Peter Musevski: Razlika med redakcijama

Iz Geslo

(Življenjepis)
(Petru v slovo (12.6.1965-18.3.2020))
 
(9 vmesnih redakcij 2 uporabnikov ni prikazanih)
Vrstica 4: Vrstica 4:
 
==Življenjepis==
 
==Življenjepis==
 
(* 12. junij 1965, † 18. marec 2020)
 
(* 12. junij 1965, † 18. marec 2020)
 +
 
Peter Musevski je na [[AGRFT|Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo]] je v rojstnem mestu končal študij dramske igre v letniku [[Janez Hočevar|Janeza Hočevarja]] z uprizoritvijo ''Višnjev vrt'' junija 1993.  
 
Peter Musevski je na [[AGRFT|Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo]] je v rojstnem mestu končal študij dramske igre v letniku [[Janez Hočevar|Janeza Hočevarja]] z uprizoritvijo ''Višnjev vrt'' junija 1993.  
  
 
Kmalu po končanem študiju se je zaposlil v [[PDG Nova Gorica]], današnjem [[SNG Nova Gorica]], kjer je bil od 1995 do 2003. Že v tem obdobju  se je uveljavil kot izrazito karakterni igralec v zelo raznolikem repertoarnem izboru od slovenske in svetovne klasike do sodobne dramatike. Nato je leta 2003 nadaljeval svoje gledališko ustvarjanje v [[Prešernovo gledališče Kranj|Prešernovem gledališču]] v Kranju.
 
Kmalu po končanem študiju se je zaposlil v [[PDG Nova Gorica]], današnjem [[SNG Nova Gorica]], kjer je bil od 1995 do 2003. Že v tem obdobju  se je uveljavil kot izrazito karakterni igralec v zelo raznolikem repertoarnem izboru od slovenske in svetovne klasike do sodobne dramatike. Nato je leta 2003 nadaljeval svoje gledališko ustvarjanje v [[Prešernovo gledališče Kranj|Prešernovem gledališču]] v Kranju.
  
Že v obdobju, ko je bil član dramskega ansambla v Novi Gorici je Musevski opozarjal nase z realistično igro, z minimalističnimi izraznimi sredstvi in izredno subtilnim iskanjem razlogov za nehanja in dejanja »malih«, »obrobnih« ljudi. Svoj način igre je izkristaliziral v obdobju v Kranju, kjer je prejel nagrado [[ZDUS|Združenja dramskih umetnikov Slovenije]] za vlogo '''Ojdipa''' v Sofoklovem ''Kralju Ojdipu'' in vlogo '''Chanchea'''v ''Gospodu Chanceu'' Jerzya Kosinskega., nagrado [[Sklad Staneta Severja|Sklada Staneta Severja]] za vlogo '''Točaja/Hudiča''' v [[Gregor Strniša|Strniševih]] ''Žabe|Žabah'', '''Richarda''' v predstavi ''Podeželje'' in '''Martina''' in '''Miklavža''' v [[Evald Flisar|Flisarjevem]] ''Akvarij|Akvariju''.
+
Že v obdobju, ko je bil član dramskega ansambla v Novi Gorici je Musevski opozarjal nase z realistično igro, z minimalističnimi izraznimi sredstvi in izredno subtilnim iskanjem razlogov za nehanja in dejanja »malih«, »obrobnih« ljudi. Svoj način igre je izkristaliziral v obdobju v Kranju, kjer je prejel nagrado [[ZDUS|Združenja dramskih umetnikov Slovenije]] za vlogo '''Ojdipa''' v Sofoklovem ''Kralju Ojdipu'' in vlogo '''Chanchea''' v ''Gospodu Chanceu'' Jerzya Kosinskega, nagrado [[Sklad Staneta Severja|Sklada Staneta Severja]] za vlogo '''Točaja/Hudiča''' v [[Gregor Strniša|Strniševih]] ''Žabah'', '''Richarda''' v predstavi ''Podeželje'' in '''Martina''' in '''Miklavža''' v [[Evald Flisar|Flisarjevem]] ''Akvariju''.
  
Nemogoče pa je govoriti o Petru Musevskem zgolj kot o gledališkem igralcu, saj je od vsega začetka prisoten na slovenskih filmskih platnih in na televizijskem ekranu. Njegovo filmsko pot lahko spremljamo od filma ''Ko zaprem oči'' preko 25 filmov, tri krat je bil Stopov igralec leta in prejel je dve Vesni za glavne moške vloge ( '''Ivan''' v filmu ''Kruh in mleko'' in '''Peter''' v  filmu ''Delo osvobaja'').
+
Nemogoče pa je govoriti o Petru Musevskem zgolj kot o gledališkem igralcu, saj je od vsega začetka prisoten na slovenskih filmskih platnih in na televizijskem ekranu. Njegovo filmsko pot lahko spremljamo od filma ''Ko zaprem oči'' preko 25 filmov, tri krat je bil Stopov igralec leta in prejel je dve Vesni za glavne moške vloge ('''Ivan''' v filmu ''Kruh in mleko'' in '''Peter''' v  filmu ''Delo osvobaja'').
  
 
Za vrhunske umetniške presežke v vlogah zadnjih let je prejel [[Prešernova nagrada in nagrade Prešernovega sklada|Nagrado Prešernovega sklada za leto]] 2009.
 
Za vrhunske umetniške presežke v vlogah zadnjih let je prejel [[Prešernova nagrada in nagrade Prešernovega sklada|Nagrado Prešernovega sklada za leto]] 2009.
Vrstica 85: Vrstica 86:
 
*2001 Stopov igralec leta za vlogo v filmu ''Kruh in mleko'' na 4. Festivalu slovenskega filma v Portorožu
 
*2001 Stopov igralec leta za vlogo v filmu ''Kruh in mleko'' na 4. Festivalu slovenskega filma v Portorožu
 
*2001 Najboljši za vlogo v filmu ''Kruh in mleko'' na mednarodnem filmskem festivalu IFF v Bratislavi
 
*2001 Najboljši za vlogo v filmu ''Kruh in mleko'' na mednarodnem filmskem festivalu IFF v Bratislavi
 +
 +
==Petru v slovo  ... njegovi prijatelji iz Prešernovega gledališča Kranj==
 +
POZNAL SEM ČLOVEKA
 +
 +
Poznal sem človeka, mehkega kot oblak.
 +
 +
Človeka, ki je spoštoval malega človeka.
 +
 +
Človeka, ki je ljubil.
 +
 +
Človeka, katerega sinova sta mu rekla Pero.
 +
 +
Človeka, ki je živel gledališče.
 +
 +
Človeka, ki je bil zaljubljen v kamero.
 +
 +
Človeka v trenirki.
 +
 +
Poznal sem človeka, ki je imel rad pivo, a se mu je odrekel.
 +
 +
Človeka z umazanim avtom.
 +
 +
Človeka, ki bi ga lahko v istem trenutku klofnil in objel.
 +
 +
Človeka, ki je izgubil živce, če ni zadeval prvega servisa.
 +
 +
Človeka pasjeljubca.
 +
 +
Poznal sem človeka, ki ni prenesel krivice.
 +
 +
Človeka, ki ni mogel sprejeti, da so nekateri zli.
 +
 +
Človeka, strastnega kadilca.
 +
 +
Človeka hazarderja.
 +
 +
Človeka odprtega srca.
 +
 +
Poznal sem človeka, ki se je boril z demoni preteklosti in sedanjosti.
 +
 +
Človeka, ki je globoko bolečino zadržal zase.
 +
 +
Človeka, ki se ni naučil teksta, dokler ni bilo nujno.
 +
 +
Človeka z nenavadnim glasbenim okusom, pankerja, ki ni hotel priznati, da mu je všeč tudi blues in ki ga je navduševala narodna glasba Srbije, Bosne in Makedonije.
 +
 +
Poznal sem človeka, ki je obleke znosil do konca.
 +
 +
Človeka, ki je imel rad sir.
 +
 +
Človeka, ki je imel rad sarmo.
 +
 +
Človeka, ki je zapel v slovo svoji mami.
 +
 +
Poznal sem človeka, mehkega kot oblak.
 +
 +
Oblak je odneslo neurje,
 +
 +
ampak prepričan sem: ko bom v nekem vročem poletnem popoldnevu pogledal v modro nebo, bo lahna sapica spet prinesla ta oblak.
 +
 +
'''Aljoša'''
 +
 +
 +
PETRU V SLOVO
 +
 +
Sedim za računalnikom in gledam skozi okno, nežno in rahlo naletavajo snežinke. Ni pravi čas zanje, zunaj bi morala biti pomlad. Prejšnjo sredo je že bila, topla, brsteča...Navdajala me je z radostjo, kljub temu groznemu času, ki je ustavil ves svet. Vse bo še dobro, sem si rekla in sem šla nabirat regrat, tik pred večerom, sama, na samoten kraj, da le ne bom kršila strogih, upravičenih zapovedi. Zazvoni telefon, pogledam, Vesna S., bom kasneje klepetala, si rečem, zdaj nabiram regrat, spet zvoni, kasneje si rečem...naberem, se usedem v avto, pogledam telefon, sms od Bernarde, a je res Pero umrl?, pokličem Vesno, obe jokava, nimava besed, kličem drugo Vesno, Mirjam, Marinko...zasedene linije...končno dobim Aljošo...pripeljem se nekako domov....doma Iztok in Juš, vsi trije smo brez besed...sledi dolg teden telefonskih klicev, dolgih pogovorov, sms-ov, fb objav, nekrologov...slišim se s Petrovo Tanjuško, jokava...ne morem je objeti....objamem jo na daleč...mislim na Filipa in Ninota...jima v mislih pošiljam moč in objem...na vse njegove...mislim na Pingota, tega srčno dobrega kužata, ki je v Petru našel vso ljubezen, varnost in toplino, ki je do takrat ni imel in poznal...kako zelo ga bodo vsi pogrešali. In potem premišljujem o Petru, kako zelo te bomo vsi mi pogrešali, kako prazen bo teater brez tebe, komu se bomo smejali, na koga se bomo jezili, kako prazno bo na odru, v garderobi, kjer si vedno sedel na kavču z obveznim cigaretom v rokah, v trenirkah in teniskah, kadar so bile vaje ali pa ves urejen med predstavo v smokingu, vojaški uniformi, navadni laneni dolgi srajčki ali pa v fraku in črni pelerini kot Prešeren...takrat sem te zadnjič videla, nisva se poslovila, ker je v gledališču tako, da vsi vedno hitimo in si mislimo, saj se kmalu, še prekmalu spet vidimo.......Perice moj, ne vem, če si vedel, kako zelo smo te imeli radi, kljub nenehnim zdraham, ki jih je v teatru vedno na pretek...ti se jih, če se je le dalo nisi udeleževal, nisi rabil tega, ker si imel toliko vsega za razčistiti v sebi...saj moramo to vsi, ampak ti si s tem živel neprestano, vsaj zadnje mesece pa intenzivno...nismo ti znali pomagati, prisluhniti ja....pomagati pa ti ni znal in mogel nihče...Ko smo v četrtek zvečer pred dvema tednoma sedeli v garderobi in se odločali, da zaradi strašljivega virusa tudi mi prenehamo z vajami za Škofjeloški pasijon, sem sedela na zofi na tvojem mestu; levo na okenski polici sem zagledala tekst Naš razred, na njem je pisalo Pero....spet bo iskal tekst, ko bo maja obnovitvena vaja, sem si mislila....Naš razred ne bo nikoli več tak kot je bil...ena klop je ostala prazna..... v Našem razredu smo se na vsaki predstavi srečali tam nekje onstran...se objeli, poljubili in bili spet skupaj... Nekoč,nekje se spet vidimo. Zunaj sneži, mrzlo je, pomlad se je oddaljila....Perice moj, rada te imam in verjamem,da si zdaj našel svoj mir.
 +
 +
'''Darja'''
 +
 +
 +
Dragi Pero,
 +
Rada bi ti rekla samo - hvala za tvojo družbo! Hvala ti, da sem lahko bila del tvojega sna! Usoda naju je povezala bolj, kot sva si upala priznati, kaj šele o tem pogovarjati … Spoznala sva se v med snemanjem Branetovega sna o naši družini, ki ga je sanjal neko noč v davnih devetdesetih. Kot Lojze si vstopil tudi v moj sen in iz svojega in mojega sna odšel kot Prešeren. Nihče drug ne bi mogel tako prepričljivo odigrati pesnika Braneta Bitenca, kot si ga odigral ti v filmu Lojze se je zbudil tako kot ponavadi, in nihče drug ne bi mogel tako pretresljivo odigrati pesnika Franceta Prešerna, kot si ga ti! Med tema dvema vlogama si odigral še izjemno veliko diametralno različnih vlog in v vsako si uspel vtisniti svoj neizbrisno človeški obraz.
 +
Najini poti sta se po Lojzetu prepletli spet v Gorici pri Plešasti pevki. Lepo mi je bilo, ko sva po vajah posedala v gledališkem bifeju ali šla skupaj na kosilo. In potem je čez nekaj let sledilo lepo in tudi razburkano obdobje v našem gledališču … ki je trajalo žal le sedemnajst let! Nepozabno je bilo srečanje s tabo v poljanski kitajski restavraciji, ko sva te z Borutom Veselkom povabila, da postaneš član naše, kot bi ti rekel, ekipe. Našega razreda! Naše igralske družine! Nepozabno je bilo zame tudi naše skupno prvomajsko dopustovanje v Tuniziji. Hvala ti za prijetno družbo … in hvala ti za tvoje vloge, brez katerih naše gledališče ne bi bilo nikoli to, kar je! Bil si pesnik med igralci, ki se je najbolje počutil, ko je v bifeju v Šiški s klošarji in ljubljanskimi čudaki pil svoj pir in razmišljal o življenju in vlogah. In ravno ta vez med življenjem in vlogami, ta vez resničnosti s snom, socialnim dnom in umetnostjo, ti je vdihnila človečnost, ki si jo vtisnil kot prepoznavno kodo vsaki od svojih vlog tako v gledališču kot na filmu.
 +
Rada bi ti rekla samo, hvala! Hvala za tvoj humor in dvome, hvala za tvoj cinizem in občutljivost, hvala za tvojo milino in šarm, hvala za tvoj čas in hvala, da si mi bil vsa ta leta navdih pri snovanju sna repertoarja Prešernovega gledališča! Hvala za tvoj pretanjen občutek za ritem človeškega srca, ki te je ponesel med velikane slovenskega teatra in filma!
 +
 +
'''Marinka'''
 +
 +
 +
Dragi Pero,
 +
tako nerada pišem besede v slovo, ker se mi zdi, da je potem to nekaj dokončnega … pa vem, da ni. Samo nekje drugje si. Ko razmišljam o tebi, se spomnim trenutkov, ko sva se smejala, pa tudi tistih, ko sva »merila« moči, vsak po svoje, čeprav sva oba vedela, da bo na koncu vse v redu. In tudi sedaj bo … vse bo v redu, tako si ti vedno rekel in bi tudi sedaj, vem. Le tebe fizično ne bo več med nami. V spominu večno. Hvala ti za vse, za kar enostavno sedaj ne najdem besed, le pozdrav tja v neskončnost bivanja ti pošiljam …
 +
 +
'''Mirjam, »Šefica«''' (kot si me prisrčno klical)
 +
 +
 +
Dragi Muso,
 +
Ob tvojem odhodu sem prvič razumela in občutila, zakaj je nastala besedna zveza gledališka družina. Vsa naša življenja, če to hočemo ali ne, so prežeta z našim ustvarjanjem. Takrat ko gre dobro in takrat, ko je najhuje, smo prepleteni drug z drugim. Prazno mesto v naši mali gledališki družini boli. Bolijo spomini na druženja, pogovore, sodelovanje, veselje in žalost, na predstave, v katerih sva sedela drug ob drugem. Težko bo, ko na vprašanje, kako si, ne bo nihče več z iskrenim nasmehom odgovoril s šolsko oceno, pa čeprav je bila tisti dan slaba. Najtežje pa, da ko vaja ne bo najboljša, ne bo nikogar, ki bi bil zadovoljen, ker zdaj ve, da ima še veliko rezerve. Drži se in usedi se še kdaj na naš oder ali pa pridi na čik zadaj v kamrico.
 +
 +
Objem '''Vesna J.'''
 +
 +
 +
Dragi Pero,
 +
težko se poslovim v nekaj besedah, ko pa si niti še zares ne predstavljam, da si odšel. Če ne prej, bom dojel v trenutku, ko spet prestopim prag gledališča. Tam je vendar toliko spominov. Na tvojo iskrenost in preprostost. Kako si znal stvari videti življenjsko, prisluhniti in deliti. To so spomini, ki prikličejo nasmeh. 
 +
 +
'''Blaž'''
 +
 +
 +
Dragi moj Perice!
 +
Zdajle si bom v spomin nate prižgala cigareto... naglas si bom dala Mileta Kitića... Sedemnajst let. Si moj odrski poljub, bogati snubec, moj Garcin, kolega varnostnik, moj Jean, od Željkota fotr, nesojeni svak, moj bratec, sotrpin za tekočim trakom, moj ljubimec na podeželju, gost v mojem lokalu, moj oče, moj, samo moj Sepp... Pa si moj kolega. Vedno. Nežen. S široko slovansko dušo. Fer. Včasih otročji. Poln zgodb. Dober foter. Strasten navijač. Pingotov največji fen. Opora. Darežljiv. Trenirkar. Strasten kadilec. Dobra družba. Poslušalec. Poln dvomov. Koketen. Močan. Si naš Pero.
 +
 +
Na zadnji predstavi, sem te pogledala v tvoje lepe oči in, kot bi vedela, rekla: «In tisti zadnji pogled njegovih toplih oči.« Naj ti bo lepo tam, kjer si. Lepše. Mirnejše. Mi bomo že nekako. Upam.
 +
 +
Aja, pa obljubim ti, da bom pogledala naslednjo Djokovićevo tekmo. Celo. In potem ti bom z oblački cigaretnega dima na nebo zapisala rezultat. Da se boš veselil. Obljubim.
 +
 +
Rada te imam.
 +
 +
'''Vesna, tamala,  Slaparca'''
 +
 +
 +
Nekaj moram napisat, zate dragi Pero.
 +
 +
Ampak ti gotovo veš, da mi je to težko. V tem sva si bila podobna. »Klinc pa art!!« Moji spomini nate. So še zelo živi, saj je bilo par dni nazaj, teden morda. In temu rečem zdaj spomin.
 +
 +
Ravno si se ustavil pred mojo hišo in vstopam v tvoj avto. »Joj Pero, a maš spet superge v avtu?« »Ja no, doma preveč smrdijo!« In sva šla. Priprla sem okno. Na pumpi si na hitro skočil še na en cigaret. In si govoril, o svoji bolečini, o svoji ljubezni do Tanje in do Filipa in Ninota ... o tem, da nisi ponovil teksta. Ampak saj ga boš, z Judito, ko prideš v teater. Nisi hotel, da bi si kdo kaj grdega mislil o tebi. Zato si vedno želel ugajat, vsem ... tudi tistim, ki si tega ne zaslužijo. Ti pa si vedno bil Veliko srce, Velika občutljiva duša ... Dober človek. Brez tebe bo obrekovalnica prazna, premalo megle, ki bi prekrila tvoje prazno mesto, ki nikoli ne bo zapolnjeno.
 +
 +
Pogrešam te in pogrešala te bom, dragi Pero. Tako kot vsi, katerih src si se dotaknil.
 +
 +
'''Vesna P.'''
 +
 +
 +
Dragi Peter,
 +
 +
spominjala se te bom, kot preprostega in skromnega človeka, obenem pa kot igralca z velikim srcem. V našem gledališču bo večno praznina brez tebe. Dragi Perice, vedno se bom ozirala po gledališču od kod boš prišel, se mi nasmehnil in mi rekel, kot si mi rekel samo ti : "Ej, Bojanče, kako gre?" Upam, da ti bo lažje tam. Počivaj v miru. 
 +
 +
'''Bojana F.'''
 +
 +
 +
Dragi Pero,
 +
 +
iskren, izjemno sočuten in dobrodušen človek si bil. Redkost v današnjem svetu. Gledališče brez tebe ne bo več takšno kot je bilo. Manjkal nam boš.
 +
 +
'''Gaja'''
 +
 +
 +
Dragi Peter,
 +
 +
znal si biti v tišini
 +
 +
v tvojem blagem in toplem pogledu smo lahko iskali poti do svojega miru
 +
 +
želel bi si študirati anatomijo tvojega nasmeha finese človečnosti veličino majhnih, ki si jih upodabljal v migotanju svoje duše sumim, da bi bil angel, brez kril lahen,
 +
 +
na nebu bel oblak, me bo spominjal nate.
 +
 +
'''Milan'''
 +
 +
 +
Dragi Peter,
 +
 +
poznala sva se kratek čas, a vendar dovolj dolgo, da sva lahko kdaj poklepetala. Kljub tvoji veličini nisem niti enkrat dobila občutka, da si ti nekaj več in jaz nekaj manj. Bil si tako preprost, dostopen, prijazen in prav nič vzvišen. Da, velik si bil – kot igralec in kot človek. Ohranila te bom v lepem spominu.
 +
 +
'''Anja'''
 +
 +
 +
Dragi Peter!
 +
 +
Še vedno si z nami in naj ti tudi tam sveti sonce, kot na današnji dan. Pogrešam te!
 +
 +
'''Judita'''
 +
 +
 +
Pero. Na odru v prvi vrsti, mojster svojega poklica. Za odrom zadržan, spoštljiv, razumevajoč. S svojo prisotnostjo si sam razsvetlil oder, nisi potreboval veliko moje pomoči. Spominov je veliko, a ne bom dolgovezil. Tudi ti nisi. Srečno.
 +
 +
'''Nejc'''
 +
 +
 +
Peter, počivaj v miru.
 +
 +
'''Katja'''
 +
 +
 +
Peter,
 +
 +
tišlerji smo s teboj.
 +
 +
'''Boštjan'''
 +
 +
 +
Peter,
 +
 +
počivaj v miru. Naj ti bo lahka zemlja.
 +
 +
'''Bojana B.'''
 +
 +
 +
Dragi Peter,
 +
 +
komaj sem te "spoznala" pa si že odšel. Poznala sem te seveda že dolgo, preko tvojih izjemnih vlog. Vedno si se mi zdel sijajen igralec ... tako velik, a obenem tako človeški. Nisem vedela, da bo najin prvi stisk roke obenem tudi zadnji... žal mi je za to... veselila sem se, da te bom še večkrat srečala na gledaliških hodnikih. Vedno sem od tvojih kolegov o tebi slišala same lepe stvari... predvsem to, kako so te vsi imeli radi. Samo en stisk roke... vendar tvojega toplega, prijaznega in milega pogleda ne bom nikoli pozabila ... naj ti bo lepo nad zvezdami.
 +
 +
'''Eva'''
  
 
==Viri in literatura==
 
==Viri in literatura==

Trenutna redakcija s časom 10:18, 3. april 2020

Foto: Mare Mutić

Življenjepis

(* 12. junij 1965, † 18. marec 2020)

Peter Musevski je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je v rojstnem mestu končal študij dramske igre v letniku Janeza Hočevarja z uprizoritvijo Višnjev vrt junija 1993.

Kmalu po končanem študiju se je zaposlil v PDG Nova Gorica, današnjem SNG Nova Gorica, kjer je bil od 1995 do 2003. Že v tem obdobju se je uveljavil kot izrazito karakterni igralec v zelo raznolikem repertoarnem izboru od slovenske in svetovne klasike do sodobne dramatike. Nato je leta 2003 nadaljeval svoje gledališko ustvarjanje v Prešernovem gledališču v Kranju.

Že v obdobju, ko je bil član dramskega ansambla v Novi Gorici je Musevski opozarjal nase z realistično igro, z minimalističnimi izraznimi sredstvi in izredno subtilnim iskanjem razlogov za nehanja in dejanja »malih«, »obrobnih« ljudi. Svoj način igre je izkristaliziral v obdobju v Kranju, kjer je prejel nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije za vlogo Ojdipa v Sofoklovem Kralju Ojdipu in vlogo Chanchea v Gospodu Chanceu Jerzya Kosinskega, nagrado Sklada Staneta Severja za vlogo Točaja/Hudiča v Strniševih Žabah, Richarda v predstavi Podeželje in Martina in Miklavža v Flisarjevem Akvariju.

Nemogoče pa je govoriti o Petru Musevskem zgolj kot o gledališkem igralcu, saj je od vsega začetka prisoten na slovenskih filmskih platnih in na televizijskem ekranu. Njegovo filmsko pot lahko spremljamo od filma Ko zaprem oči preko 25 filmov, tri krat je bil Stopov igralec leta in prejel je dve Vesni za glavne moške vloge (Ivan v filmu Kruh in mleko in Peter v filmu Delo osvobaja).

Za vrhunske umetniške presežke v vlogah zadnjih let je prejel Nagrado Prešernovega sklada za leto 2009.

Video

Peter Musevski v predstavi Ivana Cankarja Jakob Ruda, r. Sebastijan Horvat, Prešernovo gledališče Kranj

Vloge v gledališču

2011-

2001-2010

1991-2000

  • 1994 Policaj Radovan; Dario Fo Naključna smrt nekega anarhista, r. Boris Cavazza, Koper - Zunajinstitucionalni projekti

Vloge na filmu in televiziji

2011-

  • Inferno, r. Vinko Möderndorfer, Forum Ljubljana
  • 2013 Zoran, moj nečak idiot, r. Matteo Oleotto, Transmedia, Staragara - Ljubljana, RTV Slovenija
  • 2013 Zapelji me, r. Marko Šantić, RTV Slovenija
  • 2013 Adria Blues, r. Miroslav Mandić, Filmostovje, SENCA STUDIO, Gustav Film - Ljubljana
  • 2013 Čefurji raus! , r. Goran Vojnović, Arsmedia - Ljubljana, Depo Sarajevo, Jadran film - Zagreb
  • 2011 Kruha in iger, r. Klemen Dvornik, RTV Slovenija in Studio Arkadena
  • 2011 Božična večerja, r. Boštjan Vrhovec, RTV Slovenija

2001-2010

  • 2010 Očetova želja, r. Marko Šantić, Vertigo / Emotionfilm
  • 2010 Veter v meni, r. Boris Bežić, UL AGRFT - Ljubljana
  • 2010 Komandant; Piran-Pirano, r. G. Vojnović, Arsmedia, Ljubljana, Jadran film, Zagreb, TV Slovenija
  • 2009 Kitajci prihajajo, r. G. Vojnović, TV Slovenija
  • 2009 Edo; Slovenka, r. D. Kozole, Vertigo / Emotionfilm, Neue Mediopolis Film, RTV Slovenija , Filmska kuča Baš Čelik, 4 Film, Pro Ba ,FS Viba film Ljubljana
  • 2008 Vaja zbora, r. V. Möderndorfer, RTV Slovenija
  • 2008 Od električarja z ljubeznijo, r. M. Šantič, TV Slovenija
  • 2008 Za vedno, r. D. Kozole, Vertigo/Emotionfilm, E-film
  • 2008 Inšpektor Novak; Pokrajina št. 2, r. Vinko Möderndorfer, Forum Ljubljana v koprodukciji s Delirium films, Beograt, RTV Slovenija in VPK Ljubljana
  • 2007 Viktor; Sem iz Titovega Velesa, r. Teona Mitevska, Sisters and brother Mitevski production, Vertigo - Ljubljana | Silkroad Production | Entre Chien et Loup | E-Motion film - Ljubljana
  • 2006 Trpljenje mladega Igorja, r. Brane Bitenc, TV Slovenija
  • 2006 Poštar Miško; En dan resnice, r. Vinko Möderndorfer, TV Slovenija
  • 2006 Gverilci, TV film, r. Janez Bitenc, Visual Productions
  • 2005 Uglaševanje, r. I. Šterk, A.A.C. Productions, TV Slovenija, Filmski sklad RS
  • 2004 Oče; Child in Time, r. M. Weiss, Bela film Ljubljana, TV Ljubljana
  • 2004 Peter; Delo osvobaja, r. Damjan Kozole, E-motion film, TV Slovenija, Vertigo Ljubljana
  • 2004 Fredi; Predmestje, r. Vinko Mőderndorfer, Forum Ljubljana
  • 2003 Sezona 90/91, r. G. Vojnović, UL AGRFT Ljubljana, TV Slovenija
  • 2003 Ludvik; Rezervni deli, r. D. Kozole, E-Motion film Ljubljana
  • 2001 Ivan; Kruh in mleko, r. Jan Cvitkovič, Vertigo Ljubljna in E-Motion film Ljubljana

1991-2000

  • 2000 Zois, Suljo; TV Dober dan, TV nanizanka, r. Vojko Anzeljc, Produkcijska skupina Mangart
  • 1999 Spleti čisto blizu vas, r. Brane Bitenc, TV Slovenija
  • 1997 Stereotip, r. Damjan Kozole, E-Motion film, Ljubljana
  • 1995 Ekspres, ekspres, r. Igor Šterk, AAC Productions
  • 1995 Blaž; Striptih, TV film, r. Filip Robar Dorin, TV Slovenija, Filmal Pro, Novo mesto
  • 1995 Lojze; Lojze se je zbudil kot ponavadi, r. B. Bitenc, UL AGRFT - Ljubljana, Bindweed Soundvision, TV Slovenija
  • 1993 Policist; Ko zaprem oči, r. Franci Slak, TV Slovenija in Bindweed Soundvision


Nagrade

  • 2010 Nagrada Prešernovega sklada za gledališke vloge Norca v Shakespearovem Kralju Learu, Jeanav Strindbergovi Gospodični Juliji, Jorgena Tesmana v Ibsenovi Heddi Gabler in Oswalda Koglerja v Prečkanju avtoceste ali Zgodbi o zlati ribici ter za vloge Soseda v filmu Za vedno, poslovneža Viktorja v filmu Jaz sem iz Titovega Velesa in Edija v filmu Slovenka, obrazložitev
  • 2007 Nagrada Sklada Staneta Severja za vlogi Točaja v Žabah Gregorja Strniše, Richarda v Podeželju Martina Crimpa in Miklavža v Akvariju Evalda Flisarja, obrazložitev
  • 2005 Priznanje ZDUS za igralske dosežke v letu 2005, in sicer za vlogi Ojdipusa, tebanskega kralja v Sofoklesovem Kralju Odjdipusu in Chancea v Gospodu Chanceu Jerzya Kosinskega, obrazložitev
  • 2005 Vesna za najboljšo moško vlogo (Delo osvobaja in Uglaševanje,6. Festival slovenskega filma v Portorožu)
  • 2005 Stopov igralec leta za vlogo v filmu Delo osvobaja na 6. Festivalu slovenskega filma v Portorožu
  • 2003 Vesna za najboljšo moško vlogo (Kruh in mleko, 4. Festival slovenskega filma v Portorožu)
  • 2003 Stopov igralec leta za vlogo v filmu Rezervni deli na 6. Festivalu slovenskega filma v Portorožu
  • 2002 Najboljši igralec za vlogo v filmu Kruh in mleko na mednarodnem filmskem festivalu IFF v Valencii
  • 2001 Stopov igralec leta za vlogo v filmu Kruh in mleko na 4. Festivalu slovenskega filma v Portorožu
  • 2001 Najboljši za vlogo v filmu Kruh in mleko na mednarodnem filmskem festivalu IFF v Bratislavi

Petru v slovo ... njegovi prijatelji iz Prešernovega gledališča Kranj

POZNAL SEM ČLOVEKA

Poznal sem človeka, mehkega kot oblak.

Človeka, ki je spoštoval malega človeka.

Človeka, ki je ljubil.

Človeka, katerega sinova sta mu rekla Pero.

Človeka, ki je živel gledališče.

Človeka, ki je bil zaljubljen v kamero.

Človeka v trenirki.

Poznal sem človeka, ki je imel rad pivo, a se mu je odrekel.

Človeka z umazanim avtom.

Človeka, ki bi ga lahko v istem trenutku klofnil in objel.

Človeka, ki je izgubil živce, če ni zadeval prvega servisa.

Človeka pasjeljubca.

Poznal sem človeka, ki ni prenesel krivice.

Človeka, ki ni mogel sprejeti, da so nekateri zli.

Človeka, strastnega kadilca.

Človeka hazarderja.

Človeka odprtega srca.

Poznal sem človeka, ki se je boril z demoni preteklosti in sedanjosti.

Človeka, ki je globoko bolečino zadržal zase.

Človeka, ki se ni naučil teksta, dokler ni bilo nujno.

Človeka z nenavadnim glasbenim okusom, pankerja, ki ni hotel priznati, da mu je všeč tudi blues in ki ga je navduševala narodna glasba Srbije, Bosne in Makedonije.

Poznal sem človeka, ki je obleke znosil do konca.

Človeka, ki je imel rad sir.

Človeka, ki je imel rad sarmo.

Človeka, ki je zapel v slovo svoji mami.

Poznal sem človeka, mehkega kot oblak.

Oblak je odneslo neurje,

ampak prepričan sem: ko bom v nekem vročem poletnem popoldnevu pogledal v modro nebo, bo lahna sapica spet prinesla ta oblak.

Aljoša


PETRU V SLOVO

Sedim za računalnikom in gledam skozi okno, nežno in rahlo naletavajo snežinke. Ni pravi čas zanje, zunaj bi morala biti pomlad. Prejšnjo sredo je že bila, topla, brsteča...Navdajala me je z radostjo, kljub temu groznemu času, ki je ustavil ves svet. Vse bo še dobro, sem si rekla in sem šla nabirat regrat, tik pred večerom, sama, na samoten kraj, da le ne bom kršila strogih, upravičenih zapovedi. Zazvoni telefon, pogledam, Vesna S., bom kasneje klepetala, si rečem, zdaj nabiram regrat, spet zvoni, kasneje si rečem...naberem, se usedem v avto, pogledam telefon, sms od Bernarde, a je res Pero umrl?, pokličem Vesno, obe jokava, nimava besed, kličem drugo Vesno, Mirjam, Marinko...zasedene linije...končno dobim Aljošo...pripeljem se nekako domov....doma Iztok in Juš, vsi trije smo brez besed...sledi dolg teden telefonskih klicev, dolgih pogovorov, sms-ov, fb objav, nekrologov...slišim se s Petrovo Tanjuško, jokava...ne morem je objeti....objamem jo na daleč...mislim na Filipa in Ninota...jima v mislih pošiljam moč in objem...na vse njegove...mislim na Pingota, tega srčno dobrega kužata, ki je v Petru našel vso ljubezen, varnost in toplino, ki je do takrat ni imel in poznal...kako zelo ga bodo vsi pogrešali. In potem premišljujem o Petru, kako zelo te bomo vsi mi pogrešali, kako prazen bo teater brez tebe, komu se bomo smejali, na koga se bomo jezili, kako prazno bo na odru, v garderobi, kjer si vedno sedel na kavču z obveznim cigaretom v rokah, v trenirkah in teniskah, kadar so bile vaje ali pa ves urejen med predstavo v smokingu, vojaški uniformi, navadni laneni dolgi srajčki ali pa v fraku in črni pelerini kot Prešeren...takrat sem te zadnjič videla, nisva se poslovila, ker je v gledališču tako, da vsi vedno hitimo in si mislimo, saj se kmalu, še prekmalu spet vidimo.......Perice moj, ne vem, če si vedel, kako zelo smo te imeli radi, kljub nenehnim zdraham, ki jih je v teatru vedno na pretek...ti se jih, če se je le dalo nisi udeleževal, nisi rabil tega, ker si imel toliko vsega za razčistiti v sebi...saj moramo to vsi, ampak ti si s tem živel neprestano, vsaj zadnje mesece pa intenzivno...nismo ti znali pomagati, prisluhniti ja....pomagati pa ti ni znal in mogel nihče...Ko smo v četrtek zvečer pred dvema tednoma sedeli v garderobi in se odločali, da zaradi strašljivega virusa tudi mi prenehamo z vajami za Škofjeloški pasijon, sem sedela na zofi na tvojem mestu; levo na okenski polici sem zagledala tekst Naš razred, na njem je pisalo Pero....spet bo iskal tekst, ko bo maja obnovitvena vaja, sem si mislila....Naš razred ne bo nikoli več tak kot je bil...ena klop je ostala prazna..... v Našem razredu smo se na vsaki predstavi srečali tam nekje onstran...se objeli, poljubili in bili spet skupaj... Nekoč,nekje se spet vidimo. Zunaj sneži, mrzlo je, pomlad se je oddaljila....Perice moj, rada te imam in verjamem,da si zdaj našel svoj mir.

Darja


Dragi Pero, Rada bi ti rekla samo - hvala za tvojo družbo! Hvala ti, da sem lahko bila del tvojega sna! Usoda naju je povezala bolj, kot sva si upala priznati, kaj šele o tem pogovarjati … Spoznala sva se v med snemanjem Branetovega sna o naši družini, ki ga je sanjal neko noč v davnih devetdesetih. Kot Lojze si vstopil tudi v moj sen in iz svojega in mojega sna odšel kot Prešeren. Nihče drug ne bi mogel tako prepričljivo odigrati pesnika Braneta Bitenca, kot si ga odigral ti v filmu Lojze se je zbudil tako kot ponavadi, in nihče drug ne bi mogel tako pretresljivo odigrati pesnika Franceta Prešerna, kot si ga ti! Med tema dvema vlogama si odigral še izjemno veliko diametralno različnih vlog in v vsako si uspel vtisniti svoj neizbrisno človeški obraz. Najini poti sta se po Lojzetu prepletli spet v Gorici pri Plešasti pevki. Lepo mi je bilo, ko sva po vajah posedala v gledališkem bifeju ali šla skupaj na kosilo. In potem je čez nekaj let sledilo lepo in tudi razburkano obdobje v našem gledališču … ki je trajalo žal le sedemnajst let! Nepozabno je bilo srečanje s tabo v poljanski kitajski restavraciji, ko sva te z Borutom Veselkom povabila, da postaneš član naše, kot bi ti rekel, ekipe. Našega razreda! Naše igralske družine! Nepozabno je bilo zame tudi naše skupno prvomajsko dopustovanje v Tuniziji. Hvala ti za prijetno družbo … in hvala ti za tvoje vloge, brez katerih naše gledališče ne bi bilo nikoli to, kar je! Bil si pesnik med igralci, ki se je najbolje počutil, ko je v bifeju v Šiški s klošarji in ljubljanskimi čudaki pil svoj pir in razmišljal o življenju in vlogah. In ravno ta vez med življenjem in vlogami, ta vez resničnosti s snom, socialnim dnom in umetnostjo, ti je vdihnila človečnost, ki si jo vtisnil kot prepoznavno kodo vsaki od svojih vlog tako v gledališču kot na filmu. Rada bi ti rekla samo, hvala! Hvala za tvoj humor in dvome, hvala za tvoj cinizem in občutljivost, hvala za tvojo milino in šarm, hvala za tvoj čas in hvala, da si mi bil vsa ta leta navdih pri snovanju sna repertoarja Prešernovega gledališča! Hvala za tvoj pretanjen občutek za ritem človeškega srca, ki te je ponesel med velikane slovenskega teatra in filma!

Marinka


Dragi Pero, tako nerada pišem besede v slovo, ker se mi zdi, da je potem to nekaj dokončnega … pa vem, da ni. Samo nekje drugje si. Ko razmišljam o tebi, se spomnim trenutkov, ko sva se smejala, pa tudi tistih, ko sva »merila« moči, vsak po svoje, čeprav sva oba vedela, da bo na koncu vse v redu. In tudi sedaj bo … vse bo v redu, tako si ti vedno rekel in bi tudi sedaj, vem. Le tebe fizično ne bo več med nami. V spominu večno. Hvala ti za vse, za kar enostavno sedaj ne najdem besed, le pozdrav tja v neskončnost bivanja ti pošiljam …

Mirjam, »Šefica« (kot si me prisrčno klical)


Dragi Muso, Ob tvojem odhodu sem prvič razumela in občutila, zakaj je nastala besedna zveza gledališka družina. Vsa naša življenja, če to hočemo ali ne, so prežeta z našim ustvarjanjem. Takrat ko gre dobro in takrat, ko je najhuje, smo prepleteni drug z drugim. Prazno mesto v naši mali gledališki družini boli. Bolijo spomini na druženja, pogovore, sodelovanje, veselje in žalost, na predstave, v katerih sva sedela drug ob drugem. Težko bo, ko na vprašanje, kako si, ne bo nihče več z iskrenim nasmehom odgovoril s šolsko oceno, pa čeprav je bila tisti dan slaba. Najtežje pa, da ko vaja ne bo najboljša, ne bo nikogar, ki bi bil zadovoljen, ker zdaj ve, da ima še veliko rezerve. Drži se in usedi se še kdaj na naš oder ali pa pridi na čik zadaj v kamrico.

Objem Vesna J.


Dragi Pero, težko se poslovim v nekaj besedah, ko pa si niti še zares ne predstavljam, da si odšel. Če ne prej, bom dojel v trenutku, ko spet prestopim prag gledališča. Tam je vendar toliko spominov. Na tvojo iskrenost in preprostost. Kako si znal stvari videti življenjsko, prisluhniti in deliti. To so spomini, ki prikličejo nasmeh.

Blaž


Dragi moj Perice! Zdajle si bom v spomin nate prižgala cigareto... naglas si bom dala Mileta Kitića... Sedemnajst let. Si moj odrski poljub, bogati snubec, moj Garcin, kolega varnostnik, moj Jean, od Željkota fotr, nesojeni svak, moj bratec, sotrpin za tekočim trakom, moj ljubimec na podeželju, gost v mojem lokalu, moj oče, moj, samo moj Sepp... Pa si moj kolega. Vedno. Nežen. S široko slovansko dušo. Fer. Včasih otročji. Poln zgodb. Dober foter. Strasten navijač. Pingotov največji fen. Opora. Darežljiv. Trenirkar. Strasten kadilec. Dobra družba. Poslušalec. Poln dvomov. Koketen. Močan. Si naš Pero.

Na zadnji predstavi, sem te pogledala v tvoje lepe oči in, kot bi vedela, rekla: «In tisti zadnji pogled njegovih toplih oči.« Naj ti bo lepo tam, kjer si. Lepše. Mirnejše. Mi bomo že nekako. Upam.

Aja, pa obljubim ti, da bom pogledala naslednjo Djokovićevo tekmo. Celo. In potem ti bom z oblački cigaretnega dima na nebo zapisala rezultat. Da se boš veselil. Obljubim.

Rada te imam.

Vesna, tamala, Slaparca


Nekaj moram napisat, zate dragi Pero.

Ampak ti gotovo veš, da mi je to težko. V tem sva si bila podobna. »Klinc pa art!!« Moji spomini nate. So še zelo živi, saj je bilo par dni nazaj, teden morda. In temu rečem zdaj spomin.

Ravno si se ustavil pred mojo hišo in vstopam v tvoj avto. »Joj Pero, a maš spet superge v avtu?« »Ja no, doma preveč smrdijo!« In sva šla. Priprla sem okno. Na pumpi si na hitro skočil še na en cigaret. In si govoril, o svoji bolečini, o svoji ljubezni do Tanje in do Filipa in Ninota ... o tem, da nisi ponovil teksta. Ampak saj ga boš, z Judito, ko prideš v teater. Nisi hotel, da bi si kdo kaj grdega mislil o tebi. Zato si vedno želel ugajat, vsem ... tudi tistim, ki si tega ne zaslužijo. Ti pa si vedno bil Veliko srce, Velika občutljiva duša ... Dober človek. Brez tebe bo obrekovalnica prazna, premalo megle, ki bi prekrila tvoje prazno mesto, ki nikoli ne bo zapolnjeno.

Pogrešam te in pogrešala te bom, dragi Pero. Tako kot vsi, katerih src si se dotaknil.

Vesna P.


Dragi Peter,

spominjala se te bom, kot preprostega in skromnega človeka, obenem pa kot igralca z velikim srcem. V našem gledališču bo večno praznina brez tebe. Dragi Perice, vedno se bom ozirala po gledališču od kod boš prišel, se mi nasmehnil in mi rekel, kot si mi rekel samo ti : "Ej, Bojanče, kako gre?" Upam, da ti bo lažje tam. Počivaj v miru.

Bojana F.


Dragi Pero,

iskren, izjemno sočuten in dobrodušen človek si bil. Redkost v današnjem svetu. Gledališče brez tebe ne bo več takšno kot je bilo. Manjkal nam boš.

Gaja


Dragi Peter,

znal si biti v tišini

v tvojem blagem in toplem pogledu smo lahko iskali poti do svojega miru

želel bi si študirati anatomijo tvojega nasmeha finese človečnosti veličino majhnih, ki si jih upodabljal v migotanju svoje duše sumim, da bi bil angel, brez kril lahen,

na nebu bel oblak, me bo spominjal nate.

Milan


Dragi Peter,

poznala sva se kratek čas, a vendar dovolj dolgo, da sva lahko kdaj poklepetala. Kljub tvoji veličini nisem niti enkrat dobila občutka, da si ti nekaj več in jaz nekaj manj. Bil si tako preprost, dostopen, prijazen in prav nič vzvišen. Da, velik si bil – kot igralec in kot človek. Ohranila te bom v lepem spominu.

Anja


Dragi Peter!

Še vedno si z nami in naj ti tudi tam sveti sonce, kot na današnji dan. Pogrešam te!

Judita


Pero. Na odru v prvi vrsti, mojster svojega poklica. Za odrom zadržan, spoštljiv, razumevajoč. S svojo prisotnostjo si sam razsvetlil oder, nisi potreboval veliko moje pomoči. Spominov je veliko, a ne bom dolgovezil. Tudi ti nisi. Srečno.

Nejc


Peter, počivaj v miru.

Katja


Peter,

tišlerji smo s teboj.

Boštjan


Peter,

počivaj v miru. Naj ti bo lahka zemlja.

Bojana B.


Dragi Peter,

komaj sem te "spoznala" pa si že odšel. Poznala sem te seveda že dolgo, preko tvojih izjemnih vlog. Vedno si se mi zdel sijajen igralec ... tako velik, a obenem tako človeški. Nisem vedela, da bo najin prvi stisk roke obenem tudi zadnji... žal mi je za to... veselila sem se, da te bom še večkrat srečala na gledaliških hodnikih. Vedno sem od tvojih kolegov o tebi slišala same lepe stvari... predvsem to, kako so te vsi imeli radi. Samo en stisk roke... vendar tvojega toplega, prijaznega in milega pogleda ne bom nikoli pozabila ... naj ti bo lepo nad zvezdami.

Eva

Viri in literatura

Zunanje povezave