Tamara ob 05:51, 15. april 2007

2007-04-15T05:51:44Z

← Starejša redakcija		Redakcija: 07:51, 15. april 2007
Vrstica 1:		Vrstica 1:
	~~članek~~ v ~~delu~~		;diplomska naloga iz zgodovine gledališča,
			;Univerza v Ljubljani,
			;Akademija za gledališče,
			;Oddelek za dramaturgijo,
			;mentor [[Marko Marin]],
			;Ljubljana 2004

	[[Kategorija:Zgodovina\|Simona Semenič/Innemanova doba skozi prizmo dnevnega časopisja]]		[[Kategorija:Zgodovina\|Simona Semenič/Innemanova doba skozi prizmo dnevnega časopisja]]

Tamara ob 17:33, 13. april 2007

2007-04-13T17:33:34Z

Prikaži spremembe

Tamara ob 05:41, 13. april 2007

2007-04-13T05:41:05Z

Prikaži spremembe

Tamara ob 05:25, 13. april 2007

2007-04-13T05:25:34Z

← Starejša redakcija		Redakcija: 07:25, 13. april 2007
Vrstica 1:		Vrstica 1:
	članek v delu		članek v delu

	~~PREDGOVOR~~		[[Kategorija:Zgodovina\|Simona Semenič/Innemanova doba skozi prizmo dnevnega časopisja]]
			[[Kategorija:Moderna\|Simona Semenič/Innemanova doba skozi prizmo dnevnega časopisja]]

			==Predgovor==
	V pričujoči nalogi obdelujem slovensko gledališče ob koncu predprejšnjega stoletja. Obdobje od leta 1894 do leta 1912 je za preučevanje slovenske gledališke zgodovine posebno zanimivo. Ne zgolj zaradi dejstva, da ta čas prinese prve uprizoritve velikih klasikov in seveda Cankarja, ampak tudi zaradi narodnostne sestave takratnega gledališkega ansambla. V tem obdobju so velik del igralcev 'uvozili' iz Hrvaške, Srbije, predvsem pa Češke. Tako so slovensko gledališko umetnost koncem predprejšnjega in na začetku prejšnjega stoletja ustvarjali predvsem češki umetniki.		V pričujoči nalogi obdelujem slovensko gledališče ob koncu predprejšnjega stoletja. Obdobje od leta 1894 do leta 1912 je za preučevanje slovenske gledališke zgodovine posebno zanimivo. Ne zgolj zaradi dejstva, da ta čas prinese prve uprizoritve velikih klasikov in seveda Cankarja, ampak tudi zaradi narodnostne sestave takratnega gledališkega ansambla. V tem obdobju so velik del igralcev 'uvozili' iz Hrvaške, Srbije, predvsem pa Češke. Tako so slovensko gledališko umetnost koncem predprejšnjega in na začetku prejšnjega stoletja ustvarjali predvsem češki umetniki.

Vrstica 10:		Vrstica 13:
	V nalogi sem izpostavila predstave, za katere sem domnevala, da imajo na tak ali drugačen način večjo težo in morebiti predstavljajo mejnik v tistem obdobju, nekatere od njih pa tudi v celotni slovenski gledališki zgodovini.		V nalogi sem izpostavila predstave, za katere sem domnevala, da imajo na tak ali drugačen način večjo težo in morebiti predstavljajo mejnik v tistem obdobju, nekatere od njih pa tudi v celotni slovenski gledališki zgodovini.

	~~UVOD~~		==Uvod==
	V nalogi sem se osredotočila predvsem na prvi del obdobja, ko so pri nas ustvarjali češki umetniki – na sezone od 1894/1895 pa do 1899/1900.		V nalogi sem se osredotočila predvsem na prvi del obdobja, ko so pri nas ustvarjali češki umetniki – na sezone od 1894/1895 pa do 1899/1900.
	V teh šestih sezonah je slovensko gledališče zaznamoval češki igralec in režiser Rudolf Inemann. Ko sta bila Ignacij in Zofija Borštnik spomladi 1894 takorekoč izgnana v Zagreb, je DD ostalo brez režiserja. Tako so v Ljubljano povabili Inemanna.		V teh šestih sezonah je slovensko gledališče zaznamoval češki igralec in režiser Rudolf Inemann. Ko sta bila Ignacij in Zofija Borštnik spomladi 1894 takorekoč izgnana v Zagreb, je DD ostalo brez režiserja. Tako so v Ljubljano povabili Inemanna.
	~~OSNOVNI PODATKI O RUDOLFU INEMANNU~~		===Osnovni podatki o Rudolfu Inemannu===
	Rudolf Inemann se je rodil 31. maja 1861 v Pragi. V Ljubljani je živel in delal od leta 1894 do leta 1900. Pred prihodom v Ljubljano je delal na manjših praških odrih, v Narodnem divadlu v Brnu, leto dni pa tudi v Ameriki. V Ljubljano je tako prišel že kot izkušen režiser in igralec. Z njim se je v Ljubljani nastanila njegova žena Lidunka Inemann, angažirana v Operi kot koloraturna pevka.		Rudolf Inemann se je rodil 31. maja 1861 v Pragi. V Ljubljani je živel in delal od leta 1894 do leta 1900. Pred prihodom v Ljubljano je delal na manjših praških odrih, v Narodnem divadlu v Brnu, leto dni pa tudi v Ameriki. V Ljubljano je tako prišel že kot izkušen režiser in igralec. Z njim se je v Ljubljani nastanila njegova žena Lidunka Inemann, angažirana v Operi kot koloraturna pevka.
	Umrl je 12. novembra 1907 v Pragi.		Umrl je 12. novembra 1907 v Pragi.
Vrstica 19:		Vrstica 22:
	Tako kot obe sezoni pred njim Ignacij Borštnik, je tudi Rudolf Inemann vseh šest sezon režiral skoraj vse predstave in v veliki večini tudi igral. Inemann le v svoji prvi sezoni, sezoni 1894/1895, ni režiral vseh predstav. V skladu s tedanjo prakso je imel kot režiser pomembno vlogo tudi pri izbiri repertoarja, torej umetniškemu vodenju gledališča.		Tako kot obe sezoni pred njim Ignacij Borštnik, je tudi Rudolf Inemann vseh šest sezon režiral skoraj vse predstave in v veliki večini tudi igral. Inemann le v svoji prvi sezoni, sezoni 1894/1895, ni režiral vseh predstav. V skladu s tedanjo prakso je imel kot režiser pomembno vlogo tudi pri izbiri repertoarja, torej umetniškemu vodenju gledališča.
	Moravec avtorstvo sintagme 'Inemannova doba' pripisuje Franu Govekarju, sicer pa je sintagmo zaslediti že v članku Gledališki večer v Slovenskem narodu datiranim z dnem 19.2.1900. Takole pravi: »[...] od najstarejše Grasseli – Kajzelove do Keceljeve in Borštnikove ter do zadnje Inemannove dobe« .		Moravec avtorstvo sintagme 'Inemannova doba' pripisuje Franu Govekarju, sicer pa je sintagmo zaslediti že v članku Gledališki večer v Slovenskem narodu datiranim z dnem 19.2.1900. Takole pravi: »[...] od najstarejše Grasseli – Kajzelove do Keceljeve in Borštnikove ter do zadnje Inemannove dobe« .
	~~PRED INEMANNOVIM PRIHODOM~~		===Pred Inemannovim prihodom===
	Naj na hitro osvežim spomin. Dramatično društvo se je iz čitalniške dvorane v Deželno gledališče, današnjo Opero, preselilo 1892. leta, ko je bilo dograjeno. Deželni odbor kranjski je dovolil otvoriti hram Talijin s slovensko predstavo – to se je zgodilo dne 29.9.1892. Igrali so Jurčičevo Veroniko Deseniško v Borštnikovi predelavi. Prireditve se je udeležila tudi češka delegacija na čelu z A. Šubertom, takratnim ravnateljem praškega Narodnega divadla. Ker se v nalogi ukvarjam s Čehi, naj tu samo omenim, da sta Deželno gledališče projektirala Čeha Hraský in Hrubý. Prvi dve sezoni v Deželnem gledališču sta bili dokaj uspešni, tudi občinstvo se je zanimalo za slovenske predstave. Koncem sezone 1893/1894 pa sta Zofija in Ignacij Borštnik, ki je bil takorekoč motor gledališča – vodilni igralec, režiser in pa umetniški vodja, zapustila Ljubljano. V razloge za njun odhod se v tej nalogi ne bi spuščala.		Naj na hitro osvežim spomin. Dramatično društvo se je iz čitalniške dvorane v Deželno gledališče, današnjo Opero, preselilo 1892. leta, ko je bilo dograjeno. Deželni odbor kranjski je dovolil otvoriti hram Talijin s slovensko predstavo – to se je zgodilo dne 29.9.1892. Igrali so Jurčičevo Veroniko Deseniško v Borštnikovi predelavi. Prireditve se je udeležila tudi češka delegacija na čelu z A. Šubertom, takratnim ravnateljem praškega Narodnega divadla. Ker se v nalogi ukvarjam s Čehi, naj tu samo omenim, da sta Deželno gledališče projektirala Čeha Hraský in Hrubý. Prvi dve sezoni v Deželnem gledališču sta bili dokaj uspešni, tudi občinstvo se je zanimalo za slovenske predstave. Koncem sezone 1893/1894 pa sta Zofija in Ignacij Borštnik, ki je bil takorekoč motor gledališča – vodilni igralec, režiser in pa umetniški vodja, zapustila Ljubljano. V razloge za njun odhod se v tej nalogi ne bi spuščala.

	~~JEZIK~~		===Jezik===
	Nemščino in Nemce so začeli potiskati v ozadje šele v času druge Taaffejeve vlade, torej po letu 1879.		Nemščino in Nemce so začeli potiskati v ozadje šele v času druge Taaffejeve vlade, torej po letu 1879.
	Nekaj političnih faktov: Taaffe je bil predsednik avstrijske vlade od 26.9. 1868 – 15.1.1870 in zopet od 14.8.1879 do 12.11.1893 Pod Taaffejem so se razmere za Slovence na Kranjskem nedvomno popravile; vlada je Kranjsko priznala za deželo s slovensko večino. Med drugim so 1880 za deželnega predsednika na Kranjskem prvič (in zadnjič) imenovali Slovenca, 1882 je pravosodni minister izdal razglas o uporabi slovenščine na sodiščih, 1883 je bila v deželni zbor izvoljena slovenska večina. Tako se je npr. uraden ljubljanski dnevnik v nemščini Laibacher Tagblatt šele tega leta preobrazil v tednik - Laibacher Woheblatt. Do konca monarhije je ostal v Ljubljani le še dnevnik Laibacher Zeitung. Od leta 1880 pa do 1890 se je tudi število Nemcev zmanjšalo z 21 na 17 procentov.		Nekaj političnih faktov: Taaffe je bil predsednik avstrijske vlade od 26.9. 1868 – 15.1.1870 in zopet od 14.8.1879 do 12.11.1893 Pod Taaffejem so se razmere za Slovence na Kranjskem nedvomno popravile; vlada je Kranjsko priznala za deželo s slovensko večino. Med drugim so 1880 za deželnega predsednika na Kranjskem prvič (in zadnjič) imenovali Slovenca, 1882 je pravosodni minister izdal razglas o uporabi slovenščine na sodiščih, 1883 je bila v deželni zbor izvoljena slovenska večina. Tako se je npr. uraden ljubljanski dnevnik v nemščini Laibacher Tagblatt šele tega leta preobrazil v tednik - Laibacher Woheblatt. Do konca monarhije je ostal v Ljubljani le še dnevnik Laibacher Zeitung. Od leta 1880 pa do 1890 se je tudi število Nemcev zmanjšalo z 21 na 17 procentov.
	To je bilo obdobje velikega napredka glede uporabe in veljave, nenazadnje pa tudi izpopolnjevanja slovenskega jezika. Po slovenski zmagi na občinskih volitvah 1882 so kot notranji jezik magistrata uvedli slovenski jezik, v osnovnih šolah se je že tako poučevalo v slovenščini, priborili so si tudi slovensko nemške oddelke na gimnazijah. Slovenska Matica je izdajala prevode tujih znanstvenih razprav, ki so bile pomembne zaradi gradnje slovenske znanstvene terminologije. Izhajati so začele tudi prve relevantne znanstvene študije v slovenskem jeziku. Kljub temu slovenščina v devetdesetih letih predprejšnjega stoletja v praksi na uradnih mestih ni bila brezpogojno dostopna, saj mnogi nastavljeni uradniki niso govorili slovensko ali pa so opravljali svoje delo v nemščini iz preprostega razloga – ker so je bili bolj vajeni. Tudi ljubljanski meščani so med sabo veliko komunicirali kar v nemščini. Slovenski jezik je torej imel že trdne temelje, vendar je bilo potrebno še veliko skupnega dela, da bi dosegel primerno stopnjo tako v praksi kot tudi v teoriji.		To je bilo obdobje velikega napredka glede uporabe in veljave, nenazadnje pa tudi izpopolnjevanja slovenskega jezika. Po slovenski zmagi na občinskih volitvah 1882 so kot notranji jezik magistrata uvedli slovenski jezik, v osnovnih šolah se je že tako poučevalo v slovenščini, priborili so si tudi slovensko nemške oddelke na gimnazijah. Slovenska Matica je izdajala prevode tujih znanstvenih razprav, ki so bile pomembne zaradi gradnje slovenske znanstvene terminologije. Izhajati so začele tudi prve relevantne znanstvene študije v slovenskem jeziku. Kljub temu slovenščina v devetdesetih letih predprejšnjega stoletja v praksi na uradnih mestih ni bila brezpogojno dostopna, saj mnogi nastavljeni uradniki niso govorili slovensko ali pa so opravljali svoje delo v nemščini iz preprostega razloga – ker so je bili bolj vajeni. Tudi ljubljanski meščani so med sabo veliko komunicirali kar v nemščini. Slovenski jezik je torej imel že trdne temelje, vendar je bilo potrebno še veliko skupnega dela, da bi dosegel primerno stopnjo tako v praksi kot tudi v teoriji.

	~~INEMANNOVA DOBA~~		==Inemannova doba==

	Kot že rečeno; nervus rerum gerendarum te naloge so raznovrstni članki v dnevnem časopisju koncem predprejšnjega stoletja. Predvsem se pa v nalogi naslanjam in sklicujem na gledališko kritiko. Preden začnem s podrobnejšim vpogledom v vse Inemannove sezone, se mi zdi potrebno zapisati nekaj besed o času samem. Ker je naloga koncipirana na gledališkem obdobju skozi prizmo dnevnega časopisja, je tudi krajši pogled v obdobje zastavljen na isti način, torej skozi optiko časopisnih kritik v dnevnem časopisju.		Kot že rečeno; nervus rerum gerendarum te naloge so raznovrstni članki v dnevnem časopisju koncem predprejšnjega stoletja. Predvsem se pa v nalogi naslanjam in sklicujem na gledališko kritiko. Preden začnem s podrobnejšim vpogledom v vse Inemannove sezone, se mi zdi potrebno zapisati nekaj besed o času samem. Ker je naloga koncipirana na gledališkem obdobju skozi prizmo dnevnega časopisja, je tudi krajši pogled v obdobje zastavljen na isti način, torej skozi optiko časopisnih kritik v dnevnem časopisju.
	O ~~KRITIKI IN ČASU~~		==O kritiki in času==
	Kar se tiče kritik v liberalnih, v manjši meri pa tudi klerikalnih listih, kritiki sami priznavajo precejšnjo popustljivost, celo dobrotljivost. S stališča današnjega bralca, predvsem pa kritika, je ta dobrotljivost nedopustna. Glede na takratno stanje slovenskega jezika, predvsem pa slovenskega gledališča, pa takšen kritiški odnos vendar predstavlja poteze, ki pomenijo precejšnjo podporo slovenskim predstavam. Gledališče je bilo večinoma vezano na lastna sredstva, umetniki torej v veliki meri na lastno dobro voljo. Kritiška podpora je bila tako materialnega pomena in že s tega stališča tudi nacionalnega. Tak kritiški odnos sicer ne priča v prid niti kritiškemu ugledu niti umetnosti, bil pa je nujno potreben za trženje predstav. Vseskozi se moramo zavedati, da publicitete v današnjem smislu niso poznali, izvajala se je samo prek dnevnega časopisja. Kot zanimivost naj na tem mestu omenim še staro čitalniško trafiko na Šelenbergovi ulici, kjer so dajali na ogled slike igralcev DD – eden izmed vzvodov reklamiranja gledališča.		Kar se tiče kritik v liberalnih, v manjši meri pa tudi klerikalnih listih, kritiki sami priznavajo precejšnjo popustljivost, celo dobrotljivost. S stališča današnjega bralca, predvsem pa kritika, je ta dobrotljivost nedopustna. Glede na takratno stanje slovenskega jezika, predvsem pa slovenskega gledališča, pa takšen kritiški odnos vendar predstavlja poteze, ki pomenijo precejšnjo podporo slovenskim predstavam. Gledališče je bilo večinoma vezano na lastna sredstva, umetniki torej v veliki meri na lastno dobro voljo. Kritiška podpora je bila tako materialnega pomena in že s tega stališča tudi nacionalnega. Tak kritiški odnos sicer ne priča v prid niti kritiškemu ugledu niti umetnosti, bil pa je nujno potreben za trženje predstav. Vseskozi se moramo zavedati, da publicitete v današnjem smislu niso poznali, izvajala se je samo prek dnevnega časopisja. Kot zanimivost naj na tem mestu omenim še staro čitalniško trafiko na Šelenbergovi ulici, kjer so dajali na ogled slike igralcev DD – eden izmed vzvodov reklamiranja gledališča.
	Odgovorni urednik Slovenskega naroda je bil v tistem obdobju Josip Nolli. Josip Nolli je bil med ustanovitelji Dramatičnega društva in od ustanovitve leta 1867 pa do leta 1875 tudi edini režiser, je pa za DD tudi prevajal iz nemščine (med drugim Schillerjeve RAZBOJNIKE). Sicer je bil operni baritonist in v obdobju, ki ga obdelujem v nalogi, je aktivno delal v Operi; tako kot pevec kot tudi kot režiser. Vsekakor ne gre mimo tega, da je Josip Nolli za tisti čas predstavljal precej učinkovitega predstavnika DD za stike z javnostjo. Izrazito močan lobi v liberalno usmerjenem dnevniku je rezultiral v tem, da so gledališču posvečali dolge članke. Vsaka predstava je bila po večkrat najavljena, kritikam so odredili veliko prostora. Kritiško so, čeprav običajno ne tako detajlno, ovrednotili tudi vse ponovitve. Slovenec predstavam ni kazal tolikšne naklonjenosti. Njegova kritičnost je verjetno v precejšnji meri izvirala iz nasprotovanja liberalcem, ki so predstavljali članstvo DD in s tem monopol v slovenskem gledališkem prostoru. Slovenska krščansko socialna zveza je leta 1899 ustanovila svoje Delavsko gledališče, v katerem je začel igrati Hinko Nučič, Anton Verovšek pa je celo sodeloval kot režiser. Delavskemu gledališču je v tem obdobju S seveda dajal prednost pred predstavami v Deželnem gledališču.		Odgovorni urednik Slovenskega naroda je bil v tistem obdobju Josip Nolli. Josip Nolli je bil med ustanovitelji Dramatičnega društva in od ustanovitve leta 1867 pa do leta 1875 tudi edini režiser, je pa za DD tudi prevajal iz nemščine (med drugim Schillerjeve RAZBOJNIKE). Sicer je bil operni baritonist in v obdobju, ki ga obdelujem v nalogi, je aktivno delal v Operi; tako kot pevec kot tudi kot režiser. Vsekakor ne gre mimo tega, da je Josip Nolli za tisti čas predstavljal precej učinkovitega predstavnika DD za stike z javnostjo. Izrazito močan lobi v liberalno usmerjenem dnevniku je rezultiral v tem, da so gledališču posvečali dolge članke. Vsaka predstava je bila po večkrat najavljena, kritikam so odredili veliko prostora. Kritiško so, čeprav običajno ne tako detajlno, ovrednotili tudi vse ponovitve. Slovenec predstavam ni kazal tolikšne naklonjenosti. Njegova kritičnost je verjetno v precejšnji meri izvirala iz nasprotovanja liberalcem, ki so predstavljali članstvo DD in s tem monopol v slovenskem gledališkem prostoru. Slovenska krščansko socialna zveza je leta 1899 ustanovila svoje Delavsko gledališče, v katerem je začel igrati Hinko Nučič, Anton Verovšek pa je celo sodeloval kot režiser. Delavskemu gledališču je v tem obdobju S seveda dajal prednost pred predstavami v Deželnem gledališču.

Tamara: New page: članek v delu PREDGOVOR V pričujoči nalogi obdelujem slovensko gledališče ob koncu predprejšnjega stoletja. Obdobje od leta 1894 do leta 1912 je za preučevanje slovenske gledališk...

2007-04-13T05:19:38Z

New page: članek v delu PREDGOVOR V pričujoči nalogi obdelujem slovensko gledališče ob koncu predprejšnjega stoletja. Obdobje od leta 1894 do leta 1912 je za preučevanje slovenske gledališk...

Prikaži spremembe

Simona Semenič/Innemanova doba skozi prizmo dnevnega časopisja - Zgodovina strani

Tamara ob 05:51, 15. april 2007

Tamara ob 17:33, 13. april 2007

Tamara ob 05:41, 13. april 2007

Tamara ob 05:25, 13. april 2007

Tamara: New page: članek v delu PREDGOVOR V pričujoči nalogi obdelujem slovensko gledališče ob koncu predprejšnjega stoletja. Obdobje od leta 1894 do leta 1912 je za preučevanje slovenske gledališk...