Sam Shepard/Boris Cavazza: LUNINE MENE. Analiza uprizoritve

Avtor: Blaž Cotman

Uvod

V pričujoči seminarski nalogi nameravam karseda večplastno razčleniti in predočiti uprizoritev Luninih men, najnovejše drame Sama Sheparda, v poustvaritvi Borisa Cavazze, ki sem si jo novembra leta 2010 ogledal na Malem odru Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Osredinil sem se predvsem na razmerje med tekstom in uprizoritvijo, dramo in gledališčem, pisavo in govorom. Kot navaja Lado Kralj, je tekst po tradicionalnem pojmovanju »nekakšna zaloga, nekakšen čuvar pomena, naloga uprizoritve pa je, da ta pomen iztisne in izrazi« (Kralj 41). Natanko to napravi Cavazzova uprizoritev: iztisne in izrazi pomenskost Luninih men. Uprizarja nepomirjen odnos med starima prijateljema, občutje zagrenjenosti in samosti. V nadaljevanju bom poskusil predočiti, do kolikšne mere Cavazzova poustvaritev sledi Shepardovim Luninim menam in, predvsem, v kolikšni meri uspe poustvariti podobo in občutja, kakršna zariše avtor in prevevajo igro.