Prešernovo gledališče Kranj: Razlika med redakcijama

Vrstica 42: Vrstica 42:
[[Branko Jordan]], [[Tine Oman]], [[Rok Viher]]
[[Branko Jordan]], [[Tine Oman]], [[Rok Viher]]
==Sedanji člani ansambla==
==Sedanji člani ansambla==
[[Darja Reichman]], [[Igor Štamulak]], [[Višnar Matjaž|Matjaž Višnar]], [[Pavle Rakovec]], [[Peter Musevski]], [[Primož Pirnat]], [[Vesna Jevnikar]], [[Vesna Pernarčič Žunić]], [[Vesna Slapar]]
[[Darja Reichman]], [[Višnar Matjaž|Matjaž Višnar]], [[Pavle Rakovec]], [[Peter Musevski]], [[Primož Pirnat]], [[Vesna Jevnikar]], [[Vesna Pernarčič Žunić]], [[Vesna Slapar]]


==Nagrajene uprizoritve==
==Nagrajene uprizoritve==

Redakcija: 08:40, 3. maj 2011

Predstavitev gledališča

Prešernovo gledališče Kranj deluje kot repertoarno gledališče in uprizori vsako sezono 4 premiere različnih žanrov za odraslo in vsaj eno premiero za mlajše občinstvo. Igralski ansambel šteje deset stalnih članov. S svojimi kvalitetnimi in raznovrstnimi uprizoritvami, za katere je gledališče prejelo številne nagrade na festivalih v Sloveniji in tujini, je preraslo v pomembno in estetsko razpoznavno gledališče, ki bogati slovenski gledališki prostor. Ob odmevnosti gledališča samega pa se kakovostno razvija in širi svojo odmevnost tudi Teden slovenske drame, ki je postal mednarodni festival in se je trdno zasidral v zavest slovenskega gledališkega snovanja.

Zgodovina

Kranjsko gledališče sodi med tista slovenska gledališča, ki so jih kmalu po drugi svetovni vojni začele ustanavljati ljubiteljske gledališke skupine. Tudi kranjske so se združile in ustanovile že leta 1945 Prešernovo gledališče Kranj. Gledališče je delovalo na ljubiteljski osnovi vse do leta 1950, ko je 8. februarja razglasilo svojo profesionalizacijo.

V prvih letih svojega delovanja je bilo to izrazito raziskujoče, eksperimentalno gledališče. Mnogi slovenski, jugoslovanski, predvsem pa anglosaški teksti so doživeli svoje prve slovenske izvedbe prav v tem gledališču. Kljub nekoliko bolj ustaljenem repertoraju, ki je zajemal štiri do pet premier različnega žanra, pa je ostalo gledališče zapisano v slovenski kulturni politiki, predvsem pa politiki kot nepredvidljivo in »neprijetno«. Ob tem pa so bili gledališki prostori dokaj neprimerni za delovanje, materialnih sredstev za obnovo gledališča pa ni bilo od nikoder, ne glede na trudi vodilnih v gledališču.

Logična posledica vseh navedenih dejstev je bila, da je bilo leta 1957 kranjsko gledališče na seznamu tistih slovenskih gledališč, ki jih je politika z novim gledališkim zakonom ukinila. Od leta 1958 do 1989 je nato delovalo gledališče ponovno na ljubiteljskih osnovah, oz. postalo je zavod Prešernovo gledališče z amatersko dejavnostjo.

Vsekakor pa težnja po gledališču, in to poklicnem, ni zamrla. Ob bogati lastni amaterski produkciji je gledališče organiziralo abonma, v katerem je bilo ob lastni dejavnosti mogoče videti še gostujoče predstave slovenskih poklicnih gledališč.

Pomemben korak v razvoju gledališča je leto 1971, ko je začelo z organizacijo festivala Teden slovenske drame. Prvotni cilj festivala je bil pregled uprizorjene slovenske dramatike na gledaliških odrih v pretekli sezoni, že po sedmih letih pa so v okviru Tedna začeli podeljevati Nagrado Slavka Gruma za najboljše slovensko izvirno dramsko besedilo in na tak način poskušali vzpodbujati nastajanje novih slovenskih dramskih besedil. Prav ta festival pa je začel nagrajevati tudi dramaturge z Grün-Filipičevim priznanjem.

Z vsem tem svojim obširnim in kvalitetnim delom ter ne nazadnje izvrstno organizacijo festivala, si je gledališče pridobilo vzdevek »polprofesionalne« ustanove in vsi ti elementi so vodili vedno bliže k ponovni profesionalizaciji. Leta 1989, po mnogoletnem vztrajnem in kakovostnem delu umetniškega vodje Matije Logarja, je bilo Prešernovo gledališče Kranj ponovno potrjeno kot poklicno gledališče, ki je ob tehnično organizacijskem kadru dobilo tudi svoj stalni igralski ansambel petih igralcev.

Gledališče se je postopoma razvijalo in širilo, skrbelo za svojo kvaliteto. Prihajalo je do bolj ali manj izrazitih kadrovskih sprememb. Leta 2000 pa je prevzel vodenje gledališča Borut Veselko, z vodenjem umetniškega oddelka pa je nadaljevala dramaturginja Marinka Poštrak. Oba sooblikujeta umetniško podobo gledališča še danes.

Direktorji

  • 2000- Borut Veselko
  • 1998 -2000 Tomaž Kukovica
  • 1990 - 1989 Milan Marinič
  • 1975 - 1989 Jakob Kurat
  • - 1975 Marjan Lombar

Umetniški vodje

Nekdanji člani ansambla

Branko Jordan, Tine Oman, Rok Viher

Sedanji člani ansambla

Darja Reichman, Matjaž Višnar, Pavle Rakovec, Peter Musevski, Primož Pirnat, Vesna Jevnikar, Vesna Pernarčič Žunić, Vesna Slapar

Nagrajene uprizoritve

  • 2009 Nagrada občinstva na Festivalu SKUP na Ptuju (J. Tatte Prečkanje avtoceste ali zgodba o zlati ribici, r. Andreja Kovač)
  • 2008 Satir za najboljšo uprizoritev na Festivalu SKUP na Ptuju (A. Strindberg Gospodična Julija, r. Mateja Koležnik) obrazložitev
  • 2006 Zlati lev za najboljšo predstavo v celoti na Mednarodnem festivalu Zlati lev v Umagu ( E. Jelinek Drame princes, r. Ivica Buljan) obrazložitev
  • 2003 Velika nagrada za najboljšo uprizoritev na Tednu slovenske drame v Kranju (A. T. Linhart Županova Micka, r. Vito Taufer)
  • 2003 Borštnikova nagrada za najboljšo predstavo v celoti (H. Pinter Zabava za rojstni dan, r. Vito Taufer)
  • 2002 Zlati lev za najboljšo predstavo v celoti na Mednarodnem festivalu Zlati lev v Umagu (O. von Horvath Vera, ljubezen, upanje, r. )
  • 2002 Nagrada občinstva za najboljšo predstavona Mednarodnem festivalu Zlati lev v Umagu (O. von Horvath Vera, ljubezen, upanje, r. )
  • 2001 Zlati lev za najboljšo predstavo v celoti na Mednarodnem festivalu Zlati lev v Umagu (P. Vogel Kako sem se naučila voziti, r. Mateja Koležnik )


Zunanje povezave

<ask format=table> Ustvarjalec Področje ustvarjanja Spol </ask>