Mars - Zgodovina strani

Iztok ob 18:10, 18. junij 2008

2008-06-18T18:10:19Z

← Starejša redakcija		Redakcija: 20:10, 18. junij 2008
Vrstica 31:		Vrstica 31:
	*Kostumograf: [[Muki Milkovič]]		*Kostumograf: [[Muki Milkovič]]
	*Scenograf: [[Boris Benčič]]		*Scenograf: [[Boris Benčič]]
	*~~Glasbe~~: B.E.		*Glasba: B.E.
	*Svetlobni designer: [[Iztok Ahačič]]		*Svetlobni designer: [[Iztok Ahačič]]
	*Vodja predstave: [[Peter Majcen]]		*Vodja predstave: [[Peter Majcen]]

Iztok ob 14:07, 18. junij 2008

2008-06-18T14:07:28Z

← Starejša redakcija		Redakcija: 16:07, 18. junij 2008
Vrstica 99:		Vrstica 99:

	Precej bolj vešče Iztok Alidič ravna kot režiser krstne uprizoritve lastne drame “Mars”. Spet je spretno poudaril izvirne poteze lastne dramatike, predvsem pa je učinkovito razigral igralce in jih tudi uspešno vodil. Azilskega doktorja Vidallija je igral Kondi Pižorn: ustvaril je notoričnega, pasioniranega morilca in sugestivno delujočega psihopata, ob groteskno demoničnih potezah pa je dobro izrisal tudi paranoično, s podzavestnim mladostnim doživetjem zaznamovano, ustrahovano in v jedru nebogljeno človeško bitje. Njegovo bizarno asistentko, diabolično animatorko morbidnih iger in nasladno hotljivo Gisselo je drzno odigrala [http://www.kar-pač-je.com Branka Borisavljevič].		Precej bolj vešče Iztok Alidič ravna kot režiser krstne uprizoritve lastne drame “Mars”. Spet je spretno poudaril izvirne poteze lastne dramatike, predvsem pa je učinkovito razigral igralce in jih tudi uspešno vodil. Azilskega doktorja Vidallija je igral Kondi Pižorn: ustvaril je notoričnega, pasioniranega morilca in sugestivno delujočega psihopata, ob groteskno demoničnih potezah pa je dobro izrisal tudi paranoično, s podzavestnim mladostnim doživetjem zaznamovano, ustrahovano in v jedru nebogljeno človeško bitje. Njegovo bizarno asistentko, diabolično animatorko morbidnih iger in nasladno hotljivo Gisselo je drzno odigrala [http://www.kar-pač-je.com Branka Borisavljevič].
	Presenečenje in odkritje te predstave je Špela Trošt: vlogo nežne Hijacinte je odigrala izjemno sproščeno, njen nastop je vseskozi suveren, igra umirjena in čista, tako da izjemno prepričljivo izpoveduje človekovo notranjo težnjo po svobodi, zahtevne notranje monologe pa je oblikovala v sugestivne lirične prizore. Zanimivo figuro nekoliko čudaškega zvezdogleda in daljnovidneža je lepo odigral Uroš Habjan. Skrivnostnega Nema, alias Šnjura Gvaša, osebo, ki s svojim upornim iskanjem in neumrljivostjo uteleša človekovo slo po svobodi, je v notranje trdno, a vseskozi v usodno nemoč zazrto, sugestivno figuro izrisal Janez Cankar. Ostrostrelcu in travmatiku Bricu je Janez Prosen oblikoval ustrezno oster nastop programiranega ubijalca. Duhovito igriv kontrast je v igro vnesla Duša Rooss, ki je z učinkovitim humorjem ustvarila komično čudakarico, azilsko harmonikašico in podeželski original Martino Skok. Gugu, utelešeni iskalec resnice, ki glasno izpove vprašanje vseh ljudi (“kdo smo, od kod prihajamo, kam gremo”) je bil Janko Hvasti. Vlogo nemega, psihično prizadetega Tuta Š. Je igral Bojan Bešter, Fikcijo matere pa je z groteskno pobeljenim mrtvim obrazom in z učinkovito stilizirano breztelesnostjo oblikovala Sandra Rebek.		Presenečenje in odkritje te predstave je [http://www.kar-pač-je.com Špela Trošt]: vlogo nežne Hijacinte je odigrala izjemno sproščeno, njen nastop je vseskozi suveren, igra umirjena in čista, tako da izjemno prepričljivo izpoveduje človekovo notranjo težnjo po svobodi, zahtevne notranje monologe pa je oblikovala v sugestivne lirične prizore. Zanimivo figuro nekoliko čudaškega zvezdogleda in daljnovidneža je lepo odigral Uroš Habjan. Skrivnostnega Nema, alias Šnjura Gvaša, osebo, ki s svojim upornim iskanjem in neumrljivostjo uteleša človekovo slo po svobodi, je v notranje trdno, a vseskozi v usodno nemoč zazrto, sugestivno figuro izrisal Janez Cankar. Ostrostrelcu in travmatiku Bricu je Janez Prosen oblikoval ustrezno oster nastop programiranega ubijalca. Duhovito igriv kontrast je v igro vnesla Duša Rooss, ki je z učinkovitim humorjem ustvarila komično čudakarico, azilsko harmonikašico in podeželski original Martino Skok. Gugu, utelešeni iskalec resnice, ki glasno izpove vprašanje vseh ljudi (“kdo smo, od kod prihajamo, kam gremo”) je bil Janko Hvasti. Vlogo nemega, psihično prizadetega Tuta Š. Je igral Bojan Bešter, Fikcijo matere pa je z groteskno pobeljenim mrtvim obrazom in z učinkovito stilizirano breztelesnostjo oblikovala Sandra Rebek.

	Sceno in kostume sta predstavbi oblikovala Boris Benčič in Muki Milkovič, lektorica je bila Alenka Bole-Vrabec.		Sceno in kostume sta predstavbi oblikovala Boris Benčič in Muki Milkovič, lektorica je bila Alenka Bole-Vrabec.

	Jernej Novak, Ljubljanski dnevnik, 23. marec 1990, str. xx		Jernej Novak, Ljubljanski dnevnik, 23. marec 1990, str. xx

Samo: /* Mnenja in kritike */

2008-06-18T13:32:10Z

Mnenja in kritike

← Starejša redakcija		Redakcija: 15:32, 18. junij 2008
Vrstica 98:		Vrstica 98:
	V “absurdno futuristični drami” Mars” srečamo notorične morilce in njihove žrtve. To so z najrazličnejšimi travmami zaznamovani posebneži, ljudje z obrobja družbe, sanjači, fantasti, ki so vsi obremenjeni s spominom in ki s svojim iracionalnim, nepotešljivim hrepenenjem tipajo tja čez meje z žičnato ograjo varovane svobode v neznane, nevarne sfere bivanja. . Alidičevo gledališče je teater obskurne fikcije (tako je avtor označil svojo prvo igro “Semenska gasa”), prepleten s poetično oblikovanimi, simbolnimi prizori človekovega hrepenenja, njegove svetlo-temne želje. Skozi bizarno norost, ki obvladuje območje družbenega, ves čas presevajo lirični prelivi temeljne človekove nemoči in klic nedoločnega hrepenenja. Najbolj svež in izviren je Alidič tam, kjer gosto atmosfero groteskne tesnobnosti presijeta krhka poetičnost in naivnost njegovega gledališča, ko absurdno poudarjeni komični prizori dobijo sočno primes igrivo čudakarskega besedovanja, ko klene primere vnesejo v igro zdrav humor s kmečko žilavo ironijo. To so kvalitetne in v avtorjevi režiji tudi gledališko učinkovite sestavine Alidičevega gledališča, ki gledalcu dopuščajo da dramatiku odpusti precejšnjo nespretnost v videnju dramske zgodbe in v stopnjevanju dramskega dogajanja.		V “absurdno futuristični drami” Mars” srečamo notorične morilce in njihove žrtve. To so z najrazličnejšimi travmami zaznamovani posebneži, ljudje z obrobja družbe, sanjači, fantasti, ki so vsi obremenjeni s spominom in ki s svojim iracionalnim, nepotešljivim hrepenenjem tipajo tja čez meje z žičnato ograjo varovane svobode v neznane, nevarne sfere bivanja. . Alidičevo gledališče je teater obskurne fikcije (tako je avtor označil svojo prvo igro “Semenska gasa”), prepleten s poetično oblikovanimi, simbolnimi prizori človekovega hrepenenja, njegove svetlo-temne želje. Skozi bizarno norost, ki obvladuje območje družbenega, ves čas presevajo lirični prelivi temeljne človekove nemoči in klic nedoločnega hrepenenja. Najbolj svež in izviren je Alidič tam, kjer gosto atmosfero groteskne tesnobnosti presijeta krhka poetičnost in naivnost njegovega gledališča, ko absurdno poudarjeni komični prizori dobijo sočno primes igrivo čudakarskega besedovanja, ko klene primere vnesejo v igro zdrav humor s kmečko žilavo ironijo. To so kvalitetne in v avtorjevi režiji tudi gledališko učinkovite sestavine Alidičevega gledališča, ki gledalcu dopuščajo da dramatiku odpusti precejšnjo nespretnost v videnju dramske zgodbe in v stopnjevanju dramskega dogajanja.

	Precej bolj vešče Iztok Alidič ravna kot režiser krstne uprizoritve lastne drame “Mars”. Spet je spretno poudaril izvirne poteze lastne dramatike, predvsem pa je učinkovito razigral igralce in jih tudi uspešno vodil. Azilskega doktorja Vidallija je igral Kondi Pižorn: ustvaril je notoričnega, pasioniranega morilca in sugestivno delujočega psihopata, ob groteskno demoničnih potezah pa je dobro izrisal tudi paranoično, s podzavestnim mladostnim doživetjem zaznamovano, ustrahovano in v jedru nebogljeno človeško bitje. Njegovo bizarno asistentko, diabolično animatorko morbidnih iger in nasladno hotljivo Gisselo je drzno odigrala Branka Borisavljevič. Presenečenje in odkritje te predstave je Špela Trošt: vlogo nežne Hijacinte je odigrala izjemno sproščeno, njen nastop je vseskozi suveren, igra umirjena in čista, tako da izjemno prepričljivo izpoveduje človekovo notranjo težnjo po svobodi, zahtevne notranje monologe pa je oblikovala v sugestivne lirične prizore. Zanimivo figuro nekoliko čudaškega zvezdogleda in daljnovidneža je lepo odigral Uroš Habjan. Skrivnostnega Nema, alias Šnjura Gvaša, osebo, ki s svojim upornim iskanjem in neumrljivostjo uteleša človekovo slo po svobodi, je v notranje trdno, a vseskozi v usodno nemoč zazrto, sugestivno figuro izrisal Janez Cankar. Ostrostrelcu in travmatiku Bricu je Janez Prosen oblikoval ustrezno oster nastop programiranega ubijalca. Duhovito igriv kontrast je v igro vnesla Duša Rooss, ki je z učinkovitim humorjem ustvarila komično čudakarico, azilsko harmonikašico in podeželski original Martino Skok. Gugu, utelešeni iskalec resnice, ki glasno izpove vprašanje vseh ljudi (“kdo smo, od kod prihajamo, kam gremo”) je bil Janko Hvasti. Vlogo nemega, psihično prizadetega Tuta Š. Je igral Bojan Bešter, Fikcijo matere pa je z groteskno pobeljenim mrtvim obrazom in z učinkovito stilizirano breztelesnostjo oblikovala Sandra Rebek.		Precej bolj vešče Iztok Alidič ravna kot režiser krstne uprizoritve lastne drame “Mars”. Spet je spretno poudaril izvirne poteze lastne dramatike, predvsem pa je učinkovito razigral igralce in jih tudi uspešno vodil. Azilskega doktorja Vidallija je igral Kondi Pižorn: ustvaril je notoričnega, pasioniranega morilca in sugestivno delujočega psihopata, ob groteskno demoničnih potezah pa je dobro izrisal tudi paranoično, s podzavestnim mladostnim doživetjem zaznamovano, ustrahovano in v jedru nebogljeno človeško bitje. Njegovo bizarno asistentko, diabolično animatorko morbidnih iger in nasladno hotljivo Gisselo je drzno odigrala [http://www.kar-pač-je.com Branka Borisavljevič].
			Presenečenje in odkritje te predstave je Špela Trošt: vlogo nežne Hijacinte je odigrala izjemno sproščeno, njen nastop je vseskozi suveren, igra umirjena in čista, tako da izjemno prepričljivo izpoveduje človekovo notranjo težnjo po svobodi, zahtevne notranje monologe pa je oblikovala v sugestivne lirične prizore. Zanimivo figuro nekoliko čudaškega zvezdogleda in daljnovidneža je lepo odigral Uroš Habjan. Skrivnostnega Nema, alias Šnjura Gvaša, osebo, ki s svojim upornim iskanjem in neumrljivostjo uteleša človekovo slo po svobodi, je v notranje trdno, a vseskozi v usodno nemoč zazrto, sugestivno figuro izrisal Janez Cankar. Ostrostrelcu in travmatiku Bricu je Janez Prosen oblikoval ustrezno oster nastop programiranega ubijalca. Duhovito igriv kontrast je v igro vnesla Duša Rooss, ki je z učinkovitim humorjem ustvarila komično čudakarico, azilsko harmonikašico in podeželski original Martino Skok. Gugu, utelešeni iskalec resnice, ki glasno izpove vprašanje vseh ljudi (“kdo smo, od kod prihajamo, kam gremo”) je bil Janko Hvasti. Vlogo nemega, psihično prizadetega Tuta Š. Je igral Bojan Bešter, Fikcijo matere pa je z groteskno pobeljenim mrtvim obrazom in z učinkovito stilizirano breztelesnostjo oblikovala Sandra Rebek.

	Sceno in kostume sta predstavbi oblikovala Boris Benčič in Muki Milkovič, lektorica je bila Alenka Bole-Vrabec.		Sceno in kostume sta predstavbi oblikovala Boris Benčič in Muki Milkovič, lektorica je bila Alenka Bole-Vrabec.

	Jernej Novak, Ljubljanski dnevnik, 23. marec 1990, str. xx		Jernej Novak, Ljubljanski dnevnik, 23. marec 1990, str. xx

Samo: /* Mnenja in kritike */

2008-06-18T13:19:12Z

Mnenja in kritike

← Starejša redakcija		Redakcija: 15:19, 18. junij 2008
Vrstica 64:		Vrstica 64:


	'''~~U P O R O D P I S A N I H~~'''		'''UPOR ODPISANIH'''

	'''Krstna uprizoritev v Gledališču čez cesto'''		'''Krstna uprizoritev v Gledališču čez cesto'''

Samo: /* Mnenja in kritike */

2008-06-18T13:18:28Z

Mnenja in kritike

← Starejša redakcija		Redakcija: 15:18, 18. junij 2008
Vrstica 55:		Vrstica 55:
	V režiji je nedvomno najpomembnejša uporaba slike in njena dominacija, ki jo še kako smiselno homogenizira spet izvirna scena Borisa Benčiča. Režiserju se je posrečilo doseči skladje med igralčevo identiteto in med strogo vizualno formo, ki jo izrisuje s telesom.Rezultat je izjemno ubrana ansambelska igra, kjer je distanca med boljšimi igralskimi stvaritvami Branke Borisavljevič, Špele Trošt, Kondija Pižorna, Uroša Habjana, Bojana Beštra, Duše Rooss in Janezom Cankarjem, Jankom Hvastijem, Sandro Rebek in Janezom Prosenom skoraj zanemarljiva.		V režiji je nedvomno najpomembnejša uporaba slike in njena dominacija, ki jo še kako smiselno homogenizira spet izvirna scena Borisa Benčiča. Režiserju se je posrečilo doseči skladje med igralčevo identiteto in med strogo vizualno formo, ki jo izrisuje s telesom.Rezultat je izjemno ubrana ansambelska igra, kjer je distanca med boljšimi igralskimi stvaritvami Branke Borisavljevič, Špele Trošt, Kondija Pižorna, Uroša Habjana, Bojana Beštra, Duše Rooss in Janezom Cankarjem, Jankom Hvastijem, Sandro Rebek in Janezom Prosenom skoraj zanemarljiva.

	Peter Božič, Delo, 3. april 1990, str. xx		Peter Božič, Delo, 3. april 1990, str. xx



Vrstica 79:		Vrstica 80:
	V vsakem pogledu dobra predstava, čeprav ne odkriva Amerike, ki jo je v tem in takem smislu odkrival že J.P. Sartre s svojo filozofsko osnovo eksistencializma. Se pa tako kot pri prejšnjih Alidičevih dramah oglaša vsiljivo vprašanje komunikativnosti spričo njenega skrajnega pesimizma. Gre namreč za problem eksistentnosti te vrste eksistence.		V vsakem pogledu dobra predstava, čeprav ne odkriva Amerike, ki jo je v tem in takem smislu odkrival že J.P. Sartre s svojo filozofsko osnovo eksistencializma. Se pa tako kot pri prejšnjih Alidičevih dramah oglaša vsiljivo vprašanje komunikativnosti spričo njenega skrajnega pesimizma. Gre namreč za problem eksistentnosti te vrste eksistence.

	France Vurnik, Gorenjski Glas, 30. marec 1990, str. xx		France Vurnik, Gorenjski Glas, 30. marec 1990, str. xx




Vrstica 99:		Vrstica 102:
	Sceno in kostume sta predstavbi oblikovala Boris Benčič in Muki Milkovič, lektorica je bila Alenka Bole-Vrabec.		Sceno in kostume sta predstavbi oblikovala Boris Benčič in Muki Milkovič, lektorica je bila Alenka Bole-Vrabec.

	Jernej Novak, Ljubljanski dnevnik, 23. marec 1990, str. xx		Jernej Novak, Ljubljanski dnevnik, 23. marec 1990, str. xx

Samo: /* Mnenja in kritike */

2008-06-18T13:17:18Z

Mnenja in kritike

← Starejša redakcija		Redakcija: 15:17, 18. junij 2008
Vrstica 55:		Vrstica 55:
	V režiji je nedvomno najpomembnejša uporaba slike in njena dominacija, ki jo še kako smiselno homogenizira spet izvirna scena Borisa Benčiča. Režiserju se je posrečilo doseči skladje med igralčevo identiteto in med strogo vizualno formo, ki jo izrisuje s telesom.Rezultat je izjemno ubrana ansambelska igra, kjer je distanca med boljšimi igralskimi stvaritvami Branke Borisavljevič, Špele Trošt, Kondija Pižorna, Uroša Habjana, Bojana Beštra, Duše Rooss in Janezom Cankarjem, Jankom Hvastijem, Sandro Rebek in Janezom Prosenom skoraj zanemarljiva.		V režiji je nedvomno najpomembnejša uporaba slike in njena dominacija, ki jo še kako smiselno homogenizira spet izvirna scena Borisa Benčiča. Režiserju se je posrečilo doseči skladje med igralčevo identiteto in med strogo vizualno formo, ki jo izrisuje s telesom.Rezultat je izjemno ubrana ansambelska igra, kjer je distanca med boljšimi igralskimi stvaritvami Branke Borisavljevič, Špele Trošt, Kondija Pižorna, Uroša Habjana, Bojana Beštra, Duše Rooss in Janezom Cankarjem, Jankom Hvastijem, Sandro Rebek in Janezom Prosenom skoraj zanemarljiva.

	~~<nowiki>Tu vnesite neoblikovano besedilo</nowiki>~~Peter Božič, Delo, 3. april 1990, str. xx		Peter Božič, Delo, 3. april 1990, str. xx


Vrstica 79:		Vrstica 79:
	V vsakem pogledu dobra predstava, čeprav ne odkriva Amerike, ki jo je v tem in takem smislu odkrival že J.P. Sartre s svojo filozofsko osnovo eksistencializma. Se pa tako kot pri prejšnjih Alidičevih dramah oglaša vsiljivo vprašanje komunikativnosti spričo njenega skrajnega pesimizma. Gre namreč za problem eksistentnosti te vrste eksistence.		V vsakem pogledu dobra predstava, čeprav ne odkriva Amerike, ki jo je v tem in takem smislu odkrival že J.P. Sartre s svojo filozofsko osnovo eksistencializma. Se pa tako kot pri prejšnjih Alidičevih dramah oglaša vsiljivo vprašanje komunikativnosti spričo njenega skrajnega pesimizma. Gre namreč za problem eksistentnosti te vrste eksistence.

	France Vurnik, Gorenjski Glas, 30. marec 1990, str. xx		France Vurnik, Gorenjski Glas, 30. marec 1990, str. xx


Vrstica 99:		Vrstica 99:
	Sceno in kostume sta predstavbi oblikovala Boris Benčič in Muki Milkovič, lektorica je bila Alenka Bole-Vrabec.		Sceno in kostume sta predstavbi oblikovala Boris Benčič in Muki Milkovič, lektorica je bila Alenka Bole-Vrabec.

	Jernej Novak, Ljubljanski dnevnik, 23. marec 1990, str. xx		Jernej Novak, Ljubljanski dnevnik, 23. marec 1990, str. xx

Samo: /* Mnenja in kritike */

2008-06-18T13:16:23Z

Mnenja in kritike

← Starejša redakcija		Redakcija: 15:16, 18. junij 2008
Vrstica 55:		Vrstica 55:
	V režiji je nedvomno najpomembnejša uporaba slike in njena dominacija, ki jo še kako smiselno homogenizira spet izvirna scena Borisa Benčiča. Režiserju se je posrečilo doseči skladje med igralčevo identiteto in med strogo vizualno formo, ki jo izrisuje s telesom.Rezultat je izjemno ubrana ansambelska igra, kjer je distanca med boljšimi igralskimi stvaritvami Branke Borisavljevič, Špele Trošt, Kondija Pižorna, Uroša Habjana, Bojana Beštra, Duše Rooss in Janezom Cankarjem, Jankom Hvastijem, Sandro Rebek in Janezom Prosenom skoraj zanemarljiva.		V režiji je nedvomno najpomembnejša uporaba slike in njena dominacija, ki jo še kako smiselno homogenizira spet izvirna scena Borisa Benčiča. Režiserju se je posrečilo doseči skladje med igralčevo identiteto in med strogo vizualno formo, ki jo izrisuje s telesom.Rezultat je izjemno ubrana ansambelska igra, kjer je distanca med boljšimi igralskimi stvaritvami Branke Borisavljevič, Špele Trošt, Kondija Pižorna, Uroša Habjana, Bojana Beštra, Duše Rooss in Janezom Cankarjem, Jankom Hvastijem, Sandro Rebek in Janezom Prosenom skoraj zanemarljiva.

	''Peter Božič, Delo, 3. april 1990, str. xx ''		<nowiki>Tu vnesite neoblikovano besedilo</nowiki>Peter Božič, Delo, 3. april 1990, str. xx


Vrstica 79:		Vrstica 79:
	V vsakem pogledu dobra predstava, čeprav ne odkriva Amerike, ki jo je v tem in takem smislu odkrival že J.P. Sartre s svojo filozofsko osnovo eksistencializma. Se pa tako kot pri prejšnjih Alidičevih dramah oglaša vsiljivo vprašanje komunikativnosti spričo njenega skrajnega pesimizma. Gre namreč za problem eksistentnosti te vrste eksistence.		V vsakem pogledu dobra predstava, čeprav ne odkriva Amerike, ki jo je v tem in takem smislu odkrival že J.P. Sartre s svojo filozofsko osnovo eksistencializma. Se pa tako kot pri prejšnjih Alidičevih dramah oglaša vsiljivo vprašanje komunikativnosti spričo njenega skrajnega pesimizma. Gre namreč za problem eksistentnosti te vrste eksistence.

	''France Vurnik, Gorenjski Glas, 30. marec 1990, str. xx''		France Vurnik, Gorenjski Glas, 30. marec 1990, str. xx


Vrstica 99:		Vrstica 99:
	Sceno in kostume sta predstavbi oblikovala Boris Benčič in Muki Milkovič, lektorica je bila Alenka Bole-Vrabec.		Sceno in kostume sta predstavbi oblikovala Boris Benčič in Muki Milkovič, lektorica je bila Alenka Bole-Vrabec.

	''Jernej Novak, Ljubljanski dnevnik, 23. marec 1990, str. xx''		Jernej Novak, Ljubljanski dnevnik, 23. marec 1990, str. xx

Samo: /* Mnenja in kritike */

2008-06-18T13:15:13Z

Mnenja in kritike

← Starejša redakcija		Redakcija: 15:15, 18. junij 2008
Vrstica 55:		Vrstica 55:
	V režiji je nedvomno najpomembnejša uporaba slike in njena dominacija, ki jo še kako smiselno homogenizira spet izvirna scena Borisa Benčiča. Režiserju se je posrečilo doseči skladje med igralčevo identiteto in med strogo vizualno formo, ki jo izrisuje s telesom.Rezultat je izjemno ubrana ansambelska igra, kjer je distanca med boljšimi igralskimi stvaritvami Branke Borisavljevič, Špele Trošt, Kondija Pižorna, Uroša Habjana, Bojana Beštra, Duše Rooss in Janezom Cankarjem, Jankom Hvastijem, Sandro Rebek in Janezom Prosenom skoraj zanemarljiva.		V režiji je nedvomno najpomembnejša uporaba slike in njena dominacija, ki jo še kako smiselno homogenizira spet izvirna scena Borisa Benčiča. Režiserju se je posrečilo doseči skladje med igralčevo identiteto in med strogo vizualno formo, ki jo izrisuje s telesom.Rezultat je izjemno ubrana ansambelska igra, kjer je distanca med boljšimi igralskimi stvaritvami Branke Borisavljevič, Špele Trošt, Kondija Pižorna, Uroša Habjana, Bojana Beštra, Duše Rooss in Janezom Cankarjem, Jankom Hvastijem, Sandro Rebek in Janezom Prosenom skoraj zanemarljiva.

	'''Peter Božič, Delo, 3. april 1990, str. xx '''		''Peter Božič, Delo, 3. april 1990, str. xx ''


Vrstica 63:		Vrstica 63:


	'''U P O R O D P I S A N I H'''~~<br />~~'''Krstna uprizoritev v Gledališču čez cesto'''		'''U P O R O D P I S A N I H'''

			'''Krstna uprizoritev v Gledališču čez cesto'''

	Tretje dramsko besedilo Iztoka alidiča MARS raziskuje usode in vedenje ljudi v posebnih okoliščinah in pomeni novo stopnjo v razmerju do Semenske gase in Gombe. Zavzeto naštudirana predstava.		Tretje dramsko besedilo Iztoka alidiča MARS raziskuje usode in vedenje ljudi v posebnih okoliščinah in pomeni novo stopnjo v razmerju do Semenske gase in Gombe. Zavzeto naštudirana predstava.
Vrstica 77:		Vrstica 79:
	V vsakem pogledu dobra predstava, čeprav ne odkriva Amerike, ki jo je v tem in takem smislu odkrival že J.P. Sartre s svojo filozofsko osnovo eksistencializma. Se pa tako kot pri prejšnjih Alidičevih dramah oglaša vsiljivo vprašanje komunikativnosti spričo njenega skrajnega pesimizma. Gre namreč za problem eksistentnosti te vrste eksistence.		V vsakem pogledu dobra predstava, čeprav ne odkriva Amerike, ki jo je v tem in takem smislu odkrival že J.P. Sartre s svojo filozofsko osnovo eksistencializma. Se pa tako kot pri prejšnjih Alidičevih dramah oglaša vsiljivo vprašanje komunikativnosti spričo njenega skrajnega pesimizma. Gre namreč za problem eksistentnosti te vrste eksistence.

	'''France Vurnik, Gorenjski Glas, 30. marec 1990, str. xx'''		''France Vurnik, Gorenjski Glas, 30. marec 1990, str. xx''



Vrstica 83:		Vrstica 86:


			'''BIZARNO-POETIČNO, PODČRTANO Z IRONIJO'''

	~~'''BIZARNO-POETIČNO, PODČRTANO Z IRONIJO'''<br />~~'''Gledališče čez cesto z Alidičevo igro „Mars“'''		'''Gledališče čez cesto z Alidičevo igro „Mars“'''

	Prizorišče poimenujejo zdaj kot azil, norišnica, gulag, zdaj kot klet, plinska komora ali klub „s katerim se humana družba ogradi od posebnežev“. –Vse te in druge oznake v igri Iztoka Alidiča „Mars“ opredeljujejo človekov družbeni in zgodovinski prostor. Onstran tega sveta, h kateremu sodita še apnena jama in zamrznjena reka; onstran žičnate ograje je temno vesolje z veliko rdečo zvezdo, je prostor smrti in svobode. Tako vsaj razglaša azilski doktor Vidalli, psihopat, ki ga je bila „stroka zapeljala“, da je postal notorični morilec. Zdaj je spravljen na varno v azil. Toda tu dr. Vidalli ob pomoči bizarne, morbidno nimfomanske asistentke Gissele nadaljuje in stopnjuje svojo morilsko profesijo. Doktor in asistentka obravnavata azilante kot „surovce“. Obvladujeta jih s pomočjo mamil ter jih vzrejata za potrebe „podjetja“, ki žive ljudi predeljuje v „koristne dele“. Na strani notoričnih morilcev se pojavlja še „fikcija matere“, grotesken privid ubijalske institucije, detomorilke, očitno tudi mladostna doktorjeva travma. Gissela strastno zbira verze, ki jih najde pri slehernem umorjenem azilantu ter upa, da bo v njih razbrala sporočilo neznanega odpošiljatelja…		Prizorišče poimenujejo zdaj kot azil, norišnica, gulag, zdaj kot klet, plinska komora ali klub „s katerim se humana družba ogradi od posebnežev“. –Vse te in druge oznake v igri Iztoka Alidiča „Mars“ opredeljujejo človekov družbeni in zgodovinski prostor. Onstran tega sveta, h kateremu sodita še apnena jama in zamrznjena reka; onstran žičnate ograje je temno vesolje z veliko rdečo zvezdo, je prostor smrti in svobode. Tako vsaj razglaša azilski doktor Vidalli, psihopat, ki ga je bila „stroka zapeljala“, da je postal notorični morilec. Zdaj je spravljen na varno v azil. Toda tu dr. Vidalli ob pomoči bizarne, morbidno nimfomanske asistentke Gissele nadaljuje in stopnjuje svojo morilsko profesijo. Doktor in asistentka obravnavata azilante kot „surovce“. Obvladujeta jih s pomočjo mamil ter jih vzrejata za potrebe „podjetja“, ki žive ljudi predeljuje v „koristne dele“. Na strani notoričnih morilcev se pojavlja še „fikcija matere“, grotesken privid ubijalske institucije, detomorilke, očitno tudi mladostna doktorjeva travma. Gissela strastno zbira verze, ki jih najde pri slehernem umorjenem azilantu ter upa, da bo v njih razbrala sporočilo neznanega odpošiljatelja…
Vrstica 95:		Vrstica 99:
	Sceno in kostume sta predstavbi oblikovala Boris Benčič in Muki Milkovič, lektorica je bila Alenka Bole-Vrabec.		Sceno in kostume sta predstavbi oblikovala Boris Benčič in Muki Milkovič, lektorica je bila Alenka Bole-Vrabec.

	'''Jernej Novak, Ljubljanski dnevnik, 23. marec 1990, str. xx'''		''Jernej Novak, Ljubljanski dnevnik, 23. marec 1990, str. xx''

Samo: /* Mnenja in kritike */

2008-06-18T13:13:50Z

Mnenja in kritike

← Starejša redakcija		Redakcija: 15:13, 18. junij 2008
Vrstica 63:		Vrstica 63:


	'''U P O R O D P I S A N I H'''		'''U P O R O D P I S A N I H'''<br />'''Krstna uprizoritev v Gledališču čez cesto'''
	'''Krstna uprizoritev v Gledališču čez cesto'''

	Tretje dramsko besedilo Iztoka alidiča MARS raziskuje usode in vedenje ljudi v posebnih okoliščinah in pomeni novo stopnjo v razmerju do Semenske gase in Gombe. Zavzeto naštudirana predstava.		Tretje dramsko besedilo Iztoka alidiča MARS raziskuje usode in vedenje ljudi v posebnih okoliščinah in pomeni novo stopnjo v razmerju do Semenske gase in Gombe. Zavzeto naštudirana predstava.
Vrstica 85:		Vrstica 84:


	'''BIZARNO-POETIČNO, PODČRTANO Z IRONIJO'''		'''BIZARNO-POETIČNO, PODČRTANO Z IRONIJO'''<br />'''Gledališče čez cesto z Alidičevo igro „Mars“'''

	'''Gledališče čez cesto z Alidičevo igro „Mars“'''

	Prizorišče poimenujejo zdaj kot azil, norišnica, gulag, zdaj kot klet, plinska komora ali klub „s katerim se humana družba ogradi od posebnežev“. –Vse te in druge oznake v igri Iztoka Alidiča „Mars“ opredeljujejo človekov družbeni in zgodovinski prostor. Onstran tega sveta, h kateremu sodita še apnena jama in zamrznjena reka; onstran žičnate ograje je temno vesolje z veliko rdečo zvezdo, je prostor smrti in svobode. Tako vsaj razglaša azilski doktor Vidalli, psihopat, ki ga je bila „stroka zapeljala“, da je postal notorični morilec. Zdaj je spravljen na varno v azil. Toda tu dr. Vidalli ob pomoči bizarne, morbidno nimfomanske asistentke Gissele nadaljuje in stopnjuje svojo morilsko profesijo. Doktor in asistentka obravnavata azilante kot „surovce“. Obvladujeta jih s pomočjo mamil ter jih vzrejata za potrebe „podjetja“, ki žive ljudi predeljuje v „koristne dele“. Na strani notoričnih morilcev se pojavlja še „fikcija matere“, grotesken privid ubijalske institucije, detomorilke, očitno tudi mladostna doktorjeva travma. Gissela strastno zbira verze, ki jih najde pri slehernem umorjenem azilantu ter upa, da bo v njih razbrala sporočilo neznanega odpošiljatelja…		Prizorišče poimenujejo zdaj kot azil, norišnica, gulag, zdaj kot klet, plinska komora ali klub „s katerim se humana družba ogradi od posebnežev“. –Vse te in druge oznake v igri Iztoka Alidiča „Mars“ opredeljujejo človekov družbeni in zgodovinski prostor. Onstran tega sveta, h kateremu sodita še apnena jama in zamrznjena reka; onstran žičnate ograje je temno vesolje z veliko rdečo zvezdo, je prostor smrti in svobode. Tako vsaj razglaša azilski doktor Vidalli, psihopat, ki ga je bila „stroka zapeljala“, da je postal notorični morilec. Zdaj je spravljen na varno v azil. Toda tu dr. Vidalli ob pomoči bizarne, morbidno nimfomanske asistentke Gissele nadaljuje in stopnjuje svojo morilsko profesijo. Doktor in asistentka obravnavata azilante kot „surovce“. Obvladujeta jih s pomočjo mamil ter jih vzrejata za potrebe „podjetja“, ki žive ljudi predeljuje v „koristne dele“. Na strani notoričnih morilcev se pojavlja še „fikcija matere“, grotesken privid ubijalske institucije, detomorilke, očitno tudi mladostna doktorjeva travma. Gissela strastno zbira verze, ki jih najde pri slehernem umorjenem azilantu ter upa, da bo v njih razbrala sporočilo neznanega odpošiljatelja…

Samo: /* Mnenja in kritike */

2008-06-18T13:12:11Z

Mnenja in kritike

← Starejša redakcija		Redakcija: 15:12, 18. junij 2008
Vrstica 61:		Vrstica 61:


	~~'''Krstna uprizoritev v Gledališču čez cesto'''~~

	'''U P O R O D P I S A N I H'''		'''U P O R O D P I S A N I H'''
			'''Krstna uprizoritev v Gledališču čez cesto'''

	Tretje dramsko besedilo Iztoka alidiča MARS raziskuje usode in vedenje ljudi v posebnih okoliščinah in pomeni novo stopnjo v razmerju do Semenske gase in Gombe. Zavzeto naštudirana predstava.		Tretje dramsko besedilo Iztoka alidiča MARS raziskuje usode in vedenje ljudi v posebnih okoliščinah in pomeni novo stopnjo v razmerju do Semenske gase in Gombe. Zavzeto naštudirana predstava.
Vrstica 82:		Vrstica 83:




			'''BIZARNO-POETIČNO, PODČRTANO Z IRONIJO'''

	'''Gledališče čez cesto z Alidičevo igro „Mars“'''		'''Gledališče čez cesto z Alidičevo igro „Mars“'''

	~~'''Bizarno-poetično, podčrtano z ironijo'''~~

	Prizorišče poimenujejo zdaj kot azil, norišnica, gulag, zdaj kot klet, plinska komora ali klub „s katerim se humana družba ogradi od posebnežev“. –Vse te in druge oznake v igri Iztoka Alidiča „Mars“ opredeljujejo človekov družbeni in zgodovinski prostor. Onstran tega sveta, h kateremu sodita še apnena jama in zamrznjena reka; onstran žičnate ograje je temno vesolje z veliko rdečo zvezdo, je prostor smrti in svobode. Tako vsaj razglaša azilski doktor Vidalli, psihopat, ki ga je bila „stroka zapeljala“, da je postal notorični morilec. Zdaj je spravljen na varno v azil. Toda tu dr. Vidalli ob pomoči bizarne, morbidno nimfomanske asistentke Gissele nadaljuje in stopnjuje svojo morilsko profesijo. Doktor in asistentka obravnavata azilante kot „surovce“. Obvladujeta jih s pomočjo mamil ter jih vzrejata za potrebe „podjetja“, ki žive ljudi predeljuje v „koristne dele“. Na strani notoričnih morilcev se pojavlja še „fikcija matere“, grotesken privid ubijalske institucije, detomorilke, očitno tudi mladostna doktorjeva travma. Gissela strastno zbira verze, ki jih najde pri slehernem umorjenem azilantu ter upa, da bo v njih razbrala sporočilo neznanega odpošiljatelja…		Prizorišče poimenujejo zdaj kot azil, norišnica, gulag, zdaj kot klet, plinska komora ali klub „s katerim se humana družba ogradi od posebnežev“. –Vse te in druge oznake v igri Iztoka Alidiča „Mars“ opredeljujejo človekov družbeni in zgodovinski prostor. Onstran tega sveta, h kateremu sodita še apnena jama in zamrznjena reka; onstran žičnate ograje je temno vesolje z veliko rdečo zvezdo, je prostor smrti in svobode. Tako vsaj razglaša azilski doktor Vidalli, psihopat, ki ga je bila „stroka zapeljala“, da je postal notorični morilec. Zdaj je spravljen na varno v azil. Toda tu dr. Vidalli ob pomoči bizarne, morbidno nimfomanske asistentke Gissele nadaljuje in stopnjuje svojo morilsko profesijo. Doktor in asistentka obravnavata azilante kot „surovce“. Obvladujeta jih s pomočjo mamil ter jih vzrejata za potrebe „podjetja“, ki žive ljudi predeljuje v „koristne dele“. Na strani notoričnih morilcev se pojavlja še „fikcija matere“, grotesken privid ubijalske institucije, detomorilke, očitno tudi mladostna doktorjeva travma. Gissela strastno zbira verze, ki jih najde pri slehernem umorjenem azilantu ter upa, da bo v njih razbrala sporočilo neznanega odpošiljatelja…