delo<br /> <br /> *1997 ''[[Sovretova nagrada]]'' za prevod romana V smrtni uri in prevod romana Ostanki dneva<br /> *2001 ''[[Bevkova nagrada]]'' za prevajalske dosežke<br /> <br /> Za dramsko ustvarjanje<br /> <br /> *2005 ''[[nagrada Dominika Smoleta]]'' za dramsko besedilo na ''[[Borštnikovem srečanju]]'' za dramo Medtem<br /> *2004 nominacija za ''[[Grumovo nagrado]]'' za dramo Prihodnje, odhodnje<br /> <br /> ==Značilnosti Fišerjevega opusa==<br /> Srečko Fišer se v svojih dramskih tekstih ukvarja z vprašanji vpliva časa/dogodkov (npr. muk koncentracijskega taborišča in nošenja bremena spomina nanj; človek, ki je preživel take nečloveške razmere, nosi s seboj vselej neko breme – »mental baggage« /Pezdir, 2004/, »strašna unutranja šuma« –, ki na videz svobodni svet po preživetem s svojo težo in nezmožnostjo, da bi ga človek odložil, zasužnjuje) na ljudi, vprašanju znajdevanja človeka v novem času, ki ni več stari čas (ker ga je pokopala svetovna kataklizma) in tudi še ne novi, ker ga je treba šele ustvariti (občutek, ki preveva človeka, ki se znajde v takem svetu, je občutek brezdomstva, »izgubljenosti v 'medsvetju'« /Gombač, 2004: 16/; »/B/rezdomstvo je temelj današnjega človeka /…/«, »vsi mi /smo/ brezdomci« /Gombač, 2004: 16/), vpliva ideologije na posameznika in ohranitev posameznikovega bistva v obdobju kolektivizma, po vojni, ko so vsi ljudje za eno – za obnovo porušenega sveta (o tem govori drama Prihodnje, odhodnje). Skozi Fišerjevo dramatiko se nam razkrivajo tudi vprašanja človeške vesti ob nečloveškem ravnanju s sočlovekom (vojaki v taboriščih) in vprašanja sveta, ki sreče ne pozna več, nanjo ohranja le spomin (če imamo spomin na srečen svet, je torej možno, da je kdaj tak svet res obstajal, kot nam pravi Grk v Medtem). Današnji »časi so hudi in svet je surov; / za šibke je v njem obstoj negotov« (pravi Jakob Jež v basni Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka); stvari ljudi poneumljajo do te mere, da se briše meja med tipično človeškim, tipično živalskim in tipično predmetnim. Današnji človek je ujet v banalnosti, ker je izgubil srečo, jo nadomešča s stvarmi (mobiteli in beemveji) in zabavami brez vsebine, a je nadomestiti ne more.<br /> <br /> ==Viri in literatura==<br /> *Tadeja Zupan Arsov: Srečko Fišer: Malo vitalizma ne škodi temu narodu; Delo, 10. 6. 2002 (književni listi). Str. 5.<br /> *Marij Čuk: Prijetno gledljiva uprizoritev novitete Prihodnje, odhodnje; Primorski dnevnik, 29. 12. 2006. Str. 12.<br /> *Klavdija Figelj: Gre za nostalgijo po utopiji; Primorske novice, 22. 12. 2006. Str. 29.<br /> *Srečko Fišer: Medtem. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2.<br /> *Srečko Fišer: Prihodnje, odhodnje. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3.<br /> *Srečko Fišer: Izvirno in neizvirno, dramatizacija in drama. Literatura, letn. 18, št. 175/6 (2006). Str. 144–152.<br /> *Anja Golob: Tovornjaki v svetlo bodočnost; Večer, 6. 1. 2007.<br /> *Andraž Gombač: Roke, ki nemo kujejo; Primorske novice, 27. 12. 2006. Str. 14.<br /> *Andraž Gombač: Svet živi od pozabljanja; Primorske novice, 19. 11. 2004. Str. 16.<br /> *Diana Koloini: Uprizoritev nemogočega; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 57–61.<br /> *Diana Koloini: Poslušati; Primorska srečanja, 19, št. 170/171 (1995). Str. 502–7.<br /> *Barbara Korun: Predstava je tudi krhka stvar; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3. Str. 61–66. <br /> *Martina Mrhar: Dialekt ni le ornament; Gledališki list SNG Nova Gorica, letn. 46, št. 1. Str. 6–11.<br /> *Slavko Pezdir: Scenes from the middleworld; Delo, 27. 9. 2004.<br /> *Špela Virant: In hoc signo vinces; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 53–56.<br /> *Ciril Zlobec: Univerzalnost Levijeve osebne izkušnje; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 5, št. 2. Str. 50–53.<br /> *Drago Bajt: Slovenski kdo je kdo. Ljubljana: Nova revija, 1999.<br /> *Elektronska pošta Srečka Fišerja.<br /> <br /> [[spol:=M| ]] <br /> [[rojstni dan:=15. junij| ]] <br /> [[leto rojstva:=1953| ]] <br /> [[kraj rojstva:=Ajdovščina| ]] <br /> [[študij::Filozofska fakulteta| ]] <br /> <br /> ==Bibliografija==<br /> ==Zunanje povezave==</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Sre%C4%8Dko_Fi%C5%A1er&diff=12628 2007-05-17T17:43:31Z

<p>Manuela: </p> <hr /> <div>[[Kategorija:Ustvarjalci|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Avtorji|Fišer, Srečko]]<br /> [[Priimek ime:=Fišer, Srečko| ]]<br /> <br /> &lt;div style=&quot;float: right&quot;&gt;[[Slika:fiser1.jpg|Srečko Fišer. |thumb|Srečko Fišer. Foto: Atelje Pavšič - Zavadlav]]&lt;/div&gt;<br /> <br /> ==Življenjepis==<br /> Srečko Fišer se je rodil 15. 6. 1953 v Ajdovščini, maturiral je na novogoriški gimnaziji, leta 1977 pa je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenskega jezika in književnosti. Od leta 1977 do 1979 je bil lektor za slovenski jezik na univerzi v Nottinghamu v Veliki Britaniji, od leta 1981 je gledališki lektor in pri marsikateri predstavi tudi neavtorizirani dramaturški sodelavec v ''[[Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica]]'' (prej Primorsko dramsko gledališče), kjer je bil v sezoni 1989/90 tudi umetniški vodja. Njegova poglavitna dejavnost je prevajanje, prevaja angleško-ameriško in italijansko literaturo (prevaja pa tudi iz francoščine), piše pa tudi literarne kritike, eseje in študije h knjižnim izdajam svojih prevodov. <br /> <br /> ==Prevajalsko delo==<br /> Prevodi dram<br /> *''[[Ettore Petrolini: Chicchignola]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Šest oseb išče avtorja]]'', 1984, 2001<br /> *''[[Pier Paolo Pasolini: Orgija]]'', 1985<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Velika magija]]'', Gledališki list, 2001/02<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Božič pri Cupiellovih]]''<br /> *''[[John Webster: Vojvodinja Malfijska]]'', 1987<br /> *''[[Alan Ayckbourn: Razglašeni zbor]]'', 1989<br /> *''[[Carlo Goldoni: Pahljača]]''<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Lubjezen, uojska, lakota]]'', skupaj z I. Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Luigi Pirandello: Henrik IV.]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Kot me ti hočeš]]''<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Ni bila peta, bila je deveta]]''<br /> *''[[Howard Barker: Ljubezen dobrega moža]]'', 1994<br /> *''[[Eugène Ionesco: Plešasta pevka]]''<br /> *''[[Eugène Ionesco: Delirij v dvoje]]''<br /> *''[[Sam Shepard: Misel lažnivka ]]'', 1995<br /> *''[[Jim Cartwright: Dva]]'', 1997<br /> *''[[Pierre de Marivaux: Disput]]'', 1996<br /> *''[[Peter Barnes: Ni tako slabo kot zgleda]]''<br /> *''[[Samuel Beckett: Konec igre]]'', 1998<br /> *''[[Neil Simon: Jetnik Druge avenije]]'', 1998<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Muhca]]'', skupaj z Iztokom Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Sluga dveh gospodarjev]]'', 1999<br /> *''[[David Ives: Zadet pravi čas]]'', 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Beneška dvojčka]]'', 2003<br /> *''[[Ken Ludwig: Ti nori tenorji]]''<br /> *''[[Carlo Gozzi: Zeleni ptiček]]'', 2004<br /> *''[[Christopher Marlowe: Edward Drugi]]'', 1997<br /> *''[[Oscar Wilde: Saloma]]'', 2006<br /> *''[[Arturo Annecchino: Alica]]'', 2005<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Monologi]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Seminčè]]''<br /> <br /> Prevodi proze<br /> <br /> *''[[Henry James: Obrat vijaka]]'', 1982<br /> *''[[Umberto Eco: Ime rože]]'', 1984, 1985, 1999, 2004, 2006<br /> *''[[Virginia Woolf: Valovi]]'', 1986<br /> *''[[Italo Svevo: Kratko sentimentalno potovanje]]'', 1988<br /> *''[[Italo Calvino: Nevidna mesta]]''<br /> *''[[Italo Calvino: Grad prekrižanih usod]]'', 1990<br /> *''[[Elsa Morante: Aracoeli]]'', 1993<br /> *''[[Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva]]'', 1995<br /> *''[[William Faulkner: V smrtni uri]]'', 1996<br /> *Antologija ''[[Odgrnjena tančica]]'': iz angleške kratke proze (XIX. stoletja) s &quot;fantastično&quot; tematiko, 2000<br /> *''[[Giovanni Verga: Rdečelasec Hudadlaka]]'', izbrane novele, skupaj z Nikom Koširjem in Nikom Kuretom, 1983<br /> <br /> Prevodi poezije<br /> <br /> *''[[William Shakespeare: Soneti]]'', 2005<br /> *izbor poezije Torquata Tassa z naslovom ''[[Ljubezen je duša sveta]]'', 2004<br /> <br /> Prevodi esejistike<br /> <br /> *''[[Arnaldo Momigliano: Razprave iz historiografije II.]]'', prva knjiga skupaj s prevajalcema Ervinom Hladnikom Milharčičem in Jožetom Vogrincem, druga knjiga samostojen prevod, 1988<br /> *''[[Eugenio Garin: Spisi o humanizmu in renesansi]]'', 1993<br /> *''[[Giovanni Levi: Nematerialna dediščina: življenjska pot piemontskega eksorcista iz XVII. stoletja]]'', 1995<br /> <br /> ==Naslovi dram==<br /> *''[[Lucija in Ambrozij]]''. Libreto za »enodejansko pravljično operico« (po noveli Zasuk Marka Švabića), 1989<br /> *''[[Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka]]''. Mladinska basen, 1994<br /> *''[[Tistega lepega dne]]''. Odrska priredba scenarija Pesem in pevci ter novele Tistega lepega dne Cirila Kosmača, 1988<br /> *''[[Prihodnje, odhodnje]]''. Komedija, melodrama, 2003<br /> *''[[Kraljica Margot]]''. Odrska priredba romana Alexandra Dumasa ter filmskega scenarija Danièle Thompson in Patricea Chéreauja, 1988<br /> *''[[Medtem]]''. Po motivih romana Premirje Prima Levija, 2004<br /> <br /> ==Galerija==<br /> &lt;gallery&gt;<br /> Slika:prihodnje fiser.jpg|<br /> Slika:medtem fiser.jpg|<br /> Slika:Prihodnje.jpg|<br /> Slika:Medtem.jpg|<br /> Slika:Medtemm.jpg|<br /> <br /> &lt;/gallery&gt;<br /> <br /> <br /> &lt;div style=&quot;text-align: right;&quot;&gt;[[#top|na vrh]]&lt;/div&gt;<br /> ===Celotna besedila===<br /> *{{Doc|MEDTEM.pdf|Medtem ©}}<br /> *{{Doc|PRIHODNJE.pdf|Prihodnje, odhodnje ©}}<br /> *{{Doc|LISJAK.pdf|Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka ©}}<br /> <br /> ==Nagrade==<br /> <br /> Za prevajalsko delo<br /> <br /> *1997 ''[[Sovretova nagrada]]'' za prevod romana V smrtni uri in prevod romana Ostanki dneva<br /> *2001 ''[[Bevkova nagrada]]'' za prevajalske dosežke<br /> <br /> Za dramsko ustvarjanje<br /> <br /> *2005 ''[[nagrada Dominika Smoleta]]'' za dramsko besedilo na ''[[Borštnikovem srečanju]]'' za dramo Medtem<br /> *2004 nominacija za ''[[Grumovo nagrado]]'' za dramo Prihodnje, odhodnje<br /> <br /> ==Značilnosti Fišerjevega opusa==<br /> Srečko Fišer se v svojih dramskih tekstih ukvarja z vprašanji vpliva časa/dogodkov (npr. muk koncentracijskega taborišča in nošenja bremena spomina nanj; človek, ki je preživel take nečloveške razmere, nosi s seboj vselej neko breme – »mental baggage« /Pezdir, 2004/, »strašna unutranja šuma« /Fišer, 60/ –, ki na videz svobodni svet po preživetem s svojo težo in nezmožnostjo, da bi ga človek odložil, zasužnjuje) na ljudi, vprašanju znajdevanja človeka v novem času, ki ni več stari čas (ker ga je pokopala svetovna kataklizma) in tudi še ne novi, ker ga je treba šele ustvariti (občutek, ki preveva človeka, ki se znajde v takem svetu, je občutek brezdomstva, »izgubljenosti v 'medsvetju'« /Gombač, 2004: 16/; »/B/rezdomstvo je temelj današnjega človeka /…/«, »vsi mi /smo/ brezdomci« /Gombač, 2004: 16/), vpliva ideologije na posameznika in ohranitev posameznikovega bistva v obdobju kolektivizma, po vojni, ko so vsi ljudje za eno – za obnovo porušenega sveta (o tem govori drama Prihodnje, odhodnje). Skozi Fišerjevo dramatiko se nam razkrivajo tudi vprašanja človeške vesti ob nečloveškem ravnanju s sočlovekom (vojaki v taboriščih) in vprašanja sveta, ki sreče ne pozna več, nanjo ohranja le spomin (če imamo spomin na srečen svet, je torej možno, da je kdaj tak svet res obstajal, kot nam pravi Grk v Medtem). Današnji »časi so hudi in svet je surov; / za šibke je v njem obstoj negotov« (pravi Jakob Jež v basni Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka /Fišer, 6/); stvari ljudi poneumljajo do te mere, da se briše meja med tipično človeškim, tipično živalskim in tipično predmetnim. Današnji človek je ujet v banalnosti, ker je izgubil srečo, jo nadomešča s stvarmi (mobiteli in beemveji) in zabavami brez vsebine, a je nadomestiti ne more.<br /> <br /> ==Viri in literatura==<br /> *Tadeja Zupan Arsov: Srečko Fišer: Malo vitalizma ne škodi temu narodu; Delo, 10. 6. 2002 (književni listi). Str. 5.<br /> *Marij Čuk: Prijetno gledljiva uprizoritev novitete Prihodnje, odhodnje; Primorski dnevnik, 29. 12. 2006. Str. 12.<br /> *Klavdija Figelj: Gre za nostalgijo po utopiji; Primorske novice, 22. 12. 2006. Str. 29.<br /> *Srečko Fišer: Medtem. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2.<br /> *Srečko Fišer: Prihodnje, odhodnje. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3.<br /> *Srečko Fišer: Izvirno in neizvirno, dramatizacija in drama. Literatura, letn. 18, št. 175/6 (2006). Str. 144–152.<br /> *Anja Golob: Tovornjaki v svetlo bodočnost; Večer, 6. 1. 2007.<br /> *Andraž Gombač: Roke, ki nemo kujejo; Primorske novice, 27. 12. 2006. Str. 14.<br /> *Andraž Gombač: Svet živi od pozabljanja; Primorske novice, 19. 11. 2004. Str. 16.<br /> *Diana Koloini: Uprizoritev nemogočega; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 57–61.<br /> *Diana Koloini: Poslušati; Primorska srečanja, 19, št. 170/171 (1995). Str. 502–7.<br /> *Barbara Korun: Predstava je tudi krhka stvar; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3. Str. 61–66. <br /> *Martina Mrhar: Dialekt ni le ornament; Gledališki list SNG Nova Gorica, letn. 46, št. 1. Str. 6–11.<br /> *Slavko Pezdir: Scenes from the middleworld; Delo, 27. 9. 2004.<br /> *Špela Virant: In hoc signo vinces; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 53–56.<br /> *Ciril Zlobec: Univerzalnost Levijeve osebne izkušnje; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 5, št. 2. Str. 50–53.<br /> *Drago Bajt: Slovenski kdo je kdo. Ljubljana: Nova revija, 1999.<br /> *Elektronska pošta Srečka Fišerja.<br /> <br /> [[spol:=M| ]] <br /> [[rojstni dan:=15. junij| ]] <br /> [[leto rojstva:=1953| ]] <br /> [[kraj rojstva:=Ajdovščina| ]] <br /> [[študij::Filozofska fakulteta| ]] <br /> <br /> ==Bibliografija==<br /> ==Zunanje povezave==</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Sre%C4%8Dko_Fi%C5%A1er&diff=12627 2007-05-17T17:40:43Z

<p>Manuela: </p> <hr /> <div>[[Kategorija:Ustvarjalci|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Avtorji|Fišer, Srečko]]<br /> [[Priimek ime:=Fišer, Srečko| ]]<br /> <br /> &lt;div style=&quot;float: right&quot;&gt;[[Slika:fiser1.jpg|Srečko Fišer. |thumb|Srečko Fišer. Foto: Atelje Pavšič - Zavadlav]]&lt;/div&gt;<br /> <br /> ==Življenjepis==<br /> Srečko Fišer se je rodil 15. 6. 1953 v Ajdovščini, maturiral je na novogoriški gimnaziji, leta 1977 pa je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenskega jezika in književnosti. Od leta 1977 do 1979 je bil lektor za slovenski jezik na univerzi v Nottinghamu v Veliki Britaniji, od leta 1981 je gledališki lektor in pri marsikateri predstavi tudi neavtorizirani dramaturški sodelavec v ''[[Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica]]'' (prej Primorsko dramsko gledališče), kjer je bil v sezoni 1989/90 tudi umetniški vodja. Njegova poglavitna dejavnost je prevajanje, prevaja angleško-ameriško in italijansko literaturo (prevaja pa tudi iz francoščine), piše pa tudi literarne kritike, eseje in študije h knjižnim izdajam svojih prevodov. <br /> <br /> ==Prevajalsko delo==<br /> Prevodi dram<br /> *''[[Ettore Petrolini: Chicchignola]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Šest oseb išče avtorja]]'', 1984, 2001<br /> *''[[Pier Paolo Pasolini: Orgija]]'', 1985<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Velika magija]]'', Gledališki list, 2001/02<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Božič pri Cupiellovih]]''<br /> *''[[John Webster: Vojvodinja Malfijska]]'', 1987<br /> *''[[Alan Ayckbourn: Razglašeni zbor]]'', 1989<br /> *''[[Carlo Goldoni: Pahljača]]''<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Lubjezen, uojska, lakota]]'', skupaj z I. Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Luigi Pirandello: Henrik IV.]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Kot me ti hočeš]]''<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Ni bila peta, bila je deveta]]''<br /> *''[[Howard Barker: Ljubezen dobrega moža]]'', 1994<br /> *''[[Eugène Ionesco: Plešasta pevka]]''<br /> *''[[Eugène Ionesco: Delirij v dvoje]]''<br /> *''[[Sam Shepard: Misel lažnivka ]]'', 1995<br /> *''[[Jim Cartwright: Dva]]'', 1997<br /> *''[[Pierre de Marivaux: Disput]]'', 1996<br /> *''[[Peter Barnes: Ni tako slabo kot zgleda]]''<br /> *''[[Samuel Beckett: Konec igre]]'', 1998<br /> *''[[Neil Simon: Jetnik Druge avenije]]'', 1998<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Muhca]]'', skupaj z Iztokom Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Sluga dveh gospodarjev]]'', 1999<br /> *''[[David Ives: Zadet pravi čas]]'', 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Beneška dvojčka]]'', 2003<br /> *''[[Ken Ludwig: Ti nori tenorji]]''<br /> *''[[Carlo Gozzi: Zeleni ptiček]]'', 2004<br /> *''[[Christopher Marlowe: Edward Drugi]]'', 1997<br /> *''[[Oscar Wilde: Saloma]]'', 2006<br /> *''[[Arturo Annecchino: Alica]]'', 2005<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Monologi]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Seminčè]]''<br /> <br /> Prevodi proze<br /> <br /> *''[[Henry James: Obrat vijaka]]'', 1982<br /> *''[[Umberto Eco: Ime rože]]'', 1984, 1985, 1999, 2004, 2006<br /> *''[[Virginia Woolf: Valovi]]'', 1986<br /> *''[[Italo Svevo: Kratko sentimentalno potovanje]]'', 1988<br /> *''[[Italo Calvino: Nevidna mesta]]''<br /> *''[[Italo Calvino: Grad prekrižanih usod]]'', 1990<br /> *''[[Elsa Morante: Aracoeli]]'', 1993<br /> *''[[Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva]]'', 1995<br /> *''[[William Faulkner: V smrtni uri]]'', 1996<br /> *Antologija ''[[Odgrnjena tančica]]'': iz angleške kratke proze (XIX. stoletja) s &quot;fantastično&quot; tematiko, 2000<br /> *''[[Giovanni Verga: Rdečelasec Hudadlaka]]'', izbrane novele, skupaj z Nikom Koširjem in Nikom Kuretom, 1983<br /> <br /> Prevodi poezije<br /> <br /> *''[[William Shakespeare: Soneti]]'', 2005<br /> *izbor poezije Torquata Tassa z naslovom ''[[Ljubezen je duša sveta]]'', 2004<br /> <br /> Prevodi esejistike<br /> <br /> *''[[Arnaldo Momigliano: Razprave iz historiografije II.]]'', prva knjiga skupaj s prevajalcema Ervinom Hladnikom Milharčičem in Jožetom Vogrincem, druga knjiga samostojen prevod, 1988<br /> *''[[Eugenio Garin: Spisi o humanizmu in renesansi]]'', 1993<br /> *''[[Giovanni Levi: Nematerialna dediščina: življenjska pot piemontskega eksorcista iz XVII. stoletja]]'', 1995<br /> <br /> ==Naslovi dram==<br /> *''[[Lucija in Ambrozij]]''. Libreto za »enodejansko pravljično operico« (po noveli Zasuk Marka Švabića), 1989<br /> *''[[Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka]]''. Mladinska basen, 1994<br /> *''[[Tistega lepega dne]]''. Odrska priredba scenarija Pesem in pevci ter novele Tistega lepega dne Cirila Kosmača, 1988<br /> *''[[Prihodnje, odhodnje]]''. Komedija, melodrama, 2003<br /> *''[[Kraljica Margot]]''. Odrska priredba romana Alexandra Dumasa ter filmskega scenarija Danièle Thompson in Patricea Chéreauja, 1988<br /> *''[[Medtem]]''. Po motivih romana Premirje Prima Levija, 2004<br /> <br /> ==Galerija==<br /> &lt;gallery&gt;<br /> Slika:prihodnje fiser.jpg|<br /> Slika:medtem fiser.jpg|<br /> Slika:Prihodnje.jpg|<br /> Slika:Medtem.jpg|<br /> Slika:Medtemm.jpg|<br /> <br /> [[Slika:&lt;med&gt;|&lt;med&gt;|thumb|&lt;med&gt;]]<br /> <br /> &lt;/gallery&gt;<br /> <br /> <br /> &lt;div style=&quot;text-align: right;&quot;&gt;[[#top|na vrh]]&lt;/div&gt;<br /> ===Celotna besedila===<br /> *{{Doc|MEDTEM.pdf|Medtem ©}}<br /> *{{Doc|PRIHODNJE.pdf|Prihodnje, odhodnje ©}}<br /> *{{Doc|LISJAK.pdf|Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka ©}}<br /> <br /> ==Nagrade==<br /> <br /> Za prevajalsko delo<br /> <br /> *1997 ''[[Sovretova nagrada]]'' za prevod romana V smrtni uri in prevod romana Ostanki dneva<br /> *2001 ''[[Bevkova nagrada]]'' za prevajalske dosežke<br /> <br /> Za dramsko ustvarjanje<br /> <br /> *2005 ''[[nagrada Dominika Smoleta]]'' za dramsko besedilo na ''[[Borštnikovem srečanju]]'' za dramo Medtem<br /> *2004 nominacija za ''[[Grumovo nagrado]]'' za dramo Prihodnje, odhodnje<br /> <br /> ==Značilnosti Fišerjevega opusa==<br /> Srečko Fišer se v svojih dramskih tekstih ukvarja z vprašanji vpliva časa/dogodkov (npr. muk koncentracijskega taborišča in nošenja bremena spomina nanj; človek, ki je preživel take nečloveške razmere, nosi s seboj vselej neko breme – »mental baggage« /Pezdir, 2004/, »strašna unutranja šuma« /Fišer, 60/ –, ki na videz svobodni svet po preživetem s svojo težo in nezmožnostjo, da bi ga človek odložil, zasužnjuje) na ljudi, vprašanju znajdevanja človeka v novem času, ki ni več stari čas (ker ga je pokopala svetovna kataklizma) in tudi še ne novi, ker ga je treba šele ustvariti (občutek, ki preveva človeka, ki se znajde v takem svetu, je občutek brezdomstva, »izgubljenosti v 'medsvetju'« /Gombač, 2004: 16/; »/B/rezdomstvo je temelj današnjega človeka /…/«, »vsi mi /smo/ brezdomci« /Gombač, 2004: 16/), vpliva ideologije na posameznika in ohranitev posameznikovega bistva v obdobju kolektivizma, po vojni, ko so vsi ljudje za eno – za obnovo porušenega sveta (o tem govori drama Prihodnje, odhodnje). Skozi Fišerjevo dramatiko se nam razkrivajo tudi vprašanja človeške vesti ob nečloveškem ravnanju s sočlovekom (vojaki v taboriščih) in vprašanja sveta, ki sreče ne pozna več, nanjo ohranja le spomin (če imamo spomin na srečen svet, je torej možno, da je kdaj tak svet res obstajal, kot nam pravi Grk v Medtem). Današnji »časi so hudi in svet je surov; / za šibke je v njem obstoj negotov« (pravi Jakob Jež v basni Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka /Fišer, 6/); stvari ljudi poneumljajo do te mere, da se briše meja med tipično človeškim, tipično živalskim in tipično predmetnim. Današnji človek je ujet v banalnosti, ker je izgubil srečo, jo nadomešča s stvarmi (mobiteli in beemveji) in zabavami brez vsebine, a je nadomestiti ne more.<br /> <br /> ==Viri in literatura==<br /> *Tadeja Zupan Arsov: Srečko Fišer: Malo vitalizma ne škodi temu narodu; Delo, 10. 6. 2002 (književni listi). Str. 5.<br /> *Marij Čuk: Prijetno gledljiva uprizoritev novitete Prihodnje, odhodnje; Primorski dnevnik, 29. 12. 2006. Str. 12.<br /> *Klavdija Figelj: Gre za nostalgijo po utopiji; Primorske novice, 22. 12. 2006. Str. 29.<br /> *Srečko Fišer: Medtem. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2.<br /> *Srečko Fišer: Prihodnje, odhodnje. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3.<br /> *Srečko Fišer: Izvirno in neizvirno, dramatizacija in drama. Literatura, letn. 18, št. 175/6 (2006). Str. 144–152.<br /> *Anja Golob: Tovornjaki v svetlo bodočnost; Večer, 6. 1. 2007.<br /> *Andraž Gombač: Roke, ki nemo kujejo; Primorske novice, 27. 12. 2006. Str. 14.<br /> *Andraž Gombač: Svet živi od pozabljanja; Primorske novice, 19. 11. 2004. Str. 16.<br /> *Diana Koloini: Uprizoritev nemogočega; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 57–61.<br /> *Diana Koloini: Poslušati; Primorska srečanja, 19, št. 170/171 (1995). Str. 502–7.<br /> *Barbara Korun: Predstava je tudi krhka stvar; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3. Str. 61–66. <br /> *Martina Mrhar: Dialekt ni le ornament; Gledališki list SNG Nova Gorica, letn. 46, št. 1. Str. 6–11.<br /> *Slavko Pezdir: Scenes from the middleworld; Delo, 27. 9. 2004.<br /> *Špela Virant: In hoc signo vinces; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 53–56.<br /> *Ciril Zlobec: Univerzalnost Levijeve osebne izkušnje; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 5, št. 2. Str. 50–53.<br /> *Drago Bajt: Slovenski kdo je kdo. Ljubljana: Nova revija, 1999.<br /> *Elektronska pošta Srečka Fišerja.<br /> <br /> [[spol:=M| ]] <br /> [[rojstni dan:=15. junij| ]] <br /> [[leto rojstva:=1953| ]] <br /> [[kraj rojstva:=Ajdovščina| ]] <br /> [[študij::Filozofska fakulteta| ]] <br /> <br /> ==Bibliografija==<br /> ==Zunanje povezave==</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Slika:Medtemm.jpg&diff=16614 2007-05-17T17:36:42Z

<p>Manuela: Srečko Fišer: Medtem. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2.</p> <hr /> <div>Srečko Fišer: Medtem. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2.</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Sre%C4%8Dko_Fi%C5%A1er&diff=12626 2007-05-17T17:36:19Z

<p>Manuela: </p> <hr /> <div>[[Kategorija:Ustvarjalci|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Avtorji|Fišer, Srečko]]<br /> [[Priimek ime:=Fišer, Srečko| ]]<br /> <br /> &lt;div style=&quot;float: right&quot;&gt;[[Slika:fiser1.jpg|Srečko Fišer. |thumb|Srečko Fišer. Foto: Atelje Pavšič - Zavadlav]]&lt;/div&gt;<br /> <br /> ==Življenjepis==<br /> Srečko Fišer se je rodil 15. 6. 1953 v Ajdovščini, maturiral je na novogoriški gimnaziji, leta 1977 pa je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenskega jezika in književnosti. Od leta 1977 do 1979 je bil lektor za slovenski jezik na univerzi v Nottinghamu v Veliki Britaniji, od leta 1981 je gledališki lektor in pri marsikateri predstavi tudi neavtorizirani dramaturški sodelavec v ''[[Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica]]'' (prej Primorsko dramsko gledališče), kjer je bil v sezoni 1989/90 tudi umetniški vodja. Njegova poglavitna dejavnost je prevajanje, prevaja angleško-ameriško in italijansko literaturo (prevaja pa tudi iz francoščine), piše pa tudi literarne kritike, eseje in študije h knjižnim izdajam svojih prevodov. <br /> <br /> ==Prevajalsko delo==<br /> Prevodi dram<br /> *''[[Ettore Petrolini: Chicchignola]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Šest oseb išče avtorja]]'', 1984, 2001<br /> *''[[Pier Paolo Pasolini: Orgija]]'', 1985<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Velika magija]]'', Gledališki list, 2001/02<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Božič pri Cupiellovih]]''<br /> *''[[John Webster: Vojvodinja Malfijska]]'', 1987<br /> *''[[Alan Ayckbourn: Razglašeni zbor]]'', 1989<br /> *''[[Carlo Goldoni: Pahljača]]''<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Lubjezen, uojska, lakota]]'', skupaj z I. Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Luigi Pirandello: Henrik IV.]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Kot me ti hočeš]]''<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Ni bila peta, bila je deveta]]''<br /> *''[[Howard Barker: Ljubezen dobrega moža]]'', 1994<br /> *''[[Eugène Ionesco: Plešasta pevka]]''<br /> *''[[Eugène Ionesco: Delirij v dvoje]]''<br /> *''[[Sam Shepard: Misel lažnivka ]]'', 1995<br /> *''[[Jim Cartwright: Dva]]'', 1997<br /> *''[[Pierre de Marivaux: Disput]]'', 1996<br /> *''[[Peter Barnes: Ni tako slabo kot zgleda]]''<br /> *''[[Samuel Beckett: Konec igre]]'', 1998<br /> *''[[Neil Simon: Jetnik Druge avenije]]'', 1998<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Muhca]]'', skupaj z Iztokom Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Sluga dveh gospodarjev]]'', 1999<br /> *''[[David Ives: Zadet pravi čas]]'', 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Beneška dvojčka]]'', 2003<br /> *''[[Ken Ludwig: Ti nori tenorji]]''<br /> *''[[Carlo Gozzi: Zeleni ptiček]]'', 2004<br /> *''[[Christopher Marlowe: Edward Drugi]]'', 1997<br /> *''[[Oscar Wilde: Saloma]]'', 2006<br /> *''[[Arturo Annecchino: Alica]]'', 2005<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Monologi]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Seminčè]]''<br /> <br /> Prevodi proze<br /> <br /> *''[[Henry James: Obrat vijaka]]'', 1982<br /> *''[[Umberto Eco: Ime rože]]'', 1984, 1985, 1999, 2004, 2006<br /> *''[[Virginia Woolf: Valovi]]'', 1986<br /> *''[[Italo Svevo: Kratko sentimentalno potovanje]]'', 1988<br /> *''[[Italo Calvino: Nevidna mesta]]''<br /> *''[[Italo Calvino: Grad prekrižanih usod]]'', 1990<br /> *''[[Elsa Morante: Aracoeli]]'', 1993<br /> *''[[Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva]]'', 1995<br /> *''[[William Faulkner: V smrtni uri]]'', 1996<br /> *Antologija ''[[Odgrnjena tančica]]'': iz angleške kratke proze (XIX. stoletja) s &quot;fantastično&quot; tematiko, 2000<br /> *''[[Giovanni Verga: Rdečelasec Hudadlaka]]'', izbrane novele, skupaj z Nikom Koširjem in Nikom Kuretom, 1983<br /> <br /> Prevodi poezije<br /> <br /> *''[[William Shakespeare: Soneti]]'', 2005<br /> *izbor poezije Torquata Tassa z naslovom ''[[Ljubezen je duša sveta]]'', 2004<br /> <br /> Prevodi esejistike<br /> <br /> *''[[Arnaldo Momigliano: Razprave iz historiografije II.]]'', prva knjiga skupaj s prevajalcema Ervinom Hladnikom Milharčičem in Jožetom Vogrincem, druga knjiga samostojen prevod, 1988<br /> *''[[Eugenio Garin: Spisi o humanizmu in renesansi]]'', 1993<br /> *''[[Giovanni Levi: Nematerialna dediščina: življenjska pot piemontskega eksorcista iz XVII. stoletja]]'', 1995<br /> <br /> ==Naslovi dram==<br /> *''[[Lucija in Ambrozij]]''. Libreto za »enodejansko pravljično operico« (po noveli Zasuk Marka Švabića), 1989<br /> *''[[Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka]]''. Mladinska basen, 1994<br /> *''[[Tistega lepega dne]]''. Odrska priredba scenarija Pesem in pevci ter novele Tistega lepega dne Cirila Kosmača, 1988<br /> *''[[Prihodnje, odhodnje]]''. Komedija, melodrama, 2003<br /> *''[[Kraljica Margot]]''. Odrska priredba romana Alexandra Dumasa ter filmskega scenarija Danièle Thompson in Patricea Chéreauja, 1988<br /> *''[[Medtem]]''. Po motivih romana Premirje Prima Levija, 2004<br /> <br /> ==Galerija==<br /> &lt;gallery&gt;<br /> Slika:prihodnje fiser.jpg|<br /> Slika:medtem fiser.jpg|<br /> Slika:Prihodnje.jpg|<br /> Slika:Medtem.jpg|<br /> Slika:Medtemm.jpg|<br /> <br /> &lt;/gallery&gt;<br /> <br /> <br /> &lt;div style=&quot;text-align: right;&quot;&gt;[[#top|na vrh]]&lt;/div&gt;<br /> ===Celotna besedila===<br /> *{{Doc|MEDTEM.pdf|Medtem ©}}<br /> *{{Doc|PRIHODNJE.pdf|Prihodnje, odhodnje ©}}<br /> *{{Doc|LISJAK.pdf|Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka ©}}<br /> <br /> ==Nagrade==<br /> <br /> Za prevajalsko delo<br /> <br /> *1997 ''[[Sovretova nagrada]]'' za prevod romana V smrtni uri in prevod romana Ostanki dneva<br /> *2001 ''[[Bevkova nagrada]]'' za prevajalske dosežke<br /> <br /> Za dramsko ustvarjanje<br /> <br /> *2005 ''[[nagrada Dominika Smoleta]]'' za dramsko besedilo na ''[[Borštnikovem srečanju]]'' za dramo Medtem<br /> *2004 nominacija za ''[[Grumovo nagrado]]'' za dramo Prihodnje, odhodnje<br /> <br /> ==Značilnosti Fišerjevega opusa==<br /> Srečko Fišer se v svojih dramskih tekstih ukvarja z vprašanji vpliva časa/dogodkov (npr. muk koncentracijskega taborišča in nošenja bremena spomina nanj; človek, ki je preživel take nečloveške razmere, nosi s seboj vselej neko breme – »mental baggage« /Pezdir, 2004/, »strašna unutranja šuma« /Fišer, 60/ –, ki na videz svobodni svet po preživetem s svojo težo in nezmožnostjo, da bi ga človek odložil, zasužnjuje) na ljudi, vprašanju znajdevanja človeka v novem času, ki ni več stari čas (ker ga je pokopala svetovna kataklizma) in tudi še ne novi, ker ga je treba šele ustvariti (občutek, ki preveva človeka, ki se znajde v takem svetu, je občutek brezdomstva, »izgubljenosti v 'medsvetju'« /Gombač, 2004: 16/; »/B/rezdomstvo je temelj današnjega človeka /…/«, »vsi mi /smo/ brezdomci« /Gombač, 2004: 16/), vpliva ideologije na posameznika in ohranitev posameznikovega bistva v obdobju kolektivizma, po vojni, ko so vsi ljudje za eno – za obnovo porušenega sveta (o tem govori drama Prihodnje, odhodnje). Skozi Fišerjevo dramatiko se nam razkrivajo tudi vprašanja človeške vesti ob nečloveškem ravnanju s sočlovekom (vojaki v taboriščih) in vprašanja sveta, ki sreče ne pozna več, nanjo ohranja le spomin (če imamo spomin na srečen svet, je torej možno, da je kdaj tak svet res obstajal, kot nam pravi Grk v Medtem). Današnji »časi so hudi in svet je surov; / za šibke je v njem obstoj negotov« (pravi Jakob Jež v basni Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka /Fišer, 6/); stvari ljudi poneumljajo do te mere, da se briše meja med tipično človeškim, tipično živalskim in tipično predmetnim. Današnji človek je ujet v banalnosti, ker je izgubil srečo, jo nadomešča s stvarmi (mobiteli in beemveji) in zabavami brez vsebine, a je nadomestiti ne more.<br /> <br /> ==Viri in literatura==<br /> *Tadeja Zupan Arsov: Srečko Fišer: Malo vitalizma ne škodi temu narodu; Delo, 10. 6. 2002 (književni listi). Str. 5.<br /> *Marij Čuk: Prijetno gledljiva uprizoritev novitete Prihodnje, odhodnje; Primorski dnevnik, 29. 12. 2006. Str. 12.<br /> *Klavdija Figelj: Gre za nostalgijo po utopiji; Primorske novice, 22. 12. 2006. Str. 29.<br /> *Srečko Fišer: Medtem. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2.<br /> *Srečko Fišer: Prihodnje, odhodnje. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3.<br /> *Srečko Fišer: Izvirno in neizvirno, dramatizacija in drama. Literatura, letn. 18, št. 175/6 (2006). Str. 144–152.<br /> *Anja Golob: Tovornjaki v svetlo bodočnost; Večer, 6. 1. 2007.<br /> *Andraž Gombač: Roke, ki nemo kujejo; Primorske novice, 27. 12. 2006. Str. 14.<br /> *Andraž Gombač: Svet živi od pozabljanja; Primorske novice, 19. 11. 2004. Str. 16.<br /> *Diana Koloini: Uprizoritev nemogočega; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 57–61.<br /> *Diana Koloini: Poslušati; Primorska srečanja, 19, št. 170/171 (1995). Str. 502–7.<br /> *Barbara Korun: Predstava je tudi krhka stvar; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3. Str. 61–66. <br /> *Martina Mrhar: Dialekt ni le ornament; Gledališki list SNG Nova Gorica, letn. 46, št. 1. Str. 6–11.<br /> *Slavko Pezdir: Scenes from the middleworld; Delo, 27. 9. 2004.<br /> *Špela Virant: In hoc signo vinces; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 53–56.<br /> *Ciril Zlobec: Univerzalnost Levijeve osebne izkušnje; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 5, št. 2. Str. 50–53.<br /> *Drago Bajt: Slovenski kdo je kdo. Ljubljana: Nova revija, 1999.<br /> *Elektronska pošta Srečka Fišerja.<br /> <br /> [[spol:=M| ]] <br /> [[rojstni dan:=15. junij| ]] <br /> [[leto rojstva:=1953| ]] <br /> [[kraj rojstva:=Ajdovščina| ]] <br /> [[študij::Filozofska fakulteta| ]] <br /> <br /> ==Bibliografija==<br /> ==Zunanje povezave==</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Slika:Medtem.jpg&diff=16613 2007-05-17T17:35:14Z

<p>Manuela: Srečko Fišer: Medtem. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2.</p> <hr /> <div>Srečko Fišer: Medtem. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2.</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Sre%C4%8Dko_Fi%C5%A1er&diff=12625 2007-05-17T17:34:14Z

<p>Manuela: </p> <hr /> <div>[[Kategorija:Ustvarjalci|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Avtorji|Fišer, Srečko]]<br /> [[Priimek ime:=Fišer, Srečko| ]]<br /> <br /> &lt;div style=&quot;float: right&quot;&gt;[[Slika:fiser1.jpg|Srečko Fišer. |thumb|Srečko Fišer. Foto: Atelje Pavšič - Zavadlav]]&lt;/div&gt;<br /> <br /> ==Življenjepis==<br /> Srečko Fišer se je rodil 15. 6. 1953 v Ajdovščini, maturiral je na novogoriški gimnaziji, leta 1977 pa je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenskega jezika in književnosti. Od leta 1977 do 1979 je bil lektor za slovenski jezik na univerzi v Nottinghamu v Veliki Britaniji, od leta 1981 je gledališki lektor in pri marsikateri predstavi tudi neavtorizirani dramaturški sodelavec v ''[[Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica]]'' (prej Primorsko dramsko gledališče), kjer je bil v sezoni 1989/90 tudi umetniški vodja. Njegova poglavitna dejavnost je prevajanje, prevaja angleško-ameriško in italijansko literaturo (prevaja pa tudi iz francoščine), piše pa tudi literarne kritike, eseje in študije h knjižnim izdajam svojih prevodov. <br /> <br /> ==Prevajalsko delo==<br /> Prevodi dram<br /> *''[[Ettore Petrolini: Chicchignola]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Šest oseb išče avtorja]]'', 1984, 2001<br /> *''[[Pier Paolo Pasolini: Orgija]]'', 1985<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Velika magija]]'', Gledališki list, 2001/02<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Božič pri Cupiellovih]]''<br /> *''[[John Webster: Vojvodinja Malfijska]]'', 1987<br /> *''[[Alan Ayckbourn: Razglašeni zbor]]'', 1989<br /> *''[[Carlo Goldoni: Pahljača]]''<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Lubjezen, uojska, lakota]]'', skupaj z I. Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Luigi Pirandello: Henrik IV.]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Kot me ti hočeš]]''<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Ni bila peta, bila je deveta]]''<br /> *''[[Howard Barker: Ljubezen dobrega moža]]'', 1994<br /> *''[[Eugène Ionesco: Plešasta pevka]]''<br /> *''[[Eugène Ionesco: Delirij v dvoje]]''<br /> *''[[Sam Shepard: Misel lažnivka ]]'', 1995<br /> *''[[Jim Cartwright: Dva]]'', 1997<br /> *''[[Pierre de Marivaux: Disput]]'', 1996<br /> *''[[Peter Barnes: Ni tako slabo kot zgleda]]''<br /> *''[[Samuel Beckett: Konec igre]]'', 1998<br /> *''[[Neil Simon: Jetnik Druge avenije]]'', 1998<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Muhca]]'', skupaj z Iztokom Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Sluga dveh gospodarjev]]'', 1999<br /> *''[[David Ives: Zadet pravi čas]]'', 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Beneška dvojčka]]'', 2003<br /> *''[[Ken Ludwig: Ti nori tenorji]]''<br /> *''[[Carlo Gozzi: Zeleni ptiček]]'', 2004<br /> *''[[Christopher Marlowe: Edward Drugi]]'', 1997<br /> *''[[Oscar Wilde: Saloma]]'', 2006<br /> *''[[Arturo Annecchino: Alica]]'', 2005<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Monologi]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Seminčè]]''<br /> <br /> Prevodi proze<br /> <br /> *''[[Henry James: Obrat vijaka]]'', 1982<br /> *''[[Umberto Eco: Ime rože]]'', 1984, 1985, 1999, 2004, 2006<br /> *''[[Virginia Woolf: Valovi]]'', 1986<br /> *''[[Italo Svevo: Kratko sentimentalno potovanje]]'', 1988<br /> *''[[Italo Calvino: Nevidna mesta]]''<br /> *''[[Italo Calvino: Grad prekrižanih usod]]'', 1990<br /> *''[[Elsa Morante: Aracoeli]]'', 1993<br /> *''[[Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva]]'', 1995<br /> *''[[William Faulkner: V smrtni uri]]'', 1996<br /> *Antologija ''[[Odgrnjena tančica]]'': iz angleške kratke proze (XIX. stoletja) s &quot;fantastično&quot; tematiko, 2000<br /> *''[[Giovanni Verga: Rdečelasec Hudadlaka]]'', izbrane novele, skupaj z Nikom Koširjem in Nikom Kuretom, 1983<br /> <br /> Prevodi poezije<br /> <br /> *''[[William Shakespeare: Soneti]]'', 2005<br /> *izbor poezije Torquata Tassa z naslovom ''[[Ljubezen je duša sveta]]'', 2004<br /> <br /> Prevodi esejistike<br /> <br /> *''[[Arnaldo Momigliano: Razprave iz historiografije II.]]'', prva knjiga skupaj s prevajalcema Ervinom Hladnikom Milharčičem in Jožetom Vogrincem, druga knjiga samostojen prevod, 1988<br /> *''[[Eugenio Garin: Spisi o humanizmu in renesansi]]'', 1993<br /> *''[[Giovanni Levi: Nematerialna dediščina: življenjska pot piemontskega eksorcista iz XVII. stoletja]]'', 1995<br /> <br /> ==Naslovi dram==<br /> *''[[Lucija in Ambrozij]]''. Libreto za »enodejansko pravljično operico« (po noveli Zasuk Marka Švabića), 1989<br /> *''[[Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka]]''. Mladinska basen, 1994<br /> *''[[Tistega lepega dne]]''. Odrska priredba scenarija Pesem in pevci ter novele Tistega lepega dne Cirila Kosmača, 1988<br /> *''[[Prihodnje, odhodnje]]''. Komedija, melodrama, 2003<br /> *''[[Kraljica Margot]]''. Odrska priredba romana Alexandra Dumasa ter filmskega scenarija Danièle Thompson in Patricea Chéreauja, 1988<br /> *''[[Medtem]]''. Po motivih romana Premirje Prima Levija, 2004<br /> <br /> ==Galerija==<br /> &lt;gallery&gt;<br /> Slika:prihodnje fiser.jpg|<br /> Slika:medtem fiser.jpg|<br /> Slika:Prihodnje.jpg|<br /> Slika:Medtem.jpg|<br /> <br /> &lt;/gallery&gt;<br /> <br /> <br /> &lt;div style=&quot;text-align: right;&quot;&gt;[[#top|na vrh]]&lt;/div&gt;<br /> ===Celotna besedila===<br /> *{{Doc|MEDTEM.pdf|Medtem ©}}<br /> *{{Doc|PRIHODNJE.pdf|Prihodnje, odhodnje ©}}<br /> *{{Doc|LISJAK.pdf|Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka ©}}<br /> <br /> ==Nagrade==<br /> <br /> Za prevajalsko delo<br /> <br /> *1997 ''[[Sovretova nagrada]]'' za prevod romana V smrtni uri in prevod romana Ostanki dneva<br /> *2001 ''[[Bevkova nagrada]]'' za prevajalske dosežke<br /> <br /> Za dramsko ustvarjanje<br /> <br /> *2005 ''[[nagrada Dominika Smoleta]]'' za dramsko besedilo na ''[[Borštnikovem srečanju]]'' za dramo Medtem<br /> *2004 nominacija za ''[[Grumovo nagrado]]'' za dramo Prihodnje, odhodnje<br /> <br /> ==Značilnosti Fišerjevega opusa==<br /> Srečko Fišer se v svojih dramskih tekstih ukvarja z vprašanji vpliva časa/dogodkov (npr. muk koncentracijskega taborišča in nošenja bremena spomina nanj; človek, ki je preživel take nečloveške razmere, nosi s seboj vselej neko breme – »mental baggage« /Pezdir, 2004/, »strašna unutranja šuma« /Fišer, 60/ –, ki na videz svobodni svet po preživetem s svojo težo in nezmožnostjo, da bi ga človek odložil, zasužnjuje) na ljudi, vprašanju znajdevanja človeka v novem času, ki ni več stari čas (ker ga je pokopala svetovna kataklizma) in tudi še ne novi, ker ga je treba šele ustvariti (občutek, ki preveva človeka, ki se znajde v takem svetu, je občutek brezdomstva, »izgubljenosti v 'medsvetju'« /Gombač, 2004: 16/; »/B/rezdomstvo je temelj današnjega človeka /…/«, »vsi mi /smo/ brezdomci« /Gombač, 2004: 16/), vpliva ideologije na posameznika in ohranitev posameznikovega bistva v obdobju kolektivizma, po vojni, ko so vsi ljudje za eno – za obnovo porušenega sveta (o tem govori drama Prihodnje, odhodnje). Skozi Fišerjevo dramatiko se nam razkrivajo tudi vprašanja človeške vesti ob nečloveškem ravnanju s sočlovekom (vojaki v taboriščih) in vprašanja sveta, ki sreče ne pozna več, nanjo ohranja le spomin (če imamo spomin na srečen svet, je torej možno, da je kdaj tak svet res obstajal, kot nam pravi Grk v Medtem). Današnji »časi so hudi in svet je surov; / za šibke je v njem obstoj negotov« (pravi Jakob Jež v basni Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka /Fišer, 6/); stvari ljudi poneumljajo do te mere, da se briše meja med tipično človeškim, tipično živalskim in tipično predmetnim. Današnji človek je ujet v banalnosti, ker je izgubil srečo, jo nadomešča s stvarmi (mobiteli in beemveji) in zabavami brez vsebine, a je nadomestiti ne more.<br /> <br /> ==Viri in literatura==<br /> *Tadeja Zupan Arsov: Srečko Fišer: Malo vitalizma ne škodi temu narodu; Delo, 10. 6. 2002 (književni listi). Str. 5.<br /> *Marij Čuk: Prijetno gledljiva uprizoritev novitete Prihodnje, odhodnje; Primorski dnevnik, 29. 12. 2006. Str. 12.<br /> *Klavdija Figelj: Gre za nostalgijo po utopiji; Primorske novice, 22. 12. 2006. Str. 29.<br /> *Srečko Fišer: Medtem. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2.<br /> *Srečko Fišer: Prihodnje, odhodnje. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3.<br /> *Srečko Fišer: Izvirno in neizvirno, dramatizacija in drama. Literatura, letn. 18, št. 175/6 (2006). Str. 144–152.<br /> *Anja Golob: Tovornjaki v svetlo bodočnost; Večer, 6. 1. 2007.<br /> *Andraž Gombač: Roke, ki nemo kujejo; Primorske novice, 27. 12. 2006. Str. 14.<br /> *Andraž Gombač: Svet živi od pozabljanja; Primorske novice, 19. 11. 2004. Str. 16.<br /> *Diana Koloini: Uprizoritev nemogočega; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 57–61.<br /> *Diana Koloini: Poslušati; Primorska srečanja, 19, št. 170/171 (1995). Str. 502–7.<br /> *Barbara Korun: Predstava je tudi krhka stvar; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3. Str. 61–66. <br /> *Martina Mrhar: Dialekt ni le ornament; Gledališki list SNG Nova Gorica, letn. 46, št. 1. Str. 6–11.<br /> *Slavko Pezdir: Scenes from the middleworld; Delo, 27. 9. 2004.<br /> *Špela Virant: In hoc signo vinces; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 53–56.<br /> *Ciril Zlobec: Univerzalnost Levijeve osebne izkušnje; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 5, št. 2. Str. 50–53.<br /> *Drago Bajt: Slovenski kdo je kdo. Ljubljana: Nova revija, 1999.<br /> *Elektronska pošta Srečka Fišerja.<br /> <br /> [[spol:=M| ]] <br /> [[rojstni dan:=15. junij| ]] <br /> [[leto rojstva:=1953| ]] <br /> [[kraj rojstva:=Ajdovščina| ]] <br /> [[študij::Filozofska fakulteta| ]] <br /> <br /> ==Bibliografija==<br /> ==Zunanje povezave==</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Slika:Prihodnje.jpg&diff=16612 2007-05-17T17:32:05Z

<p>Manuela: Prihodnje, odhodnje. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3.</p> <hr /> <div>Prihodnje, odhodnje. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3.</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Sre%C4%8Dko_Fi%C5%A1er&diff=12624 2007-05-17T17:31:28Z

<p>Manuela: </p> <hr /> <div>[[Kategorija:Ustvarjalci|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Avtorji|Fišer, Srečko]]<br /> [[Priimek ime:=Fišer, Srečko| ]]<br /> <br /> &lt;div style=&quot;float: right&quot;&gt;[[Slika:fiser1.jpg|Srečko Fišer. |thumb|Srečko Fišer. Foto: Atelje Pavšič - Zavadlav]]&lt;/div&gt;<br /> <br /> ==Življenjepis==<br /> Srečko Fišer se je rodil 15. 6. 1953 v Ajdovščini, maturiral je na novogoriški gimnaziji, leta 1977 pa je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenskega jezika in književnosti. Od leta 1977 do 1979 je bil lektor za slovenski jezik na univerzi v Nottinghamu v Veliki Britaniji, od leta 1981 je gledališki lektor in pri marsikateri predstavi tudi neavtorizirani dramaturški sodelavec v ''[[Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica]]'' (prej Primorsko dramsko gledališče), kjer je bil v sezoni 1989/90 tudi umetniški vodja. Njegova poglavitna dejavnost je prevajanje, prevaja angleško-ameriško in italijansko literaturo (prevaja pa tudi iz francoščine), piše pa tudi literarne kritike, eseje in študije h knjižnim izdajam svojih prevodov. <br /> <br /> ==Prevajalsko delo==<br /> Prevodi dram<br /> *''[[Ettore Petrolini: Chicchignola]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Šest oseb išče avtorja]]'', 1984, 2001<br /> *''[[Pier Paolo Pasolini: Orgija]]'', 1985<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Velika magija]]'', Gledališki list, 2001/02<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Božič pri Cupiellovih]]''<br /> *''[[John Webster: Vojvodinja Malfijska]]'', 1987<br /> *''[[Alan Ayckbourn: Razglašeni zbor]]'', 1989<br /> *''[[Carlo Goldoni: Pahljača]]''<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Lubjezen, uojska, lakota]]'', skupaj z I. Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Luigi Pirandello: Henrik IV.]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Kot me ti hočeš]]''<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Ni bila peta, bila je deveta]]''<br /> *''[[Howard Barker: Ljubezen dobrega moža]]'', 1994<br /> *''[[Eugène Ionesco: Plešasta pevka]]''<br /> *''[[Eugène Ionesco: Delirij v dvoje]]''<br /> *''[[Sam Shepard: Misel lažnivka ]]'', 1995<br /> *''[[Jim Cartwright: Dva]]'', 1997<br /> *''[[Pierre de Marivaux: Disput]]'', 1996<br /> *''[[Peter Barnes: Ni tako slabo kot zgleda]]''<br /> *''[[Samuel Beckett: Konec igre]]'', 1998<br /> *''[[Neil Simon: Jetnik Druge avenije]]'', 1998<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Muhca]]'', skupaj z Iztokom Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Sluga dveh gospodarjev]]'', 1999<br /> *''[[David Ives: Zadet pravi čas]]'', 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Beneška dvojčka]]'', 2003<br /> *''[[Ken Ludwig: Ti nori tenorji]]''<br /> *''[[Carlo Gozzi: Zeleni ptiček]]'', 2004<br /> *''[[Christopher Marlowe: Edward Drugi]]'', 1997<br /> *''[[Oscar Wilde: Saloma]]'', 2006<br /> *''[[Arturo Annecchino: Alica]]'', 2005<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Monologi]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Seminčè]]''<br /> <br /> Prevodi proze<br /> <br /> *''[[Henry James: Obrat vijaka]]'', 1982<br /> *''[[Umberto Eco: Ime rože]]'', 1984, 1985, 1999, 2004, 2006<br /> *''[[Virginia Woolf: Valovi]]'', 1986<br /> *''[[Italo Svevo: Kratko sentimentalno potovanje]]'', 1988<br /> *''[[Italo Calvino: Nevidna mesta]]''<br /> *''[[Italo Calvino: Grad prekrižanih usod]]'', 1990<br /> *''[[Elsa Morante: Aracoeli]]'', 1993<br /> *''[[Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva]]'', 1995<br /> *''[[William Faulkner: V smrtni uri]]'', 1996<br /> *Antologija ''[[Odgrnjena tančica]]'': iz angleške kratke proze (XIX. stoletja) s &quot;fantastično&quot; tematiko, 2000<br /> *''[[Giovanni Verga: Rdečelasec Hudadlaka]]'', izbrane novele, skupaj z Nikom Koširjem in Nikom Kuretom, 1983<br /> <br /> Prevodi poezije<br /> <br /> *''[[William Shakespeare: Soneti]]'', 2005<br /> *izbor poezije Torquata Tassa z naslovom ''[[Ljubezen je duša sveta]]'', 2004<br /> <br /> Prevodi esejistike<br /> <br /> *''[[Arnaldo Momigliano: Razprave iz historiografije II.]]'', prva knjiga skupaj s prevajalcema Ervinom Hladnikom Milharčičem in Jožetom Vogrincem, druga knjiga samostojen prevod, 1988<br /> *''[[Eugenio Garin: Spisi o humanizmu in renesansi]]'', 1993<br /> *''[[Giovanni Levi: Nematerialna dediščina: življenjska pot piemontskega eksorcista iz XVII. stoletja]]'', 1995<br /> <br /> ==Naslovi dram==<br /> *''[[Lucija in Ambrozij]]''. Libreto za »enodejansko pravljično operico« (po noveli Zasuk Marka Švabića), 1989<br /> *''[[Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka]]''. Mladinska basen, 1994<br /> *''[[Tistega lepega dne]]''. Odrska priredba scenarija Pesem in pevci ter novele Tistega lepega dne Cirila Kosmača, 1988<br /> *''[[Prihodnje, odhodnje]]''. Komedija, melodrama, 2003<br /> *''[[Kraljica Margot]]''. Odrska priredba romana Alexandra Dumasa ter filmskega scenarija Danièle Thompson in Patricea Chéreauja, 1988<br /> *''[[Medtem]]''. Po motivih romana Premirje Prima Levija, 2004<br /> <br /> ==Galerija==<br /> &lt;gallery&gt;<br /> Slika:prihodnje fiser.jpg|<br /> Slika:medtem fiser.jpg|<br /> Slika:Prihodnje.jpg|<br /> <br /> &lt;/gallery&gt;<br /> <br /> <br /> &lt;div style=&quot;text-align: right;&quot;&gt;[[#top|na vrh]]&lt;/div&gt;<br /> ===Celotna besedila===<br /> *{{Doc|MEDTEM.pdf|Medtem ©}}<br /> *{{Doc|PRIHODNJE.pdf|Prihodnje, odhodnje ©}}<br /> *{{Doc|LISJAK.pdf|Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka ©}}<br /> <br /> ==Nagrade==<br /> <br /> Za prevajalsko delo<br /> <br /> *1997 ''[[Sovretova nagrada]]'' za prevod romana V smrtni uri in prevod romana Ostanki dneva<br /> *2001 ''[[Bevkova nagrada]]'' za prevajalske dosežke<br /> <br /> Za dramsko ustvarjanje<br /> <br /> *2005 ''[[nagrada Dominika Smoleta]]'' za dramsko besedilo na ''[[Borštnikovem srečanju]]'' za dramo Medtem<br /> *2004 nominacija za ''[[Grumovo nagrado]]'' za dramo Prihodnje, odhodnje<br /> <br /> ==Značilnosti Fišerjevega opusa==<br /> Srečko Fišer se v svojih dramskih tekstih ukvarja z vprašanji vpliva časa/dogodkov (npr. muk koncentracijskega taborišča in nošenja bremena spomina nanj; človek, ki je preživel take nečloveške razmere, nosi s seboj vselej neko breme – »mental baggage« /Pezdir, 2004/, »strašna unutranja šuma« /Fišer, 60/ –, ki na videz svobodni svet po preživetem s svojo težo in nezmožnostjo, da bi ga človek odložil, zasužnjuje) na ljudi, vprašanju znajdevanja človeka v novem času, ki ni več stari čas (ker ga je pokopala svetovna kataklizma) in tudi še ne novi, ker ga je treba šele ustvariti (občutek, ki preveva človeka, ki se znajde v takem svetu, je občutek brezdomstva, »izgubljenosti v 'medsvetju'« /Gombač, 2004: 16/; »/B/rezdomstvo je temelj današnjega človeka /…/«, »vsi mi /smo/ brezdomci« /Gombač, 2004: 16/), vpliva ideologije na posameznika in ohranitev posameznikovega bistva v obdobju kolektivizma, po vojni, ko so vsi ljudje za eno – za obnovo porušenega sveta (o tem govori drama Prihodnje, odhodnje). Skozi Fišerjevo dramatiko se nam razkrivajo tudi vprašanja človeške vesti ob nečloveškem ravnanju s sočlovekom (vojaki v taboriščih) in vprašanja sveta, ki sreče ne pozna več, nanjo ohranja le spomin (če imamo spomin na srečen svet, je torej možno, da je kdaj tak svet res obstajal, kot nam pravi Grk v Medtem). Današnji »časi so hudi in svet je surov; / za šibke je v njem obstoj negotov« (pravi Jakob Jež v basni Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka /Fišer, 6/); stvari ljudi poneumljajo do te mere, da se briše meja med tipično človeškim, tipično živalskim in tipično predmetnim. Današnji človek je ujet v banalnosti, ker je izgubil srečo, jo nadomešča s stvarmi (mobiteli in beemveji) in zabavami brez vsebine, a je nadomestiti ne more.<br /> <br /> ==Viri in literatura==<br /> *Tadeja Zupan Arsov: Srečko Fišer: Malo vitalizma ne škodi temu narodu; Delo, 10. 6. 2002 (književni listi). Str. 5.<br /> *Marij Čuk: Prijetno gledljiva uprizoritev novitete Prihodnje, odhodnje; Primorski dnevnik, 29. 12. 2006. Str. 12.<br /> *Klavdija Figelj: Gre za nostalgijo po utopiji; Primorske novice, 22. 12. 2006. Str. 29.<br /> *Srečko Fišer: Medtem. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2.<br /> *Srečko Fišer: Prihodnje, odhodnje. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3.<br /> *Srečko Fišer: Izvirno in neizvirno, dramatizacija in drama. Literatura, letn. 18, št. 175/6 (2006). Str. 144–152.<br /> *Anja Golob: Tovornjaki v svetlo bodočnost; Večer, 6. 1. 2007.<br /> *Andraž Gombač: Roke, ki nemo kujejo; Primorske novice, 27. 12. 2006. Str. 14.<br /> *Andraž Gombač: Svet živi od pozabljanja; Primorske novice, 19. 11. 2004. Str. 16.<br /> *Diana Koloini: Uprizoritev nemogočega; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 57–61.<br /> *Diana Koloini: Poslušati; Primorska srečanja, 19, št. 170/171 (1995). Str. 502–7.<br /> *Barbara Korun: Predstava je tudi krhka stvar; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3. Str. 61–66. <br /> *Martina Mrhar: Dialekt ni le ornament; Gledališki list SNG Nova Gorica, letn. 46, št. 1. Str. 6–11.<br /> *Slavko Pezdir: Scenes from the middleworld; Delo, 27. 9. 2004.<br /> *Špela Virant: In hoc signo vinces; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 53–56.<br /> *Ciril Zlobec: Univerzalnost Levijeve osebne izkušnje; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 5, št. 2. Str. 50–53.<br /> *Drago Bajt: Slovenski kdo je kdo. Ljubljana: Nova revija, 1999.<br /> *Elektronska pošta Srečka Fišerja.<br /> <br /> [[spol:=M| ]] <br /> [[rojstni dan:=15. junij| ]] <br /> [[leto rojstva:=1953| ]] <br /> [[kraj rojstva:=Ajdovščina| ]] <br /> [[študij::Filozofska fakulteta| ]] <br /> <br /> ==Bibliografija==<br /> ==Zunanje povezave==</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Sre%C4%8Dko_Fi%C5%A1er&diff=12623 2007-05-17T17:21:14Z

<p>Manuela: </p> <hr /> <div>[[Kategorija:Ustvarjalci|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Avtorji|Fišer, Srečko]]<br /> [[Priimek ime:=Fišer, Srečko| ]]<br /> <br /> &lt;div style=&quot;float: right&quot;&gt;[[Slika:fiser1.jpg|Srečko Fišer. |thumb|Srečko Fišer. Foto: Atelje Pavšič - Zavadlav]]&lt;/div&gt;<br /> <br /> ==Življenjepis==<br /> Srečko Fišer se je rodil 15. 6. 1953 v Ajdovščini, maturiral je na novogoriški gimnaziji, leta 1977 pa je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenskega jezika in književnosti. Od leta 1977 do 1979 je bil lektor za slovenski jezik na univerzi v Nottinghamu v Veliki Britaniji, od leta 1981 je gledališki lektor in pri marsikateri predstavi tudi neavtorizirani dramaturški sodelavec v ''[[Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica]]'' (prej Primorsko dramsko gledališče), kjer je bil v sezoni 1989/90 tudi umetniški vodja. Njegova poglavitna dejavnost je prevajanje, prevaja angleško-ameriško in italijansko literaturo (prevaja pa tudi iz francoščine), piše pa tudi literarne kritike, eseje in študije h knjižnim izdajam svojih prevodov. <br /> <br /> ==Prevajalsko delo==<br /> Prevodi dram<br /> *''[[Ettore Petrolini: Chicchignola]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Šest oseb išče avtorja]]'', 1984, 2001<br /> *''[[Pier Paolo Pasolini: Orgija]]'', 1985<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Velika magija]]'', Gledališki list, 2001/02<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Božič pri Cupiellovih]]''<br /> *''[[John Webster: Vojvodinja Malfijska]]'', 1987<br /> *''[[Alan Ayckbourn: Razglašeni zbor]]'', 1989<br /> *''[[Carlo Goldoni: Pahljača]]''<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Lubjezen, uojska, lakota]]'', skupaj z I. Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Luigi Pirandello: Henrik IV.]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Kot me ti hočeš]]''<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Ni bila peta, bila je deveta]]''<br /> *''[[Howard Barker: Ljubezen dobrega moža]]'', 1994<br /> *''[[Eugène Ionesco: Plešasta pevka]]''<br /> *''[[Eugène Ionesco: Delirij v dvoje]]''<br /> *''[[Sam Shepard: Misel lažnivka ]]'', 1995<br /> *''[[Jim Cartwright: Dva]]'', 1997<br /> *''[[Pierre de Marivaux: Disput]]'', 1996<br /> *''[[Peter Barnes: Ni tako slabo kot zgleda]]''<br /> *''[[Samuel Beckett: Konec igre]]'', 1998<br /> *''[[Neil Simon: Jetnik Druge avenije]]'', 1998<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Muhca]]'', skupaj z Iztokom Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Sluga dveh gospodarjev]]'', 1999<br /> *''[[David Ives: Zadet pravi čas]]'', 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Beneška dvojčka]]'', 2003<br /> *''[[Ken Ludwig: Ti nori tenorji]]''<br /> *''[[Carlo Gozzi: Zeleni ptiček]]'', 2004<br /> *''[[Christopher Marlowe: Edward Drugi]]'', 1997<br /> *''[[Oscar Wilde: Saloma]]'', 2006<br /> *''[[Arturo Annecchino: Alica]]'', 2005<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Monologi]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Seminčè]]''<br /> <br /> Prevodi proze<br /> <br /> *''[[Henry James: Obrat vijaka]]'', 1982<br /> *''[[Umberto Eco: Ime rože]]'', 1984, 1985, 1999, 2004, 2006<br /> *''[[Virginia Woolf: Valovi]]'', 1986<br /> *''[[Italo Svevo: Kratko sentimentalno potovanje]]'', 1988<br /> *''[[Italo Calvino: Nevidna mesta]]''<br /> *''[[Italo Calvino: Grad prekrižanih usod]]'', 1990<br /> *''[[Elsa Morante: Aracoeli]]'', 1993<br /> *''[[Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva]]'', 1995<br /> *''[[William Faulkner: V smrtni uri]]'', 1996<br /> *Antologija ''[[Odgrnjena tančica]]'': iz angleške kratke proze (XIX. stoletja) s &quot;fantastično&quot; tematiko, 2000<br /> *''[[Giovanni Verga: Rdečelasec Hudadlaka]]'', izbrane novele, skupaj z Nikom Koširjem in Nikom Kuretom, 1983<br /> <br /> Prevodi poezije<br /> <br /> *''[[William Shakespeare: Soneti]]'', 2005<br /> *izbor poezije Torquata Tassa z naslovom ''[[Ljubezen je duša sveta]]'', 2004<br /> <br /> Prevodi esejistike<br /> <br /> *''[[Arnaldo Momigliano: Razprave iz historiografije II.]]'', prva knjiga skupaj s prevajalcema Ervinom Hladnikom Milharčičem in Jožetom Vogrincem, druga knjiga samostojen prevod, 1988<br /> *''[[Eugenio Garin: Spisi o humanizmu in renesansi]]'', 1993<br /> *''[[Giovanni Levi: Nematerialna dediščina: življenjska pot piemontskega eksorcista iz XVII. stoletja]]'', 1995<br /> <br /> ==Naslovi dram==<br /> *''[[Lucija in Ambrozij]]''. Libreto za »enodejansko pravljično operico« (po noveli Zasuk Marka Švabića), 1989<br /> *''[[Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka]]''. Mladinska basen, 1994<br /> *''[[Tistega lepega dne]]''. Odrska priredba scenarija Pesem in pevci ter novele Tistega lepega dne Cirila Kosmača, 1988<br /> *''[[Prihodnje, odhodnje]]''. Komedija, melodrama, 2003<br /> *''[[Kraljica Margot]]''. Odrska priredba romana Alexandra Dumasa ter filmskega scenarija Danièle Thompson in Patricea Chéreauja, 1988<br /> *''[[Medtem]]''. Po motivih romana Premirje Prima Levija, 2004<br /> <br /> ==Galerija==<br /> &lt;gallery&gt;<br /> Slika:prihodnje fiser.jpg|<br /> Slika:medtem fiser.jpg|<br /> Slika:1.jpg|<br /> Slika:2.jpg|<br /> Slika:3.jpg|<br /> &lt;/gallery&gt;<br /> <br /> <br /> &lt;div style=&quot;text-align: right;&quot;&gt;[[#top|na vrh]]&lt;/div&gt;<br /> ===Celotna besedila===<br /> *{{Doc|MEDTEM.pdf|Medtem ©}}<br /> *{{Doc|PRIHODNJE.pdf|Prihodnje, odhodnje ©}}<br /> *{{Doc|LISJAK.pdf|Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka ©}}<br /> <br /> ==Nagrade==<br /> <br /> Za prevajalsko delo<br /> <br /> *1997 ''[[Sovretova nagrada]]'' za prevod romana V smrtni uri in prevod romana Ostanki dneva<br /> *2001 ''[[Bevkova nagrada]]'' za prevajalske dosežke<br /> <br /> Za dramsko ustvarjanje<br /> <br /> *2005 ''[[nagrada Dominika Smoleta]]'' za dramsko besedilo na ''[[Borštnikovem srečanju]]'' za dramo Medtem<br /> *2004 nominacija za ''[[Grumovo nagrado]]'' za dramo Prihodnje, odhodnje<br /> <br /> ==Značilnosti Fišerjevega opusa==<br /> Srečko Fišer se v svojih dramskih tekstih ukvarja z vprašanji vpliva časa/dogodkov (npr. muk koncentracijskega taborišča in nošenja bremena spomina nanj; človek, ki je preživel take nečloveške razmere, nosi s seboj vselej neko breme – »mental baggage« /Pezdir, 2004/, »strašna unutranja šuma« /Fišer, 60/ –, ki na videz svobodni svet po preživetem s svojo težo in nezmožnostjo, da bi ga človek odložil, zasužnjuje) na ljudi, vprašanju znajdevanja človeka v novem času, ki ni več stari čas (ker ga je pokopala svetovna kataklizma) in tudi še ne novi, ker ga je treba šele ustvariti (občutek, ki preveva človeka, ki se znajde v takem svetu, je občutek brezdomstva, »izgubljenosti v 'medsvetju'« /Gombač, 2004: 16/; »/B/rezdomstvo je temelj današnjega človeka /…/«, »vsi mi /smo/ brezdomci« /Gombač, 2004: 16/), vpliva ideologije na posameznika in ohranitev posameznikovega bistva v obdobju kolektivizma, po vojni, ko so vsi ljudje za eno – za obnovo porušenega sveta (o tem govori drama Prihodnje, odhodnje). Skozi Fišerjevo dramatiko se nam razkrivajo tudi vprašanja človeške vesti ob nečloveškem ravnanju s sočlovekom (vojaki v taboriščih) in vprašanja sveta, ki sreče ne pozna več, nanjo ohranja le spomin (če imamo spomin na srečen svet, je torej možno, da je kdaj tak svet res obstajal, kot nam pravi Grk v Medtem). Današnji »časi so hudi in svet je surov; / za šibke je v njem obstoj negotov« (pravi Jakob Jež v basni Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka /Fišer, 6/); stvari ljudi poneumljajo do te mere, da se briše meja med tipično človeškim, tipično živalskim in tipično predmetnim. Današnji človek je ujet v banalnosti, ker je izgubil srečo, jo nadomešča s stvarmi (mobiteli in beemveji) in zabavami brez vsebine, a je nadomestiti ne more.<br /> <br /> ==Viri in literatura==<br /> *Tadeja Zupan Arsov: Srečko Fišer: Malo vitalizma ne škodi temu narodu; Delo, 10. 6. 2002 (književni listi). Str. 5.<br /> *Marij Čuk: Prijetno gledljiva uprizoritev novitete Prihodnje, odhodnje; Primorski dnevnik, 29. 12. 2006. Str. 12.<br /> *Klavdija Figelj: Gre za nostalgijo po utopiji; Primorske novice, 22. 12. 2006. Str. 29.<br /> *Srečko Fišer: Medtem. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2.<br /> *Srečko Fišer: Prihodnje, odhodnje. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3.<br /> *Srečko Fišer: Izvirno in neizvirno, dramatizacija in drama. Literatura, letn. 18, št. 175/6 (2006). Str. 144–152.<br /> *Anja Golob: Tovornjaki v svetlo bodočnost; Večer, 6. 1. 2007.<br /> *Andraž Gombač: Roke, ki nemo kujejo; Primorske novice, 27. 12. 2006. Str. 14.<br /> *Andraž Gombač: Svet živi od pozabljanja; Primorske novice, 19. 11. 2004. Str. 16.<br /> *Diana Koloini: Uprizoritev nemogočega; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 57–61.<br /> *Diana Koloini: Poslušati; Primorska srečanja, 19, št. 170/171 (1995). Str. 502–7.<br /> *Barbara Korun: Predstava je tudi krhka stvar; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3. Str. 61–66. <br /> *Martina Mrhar: Dialekt ni le ornament; Gledališki list SNG Nova Gorica, letn. 46, št. 1. Str. 6–11.<br /> *Slavko Pezdir: Scenes from the middleworld; Delo, 27. 9. 2004.<br /> *Špela Virant: In hoc signo vinces; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 53–56.<br /> *Ciril Zlobec: Univerzalnost Levijeve osebne izkušnje; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 5, št. 2. Str. 50–53.<br /> *Drago Bajt: Slovenski kdo je kdo. Ljubljana: Nova revija, 1999.<br /> *Elektronska pošta Srečka Fišerja.<br /> <br /> [[spol:=M| ]] <br /> [[rojstni dan:=15. junij| ]] <br /> [[leto rojstva:=1953| ]] <br /> [[kraj rojstva:=Ajdovščina| ]] <br /> [[študij::Filozofska fakulteta| ]] <br /> <br /> ==Bibliografija==<br /> ==Zunanje povezave==</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Sre%C4%8Dko_Fi%C5%A1er&diff=12622 2007-05-17T17:08:56Z

<p>Manuela: </p> <hr /> <div>[[Kategorija:Ustvarjalci|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Avtorji|Fišer, Srečko]]<br /> [[Priimek ime:=Fišer, Srečko| ]]<br /> <br /> &lt;div style=&quot;float: right&quot;&gt;[[Slika:fiser1.jpg|Srečko Fišer. |thumb|Srečko Fišer. Foto: Atelje Pavšič - Zavadlav]]&lt;/div&gt;<br /> <br /> ==Življenjepis==<br /> Srečko Fišer se je rodil 15. 6. 1953 v Ajdovščini, maturiral je na novogoriški gimnaziji, leta 1977 pa je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenskega jezika in književnosti. Od leta 1977 do 1979 je bil lektor za slovenski jezik na univerzi v Nottinghamu v Veliki Britaniji, od leta 1981 je gledališki lektor in pri marsikateri predstavi tudi neavtorizirani dramaturški sodelavec v ''[[Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica]]'' (prej Primorsko dramsko gledališče), kjer je bil v sezoni 1989/90 tudi umetniški vodja. Njegova poglavitna dejavnost je prevajanje, prevaja angleško-ameriško in italijansko literaturo (prevaja pa tudi iz francoščine), piše pa tudi literarne kritike, eseje in študije h knjižnim izdajam svojih prevodov. <br /> <br /> ==Prevajalsko delo==<br /> Prevodi dram<br /> *''[[Ettore Petrolini: Chicchignola]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Šest oseb išče avtorja]]'', 1984, 2001<br /> *''[[Pier Paolo Pasolini: Orgija]]'', 1985<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Velika magija]]'', Gledališki list, 2001/02<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Božič pri Cupiellovih]]''<br /> *''[[John Webster: Vojvodinja Malfijska]]'', 1987<br /> *''[[Alan Ayckbourn: Razglašeni zbor]]'', 1989<br /> *''[[Carlo Goldoni: Pahljača]]''<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Lubjezen, uojska, lakota]]'', skupaj z I. Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Luigi Pirandello: Henrik IV.]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Kot me ti hočeš]]''<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Ni bila peta, bila je deveta]]''<br /> *''[[Howard Barker: Ljubezen dobrega moža]]'', 1994<br /> *''[[Eugène Ionesco: Plešasta pevka]]''<br /> *''[[Eugène Ionesco: Delirij v dvoje]]''<br /> *''[[Sam Shepard: Misel lažnivka ]]'', 1995<br /> *''[[Jim Cartwright: Dva]]'', 1997<br /> *''[[Pierre de Marivaux: Disput]]'', 1996<br /> *''[[Peter Barnes: Ni tako slabo kot zgleda]]''<br /> *''[[Samuel Beckett: Konec igre]]'', 1998<br /> *''[[Neil Simon: Jetnik Druge avenije]]'', 1998<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Muhca]]'', skupaj z Iztokom Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Sluga dveh gospodarjev]]'', 1999<br /> *''[[David Ives: Zadet pravi čas]]'', 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Beneška dvojčka]]'', 2003<br /> *''[[Ken Ludwig: Ti nori tenorji]]''<br /> *''[[Carlo Gozzi: Zeleni ptiček]]'', 2004<br /> *''[[Christopher Marlowe: Edward Drugi]]'', 1997<br /> *''[[Oscar Wilde: Saloma]]'', 2006<br /> *''[[Arturo Annecchino: Alica]]'', 2005<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Monologi]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Seminčè]]''<br /> <br /> Prevodi proze<br /> <br /> *''[[Henry James: Obrat vijaka]]'', 1982<br /> *''[[Umberto Eco: Ime rože]]'', 1984, 1985, 1999, 2004, 2006<br /> *''[[Virginia Woolf: Valovi]]'', 1986<br /> *''[[Italo Svevo: Kratko sentimentalno potovanje]]'', 1988<br /> *''[[Italo Calvino: Nevidna mesta]]''<br /> *''[[Italo Calvino: Grad prekrižanih usod]]'', 1990<br /> *''[[Elsa Morante: Aracoeli]]'', 1993<br /> *''[[Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva]]'', 1995<br /> *''[[William Faulkner: V smrtni uri]]'', 1996<br /> *Antologija ''[[Odgrnjena tančica]]'': iz angleške kratke proze (XIX. stoletja) s &quot;fantastično&quot; tematiko, 2000<br /> *''[[Giovanni Verga: Rdečelasec Hudadlaka]]'', izbrane novele, skupaj z Nikom Koširjem in Nikom Kuretom, 1983<br /> <br /> Prevodi poezije<br /> <br /> *''[[William Shakespeare: Soneti]]'', 2005<br /> *izbor poezije Torquata Tassa z naslovom ''[[Ljubezen je duša sveta]]'', 2004<br /> <br /> Prevodi esejistike<br /> <br /> *''[[Arnaldo Momigliano: Razprave iz historiografije II.]]'', prva knjiga skupaj s prevajalcema Ervinom Hladnikom Milharčičem in Jožetom Vogrincem, druga knjiga samostojen prevod, 1988<br /> *''[[Eugenio Garin: Spisi o humanizmu in renesansi]]'', 1993<br /> *''[[Giovanni Levi: Nematerialna dediščina: življenjska pot piemontskega eksorcista iz XVII. stoletja]]'', 1995<br /> <br /> ==Naslovi dram==<br /> *''[[Lucija in Ambrozij]]''. Libreto za »enodejansko pravljično operico« (po noveli Zasuk Marka Švabića), 1989<br /> *''[[Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka]]''. Mladinska basen, 1994<br /> *''[[Tistega lepega dne]]''. Odrska priredba scenarija Pesem in pevci ter novele Tistega lepega dne Cirila Kosmača, 1988<br /> *''[[Prihodnje, odhodnje]]''. Komedija, melodrama, 2003<br /> *''[[Kraljica Margot]]''. Odrska priredba romana Alexandra Dumasa ter filmskega scenarija Danièle Thompson in Patricea Chéreauja, 1988<br /> *''[[Medtem]]''. Po motivih romana Premirje Prima Levija, 2004<br /> <br /> ==Galerija==<br /> &lt;gallery&gt;<br /> Slika:prihodnje fiser.jpg|<br /> Slika:medtem fiser.jpg|<br /> &lt;/gallery&gt;<br /> <br /> <br /> &lt;div style=&quot;text-align: right;&quot;&gt;[[#top|na vrh]]&lt;/div&gt;<br /> ===Celotna besedila===<br /> *{{Doc|MEDTEM.pdf|Medtem ©}}<br /> *{{Doc|PRIHODNJE.pdf|Prihodnje, odhodnje ©}}<br /> *{{Doc|LISJAK.pdf|Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka ©}}<br /> <br /> ==Nagrade==<br /> <br /> Za prevajalsko delo<br /> <br /> *1997 ''[[Sovretova nagrada]]'' za prevod romana V smrtni uri in prevod romana Ostanki dneva<br /> *2001 ''[[Bevkova nagrada]]'' za prevajalske dosežke<br /> <br /> Za dramsko ustvarjanje<br /> <br /> *2005 ''[[nagrada Dominika Smoleta]]'' za dramsko besedilo na ''[[Borštnikovem srečanju]]'' za dramo Medtem<br /> *2004 nominacija za ''[[Grumovo nagrado]]'' za dramo Prihodnje, odhodnje<br /> <br /> ==Značilnosti Fišerjevega opusa==<br /> Srečko Fišer se v svojih dramskih tekstih ukvarja z vprašanji vpliva časa/dogodkov (npr. muk koncentracijskega taborišča in nošenja bremena spomina nanj; človek, ki je preživel take nečloveške razmere, nosi s seboj vselej neko breme – »mental baggage« /Pezdir, 2004/, »strašna unutranja šuma« /Fišer, 60/ –, ki na videz svobodni svet po preživetem s svojo težo in nezmožnostjo, da bi ga človek odložil, zasužnjuje) na ljudi, vprašanju znajdevanja človeka v novem času, ki ni več stari čas (ker ga je pokopala svetovna kataklizma) in tudi še ne novi, ker ga je treba šele ustvariti (občutek, ki preveva človeka, ki se znajde v takem svetu, je občutek brezdomstva, »izgubljenosti v 'medsvetju'« /Gombač, 2004: 16/; »/B/rezdomstvo je temelj današnjega človeka /…/«, »vsi mi /smo/ brezdomci« /Gombač, 2004: 16/), vpliva ideologije na posameznika in ohranitev posameznikovega bistva v obdobju kolektivizma, po vojni, ko so vsi ljudje za eno – za obnovo porušenega sveta (o tem govori drama Prihodnje, odhodnje). Skozi Fišerjevo dramatiko se nam razkrivajo tudi vprašanja človeške vesti ob nečloveškem ravnanju s sočlovekom (vojaki v taboriščih) in vprašanja sveta, ki sreče ne pozna več, nanjo ohranja le spomin (če imamo spomin na srečen svet, je torej možno, da je kdaj tak svet res obstajal, kot nam pravi Grk v Medtem). Današnji »časi so hudi in svet je surov; / za šibke je v njem obstoj negotov« (pravi Jakob Jež v basni Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka /Fišer, 6/); stvari ljudi poneumljajo do te mere, da se briše meja med tipično človeškim, tipično živalskim in tipično predmetnim. Današnji človek je ujet v banalnosti, ker je izgubil srečo, jo nadomešča s stvarmi (mobiteli in beemveji) in zabavami brez vsebine, a je nadomestiti ne more.<br /> <br /> ==Viri in literatura==<br /> *Tadeja Zupan Arsov: Srečko Fišer: Malo vitalizma ne škodi temu narodu; Delo, 10. 6. 2002 (književni listi). Str. 5.<br /> *Marij Čuk: Prijetno gledljiva uprizoritev novitete Prihodnje, odhodnje; Primorski dnevnik, 29. 12. 2006. Str. 12.<br /> *Klavdija Figelj: Gre za nostalgijo po utopiji; Primorske novice, 22. 12. 2006. Str. 29.<br /> *Srečko Fišer: Medtem. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2.<br /> *Srečko Fišer: Prihodnje, odhodnje. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3.<br /> *Srečko Fišer: Izvirno in neizvirno, dramatizacija in drama. Literatura, letn. 18, št. 175/6 (2006). Str. 144–152.<br /> *Anja Golob: Tovornjaki v svetlo bodočnost; Večer, 6. 1. 2007.<br /> *Andraž Gombač: Roke, ki nemo kujejo; Primorske novice, 27. 12. 2006. Str. 14.<br /> *Andraž Gombač: Svet živi od pozabljanja; Primorske novice, 19. 11. 2004. Str. 16.<br /> *Diana Koloini: Uprizoritev nemogočega; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 57–61.<br /> *Diana Koloini: Poslušati; Primorska srečanja, 19, št. 170/171 (1995). Str. 502–7.<br /> *Barbara Korun: Predstava je tudi krhka stvar; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3. Str. 61–66. <br /> *Martina Mrhar: Dialekt ni le ornament; Gledališki list SNG Nova Gorica, letn. 46, št. 1. Str. 6–11.<br /> *Slavko Pezdir: Scenes from the middleworld; Delo, 27. 9. 2004.<br /> *Špela Virant: In hoc signo vinces; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 53–56.<br /> *Ciril Zlobec: Univerzalnost Levijeve osebne izkušnje; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 5, št. 2. Str. 50–53.<br /> *Drago Bajt: Slovenski kdo je kdo. Ljubljana: Nova revija, 1999.<br /> *Elektronska pošta Srečka Fišerja.<br /> <br /> [[spol:=M| ]] <br /> [[rojstni dan:=15. junij| ]] <br /> [[leto rojstva:=1953| ]] <br /> [[kraj rojstva:=Ajdovščina| ]] <br /> [[študij::Filozofska fakulteta| ]] <br /> <br /> ==Bibliografija==<br /> ==Zunanje povezave==</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Sre%C4%8Dko_Fi%C5%A1er&diff=12621 2007-05-17T17:08:15Z

<p>Manuela: </p> <hr /> <div>[[Kategorija:Ustvarjalci|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Avtorji|Fišer, Srečko]]<br /> [[Priimek ime:=Fišer, Srečko| ]]<br /> <br /> &lt;div style=&quot;float: right&quot;&gt;[[Slika:fiser1.jpg|Srečko Fišer. |thumb|Srečko Fišer Foto: Atelje Pavšič - Zavadlav]]&lt;/div&gt;<br /> <br /> ==Življenjepis==<br /> Srečko Fišer se je rodil 15. 6. 1953 v Ajdovščini, maturiral je na novogoriški gimnaziji, leta 1977 pa je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenskega jezika in književnosti. Od leta 1977 do 1979 je bil lektor za slovenski jezik na univerzi v Nottinghamu v Veliki Britaniji, od leta 1981 je gledališki lektor in pri marsikateri predstavi tudi neavtorizirani dramaturški sodelavec v ''[[Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica]]'' (prej Primorsko dramsko gledališče), kjer je bil v sezoni 1989/90 tudi umetniški vodja. Njegova poglavitna dejavnost je prevajanje, prevaja angleško-ameriško in italijansko literaturo (prevaja pa tudi iz francoščine), piše pa tudi literarne kritike, eseje in študije h knjižnim izdajam svojih prevodov. <br /> <br /> ==Prevajalsko delo==<br /> Prevodi dram<br /> *''[[Ettore Petrolini: Chicchignola]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Šest oseb išče avtorja]]'', 1984, 2001<br /> *''[[Pier Paolo Pasolini: Orgija]]'', 1985<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Velika magija]]'', Gledališki list, 2001/02<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Božič pri Cupiellovih]]''<br /> *''[[John Webster: Vojvodinja Malfijska]]'', 1987<br /> *''[[Alan Ayckbourn: Razglašeni zbor]]'', 1989<br /> *''[[Carlo Goldoni: Pahljača]]''<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Lubjezen, uojska, lakota]]'', skupaj z I. Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Luigi Pirandello: Henrik IV.]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Kot me ti hočeš]]''<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Ni bila peta, bila je deveta]]''<br /> *''[[Howard Barker: Ljubezen dobrega moža]]'', 1994<br /> *''[[Eugène Ionesco: Plešasta pevka]]''<br /> *''[[Eugène Ionesco: Delirij v dvoje]]''<br /> *''[[Sam Shepard: Misel lažnivka ]]'', 1995<br /> *''[[Jim Cartwright: Dva]]'', 1997<br /> *''[[Pierre de Marivaux: Disput]]'', 1996<br /> *''[[Peter Barnes: Ni tako slabo kot zgleda]]''<br /> *''[[Samuel Beckett: Konec igre]]'', 1998<br /> *''[[Neil Simon: Jetnik Druge avenije]]'', 1998<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Muhca]]'', skupaj z Iztokom Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Sluga dveh gospodarjev]]'', 1999<br /> *''[[David Ives: Zadet pravi čas]]'', 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Beneška dvojčka]]'', 2003<br /> *''[[Ken Ludwig: Ti nori tenorji]]''<br /> *''[[Carlo Gozzi: Zeleni ptiček]]'', 2004<br /> *''[[Christopher Marlowe: Edward Drugi]]'', 1997<br /> *''[[Oscar Wilde: Saloma]]'', 2006<br /> *''[[Arturo Annecchino: Alica]]'', 2005<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Monologi]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Seminčè]]''<br /> <br /> Prevodi proze<br /> <br /> *''[[Henry James: Obrat vijaka]]'', 1982<br /> *''[[Umberto Eco: Ime rože]]'', 1984, 1985, 1999, 2004, 2006<br /> *''[[Virginia Woolf: Valovi]]'', 1986<br /> *''[[Italo Svevo: Kratko sentimentalno potovanje]]'', 1988<br /> *''[[Italo Calvino: Nevidna mesta]]''<br /> *''[[Italo Calvino: Grad prekrižanih usod]]'', 1990<br /> *''[[Elsa Morante: Aracoeli]]'', 1993<br /> *''[[Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva]]'', 1995<br /> *''[[William Faulkner: V smrtni uri]]'', 1996<br /> *Antologija ''[[Odgrnjena tančica]]'': iz angleške kratke proze (XIX. stoletja) s &quot;fantastično&quot; tematiko, 2000<br /> *''[[Giovanni Verga: Rdečelasec Hudadlaka]]'', izbrane novele, skupaj z Nikom Koširjem in Nikom Kuretom, 1983<br /> <br /> Prevodi poezije<br /> <br /> *''[[William Shakespeare: Soneti]]'', 2005<br /> *izbor poezije Torquata Tassa z naslovom ''[[Ljubezen je duša sveta]]'', 2004<br /> <br /> Prevodi esejistike<br /> <br /> *''[[Arnaldo Momigliano: Razprave iz historiografije II.]]'', prva knjiga skupaj s prevajalcema Ervinom Hladnikom Milharčičem in Jožetom Vogrincem, druga knjiga samostojen prevod, 1988<br /> *''[[Eugenio Garin: Spisi o humanizmu in renesansi]]'', 1993<br /> *''[[Giovanni Levi: Nematerialna dediščina: življenjska pot piemontskega eksorcista iz XVII. stoletja]]'', 1995<br /> <br /> ==Naslovi dram==<br /> *''[[Lucija in Ambrozij]]''. Libreto za »enodejansko pravljično operico« (po noveli Zasuk Marka Švabića), 1989<br /> *''[[Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka]]''. Mladinska basen, 1994<br /> *''[[Tistega lepega dne]]''. Odrska priredba scenarija Pesem in pevci ter novele Tistega lepega dne Cirila Kosmača, 1988<br /> *''[[Prihodnje, odhodnje]]''. Komedija, melodrama, 2003<br /> *''[[Kraljica Margot]]''. Odrska priredba romana Alexandra Dumasa ter filmskega scenarija Danièle Thompson in Patricea Chéreauja, 1988<br /> *''[[Medtem]]''. Po motivih romana Premirje Prima Levija, 2004<br /> <br /> ==Galerija==<br /> &lt;gallery&gt;<br /> Slika:prihodnje fiser.jpg|<br /> Slika:medtem fiser.jpg|<br /> &lt;/gallery&gt;<br /> <br /> <br /> &lt;div style=&quot;text-align: right;&quot;&gt;[[#top|na vrh]]&lt;/div&gt;<br /> ===Celotna besedila===<br /> *{{Doc|MEDTEM.pdf|Medtem ©}}<br /> *{{Doc|PRIHODNJE.pdf|Prihodnje, odhodnje ©}}<br /> *{{Doc|LISJAK.pdf|Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka ©}}<br /> <br /> ==Nagrade==<br /> <br /> Za prevajalsko delo<br /> <br /> *1997 ''[[Sovretova nagrada]]'' za prevod romana V smrtni uri in prevod romana Ostanki dneva<br /> *2001 ''[[Bevkova nagrada]]'' za prevajalske dosežke<br /> <br /> Za dramsko ustvarjanje<br /> <br /> *2005 ''[[nagrada Dominika Smoleta]]'' za dramsko besedilo na ''[[Borštnikovem srečanju]]'' za dramo Medtem<br /> *2004 nominacija za ''[[Grumovo nagrado]]'' za dramo Prihodnje, odhodnje<br /> <br /> ==Značilnosti Fišerjevega opusa==<br /> Srečko Fišer se v svojih dramskih tekstih ukvarja z vprašanji vpliva časa/dogodkov (npr. muk koncentracijskega taborišča in nošenja bremena spomina nanj; človek, ki je preživel take nečloveške razmere, nosi s seboj vselej neko breme – »mental baggage« /Pezdir, 2004/, »strašna unutranja šuma« /Fišer, 60/ –, ki na videz svobodni svet po preživetem s svojo težo in nezmožnostjo, da bi ga človek odložil, zasužnjuje) na ljudi, vprašanju znajdevanja človeka v novem času, ki ni več stari čas (ker ga je pokopala svetovna kataklizma) in tudi še ne novi, ker ga je treba šele ustvariti (občutek, ki preveva človeka, ki se znajde v takem svetu, je občutek brezdomstva, »izgubljenosti v 'medsvetju'« /Gombač, 2004: 16/; »/B/rezdomstvo je temelj današnjega človeka /…/«, »vsi mi /smo/ brezdomci« /Gombač, 2004: 16/), vpliva ideologije na posameznika in ohranitev posameznikovega bistva v obdobju kolektivizma, po vojni, ko so vsi ljudje za eno – za obnovo porušenega sveta (o tem govori drama Prihodnje, odhodnje). Skozi Fišerjevo dramatiko se nam razkrivajo tudi vprašanja človeške vesti ob nečloveškem ravnanju s sočlovekom (vojaki v taboriščih) in vprašanja sveta, ki sreče ne pozna več, nanjo ohranja le spomin (če imamo spomin na srečen svet, je torej možno, da je kdaj tak svet res obstajal, kot nam pravi Grk v Medtem). Današnji »časi so hudi in svet je surov; / za šibke je v njem obstoj negotov« (pravi Jakob Jež v basni Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka /Fišer, 6/); stvari ljudi poneumljajo do te mere, da se briše meja med tipično človeškim, tipično živalskim in tipično predmetnim. Današnji človek je ujet v banalnosti, ker je izgubil srečo, jo nadomešča s stvarmi (mobiteli in beemveji) in zabavami brez vsebine, a je nadomestiti ne more.<br /> <br /> ==Viri in literatura==<br /> *Tadeja Zupan Arsov: Srečko Fišer: Malo vitalizma ne škodi temu narodu; Delo, 10. 6. 2002 (književni listi). Str. 5.<br /> *Marij Čuk: Prijetno gledljiva uprizoritev novitete Prihodnje, odhodnje; Primorski dnevnik, 29. 12. 2006. Str. 12.<br /> *Klavdija Figelj: Gre za nostalgijo po utopiji; Primorske novice, 22. 12. 2006. Str. 29.<br /> *Srečko Fišer: Medtem. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2.<br /> *Srečko Fišer: Prihodnje, odhodnje. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3.<br /> *Srečko Fišer: Izvirno in neizvirno, dramatizacija in drama. Literatura, letn. 18, št. 175/6 (2006). Str. 144–152.<br /> *Anja Golob: Tovornjaki v svetlo bodočnost; Večer, 6. 1. 2007.<br /> *Andraž Gombač: Roke, ki nemo kujejo; Primorske novice, 27. 12. 2006. Str. 14.<br /> *Andraž Gombač: Svet živi od pozabljanja; Primorske novice, 19. 11. 2004. Str. 16.<br /> *Diana Koloini: Uprizoritev nemogočega; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 57–61.<br /> *Diana Koloini: Poslušati; Primorska srečanja, 19, št. 170/171 (1995). Str. 502–7.<br /> *Barbara Korun: Predstava je tudi krhka stvar; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3. Str. 61–66. <br /> *Martina Mrhar: Dialekt ni le ornament; Gledališki list SNG Nova Gorica, letn. 46, št. 1. Str. 6–11.<br /> *Slavko Pezdir: Scenes from the middleworld; Delo, 27. 9. 2004.<br /> *Špela Virant: In hoc signo vinces; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 53–56.<br /> *Ciril Zlobec: Univerzalnost Levijeve osebne izkušnje; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 5, št. 2. Str. 50–53.<br /> *Drago Bajt: Slovenski kdo je kdo. Ljubljana: Nova revija, 1999.<br /> *Elektronska pošta Srečka Fišerja.<br /> <br /> [[spol:=M| ]] <br /> [[rojstni dan:=15. junij| ]] <br /> [[leto rojstva:=1953| ]] <br /> [[kraj rojstva:=Ajdovščina| ]] <br /> [[študij::Filozofska fakulteta| ]] <br /> <br /> ==Bibliografija==<br /> ==Zunanje povezave==</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Sre%C4%8Dko_Fi%C5%A1er&diff=12620 2007-05-17T17:04:26Z

<p>Manuela: </p> <hr /> <div>[[Kategorija:Ustvarjalci|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Avtorji|Fišer, Srečko]]<br /> [[Priimek ime:=Fišer, Srečko| ]]<br /> <br /> &lt;div style=&quot;float: right&quot;&gt;[[Slika:fiser1.jpg|Srečko Fišer Foto: Atelje Pavšič - Zavadlav |thumb|Srečko Fišer]]&lt;/div&gt;<br /> <br /> ==Življenjepis==<br /> Srečko Fišer se je rodil 15. 6. 1953 v Ajdovščini, maturiral je na novogoriški gimnaziji, leta 1977 pa je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenskega jezika in književnosti. Od leta 1977 do 1979 je bil lektor za slovenski jezik na univerzi v Nottinghamu v Veliki Britaniji, od leta 1981 je gledališki lektor in pri marsikateri predstavi tudi neavtorizirani dramaturški sodelavec v ''[[Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica]]'' (prej Primorsko dramsko gledališče), kjer je bil v sezoni 1989/90 tudi umetniški vodja. Njegova poglavitna dejavnost je prevajanje, prevaja angleško-ameriško in italijansko literaturo (prevaja pa tudi iz francoščine), piše pa tudi literarne kritike, eseje in študije h knjižnim izdajam svojih prevodov. <br /> <br /> ==Prevajalsko delo==<br /> Prevodi dram<br /> *''[[Ettore Petrolini: Chicchignola]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Šest oseb išče avtorja]]'', 1984, 2001<br /> *''[[Pier Paolo Pasolini: Orgija]]'', 1985<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Velika magija]]'', Gledališki list, 2001/02<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Božič pri Cupiellovih]]''<br /> *''[[John Webster: Vojvodinja Malfijska]]'', 1987<br /> *''[[Alan Ayckbourn: Razglašeni zbor]]'', 1989<br /> *''[[Carlo Goldoni: Pahljača]]''<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Lubjezen, uojska, lakota]]'', skupaj z I. Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Luigi Pirandello: Henrik IV.]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Kot me ti hočeš]]''<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Ni bila peta, bila je deveta]]''<br /> *''[[Howard Barker: Ljubezen dobrega moža]]'', 1994<br /> *''[[Eugène Ionesco: Plešasta pevka]]''<br /> *''[[Eugène Ionesco: Delirij v dvoje]]''<br /> *''[[Sam Shepard: Misel lažnivka ]]'', 1995<br /> *''[[Jim Cartwright: Dva]]'', 1997<br /> *''[[Pierre de Marivaux: Disput]]'', 1996<br /> *''[[Peter Barnes: Ni tako slabo kot zgleda]]''<br /> *''[[Samuel Beckett: Konec igre]]'', 1998<br /> *''[[Neil Simon: Jetnik Druge avenije]]'', 1998<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Muhca]]'', skupaj z Iztokom Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Sluga dveh gospodarjev]]'', 1999<br /> *''[[David Ives: Zadet pravi čas]]'', 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Beneška dvojčka]]'', 2003<br /> *''[[Ken Ludwig: Ti nori tenorji]]''<br /> *''[[Carlo Gozzi: Zeleni ptiček]]'', 2004<br /> *''[[Christopher Marlowe: Edward Drugi]]'', 1997<br /> *''[[Oscar Wilde: Saloma]]'', 2006<br /> *''[[Arturo Annecchino: Alica]]'', 2005<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Monologi]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Seminčè]]''<br /> <br /> Prevodi proze<br /> <br /> *''[[Henry James: Obrat vijaka]]'', 1982<br /> *''[[Umberto Eco: Ime rože]]'', 1984, 1985, 1999, 2004, 2006<br /> *''[[Virginia Woolf: Valovi]]'', 1986<br /> *''[[Italo Svevo: Kratko sentimentalno potovanje]]'', 1988<br /> *''[[Italo Calvino: Nevidna mesta]]''<br /> *''[[Italo Calvino: Grad prekrižanih usod]]'', 1990<br /> *''[[Elsa Morante: Aracoeli]]'', 1993<br /> *''[[Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva]]'', 1995<br /> *''[[William Faulkner: V smrtni uri]]'', 1996<br /> *Antologija ''[[Odgrnjena tančica]]'': iz angleške kratke proze (XIX. stoletja) s &quot;fantastično&quot; tematiko, 2000<br /> *''[[Giovanni Verga: Rdečelasec Hudadlaka]]'', izbrane novele, skupaj z Nikom Koširjem in Nikom Kuretom, 1983<br /> <br /> Prevodi poezije<br /> <br /> *''[[William Shakespeare: Soneti]]'', 2005<br /> *izbor poezije Torquata Tassa z naslovom ''[[Ljubezen je duša sveta]]'', 2004<br /> <br /> Prevodi esejistike<br /> <br /> *''[[Arnaldo Momigliano: Razprave iz historiografije II.]]'', prva knjiga skupaj s prevajalcema Ervinom Hladnikom Milharčičem in Jožetom Vogrincem, druga knjiga samostojen prevod, 1988<br /> *''[[Eugenio Garin: Spisi o humanizmu in renesansi]]'', 1993<br /> *''[[Giovanni Levi: Nematerialna dediščina: življenjska pot piemontskega eksorcista iz XVII. stoletja]]'', 1995<br /> <br /> ==Naslovi dram==<br /> *''[[Lucija in Ambrozij]]''. Libreto za »enodejansko pravljično operico« (po noveli Zasuk Marka Švabića), 1989<br /> *''[[Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka]]''. Mladinska basen, 1994<br /> *''[[Tistega lepega dne]]''. Odrska priredba scenarija Pesem in pevci ter novele Tistega lepega dne Cirila Kosmača, 1988<br /> *''[[Prihodnje, odhodnje]]''. Komedija, melodrama, 2003<br /> *''[[Kraljica Margot]]''. Odrska priredba romana Alexandra Dumasa ter filmskega scenarija Danièle Thompson in Patricea Chéreauja, 1988<br /> *''[[Medtem]]''. Po motivih romana Premirje Prima Levija, 2004<br /> <br /> ==Galerija==<br /> &lt;gallery&gt;<br /> Slika:prihodnje fiser.jpg|<br /> Slika:medtem fiser.jpg|<br /> &lt;/gallery&gt;<br /> <br /> <br /> &lt;div style=&quot;text-align: right;&quot;&gt;[[#top|na vrh]]&lt;/div&gt;<br /> ===Celotna besedila===<br /> *{{Doc|MEDTEM.pdf|Medtem ©}}<br /> *{{Doc|PRIHODNJE.pdf|Prihodnje, odhodnje ©}}<br /> *{{Doc|LISJAK.pdf|Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka ©}}<br /> <br /> ==Nagrade==<br /> <br /> Za prevajalsko delo<br /> <br /> *1997 ''[[Sovretova nagrada]]'' za prevod romana V smrtni uri in prevod romana Ostanki dneva<br /> *2001 ''[[Bevkova nagrada]]'' za prevajalske dosežke<br /> <br /> Za dramsko ustvarjanje<br /> <br /> *2005 ''[[nagrada Dominika Smoleta]]'' za dramsko besedilo na ''[[Borštnikovem srečanju]]'' za dramo Medtem<br /> *2004 nominacija za ''[[Grumovo nagrado]]'' za dramo Prihodnje, odhodnje<br /> <br /> ==Značilnosti Fišerjevega opusa==<br /> Srečko Fišer se v svojih dramskih tekstih ukvarja z vprašanji vpliva časa/dogodkov (npr. muk koncentracijskega taborišča in nošenja bremena spomina nanj; človek, ki je preživel take nečloveške razmere, nosi s seboj vselej neko breme – »mental baggage« /Pezdir, 2004/, »strašna unutranja šuma« /Fišer, 60/ –, ki na videz svobodni svet po preživetem s svojo težo in nezmožnostjo, da bi ga človek odložil, zasužnjuje) na ljudi, vprašanju znajdevanja človeka v novem času, ki ni več stari čas (ker ga je pokopala svetovna kataklizma) in tudi še ne novi, ker ga je treba šele ustvariti (občutek, ki preveva človeka, ki se znajde v takem svetu, je občutek brezdomstva, »izgubljenosti v 'medsvetju'« /Gombač, 2004: 16/; »/B/rezdomstvo je temelj današnjega človeka /…/«, »vsi mi /smo/ brezdomci« /Gombač, 2004: 16/), vpliva ideologije na posameznika in ohranitev posameznikovega bistva v obdobju kolektivizma, po vojni, ko so vsi ljudje za eno – za obnovo porušenega sveta (o tem govori drama Prihodnje, odhodnje). Skozi Fišerjevo dramatiko se nam razkrivajo tudi vprašanja človeške vesti ob nečloveškem ravnanju s sočlovekom (vojaki v taboriščih) in vprašanja sveta, ki sreče ne pozna več, nanjo ohranja le spomin (če imamo spomin na srečen svet, je torej možno, da je kdaj tak svet res obstajal, kot nam pravi Grk v Medtem). Današnji »časi so hudi in svet je surov; / za šibke je v njem obstoj negotov« (pravi Jakob Jež v basni Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka /Fišer, 6/); stvari ljudi poneumljajo do te mere, da se briše meja med tipično človeškim, tipično živalskim in tipično predmetnim. Današnji človek je ujet v banalnosti, ker je izgubil srečo, jo nadomešča s stvarmi (mobiteli in beemveji) in zabavami brez vsebine, a je nadomestiti ne more.<br /> <br /> ==Viri in literatura==<br /> *Tadeja Zupan Arsov: Srečko Fišer: Malo vitalizma ne škodi temu narodu; Delo, 10. 6. 2002 (književni listi). Str. 5.<br /> *Marij Čuk: Prijetno gledljiva uprizoritev novitete Prihodnje, odhodnje; Primorski dnevnik, 29. 12. 2006. Str. 12.<br /> *Klavdija Figelj: Gre za nostalgijo po utopiji; Primorske novice, 22. 12. 2006. Str. 29.<br /> *Srečko Fišer: Medtem. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2.<br /> *Srečko Fišer: Prihodnje, odhodnje. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3.<br /> *Srečko Fišer: Izvirno in neizvirno, dramatizacija in drama. Literatura, letn. 18, št. 175/6 (2006). Str. 144–152.<br /> *Anja Golob: Tovornjaki v svetlo bodočnost; Večer, 6. 1. 2007.<br /> *Andraž Gombač: Roke, ki nemo kujejo; Primorske novice, 27. 12. 2006. Str. 14.<br /> *Andraž Gombač: Svet živi od pozabljanja; Primorske novice, 19. 11. 2004. Str. 16.<br /> *Diana Koloini: Uprizoritev nemogočega; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 57–61.<br /> *Diana Koloini: Poslušati; Primorska srečanja, 19, št. 170/171 (1995). Str. 502–7.<br /> *Barbara Korun: Predstava je tudi krhka stvar; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3. Str. 61–66. <br /> *Martina Mrhar: Dialekt ni le ornament; Gledališki list SNG Nova Gorica, letn. 46, št. 1. Str. 6–11.<br /> *Slavko Pezdir: Scenes from the middleworld; Delo, 27. 9. 2004.<br /> *Špela Virant: In hoc signo vinces; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 53–56.<br /> *Ciril Zlobec: Univerzalnost Levijeve osebne izkušnje; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 5, št. 2. Str. 50–53.<br /> *Drago Bajt: Slovenski kdo je kdo. Ljubljana: Nova revija, 1999.<br /> *Elektronska pošta Srečka Fišerja.<br /> <br /> [[spol:=M| ]] <br /> [[rojstni dan:=15. junij| ]] <br /> [[leto rojstva:=1953| ]] <br /> [[kraj rojstva:=Ajdovščina| ]] <br /> [[študij::Filozofska fakulteta| ]] <br /> <br /> ==Bibliografija==<br /> ==Zunanje povezave==</div>

Manuela https://sigledal.org/w/index.php?title=Sre%C4%8Dko_Fi%C5%A1er&diff=12619 2007-05-17T17:02:10Z

<p>Manuela: </p> <hr /> <div>[[Kategorija:Ustvarjalci|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Dramatika|Fišer, Srečko]]<br /> [[Kategorija:Avtorji|Fišer, Srečko]]<br /> [[Priimek ime:=Fišer, Srečko| ]]<br /> <br /> &lt;div style=&quot;float: right&quot;&gt;[[Slika:fiser1.jpg|Srečko Fišer. Foto: Atelje Pavšič - Zavadlav |thumb|Srečko Fišer]]&lt;/div&gt;<br /> <br /> ==Življenjepis==<br /> Srečko Fišer se je rodil 15. 6. 1953 v Ajdovščini, maturiral je na novogoriški gimnaziji, leta 1977 pa je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter slovenskega jezika in književnosti. Od leta 1977 do 1979 je bil lektor za slovenski jezik na univerzi v Nottinghamu v Veliki Britaniji, od leta 1981 je gledališki lektor in pri marsikateri predstavi tudi neavtorizirani dramaturški sodelavec v ''[[Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica]]'' (prej Primorsko dramsko gledališče), kjer je bil v sezoni 1989/90 tudi umetniški vodja. Njegova poglavitna dejavnost je prevajanje, prevaja angleško-ameriško in italijansko literaturo (prevaja pa tudi iz francoščine), piše pa tudi literarne kritike, eseje in študije h knjižnim izdajam svojih prevodov. <br /> <br /> ==Prevajalsko delo==<br /> Prevodi dram<br /> *''[[Ettore Petrolini: Chicchignola]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Šest oseb išče avtorja]]'', 1984, 2001<br /> *''[[Pier Paolo Pasolini: Orgija]]'', 1985<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Velika magija]]'', Gledališki list, 2001/02<br /> *''[[Eduardo De Filippo: Božič pri Cupiellovih]]''<br /> *''[[John Webster: Vojvodinja Malfijska]]'', 1987<br /> *''[[Alan Ayckbourn: Razglašeni zbor]]'', 1989<br /> *''[[Carlo Goldoni: Pahljača]]''<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Lubjezen, uojska, lakota]]'', skupaj z I. Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Luigi Pirandello: Henrik IV.]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Kot me ti hočeš]]''<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Ni bila peta, bila je deveta]]''<br /> *''[[Howard Barker: Ljubezen dobrega moža]]'', 1994<br /> *''[[Eugène Ionesco: Plešasta pevka]]''<br /> *''[[Eugène Ionesco: Delirij v dvoje]]''<br /> *''[[Sam Shepard: Misel lažnivka ]]'', 1995<br /> *''[[Jim Cartwright: Dva]]'', 1997<br /> *''[[Pierre de Marivaux: Disput]]'', 1996<br /> *''[[Peter Barnes: Ni tako slabo kot zgleda]]''<br /> *''[[Samuel Beckett: Konec igre]]'', 1998<br /> *''[[Neil Simon: Jetnik Druge avenije]]'', 1998<br /> *''[[Angelo Beolco Ruzante: Muhca]]'', skupaj z Iztokom Mlakarjem, 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Sluga dveh gospodarjev]]'', 1999<br /> *''[[David Ives: Zadet pravi čas]]'', 1990<br /> *''[[Carlo Goldoni: Beneška dvojčka]]'', 2003<br /> *''[[Ken Ludwig: Ti nori tenorji]]''<br /> *''[[Carlo Gozzi: Zeleni ptiček]]'', 2004<br /> *''[[Christopher Marlowe: Edward Drugi]]'', 1997<br /> *''[[Oscar Wilde: Saloma]]'', 2006<br /> *''[[Arturo Annecchino: Alica]]'', 2005<br /> *''[[Aldo Nicolaj: Monologi]]''<br /> *''[[Luigi Pirandello: Seminčè]]''<br /> <br /> Prevodi proze<br /> <br /> *''[[Henry James: Obrat vijaka]]'', 1982<br /> *''[[Umberto Eco: Ime rože]]'', 1984, 1985, 1999, 2004, 2006<br /> *''[[Virginia Woolf: Valovi]]'', 1986<br /> *''[[Italo Svevo: Kratko sentimentalno potovanje]]'', 1988<br /> *''[[Italo Calvino: Nevidna mesta]]''<br /> *''[[Italo Calvino: Grad prekrižanih usod]]'', 1990<br /> *''[[Elsa Morante: Aracoeli]]'', 1993<br /> *''[[Kazuo Ishiguro: Ostanki dneva]]'', 1995<br /> *''[[William Faulkner: V smrtni uri]]'', 1996<br /> *Antologija ''[[Odgrnjena tančica]]'': iz angleške kratke proze (XIX. stoletja) s &quot;fantastično&quot; tematiko, 2000<br /> *''[[Giovanni Verga: Rdečelasec Hudadlaka]]'', izbrane novele, skupaj z Nikom Koširjem in Nikom Kuretom, 1983<br /> <br /> Prevodi poezije<br /> <br /> *''[[William Shakespeare: Soneti]]'', 2005<br /> *izbor poezije Torquata Tassa z naslovom ''[[Ljubezen je duša sveta]]'', 2004<br /> <br /> Prevodi esejistike<br /> <br /> *''[[Arnaldo Momigliano: Razprave iz historiografije II.]]'', prva knjiga skupaj s prevajalcema Ervinom Hladnikom Milharčičem in Jožetom Vogrincem, druga knjiga samostojen prevod, 1988<br /> *''[[Eugenio Garin: Spisi o humanizmu in renesansi]]'', 1993<br /> *''[[Giovanni Levi: Nematerialna dediščina: življenjska pot piemontskega eksorcista iz XVII. stoletja]]'', 1995<br /> <br /> ==Naslovi dram==<br /> *''[[Lucija in Ambrozij]]''. Libreto za »enodejansko pravljično operico« (po noveli Zasuk Marka Švabića), 1989<br /> *''[[Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka]]''. Mladinska basen, 1994<br /> *''[[Tistega lepega dne]]''. Odrska priredba scenarija Pesem in pevci ter novele Tistega lepega dne Cirila Kosmača, 1988<br /> *''[[Prihodnje, odhodnje]]''. Komedija, melodrama, 2003<br /> *''[[Kraljica Margot]]''. Odrska priredba romana Alexandra Dumasa ter filmskega scenarija Danièle Thompson in Patricea Chéreauja, 1988<br /> *''[[Medtem]]''. Po motivih romana Premirje Prima Levija, 2004<br /> <br /> ==Galerija==<br /> &lt;gallery&gt;<br /> Slika:prihodnje fiser.jpg|<br /> Slika:medtem fiser.jpg|<br /> &lt;/gallery&gt;<br /> <br /> <br /> &lt;div style=&quot;text-align: right;&quot;&gt;[[#top|na vrh]]&lt;/div&gt;<br /> ===Celotna besedila===<br /> *{{Doc|MEDTEM.pdf|Medtem ©}}<br /> *{{Doc|PRIHODNJE.pdf|Prihodnje, odhodnje ©}}<br /> *{{Doc|LISJAK.pdf|Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka ©}}<br /> <br /> ==Nagrade==<br /> <br /> Za prevajalsko delo<br /> <br /> *1997 ''[[Sovretova nagrada]]'' za prevod romana V smrtni uri in prevod romana Ostanki dneva<br /> *2001 ''[[Bevkova nagrada]]'' za prevajalske dosežke<br /> <br /> Za dramsko ustvarjanje<br /> <br /> *2005 ''[[nagrada Dominika Smoleta]]'' za dramsko besedilo na ''[[Borštnikovem srečanju]]'' za dramo Medtem<br /> *2004 nominacija za ''[[Grumovo nagrado]]'' za dramo Prihodnje, odhodnje<br /> <br /> ==Značilnosti Fišerjevega opusa==<br /> Srečko Fišer se v svojih dramskih tekstih ukvarja z vprašanji vpliva časa/dogodkov (npr. muk koncentracijskega taborišča in nošenja bremena spomina nanj; človek, ki je preživel take nečloveške razmere, nosi s seboj vselej neko breme – »mental baggage« /Pezdir, 2004/, »strašna unutranja šuma« /Fišer, 60/ –, ki na videz svobodni svet po preživetem s svojo težo in nezmožnostjo, da bi ga človek odložil, zasužnjuje) na ljudi, vprašanju znajdevanja človeka v novem času, ki ni več stari čas (ker ga je pokopala svetovna kataklizma) in tudi še ne novi, ker ga je treba šele ustvariti (občutek, ki preveva človeka, ki se znajde v takem svetu, je občutek brezdomstva, »izgubljenosti v 'medsvetju'« /Gombač, 2004: 16/; »/B/rezdomstvo je temelj današnjega človeka /…/«, »vsi mi /smo/ brezdomci« /Gombač, 2004: 16/), vpliva ideologije na posameznika in ohranitev posameznikovega bistva v obdobju kolektivizma, po vojni, ko so vsi ljudje za eno – za obnovo porušenega sveta (o tem govori drama Prihodnje, odhodnje). Skozi Fišerjevo dramatiko se nam razkrivajo tudi vprašanja človeške vesti ob nečloveškem ravnanju s sočlovekom (vojaki v taboriščih) in vprašanja sveta, ki sreče ne pozna več, nanjo ohranja le spomin (če imamo spomin na srečen svet, je torej možno, da je kdaj tak svet res obstajal, kot nam pravi Grk v Medtem). Današnji »časi so hudi in svet je surov; / za šibke je v njem obstoj negotov« (pravi Jakob Jež v basni Vonj poljskega zajca ali večer v življenju Borisa Lisjaka /Fišer, 6/); stvari ljudi poneumljajo do te mere, da se briše meja med tipično človeškim, tipično živalskim in tipično predmetnim. Današnji človek je ujet v banalnosti, ker je izgubil srečo, jo nadomešča s stvarmi (mobiteli in beemveji) in zabavami brez vsebine, a je nadomestiti ne more.<br /> <br /> ==Viri in literatura==<br /> *Tadeja Zupan Arsov: Srečko Fišer: Malo vitalizma ne škodi temu narodu; Delo, 10. 6. 2002 (književni listi). Str. 5.<br /> *Marij Čuk: Prijetno gledljiva uprizoritev novitete Prihodnje, odhodnje; Primorski dnevnik, 29. 12. 2006. Str. 12.<br /> *Klavdija Figelj: Gre za nostalgijo po utopiji; Primorske novice, 22. 12. 2006. Str. 29.<br /> *Srečko Fišer: Medtem. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2.<br /> *Srečko Fišer: Prihodnje, odhodnje. Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3.<br /> *Srečko Fišer: Izvirno in neizvirno, dramatizacija in drama. Literatura, letn. 18, št. 175/6 (2006). Str. 144–152.<br /> *Anja Golob: Tovornjaki v svetlo bodočnost; Večer, 6. 1. 2007.<br /> *Andraž Gombač: Roke, ki nemo kujejo; Primorske novice, 27. 12. 2006. Str. 14.<br /> *Andraž Gombač: Svet živi od pozabljanja; Primorske novice, 19. 11. 2004. Str. 16.<br /> *Diana Koloini: Uprizoritev nemogočega; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 57–61.<br /> *Diana Koloini: Poslušati; Primorska srečanja, 19, št. 170/171 (1995). Str. 502–7.<br /> *Barbara Korun: Predstava je tudi krhka stvar; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 52, št. 3. Str. 61–66. <br /> *Martina Mrhar: Dialekt ni le ornament; Gledališki list SNG Nova Gorica, letn. 46, št. 1. Str. 6–11.<br /> *Slavko Pezdir: Scenes from the middleworld; Delo, 27. 9. 2004.<br /> *Špela Virant: In hoc signo vinces; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 50, št. 2. Str. 53–56.<br /> *Ciril Zlobec: Univerzalnost Levijeve osebne izkušnje; Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 5, št. 2. Str. 50–53.<br /> *Drago Bajt: Slovenski kdo je kdo. Ljubljana: Nova revija, 1999.<br /> *Elektronska pošta Srečka Fišerja.<br /> <br /> [[spol:=M| ]] <br /> [[rojstni dan:=15. junij| ]] <br /> [[leto rojstva:=1953| ]] <br /> [[kraj rojstva:=Ajdovščina| ]] <br /> [[študij::Filozofska fakulteta| ]] <br /> <br /> ==Bibliografija==<br /> ==Zunanje povezave==</div>

Manuela