Minu Kjuder

Življenjepis

Dramska igralka Minu Kjuder se je rodila 24. aprila 1942 v Trstu. Že dveletna je zaradi vojne ostala brez očeta in je morala k sorodnikom na Kras, kjer je preživela večino otroštva. Osnovno šolo je obiskovala v Dobličah in Sežani, v tem času pa je morala skrbeti tudi za bolno mater, ne le zase. Prav zato skorajda ni imela izbire, čeprav je v sebi že čutila, da želi postati igralka, in se je vpisala v srednjo ekonomsko šolo v Kopru. Po končani maturi je opravila sprejemni izpit na Akademiji za igralsko umetnost in študij zaključila leta 1964 z vlogo Perdite v Shakespearovi Zimski pravljici pod mentorskim vodstvom profesorja Janeza Jermana. V času študija se je morala preživljati z raznimi deli, med njimi pa je bilo tudi že njeno osnovno poslanstvo, namreč dramska igra, saj je odigrala nekaj manjših vlog v ljubljanski Drami. Prvi večji uspeh pa je bila kreacija vloge Jing Tai v Bauerjevi pravljici Rdeče in modro v mavrici, ki jo je odigrala v SLG Celje v režiji Branka Gombača v tretjem letniku študija. Gotovo je bil to eden izmed pomembnejših trenutkov v življenju igralke, saj mu je sledil stalni angažma v SLG Celje, takoj po končanem študiju. V gledališču, kjer je kreirala nekaj zelo markantnih vlog, med drugimi Veroniko v Novačanovem Hermanu Celjskem in v Župančičevi Veroniki Deseniški, Nino v Cankarjevem Kralju na Betajnovi ali Judy v Ustinovi drami Komaj do srednjih vej, je ostala do leta 1971, ko jo je režiser Branko Gombač, ki je medtem postal umetniški vodja Drame SNG Maribor povabil, da se zaposli v Mariboru. Sledila je njegovemu pozivu in se pridružila mariborskemu ansamblu leta 1971 ter ostala njegova članica vse do upokojitve leta 1999.

Skupno je odigrala okrog 120 gledaliških vlog, veliko večino v dveh desetletjih angažmaja v mariborski Drami, kjer je bila ena izmed nosilk repertoarja. Kakor večina igralcev repertoarnem gledališču, se je srečevala z različnimi vlogami, različnih avtorjev in žanrov, a prav to ji je bil tudi največji izziv. Prepričana je bila namreč, da je potrebno najti prav za vsako zadano nalogo v sebi izziv in tako ustvariti in oživiti vlogo, ki ji je bila dodeljena. Med vsemi temi vlogami pa je prav gotovo potrebno izpostaviti njeno Vido v Šeligovi drami Lepa Vida , za katero je prejela Borštnikovo nagrado, Nagrado Prešernovega sklada in nagrado občinstva na Sterijinem pozorju v Novem Sadu.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je odigrala nekaj opaznih vlog v SSG Trst in snemala za slovenski radio RAI. Leta 1994 je s štirimi igralskimi kolegi iz Trsta ustanovila gledališko skupino Popotni komedijanti, ki je v naslednjih letih pripravila pet uprizoritev in z njimi gostovala med zamejskimi Slovenci v Italiji in Avstriji.

V svoji zadnji predstavi pred upokojitvijo v SNG Maribor je ustvarila izvrstno Mary Cavan Tyron v O'Neillovi drami Dolgega dne potovanje v noč. Mnogo premlada upokojenka se vsekakor še ni mogla odpovedati odrskim deskam in svojemu poslanstvu, zato jo še kar naprej srečujemo v SNG Maribor, SNG Nova Gorica na Radiu TSA in v gledališki šoli Studio ART v Trstu.

Filmske in TV ponudbe je iz osebnih razlogov vztrajno zavračala. Zaigrala je le v TV nadaljevankah Dekameron in Ščuke pa ni, ščuke pa ne.

Leta 2009 je prejela Borštnikov prstan, najvišje slovensko priznanje za igralsko ustvarjalnost.

Vloge v gledališču

2001-2010

1991-2000

1981-1990

1971-1980

Vloge na filmu in televiziji

Vloge na radiu

Nagrade

  • 2009 Borštnikov prstan
  • 1979 Borštnikova nagrada za igro za vlogo Lepe Vide (Šeligo Lepa Vida, Drama SNG Maribor)
  • 1979 Nagrada Prešernovega sklada za vlogo Lepe Vide (Šeligo Lepa Vida, Drama SNG Maribor)
  • 1979 Nagrada publike na Sterijinem pozorju v Novem Sadu za vlogo Lepe Vide (Šeligo Lepa Vida, Drama SNG Maribor)

Viri in literatura

  • Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008.

Zunanje povezave