Šentjakobsko gledališče - Zgodovina strani

PeterSu: /* Praznujemo 100 let! */

2024-06-16T14:26:16Z

Praznujemo 100 let!

Maruša: /* Umetniški vodje */

2022-08-03T08:44:48Z

Umetniški vodje

← Starejša redakcija		Redakcija: 10:44, 3. avgust 2022
Vrstica 77:		Vrstica 77:

	==Umetniški vodje==		==Umetniški vodje==
			*[[Rok Andres]]
	*[[Mojca Kreft]]		*[[Mojca Kreft]]
	*[[Boris Kobal]]		*[[Boris Kobal]]

Maruša: /* Zunanje povezave */

2021-06-09T16:24:34Z

Zunanje povezave

← Starejša redakcija		Redakcija: 18:24, 9. junij 2021
Vrstica 262:		Vrstica 262:
	*[https://www.delo.si/kultura/oder/zavezani-gledaliscu-omiki-in-slovenstvu/ Peter Rak: Zavezani gledališču, omiki in slovenstvu - www.delo.si, 12.12.2020]		*[https://www.delo.si/kultura/oder/zavezani-gledaliscu-omiki-in-slovenstvu/ Peter Rak: Zavezani gledališču, omiki in slovenstvu - www.delo.si, 12.12.2020]
	*[https://www.rtvslo.si/kultura/kjer-sodniki-medicinske-sestre-in-kuharji-postanejo-igralci-100-let-sentjakobskega-gledalisca/545332 Ivana Zajc: Kjer sodniki, medicinske sestre in kuharji postanejo igralci: 100 let Šentjakobskega gledališča - www.rtvslo.si, 12.12.2020]		*[https://www.rtvslo.si/kultura/kjer-sodniki-medicinske-sestre-in-kuharji-postanejo-igralci-100-let-sentjakobskega-gledalisca/545332 Ivana Zajc: Kjer sodniki, medicinske sestre in kuharji postanejo igralci: 100 let Šentjakobskega gledališča - www.rtvslo.si, 12.12.2020]
			*[https://4d.rtvslo.si/arhiv/oder/174781871 100 let Šentjakobskega gledališča, oddaja Oder - www.rtvslo.si, 08.06.2021]

Ula ob 17:58, 14. marec 2021

2021-03-14T17:58:15Z

← Starejša redakcija		Redakcija: 19:58, 14. marec 2021
Vrstica 238:		Vrstica 238:
	Slika:Šentjakobsko_gledališče.jpg		Slika:Šentjakobsko_gledališče.jpg
	</gallery>		</gallery>

			==Video - Šentjakobsko gledališče praznuje==

			{{ #embed:youtube \| c4JwHUnVx_U }}
			{{ #embed:youtube \| uDsOIVJcfVk }}
			{{ #embed:youtube \| XFH49Qat6Vc }}

	==Viri==		==Viri==

JeraK: /* Uspehi in dosežki članstva */

2020-12-20T20:42:32Z

Uspehi in dosežki članstva

← Starejša redakcija		Redakcija: 22:42, 20. december 2020
Vrstica 145:		Vrstica 145:
	*2017 POSEBNO PRIZNANJE ŽIRIJE za ansambelsko igro, Bojan Vister, Saša Klančnik, Srečko Kermavner; (Aksentij, Milan in Laki Topalović; ''Maratonci tečejo častni krog'', r. [[Matjaž Šmalc]]); 56. Linhartovo srečanje, Postojna		*2017 POSEBNO PRIZNANJE ŽIRIJE za ansambelsko igro, Bojan Vister, Saša Klančnik, Srečko Kermavner; (Aksentij, Milan in Laki Topalović; ''Maratonci tečejo častni krog'', r. [[Matjaž Šmalc]]); 56. Linhartovo srečanje, Postojna
	*2017 LINHARTOVA LISTINA, Tone Bertoncelj, za izredni igralski opus ter za aktivni prispevek k razvoju ljubiteljske gledališke dejavnosti; JSKD RS, Postojna		*2017 LINHARTOVA LISTINA, Tone Bertoncelj, za izredni igralski opus ter za aktivni prispevek k razvoju ljubiteljske gledališke dejavnosti; JSKD RS, Postojna
			*2017 ZLATO PRIZNANJE ZKD Ljubljana, Mileva Sovdat, za izjemno bogat gledališki opus, ki obsega več kot 1000 nastopov
	*2017 PRIZNANJE za moško vlogo, Damijan Perne (Tito Merelli; ''Ti nori tenorji'', r.: Gojmir Lešnjak - Gojc), Linhartovo srečanje osrednje Slovenije, Vrhnika		*2017 PRIZNANJE za moško vlogo, Damijan Perne (Tito Merelli; ''Ti nori tenorji'', r.: Gojmir Lešnjak - Gojc), Linhartovo srečanje osrednje Slovenije, Vrhnika
	*2016 SEVERJEVA NAGRADA, Lili Bačer Kermavner (več vlog; M. Jesih: ''Triko'', r. G. Žilavec), Škofja Loka		*2016 SEVERJEVA NAGRADA, Lili Bačer Kermavner (več vlog; M. Jesih: ''Triko'', r. G. Žilavec), Škofja Loka
Vrstica 194:		Vrstica 195:
	*1985 SEVERJEVA NAGRADA, Vlado Zupančič		*1985 SEVERJEVA NAGRADA, Vlado Zupančič
	*1985 FESTIVALSKA DIPLOMA, Vlado Zupančič, XXIX. festival dramskih amaterjev Jugoslavije, Trebinje		*1985 FESTIVALSKA DIPLOMA, Vlado Zupančič, XXIX. festival dramskih amaterjev Jugoslavije, Trebinje
			*1984 FESTIVALSKA DIPLOMA, Mileva Sovdat, za najboljšo žensko vlogo, XXVIII. festival dramskih amaterjev Jugoslavije, Trebinje
	*1981 RED DELA Z ZLATIM VENCEM, Drago Razboršek		*1981 RED DELA Z ZLATIM VENCEM, Drago Razboršek
	*1981 RED ZASLUGE ZA NAROD S SREBRNO ZVEZDO, Ida Marinčič		*1981 RED ZASLUGE ZA NAROD S SREBRNO ZVEZDO, Ida Marinčič

Tamara: /* Galerija */

2020-12-16T10:10:37Z

Galerija

← Starejša redakcija		Redakcija: 12:10, 16. december 2020
Vrstica 235:		Vrstica 235:
	Slika:Šentjakobsko_gledališče_100_let.jpg		Slika:Šentjakobsko_gledališče_100_let.jpg
	Slika:Šentjakobsko_gledališče.jpg		Slika:Šentjakobsko_gledališče.jpg
			</gallery>

	==Viri==		==Viri==

Maruša: /* Galerija */

2020-12-16T10:01:49Z

Galerija

← Starejša redakcija		Redakcija: 12:01, 16. december 2020
Vrstica 233:		Vrstica 233:
	==Galerija==		==Galerija==
	<gallery>		<gallery>
			Slika:Šentjakobsko_gledališče_100_let.jpg
			Slika:Šentjakobsko_gledališče.jpg

	==Viri==		==Viri==

Maruša ob 07:51, 16. december 2020

2020-12-16T07:51:14Z

← Starejša redakcija		Redakcija: 09:51, 16. december 2020
Vrstica 230:		Vrstica 230:
	*1971, Red dela s srebrnim vencem ([[Jože Čuk]], [[Bogomil Gornik]], [[Ervina Petrovčič]])		*1971, Red dela s srebrnim vencem ([[Jože Čuk]], [[Bogomil Gornik]], [[Ervina Petrovčič]])
	*1971, Red zasluge za narod s srebrno zvezdo ([[Kazimir Drašler]])		*1971, Red zasluge za narod s srebrno zvezdo ([[Kazimir Drašler]])

			==Galerija==
			<gallery>

	==Viri==		==Viri==

Maruša: /* Zgodovina */

2020-12-16T07:41:09Z

Zgodovina

← Starejša redakcija		Redakcija: 09:41, 16. december 2020
Vrstica 69:		Vrstica 69:

	Šentjakobsko gledališče je doživljalo več obdobij: leta 1922 je prevzel mesto režiserja [[Milan Skrbinšek]] in kar nekaj sezon je potekalo v znamenju absolutnega vodstva tega znamenitega režiserja in igralca. Skrbinšek je uprizoril skoraj vsega Cankarja na tem odru in upravičeno je zapisal v Jutru 25. 4. 1925 Srečko Kosovel: "Če pojde tako dalje, bo treba hodit poslušat Cankarja k Šentjakobčanom. V ljubljanski Drami ga itak ne moremo več slišati, ker ga tam ni." Skrbinškovo obdobje se je leta 1929 končalo, ker je ta veliki umetnik moral zaradi nerazumevanja takratnega vodstva Narodnega gledališča odpovedati vsako sodelovanje. Gledališče je ostalo odvisno samo od svojih moči. Tako so poprijeli ustanovitelj Viktor Markič, Drago Pogorelec-Karus in Milan Petrovčič (ki je režiral več kot sto gledaliških del, umetniško vodil teater v polpoklicno dobo in doživel ponovno ljubiteljsko obdobje).		Šentjakobsko gledališče je doživljalo več obdobij: leta 1922 je prevzel mesto režiserja [[Milan Skrbinšek]] in kar nekaj sezon je potekalo v znamenju absolutnega vodstva tega znamenitega režiserja in igralca. Skrbinšek je uprizoril skoraj vsega Cankarja na tem odru in upravičeno je zapisal v Jutru 25. 4. 1925 Srečko Kosovel: "Če pojde tako dalje, bo treba hodit poslušat Cankarja k Šentjakobčanom. V ljubljanski Drami ga itak ne moremo več slišati, ker ga tam ni." Skrbinškovo obdobje se je leta 1929 končalo, ker je ta veliki umetnik moral zaradi nerazumevanja takratnega vodstva Narodnega gledališča odpovedati vsako sodelovanje. Gledališče je ostalo odvisno samo od svojih moči. Tako so poprijeli ustanovitelj Viktor Markič, Drago Pogorelec-Karus in Milan Petrovčič (ki je režiral več kot sto gledaliških del, umetniško vodil teater v polpoklicno dobo in doživel ponovno ljubiteljsko obdobje).

			Šentjakobski oder se je v sezoni 1932/33 preselil v Mestni dom, kjer domuje še danes. To živahno gledališče je utihnilo samo v času 2. svetovne vojne, ko so italijanski okupatorji porušili oder in ostale prostore spremenili v spalnice za svoje vojake. Kot eden prvih talcev v Ljubljani je padel tudi nekdanji član gledališča Ernest Eyppr, narodni heroj, po katerem nosi ime Eypprova ulica v Trnovem.

			Po vojni so člani obnovili oder in Šentjakobsko gledališče je dobilo polpoklicni status. Kar 12 igralcev je bilo stalno angažiranih, ob svojem igralskem delu pa so opravljali tudi za gledališče nujno potrebna opravila. Drugi igralci so za odigrane predstave prejemali skromen honorar. V 50-letih prejšnjega stoletja je bilo zanimanje za gledališke predstave tako veliko, da igralci niso imeli prostora, da bi si ogledali predstave svojih kolegov. V zapisniku upravnega odbora gledališča beremo: Igralci, ki se udeležujejo predstav, največkrat nimajo kam sesti, ker so običajno predstave razprodane. Zato so primorani stati ob vratih ali pa si pravočasno priskrbeti oz. kupiti vstopnico. Zato upravni odbor sklene, da bo pri vsaki predstavi igralcem na razpolago 5 brezplačnih sedežev. Leta 1964 je ta polpoklicna doba ugasnila in Šentjakobsko gledališče je postalo spet ljubiteljsko.

	Gledališče je bilo v svojem prvotnem času za današnje pojme prav avantgardno-eksperimentalno. Ljudsko igro so igrali za blagajno in za vzdrževanje. V obdobju po drugi svetovni vojni pa je bilo v Ljubljani delo razdeljeno drugače: [[SNG Drama Ljubljana]] je igrala klasiko in sodobno problemsko dramo, na novo ustanovljeno [[Mestno gledališče ljubljansko]] meščansko dramo in komedijo, Šentjakobsko gledališče pa je v načelu moralo gojiti ljudsko igro in komedijo. Le včasih so skrenili z dogovorjene programske smeri in zaigrali še kaj drugega. Kulturni politiki pa so trdili, da vendar potrebujemo gledališče za občinstvo, ki še ni zadosti zrelo za Dramo. To je Šentjakobčane precej peklilo, saj so mu oponašali tudi z javno kritiko in mu zlasti v šestdesetih in sedemdesetih letih strigli peruti in ga večkrat hoteli preprosto ukiniti.		Gledališče je bilo v svojem prvotnem času za današnje pojme prav avantgardno-eksperimentalno. Ljudsko igro so igrali za blagajno in za vzdrževanje. V obdobju po drugi svetovni vojni pa je bilo v Ljubljani delo razdeljeno drugače: [[SNG Drama Ljubljana]] je igrala klasiko in sodobno problemsko dramo, na novo ustanovljeno [[Mestno gledališče ljubljansko]] meščansko dramo in komedijo, Šentjakobsko gledališče pa je v načelu moralo gojiti ljudsko igro in komedijo. Le včasih so skrenili z dogovorjene programske smeri in zaigrali še kaj drugega. Kulturni politiki pa so trdili, da vendar potrebujemo gledališče za občinstvo, ki še ni zadosti zrelo za Dramo. To je Šentjakobčane precej peklilo, saj so mu oponašali tudi z javno kritiko in mu zlasti v šestdesetih in sedemdesetih letih strigli peruti in ga večkrat hoteli preprosto ukiniti.


	==Umetniški vodje==		==Umetniški vodje==

Maruša: /* Praznujemo 100 let! */

2020-12-15T17:46:37Z

Praznujemo 100 let!

← Starejša redakcija		Redakcija: 19:46, 15. december 2020
Vrstica 13:		Vrstica 13:

	==Praznujemo 100 let!==		==Praznujemo 100 let!==
	12. decembra 1920 je Gospodarsko napredno društvo za Šentjakobski okraj ustanovilo dramatski odsek, 9. junija 1921 je bila drama Pelikan Augusta Strindberga otvoritvena uprizoritev na šentjakobskem gledališkem odru v stari Ljubljani.		12. decembra 1920 je Gospodarsko napredno društvo za Šentjakobski okraj ustanovilo dramatski odsek, 9. junija 1921 je bila drama ''Pelikan'' Augusta Strindberga otvoritvena uprizoritev na šentjakobskem gledališkem odru v stari Ljubljani.

	Stoletni razvojni tokovi delovanja Šentjakobskega gledališča v Ljubljani, kot ga izrisujejo njegovi spremljevalci in kronisti, predvsem pa snovalci in ustvarjalci tega ljubiteljskega teatra, razgrinjajo pred nami v najrazličnejših ustvarjalnih obdobjih delovanja svoja intimna opažanja v razsežnostih, ki jih je teže racionalno ovrednotiti z izsledki znanstveno raziskovalnih pričevanj, zato pa jih lahko tem bolj tehtno dokazujemo z dokumenti, ohranjenimi v bogatem arhivskem, dokumentarnem in rokopisnem izročilu, ki ga gledališče hrani, in pomenijo enega najpomembnejših virov za avtentično esejistično in zgodovinsko gledališko razlago. Veliko gradiva pa je ohranjenega tudi v drugih ljubljanskih ter slovenskih arhivih in rokopisnih zbirkah, ki so pooblaščeni za hrambo zgodovinske in kulturno pomembne dediščine, zlasti take, ki je del slovenskega naroda. Ta zgodovinska in današnja aktualna dejstva poleg ustnega izpričujejo tudi tista izročila, ki so vestno in natančno zapisana v vseh ''zbornikih'' Šentjakobskega gledališča, ''zbornikih'', ki so izhajali ob jubilejih gledališča in so opremljeni s fotografsko dokumentacijo in bili občasno pospremljenimi s preglednimi razstavami.		Stoletni razvojni tokovi delovanja Šentjakobskega gledališča v Ljubljani, kot ga izrisujejo njegovi spremljevalci in kronisti, predvsem pa snovalci in ustvarjalci tega ljubiteljskega teatra, razgrinjajo pred nami v najrazličnejših ustvarjalnih obdobjih delovanja svoja intimna opažanja v razsežnostih, ki jih je teže racionalno ovrednotiti z izsledki znanstveno raziskovalnih pričevanj, zato pa jih lahko tem bolj tehtno dokazujemo z dokumenti, ohranjenimi v bogatem arhivskem, dokumentarnem in rokopisnem izročilu, ki ga gledališče hrani, in pomenijo enega najpomembnejših virov za avtentično esejistično in zgodovinsko gledališko razlago. Veliko gradiva pa je ohranjenega tudi v drugih ljubljanskih ter slovenskih arhivih in rokopisnih zbirkah, ki so pooblaščeni za hrambo zgodovinske in kulturno pomembne dediščine, zlasti take, ki je del slovenskega naroda. Ta zgodovinska in današnja aktualna dejstva poleg ustnega izpričujejo tudi tista izročila, ki so vestno in natančno zapisana v vseh ''zbornikih'' Šentjakobskega gledališča, ''zbornikih'', ki so izhajali ob jubilejih gledališča in so opremljeni s fotografsko dokumentacijo in bili občasno pospremljenimi s preglednimi razstavami.

← Starejša redakcija		Redakcija: 16:26, 16. junij 2024
Vrstica 17:		Vrstica 17:
	Stoletni razvojni tokovi delovanja Šentjakobskega gledališča v Ljubljani, kot ga izrisujejo njegovi spremljevalci in kronisti, predvsem pa snovalci in ustvarjalci tega ljubiteljskega teatra, razgrinjajo pred nami v najrazličnejših ustvarjalnih obdobjih delovanja svoja intimna opažanja v razsežnostih, ki jih je teže racionalno ovrednotiti z izsledki znanstveno raziskovalnih pričevanj, zato pa jih lahko tem bolj tehtno dokazujemo z dokumenti, ohranjenimi v bogatem arhivskem, dokumentarnem in rokopisnem izročilu, ki ga gledališče hrani, in pomenijo enega najpomembnejših virov za avtentično esejistično in zgodovinsko gledališko razlago. Veliko gradiva pa je ohranjenega tudi v drugih ljubljanskih ter slovenskih arhivih in rokopisnih zbirkah, ki so pooblaščeni za hrambo zgodovinske in kulturno pomembne dediščine, zlasti take, ki je del slovenskega naroda. Ta zgodovinska in današnja aktualna dejstva poleg ustnega izpričujejo tudi tista izročila, ki so vestno in natančno zapisana v vseh ''zbornikih'' Šentjakobskega gledališča, ''zbornikih'', ki so izhajali ob jubilejih gledališča in so opremljeni s fotografsko dokumentacijo in bili občasno pospremljenimi s preglednimi razstavami.		Stoletni razvojni tokovi delovanja Šentjakobskega gledališča v Ljubljani, kot ga izrisujejo njegovi spremljevalci in kronisti, predvsem pa snovalci in ustvarjalci tega ljubiteljskega teatra, razgrinjajo pred nami v najrazličnejših ustvarjalnih obdobjih delovanja svoja intimna opažanja v razsežnostih, ki jih je teže racionalno ovrednotiti z izsledki znanstveno raziskovalnih pričevanj, zato pa jih lahko tem bolj tehtno dokazujemo z dokumenti, ohranjenimi v bogatem arhivskem, dokumentarnem in rokopisnem izročilu, ki ga gledališče hrani, in pomenijo enega najpomembnejših virov za avtentično esejistično in zgodovinsko gledališko razlago. Veliko gradiva pa je ohranjenega tudi v drugih ljubljanskih ter slovenskih arhivih in rokopisnih zbirkah, ki so pooblaščeni za hrambo zgodovinske in kulturno pomembne dediščine, zlasti take, ki je del slovenskega naroda. Ta zgodovinska in današnja aktualna dejstva poleg ustnega izpričujejo tudi tista izročila, ki so vestno in natančno zapisana v vseh ''zbornikih'' Šentjakobskega gledališča, ''zbornikih'', ki so izhajali ob jubilejih gledališča in so opremljeni s fotografsko dokumentacijo in bili občasno pospremljenimi s preglednimi razstavami.

	Kakovostne gledališke uprizoritve literarno ovrednotene slovenske dramatike so na tem odru neizbrisljive in za slovensko starejšo, sodobno in izvirno dramatiko še kako pomembne. Če poskušamo analizirati samo dramska besedila in dramske/dramatične priredbe (vsebinsko objavljene v skoraj stoletnem repertoarju ŠG) in jih primerjati z raziskavami in znanstvenimi opredelitvami slovenske literarne zgodovine (Jože Koruza, Matjaž Kmecl, Lojze Filipič, Milan Skrbinšek, Srečko Kosovel ter številni drugi teatrologi in gledališki zgodovinarji - med slednjimi Lojze Filipič in Mirko Mahnič v knjigi ''Zapisi II'', 2019 - ter sodobni raziskovalci), potem njihovo pravo vrednost zaznamo šele v številnih komparativnih teatroloških študijah in motivnih povezavah tematskih, vsebinskih, scensko-likovnih, glasbenih, v moralnih, etičnih in drugih prvinah ter razlagah, ki so povezane z družbenimi izhodišči v analitičnih premišljevanjih v številnih knjigah o slovenski dramatiki.		Kakovostne gledališke uprizoritve literarno ovrednotene slovenske dramatike so na tem odru neizbrisljive in za slovensko starejšo, sodobno in izvirno dramatiko še kako pomembne. Če poskušamo analizirati samo dramska besedila in dramske/dramatične priredbe (vsebinsko objavljene v skoraj stoletnem repertoarju ŠG) in jih primerjati z raziskavami in znanstvenimi opredelitvami slovenske literarne zgodovine (Jože Koruza, Matjaž Kmecl, [[Lojze Filipič]], [[Milan Skrbinšek]], Srečko Kosovel ter številni drugi teatrologi in gledališki zgodovinarji - med slednjimi [[Lojze Filipič]] in [[Mirko Mahnič]] v knjigi ''Zapisi II'', 2019 - ter sodobni raziskovalci), potem njihovo pravo vrednost zaznamo šele v številnih komparativnih teatroloških študijah in motivnih povezavah tematskih, vsebinskih, scensko-likovnih, glasbenih, v moralnih, etičnih in drugih prvinah ter razlagah, ki so povezane z družbenimi izhodišči v analitičnih premišljevanjih v številnih knjigah o slovenski dramatiki.

	Šele s tega, strokovno analitičnega ter dramaturško teatrološkega in zgodovinsko gledališkega aspekta lahko ugotavljamo, kako izjemno pomembno je bilo vseh skoraj sto let neprekinjenega delovanja Šentjakobskega gledališča - edinega najstarejšega ljubiteljskega repertoarnega gledališče v Ljubljani, v Sloveniji in na območju republik nekdanje Jugoslavije ter po zadnjih dognanjih tudi v državah Evropske skupnosti - pri ustvarjanju kulturnega življenja kot vedno znova nastajajočega preporoda v sferah ljubiteljske kulture, ki sledi usmeritvam najsodobnejšega evropskega gledališča in njegovim duhovnim vrednotam.		Šele s tega, strokovno analitičnega ter dramaturško teatrološkega in zgodovinsko gledališkega aspekta lahko ugotavljamo, kako izjemno pomembno je bilo vseh skoraj sto let neprekinjenega delovanja Šentjakobskega gledališča - edinega najstarejšega ljubiteljskega repertoarnega gledališče v Ljubljani, v Sloveniji in na območju republik nekdanje Jugoslavije ter po zadnjih dognanjih tudi v državah Evropske skupnosti - pri ustvarjanju kulturnega življenja kot vedno znova nastajajočega preporoda v sferah ljubiteljske kulture, ki sledi usmeritvam najsodobnejšega evropskega gledališča in njegovim duhovnim vrednotam.

	Repertoarje Šentjakobskega gledališča je sestavljala podoba dramskih besedil iz svetovne dramske zakladnice, gledališče je sledilo najžlahtnejšemu izobraževalnemu gledališkemu sistemu, ki so ga izvajali priznani, visoko izobraženi teatrski strokovnjaki. Gledališče je imelo gledališko pripravljalnico za nadarjene igralce, avdicije in lastno gledališko šolo, ki je po stroki in učnih principih koreninila že pri znamenitem Konstantinu Sergejeviču Stanislavskem iz začetka preteklega stoletja, in je vsemu temu ostalo zvesto vsa desetletja snovanja. Pomembno vlogo je pri tem odigral pedagog in režiser Milan Skrbinšek s svojo gledališko igralsko šolo in z režijami dramskih del Ivana Cankarja v letih od 1924 do 1937, režijami, ki se jih je loteval s pristopom, kakršnega je imel tudi v vseh slovenskih poklicnih gledališčih. Zapisal je: ''Delal sem pri Šentjakobčanih od septembra 1924 do januarja 1937, sprva zelo pogostoma, skoraj vsak mesec z eno, tudi z dvema režijama. /…/ S svojim delom mi je bilo mogoče pri Šentjakobčanih vzgojiti lepo število izvrstnih igralcev in igralk ter kultivirati tudi njihove režiserje.'' Od takrat dalje so gledališke izobraževalne šole za igralce postale stalnica vse do današnjih dni, šole, ki so jih vodili eminentni gledališki ustvarjalci, nekoč celo legendi slovenskega gledališča Marija Vera in Marija Nablocka, režiser in scenograf Viktor Molka in člani igralske družine ŠG. Svoje začetne korake so prav na tem odru naredili (poleg skoraj tisoč članov gledališča v stotih letih) tudi igralke in igralci, ki so v svoji karieri postali eminentne osebnosti slovenskega gledališča (z zaključenim univerzitetnim študijem dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, nekoč in danes generacija sijajnih gledaliških igralcev v slovenskih gledališčih: Jurij Souček, Lučka Drolc, Saša Pavček, Nataša Barbara Gračner, Kristijan Guček, Barbara Cerar, Jan Bučar, Bine Matoh, Marjan Trobec, Draga Potočnjak, Maja Končar, Lara Jankovič, Jure Zrnec, Primož Forte, Matic Valič, Mario Dragojević … in nekdanji igralci ob Stanetu Severju, Ančki Levar, Metki Bučar, Franetu Milčinskem, Ivanu Cesarju, Veri Per, Rudiju Kosmaču, Meti Pugelj, Modestu in Angelci Sancin, Jožetu Zalarju, Franju Blažu, Pavletu Jeršinu, Veri Murko, Marijanu Lombarju, Silvi Danilovi, Danilu Gorinšku, Milanu Kalanu, Niki Juvan, Alji Tkačev in še drugih, ki so bili vodilne igralske avtoritete in nosilci repertoarjev v poklicnih gledališčih).		Repertoarje Šentjakobskega gledališča je sestavljala podoba dramskih besedil iz svetovne dramske zakladnice, gledališče je sledilo najžlahtnejšemu izobraževalnemu gledališkemu sistemu, ki so ga izvajali priznani, visoko izobraženi teatrski strokovnjaki. Gledališče je imelo gledališko pripravljalnico za nadarjene igralce, avdicije in lastno gledališko šolo, ki je po stroki in učnih principih koreninila že pri znamenitem Konstantinu Sergejeviču Stanislavskem iz začetka preteklega stoletja, in je vsemu temu ostalo zvesto vsa desetletja snovanja. Pomembno vlogo je pri tem odigral pedagog in režiser [[Milan Skrbinšek]] s svojo gledališko igralsko šolo in z režijami dramskih del Ivana Cankarja v letih od 1924 do 1937, režijami, ki se jih je loteval s pristopom, kakršnega je imel tudi v vseh slovenskih poklicnih gledališčih. Zapisal je: ''Delal sem pri Šentjakobčanih od septembra 1924 do januarja 1937, sprva zelo pogostoma, skoraj vsak mesec z eno, tudi z dvema režijama. /…/ S svojim delom mi je bilo mogoče pri Šentjakobčanih vzgojiti lepo število izvrstnih igralcev in igralk ter kultivirati tudi njihove režiserje.'' Od takrat dalje so gledališke izobraževalne šole za igralce postale stalnica vse do današnjih dni, šole, ki so jih vodili eminentni gledališki ustvarjalci, nekoč celo legendi slovenskega gledališča [[Marija Vera]] in [[Marija Nablocka]], režiser in scenograf [[Viktor Molka]] in člani igralske družine ŠG. Svoje začetne korake so prav na tem odru naredili (poleg skoraj tisoč članov gledališča v stotih letih) tudi igralke in igralci, ki so v svoji karieri postali eminentne osebnosti slovenskega gledališča (z zaključenim univerzitetnim študijem dramske igre na [[Akademija za gledališče, radio, film in televizijoAkademiji za gledališče, radio, film in televizijo\|Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo]], nekoč in danes generacija sijajnih gledaliških igralcev v slovenskih gledališčih: Jurij Souček, Lučka Drolc, Saša Pavček, Nataša Barbara Gračner, Kristijan Guček, Barbara Cerar, Jan Bučar, Bine Matoh, Marjan Trobec, Draga Potočnjak, Maja Končar, Lara Jankovič, Jure Zrnec, Primož Forte, Matic Valič, Mario Dragojević … in nekdanji igralci ob Stanetu Severju, Ančki Levar, Metki Bučar, Franetu Milčinskem, Ivanu Cesarju, Veri Per, Rudiju Kosmaču, Meti Pugelj, Modestu in Angelci Sancin, Jožetu Zalarju, Franju Blažu, Pavletu Jeršinu, Veri Murko, Marijanu Lombarju, Silvi Danilovi, Danilu Gorinšku, Milanu Kalanu, Niki Juvan, Alji Tkačev in še drugih, ki so bili vodilne igralske avtoritete in nosilci repertoarjev v poklicnih gledališčih).

	Posamezne uprizoritve so režirali domači režiserji iz vrst Šentjakobčanov, med njimi Milan Petrovčič, Drago Pogorelec, Bojan Kapelj, Peter Ovsec, Milan Metka Bučar … in veliko poklicnih režiserjev, tudi Ciril Debevec, ki je v mesečniku ''Mladina'', katerega uredništvo sta leta 1925/1926 prevzela s Srečkom Kosovelom, objavljal članke o gledališki problematiki ter o širših umetnostnih in kulturnih vprašanjih; vztrajno je poudarjal pomen dramatike Ivana Cankarja za umetniško rast slovenskega gledališča, kar sta izpovedovala tudi na odru Šentjakobskega gledališča; Stano Kosovel (Srečkov brat) je ves ta entuziazem prepoznal in je v Jutru leta 1935 zapisal: ''Šentjakobski oder slovi po vsej deželi za najboljši diletantski oder v državi. Lahko rečemo celo, da nam nadomestuje pravo dramatsko šolo! Na njem se zbirajo idealisti, ki žrtvujejo vse za napredek umetnosti, ne da bi zahtevali kako plačilo. Iz njihovih vrst je izšlo več igralcev, ki kot najboljše moči sodelujejo pri drugih odrih na deželi, a tudi naše Narodno gledališče je pridobilo z njega že več odličnih moči.''		Posamezne uprizoritve so režirali domači režiserji iz vrst Šentjakobčanov, med njimi Milan Petrovčič, Drago Pogorelec, Bojan Kapelj, Peter Ovsec, Milan Metka Bučar … in veliko poklicnih režiserjev, tudi Ciril Debevec, ki je v mesečniku ''Mladina'', katerega uredništvo sta leta 1925/1926 prevzela s Srečkom Kosovelom, objavljal članke o gledališki problematiki ter o širših umetnostnih in kulturnih vprašanjih; vztrajno je poudarjal pomen dramatike Ivana Cankarja za umetniško rast slovenskega gledališča, kar sta izpovedovala tudi na odru Šentjakobskega gledališča; Stano Kosovel (Srečkov brat) je ves ta entuziazem prepoznal in je v Jutru leta 1935 zapisal: ''Šentjakobski oder slovi po vsej deželi za najboljši diletantski oder v državi. Lahko rečemo celo, da nam nadomestuje pravo dramatsko šolo! Na njem se zbirajo idealisti, ki žrtvujejo vse za napredek umetnosti, ne da bi zahtevali kako plačilo. Iz njihovih vrst je izšlo več igralcev, ki kot najboljše moči sodelujejo pri drugih odrih na deželi, a tudi naše Narodno gledališče je pridobilo z njega že več odličnih moči.''

	V vseh letih delovanja gledališča, predvsem pa zadnjih desetletjih, so se realizaciji repertoarjev ŠG pridružili številni poklicni režiserji, dramaturgi, scenografi, kostumografi, skladatelji …. Sodelavci, ki jih je gledališče potrebovalo. Pravzaprav s posebnim ponosom, saj so v tem gledališču dopolnjevali svojo teatrsko bibliografijo. Če omenimo zgolj dve imeni: Mile Korun s prelomno ambientalno režijo Linhartove komedije ''Matiček se ženi'' (na Ljubljanskem gradu) in Jože Babič z dramo Lojza Karigherja ''Školjka''.		V vseh letih delovanja gledališča, predvsem pa zadnjih desetletjih, so se realizaciji repertoarjev ŠG pridružili številni poklicni režiserji, dramaturgi, scenografi, kostumografi, skladatelji …. Sodelavci, ki jih je gledališče potrebovalo. Pravzaprav s posebnim ponosom, saj so v tem gledališču dopolnjevali svojo teatrsko bibliografijo. Če omenimo zgolj dve imeni: [[Mile Korun]] s prelomno ambientalno režijo [[Anton Tomaž Linhart\|Linhartove komedije]] ''Matiček se ženi'' (na Ljubljanskem gradu) in [[Jože Babič]] z dramo Lojza Karigherja ''Školjka''.

	Dejstvo je, da je Šentjakobsko gledališče ob prvinah nekdanjega Dramatičnega društva in ob prvem Slovenskem narodnem gledališču v Ljubljani v letu 1919/1920 dopolnjevalo družbeno, kulturno, društveno in izobraževalno omiko podob utripanja takratne Ljubljane.		Dejstvo je, da je Šentjakobsko gledališče ob prvinah nekdanjega Dramatičnega društva in ob prvem [[SNG Drama Ljubljana\|Slovenskem narodnem gledališču v Ljubljani]] v letu 1919/1920 dopolnjevalo družbeno, kulturno, društveno in izobraževalno omiko podob utripanja takratne Ljubljane.

	Šentjakobsko gledališče Ljubljana je danes še vedno tisti vzgib razmišljanj, ko z mirno teatrološko mislijo verjameš, da je vredno tudi ta segment gledališkega ustvarjanja zasledovati, proučevati in raziskovati. Kakorkoli sta gledališka dejavnost in umetniška izpoved izvirno sledila ljubiteljstvu, učenju gledaliških veščin, tudi teatrološka misel ni mogla zaobiti njegovega prizadevanja. Prav zato ji v jubilejnem letu namenjamo znanstveni simpozij z več paneli znanstvenikov in raziskovalcev najuglednejših univerzitetnih, znanstvenih in kulturnih ustanov v sodelovanju z ZRC SAZU.		Šentjakobsko gledališče Ljubljana je danes še vedno tisti vzgib razmišljanj, ko z mirno teatrološko mislijo verjameš, da je vredno tudi ta segment gledališkega ustvarjanja zasledovati, proučevati in raziskovati. Kakorkoli sta gledališka dejavnost in umetniška izpoved izvirno sledila ljubiteljstvu, učenju gledaliških veščin, tudi teatrološka misel ni mogla zaobiti njegovega prizadevanja. Prav zato ji v jubilejnem letu namenjamo znanstveni simpozij z več paneli znanstvenikov in raziskovalcev najuglednejših univerzitetnih, znanstvenih in kulturnih ustanov v sodelovanju z ZRC SAZU.
Vrstica 37:		Vrstica 37:
	Gledališki čas, ki je tako neizmerno begoten, je z desetletji hoteno izrazne, teatrsko bogate dediščine Šentjakobčanov zagotovo zapustil prepričljivo historično sled: ugotavljamo, da sta slovensko gledališče in slovenska gledališka zgodovina 21. stoletja bogatejša tudi zaradi repertoarne in uprizoritvene podobe Šentjakobskega gledališča Ljubljana, ker je Ljubljana mesto kulture – mesto gledališč, univerzitetno mesto, upravno središče Republike Slovenije in ena tistih svetovnih prestolnic, ki samo potrjujejo sloves kulturnega in omikanega mesta, ki je stoletja, kljub najrazličnejšim hotenjem po nesmiselnih spremembah, vedno znova oživelo v svojem kulturnem in umetniškem poslanstvu in zavezanosti slovenstvu.		Gledališki čas, ki je tako neizmerno begoten, je z desetletji hoteno izrazne, teatrsko bogate dediščine Šentjakobčanov zagotovo zapustil prepričljivo historično sled: ugotavljamo, da sta slovensko gledališče in slovenska gledališka zgodovina 21. stoletja bogatejša tudi zaradi repertoarne in uprizoritvene podobe Šentjakobskega gledališča Ljubljana, ker je Ljubljana mesto kulture – mesto gledališč, univerzitetno mesto, upravno središče Republike Slovenije in ena tistih svetovnih prestolnic, ki samo potrjujejo sloves kulturnega in omikanega mesta, ki je stoletja, kljub najrazličnejšim hotenjem po nesmiselnih spremembah, vedno znova oživelo v svojem kulturnem in umetniškem poslanstvu in zavezanosti slovenstvu.

	In to sporočilo duhovnih in nesnovnih vrednot, ki živi v Šentjakobskem gledališču Ljubljana, še dandanes brezmejno in transparentno izžareva. Zato je Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije Šentjakobsko gledališče Ljubljana ob njegovem stoletnem delovanju uvrstilo v register nesnovne kulturne dediščine Slovenije.		In to sporočilo duhovnih in nesnovnih vrednot, ki živi v Šentjakobskem gledališču Ljubljana, še dandanes brezmejno in transparentno izžareva. Zato je Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije Šentjakobsko gledališče Ljubljana ob njegovem stoletnem delovanju uvrstilo v register nesnovne kulturne dediščine Slovenije.

	Družina Šentjakobskega gledališča je stara skoraj 100 let; od prve premiere v letu 1921 so igralci Šentjakobskega gledališča odigrali že več kot 581 premier z več kot 12.000 ponovitvami s prek 2.000.000 obiskovalci.		Družina Šentjakobskega gledališča je stara skoraj 100 let; od prve premiere v letu 1921 so igralci Šentjakobskega gledališča odigrali že več kot 581 premier z več kot 12.000 ponovitvami s prek 2.000.000 obiskovalci.
Vrstica 43:		Vrstica 43:
	Ne samo članom Šentjakobskega gledališča, pač pa vsem, ki so in smo kadarkoli sodelovali s tem gledališčem, je povabilo k sodelovanju vselej pomenilo umetniško dejanje posebnega zaupanja in ponosa v gledališko poslanstvo, ki ga ima Šentjakobski oder z igralci, tehničnim in administrativnim osebjem, vodstvom ter vsemi sodelavci prav vseh poklicev. Zagotovo je tudi občinstvo, ki gledališču ostaja v vseh teh desetletjih zvesto in naklonjeno, tisto, zaradi katerega je njegovo poslanstvo še pomembnejše. Zato gledališče zares živi.		Ne samo članom Šentjakobskega gledališča, pač pa vsem, ki so in smo kadarkoli sodelovali s tem gledališčem, je povabilo k sodelovanju vselej pomenilo umetniško dejanje posebnega zaupanja in ponosa v gledališko poslanstvo, ki ga ima Šentjakobski oder z igralci, tehničnim in administrativnim osebjem, vodstvom ter vsemi sodelavci prav vseh poklicev. Zagotovo je tudi občinstvo, ki gledališču ostaja v vseh teh desetletjih zvesto in naklonjeno, tisto, zaradi katerega je njegovo poslanstvo še pomembnejše. Zato gledališče zares živi.

	Mojca Kreft, l.r.		[[Mojca Kreft]], l.r.
	dramaturginja in teatrologinja, muzejska svetovalka		dramaturginja in teatrologinja, muzejska svetovalka