Ogled vira Tijana Zinajić/Deja Žunko: Estetika perfomativnega in analiza uprizoritve - Za naše mlade dame

'''Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo, Seminarska naloga (2008/09), Mentor: as. dr. Gašper Troha, Ljubljana, 2008'''


Pri seminarski nalogi sem se ukvarjala z uprizoritvijo dramskega teksta [[Za naše mlade dame]], avtorice [[Dragice Potočnjak]], v izvedbi [[MGL]]-ja pod taktirko režiserke [[Tijana Zijanić|Tijane Zinajić]]. Po kratki obnovi samega dela sem se podrobneje ukvarjala s samo uprizoritvijo in njenimi sestavnimi deli in učinki. Ob njeni obravnavi sem si s pomočjo ''Estetike performativnega'', Erike Fischer-Lichte zastavila vprašanja: kaj je uprizoritev pri meni vzbudila,s kakšnimi strategijami prikazovanja in proizvajanja ji je to uspelo,v kolikšni meri je bila opazna feedback zanka,kaj bi lahko bilo njeno sporočilo,kaj sem opazila pri samem občinstvu. 

Pri seminarski nalogi sem uporabljala nekaj terminov, ki bi lahko brez definicije imeli za različnega bralca različen pomen. Da bi se temu izognila bom pojasnila v kakšnem smislu sem jih sama uporabljala. Uprizoritev – kot enkratni dogodek, ki se zgodi s pomočjo inscenacije in deluje na podlagi feedback zanke. Prezenčni efekt – kot prezenca pri igralcu, ki napolni prostor s svojo energijo, lahko stvari proizvedejo zgolj prezenčni efekt. Dokumentiranje – izpričati  nekaj in to potrditi z dokumenti, predvsem pa to zabeležiti in shraniti v materialno obstoječe. Betwixt and between – izraz, ki ga Fischer-Lichtejevea uporablja kot liminalno stanje. 

Drama govori o družinski tragediji, kjer se očetovo večletno posiljevanje hčere zaključi z umorom matere, ki ga zagreši hči, in njenim samomorom. Družino sestavljajo mati Katarina, ki je še pred svojim 15-im letom spoznala 10 let starejšega Borisa, Brininega očeta. Pri 20-ih je rodila Brino. Neznosnost vsakdana gospodinje, ki skrbi za svojo družino in še taščo povrhu ter moževo zanemarjanje družinskih nalog in izkazovanja ljubezni, je Katarino pahnilo v odvisnost od alkohola. Katarina je odkrila, da Boris posiljuje Brino, ko je bila ta stara 4 leta. Po ločitvi je Boris dobil skrbništvo nad Brino. Katarina je bila slaba mati, Brino je fizično in psihično nadlegovala. Brina je bila ujeta med nasilnimi dejanji matere in pedofilijo očeta. Štiriletna deklica ni vedela, komu naj verjame, kdo, če sploh kdo, jo ima rad, komu zaupati in kaj je prav ter kaj ne. Tako je odrasla v problematično najstnico, ki se predaja drogam, krade, popiva. Brina skuša z vsemi temi dejanji opozoriti okolico na stisko, ki jo preživlja. Vendar tudi tukaj ne najde opore. Katarina se pozneje le odloči, da bo prenehala piti. Tudi Brina preneha jemati droge. Na Brinin 18. rojstni dan je Katarina končno pripravljena spregovoriti in se soočiti z resnico, a je za to že zdavnaj prepozno. Brini prizna, da je vedela za očetovo posiljevanje. Sprva Brina to zanika, saj je zavedanje, da je mati zlorabo dopustila, morda celo hujše kot sam očetov zločin. Katarina je dopustila, da je bila hčeri odvzeta nedolžnost in možnost »normalnega« življenja. Brina v prepiru izgubi nadzor nad sabo in mater večkrat zabode. Nato pokliče policijo, niti ta ji ne prisluhne. Nato Brina ubije še sebe. V samem tekstu smo še priča Borisovemu prihodu na kraj zločin, pri čemer ga Katarina sploh ne zanima, ampak le Brina. Kot državni tožilec pa še nastopi prečastiti izpred 4ih let. Na koncu obstaja možnost, da bo Katarina preživela. Zgodba se odvija na način filmskih flashbackov, preskakuje naprej in nazaj med prizori in dogajalnimi časi. Gre za tri časovna obdobja, in sicer ko je Brina stara 4, 14 in 18 let. Vmes pa so še »irealni« prizori, kot jih avtorica sama poimenuje, ki jih bi morda lahko interpretirali kot spravo med Brino in Katarino v nekem »drugem« svetu.
 

Med dramo in uprizoritvijo so opazne spremembe. Na to, kar se je opirala avtorica [[Dragica Potočnjak]], režiserka [[Tijana Zinajić]] pogosto spusti in spelje misel po svoje ter pride do istega zaključka ali pa preprosto opombo, določene prizore izpusti, pri čemer se ideja ne izgubi. V samem delu Potočnjakova predlaga, da bi se časovne razmejitve v uprizoritvi med drugim nakazale tudi z oblačili, česar režiserka ne upošteva. Edina pozornost oblačilom je namenjena ob Brinini beli spalni srajci, ki jo lahko morda smatramo kot simbol nedolžnosti. Ironično ji to srajco podari Katarina za 18. rojstni dan, kot da bi ji s tem želela povrniti njeno nedolžnost, izbrisati preteklost. To bi lahko razbrali iz dejstva, da se je Katarina pozneje pri večerji pripravljena soočiti z  resnico. Čeprav, ko si Brina obleče obleko, Katarina zahteva, da jo v tistem trenutku sleče, ker ne prenese pogled nanjo. Režiserka ne upošteva avtoričine opombe, da se Brina pri 4ih letih ne pojavlja na odru oz. le delno. To velja le v prvem prizoru, ko pred vrati samo slišimo Brinin in policistov glas, ju pa ne vidimo. Tudi dodatna ozvočenost male Brine ni upoštevana, kar je zanimivo glede na to, da je avtorica temu namenila kar nekaj pozornosti v sami drami. Upoštevana je opomba o možnosti prikaza Brine na platnu, kar režiserka kompenzira z zadnjo projekcijo, kjer je prikazana deklica, ki bi lahko predstavljala lik Brine. Po drugi strani pa gledamo ves čas isto telo, ki predstavlja lik, nad katerim je bilo izvedeno nasilje in smo z njim soočeni skozi celotno predstavo, ni nobene distance – ko igra štiriletno deklico in ko igra najstnico –  zmerom je zaznamovana s posilstvom.  Bolečina je lahko tako bolj poudarjena, pred očmi imamo zmerom istega označevalca, ki poleg drugih asociacij zmerom spominja na posilstvo in odvzeto nedolžnost ter veselje. Čeprav pa smo ob tem lahko v dvomih, kaj se je kdaj zgodilo, kateri prizori so realni in kateri irealni, saj nam je v velikih časovnih razponih, glede na človekovo življenje, prikazano isto telo – ista oseba. Seveda bi otrok na odru deloval še učinkoviteje, saj je že projekcija na koncu predstave, kjer gledamo deklico na platnu, kako se igra, bila zelo pretresljiva. Vendar bi otrok na odru bil nepredvidljiv. Scena je zmerom ista, razen premika jedilne mize, se nič ne spremeni. Tako, da je scena minimalna. Na odru lahko vidimo velik naslonjač, ob njem mizico s telefonom, troje vrat, ene od njih vodijo v kuhinjo, ki v tekstu niso predvidena, druga v Brinino sobo in še vhodna vrata. V ozadju vidimo deblo stare češnje in nekaj listov. Za deblom pa veliko platno, ki je uporabljeno za projekcije.


Avtorica skozi dramo vpeljuje češnje in se nanje na različne načine navezuje. Te skorajda preidejo v simbol. Omenjeni so beli cvetovi, ki nas opominjajo na nedolžnost, temu služi tudi otroška pesem ''Rdeče češnje rada jem'', ki jo Brina večkrat zapoje in v njej najdemo tudi naslov same drame, rdečo barvo češenj, ki lahko predstavlja strast, poleg tega pa je tudi barva krvi, ki se v drami večkrat pojavi na Brinini beli obleki oz. spalni srajci. V uprizoritvi pa nimamo opravka z nobeno simbolnostjo, ampak smo prepuščeni kruti realnosti, nič nas ne sme zamotiti pri naši vlogi voajerja. Prav tako je izpuščen kakršen koli humor, morda le v malih stopnjah, pa še to bolj v obliki sarkazma ali ironije. Ponovno izpuščena vsaka možnost odvrnjene pozornosti od tragične ideje. Določeni prizori so izvzeti iz uprizoritve, kot na primer inšpektorjevo posmehovanje nesposobnemu policistu, pojav državnega tožilca, ki bi ga naj igral igralec, ki je igral prečastitega, Borisov zadnji nastop, prikaz možnosti, da je Katarina preživela, »irealni« prizori, kot jih poimenuje Potočnjakova.

Režiserka izkoristi postavitve na odru, samo gibanje po njem in prehode med prizori, da z njimi opominja na izpostavljeno problematiko in idejo drame. V enem od prehodov med prizori je postavitev igralcev izkoriščena v namen poudarka o Katarininem vedenju za zločin. Ko Katarina zapušča oder skozi vrata kuhinje, pri tem obstoji ob srečanju z Borisom, ki se bo napotil v Brinino sobo in samo zapusti oder.

V prizoru, ko policista pobirata dokaze po stanovanju ob dveh truplih, ob tem je le Brinino vidno gledalcem, se igralka iz poze Brininega mrtvega trupla, naenkrat vstane in odide do drevesa, kjer se nadaljuje naslednji prizor. Temu sledi replika policista, ki reče: »Kot da se je premaknila«.

V dramskem tekstu se Boris v enem od prizorov pripravlja na govor pred sodiščem. V uprizoritvi je ta govor uporabljen kot direkten nagovor publike. Mi smo bili porota, mi smo bili tisti, ki smo dopustili, da je dobil skrbništvo nad Brino. Luči so usmerjene nanj, stoji na robu odra in nas nagovarja. Ko sem razmišljala o tem prizoru, sem se zavedla, da sem v nekem trenutku verjela Borisu, da ima smiselne argumente za skrbništvo. Ko je stopil pred nas in nas nagovoril, je bilo jasno, da mu publika ni naklonjena, saj je negativen lik, a verjamem, da so mu tudi ostali v nekem momentu dopustili, da jih je manipulativno prepričal, da ima prav.

Med analizo uprizoritve sem morda delno že na silo iskala elemente estetike performativnega, vendar menim, da so naslednji omenjeni elementi smiselni. Omenila bi mesto, kjer bi lahko, sicer kot mikroproces, odkrili menjavo vlog, kjer publika pridobi vlogo ko-subjekta. To je prav moment Borisovega nagovora publike, kjer delujemo kot porota, katero skuša oče prepričati in nam dokazati, da bi moral dobiti skrbništvo nad Brino. S svojim manipulativnim, hipokritskim nastopom je navedel vse argumente, ki jim ne bi mogli ugovarjati. Morda bi lahko to doumeli kot prikaz, kako smo kot družba včasih priče raznim tragedijam in le umaknemo pogled. Lahko da nas je od tega odvrnil manipulativni akter tragedije, kateremu naivno verjamemo. Lahko se počutimo nemočne in zato pustimo, da se dogajanje odvija naprej, brez našega vpletanja vanj. Ta trenutek bi lahko dojeli tudi kot vzpostavljanje skupnosti, saj smo kot porota sokrivci pri odločitvi, da je Borisu bilo dodeljeno skrbništvo.


Možno je zaslediti šibak ritem ponavljanja v uprizoritvi, saj imamo opravka z določenimi ponovljenimi sekvencami. To je ponavljajoč Borisov pohod do Brinine sobe, kar nas nenehno opominja na to, kar se dogaja za vrati. Prizori, ki sledijo »dokumentiranim« snemanim prizorom, se vedno pričnejo s Katarininim sedenjem na masivnem kavču, morda celo dremanjem, kar poudarja njeno pasivnost in skrivanje pred resnico. Ponavlja pa se tudi opominjanje smrti na različne načine, z različnih smeri. Kar je konec koncev tudi izid same družinske tragedije, ki se je odvijala toliko let. Kar se tiče prostorske razporeditve imamo opravka s škatlastim odrom, kjer je četrta stena prozorna in smo v vlogi voajerja, ki opazuje družinsko življenje Brine, Katarine in Borisa v treh časovnih obdobjih njihovega življenja. Preselimo se tudi na prizorišče policijske postaje.
 

Pojavijo se tudi reprodukcijske tehnologije. V uprizoritvi je uporabljeno platno, ki služi trem nalogam – kot podlaga za orientacijo časovnega poteka v drami, ki je skonstruirano kot da bi gledali film s časovnimi preskoki. Druga naloga je prikaz, v samem tekstu imenovanih irealnih prizorov, dokumentiranega Katarininega poročanja o Brini. Vsi prizori, ki so v drami označeni kot »irealni«, jih režiserka zamenja s Katarininim dokumentiranim poročanjem, pričevanjem o Brini, o njunem odnosu, ki je snemano pred našimi očmi. S snemanjem je ustvarjena distanca, ki obenem opominja na fikcijo dejanj predstavljenih pred našimi očmi, pri čemer se spreminja vloga nastopajočih. Katarinin obraz smo lahko gledali na platnu, kar je gledalcem iz zadnjih sedežev omogočilo, da so tudi od blizu videli njen obraz. Kot snemalec, torej odrski delavec, nastopi Milan Štefe, ki je igral vlogo Borisa. Z digitalno kamero na stojalu je on tisti, ki nam približa pogled na Petro Veber Rojnik, ki je igrala Katarino. V nekem trenutku sem se zavedla, da sem ob teh prizorih bila bolj pozorna na njeno mimiko in obrazne poteze, ki so bile po mojem mnenju specifične in zanimive. Tako sem odvrnila pozornost od vsebine njenega govora. Morda bi lahko ta moment razložili kot »betwixt and between«, saj sem nenehno nihala med Katarino, ki pripoveduje in Petro Veber Rojnik, ki je s svojim obrazom popolnoma izpostavljena pred nami. Igralka je bila s tem tudi dvakrat prisotna – na projekciji in na samem odru. To bi tudi lahko dojeli kot prikaz Katarine na projekciji in prisotnost Veber Rojnikove na samem odru. V teh prizorih je bila ustvarjena druga atmosfera, ne več zasebna družinska, ampak javna, kjer smo bili v vlogi poslušalcev oz. gledalcev »dokumentarnega filma« o Katarini in Brini. K temu je pripomogla tudi menjava luči. Lahko pa bi ta pričevanja videli kot Katarinin spominski govor. Glede na to, da smo že na začetku predstave vedeli, da je Katarina mrtva, smo bili v precepu, kdaj bi naj Katarina to govorila in od kod. Nam to pripoveduje iz »onostranstva« ali je v nekem drugem časovnem prostoru, morda je to le njena domišljija? V teh pričevanjih bi bila lahko nakazana možnost, da je Katarina preživela, ki je prav tako nakazana na koncu dramskega teksta. V določenih momentih ni bilo povsem jasno, kdo nas nagovarja pred kamero. Je to igralka, ki je v vlogi poročevalke, kar bi lahko sklepali, saj se je Boris prelevil v snemalca? Je to Katarina, ki nam govori kot duh? Je to glas avtorice oz. režiserke, saj teh govorov v drami ni, ampak so nadomeščeni z irealnimi prizori Brine in Katarine v nekakšnem vmesnem stanju, času in prostoru. To projekcijo lahko tudi primerjamo s televizijo, kjer so predvajana pričevanja o tragedijah ali podobni posnetki in je vzpostavljena distanca, ker vse sprejemamo kot neko dogajanje, ki ima za nas precej podobno vrednost, kot jo ima v filmu. Zmerom lahko tudi preklopimo kanal in gledamo nekaj drugega. V tej uprizoritvi pa smo priče nasilju, smrti, tragediji, pri kateri ne moremo predvidevati srečnega konca, kot ga lahko v večini filmov ali preklopiti kanala na televiziji, četudi gledamo »dokumentirano« poročilo o  nezgodi iz ust ene glavnih akterk.
Tretja naloga platna pa je zaključni del uprizoritve, kjer je predstavljen kratek film, na katerem opazujemo, ob spremljavi otožne instrumentalne glasbe, ki vsekakor poveča turobno atmosfero, mlado deklico v njenih pripravah na trening baleta, nato pa še na nogometnem igrišču. V glavnem gre za domače okolje, ki še toliko bolj izpostavlja nedolžnost in pričakovano varnost ter zavetje otroka. To so kraji namenjeni otroški igri in zabavi, kjer so res popolnoma odtrgani od ostalega sveta, kjer igra ostaja tisto »sveto«, kamor se lahko zatečejo. Ob gledanju te projekcije, me je prevzel občutek žalosti in krivde. Ob tem sem tudi zajokala. Takoj sem začutila projekcijo, kot sporočilo družbi, kaj je bilo otroku, kot je bila Brina odvzeto in da smo vsi, ki si pred nasiljem v družinah zakrivamo oči, sokrivci. Brini in ostalim žrtvam ni odvzeta le nedolžnost, ampak tudi otroštvo, možnost »normalnega življenja«, konec koncev normalno ljubezensko in spolno razmerje, otežena vsakršna komunikacija in sposobnost delovanja v družbi, predvsem pa zlomljena duša. Kot Brina, tudi ostali otroci, ki so žrtve kakršnegakoli nasilja, ponavadi ne najdejo varnosti in zavetja v lastni družini. Deklico sem definitivno dojemala v njeni fenomenalni biti, dojemala sem njeno resnično telo, ne kot telo, ki predstavlja lik Brine. Resda sem se na lik Brine navezovala, vendar mi je vsa prej zaigrana uprizoritev pomagala pri poglobljenem dojemanju filma in  njegovega sporočila. Tak vtis je povečalo tudi dejstvo, da je bil film črno-bel in je dajal vtis, da je bil posnet v preteklosti, torej da je nasilje že bilo izvedeno in smo ponovno nemočni. Moment skupnosti bi bil tudi tukaj možen, saj smo skupaj z igralkama opazovali deklico na platnu. 

Predstava je name naredila velik vtis in me globoko ganila. Zavedam se, da sem človek, ki je občutljiv za teme kot je družina, nasilje, sploh pa krivica in zloraba. Zato me je tudi predstava ganila do solz. Tudi to, kar avtorica sporoča skozi dramo – družbena pasivnost ob perečih problemih v družinah, je bil eden od dejavnikov, ki je vplival na mojo reakcijo. Namreč zavedanje, da smo se ljudje med seboj odtujili in polagamo vedno manj pozornosti na sočloveka. Mislim, da so vsi gledalci kaj hitro povezali dogajanje na odru, predvsem pa končno projekcijo, s svojo družino, npr. babice so se spomnile na vnukinje, mame na hčere, jaz osebno na moji nečakinji. Morda je kdo izmed gledalcev celo poznal podoben primer iz svojega okolja. Zato je ta projekcija lahko toliko bolj učinkovala, ker nas je opomnila, da bi se to lahko zgodilo v naši bližini. In s tem ko smo se spomnili na svoje bližnje, smo dogajanju na odru dopustili, da se nas je dotaknilo še pobližje, ker smo vpletli čustvo ljubezni do bližnjega, kar je eno najpomembnejših v našem življenju. Predstava je toliko bolj ganljiva, ker je v ospredju otrok, tisto nedolžno bitje, ki se rodi, se ničesar ne zaveda in se postopoma uči, med drugim tudi o svetu in družbi. Verjetno se do najstništva ne zaveda krute realnosti, ki ga čaka, ko bo odrasel. Ponavadi je družina tista, ki ga skuša pred tem obvarovati, ga čim dlje zadržati v mišljenju, da je vse lepo in prav na tem svetu. V predstavi pa je že štiriletnica prisiljena pogledati v krut svet, ki jo obdaja. Zanjo je še toliko težje, ker se ne more na nikogar zanesti in počasi zgublja vse družinske člane, na koncu ostane sama zase, pomaga lahko samo sama sebi. 
Zaradi presenečenosti nad mojo burno reakcijo, sem pazljivo opazovala publiko tudi po zaključku predstave. Zanimivo mi je bilo dejstvo, da se je ploskanje publike, na moje veliko začudenje, ponovilo le dvakrat. Glede na to, da sem si ogledala že mnogo predstav, si upam trditi, da je ploskanje za solidno predstavo ponavadi trikrat ponovljeno, v kolikor pa gre za izjemno predstavo, pa se to še večkrat ponovi. Zavedam se, da ponavadi na ponovljeno ploskanje vpliva stopnja zabavnosti predstave. Po mojem mnenju si je ta predstava zaslužila več ploskanja, sicer ne zaradi izjemnih igralcev, ampak kot uprizoritev v celoti je imela globoko sporočilo, ki je bilo speljano skozi vso predstavo in se je efektno zaključilo v predvajanju filma. Res pa je, da je zaradi težke tematike lahko prišlo do učinka, da so ljudje bili prizadeti in so ob prisotnosti težke atmosfere, ki se je ustvarila po projekciji, želeli čim prej zapustiti prostor. To ni bila predstava, ki bi jih sprostila, gledališče tokrat ni bil kraj sprostitve, ampak kraj za opominjanje družbe na njene probleme in težave. 

Druga stvar, ki sem jo še opazila, pa je bila, da so ljudje po koncu uprizoritve takoj sledili vsakdanjemu življenju, niso razmislili o predstavi, ampak so takoj preklopili v življenje vsakdana z mnogimi opravili. Kar je bilo zame toliko bolj nenavadno, saj smo bili skorajda v kontrastu, kar se tiče vidne stopnje prizadetosti. Ljudje si ne dopustijo, da bi jih tuja tragedija prizadela, raje obrnejo glavo. Ne glede na to kako se kdo trudi, da bi jih soočil z resnico. Ali pa zaradi občutka nemoči, ker ne morejo pomagati, raje obrnejo glavo. Enako kot se Katarina ne more s tem soočiti in se raje zapija. Pravzaprav gre za ponovitev sheme družbe, ki jo [[Dragica Potočnjak|Potočnjakova]] opisuje. Družba se ne ukvarja s tistimi problemi, za katere meni, da jih ne more rešiti. 
 

Ideja drame in uprizoritve je skoncentrirana na zanikanje akta posiljevanja od same matere, ki se raje zapija, kot da bi temu naredila konec in poslala Borisa v zapor ter problem pedofilije, zakaj do tega prihaja. Predstavljeno je nezanimanje družbe nad tujimi problemi in njeno zagledanost vase. Zato je nezmožna slišati Brinine krike. Niti mati niti družba ji niso pripravljeni prisluhniti, kaj šele pomagati. Brino je pri vsem skupaj, držalo pri sebi dejstvo, da mati za to ni vedela in Brina jo je morda želela zavarovati, da tega ne bi vedela in se s tem obremenjevala. Zato je spoznanje, da je oseba, ki bi to lahko prva preprečila, ves čas vedela za storjen zločin in to dopuščala zaradi egocentričnosti, da se sama ne bi rabila obremenjevati s temi težavami, toliko težje in se zaključi z brutalnim umorom. Morda je Katarinina krivda tudi v  njenem zanemarjanju družine in njenih vlog v družini.

Delo je vsekakor kritika družbe in publiko posredno opominja, kot smo bili v tem prostoru le priče, samo gledalci nasilja, ki je bilo izvedeno nad Brino, to postanemo tudi v resničnem življenju. Raje se ozremo vstran ali pa skušamo interpretirati zgodbo na tak način, da ta ne bi izpadla kot tragedija. Bolj pomembni so nam lastni problemi, ki so ponavadi nični proti vsem težavam, ki jih imajo ljudje okrog nas. Morda pa se zavedamo lastne nezmožnosti, da bi lahko pomagali in nas stvar sicer pretrese, ampak je najlažja pot ta, da le obrnemo pogled vstran, pozabimo in se s tem ne ukvarjamo več.
 

V seminarski nalogi sem odkrila, da sta bila uporabljena dva pomembna dejavnika, in sicer nagovor publike, ki je ustvaril skupnost in platno, na katerem smo kot na televizorju lahko opazovali tri različne projekcije. V finalni projekciji je predstava združila vse svoje ideje in učinke. Družba, ki jo Potočnjakova predstavlja, je prisotna tudi v gledališču. Pri tem se zavedam, da vse moje ugotovitve temeljijo na subjektivnem opazovanju in doživljanju predstave. Vprašanje je tudi v kakšni meri se lahko predstava spremeni, ko v vlogo Katarine vstopi [[Tjaša Železnik]] in ali so menjava vlog in organiziranje skupnosti res v toliki meri spremenili način dogajanja in samozavedanja publike. Vsekakor pa lahko rečem, da me je globoko ganila in je od mnogih gledanih predstav, to bila druga v mojem življenju, ki me je pripravila do joka, poleg tega pa me prepustila dolgem razmišljanju o družbi in njenih nepravilnostih.

==Viri==
*Potočnjak, Dragica. [[Za naše mlade dame]]. Kranj: [[Prešernovo gledališče Kranj|Prešernovo gledališče]], 2008
*Fischer-Lichte, Erika. Estetika performativnega. Ljubljana: Študentska založba, 2008.
*[[Mestno gledališče ljubljansko]]
*[[Mateja Pezdirc Bartol|Pezdirc-Bartol, Mateja]]. "Recepcija drame: procesi gledanja, gledališki prostor in pojem distance." Primerjalna književnost 30.1 (2007): 191-201.