Lojze Štandeker - Zgodovina strani

Maruša ob 08:43, 31. maj 2021

2021-05-31T08:43:18Z

← Starejša redakcija		Redakcija: 10:43, 31. maj 2021
Vrstica 1:		Vrstica 1:
	[[Kategorija:Ustvarjalci\|Štandeker, Lojze]]		[[Kategorija:Ustvarjalci\|Štandeker, Lojze]]
	[[Kategorija:Režiserji\|Štandeker, Lojze]]		[[Kategorija:Režiserji\|Štandeker, Lojze]]
			[[Kategorija:Igralci in animatorji\|Štandeker, Lojze]]
	<div style="float: right">[[Slika:Lojze_Štandeker.jpg]]</div>		<div style="float: right">[[Slika:Lojze_Štandeker.jpg]]</div>

Maruša ob 08:41, 31. maj 2021

2021-05-31T08:41:11Z

← Starejša redakcija		Redakcija: 10:41, 31. maj 2021
Vrstica 1:		Vrstica 1:
	[[Kategorija:Ustvarjalci\|Štandeker, Lojze]]		[[Kategorija:Ustvarjalci\|Štandeker, Lojze]]
	[[Kategorija:Režiserji\|Štandeker, Lojze]]		[[Kategorija:Režiserji\|Štandeker, Lojze]]
			<div style="float: right">[[Slika:Lojze_Štandeker.jpg]]</div>

	==Življenjepis==		==Življenjepis==

Maruša ob 08:38, 31. maj 2021

2021-05-31T08:38:24Z

← Starejša redakcija		Redakcija: 10:38, 31. maj 2021
Vrstica 32:		Vrstica 32:
	==Režije==		==Režije==
	{{#dynamic_content:rep \| person \| 10362 \| directings}}		{{#dynamic_content:rep \| person \| 10362 \| directings}}

			==Viri in literatura==
			*Gledališki list Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, sezona 1947-48, leto II – Št. 15: ''Režiser Lojze Štandeker odhaja''; str. 56, SNG Maribor, Maribor, 1948.
			*Lojze Štandeker: ''Prijevara'', str. 49; Mala dramska biblioteka, Savez kulturno-prosvjetnih društava Hrvatske, Zagreb, 1950.
			*Viktor Smolej: ''Slovenski gledališki leksikon III''; str. 705, Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega, Ljubljana, 1972.
			*Dušan Moravec: ''Slovensko gledališče od vojne do vojne 1918-1941''; str. 374, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1980.
			*Mladen Šukalo: ''Narodno pozorište Bosanske krajine 1930-1980''; str. 466, Narodno pozorište Bosanske krajine Banjaluka, Banjaluka, 1980.
			*Izročila zgodovine ob 80-letnici SNG Maribor/ Prvo obdobje 1919-1941 (Drugi del), Lojze Štandeker: ''Moji spomini na Jožka Koviča'' (1978); str. 241-255 (zvezek 3), Drama SNG Maribor, Maribor, 1999.
			*Nada From Potočnik: ''Naš Slavko''; str. 32, Mariborska literarna družba, Maribor, 2002.
			*Martin Bizjak: ''Orel, Štandeker in Rotar'' v Pulju; str. 28-44, Slovensko kulturno društvo Istra, Pulj, 2006.

Maruša ob 08:35, 31. maj 2021

2021-05-31T08:35:54Z

← Starejša redakcija		Redakcija: 10:35, 31. maj 2021
Vrstica 26:		Vrstica 26:

	Pisal je tudi pod psevdonimom Vasilij Kovač.		Pisal je tudi pod psevdonimom Vasilij Kovač.

			==Vloge==
			{{#dynamic_content:rep \| person \| 10362 \| roles}}

	==Režije==		==Režije==
	{{#dynamic_content:rep \| person \| 10362 \| directings}}		{{#dynamic_content:rep \| person \| 10362 \| directings}}

Maruša ob 08:34, 31. maj 2021

2021-05-31T08:34:26Z

← Starejša redakcija		Redakcija: 10:34, 31. maj 2021
Vrstica 26:		Vrstica 26:

	Pisal je tudi pod psevdonimom Vasilij Kovač.		Pisal je tudi pod psevdonimom Vasilij Kovač.

			==Režije==
			{{#dynamic_content:rep \| person \| 10362 \| directings}}

Maruša: /* Življenjepis */

2021-05-31T08:32:54Z

Življenjepis

← Starejša redakcija		Redakcija: 10:32, 31. maj 2021
Vrstica 11:		Vrstica 11:
	12. novembra 1938 na odru mariborskega Narodnega gledališča premierno uprizorijo njegovo dramo iz kmečkega življenja v Slovenskih goricah v treh dejanjih z naslovom ''Prevara'' (režija [[Peter Malec]]). 4. marca sledi še premiera ''Prevare'' v [[SNG Drama Ljubljana\|ljubljanski Drami]] v režiji [[Bratko Kreft\|Bratka Krefta]]. Dramo uprizorijo tudi slovenski izseljenci v ZDA (Dramsko društvo Ivan Cankar v Clevelandu, Ohio).		12. novembra 1938 na odru mariborskega Narodnega gledališča premierno uprizorijo njegovo dramo iz kmečkega življenja v Slovenskih goricah v treh dejanjih z naslovom ''Prevara'' (režija [[Peter Malec]]). 4. marca sledi še premiera ''Prevare'' v [[SNG Drama Ljubljana\|ljubljanski Drami]] v režiji [[Bratko Kreft\|Bratka Krefta]]. Dramo uprizorijo tudi slovenski izseljenci v ZDA (Dramsko društvo Ivan Cankar v Clevelandu, Ohio).
	Od leta 1939 je član uredništva Večernika.		Od leta 1939 je član uredništva Večernika.

	7. aprila 1941 bi se moral v mariborskem gledališču pričeti študij nove Štandekerjeve drame ''Čas in ljudje'' v režiji Jožeta Koviča, a ga ne onemogoči samo nacistična okupacija, temveč tudi cenzura, ki študij uprizoritve prve aprilske dni prepove.		7. aprila 1941 bi se moral v mariborskem gledališču pričeti študij nove Štandekerjeve drame ''Čas in ljudje'' v režiji Jožeta Koviča, a ga ne onemogoči samo nacistična okupacija, temveč tudi cenzura, ki študij uprizoritve prve aprilske dni prepove.
	Po nemški okupaciji je skupaj z ženino družino izgnan v Bosno in Hercegovino, ki je takrat del Neodvisne države Hrvaške. Po bivanju v sprejemnem taborišču v Brčkem ga po posredovanju režiserja [[Ferdo Delak\|Ferda Delaka]] in igralca Safeta Pašića skupaj z ženo (ta januarja 1942 za posledicami bolezni umre) zaposlijo v Hrvaškem državnem gledališču v Banjaluki, najprej kot igralca, marca 1942 pa že režira delo poljskega dramatika Mariana Hemarja z naslovom ''Igralka''. V medvojnem izgnanskem gledališkem obdobju 1941-1944 Štandeker na banjaluškem odru ustvari šestnajst vlog ter osem režij. Po osvoboditvi se vrne v Maribor, kjer v mariborskem gledališču decembra 1945 režira ''Vdor'' L. M. Leonova.		Po nemški okupaciji je skupaj z ženino družino izgnan v Bosno in Hercegovino, ki je takrat del Neodvisne države Hrvaške. Po bivanju v sprejemnem taborišču v Brčkem ga po posredovanju režiserja [[Ferdo Delak\|Ferda Delaka]] in igralca Safeta Pašića skupaj z ženo (ta januarja 1942 za posledicami bolezni umre) zaposlijo v Hrvaškem državnem gledališču v Banjaluki, najprej kot igralca, marca 1942 pa že režira delo poljskega dramatika Mariana Hemarja z naslovom ''Igralka''. V medvojnem izgnanskem gledališkem obdobju 1941-1944 Štandeker na banjaluškem odru ustvari šestnajst vlog ter osem režij.
	V mariborskem gledališču zrežira devet predstav in se od mariborske publike poslovi aprila 1948 s premiero ''Ruskega vprašanja'' Konstantina Simonova. Vrne se v Banjaluko, kjer je v letih 1948-1951 direktor gledališča. V sezoni 1948/49 se banjaluškemu igralskemu ansamblu pridruži tudi legendarni igralec [[Arnold Tovornik]], ki pa se po letu dni vrne v Maribor. Ferdo Delak, Štandekerjev znanec iz medvojnega obdobja v Banja Luki tam režira njegovo dramo ''Tovariši'' (premiera 22. april 1950).
			Po osvoboditvi se vrne v Maribor, kjer v mariborskem gledališču decembra 1945 režira ''Vdor'' L. M. Leonova. V mariborskem gledališču zrežira devet predstav in se od mariborske publike poslovi aprila 1948 s premiero ''Ruskega vprašanja'' Konstantina Simonova.

			Vrne se v Banjaluko, kjer je v letih 1948-1951 direktor gledališča. V sezoni 1948/49 se banjaluškemu igralskemu ansamblu pridruži tudi legendarni igralec [[Arnold Tovornik]], ki pa se po letu dni vrne v Maribor. Ferdo Delak, Štandekerjev znanec iz medvojnega obdobja v Banja Luki tam režira njegovo dramo ''Tovariši'' (premiera 22. april 1950).

	V sezoni 1951/1952 se kot hišni režiser zaposli v puljskem gledališču. Do zadnje njegove režije (Nušićevega ''Uježa'') pred zaprtjem Istrskega narodnega gledališča (INK Pulj), leta 1971, tam zrežira 53 predstav, med njimi ''Celjske grofe'', ''Vdovo Rošlinko'', ''Kralja na Betajnovi'' (slednjega leta 1967, ob 35. letnici svojega gledališkega ustvarjanja). V letih 1963-1966 tam opravlja delo gledališkega ravnatelja. V času njegovega ravnateljevanja gledališče veliko gostuje po Istri in Sloveniji, vzpostavi pa tudi stike s poljskimi gledališči (v letih 1966-69 v Koszalinu in Jeleni Góri), kjer gostujejo istrski gledališčniki in kjer tudi sam režira dela hrvaških avtorjev, Držića, Strozzija, Roksandića. Po večletni agoniji (neurejeno financiranje puljskega gledališča tudi na račun finančne naklonjenosti politike gledališču na Reki) gledališče v Pulju leta 1972 zaprejo (vse do leta 1989), umetniški ansambel pa razpustijo.		V sezoni 1951/1952 se kot hišni režiser zaposli v puljskem gledališču. Do zadnje njegove režije (Nušićevega ''Uježa'') pred zaprtjem Istrskega narodnega gledališča (INK Pulj), leta 1971, tam zrežira 53 predstav, med njimi ''Celjske grofe'', ''Vdovo Rošlinko'', ''Kralja na Betajnovi'' (slednjega leta 1967, ob 35. letnici svojega gledališkega ustvarjanja). V letih 1963-1966 tam opravlja delo gledališkega ravnatelja. V času njegovega ravnateljevanja gledališče veliko gostuje po Istri in Sloveniji, vzpostavi pa tudi stike s poljskimi gledališči (v letih 1966-69 v Koszalinu in Jeleni Góri), kjer gostujejo istrski gledališčniki in kjer tudi sam režira dela hrvaških avtorjev, Držića, Strozzija, Roksandića. Po večletni agoniji (neurejeno financiranje puljskega gledališča tudi na račun finančne naklonjenosti politike gledališču na Reki) gledališče v Pulju leta 1972 zaprejo (vse do leta 1989), umetniški ansambel pa razpustijo.

	Štandeker odide v Virovitico, kjer se vključi v delo tamkajšnjega gledališča, kjer režira (16 režij) skorajda vse do svoje smrti, leta 1983. Pokopan je v Jarenini (občina Pesnica).		Štandeker odide v Virovitico, kjer se vključi v delo tamkajšnjega gledališča, kjer režira (16 režij) skorajda vse do svoje smrti, leta 1983. Pokopan je v Jarenini (občina Pesnica).

	Lojze Štandeker je avtor dram ''Prevara'', ''Čas in ljudje'', ''Bogastvo'', ''Kralj Matjaž'' (mladinska igra), ''V vrtincu'', ''Poletne nevihte'', ''Kova je naša'', ''Tovariši'', ''Prodajalka čevljev'', ''Upor na Kožljaku'', ''Breme preteklosti'', ''Verižica'', ''Stanko Ilić'' …		Lojze Štandeker je avtor dram ''Prevara'', ''Čas in ljudje'', ''Bogastvo'', ''Kralj Matjaž'' (mladinska igra), ''V vrtincu'', ''Poletne nevihte'', ''Kova je naša'', ''Tovariši'', ''Prodajalka čevljev'', ''Upor na Kožljaku'', ''Breme preteklosti'', ''Verižica'', ''Stanko Ilić'' …

	Pisal je tudi pod psevdonimom Vasilij Kovač.		Pisal je tudi pod psevdonimom Vasilij Kovač.

Maruša: Nova stran z vsebino: Štandeker, Lojze Štandeker, Lojze ==Življenjepis== Lojze Štandeker, dramatik, gledališki režiser, igralec in gled...

2021-05-31T08:31:16Z

Nova stran z vsebino: Štandeker, Lojze Štandeker, Lojze ==Življenjepis== Lojze Štandeker, dramatik, gledališki režiser, igralec in gled...

Nova stran

[[Kategorija:Ustvarjalci|Štandeker, Lojze]]
[[Kategorija:Režiserji|Štandeker, Lojze]]

==Življenjepis==
Lojze Štandeker, dramatik, gledališki režiser, igralec in gledališki organizator, * 8. julij 1911, Gačnik pri Pesnici, † 11. decembra 1983, Virovitica, Hrvaška.

Lojze Štandeker se je rodil kmečkim staršem 8. julija 1911 v Gačniku pri Pesnici. Po osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Jarenini je v Mariboru obiskoval klasično gimnazijo.
Že v gimnaziji ga začne zanimati gledališče, saj se vpiše v gledališko šolo, ki jo vodi gledališki igralec in režiser [[Jože Kovič]]. Prvo vlogo v [[SNG Maribor|Narodnem gledališču v Mariboru]] dobi v Kreftovih ''Celjskih grofih'' leta 1932, v Kovičevi režiji; ta postane Štandekerjev gledališki mentor. Leta 1935 se redno zaposli v mariborskem gledališču kot igralec.
Štandeker se pred vojno v domači Pesnici preizkuša tudi kot režiser ljubiteljskih uprizoritev (režira npr. ''Peg, srček moj'' Johna Hartleya Mannersa).

12. novembra 1938 na odru mariborskega Narodnega gledališča premierno uprizorijo njegovo dramo iz kmečkega življenja v Slovenskih goricah v treh dejanjih z naslovom ''Prevara'' (režija [[Peter Malec]]). 4. marca sledi še premiera ''Prevare'' v [[SNG Drama Ljubljana|ljubljanski Drami]] v režiji [[Bratko Kreft|Bratka Krefta]]. Dramo uprizorijo tudi slovenski izseljenci v ZDA (Dramsko društvo Ivan Cankar v Clevelandu, Ohio).
Od leta 1939 je član uredništva Večernika.
7. aprila 1941 bi se moral v mariborskem gledališču pričeti študij nove Štandekerjeve drame ''Čas in ljudje'' v režiji Jožeta Koviča, a ga ne onemogoči samo nacistična okupacija, temveč tudi cenzura, ki študij uprizoritve prve aprilske dni prepove.
Po nemški okupaciji je skupaj z ženino družino izgnan v Bosno in Hercegovino, ki je takrat del Neodvisne države Hrvaške. Po bivanju v sprejemnem taborišču v Brčkem ga po posredovanju režiserja [[Ferdo Delak|Ferda Delaka]] in igralca Safeta Pašića skupaj z ženo (ta januarja 1942 za posledicami bolezni umre) zaposlijo v Hrvaškem državnem gledališču v Banjaluki, najprej kot igralca, marca 1942 pa že režira delo poljskega dramatika Mariana Hemarja z naslovom ''Igralka''. V medvojnem izgnanskem gledališkem obdobju 1941-1944 Štandeker na banjaluškem odru ustvari šestnajst vlog ter osem režij. Po osvoboditvi se vrne v Maribor, kjer v mariborskem gledališču decembra 1945 režira ''Vdor'' L. M. Leonova.
V mariborskem gledališču zrežira devet predstav in se od mariborske publike poslovi aprila 1948 s premiero ''Ruskega vprašanja'' Konstantina Simonova. Vrne se v Banjaluko, kjer je v letih 1948-1951 direktor gledališča. V sezoni 1948/49 se banjaluškemu igralskemu ansamblu pridruži tudi legendarni igralec [[Arnold Tovornik]], ki pa se po letu dni vrne v Maribor. Ferdo Delak, Štandekerjev znanec iz medvojnega obdobja v Banja Luki tam režira njegovo dramo ''Tovariši'' (premiera 22. april 1950).
V sezoni 1951/1952 se kot hišni režiser zaposli v puljskem gledališču. Do zadnje njegove režije (Nušićevega ''Uježa'') pred zaprtjem Istrskega narodnega gledališča (INK Pulj), leta 1971, tam zrežira 53 predstav, med njimi ''Celjske grofe'', ''Vdovo Rošlinko'', ''Kralja na Betajnovi'' (slednjega leta 1967, ob 35. letnici svojega gledališkega ustvarjanja). V letih 1963-1966 tam opravlja delo gledališkega ravnatelja. V času njegovega ravnateljevanja gledališče veliko gostuje po Istri in Sloveniji, vzpostavi pa tudi stike s poljskimi gledališči (v letih 1966-69 v Koszalinu in Jeleni Góri), kjer gostujejo istrski gledališčniki in kjer tudi sam režira dela hrvaških avtorjev, Držića, Strozzija, Roksandića. Po večletni agoniji (neurejeno financiranje puljskega gledališča tudi na račun finančne naklonjenosti politike gledališču na Reki) gledališče v Pulju leta 1972 zaprejo (vse do leta 1989), umetniški ansambel pa razpustijo.
Štandeker odide v Virovitico, kjer se vključi v delo tamkajšnjega gledališča, kjer režira (16 režij) skorajda vse do svoje smrti, leta 1983. Pokopan je v Jarenini (občina Pesnica).
Lojze Štandeker je avtor dram ''Prevara'', ''Čas in ljudje'', ''Bogastvo'', ''Kralj Matjaž'' (mladinska igra), ''V vrtincu'', ''Poletne nevihte'', ''Kova je naša'', ''Tovariši'', ''Prodajalka čevljev'', ''Upor na Kožljaku'', ''Breme preteklosti'', ''Verižica'', ''Stanko Ilić'' …
Pisal je tudi pod psevdonimom Vasilij Kovač.