Geslo - Prispevki uporabnika [sl]

Uporabnik:Neja

2007-05-30T12:09:10Z

Neja: New page: *'''ime''' Jerneja *'''priimek''' Jelovčan *'''email''' neja.jelovcan@gmail.com *'''kraj bivanja''' Spodnja Lipnica *'''leto rojstva''' 1984 *'''status''' študentka slovenistike na Filoz...

*'''ime''' Jerneja
*'''priimek''' Jelovčan
*'''email''' neja.jelovcan@gmail.com
*'''kraj bivanja''' Spodnja Lipnica
*'''leto rojstva''' 1984
*'''status''' študentka slovenistike na Filozofski fakulteti
*'''interesne dejavnosti''' branje, gasilstvo, planinarjenje, kolesarjenje, ročne ustvarjalnosti ...

Matjaž Briški

2007-05-30T12:01:11Z

Neja: /* Življenjepis */

[[Kategorija:Dramatika|Briški, Matjaž]]
[[Kategorija:Avtorji|Briški, Matjaž]]
[[Kategorija:Ustvarjalci|Briški, Matjaž]]
[[Kategorija:Dramaturgi|Briški, Matjaž]]

Matjaž Briški

==Življenjepis==

(*4. april 1973, Ljubljana) Po srednji šoli je študiral laično teologijo na Teološki fakulteti in samostojno filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, nato pa se je prepisal na AGRFT v Ljubljani, kjer je leta 2005 diplomiral na dramaturgiji z diplomsko nalogo ''Mestni oder Koper in poetična drama''. Kot študent igralec je sodeloval pri projektu ''N'Antigona'', s projektom ''Witkacy'' pa kot soavtor gledališke delavnice v Filovcih. Je aktiven član društva Speča lepotica, ki se ukvarja z obnovo gradu Mirna na Dolenjskem, in sodelavec produkcijske hiše Mama Film. V predstavi ''Kraljica Margot'' (3. april 2005, režija Diego de Brea, SMG Ljubljana) je bil dramaturški asistent, pri celovečernem filmu ''Akviziter'' (produkcija Mama Film) pa koscenarist. Napisal je scenarij za kratki igrani film ''Nezaželeno srce'' ter drame ''Nori časi'' (2003), ''Križ'' (2004) in ''Komika zla'' (2006).

==Drame==
===naslovi===
* 2006 ''Komika zla''
* 2004 ''[[Križ]]''
* 2003 ''Nori časi''

===prevodi===

===celotna besedila===

==Scenariji==
* ''Akviziter'' (celovečerni film, koscenarist)
* ''Nezaželeno srce'' (kratki igrani film)

==Značilnosti ==

Sam pravi o svojih delih, junakih in jeziku takole (Briški 2005):

''»Notranja naravnanost mojih dramskih del odraža reflektirano pojavnost zunanjega sveta. Pri čemer zgodbe in junaki niso akterji realnega stanja sveta, temveč so le odsev simbolične slike človeka. Zavezujočost je tako usmerjena na ponotranjene zunanjega dojemanja človeka in sveta okoli njega. Pri čemer me predvsem zanima odnos med tema dvema poloma in ''prazen prostor'' med njima. To pa je hkrati tudi prostor besede … Z drugimi besedami povedano, moji junaki so kljub svoji neresnični realnosti, ravno zaradi te, bolj resnični, bolj zavezujoči od resničnosti. Resničnost si določa človek sam. Jezik tako ostaja v službi odkrivanja resnice, seveda pa se mu pogled do končnega spoznanja neprestano izmika. To ne pomeni, da resnice ni, je le več pogledov nanjo. Čimbolj te prespektive omogočajo bralcu oziroma gledalcu njegovo razlago (samospraševanje) skozi različne plasti, tem bolj ostaja umetniška stvaritev vredna te besede.«''

Pesniška groteska ''Križ'' je postavljena v sedanji čas, a je zelo aktualna in deluje širše v času in družbi. Povezuje sveto in svetno, božje in banalno, kar bi na trenutke lahko delovalo absurdno, pa ne, saj opazimo vzporednice med preteklostjo in sodobnostjo. Prizori so napisani v kratkih, okretnih rimah, polni so jezikovnih iger, nesmislov.

Dopolnilo ''Križu'' je ''Komika zla'', satira v enem dejanju, ki je groteskna, farsična in črna, nikakor pa ni tragična. V njej se Briški sprašuje, kaj je dobro, kaj je zlo, na tak način, da imamo občutek, da beremo neko filozofsko-religiozno razpravo. Tudi tu se njegov dialog bliža verzom.

Taras Kermauner meni, da se je Briški odločil, da ne bo pisal za širšo publiko, enači ga z Mrakom, ki tudi ni sledil 'trendu opic'. Njegove drame nas silijo k nenehnemu razmišljanju, za to poskrbi že s samim slogom pisanja, ki sledi Strniševi poetični drami. Dialogi so namreč verzificirani, ogromno je jezikovnih iger (ponavljanje, nesmisli …), ki dogajanje poživijo in poganjajo dalje. Tema in snov sta religiozni, ukvarja se s sodobnimi filozofskimi vprašanji o dobrem in slabem, človekovi odrešitvi in trpljenju.

==Nagrade==
* 2005 Grumova nagrada za dramo ''Križ''

==Viri in literatura==
* Slavko Pezdir: Križ na koncu hodnika. ''Sodobnost. Revija za književnost in kulturo''. Ljubljana: Kulturno umetniško društvo SODOBNOST International, 2005. 513–523.
* Matjaž Briški: Avtopoetika. ''Sodobnost. Revija za književnost in kulturo''. Ljubljana: Kulturno umetniško društvo SODOBNOST International, 2005. 532.
* Matjaž Briški: Križ. ''Sodobnost. Revija za književnost in kulturo''. Ljubljana: Kulturno umetniško društvo SODOBNOST International, 2005. 533–565.
* Matjaž Briški: Slovenska dramatika danes. ''Sodobnost. Revija za književnost in kulturo''. Ljubljana: Kulturno umetniško društvo SODOBNOST International, 2006. 861–863.
* Taras Kermauner: Se dramatiku zlo res jebe? Ob Briškega drami Komika zla. ''Dialogi''. Maribor: Obzorja, 2006. 5–17.

Križ

2007-05-30T11:59:18Z

Neja: /* Interpretacije besedila */

[[Kategorija:Drame|Križ]]
''Križ'' (Pesniška groteska)

;Avtor<nowiki>:</nowiki> [[Matjaž Briški]]
;Leto nastanka<nowiki>:</nowiki> 2005
;Krstna uprizoritev<nowiki>:</nowiki>
;Dostopnost besedila<nowiki>:</nowiki> Revija Sodobnost (letnik 69, številka 56, maj junij 2005).
;Število moških vlog<nowiki>:</nowiki> 5
;Število ženskih vlog<nowiki>:</nowiki> 1

==Vsebina==

===prostor in čas===
Drama se odvija v večernih urah na veliki petek, a nedoločno neke dni, vse skupaj traja eno noč. Glede na pogovorni jezik obeh vajencev lahko sklepamo, da je dogajanje postavljeno v sodobnost. Kraj je opisan v uvodni didaskaliji, sicer ni čisto točno določen (nekje globoko v rovtah – v kotu pozabljenem od Boga in ljudi), a nam opiše križišče, kjer se cesta cepi v obliki črke Y. Na stičišču vseh treh poti stoji Križ, ob cesti, ki se deli na dvoje, pa staro razvejano drevce. Temno je, le vsake toliko izza oblakov pokuka Luna, ki je malo odškrtnjena. Že sam opis kraja nas seznani s temačnostjo in rahlo grozo (odškrtnjena Luna, oblačnost). Sicer pa lahko govorimo o enotnosti kraja, časa in dogajanja. Drama se odvije v zelo kratkem času, kraj je stalen – križišče, dogajanje je linearno in strnjeno.

===osebe===

COKI: tesarski vajenec, star med 35 in 45 leti, pritožuje se zaradi razbolelega križa, z Izem med seboj komunicirata v nižje pogovornem jeziku, kar kaže na njuno pripadnost nižjemu delavskemu razredu. Coki je bolj pasiven, bogaboječ in dvomljiv kot pa Ize.

IZE: tudi tesarski vajenec, Cokijev sodelavec, star med 35 in 40 leti. Manj se pritožuje kot Coki, je tudi bolj aktiven in prepričan vase.

KRISTUS: pri predstavitvah oseb je napisano, da igra samega sebe, star je 33 let (leta, ko je bil križan). Težko bi opredelili, kakšna je njegova vloga. Dobimo le občutek, da ni velik simpatizer ljudi.

MOJSTER: starejši moški, Coki in Ize sta pri njem v službi. Iz njunega pogovora izvemo, da si lasti zasluge za vse delo, ki ga opravita onadva, in da komaj čakata, da bosta lahko odpovedala službo pri njem. Je preračunljiv, Kristusu ponudi delo, ko izve, da nima več vajencev.

SIN: star okoli 33 let (Kristusova leta). Zelo odvisen od matere, je privezan nanjo. Ona mu diktira, kaj lahko stori in česa ne sme.

MATI: ima okoli 60 let. Priklenjena je na voziček, saj nima nog, a vseeno trdi, da jih čuti. Sina ima povsem pod kontrolo, le po smrti ni več opazne njene nadvlade.

MNOŽICA IN GLAS V OFFU: pri predstavitvah oseb izvemo, da sta posneta, starost in spol sta nedoločljiva.

===dogajanje po dejanjih===
Delo ima osem prizorov.

'''1. prizor.''' Dogajanje je v temi, iz pogovora izvemo, da dva moška (Coki in Ize) postavljata križ, vmes tožita nad njegovo težo, Coki pa še nad bolečino v križu. Šele ko je križ postavljen, se izza oblaka pokaže Luna in osvetli akterja. Ogledujeta si razpelo, ga komentirata, obrekujeta Mojstra, ugotavljata, da človek na svetu večno trpi, šele smrt ga tega odreši. Coki je lačen, zato mu Ize ponudi jajce. Ko pojesta, odideta po barvo, da bi križanega prebarvala.

'''2. prizor.''' Iz teme se prikaže moški, ki potiska voziček, na katerem sedi ženska brez nog. Izkaže se, da sta to mati in sin. Mati se stalno nekaj pritožuje in sinu ukazuje, kaj naj stori in kako. Ne dovoli mu, da bi odšel k dekletu. Ukaže mu, naj ji zmasira noge in postriže nohte (čeprav nog sploh nima), on jo ponižno uboga, nato pa mu je vseeno dovolj. Vzame vrv in jo zadavi, nazadnje pa se obesi na drevo poleg ceste. Kristus stopi s križa, sname obešenca, zamenja njegovo obleko s svojo in ga pribije na križ. Obudi mater, ki misli, da je samo malo zadremala in imela čudne sanje. Za Kristusa misli, da je njen sin. Odideta drugam, ker je ta kraj preveč strašljiv.

'''3. prizor.''' Coki in Ize se vrneta z barvo. Zopet debatirata o trpljenju in življenju po smrti. Ugotavljata, ali bi onadva lahko bila svetnika, ker trpita in sta revna, a s tem ne bo nič, ker jima manjka še tretji ''čudež''. Začneta pleskati kip, hvalita Mojstrovo delo, saj kip izgleda kot pravi človek. Šele zaradi smradu opazita, da je na križu res mrtvec. Najprej mislita, da sta se zmotila in pribila človeka, nato pa se zedinita, da se je zgodil čudež, saj je kip postal človek, onadva pa sta zdaj svetnika. Padeta na kolena in začneta molit. Pojavita se Kristus in mati. Mati se norčuje iz njiju, ko pravita, da sta svetnika, onadva pa iz njenega zanikanja, da nima nog. Kristus ju izzove, naj ji umijeta noge, saj če sta res svetnika, jima to ne bo nemogoče. Onadva se pretvarjata in ji umijeta noge, ona pa nato stopi iz vozička in začne teči naokoli. Coki in Ize sta prepričana, da sta naredila še en čudež, zato skleneta, da gresta po Mojstra, mu pokažeta križ in dasta odpoved.

'''4. prizor.''' H križu spet prideta Kristus in mati. Ona je utrujena, sede v voziček in zadrema. On pa sname njenega sina s križa, zamenja obleki in ji ga položi v naročje. Odpelje ju s prizorišča, sam pa se vrne na križ in se pribije nazaj, le eno roko ima prosto.

'''5. prizor.''' Coki in Ize pripeljeta k razpelu Mojstra in hvalita svoje delo, on pa ju okrega, saj kip ni prebarvan. Oba sta osramočena in gledata v tla. Kristus z nepribito roko prisoli zaušnico Cokiju, ta je jezen, ker misli, da ga je udaril Ize. Vname se pretep, Mojster ju umiri in ju pošlje nazaj na delo. Na tleh opazi žebelj in pribije kipu še drugo roko.

'''6. prizor.''' Coki in Ize barvata križanega in spet tožita nad svojo usodo. Odločita se, da se bosta križala in tako umrla mučeniške smrti. Snameta ga s križa, si razdelita njegovo krono, se prebičata, nato pa nastopi problem, kako se bosta križala. Iz zagate ju reši razjarjena množica, ki ju obtoži svetoskrunstva in ju pribije na križ. Oba sta navdušena, ker jima je uspelo, zdaj umirata in odhajata v nebesa.

'''7. prizor.''' Mojster pride na križišče, a križa ni več, samo Kristus stoji pod drevesom. Mojster ga začudeno sprašuje, kje je križ, in on mu pojasni, kaj se je zgodilo. Mojster mu obljubi križ pod pogojem, da pride k njemu za vajenca. Kristus pristane in odide z njim.

'''8. prizor'''. Coki in Ize se znajdeta v neizmerni belini in se čudita, da ju nič ne zebe in ne boli. Lahko gresta kamor hočeta, nič ne potrebujeta, ker sta sveta. Mimo prideta mati in sin, oba nasmejana. Tu ni mrtvih in ni živih, so samo spomini in ni več križev, zato vajenca lahko stopita s križa, ki se počasi spusti v tla.

==Interpretacije besedila==
''Križ'' bi lahko označili za pesniško grotesko, v kateri sta izraziti besedna in situacijska komika. Dialogi se zgrajeni duhovito, s kančkom ironije in absurda. Večkrat se poigra z besedo križ, enkrat v pomenu razpela, drugič kot del človeškega telesa, npr. ''Pretežek križ pa si v rit./Če ma težave s križem, zakaj ne nos raj kosmodisk!'' Situacijska komika nastopi, ko Kristus prisoli zaušnico Cokiju, ta pa misli, da ga je udaril Ize. Tukaj bi omenila še poimenovanja oseb. Osebna imena imajo le tri osebe, Coki, Ize in Kristus, ostali trije so poimenovani le z njihovimi funkcijami oz. medsebojnimi odnosi (Mati, Sin, Mojster). Ob gledanju drame za imena vajencev sploh ne bi izvedeli, saj se ne kličeta po imenih (seveda je to odvisno od uprizoritve), za Kristusa bi uganili že na začetku, koga predstavlja, čeprav se na koncu tudi sam imenuje, za ostale osebe pa iz samega besedila izvemo, kdo so. Zakaj si je izbral imeni Coki in Ize? Ob imenu Coki dobim asociacijo na cokljo, kar bi lahko rekli, da tudi je, saj je zelo neodločen in malce bojazljiv. Ize pa me spominja na angleško besedo easy, kakršen je Ize (šaljiv, tudi malce flegmatičen).

Že takoj na začetku se je potrebno ustaviti ob naslovu igre, ob katerem pomislimo na različne pomene, ki jih ima ta besedica. V delu je uporabljena kar 135-krat, od tega večinoma samostojno, nekajkrat pa tudi znotraj drugih besed (križani, prekrižati, odkrižati, križišče, križati) in v več različnih pomenih: razpelo, del hrbtenice, leta, težave, trpljenje, skrb, neprijetnost, težavnost, obup. Že sam prostor dogajanja je zasnovan v obliki križa (križišče v obliki črke Y). Z vsem tem je hotel opozoriti na trpljenje in napornost človekovega življenja. Poleg križa lahko najdemo še veliko drugih simbolov in dejanj, ki nakazujejo katoliško vero. Coki in Ize jesta jajca, a ker se to dogaja na veliki petek, lahko sklepamo, da gre za pirhe, ki pa so simbol kapljic krvi križanega. Jajca pa jima povzročijo prebavne motnje, se pravi trpljenje. V igri nastopijo trije tesarji, kar ni nobeno naključje, saj je bil tudi Jezusov oče Jožef tesar in mu je sin večkrat pomagal pri delu, na koncu pa gre Kristus za vajenca k Mojstru, da bi dobil nov križ (zgodovina se ponavlja). Kasneje sta Coki in Ize postavljena pred nalogo, da morata umiti noge ženski brez nog, kar tudi storita (tudi v Svetem pismu je opisano, kako Jezusu v Kafranaumu grešna ženska s solzami umije noge in jih obriše z lasmi, on pa ji odpusti vse njene grehe), nato ji noge še namažeta (poslednje maziljenje, ženska je že prej umrla). Nenazadnje pa še prizor, v katerem Kristus položi mrtvo telo Sina Materi v naročje (kot Jezus in Marija). Zakaj torej toliko verskih simbolov? Osrednji problem te drame je vprašanje trpljenja današnjega človeštva, ki ga predstavljata predvsem Coki in Ize. Ves čas tožita, kako trpita pri delu, nič nimata ipd. Nazadnje skleneta, da bi morala postati svetnika, ker sta že toliko pretrpela. Vse se odvija tako, da mislita, da jima je uspelo narediti čudež (kip postane človek), pri drugemu ''čudežu'' pa jima na pomoč priskoči sam Kristus (ženska shodi), zato se namenita, da se bosta križala in umrla mučeniške smrti. Tukaj pa se malce zaplete, ker sama ne smeta položiti roke nadse, a ju iz zadrege reši ponorela množica, ki ju obsodi svetoskrunstva in ju križa. Tudi v krščanstvu lahko zasledimo trpljenje, ljudje smo na svetu zato, da trpimo, po smrti pa bomo lahko uživali v nebesih, v čemer se kaže navezava na prej omenjene simbole. Bolj ko bomo trpeli, bolj bomo sveti in za to nagrajeni. Poleg tega se odpira še vprašanje Odrešenika. Je danes sploh še mogoč Jezus kot odrešenik ljudstva? Coki in Ize ugotavljata, da se jima smili, ker bi bil v današnjem času prav tako bičan. Enačita križanega in reveža, ker smo tako ali tako vsi mučeniki in nas bo šele smrt odrešila tega trpljenja. Tudi Mojster pravi, da Boga ni več med njimi, Kristusi so pa vsi ljudje, ker vsak po svoj trpi. Se pravi, da so ljudje danes izgubili vero v upanje na odrešitev, Odrešenik nam ne bo pomagal, pomagala nam bo le še smrt. Kristus pravi, da trpljenje ustvarjamo drug drugemu. To je razvidno iz dialoga, ki ga ima z materjo, ko ona pravi, da je kraj strašljiv, on odvrne, da so strašljivi ljudje in ne kraji, prav tako ni važno, kam greš, ampak s kom greš in da smo vsi ljudje čudni. Iz tega razberemo, da nam je usojeno, da bomo na svetu večno trpeli, da nam ne bo pomagal niti odrešenik, ki bi ga ljudje sami spravili v trpljenje in ga ponovno križali. Kako pa je z nebesi? Prostor, kamor prideta Coki in Ize ni tipična podoba raja (so to vice?), obdaja ju popolna belina, ne čutita ne mraza in ne bolečine, mati in sin, ki prideta mimo, sta nasmejana. Se pravi, da je trpljenje odplavalo, tako sta tudi Coki in Ize odrešena križa, ki se spusti v tla. Majhen dvom pa vseeno ostane, ko Coki reče, da je s križem vedno križ …

==Dosedanje uprizoritve==

==Knjižne izdaje==

==Prevodi v tuje jezike==
* ''The Cross''. Kranj: Prešernovo gledeališče, 2006.

==Literatura==
* Slavko Pezdir: Križ na koncu hodnika. ''Sodobnost. Revija za književnost in kulturo''. Ljubljana: Kulturno umetniško društvo SODOBNOST International, 2005. 513–523.
* Matjaž Briški: Avtopoetika. ''Sodobnost. Revija za književnost in kulturo''. Ljubljana: Kulturno umetniško društvo SODOBNOST International, 2005. 532.
* Matjaž Briški: Križ. ''Sodobnost. Revija za književnost in kulturo''. Ljubljana: Kulturno umetniško društvo SODOBNOST International, 2005. 533–565.

Križ

2007-05-30T11:58:32Z

Neja: /* Jezik */

[[Kategorija:Drame|Križ]]
''Križ'' (Pesniška groteska)

;Avtor<nowiki>:</nowiki> [[Matjaž Briški]]
;Leto nastanka<nowiki>:</nowiki> 2005
;Krstna uprizoritev<nowiki>:</nowiki>
;Dostopnost besedila<nowiki>:</nowiki> Revija Sodobnost (letnik 69, številka 56, maj junij 2005).
;Število moških vlog<nowiki>:</nowiki> 5
;Število ženskih vlog<nowiki>:</nowiki> 1

==Vsebina==

===prostor in čas===
Drama se odvija v večernih urah na veliki petek, a nedoločno neke dni, vse skupaj traja eno noč. Glede na pogovorni jezik obeh vajencev lahko sklepamo, da je dogajanje postavljeno v sodobnost. Kraj je opisan v uvodni didaskaliji, sicer ni čisto točno določen (nekje globoko v rovtah – v kotu pozabljenem od Boga in ljudi), a nam opiše križišče, kjer se cesta cepi v obliki črke Y. Na stičišču vseh treh poti stoji Križ, ob cesti, ki se deli na dvoje, pa staro razvejano drevce. Temno je, le vsake toliko izza oblakov pokuka Luna, ki je malo odškrtnjena. Že sam opis kraja nas seznani s temačnostjo in rahlo grozo (odškrtnjena Luna, oblačnost). Sicer pa lahko govorimo o enotnosti kraja, časa in dogajanja. Drama se odvije v zelo kratkem času, kraj je stalen – križišče, dogajanje je linearno in strnjeno.

===osebe===

COKI: tesarski vajenec, star med 35 in 45 leti, pritožuje se zaradi razbolelega križa, z Izem med seboj komunicirata v nižje pogovornem jeziku, kar kaže na njuno pripadnost nižjemu delavskemu razredu. Coki je bolj pasiven, bogaboječ in dvomljiv kot pa Ize.

IZE: tudi tesarski vajenec, Cokijev sodelavec, star med 35 in 40 leti. Manj se pritožuje kot Coki, je tudi bolj aktiven in prepričan vase.

KRISTUS: pri predstavitvah oseb je napisano, da igra samega sebe, star je 33 let (leta, ko je bil križan). Težko bi opredelili, kakšna je njegova vloga. Dobimo le občutek, da ni velik simpatizer ljudi.

MOJSTER: starejši moški, Coki in Ize sta pri njem v službi. Iz njunega pogovora izvemo, da si lasti zasluge za vse delo, ki ga opravita onadva, in da komaj čakata, da bosta lahko odpovedala službo pri njem. Je preračunljiv, Kristusu ponudi delo, ko izve, da nima več vajencev.

SIN: star okoli 33 let (Kristusova leta). Zelo odvisen od matere, je privezan nanjo. Ona mu diktira, kaj lahko stori in česa ne sme.

MATI: ima okoli 60 let. Priklenjena je na voziček, saj nima nog, a vseeno trdi, da jih čuti. Sina ima povsem pod kontrolo, le po smrti ni več opazne njene nadvlade.

MNOŽICA IN GLAS V OFFU: pri predstavitvah oseb izvemo, da sta posneta, starost in spol sta nedoločljiva.

===dogajanje po dejanjih===
Delo ima osem prizorov.

'''1. prizor.''' Dogajanje je v temi, iz pogovora izvemo, da dva moška (Coki in Ize) postavljata križ, vmes tožita nad njegovo težo, Coki pa še nad bolečino v križu. Šele ko je križ postavljen, se izza oblaka pokaže Luna in osvetli akterja. Ogledujeta si razpelo, ga komentirata, obrekujeta Mojstra, ugotavljata, da človek na svetu večno trpi, šele smrt ga tega odreši. Coki je lačen, zato mu Ize ponudi jajce. Ko pojesta, odideta po barvo, da bi križanega prebarvala.

'''2. prizor.''' Iz teme se prikaže moški, ki potiska voziček, na katerem sedi ženska brez nog. Izkaže se, da sta to mati in sin. Mati se stalno nekaj pritožuje in sinu ukazuje, kaj naj stori in kako. Ne dovoli mu, da bi odšel k dekletu. Ukaže mu, naj ji zmasira noge in postriže nohte (čeprav nog sploh nima), on jo ponižno uboga, nato pa mu je vseeno dovolj. Vzame vrv in jo zadavi, nazadnje pa se obesi na drevo poleg ceste. Kristus stopi s križa, sname obešenca, zamenja njegovo obleko s svojo in ga pribije na križ. Obudi mater, ki misli, da je samo malo zadremala in imela čudne sanje. Za Kristusa misli, da je njen sin. Odideta drugam, ker je ta kraj preveč strašljiv.

'''3. prizor.''' Coki in Ize se vrneta z barvo. Zopet debatirata o trpljenju in življenju po smrti. Ugotavljata, ali bi onadva lahko bila svetnika, ker trpita in sta revna, a s tem ne bo nič, ker jima manjka še tretji ''čudež''. Začneta pleskati kip, hvalita Mojstrovo delo, saj kip izgleda kot pravi človek. Šele zaradi smradu opazita, da je na križu res mrtvec. Najprej mislita, da sta se zmotila in pribila človeka, nato pa se zedinita, da se je zgodil čudež, saj je kip postal človek, onadva pa sta zdaj svetnika. Padeta na kolena in začneta molit. Pojavita se Kristus in mati. Mati se norčuje iz njiju, ko pravita, da sta svetnika, onadva pa iz njenega zanikanja, da nima nog. Kristus ju izzove, naj ji umijeta noge, saj če sta res svetnika, jima to ne bo nemogoče. Onadva se pretvarjata in ji umijeta noge, ona pa nato stopi iz vozička in začne teči naokoli. Coki in Ize sta prepričana, da sta naredila še en čudež, zato skleneta, da gresta po Mojstra, mu pokažeta križ in dasta odpoved.

'''4. prizor.''' H križu spet prideta Kristus in mati. Ona je utrujena, sede v voziček in zadrema. On pa sname njenega sina s križa, zamenja obleki in ji ga položi v naročje. Odpelje ju s prizorišča, sam pa se vrne na križ in se pribije nazaj, le eno roko ima prosto.

'''5. prizor.''' Coki in Ize pripeljeta k razpelu Mojstra in hvalita svoje delo, on pa ju okrega, saj kip ni prebarvan. Oba sta osramočena in gledata v tla. Kristus z nepribito roko prisoli zaušnico Cokiju, ta je jezen, ker misli, da ga je udaril Ize. Vname se pretep, Mojster ju umiri in ju pošlje nazaj na delo. Na tleh opazi žebelj in pribije kipu še drugo roko.

'''6. prizor.''' Coki in Ize barvata križanega in spet tožita nad svojo usodo. Odločita se, da se bosta križala in tako umrla mučeniške smrti. Snameta ga s križa, si razdelita njegovo krono, se prebičata, nato pa nastopi problem, kako se bosta križala. Iz zagate ju reši razjarjena množica, ki ju obtoži svetoskrunstva in ju pribije na križ. Oba sta navdušena, ker jima je uspelo, zdaj umirata in odhajata v nebesa.

'''7. prizor.''' Mojster pride na križišče, a križa ni več, samo Kristus stoji pod drevesom. Mojster ga začudeno sprašuje, kje je križ, in on mu pojasni, kaj se je zgodilo. Mojster mu obljubi križ pod pogojem, da pride k njemu za vajenca. Kristus pristane in odide z njim.

'''8. prizor'''. Coki in Ize se znajdeta v neizmerni belini in se čudita, da ju nič ne zebe in ne boli. Lahko gresta kamor hočeta, nič ne potrebujeta, ker sta sveta. Mimo prideta mati in sin, oba nasmejana. Tu ni mrtvih in ni živih, so samo spomini in ni več križev, zato vajenca lahko stopita s križa, ki se počasi spusti v tla.

==Interpretacije besedila==
''Križ'' bi lahko označili za pesniško grotesko, v kateri sta izraziti besedna in situacijska komika. Dialogi se zgrajeni duhovito, s kančkom ironije in absurda. Večkrat se poigra z besedo križ, enkrat v pomenu razpela, drugič kot del človeškega telesa, npr. ''Pretežek križ pa si v rit./Če ma težave s križem, zakaj ne nos raj kosmodisk!'' Situacijska komika nastopi, ko Kristus prisoli zaušnico Cokiju, ta pa misli, da ga je udaril Ize. Tukaj bi omenila še poimenovanja oseb. Osebna imena imajo le tri osebe, Coki, Ize in Kristus, ostali trije so poimenovani le z njihovimi funkcijami oz. medsebojnimi odnosi (Mati, Sin, Mojster). Ob gledanju drame za imena vajencev sploh ne bi izvedeli, saj se ne kličeta po imenih (seveda je to odvisno od uprizoritve), za Kristusa bi uganili že na začetku, koga predstavlja, čeprav se na koncu tudi sam imenuje, za ostale osebe pa iz samega besedila izvemo, kdo so. Zakaj si je izbral imeni Coki in Ize? Ob imenu Coki dobim asociacijo na cokljo, kar bi lahko rekli, da tudi je, saj je zelo neodločen in malce bojazljiv. Ize pa me spominja na angleško besedo easy, kakršen je Ize (šaljiv, tudi malce flegmatičen).

Že takoj na začetku se je potrebno ustaviti ob naslovu igre, ob katerem pomislimo na različne pomene, ki jih ima ta besedica. V delu je uporabljena kar 135-krat, od tega večinoma samostojno, nekajkrat pa tudi znotraj drugih besed (križani, prekrižati, odkrižati, križišče, križati) in v več različnih pomenih: razpelo, del hrbtenice, leta, težave, trpljenje, skrb, neprijetnost, težavnost, obup. Že sama scena je zasnovana v obliki križa (križišče v obliki črke Y). Z vsem tem je hotel opozoriti na trpljenje in napornost človekovega življenja. Poleg križa lahko najdemo še veliko drugih simbolov in dejanj, ki nakazujejo katoliško vero. Coki in Ize jesta jajca, a ker se to dogaja na veliki petek, lahko sklepamo, da gre za pirhe, ki pa so simbol kapljic krvi križanega. Jajca pa jima povzročijo prebavne motnje, se pravi trpljenje. V igri nastopijo trije tesarji, kar ni nobeno naključje, saj je bil tudi Jezusov oče Jožef tesar in mu je sin večkrat pomagal pri delu, na koncu pa gre Kristus za vajenca k Mojstru, da bi dobil nov križ (zgodovina se ponavlja). Kasneje sta Coki in Ize postavljena pred nalogo, da morata umiti noge ženski brez nog, kar tudi storita (tudi v Svetem pismu je opisano, kako Jezusu v Kafranaumu grešna ženska s solzami umije noge in jih obriše z lasmi, on pa ji odpusti vse njene grehe), nato ji noge še namažeta (poslednje maziljenje, ženska je že prej umrla). Nenazadnje pa še prizor, v katerem Kristus položi mrtvo telo Sina Materi v naročje (kot Jezus in Marija). Zakaj torej toliko verskih simbolov? Osrednji problem te drame je vprašanje trpljenja današnjega človeštva, ki ga predstavljata predvsem Coki in Ize. Ves čas tožita, kako trpita pri delu, nič nimata ipd. Nazadnje skleneta, da bi morala postati svetnika, ker sta že toliko pretrpela. Vse se odvija tako, da mislita, da jima je uspelo narediti čudež (kip postane človek), pri drugemu ''čudežu'' pa jima na pomoč priskoči sam Kristus (ženska shodi), zato se namenita, da se bosta križala in umrla mučeniške smrti. Tukaj pa se malce zaplete, ker sama ne smeta položiti roke nadse, a ju iz zadrege reši ponorela množica, ki ju obsodi svetoskrunstva in ju križa. Tudi v krščanstvu lahko zasledimo trpljenje, ljudje smo na svetu zato, da trpimo, po smrti pa bomo lahko uživali v nebesih, v čemer se kaže navezava na prej omenjene simbole. Bolj ko bomo trpeli, bolj bomo sveti in za to nagrajeni. Poleg tega se odpira še vprašanje Odrešenika. Je danes sploh še mogoč Jezus kot odrešenik ljudstva? Coki in Ize ugotavljata, da se jima smili, ker bi bil v današnjem času prav tako bičan. Enačita križanega in reveža, ker smo tako ali tako vsi mučeniki in nas bo šele smrt odrešila tega trpljenja. Tudi Mojster pravi, da Boga ni več med njimi, Kristusi so pa vsi ljudje, ker vsak po svoj trpi. Se pravi, da so ljudje danes izgubili vero v upanje na odrešitev, Odrešenik nam ne bo pomagal, pomagala nam bo le še smrt. Kristus pravi, da trpljenje ustvarjamo drug drugemu. To je razvidno iz dialoga, ki ga ima z materjo, ko ona pravi, da je kraj strašljiv, on odvrne, da so strašljivi ljudje in ne kraji, prav tako ni važno, kam greš, ampak s kom greš in da smo vsi ljudje čudni. Iz tega razberemo, da nam je usojeno, da bomo na svetu večno trpeli, da nam ne bo pomagal niti odrešenik, ki bi ga ljudje sami spravili v trpljenje in ga ponovno križali. Kako pa je z nebesi? Prostor, kamor prideta Coki in Ize ni tipična podoba raja (so to vice?), obdaja ju popolna belina, ne čutita ne mraza in ne bolečine, mati in sin, ki prideta mimo, sta nasmejana. Se pravi, da je trpljenje odplavalo, tako sta tudi Coki in Ize odrešena križa, ki se spusti v tla. Majhen dvom pa vseeno ostane, ko Coki reče, da je s križem vedno križ …

==Dosedanje uprizoritve==

==Knjižne izdaje==

==Prevodi v tuje jezike==
* ''The Cross''. Kranj: Prešernovo gledeališče, 2006.

==Literatura==
* Slavko Pezdir: Križ na koncu hodnika. ''Sodobnost. Revija za književnost in kulturo''. Ljubljana: Kulturno umetniško društvo SODOBNOST International, 2005. 513–523.
* Matjaž Briški: Avtopoetika. ''Sodobnost. Revija za književnost in kulturo''. Ljubljana: Kulturno umetniško društvo SODOBNOST International, 2005. 532.
* Matjaž Briški: Križ. ''Sodobnost. Revija za književnost in kulturo''. Ljubljana: Kulturno umetniško društvo SODOBNOST International, 2005. 533–565.

Križ

2007-05-08T18:44:12Z

Neja:

[[Kategorija:Drame|Križ]]
''Križ'' (Pesniška groteska)

;Avtor<nowiki>:</nowiki> [[Matjaž Briški]]
;Leto nastanka<nowiki>:</nowiki> 2005
;Krstna uprizoritev<nowiki>:</nowiki>
;Dostopnost besedila<nowiki>:</nowiki> Revija Sodobnost (letnik 69, številka 56, maj junij 2005).
;Število moških vlog<nowiki>:</nowiki> 5
;Število ženskih vlog<nowiki>:</nowiki> 1

==Vsebina==

===prostor in čas===
Drama se odvija v večernih urah na veliki petek, a nedoločno neke dni, vse skupaj traja eno noč. Glede na pogovorni jezik obeh vajencev lahko sklepamo, da je dogajanje postavljeno v sodobnost. Kraj je opisan v uvodni didaskaliji, sicer ni čisto točno določen (nekje globoko v rovtah – v kotu pozabljenem od Boga in ljudi), a nam opiše križišče, kjer se cesta cepi v obliki črke Y. Na stičišču vseh treh poti stoji Križ, ob cesti, ki se deli na dvoje, pa staro razvejano drevce. Temno je, le vsake toliko izza oblakov pokuka Luna, ki je malo odškrtnjena. Že sam opis kraja nas seznani s temačnostjo in rahlo grozo (odškrtnjena Luna, oblačnost). Sicer pa lahko govorimo o enotnosti kraja, časa in dogajanja. Drama se odvije v zelo kratkem času, kraj je stalen – križišče, dogajanje je linearno in strnjeno.

===osebe===

COKI: tesarski vajenec, star med 35 in 45 leti, pritožuje se zaradi razbolelega križa, z Izem med seboj komunicirata v nižje pogovornem jeziku, kar kaže na njuno pripadnost nižjemu delavskemu razredu. Coki je bolj pasiven, bogaboječ in dvomljiv kot pa Ize.

IZE: tudi tesarski vajenec, Cokijev sodelavec, star med 35 in 40 leti. Manj se pritožuje kot Coki, je tudi bolj aktiven in prepričan vase.

KRISTUS: pri predstavitvah oseb je napisano, da igra samega sebe, star je 33 let (leta, ko je bil križan). Težko bi opredelili, kakšna je njegova vloga. Dobimo le občutek, da ni velik simpatizer ljudi.

MOJSTER: starejši moški, Coki in Ize sta pri njem v službi. Iz njunega pogovora izvemo, da si lasti zasluge za vse delo, ki ga opravita onadva, in da komaj čakata, da bosta lahko odpovedala službo pri njem. Je preračunljiv, Kristusu ponudi delo, ko izve, da nima več vajencev.

SIN: star okoli 33 let (Kristusova leta). Zelo odvisen od matere, je privezan nanjo. Ona mu diktira, kaj lahko stori in česa ne sme.

MATI: ima okoli 60 let. Priklenjena je na voziček, saj nima nog, a vseeno trdi, da jih čuti. Sina ima povsem pod kontrolo, le po smrti ni več opazne njene nadvlade.

MNOŽICA IN GLAS V OFFU: pri predstavitvah oseb izvemo, da sta posneta, starost in spol sta nedoločljiva.

===dogajanje po dejanjih===
Delo ima osem prizorov.

'''1. prizor.''' Dogajanje je v temi, iz pogovora izvemo, da dva moška (Coki in Ize) postavljata križ, vmes tožita nad njegovo težo, Coki pa še nad bolečino v križu. Šele ko je križ postavljen, se izza oblaka pokaže Luna in osvetli akterja. Ogledujeta si razpelo, ga komentirata, obrekujeta Mojstra, ugotavljata, da človek na svetu večno trpi, šele smrt ga tega odreši. Coki je lačen, zato mu Ize ponudi jajce. Ko pojesta, odideta po barvo, da bi križanega prebarvala.

'''2. prizor.''' Iz teme se prikaže moški, ki potiska voziček, na katerem sedi ženska brez nog. Izkaže se, da sta to mati in sin. Mati se stalno nekaj pritožuje in sinu ukazuje, kaj naj stori in kako. Ne dovoli mu, da bi odšel k dekletu. Ukaže mu, naj ji zmasira noge in postriže nohte (čeprav nog sploh nima), on jo ponižno uboga, nato pa mu je vseeno dovolj. Vzame vrv in jo zadavi, nazadnje pa se obesi na drevo poleg ceste. Kristus stopi s križa, sname obešenca, zamenja njegovo obleko s svojo in ga pribije na križ. Obudi mater, ki misli, da je samo malo zadremala in imela čudne sanje. Za Kristusa misli, da je njen sin. Odideta drugam, ker je ta kraj preveč strašljiv.

'''3. prizor.''' Coki in Ize se vrneta z barvo. Zopet debatirata o trpljenju in življenju po smrti. Ugotavljata, ali bi onadva lahko bila svetnika, ker trpita in sta revna, a s tem ne bo nič, ker jima manjka še tretji ''čudež''. Začneta pleskati kip, hvalita Mojstrovo delo, saj kip izgleda kot pravi človek. Šele zaradi smradu opazita, da je na križu res mrtvec. Najprej mislita, da sta se zmotila in pribila človeka, nato pa se zedinita, da se je zgodil čudež, saj je kip postal človek, onadva pa sta zdaj svetnika. Padeta na kolena in začneta molit. Pojavita se Kristus in mati. Mati se norčuje iz njiju, ko pravita, da sta svetnika, onadva pa iz njenega zanikanja, da nima nog. Kristus ju izzove, naj ji umijeta noge, saj če sta res svetnika, jima to ne bo nemogoče. Onadva se pretvarjata in ji umijeta noge, ona pa nato stopi iz vozička in začne teči naokoli. Coki in Ize sta prepričana, da sta naredila še en čudež, zato skleneta, da gresta po Mojstra, mu pokažeta križ in dasta odpoved.

'''4. prizor.''' H križu spet prideta Kristus in mati. Ona je utrujena, sede v voziček in zadrema. On pa sname njenega sina s križa, zamenja obleki in ji ga položi v naročje. Odpelje ju s prizorišča, sam pa se vrne na križ in se pribije nazaj, le eno roko ima prosto.

'''5. prizor.''' Coki in Ize pripeljeta k razpelu Mojstra in hvalita svoje delo, on pa ju okrega, saj kip ni prebarvan. Oba sta osramočena in gledata v tla. Kristus z nepribito roko prisoli zaušnico Cokiju, ta je jezen, ker misli, da ga je udaril Ize. Vname se pretep, Mojster ju umiri in ju pošlje nazaj na delo. Na tleh opazi žebelj in pribije kipu še drugo roko.

'''6. prizor.''' Coki in Ize barvata križanega in spet tožita nad svojo usodo. Odločita se, da se bosta križala in tako umrla mučeniške smrti. Snameta ga s križa, si razdelita njegovo krono, se prebičata, nato pa nastopi problem, kako se bosta križala. Iz zagate ju reši razjarjena množica, ki ju obtoži svetoskrunstva in ju pribije na križ. Oba sta navdušena, ker jima je uspelo, zdaj umirata in odhajata v nebesa.

'''7. prizor.''' Mojster pride na križišče, a križa ni več, samo Kristus stoji pod drevesom. Mojster ga začudeno sprašuje, kje je križ, in on mu pojasni, kaj se je zgodilo. Mojster mu obljubi križ pod pogojem, da pride k njemu za vajenca. Kristus pristane in odide z njim.

'''8. prizor'''. Coki in Ize se znajdeta v neizmerni belini in se čudita, da ju nič ne zebe in ne boli. Lahko gresta kamor hočeta, nič ne potrebujeta, ker sta sveta. Mimo prideta mati in sin, oba nasmejana. Tu ni mrtvih in ni živih, so samo spomini in ni več križev, zato vajenca lahko stopita s križa, ki se počasi spusti v tla.

==Jezik==
Vsekakor je jezik zelo pomembna prvina v tej igri, saj poganja dogajanje. Briški se je oprl na Strnišev način pisanja, na njegovo poetično dramo. Tako se tudi v Križu dialogi bližajo rimanim verzom, kar je prijetna popestritev branja. Poleg tega najdemo veliko jezikovnih iger, poigrava se z različnimi pomeni besed (križ – razpelo; križ – del hrbta), jih ponavlja (beseda križ se v igri pojavi kar 135-krat), rima (svetnik – bolnik) ipd. Jezik je preprost, vsakdanji pogovorni, najdemo kar nekaj kletvic (le Kristus in Sin ne preklinjata).

==Interpretacije besedila==
''Križ'' bi lahko označili za pesniško grotesko, v kateri sta izraziti besedna in situacijska komika. Dialogi se zgrajeni duhovito, s kančkom ironije in absurda. Večkrat se poigra z besedo križ, enkrat v pomenu razpela, drugič kot del človeškega telesa, npr. ''Pretežek križ pa si v rit./Če ma težave s križem, zakaj ne nos raj kosmodisk!'' Situacijska komika nastopi, ko Kristus prisoli zaušnico Cokiju, ta pa misli, da ga je udaril Ize. Tukaj bi omenila še poimenovanja oseb. Osebna imena imajo le tri osebe, Coki, Ize in Kristus, ostali trije so poimenovani le z njihovimi funkcijami oz. medsebojnimi odnosi (Mati, Sin, Mojster). Ob gledanju drame za imena vajencev sploh ne bi izvedeli, saj se ne kličeta po imenih (seveda je to odvisno od uprizoritve), za Kristusa bi uganili že na začetku, koga predstavlja, čeprav se na koncu tudi sam imenuje, za ostale osebe pa iz samega besedila izvemo, kdo so. Zakaj si je izbral imeni Coki in Ize? Ob imenu Coki dobim asociacijo na cokljo, kar bi lahko rekli, da tudi je, saj je zelo neodločen in malce bojazljiv. Ize pa me spominja na angleško besedo easy, kakršen je Ize (šaljiv, tudi malce flegmatičen).

Že takoj na začetku se je potrebno ustaviti ob naslovu igre, ob katerem pomislimo na različne pomene, ki jih ima ta besedica. V delu je uporabljena kar 135-krat, od tega večinoma samostojno, nekajkrat pa tudi znotraj drugih besed (križani, prekrižati, odkrižati, križišče, križati) in v več različnih pomenih: razpelo, del hrbtenice, leta, težave, trpljenje, skrb, neprijetnost, težavnost, obup. Že sama scena je zasnovana v obliki križa (križišče v obliki črke Y). Z vsem tem je hotel opozoriti na trpljenje in napornost človekovega življenja. Poleg križa lahko najdemo še veliko drugih simbolov in dejanj, ki nakazujejo katoliško vero. Coki in Ize jesta jajca, a ker se to dogaja na veliki petek, lahko sklepamo, da gre za pirhe, ki pa so simbol kapljic krvi križanega. Jajca pa jima povzročijo prebavne motnje, se pravi trpljenje. V igri nastopijo trije tesarji, kar ni nobeno naključje, saj je bil tudi Jezusov oče Jožef tesar in mu je sin večkrat pomagal pri delu, na koncu pa gre Kristus za vajenca k Mojstru, da bi dobil nov križ (zgodovina se ponavlja). Kasneje sta Coki in Ize postavljena pred nalogo, da morata umiti noge ženski brez nog, kar tudi storita (tudi v Svetem pismu je opisano, kako Jezusu v Kafranaumu grešna ženska s solzami umije noge in jih obriše z lasmi, on pa ji odpusti vse njene grehe), nato ji noge še namažeta (poslednje maziljenje, ženska je že prej umrla). Nenazadnje pa še prizor, v katerem Kristus položi mrtvo telo Sina Materi v naročje (kot Jezus in Marija). Zakaj torej toliko verskih simbolov? Osrednji problem te drame je vprašanje trpljenja današnjega človeštva, ki ga predstavljata predvsem Coki in Ize. Ves čas tožita, kako trpita pri delu, nič nimata ipd. Nazadnje skleneta, da bi morala postati svetnika, ker sta že toliko pretrpela. Vse se odvija tako, da mislita, da jima je uspelo narediti čudež (kip postane človek), pri drugemu ''čudežu'' pa jima na pomoč priskoči sam Kristus (ženska shodi), zato se namenita, da se bosta križala in umrla mučeniške smrti. Tukaj pa se malce zaplete, ker sama ne smeta položiti roke nadse, a ju iz zadrege reši ponorela množica, ki ju obsodi svetoskrunstva in ju križa. Tudi v krščanstvu lahko zasledimo trpljenje, ljudje smo na svetu zato, da trpimo, po smrti pa bomo lahko uživali v nebesih, v čemer se kaže navezava na prej omenjene simbole. Bolj ko bomo trpeli, bolj bomo sveti in za to nagrajeni. Poleg tega se odpira še vprašanje Odrešenika. Je danes sploh še mogoč Jezus kot odrešenik ljudstva? Coki in Ize ugotavljata, da se jima smili, ker bi bil v današnjem času prav tako bičan. Enačita križanega in reveža, ker smo tako ali tako vsi mučeniki in nas bo šele smrt odrešila tega trpljenja. Tudi Mojster pravi, da Boga ni več med njimi, Kristusi so pa vsi ljudje, ker vsak po svoj trpi. Se pravi, da so ljudje danes izgubili vero v upanje na odrešitev, Odrešenik nam ne bo pomagal, pomagala nam bo le še smrt. Kristus pravi, da trpljenje ustvarjamo drug drugemu. To je razvidno iz dialoga, ki ga ima z materjo, ko ona pravi, da je kraj strašljiv, on odvrne, da so strašljivi ljudje in ne kraji, prav tako ni važno, kam greš, ampak s kom greš in da smo vsi ljudje čudni. Iz tega razberemo, da nam je usojeno, da bomo na svetu večno trpeli, da nam ne bo pomagal niti odrešenik, ki bi ga ljudje sami spravili v trpljenje in ga ponovno križali. Kako pa je z nebesi? Prostor, kamor prideta Coki in Ize ni tipična podoba raja (so to vice?), obdaja ju popolna belina, ne čutita ne mraza in ne bolečine, mati in sin, ki prideta mimo, sta nasmejana. Se pravi, da je trpljenje odplavalo, tako sta tudi Coki in Ize odrešena križa, ki se spusti v tla. Majhen dvom pa vseeno ostane, ko Coki reče, da je s križem vedno križ …

==Dosedanje uprizoritve==

==Knjižne izdaje==

==Prevodi v tuje jezike==
* ''The Cross''. Kranj: Prešernovo gledeališče, 2006.

==Literatura==
* Slavko Pezdir: Križ na koncu hodnika. ''Sodobnost. Revija za književnost in kulturo''. Ljubljana: Kulturno umetniško društvo SODOBNOST International, 2005. 513–523.
* Matjaž Briški: Avtopoetika. ''Sodobnost. Revija za književnost in kulturo''. Ljubljana: Kulturno umetniško društvo SODOBNOST International, 2005. 532.
* Matjaž Briški: Križ. ''Sodobnost. Revija za književnost in kulturo''. Ljubljana: Kulturno umetniško društvo SODOBNOST International, 2005. 533–565.

Matjaž Briški

2007-05-08T18:35:24Z

Neja:

[[Kategorija:Dramatika|Briški, Matjaž]]
[[Kategorija:Avtorji|Briški, Matjaž]]
[[Kategorija:Ustvarjalci|Briški, Matjaž]]
[[Kategorija:Dramaturgi|Briški, Matjaž]]

Matjaž Briški

==Življenjepis==

(*4. april 1973, Ljubljana) Po srednji šoli je študiral laično teologijo na Teološki fakulteti in samostojno filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po teh dveh študijih je leta 2005 diplomiral še na AGRFT v Ljubljani na dramaturgiji z diplomsko nalogo ''Mestni oder Koper in poetična drama''. Kot študent igralec je sodeloval pri projektu ''N'Antigona'', s projektom ''Witkacy'' pa kot soavtor gledališke delavnice v Filovcih. Je aktiven član društva Speča lepotica, ki se ukvarja z obnovo gradu Mirna na Dolenjskem, in sodelavec produkcijske hiše Mama Film. V predstavi ''Kraljica Margot'' (3. april 2005, režija Diego de Brea, SMG Ljubljana) je bil dramaturški asistent, pri celovečernem filmu ''Akviziter'' (produkcija Mama Film) pa koscenarist. Napisal je scenarij za kratki igrani film ''Nezaželeno srce'' ter drame ''Nori časi'' (2003), ''Križ'' (2004) in ''Komika zla'' (2006).

==Drame==
===naslovi===
* 2006 ''Komika zla''
* 2004 ''[[Križ]]''
* 2003 ''Nori časi''

===prevodi===

===celotna besedila===

==Scenariji==
* ''Akviziter'' (celovečerni film, koscenarist)
* ''Nezaželeno srce'' (kratki igrani film)

==Značilnosti ==

Sam pravi o svojih delih, junakih in jeziku takole (Briški 2005):

''»Notranja naravnanost mojih dramskih del odraža reflektirano pojavnost zunanjega sveta. Pri čemer zgodbe in junaki niso akterji realnega stanja sveta, temveč so le odsev simbolične slike človeka. Zavezujočost je tako usmerjena na ponotranjene zunanjega dojemanja človeka in sveta okoli njega. Pri čemer me predvsem zanima odnos med tema dvema poloma in ''prazen prostor'' med njima. To pa je hkrati tudi prostor besede … Z drugimi besedami povedano, moji junaki so kljub svoji neresnični realnosti, ravno zaradi te, bolj resnični, bolj zavezujoči od resničnosti. Resničnost si določa človek sam. Jezik tako ostaja v službi odkrivanja resnice, seveda pa se mu pogled do končnega spoznanja neprestano izmika. To ne pomeni, da resnice ni, je le več pogledov nanjo. Čimbolj te prespektive omogočajo bralcu oziroma gledalcu njegovo razlago (samospraševanje) skozi različne plasti, tem bolj ostaja umetniška stvaritev vredna te besede.«''

Pesniška groteska ''Križ'' je postavljena v sedanji čas, a je zelo aktualna in deluje širše v času in družbi. Povezuje sveto in svetno, božje in banalno, kar bi na trenutke lahko delovalo absurdno, pa ne, saj opazimo vzporednice med preteklostjo in sodobnostjo. Prizori so napisani v kratkih, okretnih rimah, polni so jezikovnih iger, nesmislov.

Dopolnilo ''Križu'' je ''Komika zla'', satira v enem dejanju, ki je groteskna, farsična in črna, nikakor pa ni tragična. V njej se Briški sprašuje, kaj je dobro, kaj je zlo, na tak način, da imamo občutek, da beremo neko filozofsko-religiozno razpravo. Tudi tu se njegov dialog bliža verzom.

Taras Kermauner meni, da se je Briški odločil, da ne bo pisal za širšo publiko, enači ga z Mrakom, ki tudi ni sledil 'trendu opic'. Njegove drame nas silijo k nenehnemu razmišljanju, za to poskrbi že s samim slogom pisanja, ki sledi Strniševi poetični drami. Dialogi so namreč verzificirani, ogromno je jezikovnih iger (ponavljanje, nesmisli …), ki dogajanje poživijo in poganjajo dalje. Tema in snov sta religiozni, ukvarja se s sodobnimi filozofskimi vprašanji o dobrem in slabem, človekovi odrešitvi in trpljenju.

==Nagrade==
* 2005 Grumova nagrada za dramo ''Križ''

==Viri in literatura==
* Slavko Pezdir: Križ na koncu hodnika. ''Sodobnost. Revija za književnost in kulturo''. Ljubljana: Kulturno umetniško društvo SODOBNOST International, 2005. 513–523.
* Matjaž Briški: Avtopoetika. ''Sodobnost. Revija za književnost in kulturo''. Ljubljana: Kulturno umetniško društvo SODOBNOST International, 2005. 532.
* Matjaž Briški: Križ. ''Sodobnost. Revija za književnost in kulturo''. Ljubljana: Kulturno umetniško društvo SODOBNOST International, 2005. 533–565.
* Matjaž Briški: Slovenska dramatika danes. ''Sodobnost. Revija za književnost in kulturo''. Ljubljana: Kulturno umetniško društvo SODOBNOST International, 2006. 861–863.
* Taras Kermauner: Se dramatiku zlo res jebe? Ob Briškega drami Komika zla. ''Dialogi''. Maribor: Obzorja, 2006. 5–17.

Križ/Obrazložitev nagrade Slavka Gruma, 2005

2007-04-21T19:23:19Z

Neja: New page: == NAGRADA SLAVKA GRUMA 2005 - Matjaž Briški za dramo KRIŽ == Strokovna žirija za Grumovo nagrado 2005 v sestavi Vilma Štritof Čretnik (predsednica), Matej Bogataj, Tomaž Gubenše...

== NAGRADA SLAVKA GRUMA 2005 - Matjaž Briški za dramo KRIŽ ==

Strokovna žirija za Grumovo nagrado 2005 v sestavi Vilma Štritof Čretnik (predsednica), Matej Bogataj, Tomaž Gubenšek, Alja Predan in Darja Reichman (člani) je v obrazložitvi zapisala:

"''Križ'' je kruta igra, postavljena v današnji ubožni čas, pa vendar dovolj abstraktna, da deluje širše in onstran aktualnega trenutka in družbene situacije. Govori namreč o razmerju med svetim in svetnim, božjim in banalnim; dogodki na veliki petek, ki so zaznamovali ves čas do danes, se, skoraj dve tisočletji pozneje, zasukajo podobno kot prvič, kot da je vse samo variacija in farsa, in pri tem množice živ bog, prisoten kot živi Kristus, ne odvrne od njenega početja. Po atmosferi in glede na vprašanja, ki jih odpira, ''Križ'' spominja na strniševsko mračno grotesko; grenko-smešna igra, ki pred nas priklicuje tudi nekatere klasične prizore iz dramatike absurda, je napisana v kratkih, okretnih rimanih replikah, nabitih z jezikovnimi igrami, nesmisli in obrati. čeprav se zdi jezik pogosto samozažiralen, obrnjen vase, pa asociacij ne kopiči in ne zavira, prej vzpodbuja in poganja dramsko dogajanje. Ob vsem priklicevanju tradicije pa se Križ od nje tudi loči in ne deluje anahronistično. V sodobno slovensko dramatiko tako prinaša nov, zrelo artikuliran in avtorski razmislek o temeljen in presežnem."

Nagrada Slavka Gruma

2007-04-21T19:18:15Z

Neja: /* Obrazložitve nagrad */

[[Kategorija:Festivali/nagrade/natečaji|Nagrada Slavka Gruma]]
[[Kategorija: Nagrade|Nagrada Slavka Gruma]]

==Opis==
Nagrada Slavka Gruma se podeljuje na [[Teden slovenske drame|Tednu slovenske drame]] za najboljše slovensko dramsko besedilo.

==Nagrajenci==
*2007 [[Dragica Potočnjak]] ''[[Za naše mlade dame]]''
*2006 [[Matjaž Zupančič]] ''[[Razred]]''
*2005 [[Matjaž Briški]] ''[[Križ]]''
*2004 [[Evald Flisar]] ''[[Nora Nora]]''
*2003 [[Matjaž Zupančič]] ''[[Hodnik]]''
*2002 [[O. J. Traven]] ''[[Ekshibiconist]]''
*2001 [[Matjaž Zupančič]] ''[[Goli pianist ali Mala nočna muzika]]''
*2000 [[rokgre]] ''[[To]]''
*1999 [[Zdenko Kodrič]] ''[[Vlak čez jezero]]''
*1998 [[Matjaž Zupančič]] ''[[Vladimir]]''
*1996 [[Ivo Svetina]] ''[[Tako je umrl Zaratuštra]]''
*1995 [[Drago Jančar]] ''[[Halštat]]''
*1994 [[Dušan Jovanović]] ''[[Antigona]]''
*1993 [[Evald Flisar]] ''[[Kaj pa Leonardo?]]''
*1992 [[Ivo Svetina]] ''[[Vrtovi in golobica]]''
*1991 [[Milan Jesih]] ''[[En sam dotik]]''
*1990 [[Dušan Jovanović]] ''[[Zid - jezero]]''
*1989 [[Drago Jančar]] ''[[Zalezujoč Godota]]''
*1988 [[Sergej Verč]] ''[[Evangelij po Judi]]''
*1987 [[Ivo Svetina]] ''[[Biljard na Capriju]]''
*1987 [[Jože Snoj]] ''[[Gabrijel in Mihael]]''
*1986 [[Dane Zajc]] ''[[Kalevala]]''
*1985 [[Drago Jančar]] ''[[Veliki briljantni valček]]''
*1984 [[Tone Partljič]] ''[[Moj ata socialistični kulak]]''
*1984 [[Rudi Šeligo]] ''[[Ana]]''
*1983 [[Dominik Smole]] ''[[Zlata čeveljčka]]''
*1982 [[Drago Jančar]] ''[[Disident Arnož in njegovi]]''
*1981 [[Rudi Šeligo]] ''[[Svatba]]''
*1980 [[Dušan Jovanović]] ''[[Karamazovi]]''
*1979 [[Dane Zajc]] ''[[Voranc]]''

==Žirije==
*2007: dr. [[Blaž Lukan]] (predsednik), [[Maja Haderlap]], dr. [[Krištof Jacek Kozak]], [[Amelia Kraigher]] in [[Marinka Poštrak]] (člani)
*2004: [[Vilma Štritof Čretnik]] (predsednica), [[Matej Bogataj]], [[Alja Predan]], [[Darja Reichmann]], [[Tomaž Gubenšek]]

==Obrazložitve nagrad==
*[[Nora Nora/Obrazložitev nagrade Slavka Gruma, 2004|Obrazložitev nagrade Slavka Gruma, 2004]]
*[[Križ/Obrazložitev nagrade Slavka Gruma, 2005|Obrazložitev nagrade Slavka Gruma, 2005]]

==Zunanje povezave==

Križ

2007-04-14T20:57:30Z

Neja:

[[Kategorija:Drame|Križ]]
''Križ'' (Pesniška groteska)

;Avtor<nowiki>:</nowiki> [[Matjaž Briški]]
;Leto nastanka<nowiki>:</nowiki> 2005
;Krstna uprizoritev<nowiki>:</nowiki>
;Dostopnost besedila<nowiki>:</nowiki> Revija Sodobnost (letnik 69, številka 56, maj junij 2005)
;Število moških vlog<nowiki>:</nowiki> 5
;Število ženskih vlog<nowiki>:</nowiki> 1

==Vsebina==

===prostor in čas===
Drama se odvija v večernih urah na veliki petek, a nedoločno neke dni, vse skupaj traja eno noč. Glede na pogovorni jezik obeh vajencev lahko sklepamo, da je dogajanje postavljeno v sodobnost. Kraj je opisan v uvodni didaskaliji, sicer ni čisto točno določen (nekje globoko v rovtah – v kotu pozabljenem od Boga in ljudi), a nam opiše križišče, kjer se cesta cepi v obliki črke Y. Na stičišču vseh treh poti stoji Križ, ob cesti, ki se deli na dvoje, pa staro razvejano drevce. Temno je, le vsake toliko izza oblakov pokuka Luna, ki je malo odškrtnjena. Že sam opis kraja nas seznani s temačnostjo in rahlo grozo (odškrtnjena Luna, oblačnost). Sicer pa lahko govorimo o enotnosti kraja, časa in dogajanja. Drama se odvije v zelo kratkem času, kraj je stalen – križišče, dogajanje je linearno in strnjeno.

===osebe===

COKI: tesarski vajenec, star med 35 in 45 leti, pritožuje se zaradi razbolelega križa, z Izem med seboj komunicirata v nižje pogovornem jeziku, kar kaže na njuno pripadnost nižjemu delavskemu razredu. Coki je bolj pasiven, bogaboječ in dvomljiv kot pa Ize.

IZE: tudi tesarski vajenec, Cokijev sodelavec, star med 35 in 40 leti. Manj se pritožuje kot Coki, je tudi bolj aktiven in prepričan vase.

KRISTUS: pri predstavitvah oseb je napisano, da igra samega sebe, star je 33 let (leta, ko je bil križan). Težko bi opredelili, kakšna je njegova vloga. Oživi, se sname s križa, nanj pa natakne moškega, ki se je obesil, in se nato predstavlja zanj. Obudi mater na vozičku, ponagaja vajencema. Ko pa mu prevzameta križ, mora k Mojstru za vajenca, da si prisluži nov križ (ironično: kot otrok je pomagal očetu Jožefu pri tesarskih delih).

MOJSTER: starejši moški, Coki in Ize sta pri njem v službi. Iz njunega pogovora izvemo, da si lasti zasluge za vse delo, ki ga opravita onadva, in da komaj čakata, da bosta lahko odpovedala službo pri njem. Je preračunljiv, Kristusu ponudi delo, ko izve, da nima več vajencev.

SIN: star okoli 33 let (Kristusova leta). Zelo odvisen od matere, ki je invalidka, je privezan nanjo. Ona mu diktira, kaj lahko stori in česa ne sme. Naposled mu le prekipi in jo zadavi z vrvjo, nato pa se obesi na drevo ob cesti. Kristus ga nato sname in ga da na svoj križ.

MATI: ima okoli 60 let. Priklenjena je na voziček, saj nima nog, a vseeno trdi, da jih čuti, zato ji jih mora sin vedno masirati in umivati. Sina ima povsem pod kontrolo, le po smrti ni več opazne njene nadvlade.

MNOŽICA IN GLAS V OFFU: pri predstavitvah oseb izvemo, da sta posneta, starost in spol sta nedoločljiva.

===dogajanje po dejanjih===
Komedija ima osem prizorov, tako da sem obnovo strnila v celoto, ki je razdeljena v osem odlomkov.

Dogajanje je v temi, iz pogovora izvemo, da dva moška (Coki in Ize) postavljata križ, vmes tožita nad njegovo težo, Coki pa še nad bolečino v križu. Šele ko je križ postavljen, se izza oblaka pokaže Luna in osvetli akterja. Ogledujeta si razpelo, ga komentirata, obrekujeta Mojstra, ugotavljata, da človek na svetu večno trpi, šele smrt ga tega odreši. Coki je lačen, zato mu Ize ponudi jajce. Ko pojesta, odideta po barvo, da bi križanega prebarvala.

Iz teme se prikažeta moški, ki potiska voziček, na katerem sedi ženska brez nog. Izkaže se, da sta to mati in sin. Mati se stalno nekaj pritožuje in sinu ukazuje, kaj naj stori in kako. Ne dovoli mu, da bi odšel k dekletu. Ukaže mu, naj ji zmasira noge in postriže nohte (čeprav nog sploh nima), on jo ponižno uboga, nato pa mu je vseeno dovolj. Vzame vrv in jo zadavi, nazadnje pa se obesi na drevo poleg ceste. Kristus stopi s križa, sname obešenca, zamenja njegovo obleko s svojo in ga pribije na križ. Obudi mater, ki misli, da je samo malo zadremala in imela čudne sanje. Za Kristusa misli, da je njen sin. Odideta drugam, ker je ta kraj preveč strašljiv.

Coki in Ize se vrneta z barvo. Zopet debatirata o trpljenju in življenju po smrti. Ugotavljata, ali bi onadva lahko bila svetnika, ker trpita in sta revna, a s tem ne bo nič, ker jima manjka še tretji ''čudež''. Začneta pleskati kip, hvalita Mojstrovo delo, saj kip izgleda kot pravi človek. Šele zaradi smradu opazita, da je na križu res mrtvec. Najprej mislita, da sta se zmotila in pribila človeka, nato pa se zedinita, da se je zgodil čudež, saj je kip postal človek, onadva pa sta zdaj svetnika. Padeta na kolena in začneta molit. Pojavita se Kristus in mati. Mati se norčuje iz njiju, ko pravita, da sta svetnika, onadva pa iz njenega zanikanja, da nima nog. Kristus ju izzove, naj ji umijeta noge, saj če sta res svetnika, jima to ne bo nemogoče. Onadva se pretvarjata in ji umijeta noge, ona pa nato stopi iz vozička in začne teči naokoli. Coki in Ize sta prepričana, da sta naredila še en čudež, zato skleneta, da gresta po Mojstra, mu pokažeta križ in dasta odpoved.

H križu spet prideta Kristus in mati. Ona je utrujena, sede v voziček in zadrema. On pa sname njenega sina s križa, zamenja obleki in ji ga položi v naročje. Odpelje ju s prizorišča, sam pa se vrne na križ in se pribije nazaj, le eno roko ima prosto.

Coki in Ize pripeljeta k razpelu Mojstra in hvalita svoje delo, on pa ju okrega, saj kip ni prebarvan. Oba sta osramočena in gledata v tla. Kristus z nepribito roko prisoli zaušnico Cokiju, ta je jezen, ker misli, da ga je udaril Ize. Vname se pretep, Mojster ju umiri in ju pošlje nazaj na delo. Na tleh opazi žebelj in pribije kipu še drugo roko.

Coki in Ize barvata križanega in spet tožita nad svojo usodo. Odločita se, da se bosta križala in tako umrla mučeniške smrti. Snameta ga s križa, si razdelita njegovo krono, se prebičata, nato pa nastopi problem, kako se bosta križala. Iz zagate ju reši razjarjena množica, ki ju obtoži svetoskrunstva in ju pribije na križ. Oba sta navdušena, ker jima je uspelo, zdaj umirata in odhajata v nebesa.

Mojster pride na križišče, a križa ni več, samo Kristus stoji pod drevesom. Mojster ga začudeno sprašuje, kje je križ, in on mu pojasni, kaj se je zgodilo. Mojster mu obljubi križ pod pogojem, da pride k njemu za vajenca. Kristus pristane in odide z njim.

Coki in Ize se znajdeta v neizmerni belini in se čudita, da ju nič ne zebe in ne boli. Lahko gresta kamor hočeta, nič ne potrebujeta, ker sta sveta. Mimo prideta mati in sin, oba nasmejana. Tu ni mrtvih in ni živih, so samo spomini in ni več križev, zato vajenca lahko stopita s križa, ki se počasi spusti v tla.

==Jezik==
Vsekakor je jezik zelo pomembna prvina v tej igri, saj poganja dogajanje. Briški se je oprl na Strnišev način pisanja, na njegovo poetično dramo. Tako se tudi v Križu dialogi bližajo rimanim verzom, kar je prijetna popestritev branja. Poleg tega najdemo veliko jezikovnih iger, poigrava se z različnimi pomeni besed (križ – razpelo; križ – del hrbta), jih ponavlja (beseda križ se v igri pojavi kar 135-krat), rima (svetnik – bolnik) ipd. Jezik je preprost, vsakdanji pogovorni, najdemo kar nekaj kletvic (le Kristus in Sin ne preklinjata).

==Interpretacije besedila==
''Križ'' je komedija, se pravi pesniška groteska, v kateri sta izraziti besedna in situacijska komika. Dialogi se zgrajeni duhovito, s kančkom ironije in absurda. Večkrat se poigra z besedo križ, enkrat v pomenu razpela, drugič kot del človeškega telesa, npr. ''Pretežek križ pa si v rit./Če ma težave s križem, zakaj ne nos raj kosmodisk!'' Situacijska komika nastopi, ko Kristus prisoli zaušnico Cokiju, ta pa misli, da ga je udaril Ize. Tukaj bi omenila še poimenovanja oseb. Osebna imena imajo le tri osebe, Coki, Ize in Kristus, ostali trije so poimenovani le z njihovimi funkcijami oz. medsebojnimi odnosi (Mati, Sin, Mojster). Ob gledanju drame za imena vajencev sploh ne bi izvedeli, saj se ne kličeta po imenih (seveda je to odvisno od uprizoritve), za Kristusa bi uganili že na začetku, koga predstavlja, čeprav se na koncu tudi sam imenuje, za ostale osebe pa iz samega besedila izvemo, kdo so. Zakaj si je izbral imeni Coki in Ize? Ob imenu Coki dobim asociacijo na cokljo, kar bi lahko rekli, da tudi je, saj je zelo neodločen in malce bojazljiv. Ize pa me spominja na angleško besedo easy, kakršen je Ize (šaljiv, tudi malce flegmatičen).

Že takoj na začetku se je potrebno ustaviti ob naslovu komedije, ob katerem pomislimo na različne pomene, ki jih ima ta besedica. V delu je uporabljena kar 135-krat, od tega večinoma samostojno, nekajkrat pa tudi znotraj drugih besed (križani, prekrižati, odkrižati, križišče, križati) in v več različnih pomenih: razpelo, del hrbtenice, leta, težave, trpljenje, skrb, neprijetnost, težavnost, obup. Že sama scena je zasnovana v obliki križa (križišče v obliki črke Y). Z vsem tem je hotel opozoriti na trpljenje in napornost človekovega življenja. Poleg križa lahko najdemo še veliko drugih simbolov in dejanj, ki nakazujejo katoliško vero. Coki in Ize jesta jajca, a ker se to dogaja na veliki petek, lahko sklepamo, da gre za pirhe, ki pa so simbol kapljic krvi križanega. Jajca pa jima povzročijo prebavne motnje, se pravi trpljenje. V igri nastopijo trije tesarji, kar ni nobeno naključje, saj je bil tudi Jezusov oče Jožef tesar in mu je sin večkrat pomagal pri delu, na koncu pa gre Kristus za vajenca k Mojstru, da bi dobil nov križ (zgodovina se ponavlja). Kasneje sta Coki in Ize postavljena pred nalogo, da morata umiti noge ženski brez nog, kar tudi storita (tudi v Svetem pismu je opisano, kako Jezusu v Kafranaumu grešna ženska s solzami umije noge in jih obriše z lasmi, on pa ji odpusti vse njene grehe), nato ji noge še namažeta (poslednje maziljenje, ženska je že prej umrla). Nenazadnje pa še prizor, v katerem Kristus položi mrtvo telo Sina Materi v naročje (kot Jezus in Marija). Zakaj torej toliko verskih simbolov? Osrednji problem te drame je vprašanje trpljenja današnjega človeštva, ki ga predstavljata predvsem Coki in Ize. Ves čas tožita, kako trpita pri delu, nič nimata ipd. Nazadnje skleneta, da bi morala postati svetnika, ker sta že toliko pretrpela. Vse se odvija tako, da mislita, da jima je uspelo narediti čudež (kip postane človek), pri drugemu ''čudežu'' pa jima na pomoč priskoči sam Kristus (ženska shodi), zato se namenita, da se bosta križala in umrla mučeniške smrti. Tukaj pa se malce zaplete, ker sama ne smeta položiti roke nadse, a ju iz zadrege reši ponorela množica, ki ju obsodi svetoskrunstva in ju križa. Tudi v krščanstvu lahko zasledimo trpljenje, ljudje smo na svetu zato, da trpimo, po smrti pa bomo lahko uživali v nebesih, v čemer se kaže navezava na prej omenjene simbole. Bolj ko bomo trpeli, bolj bomo sveti in za to nagrajeni. Poleg tega se odpira še vprašanje Odrešenika. Je danes sploh še mogoč Jezus kot odrešenik ljudstva? Coki in Ize ugotavljata, da se jima smili, ker bi bil v današnjem času prav tako bičan. Enačita križanega in reveža, ker smo tako ali tako vsi mučeniki in nas bo šele smrt odrešila tega trpljenja. Tudi Mojster pravi, da Boga ni več med njimi, Kristusi so pa vsi ljudje, ker vsak po svoj trpi. Se pravi, da so ljudje danes izgubili vero v upanje na odrešitev, Odrešenik nam ne bo pomagal, pomagala nam bo le še smrt. Kristus pravi, da trpljenje ustvarjamo drug drugemu. To je razvidno iz dialoga, ki ga ima z materjo, ko ona pravi, da je kraj strašljiv, on odvrne, da so strašljivi ljudje in ne kraji, prav tako ni važno, kam greš, ampak s kom greš in da smo vsi ljudje čudni. Iz tega razberemo, da nam je usojeno, da bomo na svetu večno trpeli, da nam ne bo pomagal niti odrešenik, ki bi ga ljudje sami spravili v trpljenje in ga ponovno križali. Kako pa je z nebesi? Prostor, kamor prideta Coki in Ize ni tipična podoba raja (so to vice?), obdaja ju popolna belina, ne čutita ne mraza in ne bolečine, mati in sin, ki prideta mimo sta nasmejana. Se pravi, da je trpljenje odplavalo, tako sta tudi Coki in Ize odrešena križa, ki se spusti v tla. Majhen dvom pa vseeno ostane, ko Coki reče, da je s križem vedno križ …

==Dosedanje uprizoritve==

==Knjižne izdaje==

==Prevodi v tuje jezike==
* ''The Cross''. Kranj: Prešernovo gledeališče, 2006.

==Literatura==
* Slavko Pezdir: Križ na koncu hodnika. ''Sodobnost. Revija za književnost in kulturo''. Ljubljana: Kulturno umetniško društvo SODOBNOST International, 2005. 513–523.
* Matjaž Briški: Avtopoetika. ''Sodobnost. Revija za književnost in kulturo''. Ljubljana: Kulturno umetniško društvo SODOBNOST International, 2005. 532.
* Matjaž Briški: Križ. ''Sodobnost. Revija za književnost in kulturo''. Ljubljana: Kulturno umetniško društvo SODOBNOST International, 2005. 533–565.

Križ

2007-04-14T20:52:19Z

Neja: New page: ''Križ'' (Pesniška groteska) ;Avtor<nowiki>:</nowiki> Matjaž Briški ;Leto nastanka<nowiki>:</nowiki> 2005 ;Krstna uprizoritev<nowiki>:</nowiki> ;Dostopnost besedila<nowiki>:</no...

''Križ'' (Pesniška groteska)

;Avtor<nowiki>:</nowiki> [[Matjaž Briški]]
;Leto nastanka<nowiki>:</nowiki> 2005
;Krstna uprizoritev<nowiki>:</nowiki>
;Dostopnost besedila<nowiki>:</nowiki> Revija Sodobnost (letnik 69, številka 56, maj junij 2005)
;Število moških vlog<nowiki>:</nowiki> 5
;Število ženskih vlog<nowiki>:</nowiki> 1

==Vsebina==

===prostor in čas===
Drama se odvija v večernih urah na veliki petek, a nedoločno neke dni, vse skupaj traja eno noč. Glede na pogovorni jezik obeh vajencev lahko sklepamo, da je dogajanje postavljeno v sodobnost. Kraj je opisan v uvodni didaskaliji, sicer ni čisto točno določen (nekje globoko v rovtah – v kotu pozabljenem od Boga in ljudi), a nam opiše križišče, kjer se cesta cepi v obliki črke Y. Na stičišču vseh treh poti stoji Križ, ob cesti, ki se deli na dvoje, pa staro razvejano drevce. Temno je, le vsake toliko izza oblakov pokuka Luna, ki je malo odškrtnjena. Že sam opis kraja nas seznani s temačnostjo in rahlo grozo (odškrtnjena Luna, oblačnost). Sicer pa lahko govorimo o enotnosti kraja, časa in dogajanja. Drama se odvije v zelo kratkem času, kraj je stalen – križišče, dogajanje je linearno in strnjeno.

===osebe===

COKI: tesarski vajenec, star med 35 in 45 leti, pritožuje se zaradi razbolelega križa, z Izem med seboj komunicirata v nižje pogovornem jeziku, kar kaže na njuno pripadnost nižjemu delavskemu razredu. Coki je bolj pasiven, bogaboječ in dvomljiv kot pa Ize.

IZE: tudi tesarski vajenec, Cokijev sodelavec, star med 35 in 40 leti. Manj se pritožuje kot Coki, je tudi bolj aktiven in prepričan vase.

KRISTUS: pri predstavitvah oseb je napisano, da igra samega sebe, star je 33 let (leta, ko je bil križan). Težko bi opredelili, kakšna je njegova vloga. Oživi, se sname s križa, nanj pa natakne moškega, ki se je obesil, in se nato predstavlja zanj. Obudi mater na vozičku, ponagaja vajencema. Ko pa mu prevzameta križ, mora k Mojstru za vajenca, da si prisluži nov križ (ironično: kot otrok je pomagal očetu Jožefu pri tesarskih delih).

MOJSTER: starejši moški, Coki in Ize sta pri njem v službi. Iz njunega pogovora izvemo, da si lasti zasluge za vse delo, ki ga opravita onadva, in da komaj čakata, da bosta lahko odpovedala službo pri njem. Je preračunljiv, Kristusu ponudi delo, ko izve, da nima več vajencev.

SIN: star okoli 33 let (Kristusova leta). Zelo odvisen od matere, ki je invalidka, je privezan nanjo. Ona mu diktira, kaj lahko stori in česa ne sme. Naposled mu le prekipi in jo zadavi z vrvjo, nato pa se obesi na drevo ob cesti. Kristus ga nato sname in ga da na svoj križ.

MATI: ima okoli 60 let. Priklenjena je na voziček, saj nima nog, a vseeno trdi, da jih čuti, zato ji jih mora sin vedno masirati in umivati. Sina ima povsem pod kontrolo, le po smrti ni več opazne njene nadvlade.

MNOŽICA IN GLAS V OFFU: pri predstavitvah oseb izvemo, da sta posneta, starost in spol sta nedoločljiva.

===dogajanje po dejanjih===
Komedija ima osem prizorov, tako da sem obnovo strnila v celoto, ki je razdeljena v osem odlomkov.

Dogajanje je v temi, iz pogovora izvemo, da dva moška (Coki in Ize) postavljata križ, vmes tožita nad njegovo težo, Coki pa še nad bolečino v križu. Šele ko je križ postavljen, se izza oblaka pokaže Luna in osvetli akterja. Ogledujeta si razpelo, ga komentirata, obrekujeta Mojstra, ugotavljata, da človek na svetu večno trpi, šele smrt ga tega odreši. Coki je lačen, zato mu Ize ponudi jajce. Ko pojesta, odideta po barvo, da bi križanega prebarvala.

Iz teme se prikažeta moški, ki potiska voziček, na katerem sedi ženska brez nog. Izkaže se, da sta to mati in sin. Mati se stalno nekaj pritožuje in sinu ukazuje, kaj naj stori in kako. Ne dovoli mu, da bi odšel k dekletu. Ukaže mu, naj ji zmasira noge in postriže nohte (čeprav nog sploh nima), on jo ponižno uboga, nato pa mu je vseeno dovolj. Vzame vrv in jo zadavi, nazadnje pa se obesi na drevo poleg ceste. Kristus stopi s križa, sname obešenca, zamenja njegovo obleko s svojo in ga pribije na križ. Obudi mater, ki misli, da je samo malo zadremala in imela čudne sanje. Za Kristusa misli, da je njen sin. Odideta drugam, ker je ta kraj preveč strašljiv.

Coki in Ize se vrneta z barvo. Zopet debatirata o trpljenju in življenju po smrti. Ugotavljata, ali bi onadva lahko bila svetnika, ker trpita in sta revna, a s tem ne bo nič, ker jima manjka še tretji ''čudež''. Začneta pleskati kip, hvalita Mojstrovo delo, saj kip izgleda kot pravi človek. Šele zaradi smradu opazita, da je na križu res mrtvec. Najprej mislita, da sta se zmotila in pribila človeka, nato pa se zedinita, da se je zgodil čudež, saj je kip postal človek, onadva pa sta zdaj svetnika. Padeta na kolena in začneta molit. Pojavita se Kristus in mati. Mati se norčuje iz njiju, ko pravita, da sta svetnika, onadva pa iz njenega zanikanja, da nima nog. Kristus ju izzove, naj ji umijeta noge, saj če sta res svetnika, jima to ne bo nemogoče. Onadva se pretvarjata in ji umijeta noge, ona pa nato stopi iz vozička in začne teči naokoli. Coki in Ize sta prepričana, da sta naredila še en čudež, zato skleneta, da gresta po Mojstra, mu pokažeta križ in dasta odpoved.

H križu spet prideta Kristus in mati. Ona je utrujena, sede v voziček in zadrema. On pa sname njenega sina s križa, zamenja obleki in ji ga položi v naročje. Odpelje ju s prizorišča, sam pa se vrne na križ in se pribije nazaj, le eno roko ima prosto.

Coki in Ize pripeljeta k razpelu Mojstra in hvalita svoje delo, on pa ju okrega, saj kip ni prebarvan. Oba sta osramočena in gledata v tla. Kristus z nepribito roko prisoli zaušnico Cokiju, ta je jezen, ker misli, da ga je udaril Ize. Vname se pretep, Mojster ju umiri in ju pošlje nazaj na delo. Na tleh opazi žebelj in pribije kipu še drugo roko.

Coki in Ize barvata križanega in spet tožita nad svojo usodo. Odločita se, da se bosta križala in tako umrla mučeniške smrti. Snameta ga s križa, si razdelita njegovo krono, se prebičata, nato pa nastopi problem, kako se bosta križala. Iz zagate ju reši razjarjena množica, ki ju obtoži svetoskrunstva in ju pribije na križ. Oba sta navdušena, ker jima je uspelo, zdaj umirata in odhajata v nebesa.

Mojster pride na križišče, a križa ni več, samo Kristus stoji pod drevesom. Mojster ga začudeno sprašuje, kje je križ, in on mu pojasni, kaj se je zgodilo. Mojster mu obljubi križ pod pogojem, da pride k njemu za vajenca. Kristus pristane in odide z njim.

Coki in Ize se znajdeta v neizmerni belini in se čudita, da ju nič ne zebe in ne boli. Lahko gresta kamor hočeta, nič ne potrebujeta, ker sta sveta. Mimo prideta mati in sin, oba nasmejana. Tu ni mrtvih in ni živih, so samo spomini in ni več križev, zato vajenca lahko stopita s križa, ki se počasi spusti v tla.

==Jezik==
Vsekakor je jezik zelo pomembna prvina v tej igri, saj poganja dogajanje. Briški se je oprl na Strnišev način pisanja, na njegovo poetično dramo. Tako se tudi v Križu dialogi bližajo rimanim verzom, kar je prijetna popestritev branja. Poleg tega najdemo veliko jezikovnih iger, poigrava se z različnimi pomeni besed (križ – razpelo; križ – del hrbta), jih ponavlja (beseda križ se v igri pojavi kar 135-krat), rima (svetnik – bolnik) ipd. Jezik je preprost, vsakdanji pogovorni, najdemo kar nekaj kletvic (le Kristus in Sin ne preklinjata).

==Interpretacije besedila==
''Križ'' je komedija, se pravi pesniška groteska, v kateri sta izraziti besedna in situacijska komika. Dialogi se zgrajeni duhovito, s kančkom ironije in absurda. Večkrat se poigra z besedo križ, enkrat v pomenu razpela, drugič kot del človeškega telesa, npr. ''Pretežek križ pa si v rit./Če ma težave s križem, zakaj ne nos raj kosmodisk!'' Situacijska komika nastopi, ko Kristus prisoli zaušnico Cokiju, ta pa misli, da ga je udaril Ize. Tukaj bi omenila še poimenovanja oseb. Osebna imena imajo le tri osebe, Coki, Ize in Kristus, ostali trije so poimenovani le z njihovimi funkcijami oz. medsebojnimi odnosi (Mati, Sin, Mojster). Ob gledanju drame za imena vajencev sploh ne bi izvedeli, saj se ne kličeta po imenih (seveda je to odvisno od uprizoritve), za Kristusa bi uganili že na začetku, koga predstavlja, čeprav se na koncu tudi sam imenuje, za ostale osebe pa iz samega besedila izvemo, kdo so. Zakaj si je izbral imeni Coki in Ize? Ob imenu Coki dobim asociacijo na cokljo, kar bi lahko rekli, da tudi je, saj je zelo neodločen in malce bojazljiv. Ize pa me spominja na angleško besedo easy, kakršen je Ize (šaljiv, tudi malce flegmatičen).

Že takoj na začetku se je potrebno ustaviti ob naslovu komedije, ob katerem pomislimo na različne pomene, ki jih ima ta besedica. V delu je uporabljena kar 135-krat, od tega večinoma samostojno, nekajkrat pa tudi znotraj drugih besed (križani, prekrižati, odkrižati, križišče, križati) in v več različnih pomenih: razpelo, del hrbtenice, leta, težave, trpljenje, skrb, neprijetnost, težavnost, obup. Že sama scena je zasnovana v obliki križa (križišče v obliki črke Y). Z vsem tem je hotel opozoriti na trpljenje in napornost človekovega življenja. Poleg križa lahko najdemo še veliko drugih simbolov in dejanj, ki nakazujejo katoliško vero. Coki in Ize jesta jajca, a ker se to dogaja na veliki petek, lahko sklepamo, da gre za pirhe, ki pa so simbol kapljic krvi križanega. Jajca pa jima povzročijo prebavne motnje, se pravi trpljenje. V igri nastopijo trije tesarji, kar ni nobeno naključje, saj je bil tudi Jezusov oče Jožef tesar in mu je sin večkrat pomagal pri delu, na koncu pa gre Kristus za vajenca k Mojstru, da bi dobil nov križ (zgodovina se ponavlja). Kasneje sta Coki in Ize postavljena pred nalogo, da morata umiti noge ženski brez nog, kar tudi storita (tudi v Svetem pismu je opisano, kako Jezusu v Kafranaumu grešna ženska s solzami umije noge in jih obriše z lasmi, on pa ji odpusti vse njene grehe), nato ji noge še namažeta (poslednje maziljenje, ženska je že prej umrla). Nenazadnje pa še prizor, v katerem Kristus položi mrtvo telo Sina Materi v naročje (kot Jezus in Marija). Zakaj torej toliko verskih simbolov? Osrednji problem te drame je vprašanje trpljenja današnjega človeštva, ki ga predstavljata predvsem Coki in Ize. Ves čas tožita, kako trpita pri delu, nič nimata ipd. Nazadnje skleneta, da bi morala postati svetnika, ker sta že toliko pretrpela. Vse se odvija tako, da mislita, da jima je uspelo narediti čudež (kip postane človek), pri drugemu ''čudežu'' pa jima na pomoč priskoči sam Kristus (ženska shodi), zato se namenita, da se bosta križala in umrla mučeniške smrti. Tukaj pa se malce zaplete, ker sama ne smeta položiti roke nadse, a ju iz zadrege reši ponorela množica, ki ju obsodi svetoskrunstva in ju križa. Tudi v krščanstvu lahko zasledimo trpljenje, ljudje smo na svetu zato, da trpimo, po smrti pa bomo lahko uživali v nebesih, v čemer se kaže navezava na prej omenjene simbole. Bolj ko bomo trpeli, bolj bomo sveti in za to nagrajeni. Poleg tega se odpira še vprašanje Odrešenika. Je danes sploh še mogoč Jezus kot odrešenik ljudstva? Coki in Ize ugotavljata, da se jima smili, ker bi bil v današnjem času prav tako bičan. Enačita križanega in reveža, ker smo tako ali tako vsi mučeniki in nas bo šele smrt odrešila tega trpljenja. Tudi Mojster pravi, da Boga ni več med njimi, Kristusi so pa vsi ljudje, ker vsak po svoj trpi. Se pravi, da so ljudje danes izgubili vero v upanje na odrešitev, Odrešenik nam ne bo pomagal, pomagala nam bo le še smrt. Kristus pravi, da trpljenje ustvarjamo drug drugemu. To je razvidno iz dialoga, ki ga ima z materjo, ko ona pravi, da je kraj strašljiv, on odvrne, da so strašljivi ljudje in ne kraji, prav tako ni važno, kam greš, ampak s kom greš in da smo vsi ljudje čudni. Iz tega razberemo, da nam je usojeno, da bomo na svetu večno trpeli, da nam ne bo pomagal niti odrešenik, ki bi ga ljudje sami spravili v trpljenje in ga ponovno križali. Kako pa je z nebesi? Prostor, kamor prideta Coki in Ize ni tipična podoba raja (so to vice?), obdaja ju popolna belina, ne čutita ne mraza in ne bolečine, mati in sin, ki prideta mimo sta nasmejana. Se pravi, da je trpljenje odplavalo, tako sta tudi Coki in Ize odrešena križa, ki se spusti v tla. Majhen dvom pa vseeno ostane, ko Coki reče, da je s križem vedno križ …

==Dosedanje uprizoritve==

==Knjižne izdaje==

==Prevodi v tuje jezike==
* ''The Cross''. Kranj: Prešernovo gledeališče, 2006.

==Literatura==
* Slavko Pezdir: Križ na koncu hodnika. ''Sodobnost. Revija za književnost in kulturo''. Ljubljana: Kulturno umetniško društvo SODOBNOST International, 2005. 513–523.
* Matjaž Briški: Avtopoetika. ''Sodobnost. Revija za književnost in kulturo''. Ljubljana: Kulturno umetniško društvo SODOBNOST International, 2005. 532.
* Matjaž Briški: Križ. ''Sodobnost. Revija za književnost in kulturo''. Ljubljana: Kulturno umetniško društvo SODOBNOST International, 2005. 533–565.

Matjaž Briški

2007-04-14T20:35:20Z

Neja: New page: Briški, Matjaž Briški, Matjaž Briški, Matjaž Briški, Matjaž Matjaž Briški =...

[[Kategorija:Dramatika|Briški, Matjaž]]
[[Kategorija:Avtorji|Briški, Matjaž]]
[[Kategorija:Ustvarjalci|Briški, Matjaž]]
[[Kategorija:Dramaturgi|Briški, Matjaž]]

Matjaž Briški

==Življenjepis==

(*4. april 1973, Ljubljana) Po srednji šoli je študiral laično teologijo na Teološki fakulteti in samostojno filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Diplomiral je leta 2005 na AGRFT v Ljubljani na dramaturgiji z diplomsko nalogo ''Mestni oder Koper in poetična drama''. Kot študent igralec je sodeloval pri projektu ''N'Antigona'', s projektom ''Witkacy'' pa kot soavtor gledališke delavnice v Filovcih. Je aktiven član društva Speča lepotica, ki se ukvarja z obnovo gradu Mirna na Dolenjskem, in sodelavec produkcijske hiše Mama Film. V predstavi ''Kraljica Margot'' (3. april 2005, režija Diego de Brea, SMG Ljubljana) je bil dramaturški asistent, pri celovečernem filmu ''Akviziter'' (produkcija Mama Film) pa koscenarist. Napisal je scenarij za kratki igrani film ''Nezaželeno srce'' ter drame ''Nori časi'' (2003), ''Križ'' (2004) in ''Komika zla'' (2006).

==Drame==
===naslovi===
* 2006 ''Komika zla''
* 2004 ''[[Križ]]''
* 2003 ''Nori časi''

===prevodi===

===celotna besedila===

==Lutkovne igre==

==Radijske in televizijske igre==

==Scenariji==
* ''Akviziter'' (celovečerni film, koscenarist)
* ''Nezaželeno srce'' (kratki igrani film)

==Značilnosti ==

Sam pravi o svojih delih, junakih in jeziku takole (Briški 2005):

''»Notranja naravnanost mojih dramskih del odraža reflektirano pojavnost zunanjega sveta. Pri čemer zgodbe in junaki niso akterji realnega stanja sveta, temveč so le odsev simbolične slike človeka. Zavezujočost je tako usmerjena na ponotranjene zunanjega dojemanja človeka in sveta okoli njega. Pri čemer me predvsem zanima odnos med tema dvema poloma in ''prazen prostor'' med njima. To pa je hkrati tudi prostor besede … Z drugimi besedami povedano, moji junaki so kljub svoji neresnični realnosti, ravno zaradi te, bolj resnični, bolj zavezujoči od resničnosti. Resničnost si določa človek sam. Jezik tako ostaja v službi odkrivanja resnice, seveda pa se mu pogled do končnega spoznanja neprestano izmika. To ne pomeni, da resnice ni, je le več pogledov nanjo. Čimbolj te prespektive omogočajo bralcu oziroma gledalcu njegovo razlago (samospraševanje) skozi različne plasti, tem bolj ostaja umetniška stvaritev vredna te besede.«''

Pesniška groteska ''Križ'' je postavljena v sedanji čas, a je zelo aktualna in deluje širše v času in družbi. Povezuje sveto in svetno, božje in banalno, kar bi na trenutke lahko delovalo absurdno, pa ne, saj opazimo vzporednice med preteklostjo in sodobnostjo. Prizori so napisani v kratkih, okretnih rimah, polni so jezikovnih iger, nesmislov.

Dopolnilo ''Križu'' je ''Komika zla'', satira v enem dejanju, ki je groteskna, farsična in črna, nikakor pa ni tragična. V njej se Briški sprašuje, kaj je dobro, kaj je zlo, na tak način, da imamo občutek, da beremo neko filozofsko-religiozno razpravo. Tudi tu se njegov dialog bliža verzom.

Taras Kermauner meni, da se je Briški odločil, da ne bo pisal za širšo publiko, enači ga z Mrakom, ki tudi ni sledil 'trendu opic'. Njegove drame nas silijo k nenehnemu razmišljanju, za to poskrbi že s samim slogom pisanja, ki sledi Strniševi poetični drami. Dialogi so namreč verzificirani, ogromno je jezikovnih iger (ponavljanje, nesmisli …), ki dogajanje poživijo in poganjajo dalje. Tema in snov sta religiozni, ukvarja se s sodobnimi filozofskimi vprašanji o dobrem in slabem, človekovi odrešitvi in trpljenju.

==Nagrade==
* 2005 Grumova nagrada za dramo ''Križ''

==Bibliografija ==

==Viri in literatura==
* Slavko Pezdir: Križ na koncu hodnika. ''Sodobnost. Revija za književnost in kulturo''. Ljubljana: Kulturno umetniško društvo SODOBNOST International, 2005. 513–523.
* Matjaž Briški: Avtopoetika. ''Sodobnost. Revija za književnost in kulturo''. Ljubljana: Kulturno umetniško društvo SODOBNOST International, 2005. 532.
* Matjaž Briški: Križ. ''Sodobnost. Revija za književnost in kulturo''. Ljubljana: Kulturno umetniško društvo SODOBNOST International, 2005. 533–565.
* Matjaž Zupančič idr.: Slovenska dramatika danes. ''Sodobnost. Revija za književnost in kulturo''. Ljubljana: Kulturno umetniško društvo SODOBNOST International, 2006. 861–863.
* Taras Kermauner: Se dramatiku zlo res jebe? Ob Briškega drami Komika zla. ''Dialogi''. Maribor: Obzorja, 2006. 5–17.