Anica Kumer - Zgodovina strani

UrškaB: /* Življenjepis */

2022-08-31T22:43:05Z

Življenjepis

← Starejša redakcija		Redakcija: 00:43, 1. september 2022
Vrstica 6:		Vrstica 6:
	Anica Kumer se je rodila 24. junija 1945 v Drnišu na Hrvaškem. Prve priložnosti za delo na poklicnem odru je dobila v celjskem gledališču, najprej z manjšimi vlogami v otroških in mladinskih predstavah. Članica ansambla Slovenskega ljudskega gledališča Celje je postala leta 1972 in mu ostala zvesta do svoje upokojitve 2009. Prvo večjo vlogo je ustvarila v sezoni 1972/73, in sicer Pavlo v [[Ivan Cankar\|Cankarjevih]] ''Romantičnih dušah'' v režijski postavitvi [[Dušan Mlakar\|Dušana Mlakarja]].		Anica Kumer se je rodila 24. junija 1945 v Drnišu na Hrvaškem. Prve priložnosti za delo na poklicnem odru je dobila v celjskem gledališču, najprej z manjšimi vlogami v otroških in mladinskih predstavah. Članica ansambla Slovenskega ljudskega gledališča Celje je postala leta 1972 in mu ostala zvesta do svoje upokojitve 2009. Prvo večjo vlogo je ustvarila v sezoni 1972/73, in sicer Pavlo v [[Ivan Cankar\|Cankarjevih]] ''Romantičnih dušah'' v režijski postavitvi [[Dušan Mlakar\|Dušana Mlakarja]].

	V svojem bogatem repertoarju se lahko pohvali z vlogami vseh žanrov in poetikami ustvarjanja z ~~različnim~~ režiserji, kar je ~~vse~~ razlog, da se njene velike kreacije pogosto vplivale na ves slovenski gledališki prostor, ne zgolj na ustvarjanje v celjskem gledališču. Njeno radoživo, ustvarjalno iskanje, razslojeno, ves čas nabito z močno energijo, jo je že zelo zgodaj privedlo do izvrstnih kreacij, ki so bile povezane z režijskim vodstvom [[Mile Korun\|Mileta Koruna]]. V svoji bogati karieri blestela v vseh dramskih zvrsteh, ustvarila je 120 vlog, od tragičnih do komičnih vlog, od psihološkega realizma do groteske, od muzikala do predstav za otroke. Njene prve pomembne vloge segajo v obdobje konca šestdesetih let – vloga Anke v Cankarjevih ''Hlapcih'' v režiji Mileta Koruna, kasneje vloga Pavle v Cankarjevih ''Romantičnih dušah'' v režiji [[Dušan Mlakar\|Dušana Mlakarja]] in nato še njena najbolj znamenita vloga Jacinte v ''Pohujšanju v dolini šentflorjanski''.		V svojem bogatem repertoarju se lahko pohvali z vlogami vseh žanrov in poetikami ustvarjanja z različnimi režiserji, kar je razlog, da se njene velike kreacije pogosto vplivale na ves slovenski gledališki prostor, ne zgolj na ustvarjanje v celjskem gledališču. Njeno radoživo, ustvarjalno iskanje, razslojeno, ves čas nabito z močno energijo, jo je že zelo zgodaj privedlo do izvrstnih kreacij, ki so bile povezane z režijskim vodstvom [[Mile Korun\|Mileta Koruna]]. V svoji bogati karieri blestela v vseh dramskih zvrsteh, ustvarila je 120 vlog, od tragičnih do komičnih vlog, od psihološkega realizma do groteske, od muzikala do predstav za otroke. Njene prve pomembne vloge segajo v obdobje konca šestdesetih let – vloga Anke v Cankarjevih ''Hlapcih'' v režiji Mileta Koruna, kasneje vloga Pavle v Cankarjevih ''Romantičnih dušah'' v režiji [[Dušan Mlakar\|Dušana Mlakarja]] in nato še njena najbolj znamenita vloga Jacinte v ''Pohujšanju v dolini šentflorjanski''.

	Cankar ima na njeni življenjski poti posebno mesto; predstavlja njeno prvo srečanje z literaturo, pa tudi upodobitev oseb iz Cankarjevih dram je odločilno zaznamovala njeno igralsko kariero. »Na svoji dosedanji umetniški poti je preigrala domala celoten dramski opus Ivana Cankarja in slovensko gledališče je z Anico Kumer dobilo izvrstno interpretinjo, igralko z izostrenim posluhom za zven in pomen Cankarjeve dramske besede. Naš največji dramatik je dobil – ali soustvaril – igralko izjemne občutljivosti, ki zna preplesti krhke lirizme in živo, domala fizično občuteno bolečino, ki od igrive upodobitve nedolžno čistega bitja prehaja v sugestivno izpoved bivanjske tesnobe,« je zapisal Jernej Novak v obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan leta 2003.		Cankar ima na njeni življenjski poti posebno mesto; predstavlja njeno prvo srečanje z literaturo, pa tudi upodobitev oseb iz Cankarjevih dram je odločilno zaznamovala njeno igralsko kariero. »Na svoji dosedanji umetniški poti je preigrala domala celoten dramski opus Ivana Cankarja in slovensko gledališče je z Anico Kumer dobilo izvrstno interpretinjo, igralko z izostrenim posluhom za zven in pomen Cankarjeve dramske besede. Naš največji dramatik je dobil – ali soustvaril – igralko izjemne občutljivosti, ki zna preplesti krhke lirizme in živo, domala fizično občuteno bolečino, ki od igrive upodobitve nedolžno čistega bitja prehaja v sugestivno izpoved bivanjske tesnobe,« je zapisal Jernej Novak v obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan leta 2003.

Ula: /* Viri in literatura */

2022-07-27T17:07:38Z

Viri in literatura

← Starejša redakcija		Redakcija: 19:07, 27. julij 2022
Vrstica 44:		Vrstica 44:
	*Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931-1993, Izdajatelj: Slovenski gledališki in filmski muzej Ljubljana, urednica Silva Furlan; Ljubljana 1994		*Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931-1993, Izdajatelj: Slovenski gledališki in filmski muzej Ljubljana, urednica Silva Furlan; Ljubljana 1994
	*Slovenski gledališki inštitut		*Slovenski gledališki inštitut
			*MG Ptuj

	==Zunanje povezave==		==Zunanje povezave==

Ula: /* Življenjepis */

2022-07-27T17:07:17Z

Življenjepis

← Starejša redakcija		Redakcija: 19:07, 27. julij 2022
Vrstica 6:		Vrstica 6:
	Anica Kumer se je rodila 24. junija 1945 v Drnišu na Hrvaškem. Prve priložnosti za delo na poklicnem odru je dobila v celjskem gledališču, najprej z manjšimi vlogami v otroških in mladinskih predstavah. Članica ansambla Slovenskega ljudskega gledališča Celje je postala leta 1972 in mu ostala zvesta do svoje upokojitve 2009. Prvo večjo vlogo je ustvarila v sezoni 1972/73, in sicer Pavlo v [[Ivan Cankar\|Cankarjevih]] ''Romantičnih dušah'' v režijski postavitvi [[Dušan Mlakar\|Dušana Mlakarja]].		Anica Kumer se je rodila 24. junija 1945 v Drnišu na Hrvaškem. Prve priložnosti za delo na poklicnem odru je dobila v celjskem gledališču, najprej z manjšimi vlogami v otroških in mladinskih predstavah. Članica ansambla Slovenskega ljudskega gledališča Celje je postala leta 1972 in mu ostala zvesta do svoje upokojitve 2009. Prvo večjo vlogo je ustvarila v sezoni 1972/73, in sicer Pavlo v [[Ivan Cankar\|Cankarjevih]] ''Romantičnih dušah'' v režijski postavitvi [[Dušan Mlakar\|Dušana Mlakarja]].

			V svojem bogatem repertoarju se lahko pohvali z vlogami vseh žanrov in poetikami ustvarjanja z različnim režiserji, kar je vse razlog, da se njene velike kreacije pogosto vplivale na ves slovenski gledališki prostor, ne zgolj na ustvarjanje v celjskem gledališču. Njeno radoživo, ustvarjalno iskanje, razslojeno, ves čas nabito z močno energijo, jo je že zelo zgodaj privedlo do izvrstnih kreacij, ki so bile povezane z režijskim vodstvom [[Mile Korun\|Mileta Koruna]]. V svoji bogati karieri blestela v vseh dramskih zvrsteh, ustvarila je 120 vlog, od tragičnih do komičnih vlog, od psihološkega realizma do groteske, od muzikala do predstav za otroke. Njene prve pomembne vloge segajo v obdobje konca šestdesetih let – vloga Anke v Cankarjevih ''Hlapcih'' v režiji Mileta Koruna, kasneje vloga Pavle v Cankarjevih ''Romantičnih dušah'' v režiji [[Dušan Mlakar\|Dušana Mlakarja]] in nato še njena najbolj znamenita vloga Jacinte v ''Pohujšanju v dolini šentflorjanski''.
	V svojem bogatem repertoarju se lahko pohvali z vlogami vseh žanrov in poetikami ustvarjanja z različnim režiserji, kar je vse razlog, da se njene velike kreacije pogosto vplivale na ves slovenski gledališki prostor, ne zgolj na ustvarjanje v celjskem gledališču. Njeno radoživo, ustvarjalno iskanje, razslojeno, ves čas nabito z močno energijo, jo je že zelo zgodaj privedlo do izvrstnih kreacij, ki so bile povezane z režijskim vodstvom [[Mile Korun\|Mileta Koruna]].


	Cankar ima na njeni življenjski poti posebno mesto; predstavlja njeno prvo srečanje z literaturo, pa tudi upodobitev oseb iz Cankarjevih dram je odločilno zaznamovala njeno igralsko kariero. »Na svoji dosedanji umetniški poti je preigrala domala celoten dramski opus Ivana Cankarja in slovensko gledališče je z Anico Kumer dobilo izvrstno interpretinjo, igralko z izostrenim posluhom za zven in pomen Cankarjeve dramske besede. Naš največji dramatik je dobil – ali soustvaril – igralko izjemne občutljivosti, ki zna preplesti krhke lirizme in živo, domala fizično občuteno bolečino, ki od igrive upodobitve nedolžno čistega bitja prehaja v sugestivno izpoved bivanjske tesnobe,« je zapisal Jernej Novak v obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan leta 2003.		Cankar ima na njeni življenjski poti posebno mesto; predstavlja njeno prvo srečanje z literaturo, pa tudi upodobitev oseb iz Cankarjevih dram je odločilno zaznamovala njeno igralsko kariero. »Na svoji dosedanji umetniški poti je preigrala domala celoten dramski opus Ivana Cankarja in slovensko gledališče je z Anico Kumer dobilo izvrstno interpretinjo, igralko z izostrenim posluhom za zven in pomen Cankarjeve dramske besede. Naš največji dramatik je dobil – ali soustvaril – igralko izjemne občutljivosti, ki zna preplesti krhke lirizme in živo, domala fizično občuteno bolečino, ki od igrive upodobitve nedolžno čistega bitja prehaja v sugestivno izpoved bivanjske tesnobe,« je zapisal Jernej Novak v obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan leta 2003.


	Tragedija, drama, groteska, komedija, mjuzikal, otroška predstava ... nič ni bilo manjvredno, v vseh je sodelovala in kreirala s skrajno intenzivnostjo in večplastnostjo. Priznati pa je treba, da jo je občinstvo občudovalo in oboževalo prav v komičnih vlogah, saj je bil njen ludizem brezmejen, različni nivoji komičnosti so ji lastni, njeno precizno obvadovanje igralskih izraznih sredstev išče vsakemu liku njegovo specifičnost.		Tragedija, drama, groteska, komedija, mjuzikal, otroška predstava ... nič ni bilo manjvredno, v vseh je sodelovala in kreirala s skrajno intenzivnostjo in večplastnostjo. Priznati pa je treba, da jo je občinstvo občudovalo in oboževalo prav v komičnih vlogah, saj je bil njen ludizem brezmejen, različni nivoji komičnosti so ji lastni, njeno precizno obvadovanje igralskih izraznih sredstev išče vsakemu liku njegovo specifičnost.


	Prve nagrade je prejela in se uveljavila tako v Sloveniji kot nekdanji Jugoslaviji z vlogo Jacinte v ''Pohujšanju v dolini šentflorjanski'' in naslovno vlogo v ''Lepi Vidi'', oboje v režiji Mileta Koruna. Prva ji je v sezoni 1976/77 prinesla diplomo Borštnikovega srečanja in nagrado Sklada Staneta Severja ter leta 1979, poleg vloge Florie Tosce v ''Tosci'' Vjerana Zuppe v režiji Ljubiše Ristića, tudi nagrado Prešernovega sklada. Za vlogo Vide pa je bila leta 1980 nagrajena na Sterijevem pozorju v Novem Sadu. Naslednji nagradi sta sledili že v sezoni 1982/83, in sicer Borštnikova nagrada za vlogo Gospodične Isabelle Danzard v ''Sestrah'' Wendy Kesselman (režija [[Zvone Šedlbauer]]) ter zagrebška nagrada zlati smeh za vlogo Žene v Queneaujevih ''Vajah v slogu'' (režija [[Jurij Souček]]). Dvakrat je bila žlahtna komedijantka na Dnevih komedije v Celju, prvič leta 1996 za vlogo Mici v ''Smejči'' Zorana Hočevarja, drugič leta 2001 za vlogo Ane Andrejevne v Gogoljevem ''Revizorju''. Njeno uspešno delo so prepoznali tudi lokalni občinski organi ter ji leta 1983 namenili nagrado za pomembne umetniške dosežke zadnjih dveh let in leta 1997 zlati celjski grb, nagrado mesta Celje za vrhunske umetniške dosežke. Leta 2009 pa je na 6. slovenskem festivalu komornih uprizoritev prejela nagrado satir za igro za vlogo v Jesihovem ''Trikoju'' v režiji [[Luka Martin Škof\|Luke Martina Škofa]]. Tedaj je strokovna žirija zapisala, da je »v številnih premenah, preobratih in transformacijah upodobljenih likov in v mreženju uprizoritvenih preskokov žarel poseben erotičen odnos do igralskega poklica, virtuoznost uprizarjanja, saj je njena igralska radost in uživanje v preigravanju igrarij pomenila prikazovanje ustvarjalnega zanosa različnih stilov igre«. Krona številnim nagradam pa je bil [[Nagrade Borštnikovega srečanja\|Borštnikov prstan]], ki ga je dobila leta 2003.		Prve nagrade je prejela in se uveljavila tako v Sloveniji kot nekdanji Jugoslaviji z vlogo Jacinte v ''Pohujšanju v dolini šentflorjanski'' in naslovno vlogo v ''Lepi Vidi'', oboje v režiji Mileta Koruna. Prva ji je v sezoni 1976/77 prinesla diplomo Borštnikovega srečanja in nagrado Sklada Staneta Severja ter leta 1979, poleg vloge Florie Tosce v ''Tosci'' Vjerana Zuppe v režiji Ljubiše Ristića, tudi nagrado Prešernovega sklada. Za vlogo Vide pa je bila leta 1980 nagrajena na Sterijevem pozorju v Novem Sadu. Naslednji nagradi sta sledili že v sezoni 1982/83, in sicer Borštnikova nagrada za vlogo Gospodične Isabelle Danzard v ''Sestrah'' Wendy Kesselman (režija [[Zvone Šedlbauer]]) ter zagrebška nagrada zlati smeh za vlogo Žene v Queneaujevih ''Vajah v slogu'' (režija [[Jurij Souček]]). Dvakrat je bila žlahtna komedijantka na Dnevih komedije v Celju, prvič leta 1996 za vlogo Mici v ''Smejči'' Zorana Hočevarja, drugič leta 2001 za vlogo Ane Andrejevne v Gogoljevem ''Revizorju''. Njeno uspešno delo so prepoznali tudi lokalni občinski organi ter ji leta 1983 namenili nagrado za pomembne umetniške dosežke zadnjih dveh let in leta 1997 zlati celjski grb, nagrado mesta Celje za vrhunske umetniške dosežke. Leta 2009 pa je na 6. slovenskem festivalu komornih uprizoritev prejela nagrado satir za igro za vlogo v Jesihovem ''Trikoju'' v režiji [[Luka Martin Škof\|Luke Martina Škofa]]. Tedaj je strokovna žirija zapisala, da je »v številnih premenah, preobratih in transformacijah upodobljenih likov in v mreženju uprizoritvenih preskokov žarel poseben erotičen odnos do igralskega poklica, virtuoznost uprizarjanja, saj je njena igralska radost in uživanje v preigravanju igrarij pomenila prikazovanje ustvarjalnega zanosa različnih stilov igre«. Krona številnim nagradam pa je bil [[Nagrade Borštnikovega srečanja\|Borštnikov prstan]], ki ga je dobila leta 2003.


	Celjskemu gledališču je ob posameznih gostovanjih na odrih drugih gledaliških hiš ter nekaterih vlogah v filmih in televizijskih nadaljevankah ostala zvesta do upokojitve leta 2009. Tam je ustvarila preko sto vlog. Svojo "službeno" kariero je zaključila v SLG Celje z vlogo '''Margot Mason''', zagrizene feministične pisateljice, v komediji avstralske dramatičarke Joanne Murray-Smith ''Samica človeške vrste''. Vendar Anici Kumer igra ni služba, temveč poslanstvo, zato se njeno delo nadaljuje.		Celjskemu gledališču je ob posameznih gostovanjih na odrih drugih gledaliških hiš ter nekaterih vlogah v filmih in televizijskih nadaljevankah ostala zvesta do upokojitve leta 2009. Tam je ustvarila preko sto vlog. Svojo "službeno" kariero je zaključila v SLG Celje z vlogo '''Margot Mason''', zagrizene feministične pisateljice, v komediji avstralske dramatičarke Joanne Murray-Smith ''Samica človeške vrste''. Vendar Anici Kumer igra ni služba, temveč poslanstvo, zato se njeno delo nadaljuje.

Anja: /* Zunanje povezave */

2017-02-09T11:03:10Z

Zunanje povezave

← Starejša redakcija		Redakcija: 13:03, 9. februar 2017
Vrstica 53:		Vrstica 53:
	*[http://www.slg-ce.si/ SLG Celje]		*[http://www.slg-ce.si/ SLG Celje]
	*[http://repertoar.sigledal.org/razstava/prejemnice-in-prejemniki-borstnikovega-prstana E-Razstava Prejemnice in prejemniki Borštnikovega prstana (1970–2014) - www.sigledal.org]		*[http://repertoar.sigledal.org/razstava/prejemnice-in-prejemniki-borstnikovega-prstana E-Razstava Prejemnice in prejemniki Borštnikovega prstana (1970–2014) - www.sigledal.org]
			*[http://veza.sigledal.org/prispevki/anica-kumer-prejela-prvo-priznanje-celjske-zvezde-za-zivljenjsko-delo-na-podrocju-kulture Anica Kumer prejela prvo priznanje celjske zvezde za življenjsko delo na področju kulture - www.sigledal.org, 09.02.2017]

Anja: /* Nagrade */

2017-02-07T10:34:53Z

Nagrade

← Starejša redakcija		Redakcija: 12:34, 7. februar 2017
Vrstica 31:		Vrstica 31:

	==Nagrade==		==Nagrade==
			*2017 Priznanje celjske zvezde za življenjsko delo na področju kulture
	*2003 [[Borštnikov prstan]] {{Pdf\|Borštnikov_prstan_2003_anica_kumer.pdf\|Obrazložitev}}		*2003 [[Borštnikov prstan]] {{Pdf\|Borštnikov_prstan_2003_anica_kumer.pdf\|Obrazložitev}}
	*2001 Žlahtna komedijantka za vlogo '''Ane Andrejevne''' na festivalu Dnevi komedije v Celju (Gogolj ''Revizor'', SLG Celje)		*2001 Žlahtna komedijantka za vlogo '''Ane Andrejevne''' na festivalu Dnevi komedije v Celju (Gogolj ''Revizor'', SLG Celje)

Sabina: /* Zunanje povezave */

2016-12-05T10:29:11Z

Zunanje povezave

← Starejša redakcija		Redakcija: 12:29, 5. december 2016
Vrstica 51:		Vrstica 51:
	==Zunanje povezave==		==Zunanje povezave==
	*[http://www.slg-ce.si/ SLG Celje]		*[http://www.slg-ce.si/ SLG Celje]
	*[http://~~www.~~repertoar.sigledal.org/razstava/prejemnice-in-prejemniki-borstnikovega-prstana~~-1970-2014~~ E-Razstava Prejemnice in prejemniki Borštnikovega prstana (1970–2014) - www.sigledal.org]		*[http://repertoar.sigledal.org/razstava/prejemnice-in-prejemniki-borstnikovega-prstana E-Razstava Prejemnice in prejemniki Borštnikovega prstana (1970–2014) - www.sigledal.org]

Anja: /* Zunanje povezave */

2015-10-15T12:05:49Z

Zunanje povezave

← Starejša redakcija		Redakcija: 14:05, 15. oktober 2015
Vrstica 50:		Vrstica 50:

	==Zunanje povezave==		==Zunanje povezave==
	[http://www.slg-ce.si/ SLG Celje]		*[http://www.slg-ce.si/ SLG Celje]
			*[http://www.repertoar.sigledal.org/razstava/prejemnice-in-prejemniki-borstnikovega-prstana-1970-2014 E-Razstava Prejemnice in prejemniki Borštnikovega prstana (1970–2014) - www.sigledal.org]

Anja: /* Literatura */

2015-01-17T11:48:01Z

Literatura

← Starejša redakcija		Redakcija: 13:48, 17. januar 2015
Vrstica 43:		Vrstica 43:
	*1976 [[Nagrada Borštnikovega srečanja\|Diploma Borštnikovega srečanja]] za vlogo '''Jacinte''' (I. Cankar ''Pohujšanje v dolini šentflorjanski'', SLG Celje)		*1976 [[Nagrada Borštnikovega srečanja\|Diploma Borštnikovega srečanja]] za vlogo '''Jacinte''' (I. Cankar ''Pohujšanje v dolini šentflorjanski'', SLG Celje)

	==~~Literatura~~==		==Viri in literatura==
	*Slovenski gledališki letopisi od 1987/88 do 2004/2005, Slovenski gledališki in filmski muzej Ljubljana, izbral in uredil Štefan Vevar		*Slovenski gledališki letopisi od 1987/88 do 2004/2005, Slovenski gledališki in filmski muzej Ljubljana, izbral in uredil Štefan Vevar
	*Spletna stran Slovenskega ljudskega gledališča, Celje		*Spletna stran Slovenskega ljudskega gledališča, Celje
	*Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931-1993, Izdajatelj: Slovenski gledališki in filmski muzej Ljubljana, urednica Silva Furlan; Ljubljana 1994		*Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931-1993, Izdajatelj: Slovenski gledališki in filmski muzej Ljubljana, urednica Silva Furlan; Ljubljana 1994
			*Slovenski gledališki inštitut

	==Zunanje povezave==		==Zunanje povezave==
	[http://www.slg-ce.si/ SLG Celje]		[http://www.slg-ce.si/ SLG Celje]

Anja: /* Življenjepis */

2015-01-17T11:47:35Z

Življenjepis

← Starejša redakcija		Redakcija: 13:47, 17. januar 2015
Vrstica 4:		Vrstica 4:

	==Življenjepis==		==Življenjepis==
	Anica Kumer se je rodila 24. junija 1945 v Drnišu na Hrvaškem. ~~V [[SLG Celje\|Slovenskem ljudskem~~ gledališču v ~~Celju]] se~~ je ~~zaposlila~~ leta ~~1965~~ in mu ostala zvesta do svoje upokojitve 2009. V svojem bogatem repertoarju se lahko pohvali z vlogami vseh žanrov in poetikami ustvarjanja z različnim režiserji, kar je vse razlog, da se njene velike kreacije pogosto vplivale na ves slovenski gledališki prostor, ne zgolj na ustvarjanje v celjskem gledališču. Njeno radoživo, ustvarjalno iskanje, razslojeno, ves čas nabito z močno energijo, jo je že zelo zgodaj privedlo do izvrstnih kreacij, ki so bile povezane z režijskim vodstvom [[Mile Korun\|Mileta Koruna]]. ~~Njena '''Jacinta''' in '''Lepa Vida''' sta prejeli nagrade~~ na ~~[[Borštnikovo~~ srečanje~~\|Borštnikovem srečanju]]~~, ~~Sterijinem pozorju~~, ~~nagrado Sklada Staneta Severja~~ in ~~še..~~..		Anica Kumer se je rodila 24. junija 1945 v Drnišu na Hrvaškem. Prve priložnosti za delo na poklicnem odru je dobila v celjskem gledališču, najprej z manjšimi vlogami v otroških in mladinskih predstavah. Članica ansambla Slovenskega ljudskega gledališča Celje je postala leta 1972 in mu ostala zvesta do svoje upokojitve 2009. Prvo večjo vlogo je ustvarila v sezoni 1972/73, in sicer Pavlo v [[Ivan Cankar\|Cankarjevih]] ''Romantičnih dušah'' v režijski postavitvi [[Dušan Mlakar\|Dušana Mlakarja]].
	Tragedija, drama, groteska, komedija, mjuzikal, otroška predstava,... nič ni bilo manjvredno, v vseh je sodelovala in kreirala s skrajno intenzivnostjo in večplastnostjo. Priznati pa je treba, da jo je občinstvo občudovalo in oboževalo prav v komičnih vlogah, saj je bil njen ludizem brezmejen, različni nivoji komičnosti so ji lastni, njeno precizno obvadovanje igralskih izraznih sredstev išče vsakemu liku njegovo specifičnost.
	~~Bogato kariero igralke~~ so ~~spremljale številne nagrade~~, ~~krona vsega~~ pa je bil [[Nagrade Borštnikovega srečanja\|Borštnikov prstan]], ki ga je dobila leta 2003.
	Svojo "službeno" kariero je zaključila v SLG Celje z vlogo '''Margot Mason''', zagrizene feministične pisateljice, v komediji avstralske dramatičarke Joanne Murray-Smith ''Samica človeške vrste''. Vendar Anici Kumer igra ni služba, temveč poslanstvo, zato se njeno delo nadaljuje.		V svojem bogatem repertoarju se lahko pohvali z vlogami vseh žanrov in poetikami ustvarjanja z različnim režiserji, kar je vse razlog, da se njene velike kreacije pogosto vplivale na ves slovenski gledališki prostor, ne zgolj na ustvarjanje v celjskem gledališču. Njeno radoživo, ustvarjalno iskanje, razslojeno, ves čas nabito z močno energijo, jo je že zelo zgodaj privedlo do izvrstnih kreacij, ki so bile povezane z režijskim vodstvom [[Mile Korun\|Mileta Koruna]].


			Cankar ima na njeni življenjski poti posebno mesto; predstavlja njeno prvo srečanje z literaturo, pa tudi upodobitev oseb iz Cankarjevih dram je odločilno zaznamovala njeno igralsko kariero. »Na svoji dosedanji umetniški poti je preigrala domala celoten dramski opus Ivana Cankarja in slovensko gledališče je z Anico Kumer dobilo izvrstno interpretinjo, igralko z izostrenim posluhom za zven in pomen Cankarjeve dramske besede. Naš največji dramatik je dobil – ali soustvaril – igralko izjemne občutljivosti, ki zna preplesti krhke lirizme in živo, domala fizično občuteno bolečino, ki od igrive upodobitve nedolžno čistega bitja prehaja v sugestivno izpoved bivanjske tesnobe,« je zapisal Jernej Novak v obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan leta 2003.


			Tragedija, drama, groteska, komedija, mjuzikal, otroška predstava ... nič ni bilo manjvredno, v vseh je sodelovala in kreirala s skrajno intenzivnostjo in večplastnostjo. Priznati pa je treba, da jo je občinstvo občudovalo in oboževalo prav v komičnih vlogah, saj je bil njen ludizem brezmejen, različni nivoji komičnosti so ji lastni, njeno precizno obvadovanje igralskih izraznih sredstev išče vsakemu liku njegovo specifičnost.


			Prve nagrade je prejela in se uveljavila tako v Sloveniji kot nekdanji Jugoslaviji z vlogo Jacinte v ''Pohujšanju v dolini šentflorjanski'' in naslovno vlogo v ''Lepi Vidi'', oboje v režiji Mileta Koruna. Prva ji je v sezoni 1976/77 prinesla diplomo Borštnikovega srečanja in nagrado Sklada Staneta Severja ter leta 1979, poleg vloge Florie Tosce v ''Tosci'' Vjerana Zuppe v režiji Ljubiše Ristića, tudi nagrado Prešernovega sklada. Za vlogo Vide pa je bila leta 1980 nagrajena na Sterijevem pozorju v Novem Sadu. Naslednji nagradi sta sledili že v sezoni 1982/83, in sicer Borštnikova nagrada za vlogo Gospodične Isabelle Danzard v ''Sestrah'' Wendy Kesselman (režija [[Zvone Šedlbauer]]) ter zagrebška nagrada zlati smeh za vlogo Žene v Queneaujevih ''Vajah v slogu'' (režija [[Jurij Souček]]). Dvakrat je bila žlahtna komedijantka na Dnevih komedije v Celju, prvič leta 1996 za vlogo Mici v ''Smejči'' Zorana Hočevarja, drugič leta 2001 za vlogo Ane Andrejevne v Gogoljevem ''Revizorju''. Njeno uspešno delo so prepoznali tudi lokalni občinski organi ter ji leta 1983 namenili nagrado za pomembne umetniške dosežke zadnjih dveh let in leta 1997 zlati celjski grb, nagrado mesta Celje za vrhunske umetniške dosežke. Leta 2009 pa je na 6. slovenskem festivalu komornih uprizoritev prejela nagrado satir za igro za vlogo v Jesihovem ''Trikoju'' v režiji [[Luka Martin Škof\|Luke Martina Škofa]]. Tedaj je strokovna žirija zapisala, da je »v številnih premenah, preobratih in transformacijah upodobljenih likov in v mreženju uprizoritvenih preskokov žarel poseben erotičen odnos do igralskega poklica, virtuoznost uprizarjanja, saj je njena igralska radost in uživanje v preigravanju igrarij pomenila prikazovanje ustvarjalnega zanosa različnih stilov igre«. Krona številnim nagradam pa je bil [[Nagrade Borštnikovega srečanja\|Borštnikov prstan]], ki ga je dobila leta 2003.


			Celjskemu gledališču je ob posameznih gostovanjih na odrih drugih gledaliških hiš ter nekaterih vlogah v filmih in televizijskih nadaljevankah ostala zvesta do upokojitve leta 2009. Tam je ustvarila preko sto vlog. Svojo "službeno" kariero je zaključila v SLG Celje z vlogo '''Margot Mason''', zagrizene feministične pisateljice, v komediji avstralske dramatičarke Joanne Murray-Smith ''Samica človeške vrste''. Vendar Anici Kumer igra ni služba, temveč poslanstvo, zato se njeno delo nadaljuje.

	==Vloge v gledališču==		==Vloge v gledališču==

Anja ob 11:12, 17. januar 2015

2015-01-17T11:12:50Z

← Starejša redakcija		Redakcija: 13:12, 17. januar 2015
Vrstica 1:		Vrstica 1:
	[[Kategorija:Ustvarjalci\|Kumer, Anica]]		[[Kategorija:Ustvarjalci\|Kumer, Anica]]
	[[Kategorija:Igralci in animatorji\|Kumer, Anica]]		[[Kategorija:Igralci in animatorji\|Kumer, Anica]]
	<div style="float: right">[[Slika:Anica_kumer_slg_celje.jpg\|Foto: Damjan Švarc (Arhiv SLG Celje)]]</div>		<div style="float: right">[[Slika:Anica_kumer_slg_celje.jpg\|250px\|Foto: Damjan Švarc (Arhiv SLG Celje)]]</div>

	==Življenjepis==		==Življenjepis==