Rosanda Sajko: Razlika med redakcijama

 
(4 vmesne redakcije istega uporabnika niso prikazane)
Vrstica 4: Vrstica 4:
<div style="float: right">[[Slika:rosanda.jpg|Foto: Lučka Gruden]]</div>
<div style="float: right">[[Slika:rosanda.jpg|Foto: Lučka Gruden]]</div>
==Življenjepis==
==Življenjepis==
==Naslovi radijskih iger==
Rosanda Sajko (*1930, Celje, † 31. maj 2022, Ljubljana) je bila slovenska avtorica in režiserka radijskih iger za otroke in odrasle. Po končanem študiju slavistke na Filozofski fakulteti v Ljubljani se je vpisala na oddelek za režijo [[Akademija za gledališče, radio, film in televizijo|Akademije za igralsko umetnost]] in se še med študijem zaposlila na Radiu Slovenija.
*[[Babica plava maraton za Maruško]]
 
Sprva je delala kot povezovalka radijskih oddaj za otroke, kmalu pa sta jo režiser Mirč Kragelj in urednik Tone Sojar povabila med radijske režiserje. Leta 1960 je nase opozorila s štiridelno radijsko nanizanko o medvedku Puju. Leto pozneje je prejela nagrado na festivalu radijske igre v Novem Sadu za otroške radijske igre Modra vrtnica za princesko. Leta 1973 je prejela nagrado Prešernovega sklada.
 
Posebno mesto v njenem opusu ima Puntarjev ciklus. Z ustvarjalno ekipo (v njej so sodelovali dramaturginja, prevajalka in režiserka Djurdja Flere, mladinski pesnik in pisec lutkovnih in radijskih iger Frane Puntar, skladatelj Urban Koder ter režiserka in tonska mojstrica Metka Rojc) ter številnimi igralci vseh generacij je ustvarila model nove radiofonske oblike, ki je prerasla iz t. i. slepega gledališča v samostojno ustvarjalno umetniško zvrst. S Puntarjevim ciklusom je Rosanda Sajko prodrla v širši jugoslovanski in tudi evropski prostor ter zanj osvojila številna priznanja in nagrade.
 
Radijsko igro na Slovenskem je močno zaznamovala tudi s teoretičnim delom. Njena knjiga ''Poetičnost zvoka: ustvarjalne možnosti radijske igre za otroke'' iz leta 2006 velja za eno temeljnih študij umetniške radiofonije.
 
[[Združenje dramskih umetnikov Slovenije]] (ZDUS) ji je leta 2021 za obsežen in avtorsko prepoznaven opus radijskih iger ter za razvoj radiofonske umetnosti na Slovenskem s poudarkom na radijski igri za otroke podelilo nagrado zlati glas za življenjsko delo. Za svoje delo prejela tudi več drugih slovenskih, jugoslovanskih in mednarodnih nagrad.
 
Rosanda Sajko je bila poročena z režiserjem in scenografom Miletom Korunom, njuna hči je pesnica Barbara Korun.


==Nagrade==
==Nagrade==
*2021 Priznanje Zlati glas, [[ZDUS]]
*2021 Priznanje Zlati glas, [[ZDUS]]
*1973 [[Prešernova nagrada in nagrade Prešernovega sklada|Nagrada Prešernovega sklada]]


==Bibliografija==
==Bibliografija==
==Zunanje povezave==
==Zunanje povezave==
* [http://tvslo.si/#ava2.65806618;; oddaja Naši umetniki pred mikrofonom - www.rtvslo.si, 10.04.2010]
* [http://tvslo.si/#ava2.65806618;; Oddaja Naši umetniki pred mikrofonom - www.rtvslo.si, 10.04.2010]
*[http://4d.rtvslo.si/arhiv/kratka-radijska-igra/174380647 Rada sem delala. Ni mi bilo za slavo. - portretna študija režiserke Rosande Sajko, Kratka radijska igra - www.rtvslo.si, 29.10.2014]
*[http://4d.rtvslo.si/arhiv/kratka-radijska-igra/174380647 Rada sem delala. Ni mi bilo za slavo. - portretna študija režiserke Rosande Sajko, Kratka radijska igra - www.rtvslo.si, 29.10.2014]
*[https://www.dnevnik.si/1042972083/kultura/oder/rosanda-sajko-radijska-reziserka-sum-kot-junak-radijske-igre Rosanda Sajko, radijska režiserka: Šum kot junak radijske igre - www.dnevnik.si, 01.09.2021]
*[https://www.dnevnik.si/1042972083/kultura/oder/rosanda-sajko-radijska-reziserka-sum-kot-junak-radijske-igre Rosanda Sajko, radijska režiserka: Šum kot junak radijske igre - www.dnevnik.si, 01.09.2021]

Trenutna redakcija s časom 13:17, 1. junij 2022

Foto: Lučka Gruden

Življenjepis

Rosanda Sajko (*1930, Celje, † 31. maj 2022, Ljubljana) je bila slovenska avtorica in režiserka radijskih iger za otroke in odrasle. Po končanem študiju slavistke na Filozofski fakulteti v Ljubljani se je vpisala na oddelek za režijo Akademije za igralsko umetnost in se še med študijem zaposlila na Radiu Slovenija.

Sprva je delala kot povezovalka radijskih oddaj za otroke, kmalu pa sta jo režiser Mirč Kragelj in urednik Tone Sojar povabila med radijske režiserje. Leta 1960 je nase opozorila s štiridelno radijsko nanizanko o medvedku Puju. Leto pozneje je prejela nagrado na festivalu radijske igre v Novem Sadu za otroške radijske igre Modra vrtnica za princesko. Leta 1973 je prejela nagrado Prešernovega sklada.

Posebno mesto v njenem opusu ima Puntarjev ciklus. Z ustvarjalno ekipo (v njej so sodelovali dramaturginja, prevajalka in režiserka Djurdja Flere, mladinski pesnik in pisec lutkovnih in radijskih iger Frane Puntar, skladatelj Urban Koder ter režiserka in tonska mojstrica Metka Rojc) ter številnimi igralci vseh generacij je ustvarila model nove radiofonske oblike, ki je prerasla iz t. i. slepega gledališča v samostojno ustvarjalno umetniško zvrst. S Puntarjevim ciklusom je Rosanda Sajko prodrla v širši jugoslovanski in tudi evropski prostor ter zanj osvojila številna priznanja in nagrade.

Radijsko igro na Slovenskem je močno zaznamovala tudi s teoretičnim delom. Njena knjiga Poetičnost zvoka: ustvarjalne možnosti radijske igre za otroke iz leta 2006 velja za eno temeljnih študij umetniške radiofonije.

Združenje dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) ji je leta 2021 za obsežen in avtorsko prepoznaven opus radijskih iger ter za razvoj radiofonske umetnosti na Slovenskem s poudarkom na radijski igri za otroke podelilo nagrado zlati glas za življenjsko delo. Za svoje delo prejela tudi več drugih slovenskih, jugoslovanskih in mednarodnih nagrad.

Rosanda Sajko je bila poročena z režiserjem in scenografom Miletom Korunom, njuna hči je pesnica Barbara Korun.

Nagrade

Bibliografija

Zunanje povezave