Med smešnim in resničnim - Zgodovina strani

Zala ob 13:59, 2. april 2009

2009-04-02T13:59:29Z

← Starejša redakcija		Redakcija: 15:59, 2. april 2009
Vrstica 9:		Vrstica 9:
	Zgodba v ''Najemnini'' je logična in stvarna, pravzaprav povsem "vsakdanja". Njeno dogajalno sosledje se izteka v okviru jasne vzročno-posledičnosti in lahko ji določimo dramaturško formulacijo treh ključnih, za takšno socialno teamtiko docela umestnih, dramskih točk: zaplet, vrh in razplet. A vendar ta notranji ustroj fabule osmišlja in v pravi meri dopolnjuje šele naknadna »izrazna interpretacija«. Izhodiščni vsebinski material je pravzaprav relativno surov in iztrgan iz toka vsakdana, kar ga okiti, je dodana jezikovna/dialoška plast, nekakšna sekundarna govorica (v obliki nefunkcionalne komunikacije), ki se kaže v destruktivnem, a ravno zato komično sprožilnem dialogu med glavnima akterjema. Mirkova vztrajna privrženost materinemu jeziku in Friedini obširni kulturna razgledanost ter jezikovna fluentnost (ki sicer nimata interakcije s Slovenijo ali slovenskim jezikom), spodbudijo ključne konflikte, ki so bazična zasnova za vse nadaljnje situacijsko in govorno komiko. Ta se razcveti v neposrednem trku eksplozivnega ter socialno ogroženega slovanske krvi Slovenca Mirka in vsesplošno ambiciozne ter inteligentne Nemke Friede. Simbolika v osnovanju likov je transparentna in kričeča je v medsebojnem in kulturno-socialnem kontrastu, ki napoveduje pestre verbalne prizore v obliki vrtljivih monologov in še toliko bolj hektičnih dialogov.		Zgodba v ''Najemnini'' je logična in stvarna, pravzaprav povsem "vsakdanja". Njeno dogajalno sosledje se izteka v okviru jasne vzročno-posledičnosti in lahko ji določimo dramaturško formulacijo treh ključnih, za takšno socialno teamtiko docela umestnih, dramskih točk: zaplet, vrh in razplet. A vendar ta notranji ustroj fabule osmišlja in v pravi meri dopolnjuje šele naknadna »izrazna interpretacija«. Izhodiščni vsebinski material je pravzaprav relativno surov in iztrgan iz toka vsakdana, kar ga okiti, je dodana jezikovna/dialoška plast, nekakšna sekundarna govorica (v obliki nefunkcionalne komunikacije), ki se kaže v destruktivnem, a ravno zato komično sprožilnem dialogu med glavnima akterjema. Mirkova vztrajna privrženost materinemu jeziku in Friedini obširni kulturna razgledanost ter jezikovna fluentnost (ki sicer nimata interakcije s Slovenijo ali slovenskim jezikom), spodbudijo ključne konflikte, ki so bazična zasnova za vse nadaljnje situacijsko in govorno komiko. Ta se razcveti v neposrednem trku eksplozivnega ter socialno ogroženega slovanske krvi Slovenca Mirka in vsesplošno ambiciozne ter inteligentne Nemke Friede. Simbolika v osnovanju likov je transparentna in kričeča je v medsebojnem in kulturno-socialnem kontrastu, ki napoveduje pestre verbalne prizore v obliki vrtljivih monologov in še toliko bolj hektičnih dialogov.

	Utečen in specifičen potek Mirkovega življenja - ki se kaže kot prototip ~~»malega človeka«~~ s krčevito nastrojenostjo zoper uklanjanju imperialistične angleščine in na drugi strani izjemno trdnimi pronarodnimi stališči in korenitim čislanjem lastne domovine - iznenada pretrga nenapovedan obisk mlade Friede, ki je predvsem utelešena zapoznela reakcija polpretekle zgodovine, nekakšna sodobna parafraza ideološka lastninjenja, ali še konkretneje – aktualna lastnica Mirkovega skromnega stanovanja. Niti zaman nadejana ženska popustljivost niti pogled na skromnost tamkajšnjega stanovalca (po novem tudi podnajemnika) niso zadosti, da se ne bi odvrnila od namena, zaradi katerega je prišla – prevzeti vrtoglavo najemnino. Njena neomajna odločnost, da objekt preide nazaj k izvornemu lastniku, nakazuje na zanimiv zaplet, sam vrh pa zariše z ultimativnim ukazom plačila oziroma izselitve. Čeprav bi lahko Mirkovo življenje označili kot splet bistrih odločitev, načrtov in izpeljav, tokratni »pravilnik« nikakor nima luknje. Tu zaidemo še globlje v nevrotično ozadje njegovih rahlo sumljivih okoliščin (tajitve o smrti matere le za ceno kontinuiranja njene pokojnine), načinov zaslužka (~~»vroči telefon«~~ na temo naravnih lepot Slovenije in posledično njihovih prikladno dvoumnih transformacij v seksualno sfero), preživljanja prostega časa (verižne pritožbe, ki se nenehno navezujejo na malomarno spoštovanje slovenskega jezika tako v javnem kot zasebnem sektorju). Na koncu se ta ~~»lingvistični~~ in lastniški ~~vozel«~~ vendarle kljub vsem predhodnim ~~»dramatičnim«~~ zasukom razplete v slogu medsebojnega razumevanja, tako na osebni ravni kot na ravni učinkovitega ~~»medkulturnega dialoga«~~, poslovnega sodelovanja (oziroma rahljanju kapitalistične ostrine) in, kar je najpomembnejše, zanimanja za slovenski jezik in slovensko kulturo s strani nekega tujca.		Utečen in specifičen potek Mirkovega življenja - ki se kaže kot prototip "malega človeka" s krčevito nastrojenostjo zoper uklanjanju imperialistične angleščine in na drugi strani izjemno trdnimi pronarodnimi stališči in korenitim čislanjem lastne domovine - iznenada pretrga nenapovedan obisk mlade Friede, ki je predvsem utelešena zapoznela reakcija polpretekle zgodovine, nekakšna sodobna parafraza ideološka lastninjenja, ali še konkretneje – aktualna lastnica Mirkovega skromnega stanovanja. Niti zaman nadejana ženska popustljivost niti pogled na skromnost tamkajšnjega stanovalca (po novem tudi podnajemnika) niso zadosti, da se ne bi odvrnila od namena, zaradi katerega je prišla – prevzeti vrtoglavo najemnino. Njena neomajna odločnost, da objekt preide nazaj k izvornemu lastniku, nakazuje na zanimiv zaplet, sam vrh pa zariše z ultimativnim ukazom plačila oziroma izselitve. Čeprav bi lahko Mirkovo življenje označili kot splet bistrih odločitev, načrtov in izpeljav, tokratni »pravilnik« nikakor nima luknje. Tu zaidemo še globlje v nevrotično ozadje njegovih rahlo sumljivih okoliščin (tajitve o smrti matere le za ceno kontinuiranja njene pokojnine), načinov zaslužka ("vroči telefon" na temo naravnih lepot Slovenije in posledično njihovih prikladno dvoumnih transformacij v seksualno sfero), preživljanja prostega časa (verižne pritožbe, ki se nenehno navezujejo na malomarno spoštovanje slovenskega jezika tako v javnem kot zasebnem sektorju). Na koncu se ta "lingvistični in lastniški vozel" vendarle kljub vsem predhodnim "dramatičnim" zasukom razplete v slogu medsebojnega razumevanja, tako na osebni ravni kot na ravni učinkovitega "medkulturnega dialoga", poslovnega sodelovanja (oziroma rahljanju kapitalistične ostrine) in, kar je najpomembnejše, zanimanja za slovenski jezik in slovensko kulturo s strani nekega tujca.

	Mirkov svet – z vsemi njegovimi lingivstičnimi ukrepi, iluzornimi pozivi k formalnemu razlastninjenju in narodnoprobudnimi akcijami - je resda majhen, na trenutke preveč mentalno in fizično omejen, frustriran, vzkipljiv, nerazumevajoč in plah. A vendar je to več kot jasno prispodoben svet v malem. Je majhno in ukleščeno svetovje neke zbegane dežele, njenega nevarnega oženja narodne zavesti, identitete in še toliko bolj pozabljenega zanosa, ki ga požirajo goltanci globalizacije - ti pa imajo z vsakim zmagovitim prigrizkom le še večji apetit.		Mirkov svet – z vsemi njegovimi lingivstičnimi ukrepi, iluzornimi pozivi k formalnemu razlastninjenju in narodnoprobudnimi akcijami - je resda majhen, na trenutke preveč mentalno in fizično omejen, frustriran, vzkipljiv, nerazumevajoč in plah. A vendar je to več kot jasno prispodoben svet v malem. Je majhno in ukleščeno svetovje neke zbegane dežele, njenega nevarnega oženja narodne zavesti, identitete in še toliko bolj pozabljenega zanosa, ki ga požirajo goltanci globalizacije - ti pa imajo z vsakim zmagovitim prigrizkom le še večji apetit. Čeprav: ''Slovenski jezik je po vstopu Slovenije v Evropsko unijo postal eden izmed uradnih jezikov povezave, kar pomeni, da lahko vsak državljan Slovenije v komuniciranju z evropskimi institucijami uporablja slovenščino.'' Tudi ''Najemnina'' je "uradno" komedija. A je v svoji vsebini preveč resnična, da bi res lahko bila smešna. "Uradnost" slovenščine pa je preveč smešna, da bi lahko bila resnična.

	Čeprav: ''Slovenski jezik je po vstopu Slovenije v Evropsko unijo postal eden izmed uradnih jezikov povezave, kar pomeni, da lahko vsak državljan Slovenije v komuniciranju z evropskimi institucijami uporablja slovenščino.'' Tudi ''Najemnina'' je ~~»uradno«~~ komedija. A je v svoji vsebini preveč resnična, da bi res lahko bila smešna. ~~»Uradnost«~~ slovenščine pa je preveč smešna, da bi lahko bila resnična.

	[[Zala Dobovšek]]		[[Zala Dobovšek]]

Zala: New page: ==Andrej Rozman Roza: NAJEMNINA ali WE ARE THE NATION ON THE BEST LOCATION== Mirko:»''U Sloveniji je uradni jezik slovenski. Zato tud če te privatno razumem, uradno ne razumem, kaj gov...

2009-04-02T13:44:48Z

New page: ==Andrej Rozman Roza: NAJEMNINA ali WE ARE THE NATION ON THE BEST LOCATION== Mirko:»''U Sloveniji je uradni jezik slovenski. Zato tud če te privatno razumem, uradno ne razumem, kaj gov...

Nova stran

==Andrej Rozman Roza: NAJEMNINA ali WE ARE THE NATION ON THE BEST LOCATION==

Mirko:»''U Sloveniji je uradni jezik slovenski. Zato tud če te privatno razumem, uradno ne razumem, kaj govoriš.''«'''

Z dramskim tekstom ''Najemnina ali We are the nation on the best'' location [[Andrej Rozman|Andrej Rozman Roza]] apelira na najbolj množično, aktualno in, žal, tudi še vedno vse preveč prezrto problematiko, ki jo prinaša agresiven jezikovni imperializem, ki neizprosno (in ob tem neposredno, taktično ali pa prikrito) udriha po rabi slovenščine in njenih govorcev. Če na eni strani tematika in jezikovna raven besedila na prvi pogled nemara deluje nekoliko banalno in inferiorno za (vzvišeno?) dramsko formo, pa ji ravno na drugi strani le-ta omogoča pravo sporočilno manifestacijo. Še toliko bolj, ker gre za komičen profil teksta, ki družbeno, kulturno in jezikovno situacijo obravnava neposredno in pri tem skozi prizmo samoironije, cinizma in duhovičenja prodre v samo bistvo relevantnega vprašanja drže nacionalne identitete. V ''Najemnini'' je navzoča svojevrstna tematska komplementarnost, ki se v vsebini soomogočanja in nasprotovanja tekoče preliva v dva strupena, nehvaležna in boleče živa problema - že omenjeno zaskrbljujoče stanje narodne zavesti in pa pritisk kapitalizma, ki v tokratnem kontekstu sicer izvira iz pol-daljne preteklosti, a ima ravno danes sijajno priložnost, da se realizira in obenem s seboj ne odnese samo materialne izgube, ampak poskuša na vse kriplje zatreti ali pa vsaj preusmeriti tudi »izvorno osebnost« svoje žrtve.

Zgodba v ''Najemnini'' je logična in stvarna, pravzaprav povsem "vsakdanja". Njeno dogajalno sosledje se izteka v okviru jasne vzročno-posledičnosti in lahko ji določimo dramaturško formulacijo treh ključnih, za takšno socialno teamtiko docela umestnih, dramskih točk: zaplet, vrh in razplet. A vendar ta notranji ustroj fabule osmišlja in v pravi meri dopolnjuje šele naknadna »izrazna interpretacija«. Izhodiščni vsebinski material je pravzaprav relativno surov in iztrgan iz toka vsakdana, kar ga okiti, je dodana jezikovna/dialoška plast, nekakšna sekundarna govorica (v obliki nefunkcionalne komunikacije), ki se kaže v destruktivnem, a ravno zato komično sprožilnem dialogu med glavnima akterjema. Mirkova vztrajna privrženost materinemu jeziku in Friedini obširni kulturna razgledanost ter jezikovna fluentnost (ki sicer nimata interakcije s Slovenijo ali slovenskim jezikom), spodbudijo ključne konflikte, ki so bazična zasnova za vse nadaljnje situacijsko in govorno komiko. Ta se razcveti v neposrednem trku eksplozivnega ter socialno ogroženega slovanske krvi Slovenca Mirka in vsesplošno ambiciozne ter inteligentne Nemke Friede. Simbolika v osnovanju likov je transparentna in kričeča je v medsebojnem in kulturno-socialnem kontrastu, ki napoveduje pestre verbalne prizore v obliki vrtljivih monologov in še toliko bolj hektičnih dialogov.

Utečen in specifičen potek Mirkovega življenja - ki se kaže kot prototip »malega človeka« s krčevito nastrojenostjo zoper uklanjanju imperialistične angleščine in na drugi strani izjemno trdnimi pronarodnimi stališči in korenitim čislanjem lastne domovine - iznenada pretrga nenapovedan obisk mlade Friede, ki je predvsem utelešena zapoznela reakcija polpretekle zgodovine, nekakšna sodobna parafraza ideološka lastninjenja, ali še konkretneje – aktualna lastnica Mirkovega skromnega stanovanja. Niti zaman nadejana ženska popustljivost niti pogled na skromnost tamkajšnjega stanovalca (po novem tudi podnajemnika) niso zadosti, da se ne bi odvrnila od namena, zaradi katerega je prišla – prevzeti vrtoglavo najemnino. Njena neomajna odločnost, da objekt preide nazaj k izvornemu lastniku, nakazuje na zanimiv zaplet, sam vrh pa zariše z ultimativnim ukazom plačila oziroma izselitve. Čeprav bi lahko Mirkovo življenje označili kot splet bistrih odločitev, načrtov in izpeljav, tokratni »pravilnik« nikakor nima luknje. Tu zaidemo še globlje v nevrotično ozadje njegovih rahlo sumljivih okoliščin (tajitve o smrti matere le za ceno kontinuiranja njene pokojnine), načinov zaslužka (»vroči telefon« na temo naravnih lepot Slovenije in posledično njihovih prikladno dvoumnih transformacij v seksualno sfero), preživljanja prostega časa (verižne pritožbe, ki se nenehno navezujejo na malomarno spoštovanje slovenskega jezika tako v javnem kot zasebnem sektorju). Na koncu se ta »lingvistični in lastniški vozel« vendarle kljub vsem predhodnim »dramatičnim« zasukom razplete v slogu medsebojnega razumevanja, tako na osebni ravni kot na ravni učinkovitega »medkulturnega dialoga«, poslovnega sodelovanja (oziroma rahljanju kapitalistične ostrine) in, kar je najpomembnejše, zanimanja za slovenski jezik in slovensko kulturo s strani nekega tujca.

Mirkov svet – z vsemi njegovimi lingivstičnimi ukrepi, iluzornimi pozivi k formalnemu razlastninjenju in narodnoprobudnimi akcijami - je resda majhen, na trenutke preveč mentalno in fizično omejen, frustriran, vzkipljiv, nerazumevajoč in plah. A vendar je to več kot jasno prispodoben svet v malem. Je majhno in ukleščeno svetovje neke zbegane dežele, njenega nevarnega oženja narodne zavesti, identitete in še toliko bolj pozabljenega zanosa, ki ga požirajo goltanci globalizacije - ti pa imajo z vsakim zmagovitim prigrizkom le še večji apetit.

Čeprav: ''Slovenski jezik je po vstopu Slovenije v Evropsko unijo postal eden izmed uradnih jezikov povezave, kar pomeni, da lahko vsak državljan Slovenije v komuniciranju z evropskimi institucijami uporablja slovenščino.'' Tudi ''Najemnina'' je »uradno« komedija. A je v svoji vsebini preveč resnična, da bi res lahko bila smešna. »Uradnost« slovenščine pa je preveč smešna, da bi lahko bila resnična.

[[Zala Dobovšek]]