Branka ob 13:06, 12. januar 2007

2007-01-12T13:06:29Z

Nova stran

Obrazložitev

Ena najstarejših definicij igralca pove, da je igralec človek, ki si nadene masko. Božanska maska mu pomaga ustvariti tisto drugo, drugačno, imaginarno bitje, ki se spopade z realnostjo življenja. Z uvajanjem nerealnega sveta v trivialnost kolektivnega življenja postane igra izvorno izzivalna, subverzivna.

Radko Polič – Rac je igralec, ki ne potrebuje maske, pa vendar je najizrazitejša značilnost njegove igre provokativnost, subverzivnost. Rac stopa na oder kot povsem razgaljen in neskončno ranljiv človek, izročen usodi, da se poigra z njim. Bori se z njo, trpi in propada. Nikoli ne popušča, njegov boj je strasten, brezkompromisen, izziva gledalčevo sočutje. Med ostrino in bolečino, ki zaznamujeta njegov boj s svetom, izriše Radko Polič številna kontrastna razpoloženja in občutja, s katerimi svojim odrskim likom oblikuje poteze modernega človeka, soočenega s protislovji sodobnega sveta. Poličeva igra je enkratna, samosvoja prav zaradi njegove sposobnosti, da razpre in znotraj upodabljane usode suvereno preigra navidez izključujoče se skrajnosti. Ta značilni Racov način oblikovanja vloge pa ni shematičen, stereotipen. Vodi ga zanesljiv, morda nezaveden, a nezmotljiv občutek za oblikovanje celovite človeške usode. V veliki Poličevi interpretaciji naslovne vloge v Shakespearovi tragediji ''Rihard II.'' [[Andrej Inkret]] zapiše: »Ta podoba je sestavljena iz samih drobcev, ti drobci pa so z eno samo velikansko igralčevo kretnjo zvezani v en sam, razdejan, toda čudežno združen igralski stvor. /…/ To je človek, sestavljen iz samih skrajnosti, nemara kar nevrotično razpet med subjektivnim oboževanjem vseopredeljujoče /totalne/ oblastniške/kraljevske/ moči pa med grozo golega, brezumnega, revnega bitja…«

Med slovenskimi igralci je Radko Polič – Rac najizrazitejši intuitivni igralec, ki ustvarja s pomočjo popolnega zlitja /empatije/ z dramsko osebo, ki jo predstavlja. Racova posebnost je, da se igri predaja scela, z vsem svojim bitjem, njegova igra je nedeljiva od njegove osebnosti.

V skoraj štirih desetletjih trajajoči igralski karieri je Radko Polič oblikoval blizu sto gledaliških in petdeset filmskih vlog. Večino dramskih vlog je ustvaril v slovenskem gledališču od Trsta in Nove Gorice preko vseh profesionalnih odrov Ljubljane do Celja in Maribora. Na odrih in na gledaliških festivalih nekdanje Jugoslavije je bil vselej iskan in cenjen igralec. S prvim velikim priznanjem strokovne kritike in občinstva ga je leta 1970 nagradilo [[Borštnikovo srečanje]], sledila je [[nagrada Prešernovega sklada]] (1972), nato so se kar vrstile nagrade za filmske vloge ter nove Borštnikove nagrade (1979, 1981, 1988, 1991). Nagrajen je z dvema Sterijevima nagradama za igralsko stvaritev (1979 in 1982), sarajevski festival MES je njegovo igro ovenčal z Zlatim lovorjevim vencem (1987). Prejel je Župančičevo nagrado (1991) in nagrado za najboljšo uprizoritev na [[Mestno gledališče Ptuj|Festivalu monodrame]] na Ptuju (2001).

S podelitvijo največjega slovenskega priznanja za igralsko umetnost – [[Nagrade Borštnikovega srečanja|Borštnikovega prstana]] – nagrajujemo umetniško ustvarjalnost dramskega igralca Radka Poliča. S svojimi izvirnimi, vselej sugestivnimi interpretacijami je odločilno prispeval k uspehu številnih krstnih uprizoritev slovenske dramatike. Ustvaril je '''Baltazarja''' v [[Andrej Hieng|Hiengovi]] igri ''[[Osvajalec]]'' (1971/72), '''Vetrina''' v [[Andrej Hieng|Hiengovi]] igri ''[[Izgubljeni sin]]'' (1974/75), '''Zorana''' v [[Dušan Jovanović|Jovanovićevi]] ''[[Osvoboditev Skopja|Osvoboditvi Skopja]]'' (1978/79), '''Murovčana''' v [[Dane Zajc|Zajčevem]] ''[[Voranc|Vorancu]]'' (1979/80), '''Doktorja Poročevalca''' v [[Dominik Smole|Smoletovem]] dramoletu ''[[Zlata čeveljčka]]'' (1982/83), '''Pavla''' v dramatizaciji [[Edvard Kocbek|Kocbekovih]] novel ''[[Strah in pogum]]'' (1983/84), '''Wallensteina''' v [[Rudi Šeligo|Šeligovi]] ''[[Ana|Ani]]'' (1983/84), '''Diesla''' v [[Ivo Svetina|Svetinovi]] drami ''[[Lepotica in zver]]'' (1984/85), '''Dedala''' v [[Drago Jančar|Jančarjevem]] ''[[Dedalus|Dedalusu]]'' (1987/88) in '''Nina''' v [[Ivo Svetina|Svetinovem]] in [[Tomaž Pandur|Pandurjevem]] ''[[Babylon|Babylonu]]'' (1995/96).

'''Krištof Kobar''' v subtilni interpretaciji Radka Poliča je igralsko bogatil [[Mile Korun|Korunovo]] [[SLG Celje|celjsko]] uprizoritev [[Ivan Cankar|Cankarjevega]] ''[[Pohujšanje v dolini šentflorjanski|Pohujšanja…]]'' (1975/76). Racov razgaljeni človek je osmislil v izrazu moderno predstavo Müllerjevega ''Cementa'' na odru [[SNG Drama Ljubljana|ljubljanske Drame]] (1976/77 v režiji [[Ljubiša Ristić|Ljubiše Ristića]]), v kateri je igral '''Ivagina'''. Bil je '''Ojdip''' v [[Mile Korun|Korunovi]] uprizoritvi Sofoklovega ''Kralja Ojdipusa'' na odru [[SSG Trst|Slovenskega stalnega gledališča v Trstu]] (1991/92), v ''Kralju Learu'' v režiji [[Dušan Jovanović|Dušana Jovanovića]] (1992/93) je ustvaril naslovno vlogo. Z ekspresivnimi igralskimi nastopi je zaznamoval [[Tomaž Pandur|Pandurjev]] triptih ''Božanska komedija'' (1992/93). Bil je igralsko suveren '''Julij Cezar''' v dubrovniški uprizoritvi istoimenske Shakespearove drame (998) pa pretresljivi '''Norec''' v ''Kralju Learu''.

Povsem izjemne, igralsko veličastne so Poličeve interpretacije '''Riharda''' v Shakespearovi tragediji ''Rihard II''. v režiji [[Mile Korun|Mileta Koruna]] (1978/79), nadalje interpretacija '''Jermana''' v [[Ivan Cankar|Cankarjevih]] ''[[Hlapci|Hlapcih]]'' v režiji Mileta Koruna (1980/81) – slednja je [[Andrej Inkret|Andreja Inkreta]] izzvala, da je podrobno razčlenil igralčevo »bleščečo, naravnost srhljivo vlogo«. O '''Arnožu''', junaku [[Drago Jančar|Jančarjeve]] drame ''[[Disident Arnož in njegovi|Disident Arnož…]]'', v Šedlbauerjevi režiji krstno uprizorjeni na odru [[SNG Drama Ljubljana|ljubljanske Drame]] (1981/82), Inkret zapiše, da ga »Polič preigra do poslednjega blaznega roba, disidenta, ki je hotel več, kot je človeku dovoljeno hoteti«. O '''Verhovenskem''' v [[Dušan Jovanović|Jovanovićevi]] dvojni dramatizaciji ''Besov'' Dostojevskega ( [[Slovensko mladinsko gledališče]] 1985/86) beremo: »Polič igra z naravnost magično energijo in – seveda – besom, da se njegov '''Verhovenski''' odkriva nenehno kot dvojnost svetnika, ki nepreračunljivo podreja vse svoji ekstatični (anarhični) veri, in sleparja, ki ne veruje v nič in je njegova misel do brezupa prazna. To je mojstrsko izpeljan lik velikega manipulatorja, ki ve, da bo nazadnje najbolj brezobzirno zmanipuliran sam,« ocenjuje [[Andrej Inkret|Inkret]].
Nov, igralsko razkošen je Poličev odziv na vlogo '''Rudija''' v krstni uprizoritvi [[Dušan Jovanović|Jovanovićeve]] igre ''[[Zid, jezero]]'' v avtorjevi režiji (1988/89). Inkret začenja analizo Poličeve igre z ugotovitvijo, da Radko Polič igra osrednjo moško figuro tako, da postane občutljivega gledalca za igralca skorajda strah. Poličev '''Rudi''' je najprej klinična psihološka študija, do največje možne mere individualizirana slika ponorelega, zakrknjenega in obenem popadljivega ljubosumneža. Njegovo mazohistično samouničevalsko preganjavico predstavlja igralec nepopustljivo konsekventno: igra eruptivno, brez distance, kakor da je ta mračni, navzven in navznoter razdejani Jovanovićev človek dejansko in zares on sam. Vendar je nedvoumno tudi to, da ima Polič igro od začetka do konca pod nadzorom: nobena njegovih raztrganih kretenj, nevrastičnih grimas, razbitih hlastnh formulacij /…/ ni prepuščena naključju; to ni slepo igralsko predajanje figuri, nereflektiran zanos mimikrije, spontana improvizacija, ampak je vse trdno izoblikovano in tako premišljeno dozirano, da ni nikjer ničesar preveč in nikjer ničesar premalo. Vse je naravnost osupljivo stvarno in do kraja dosledno, a hkrati tudi razvidno – predelano v odrsko fikcijo«.

In nenazadnje: brez Radka Poliča bi zagotovo ne bilo igralsko povsem izjemnega teatra, ki ga je dala krstna uprizoritev [[Dušan Jovanović|Jovanovićeve]] igra ''[[Don Juan na psu]]'' v avtorjevi režiji (1990/91). Radko Polič je v tej predstavi »v živo, na odru, in na video posnetkih igral psihični razkroj junaka. Na odru gledamo čudaškega zanesenjaka, pol starca, pol otroka. Figuro fantasta, ujetnika minulih dni in samohotnega telesa, oblikuje Polič z mimiko, ki se nenehno spreletava med bebavostjo in lucidnostjo. Ta obraz je poln tesnobe in napetosti, kot da v nenehnem strahu prisluškuje nenadzorovanim silam, ki obvladujejo telo, pošiljajo vanj neobvladljive impulze, krotovičijo ude in jih poganjajo v groteskno igro osamosvojenih, od telesa ločenih ekstremitet. Kot kontrapunkt divjemu brstenju živčevja in mišic oblikuje Polič na video posnetkih natančno, intenzivno, do poslednjega vlakna skoncentrirano meditacijo – verigo srhljivih poskusov koordiniranja duha in telesa; bližnji posnetki beležijo razkroj telesnega in muko duha. Enkraten in na našem odru povsem nov martirij bitja, ki izgublja in zapušča svojo človeško podobo,« ocenjuje [[Jernej Novak]].

Radko Polič – Rac je pred novim igralskim izzivom, veliko vlogo v Bernhardovi igri ''Izboljševalec sveta'', ki jo bo interpretiral na odru Slovenskega narodnega gledališča Drame v Ljubljani. Ne boš izboljšal sveta, Rac, toda verjamemo, da nas boš s svojo igro ranil, nas iz otopelosti prebudil v živo občutenje nujnosti boja in neizbežne bolečine.

Jernej Novak

Vir: Almanah 38. Borštnikovega srečanja; urednica Mateja Jančar, izdajatelj SNG Maribor, Maribor, oktober 2003

Radko Polič/Dobitnik Borštnikovega prstana 2003 - Zgodovina strani

Branka ob 13:06, 12. januar 2007