Rudolf Francl - Zgodovina strani

Maruša ob 15:24, 6. december 2020

2020-12-06T15:24:07Z

← Starejša redakcija		Redakcija: 17:24, 6. december 2020
Vrstica 4:		Vrstica 4:

	==Življenjepis==		==Življenjepis==
	~~Tenorist~~ Rudolf Francl ~~se je rodil v Ljubljani~~ 12. ~~aprila~~ 1920. Njegov starejši brat Ivan se je že pred njim uveljavil kot pevec. Pozneje ga je povabil v Zagreb k svoji nekdanji profesorici, pri kateri je Rudolf Francl potem študiral solopetje, a le nekaj mesecev, saj se je zaradi vojne vrnil v Ljubljano ter nadaljeval študij pri Juliju Betettu. Italijani so ga aretirali in zaprli v Gonars, kjer je ostal 17 mesecev. Po vrnitvi iz taborišča je postal član znanega Poličevega Opernega studia, kjer je nastopil kot Tamino v Mozartovi operi ''Čarobna piščal''. Ko je leta 1944 debitiral kot Viljem v operi ''Mignon'', je nemudoma postal eden od stebrov ljubljanske operne hiše. Tu je prepel skoraj vse opere lirskega opernega repertoarja. Vrsta vlog, v katerih je zmagoslavno nastopil na ljubljanskem opernem odru je dolga. Bil je Friderik v Švarovi ''Veroniki Deseniški'', Alfred v Verdijevi ''Traviati'', Cavaradossi v Puccinijevi ''Tosci'', Andre Chernier v istoimenski Giordanovi operi, Rudolf v Puccinijevi ''La Boheme'', Vojvoda v Verdijevem ''Rigolettu'', pa sijajen Werther v Massenetovi istoimenski operi pod Matačićevim vodstvom. Uveljavil se je tudi kot Hoffman v Offenbachovih ''Hoffmanovih pripovedkah'' in kot Janko v Smetanovi ''Prodani nevesti''. S Florestanom v Beethovnovem ''Fideliu'' in Don Josejem v Bizetovi ''Carmen'', vlogo, ki jo je odpel več kot stokrat, pa je meje svojega lirskega glasu še razširil in presegel.		Rudolf Francl (* 12. april 1920, Ljubljana, † 15. junij 2009, Ljubljana) je bil operni pevec tenorist. Njegov starejši brat Ivan se je že pred njim uveljavil kot pevec. Pozneje ga je povabil v Zagreb k svoji nekdanji profesorici, pri kateri je Rudolf Francl potem študiral solopetje, a le nekaj mesecev, saj se je zaradi vojne vrnil v Ljubljano ter nadaljeval študij pri Juliju Betettu. Italijani so ga aretirali in zaprli v Gonars, kjer je ostal 17 mesecev. Po vrnitvi iz taborišča je postal član znanega Poličevega Opernega studia, kjer je nastopil kot Tamino v Mozartovi operi ''Čarobna piščal''. Ko je leta 1944 debitiral kot Viljem v operi ''Mignon'', je nemudoma postal eden od stebrov ljubljanske operne hiše. Tu je prepel skoraj vse opere lirskega opernega repertoarja. Vrsta vlog, v katerih je zmagoslavno nastopil na ljubljanskem opernem odru je dolga. Bil je Friderik v Švarovi ''Veroniki Deseniški'', Alfred v Verdijevi ''Traviati'', Cavaradossi v Puccinijevi ''Tosci'', Andre Chernier v istoimenski Giordanovi operi, Rudolf v Puccinijevi ''La Boheme'', Vojvoda v Verdijevem ''Rigolettu'', pa sijajen Werther v Massenetovi istoimenski operi pod Matačićevim vodstvom. Uveljavil se je tudi kot Hoffman v Offenbachovih ''Hoffmanovih pripovedkah'' in kot Janko v Smetanovi ''Prodani nevesti''. S Florestanom v Beethovnovem ''Fideliu'' in Don Josejem v Bizetovi ''Carmen'', vlogo, ki jo je odpel več kot stokrat, pa je meje svojega lirskega glasu še razširil in presegel.

	Prepel je praktično ves tenorski operni repertoar. Na pevskem tekmovanju v Ljubljani je leta 1947 dobil drugo nagrado, leta 1948 pa za vlogo Cavaradossija Prešernovo in zvezno (jugoslovansko) nagrado. Pozneje je zapustil Ljubljano in leta 1952 za leto dni postal član beograjske, nato pa tri sezone član zagrebške opere. Z obema ansambloma je gostoval na številnih evropskih odrih, tudi na Japonskem. Med letoma 1956 in 1963 je bil član opere v Düsseldorfu, kjer je pel veliko vlog v Mozartovih operah in v operah nemškega opernega repertoarja. Vmes je leta 1957 na pevskem tekmovanju v Verviersu v ostri konkurenci dosegel prvo nagrado. Gostoval je tudi po drugih nemških opernih hišah – v Berlinu, Hamburgu, Kölnu ter Stuttgartu – in nastopal v Moskvi, Talinu, Rigi in Leningradu. Leta 1963 se je vrnil v Ljubljano in ostal tu do upokojitve leta 1983.		Prepel je praktično ves tenorski operni repertoar. Na pevskem tekmovanju v Ljubljani je leta 1947 dobil drugo nagrado, leta 1948 pa za vlogo Cavaradossija Prešernovo in zvezno (jugoslovansko) nagrado. Pozneje je zapustil Ljubljano in leta 1952 za leto dni postal član beograjske, nato pa tri sezone član zagrebške opere. Z obema ansambloma je gostoval na številnih evropskih odrih, tudi na Japonskem. Med letoma 1956 in 1963 je bil član opere v Düsseldorfu, kjer je pel veliko vlog v Mozartovih operah in v operah nemškega opernega repertoarja. Vmes je leta 1957 na pevskem tekmovanju v Verviersu v ostri konkurenci dosegel prvo nagrado. Gostoval je tudi po drugih nemških opernih hišah – v Berlinu, Hamburgu, Kölnu ter Stuttgartu – in nastopal v Moskvi, Talinu, Rigi in Leningradu. Leta 1963 se je vrnil v Ljubljano in ostal tu do upokojitve leta 1983.

Maruša ob 15:21, 6. december 2020

2020-12-06T15:21:27Z

@@ Vrstica 1: / Vrstica 1: @@
-[[Kategorija:Ustvarjalci|Bukovec, Vilma]]
+[[Kategorija:Ustvarjalci|Francl, Rudolf, Vilma]]
 ==Življenjepis==
@@ Vrstica 7: / Vrstica 9: @@
 Rudolf Francl je bil po mnenju poznavalcev slovenska operna legenda. Bil je žlahten lirični tenor plemenite barve, premogel je naravno muzikalnost in smisel za glasbeno frazo. Generacije so pri njem občudovale sočno mehkobo liričnega fraziranja, jasnost izraza in predvsem čustveno predanost ter identifikacijo z operno osebo, ki jo je pel. V svojem času je bil eden najbolj priljubljenih pevcev na odru ljubljanske opere, pravi ljubljenec ljubljanskega in pozneje tudi düsseldorfskega občinstva in sploh eden od največjih tenoristov v zgodovini slovenske opere.

Maruša: Nova stran z vsebino: Bukovec, Vilma ==Življenjepis== Tenorist Rudolf Francl se je rodil v Ljubljani 12. aprila 1920. Njegov starejši brat Ivan se je že pred njim u...

2020-12-06T15:16:37Z

Nova stran z vsebino: Bukovec, Vilma ==Življenjepis== Tenorist Rudolf Francl se je rodil v Ljubljani 12. aprila 1920. Njegov starejši brat Ivan se je že pred njim u...

Nova stran

[[Kategorija:Ustvarjalci|Bukovec, Vilma]]

==Življenjepis==
Tenorist Rudolf Francl se je rodil v Ljubljani 12. aprila 1920. Njegov starejši brat Ivan se je že pred njim uveljavil kot pevec. Pozneje ga je povabil v Zagreb k svoji nekdanji profesorici, pri kateri je Rudolf Francl potem študiral solopetje, a le nekaj mesecev, saj se je zaradi vojne vrnil v Ljubljano ter nadaljeval študij pri Juliju Betettu. Italijani so ga aretirali in zaprli v Gonars, kjer je ostal 17 mesecev. Po vrnitvi iz taborišča je postal član znanega Poličevega Opernega studia, kjer je nastopil kot Tamino v Mozartovi operi ''Čarobna piščal''. Ko je leta 1944 debitiral kot Viljem v operi ''Mignon'', je nemudoma postal eden od stebrov ljubljanske operne hiše. Tu je prepel skoraj vse opere lirskega opernega repertoarja. Vrsta vlog, v katerih je zmagoslavno nastopil na ljubljanskem opernem odru je dolga. Bil je Friderik v Švarovi ''Veroniki Deseniški'', Alfred v Verdijevi ''Traviati'', Cavaradossi v Puccinijevi ''Tosci'', Andre Chernier v istoimenski Giordanovi operi, Rudolf v Puccinijevi ''La Boheme'', Vojvoda v Verdijevem ''Rigolettu'', pa sijajen Werther v Massenetovi istoimenski operi pod Matačićevim vodstvom. Uveljavil se je tudi kot Hoffman v Offenbachovih ''Hoffmanovih pripovedkah'' in kot Janko v Smetanovi ''Prodani nevesti''. S Florestanom v Beethovnovem ''Fideliu'' in Don Josejem v Bizetovi ''Carmen'', vlogo, ki jo je odpel več kot stokrat, pa je meje svojega lirskega glasu še razširil in presegel.

Prepel je praktično ves tenorski operni repertoar. Na pevskem tekmovanju v Ljubljani je leta 1947 dobil drugo nagrado, leta 1948 pa za vlogo Cavaradossija Prešernovo in zvezno (jugoslovansko) nagrado. Pozneje je zapustil Ljubljano in leta 1952 za leto dni postal član beograjske, nato pa tri sezone član zagrebške opere. Z obema ansambloma je gostoval na številnih evropskih odrih, tudi na Japonskem. Med letoma 1956 in 1963 je bil član opere v Düsseldorfu, kjer je pel veliko vlog v Mozartovih operah in v operah nemškega opernega repertoarja. Vmes je leta 1957 na pevskem tekmovanju v Verviersu v ostri konkurenci dosegel prvo nagrado. Gostoval je tudi po drugih nemških opernih hišah – v Berlinu, Hamburgu, Kölnu ter Stuttgartu – in nastopal v Moskvi, Talinu, Rigi in Leningradu. Leta 1963 se je vrnil v Ljubljano in ostal tu do upokojitve leta 1983.

Rudolf Francl je bil po mnenju poznavalcev slovenska operna legenda. Bil je žlahten lirični tenor plemenite barve, premogel je naravno muzikalnost in smisel za glasbeno frazo. Generacije so pri njem občudovale sočno mehkobo liričnega fraziranja, jasnost izraza in predvsem čustveno predanost ter identifikacijo z operno osebo, ki jo je pel. V svojem času je bil eden najbolj priljubljenih pevcev na odru ljubljanske opere, pravi ljubljenec ljubljanskega in pozneje tudi düsseldorfskega občinstva in sploh eden od največjih tenoristov v zgodovini slovenske opere.