Slavko Jan/Iz ohranjenih zvočnih zapisov - Zgodovina strani

Anja: /* VI. */

2013-05-25T11:18:02Z

VI.

← Starejša redakcija		Redakcija: 13:18, 25. maj 2013
Vrstica 26:		Vrstica 26:
	==VI.==		==VI.==
	In zdaj v Slovenski gledališki muzej, kjer poslušamo dokumentarne in igrane zvočne posnetke Janovega dela. Zlasti filmski in zvočni zapis njegove vloge Hamleta, ko z mladostno zanesenostjo poseže v območje Hamletovih »besed«: »Besede, besede, besede ...« Gre tako rekoč za zasebni in javni spomin, za nekakšen dvojni »dokument« preteklega gledališkega obdobja 20. stoletja. Nekašna poklicna zavezanost gledališkemu pedagoškemu delu je povezovala Slavka Jana z njegovo življenjsko sopotnico Vido Juvan. Vida Juvanova ne samo, da je poučevala generacije študentov na [[AGRFT]], marveč je bila zasedena v vseh pomembnejših uprizoritvah, ki jih je režiral [[Slavko Jan.]] Tako tudi v Spominu na dva ponedeljka, bila je Mati v uprizoritvi besedila A. Millerja ''Po padcu'', v uprizoritvi Molièrovih ''Učenih žensk'' izvrstna Armanda, v zvočnem arhivu hranimo njen posnetek enega zadnjih igralskih nastopov mariborske uprizoritve ''Germaine in pes'' , v Mestnem gledališču ljubljanskem je bila Tašča v igri [[Andrej Hieng\|A. Hienga]] ''[[Večer ženinov]]'' (ohranjen je TV posnetek). Ob tej igralski kreaciji je kritik [[Jernej Novak]] zapisal, da je »velika [[Vida Juvanova]] v svojem razponu od materinske bolečine in nežnosti do opeharjene ženske in človeško utemeljene noro pogubne maščevalnosti, v kateri trepeta, ko snuje, vodi in dopleše svoj zmagoslavni ples«.		In zdaj v Slovenski gledališki muzej, kjer poslušamo dokumentarne in igrane zvočne posnetke Janovega dela. Zlasti filmski in zvočni zapis njegove vloge Hamleta, ko z mladostno zanesenostjo poseže v območje Hamletovih »besed«: »Besede, besede, besede ...« Gre tako rekoč za zasebni in javni spomin, za nekakšen dvojni »dokument« preteklega gledališkega obdobja 20. stoletja. Nekašna poklicna zavezanost gledališkemu pedagoškemu delu je povezovala Slavka Jana z njegovo življenjsko sopotnico Vido Juvan. Vida Juvanova ne samo, da je poučevala generacije študentov na [[AGRFT]], marveč je bila zasedena v vseh pomembnejših uprizoritvah, ki jih je režiral [[Slavko Jan.]] Tako tudi v Spominu na dva ponedeljka, bila je Mati v uprizoritvi besedila A. Millerja ''Po padcu'', v uprizoritvi Molièrovih ''Učenih žensk'' izvrstna Armanda, v zvočnem arhivu hranimo njen posnetek enega zadnjih igralskih nastopov mariborske uprizoritve ''Germaine in pes'' , v Mestnem gledališču ljubljanskem je bila Tašča v igri [[Andrej Hieng\|A. Hienga]] ''[[Večer ženinov]]'' (ohranjen je TV posnetek). Ob tej igralski kreaciji je kritik [[Jernej Novak]] zapisal, da je »velika [[Vida Juvanova]] v svojem razponu od materinske bolečine in nežnosti do opeharjene ženske in človeško utemeljene noro pogubne maščevalnosti, v kateri trepeta, ko snuje, vodi in dopleše svoj zmagoslavni ples«.
	Ob ohranjenem zvočnem gradivu tridesetih enot zvočnih posnetkov, ki se navezujejo na gledališko ustvarjalno delo Slavka Jana (nekaj je le scensko glasbenih etud, nekaj posnetih gledaliških uprizoritev in radijskih posnetkov), ta zapis primerjalno upošteva tudi naslednje gradivo: dramsko besedilo (tipkopis/režijsko knjigo/inspicientsko knjigo), gledališko kritiko, intervjuje in pisne izjave, zapise iz zapuščine, gledališke liste, objavljeno korespondenco in spominjanja, kajti brez vzporednega gradiva skoraj nobenega zvočnega zapisa, ohranjenega na nosilcu zvoka, ni mogoče niti popisovati niti razčlenjevati. Tako je izjemno razčlenjena Janova režijska knjiga [[Dominik Smole\|Smoletove]] ''[[Antigona\|Antigone]]'' – natančni glasbeni in koreografski zaznamki, opombe pri posameznih vlogah, vrisana so celo intonacijska znamenja in podčrtave. Glede na številne opombe k Smoletovi Antigoni gre zato tembolj verjeti Marku Marinu, ko imenuje Slavka Jana gledališkega raziskovalca. Ta metaforično izjemno bogata drama je omogočala večplasnost in zniansiranost tako v režijskem konceptu kot v igralskih interpretacijah.		Ob ohranjenem zvočnem gradivu tridesetih enot zvočnih posnetkov, ki se navezujejo na gledališko ustvarjalno delo Slavka Jana (nekaj je le scensko glasbenih etud, nekaj posnetih gledaliških uprizoritev in radijskih posnetkov), ta zapis primerjalno upošteva tudi naslednje gradivo: dramsko besedilo (tipkopis/režijsko knjigo/inspicientsko knjigo), gledališko kritiko, intervjuje in pisne izjave, zapise iz zapuščine, gledališke liste, objavljeno korespondenco in spominjanja, kajti brez vzporednega gradiva skoraj nobenega zvočnega zapisa, ohranjenega na nosilcu zvoka, ni mogoče niti popisovati niti razčlenjevati. Tako je izjemno razčlenjena Janova režijska knjiga [[Dominik Smole\|Smoletove]] ''[[Antigona (Dominik Smole)\|Antigone]]'' – natančni glasbeni in koreografski zaznamki, opombe pri posameznih vlogah, vrisana so celo intonacijska znamenja in podčrtave. Glede na številne opombe k Smoletovi Antigoni gre zato tembolj verjeti Marku Marinu, ko imenuje Slavka Jana gledališkega raziskovalca. Ta metaforično izjemno bogata drama je omogočala večplasnost in zniansiranost tako v režijskem konceptu kot v igralskih interpretacijah.

	==VII.==		==VII.==

Samo ob 09:03, 24. februar 2007

2007-02-24T09:03:21Z

Prikaži spremembe

Samo ob 17:00, 23. februar 2007

2007-02-23T17:00:34Z

Prikaži spremembe

Samo ob 19:01, 22. februar 2007

2007-02-22T19:01:40Z

@@ Vrstica 1: / Vrstica 1: @@
-Mojca Kreft
+'''Mojca Kreft'''
 '''Slavko Jan''' (1904–1987)
@@ Vrstica 64: / Vrstica 64: @@
 ==Opombe==

Samo ob 18:57, 22. februar 2007

2007-02-22T18:57:43Z

Prikaži spremembe

Samo ob 18:31, 22. februar 2007

2007-02-22T18:31:32Z

← Starejša redakcija		Redakcija: 20:31, 22. februar 2007
Vrstica 1:		Vrstica 1:
	~~Mojca Kreft~~

	~~Slavko Jan (1904–1987)~~
	~~Iz ohranjenih zvočnih zapisov~~



	Pričujoča drobna primerjalna teatrološka študija je le vinjeta iz morda nedokončanega zapisa o Slavku Janu ob njegovi stoti obletnici rojstva . Slavko Jan je nedvomno prominentna slovenska gledališka osebnost in se je s svojim ustvarjalnim delom – režijo, igro, pedagogiko – neizbrisno zapisal v slovensko gledališko in kulturno zgodovino. O morda nedokončanem zapisu govorim zato, ker je ob ohranjenih zvočnih zapisih nekaterih gledaliških uprizoritev, ki jih je režiral, ob igralskih interpretacijah, intervjujih ter izjavah, posnetih in ohranjenih na magnetofonskih trakovih in gramofonskih ploščah, ki že sami po sebi dovolj zgovorno pričajo o njegovem gledališkem delovanju, vendarle lahko še kje kaj neodkritega. Lahko da bo »najden« še kakšen zvočni zapis, mogoče kdaj, ko se bomo raziskovanja in dela o gledališki osebnosti Slavka Jana, pa tudi njegove življenjske sopotnice, igralke in pedagoginje Vide Juvanove, lotili bolj sistematično in celovito.
	Ob poslušanju zvočnih posnetkov se pred nami izrisujejo Janovi gledališki obrazi, morda še bolj zato, ker smo ga, vsaj nekateri, tudi osebno poznali. Razgrinjajo se nam v treh sklopih oziroma treh njegovih interpretativnih podobah; pred nami v razprostranem globokem in nežnem, dramatičnem in čustvenem razpoloženju zaživijo slušne podobe njegovega glasu in njegovega interpretativnega igralskega in režijskega dela, ki ga opredeljujejo v dveh podnaslovih: Slavko Jan-igralec in Slavko Jan-režiser. Tretja, sicer zelo prepoznavna, a po zvočnem obsegu skromnejša, je podoba Slavka Jana jubilanta, četrti obraz te gledališke osebnosti pa je nemara le izsek iz njegovega pedagoškega dela na ljubljanski igralski akademiji (AGRFT). O tem segmentu delovanja Jan pripoveduje Lojzetu Filipiču v obsežnem intervjuju Razgovor ob življenjskem in delovnem jubileju – umetniška in delovna petdesetletnica Slavka Jana, ki ga je pripravil Lojze Filipič za revijo Scena leta 1978. O režijsko-pedagoškem delu pa zasledimo še obsežnejši zapis v delu Radoslava Lazića Slovar dramske režije , Razgovor s Slavkom Janom o umetnosti režije in Marka Marina Slavko Jan kot režiser . Iz objavljenih pogovorov in zapisov je mogoče razbrati, da je omenjeni pogovor z Lojzetom Filipičem vsekakor bil posnet na zvočni nosilec, in če je še ohranjen, se nam ga bo morda kdaj posrečilo celo odkriti. Precizno intelektualno zastavljena Filipičeva vprašanja, kot da je spremljal vsa Janova ustvarjalna leta, dobivajo natančne odgovore: da je že Oton Župančič leta 1949 vedel, kako je Jan ob vseh nalogah, ki jih je imel v gledališču, vztrajno veslal skozi vse gostejšo gledališko snovnost slovenskih Scil in Karibd. Ko Jan govori o svojih gledaliških začetkih, ne prikriva, da je nanj kar najmočneje vplivalo formiranje prve jugoslovanske države in kako je takrat kar najsiloviteje in iskreno želel, da bi pomagal ustvariti, kolikor je le bilo mogoče, še večjo afirmacijo slovenske neodvisnosti na vseh področjih. Z Miletom Klopčičem, Vido Tauferjevo ... to je bilo leta 1923. Intervju je mestoma grenak, trpek, a vendarle ne brezizhoden, Jan pa zaključuje pogovor z ugotovitvijo, da mnogokrat hodimo drug mimo drugega kot tujci in kot sence ter drug ob drugem prepogosto molčimo. Govori o tem, da zanemarjamo scenski govor, da ne negujemo lepega slovenskega jezika, da smo pozabili na dober okus ..., a »zdravilo je samo uporno delo in čisti profesionalizem; edinole to lahko ponovno učvrsti temelje humanizma v slovenski gledališki kulturi«.
	Vsekakor je Slavko Jan v dramaturgu Lojzetu Filipiču zagotovo imel ne samo izrednega dramaturškega sodelavca, temveč tudi sogovornika in človeka, ki je poznal evropsko gledališko dogajanje in dramsko snovanje. To izpričujejo številni prispevki in analitični članki, analize posameznih dram, objavljeni v gledaliških listih SNG Drama Ljubljana. Pomembni pa so tudi Janovi rokopisi in režijske knjige, ki so režijsko-konceptualno zelo jasno in natančno opredeljeni – od ideje, zasedbe vlog do mizanscenskih rešitev. Zapisi govorjene besede z interpun

Samo ob 18:30, 22. februar 2007

2007-02-22T18:30:59Z

Prikaži spremembe

Samo ob 17:00, 21. februar 2007

2007-02-21T17:00:19Z

Prikaži spremembe