Jože Valentič - Zgodovina strani

Maruša: /* Življenjepis */

2020-11-08T15:47:26Z

Življenjepis

← Starejša redakcija		Redakcija: 17:47, 8. november 2020
Vrstica 2:		Vrstica 2:

	==Življenjepis==		==Življenjepis==
	~~Rodil se je leta~~ 1953 in je vse življenje preživel na rodni Vrhniki. Njegova pot do dolgoletne kariere na radiu pa ni bila gladka. Fant iz preproste družine je najprej dokončal poklicno šolo, delal v različnih obratih, v sebi pa je čutil drugačen klic. Vse bolj ga je začelo pritegovati gledališče. Začel je pri znameniti [[Draga Ahačič\|Dragi Ahačič]], režiserki, igralki, prevajalki in publicistki, ki je med letoma 1964 in 1977 vodila gledališki oddelek Pionirskega doma v Ljubljani. Tam si je nabral prve igralske izkušnje. Deloval je v predstavah gledaliških amaterjev na Vrhniki. Mnogi iz njegove generacije ne bodo pozabili njegovega Rameaujevega nečaka. Drugi pomembni mejnik je bilo njegovo sodelovanje v ateljeju SAAB, ki ga je v Kopru vodil gledališki režiser [[Branko Kraljevič]]. Med letoma 1970 in 1977 je bil to prostor iskanj, raziskovanj in kreativne gledališke energije, prodoren in v prihodnost usmerjen gledališki laboratorij. Takrat je Jože Valentič še zmeraj razmišljal o sebi kot o igralcu. Tretji in odločilni vzgib pa je doživel takrat, ko se je vrhniškim zanesenjakom pridružil mladi [[Dragan Živadinov]]. Leta 1979 so ustanovili SNG - Srečno novo gledališče. Zgledovali so se po nekdanjih gledaliških avantgardah in veliko eksperimentirali. Sestopili so z odra in iskali alternativne uprizoritvene prostore, kot sta železniška postaja in avtobus med vožnjo.		Jože Valentič (* 1953, † 2020) je vse življenje preživel na rodni Vrhniki. Njegova pot do dolgoletne kariere na radiu pa ni bila gladka. Fant iz preproste družine je najprej dokončal poklicno šolo, delal v različnih obratih, v sebi pa je čutil drugačen klic. Vse bolj ga je začelo pritegovati gledališče. Začel je pri znameniti [[Draga Ahačič\|Dragi Ahačič]], režiserki, igralki, prevajalki in publicistki, ki je med letoma 1964 in 1977 vodila gledališki oddelek Pionirskega doma v Ljubljani. Tam si je nabral prve igralske izkušnje. Deloval je v predstavah gledaliških amaterjev na Vrhniki. Mnogi iz njegove generacije ne bodo pozabili njegovega Rameaujevega nečaka. Drugi pomembni mejnik je bilo njegovo sodelovanje v ateljeju SAAB, ki ga je v Kopru vodil gledališki režiser [[Branko Kraljevič]]. Med letoma 1970 in 1977 je bil to prostor iskanj, raziskovanj in kreativne gledališke energije, prodoren in v prihodnost usmerjen gledališki laboratorij. Takrat je Jože Valentič še zmeraj razmišljal o sebi kot o igralcu. Tretji in odločilni vzgib pa je doživel takrat, ko se je vrhniškim zanesenjakom pridružil mladi [[Dragan Živadinov]]. Leta 1979 so ustanovili SNG - Srečno novo gledališče. Zgledovali so se po nekdanjih gledaliških avantgardah in veliko eksperimentirali. Sestopili so z odra in iskali alternativne uprizoritvene prostore, kot sta železniška postaja in avtobus med vožnjo.

	Po tej povsem novi in vznemirljivi izkušnji sta oba hkrati, Valentič, ki je bil že starejši, in Živadinov, leta 1980 v letniku [[Mile Korun\|Mileta Koruna]] začela študirati gledališko in radijsko režijo na [[AGRFT\|ljubljanski akademiji]]. Skupaj sta konceptualno prevetrila običajno akademijsko produkcijo. Živadinov je odšel po tej gledališki poti naprej, Valentiča pa je pri predmetu radijske igre za to zvrst navdušil mentor, režiser [[Dušan Mauser]]. Na ljubljanskem radiu so prav takrat iskali nove režiserske moči in Valentič se je pod njegovim mentorstvom hitro znašel. Takratni urednik igranega in odgovorni urednik kulturno-umetniškega programa Ciril Zlobec mu je ponudil redno zaposlitev še pred opravljeno diplomo. Ponudbo je sprejel in je radiu ostal zvest do skorajšnje upokojitve. Nekaj let je bil tudi urednik režije v Uredništvu igranega programa. Ob tem je še zmeraj organiziral in režiral literarne prireditve, v stiku z gledališčem pa je ostajal kot režiser ljubiteljskih predstav, zadnja leta v ljubljanskem Zalogu.		Po tej povsem novi in vznemirljivi izkušnji sta oba hkrati, Valentič, ki je bil že starejši, in Živadinov, leta 1980 v letniku [[Mile Korun\|Mileta Koruna]] začela študirati gledališko in radijsko režijo na [[AGRFT\|ljubljanski akademiji]]. Skupaj sta konceptualno prevetrila običajno akademijsko produkcijo. Živadinov je odšel po tej gledališki poti naprej, Valentiča pa je pri predmetu radijske igre za to zvrst navdušil mentor, režiser [[Dušan Mauser]]. Na ljubljanskem radiu so prav takrat iskali nove režiserske moči in Valentič se je pod njegovim mentorstvom hitro znašel. Takratni urednik igranega in odgovorni urednik kulturno-umetniškega programa Ciril Zlobec mu je ponudil redno zaposlitev še pred opravljeno diplomo. Ponudbo je sprejel in je radiu ostal zvest do skorajšnje upokojitve. Nekaj let je bil tudi urednik režije v Uredništvu igranega programa. Ob tem je še zmeraj organiziral in režiral literarne prireditve, v stiku z gledališčem pa je ostajal kot režiser ljubiteljskih predstav, zadnja leta v ljubljanskem Zalogu.
Vrstica 11:		Vrstica 11:

	Skoraj zaključeni sta ostali igri po besedilih [[Ivan Mrak\|Ivana Mraka]], druga in tretja drama iz njegove biblične trilogije ''Proces'': ''Veliki duhovnik Kajfa'' in ''Prokurator Poncij Pilat''. Prvo izmed njih, ''Človek iz Kariota'', je za radio zrežiral že leta 1991. V njih Mrak zastavlja temeljna etična vprašanja – tako kot si jih je njihov prirejevalec in režiser tik pred svojim koncem, ko vse drugo odpade in ostaja le najbolj bistveno, o čemer človek lahko še premišljuje.		Skoraj zaključeni sta ostali igri po besedilih [[Ivan Mrak\|Ivana Mraka]], druga in tretja drama iz njegove biblične trilogije ''Proces'': ''Veliki duhovnik Kajfa'' in ''Prokurator Poncij Pilat''. Prvo izmed njih, ''Človek iz Kariota'', je za radio zrežiral že leta 1991. V njih Mrak zastavlja temeljna etična vprašanja – tako kot si jih je njihov prirejevalec in režiser tik pred svojim koncem, ko vse drugo odpade in ostaja le najbolj bistveno, o čemer človek lahko še premišljuje.

			(Življenjepis Jožeta Valentiča je za SiGledal pripravila Vilma Štritof.)

Maruša ob 07:40, 8. november 2020

2020-11-08T07:40:08Z

← Starejša redakcija		Redakcija: 09:40, 8. november 2020
Vrstica 3:		Vrstica 3:
	==Življenjepis==		==Življenjepis==
	Rodil se je leta 1953 in je vse življenje preživel na rodni Vrhniki. Njegova pot do dolgoletne kariere na radiu pa ni bila gladka. Fant iz preproste družine je najprej dokončal poklicno šolo, delal v različnih obratih, v sebi pa je čutil drugačen klic. Vse bolj ga je začelo pritegovati gledališče. Začel je pri znameniti [[Draga Ahačič\|Dragi Ahačič]], režiserki, igralki, prevajalki in publicistki, ki je med letoma 1964 in 1977 vodila gledališki oddelek Pionirskega doma v Ljubljani. Tam si je nabral prve igralske izkušnje. Deloval je v predstavah gledaliških amaterjev na Vrhniki. Mnogi iz njegove generacije ne bodo pozabili njegovega Rameaujevega nečaka. Drugi pomembni mejnik je bilo njegovo sodelovanje v ateljeju SAAB, ki ga je v Kopru vodil gledališki režiser [[Branko Kraljevič]]. Med letoma 1970 in 1977 je bil to prostor iskanj, raziskovanj in kreativne gledališke energije, prodoren in v prihodnost usmerjen gledališki laboratorij. Takrat je Jože Valentič še zmeraj razmišljal o sebi kot o igralcu. Tretji in odločilni vzgib pa je doživel takrat, ko se je vrhniškim zanesenjakom pridružil mladi [[Dragan Živadinov]]. Leta 1979 so ustanovili SNG - Srečno novo gledališče. Zgledovali so se po nekdanjih gledaliških avantgardah in veliko eksperimentirali. Sestopili so z odra in iskali alternativne uprizoritvene prostore, kot sta železniška postaja in avtobus med vožnjo.		Rodil se je leta 1953 in je vse življenje preživel na rodni Vrhniki. Njegova pot do dolgoletne kariere na radiu pa ni bila gladka. Fant iz preproste družine je najprej dokončal poklicno šolo, delal v različnih obratih, v sebi pa je čutil drugačen klic. Vse bolj ga je začelo pritegovati gledališče. Začel je pri znameniti [[Draga Ahačič\|Dragi Ahačič]], režiserki, igralki, prevajalki in publicistki, ki je med letoma 1964 in 1977 vodila gledališki oddelek Pionirskega doma v Ljubljani. Tam si je nabral prve igralske izkušnje. Deloval je v predstavah gledaliških amaterjev na Vrhniki. Mnogi iz njegove generacije ne bodo pozabili njegovega Rameaujevega nečaka. Drugi pomembni mejnik je bilo njegovo sodelovanje v ateljeju SAAB, ki ga je v Kopru vodil gledališki režiser [[Branko Kraljevič]]. Med letoma 1970 in 1977 je bil to prostor iskanj, raziskovanj in kreativne gledališke energije, prodoren in v prihodnost usmerjen gledališki laboratorij. Takrat je Jože Valentič še zmeraj razmišljal o sebi kot o igralcu. Tretji in odločilni vzgib pa je doživel takrat, ko se je vrhniškim zanesenjakom pridružil mladi [[Dragan Živadinov]]. Leta 1979 so ustanovili SNG - Srečno novo gledališče. Zgledovali so se po nekdanjih gledaliških avantgardah in veliko eksperimentirali. Sestopili so z odra in iskali alternativne uprizoritvene prostore, kot sta železniška postaja in avtobus med vožnjo.
	Po tej povsem novi in vznemirljivi izkušnji sta oba hkrati, Valentič, ki je bil že starejši, in Živadinov, leta 1980 v letniku [[Mileta Koruna]] začela študirati gledališko in radijsko režijo na [[AGRFT\|ljubljanski akademiji]]. Skupaj sta konceptualno prevetrila običajno akademijsko produkcijo. Živadinov je odšel po tej gledališki poti naprej, Valentiča pa je pri predmetu radijske igre za to zvrst navdušil mentor, režiser [[Dušan Mauser]]. Na ljubljanskem radiu so prav takrat iskali nove režiserske moči in Valentič se je pod njegovim mentorstvom hitro znašel. Takratni urednik igranega in odgovorni urednik kulturno-umetniškega programa Ciril Zlobec mu je ponudil redno zaposlitev še pred opravljeno diplomo. Ponudbo je sprejel in je radiu ostal zvest do skorajšnje upokojitve. Nekaj let je bil tudi urednik režije v Uredništvu igranega programa. Ob tem je še zmeraj organiziral in režiral literarne prireditve, v stiku z gledališčem pa je ostajal kot režiser ljubiteljskih predstav, zadnja leta v ljubljanskem Zalogu.
			Po tej povsem novi in vznemirljivi izkušnji sta oba hkrati, Valentič, ki je bil že starejši, in Živadinov, leta 1980 v letniku [[Mile Korun\|Mileta Koruna]] začela študirati gledališko in radijsko režijo na [[AGRFT\|ljubljanski akademiji]]. Skupaj sta konceptualno prevetrila običajno akademijsko produkcijo. Živadinov je odšel po tej gledališki poti naprej, Valentiča pa je pri predmetu radijske igre za to zvrst navdušil mentor, režiser [[Dušan Mauser]]. Na ljubljanskem radiu so prav takrat iskali nove režiserske moči in Valentič se je pod njegovim mentorstvom hitro znašel. Takratni urednik igranega in odgovorni urednik kulturno-umetniškega programa Ciril Zlobec mu je ponudil redno zaposlitev še pred opravljeno diplomo. Ponudbo je sprejel in je radiu ostal zvest do skorajšnje upokojitve. Nekaj let je bil tudi urednik režije v Uredništvu igranega programa. Ob tem je še zmeraj organiziral in režiral literarne prireditve, v stiku z gledališčem pa je ostajal kot režiser ljubiteljskih predstav, zadnja leta v ljubljanskem Zalogu.

	Diplomiral je leta 1985 z režijo gledališke predstave ''Služkinji'' Jeana Geneta in radijske igre ''Mitja, tretja verzija'', ki jo je tudi sam napisal. Na radiu je nato ustvaril obširen opus, ki obsega skoraj tristo radijskih iger, številne literarne, izobraževalne oddaje in oddaje za otroke. Njegove igre so slišali tudi na festivalih v tujini. Leta 1988 je na takratnem jugoslovanskem festivalu prejel nagrado Fedor za dokumentarec ''Dolgega dneva potovanje ali iskanje izgubljenih iluzij'', posvečen spominu na igralko Vido Juvan. Posvečal se je različnim radijskim žanrom, rad je zrežiral komedije, zabavne radijske igre, igre za otroke, v katerih je lahko izživel tudi svojo igrivost, in kriminalke, ki zahtevajo poznavanje žanra, izkušnje, preciznost ter občutek za napetost in suspenz. Radijska režija je zanj pomenila nenehen izziv, predano delo.		Diplomiral je leta 1985 z režijo gledališke predstave ''Služkinji'' Jeana Geneta in radijske igre ''Mitja, tretja verzija'', ki jo je tudi sam napisal. Na radiu je nato ustvaril obširen opus, ki obsega skoraj tristo radijskih iger, številne literarne, izobraževalne oddaje in oddaje za otroke. Njegove igre so slišali tudi na festivalih v tujini. Leta 1988 je na takratnem jugoslovanskem festivalu prejel nagrado Fedor za dokumentarec ''Dolgega dneva potovanje ali iskanje izgubljenih iluzij'', posvečen spominu na igralko Vido Juvan. Posvečal se je različnim radijskim žanrom, rad je zrežiral komedije, zabavne radijske igre, igre za otroke, v katerih je lahko izživel tudi svojo igrivost, in kriminalke, ki zahtevajo poznavanje žanra, izkušnje, preciznost ter občutek za napetost in suspenz. Radijska režija je zanj pomenila nenehen izziv, predano delo.

	Kot [[Ivan Cankar\|Cankarjev]] rojak je predvsem zadnja leta skrbel, da so velikega pisatelja in dramatika še bolje spoznali Vrhničani in radijski poslušalci, saj je priredil in zrežiral njegovi drami ''Kralj na Betajnovi'' in ''Jakob Ruda''. Poudaril je predvsem socialno noto, kar Cankarjeva dela tako lucidno osvetljujejo še v našem času.		Kot [[Ivan Cankar\|Cankarjev]] rojak je predvsem zadnja leta skrbel, da so velikega pisatelja in dramatika še bolje spoznali Vrhničani in radijski poslušalci, saj je priredil in zrežiral njegovi drami ''Kralj na Betajnovi'' in ''Jakob Ruda''. Poudaril je predvsem socialno noto, kar Cankarjeva dela tako lucidno osvetljujejo še v našem času.

	Skoraj zaključeni sta ostali igri po besedilih [[Ivan Mrak\|Ivana Mraka]], druga in tretja drama iz njegove biblične trilogije ''Proces'': ''Veliki duhovnik Kajfa'' in ''Prokurator Poncij Pilat''. Prvo izmed njih, ''Človek iz Kariota'', je za radio zrežiral že leta 1991. V njih Mrak zastavlja temeljna etična vprašanja – tako kot si jih je njihov prirejevalec in režiser tik pred svojim koncem, ko vse drugo odpade in ostaja le najbolj bistveno, o čemer človek lahko še premišljuje.		Skoraj zaključeni sta ostali igri po besedilih [[Ivan Mrak\|Ivana Mraka]], druga in tretja drama iz njegove biblične trilogije ''Proces'': ''Veliki duhovnik Kajfa'' in ''Prokurator Poncij Pilat''. Prvo izmed njih, ''Človek iz Kariota'', je za radio zrežiral že leta 1991. V njih Mrak zastavlja temeljna etična vprašanja – tako kot si jih je njihov prirejevalec in režiser tik pred svojim koncem, ko vse drugo odpade in ostaja le najbolj bistveno, o čemer človek lahko še premišljuje.

Maruša: Nova stran z vsebino: Valentič, JožeValentič Jože Valentič, Jože ==Življenjepis== Rodil se je leta 1953 in je...

2020-11-08T07:38:01Z

Nova stran z vsebino: Valentič, Jože Valentič Jože Valentič, Jože ==Življenjepis== Rodil se je leta 1953 in je...

Nova stran

[[Kategorija:Ustvarjalci|Valentič, Jože]][[Kategorija:Režiserji|Valentič Jože]] [[Kategorija: Avtorji|Valentič, Jože]]

==Življenjepis==
Rodil se je leta 1953 in je vse življenje preživel na rodni Vrhniki. Njegova pot do dolgoletne kariere na radiu pa ni bila gladka. Fant iz preproste družine je najprej dokončal poklicno šolo, delal v različnih obratih, v sebi pa je čutil drugačen klic. Vse bolj ga je začelo pritegovati gledališče. Začel je pri znameniti [[Draga Ahačič|Dragi Ahačič]], režiserki, igralki, prevajalki in publicistki, ki je med letoma 1964 in 1977 vodila gledališki oddelek Pionirskega doma v Ljubljani. Tam si je nabral prve igralske izkušnje. Deloval je v predstavah gledaliških amaterjev na Vrhniki. Mnogi iz njegove generacije ne bodo pozabili njegovega Rameaujevega nečaka. Drugi pomembni mejnik je bilo njegovo sodelovanje v ateljeju SAAB, ki ga je v Kopru vodil gledališki režiser [[Branko Kraljevič]]. Med letoma 1970 in 1977 je bil to prostor iskanj, raziskovanj in kreativne gledališke energije, prodoren in v prihodnost usmerjen gledališki laboratorij. Takrat je Jože Valentič še zmeraj razmišljal o sebi kot o igralcu. Tretji in odločilni vzgib pa je doživel takrat, ko se je vrhniškim zanesenjakom pridružil mladi [[Dragan Živadinov]]. Leta 1979 so ustanovili SNG - Srečno novo gledališče. Zgledovali so se po nekdanjih gledaliških avantgardah in veliko eksperimentirali. Sestopili so z odra in iskali alternativne uprizoritvene prostore, kot sta železniška postaja in avtobus med vožnjo.
Po tej povsem novi in vznemirljivi izkušnji sta oba hkrati, Valentič, ki je bil že starejši, in Živadinov, leta 1980 v letniku [[Mileta Koruna]] začela študirati gledališko in radijsko režijo na [[AGRFT|ljubljanski akademiji]]. Skupaj sta konceptualno prevetrila običajno akademijsko produkcijo. Živadinov je odšel po tej gledališki poti naprej, Valentiča pa je pri predmetu radijske igre za to zvrst navdušil mentor, režiser [[Dušan Mauser]]. Na ljubljanskem radiu so prav takrat iskali nove režiserske moči in Valentič se je pod njegovim mentorstvom hitro znašel. Takratni urednik igranega in odgovorni urednik kulturno-umetniškega programa Ciril Zlobec mu je ponudil redno zaposlitev še pred opravljeno diplomo. Ponudbo je sprejel in je radiu ostal zvest do skorajšnje upokojitve. Nekaj let je bil tudi urednik režije v Uredništvu igranega programa. Ob tem je še zmeraj organiziral in režiral literarne prireditve, v stiku z gledališčem pa je ostajal kot režiser ljubiteljskih predstav, zadnja leta v ljubljanskem Zalogu.
Diplomiral je leta 1985 z režijo gledališke predstave ''Služkinji'' Jeana Geneta in radijske igre ''Mitja, tretja verzija'', ki jo je tudi sam napisal. Na radiu je nato ustvaril obširen opus, ki obsega skoraj tristo radijskih iger, številne literarne, izobraževalne oddaje in oddaje za otroke. Njegove igre so slišali tudi na festivalih v tujini. Leta 1988 je na takratnem jugoslovanskem festivalu prejel nagrado Fedor za dokumentarec ''Dolgega dneva potovanje ali iskanje izgubljenih iluzij'', posvečen spominu na igralko Vido Juvan. Posvečal se je različnim radijskim žanrom, rad je zrežiral komedije, zabavne radijske igre, igre za otroke, v katerih je lahko izživel tudi svojo igrivost, in kriminalke, ki zahtevajo poznavanje žanra, izkušnje, preciznost ter občutek za napetost in suspenz. Radijska režija je zanj pomenila nenehen izziv, predano delo.
Kot [[Ivan Cankar|Cankarjev]] rojak je predvsem zadnja leta skrbel, da so velikega pisatelja in dramatika še bolje spoznali Vrhničani in radijski poslušalci, saj je priredil in zrežiral njegovi drami ''Kralj na Betajnovi'' in ''Jakob Ruda''. Poudaril je predvsem socialno noto, kar Cankarjeva dela tako lucidno osvetljujejo še v našem času.
Skoraj zaključeni sta ostali igri po besedilih [[Ivan Mrak|Ivana Mraka]], druga in tretja drama iz njegove biblične trilogije ''Proces'': ''Veliki duhovnik Kajfa'' in ''Prokurator Poncij Pilat''. Prvo izmed njih, ''Človek iz Kariota'', je za radio zrežiral že leta 1991. V njih Mrak zastavlja temeljna etična vprašanja – tako kot si jih je njihov prirejevalec in režiser tik pred svojim koncem, ko vse drugo odpade in ostaja le najbolj bistveno, o čemer človek lahko še premišljuje.