Gregor Čušin/obrazložitev žirije ZDUS 2007

Redakcija dne 21:50, 29. marec 2007 od Tamara (pogovor | prispevki) (New page: Komisija za priznanja ZDUS v sestavi Tea Rogelj (predsednica), Aleš Jan (član) in Robert Waltl (član), je soglasno odločila da: Priznanje [[ZDUSZdruženja dramskih umetnik...)
(razl) ← Starejša redakcija | prikaži trenutno redakcijo (razl) | Novejša redakcija → (razl)

Komisija za priznanja ZDUS v sestavi Tea Rogelj (predsednica), Aleš Jan (član) in Robert Waltl (član), je soglasno odločila da:

Priznanje ZDUSZdruženja dramskih umetnikov Slovenije za igralske dosežke v letu 2006 prejme dramski igralec Gregor ČUŠIN, član Mestnega gledališča ljubljanskega (za vloge Polonija v Shakespearovem Hamletu, Napoleona in Tita v igri Lipicanci gredo v Strasbourg Borisa A. Novaka in Azazella v Javornikovi dramatizaciji romana Mojster in Margareta Mihaila Bulgakova.

Gregor Čušin je iznajdljiv in preizkušen igralec, ki vedno znova prepriča s polnokrvnimi, psihološko utemeljenimi in poglobljenimi liki. Čeprav v navedenih delih ni oblikoval glavnih vlog, je s svojimi večplastnimi in domiselnimi kreacijami zaznamoval uprizoritve in vanje vnesel komične poudarke oziroma jih obogatil z razumevajoče popustljivim pristopom do človeških slabosti. Do svojih likov pristopa s toplino, tako rekoč z ljubeznijo, in tako gledalce povede, da jih nehote vzljubijo ali jih vsaj skušajo doumeti tudi oni.

Pod režijskim vodstvom Matjaža Zupančiča je v Hamletu zaživel kot dobrodušen, nekoliko neroden in večkrat osmešen Polonij, v svojem bistvu ne toliko spletkarski in preračunljiv, temveč prej človek, ki je pasje vdan gospodarju. Prav lojalnost za vsako ceno, njegova preprostost v umevanju oblasti, in ne zlonamernost, je tisto, s čimer si podpiše smrtno obsodbo, kar ga pripelje v pogubo.

V slovenski noviteti Lipicanci gredo v Strasbourg se je odlično znašel v vlogah Napoleona in Tita; obe figuri je oblikoval duhovito in gibko ter zlasti v slednji znal poudariti kompleksno in protislovno vlogo te zgodovinske osebnosti, ki je zaznamovala našo polpreteklo zgodovino.

Nič manj prepričljiv ni bil kot Azazello v Lorencijevi postavitvi Mojstra in Margarete. Čušin je enega od štirih Wolandovih znanilcev apokalipse oblikoval z izostrenim občutkom za ansambelsko igro, ob tem pa znal ohraniti njegovo individualnost, mu vdihniti osebno noto; luciden in detajliran lik, ki v uprizoritev vnaša značilno bulgakovski, komični komentar dogajanja.