Rudi Šeligo

Redakcija dne 20:53, 26. junij 2017 od Anja (pogovor | prispevki) (→‎Zunanje povezave)
(razl) ← Starejša redakcija | prikaži trenutno redakcijo (razl) | Novejša redakcija → (razl)
Foto: Barbara Čeferin

Življenjepis

(*14. maj 1935, † 22. januar 2004)

Pisatelj, dramatik, publicist in visokošolski predavatelj Rudi Šeligo je bil rojen 14. maja leta 1935 na Sušaku pri Reki. Leta 1939 se je družina preselila na Jesenice, Šeligo je tam končal osnovno šolo in med letoma 1945 in 1951 gimnazijo. Leta 1954 je nadaljeval šolanje na učiteljišču v Tolminu, kjer je tudi maturiral. Na ljubljanski filozofski fakulteti je študiral filozofijo in psihologijo (diplomiral l. 1960), kasneje je na isti fakulteti še magistriral iz estetike (l. 1987).

Med študijem se je družil književniki in pesniki, s Petrom Božičem, z Danetom Zajcem, publicistom in poznejšim interpretom slovenske književnosti Tarasom Kermaunerjem. Spoznal je dramatika in esejista Primoža Kozaka, sociologa Veljka Rusa, prijateljeval je tudi z Jožetom Pučnikom (1932–2003), kritikom komunističnega sistema, sociologom in poznejšim politikom, ki se je pol leta pred aretacijo preselil v mestno središče in prepustil Šeligu borno podstrešno sobo v Mostah. Leta 1958 je bil priča Pučnikovi aretaciji v NUK-u .

S prvimi literarnimi objavami je začel v Tribuni in Naših razgledih, potem pa še v Reviji 57, Perspektivah, Problemih, Katalogu in Novi reviji. Postal je tudi sourednik Revije 57 (1957 – 1958) in Perspektiv (1962 – 1964) ter glavni urednik revije Problemi (1970 – 1971) in knjižne zbirke Znamenja pri založbi Obzorja v Mariboru (1975 – 1978). Ves čas je sodeloval tudi pri Novi reviji. Šeligo je bil leta 1986 skupaj z Nikom Grafenauerjem pobudnik za ustanovitev Jenkove nagrade, ki jo DPS vsako leto podeli za najboljšo pesniško zbirko.

Politično se je prvič angažiral v osemdesetih letih, ko je postal predsednik Društva slovenskih pisateljev (1987-1991), ki je pod njegovim vodstvom odigralo pomembno vlogo v procesu osamosvojitve in demokratizacije. Bil je tudi med ustanovitelji Slovenske demokratične zveze, ter izvoljen na njeni listi kot poslanec v slovenski skupščini. V devetdesetih letih je bil še vodja parlamentarnega odbora za kulturo (1990-1992), predsednik Sveta RTV Slovenija (1990-1994) ter leta 2000 (od junija do novembra) minister za kulturo. Od leta 2001 je bil izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Med leti 1993 in 2003 pa je bil tudi predsednik Borštnikovega srečanja.

Za svoje literarno ustvarjanje je prejel številna priznanja - nagrado Prešernovega sklada za roman Triptih Agate Schwarzkobler (1970), Grumovo nagrado za drami Svatba (1981) in Ana (1984), Prešernovo nagrado za dramska in prozna dela (1989) in nagrado kresnik za roman Izgubljeni sveženj (2003).

Za njegova dramska dela pomemben vpliv dramatika Harolda Pinterja.

Umrl je 22. januarja leta 2004. Od tega leta dalje se po njem imenuje nagrada za najboljšo uprizoritev festivala Teden slovenske drame po izboru strokovne žirije, torej Šeligova nagrada.

Dramska besedila

Dramatizacije

Dramska besedila v tujih jezikih

Nagrade

Posebni članki

Viri in literatura

  • rudiseligo.si

Zunanje povezave