Veronika Šoster: Analiza uprizoritev Antigone Dominika Smoleta na Slovenskem

(razl) ← Starejša redakcija | prikaži trenutno redakcijo (razl) | Novejša redakcija → (razl)

Uvod

Dramsko delo Antigona Dominika Smoleta je že vse od svojega nastanka zelo odmevno v slovenskem družbenem in kulturnem prostoru. Doživela je veliko uprizoritev in požela takšne in drugačne kritike in ocene, ki pričajo o pomembnosti te poetične drame. Drama s časom aktualnosti ne izgublja, ampak jo, glede na to, da se v kontekstu uprizarja že dobrih petdeset let, celo pridobiva, saj v vseh zgodovinskih situacijah funkcionira prepričljivo.

V seminarski nalogi sta analizirani prva in trenutno zadnja uprizoritev Antigone na Slovenskem. Med seboj sta tudi primerjani, da bi se s tem čim bolj nazorno prikazalo, kako družbene spremembe in okolje vplivajo na sprejem nekega umetniškega dela in kako se z leti in z različnimi generacijami ustvarjalcev dela in njihove uprizoritve spreminjajo in predrugačijo, pri tem pa se spreminja tudi njihova interpretacija. Naloga je osredotočena predvsem na to, kako je uprizoritvi sprejela slovenska družba, kako se je nanje odzivala in jih vrednotila, saj to predstavlja širši okvir razumevanja slovenske dramatike na podlagi uprizoritve danes še vedno enega izmed najbolj kultnih in odmevnih slovenskih dramskih besedil.

S pomočjo dosegljive literature so bile na začetku zastavljene predpostavke, ki so bile preko analize raznih gledaliških listov, kritik, ocen in mnenj kulturnih ustvarjalcev ovrednotene. Med delom je prihajalo tudi do nekaterih problemov, predvsem je bila to premajhna dostopnost in količina gradiva za prvo, krstno uprizoritev, saj je časovno malce bolj oddaljena, po drugi strani pa je omejitev tudi premajhna časovna distanca od zadnje uprizoritve Antigone, saj se v tako kratkem obdobju dobrih dveh letih morda še niso izrazile vse družbene razsežnosti uprizoritve.

Na začetku raziskave je bila postavljena teza, da bodo zaradi velike odmevnosti prvo uprizoritev in njeno vključenost v aktualne družbene razmere kasnejše uprizoritve težko nadgradile ali presegle ne glede na to, da je zadnja uprizoritev zaradi dostopnosti in pojava novih medijev mnogo bolj dostopna širšemu krogu občinstva.

Pri raziskovanju so bili uporabljeni različni viri. Vsi dostopni viri so bili pridobljeni v Slovenskem gledališkem muzeju, kjer so bili izredno pripravljeni pomagati in svetovati, zbrani in pregledani so bili tudi vsi odzivi na predstave v tiskanih in internetnih virih, uporabila pa sem tudi svoje vtise, pridobljene ob ogledu predstave v SNG Maribor februarja 2011. Na ta način so s pomočjo analize zbranih informacij teze na koncu raziskave ustrezno ovrednotene.

Osrednji del

Uprizoritve Antigone na Slovenskem

Antigona slovenskega dramatika Dominika Smoleta je bila v našem družbenem prostoru od leta 1960 uprizorjena osemkrat. Prvič je bila uprizorjena 8. aprila 1960 pod režisersko taktirko Francija Križaja na Odru 57. Istega leta je bila uprizorjena še dvakrat, 5. novembra v Drami SNG Maribor in 25. decembra v SNG Drama Ljubljana. Po dolgoletnem premoru jo je 6. marca 1971 uprizorilo Slovensko stalno gledališče Trst. V osemdesetih letih je bila uprizorjena kar trikrat, v Mestnem gledališču Ljubljanskem (18. januar 1983, ponovno v režiji Francija Križaja), v SNG Drama Ljubljana (13. oktober 1987) in v Prešernovem gledališču Kranj (24. februar 1988). Zadnja uprizoritev Antigone se je zgodila 24. septembra 2010 v Drami SNG Maribor. Vse omenjene uprizoritve so imele po eno aktivno sezono (SiGledal.org).
Vasja Predan v spremni besedi Antigone zapiše, da dejstvo, da je bila Antigona leta 1960 uprizorjena kar trikrat v tako kratkem časovnem okvirju, priča o pomembnosti tega dramskega besedila in tudi o izjemnem zanimanju zanj (Predan, 1996: 98-106).
Zanimivo je tudi, da je to delo ne glede na časovno razliko med nastankom in današnjimi dnevi še vedno zelo aktualno, zato se naloga osredotoča na to, kako se je percepcija njenega uprizarjanja na Slovenskem v tem času spremenila, saj so se zamenjale generacije ustvarjalcev in gledalcev, pa tudi kritikov in ocenjevalcev.
Naloga vključuje podrobnejšo analizo in medsebojno primerjavo treh uprizoritev. Prvi del se posveča prvi uprizoritvi na Odru 57, ki je obravnavana skupaj z uprizoritvijo leta 1960 v SNG Drama Ljubljana, v nadaljevanju pa se osredotoča še na zadnjo uprizoritev v Drami SNG Maribor. Naloga primerja vsebino uprizoritev, odzive, kritike in ocene in njihovo odmevnost v slovenskem prostoru.

Nastanek Antigone in njena vsebina

Dramsko delo Antigona je nastalo v krogu sodelavcev Revije 57, kjer je ustvarjal tudi Dominik Smole. Predstavljala je kritično generacijo ustvarjalcev, ki so se zavzemali za svobodo, moralo, doslednost ipd. Smole je torej po teh načelih razvil lik Antigone, ki sama predstavlja najvišje moralno delovanje. Taras Kermauner se kasneje spominja, da je bil eden izmed namenov Antigone tudi poskus združenja vseh Slovencev, pa naj bodo t. i. rdeči ali beli, Polinejki ali Eteokli. (Schmidt 179-185).
Tudi Janko Kos opozarja na družbene okoliščine nastanka Antigone. Meni, da je obdobje med letoma 1955 in 1960 vplivalo na Smoletov navdih za uporabo starega mita. Najprej izpostavi nastajanje novega socialističnega srednjega sloja, ki je v Smoletovo dramo prešel kot splošno ozadje, druga posebnost pa naj bi bila po njegovem mnenju (in po mnenju mnogih drugih, kritike katerih so bile obravnane, op. V.Š.) usoda Jožeta Pučnika, ki naj bi predstavljal navdih za Antigono samo, tretji vzrok pa naj bi bila nova podoba komunistične oblasti, kar naj bi poosebljala dvojnost Kreona (Kos 11-12). Pojavilo se je tudi veliko polemik in ugibanj, če naj bi Antigona nastala na ozadju bratomorne vojne v Sloveniji med drugo svetovno vojno. Smole sam pa se na vse te zgodovinsko-politične interpretacije ni nikoli odzval (Schmidt 179-185).
Antigona je po besedah Vasje Predana najveljavnejše in najreprezentativnejše Smoletovo dramsko besedilo, tudi glede svoje mitološke snovi je zelo samosvoja in izvirna. Pri tem predvsem izstopa lik Antigone, ki se v drami sploh ne pojavi in je v središče dogajanja postavljena preko besed ostalih likov. Sicer pa je v jedru zgodbe Smole sledil antičnemu vzorcu. Kreon kot nov tebanski kralj prepove pokop Polineikovega trupla, ker naj bi bil ta, v nasprotju s svojim bratom Eteoklom, izdajalec. Antigona se temu zaradi ljubezni do brata in notranje moralne drže upre s pokopom Polinejka in mora zato umreti. Pokop in smrt tako nista samo pot, ampak dejanje samo. Najprej jo v iskanju Polinejkovega trupla goreče podpira sestra Ismena, ki pa se zlomi pod pritiskom Kreona, Haimona in Teiresiasa, saj se izkaže, da je vseskozi samo ponavljala Antigonino misel in vanjo ni zares verjela, saj je za kaj takega prepovršna in preohlapna. Haimon je le plehek zabavljač in hedonist, zadosten sam sebi, in Antigonine misli zato nikakor ne more razumeti. Teiresias pa je dvorni filozof, ki je sicer bistroumen, a je le še komentator oblastniških odločitev in neomajno stoji na Kreonovi strani. Edini, ki razume Antigono in se po njeni smrti sam napoti v iskanje, je Paž. Zato bo Antigona živa in aktualna, dokler bo človek skušal presegati nedejavnost v sebi (Predan, 1996: 87-98).
Vladimir Kralj meni, da je Smoletova Antigona izjemno idejno bogato in dovršeno dramsko delo, ki se lahko na Slovenskem primerja z Ivanom Cankarjem (Kralj 356).

Krstna uprizoritev na Odru 57 in uprizoritev v SNG Drama Ljubljana (1960)

Antigona je bila prvič uprizorjena 8. aprila 1960 na Odru 57. Režiral jo je Franci Križaj, kot dramaturga pa sta delovala Janko Kos in Taras Kermauner. Če naštejemo najpomembnejše vloge, je Kreona igral Jurij Souček, Ismeno Iva Zupančič, Teiresiasa Branko Miklavc, Haimona Brane Ivanc in Paža Danilo Benedečič. Predstava je imela eno aktivno sezono, v kateri je imela pet predstav, ogledalo pa si jo je 750 gledalcev. Spada med najslavnejše slovenske gledališke uprizoritve (Schmidt 197-198).
25. decembra istega leta ji je sledila uprizoritev v Drami SNG Ljubljana. Režiral jo je Slavko Jan, dramaturga sta bila Bratko Kreft in Lojze Filipič. Veliko igralcev je bilo enakih kot pri krstni uprizoritvi – Kreona je ponovno igral Jurij Souček, Ismeno Štefka Drolc, Teiresias sta bila Stane Sever in ponovno Branko Miklavc, Haimon Boris Kralj in Paž Ali Raner. Tudi ta uprizoritev je bila aktivna eno sezono, doživela je štiriindvajset predstav, ogledalo pa si jo je kar 9990 gledalcev. Uprizoritev je prejela štiri nagrade na 6. Sterijevem pozorju v Novem Sadu leta 1961, in sicer za najboljše besedilo (Dominik Smole), za sceno ter za vlogi Kreona in Paža (Schmidt 225-226).
Tako se je leto 1960 z uprizoritvijo Antigone na Odru 57 izkazalo za najbolj plodno obdobje slovenske dramatike do tedaj (Bibič 70). Že na začetku jo je na raven klasike povzdignilo dejstvo, da so jo leta 1960 poleg krstne uprizoritve uprizorili še v dveh slovenskih gledališčih, najprej v mariborski in kasneje v ljubljanski Drami (Bibič 76).
Tudi zato je iz tega časa ohranjenih mnogo pričevanj, kritik in spominov, ki bodo v nadaljevanju predstavljeni in čim bolj vsestransko analizirani. Kot prva uprizoritev bosta obravnavani obe zgoraj omenjeni uprizoritvi, saj sta se zgodili istega leta in imeli veliko število istih igralcev ter ostalih sodelujočih pri predstavi.

Krstna uprizoritev in Oder 57 – spomini in kritike

O krstni uprizoritvi Antigone se je ohranilo veliko spominov, saj je bila ena izmed najslavnejših slovenskih gledaliških uprizoritev (Schmidt 198). Tudi ti nam povedo veliko o prvi uprizoritvi in morda še več o njenem družbenem ozadju, ki je v raziskavi ključno.
Jože Koruza je dejal, da je tekst nanj napravil izjemen vtis že ob prvem branju, saj kaj takega v tistem času od slovenske dramatike ni bilo mogoče pričakovati (Schmidt 198).
V gledališkem listu Drame SNG Ljubljana iz leta 1960 Dominik Smole v pogovoru izjavi, da pri uprizoritvi sam sicer ni sodeloval, ampak je prisostvoval samo nekaterim vajam v izvedbi Odra 57. Sam je bil z uprizoritvijo zadovoljen, saj je prikazala prav tisto, kar je smisel besedila, to pa je naredila z idejno neposrednostjo in čistostjo, zdelo pa se mu je, da je publika to avtentično uprizoritev sprejela (Schmidt 198-199).
Vasja Predan se že skoraj melanholično spominja Odra 57, ki je imel svoj prostor v viteški dvorani v Plečnikovih Križankah. Pri Smoletovi Antigoni so uporabili likovno precej izzivalno ozadje, čez celoten horizont je bila razpeta slikarija polna človeških figur, kar je nakazovalo tako obrednost kot tudi modernost in s tem napovedovalo sodobno predstavo. Tudi kostumi niso nikakor odsevali antike, ampak so bili aristokratsko sodobni. Igra protagonistov je poudarjala poetične pomene dialogov, tudi njihovi značaji so bili izoblikovani ostro in v skladu z dramskim besedilom, kjer je najbolje izstopal Jurij Souček kot Kreon. Zaključuje, da je bil ta premik v interpretaciji prevladujoč tudi kasneje v uprizoritvi Drame istega leta, Slavko Jan je namreč Součkovo kreacijo Kreona prevzel v svojo režijo (Schmidt 199-200).
To potrjuje tudi pričevanje Jurija Součka samega, ki na nekem mestu zapiše, da je že ob prvem banju v Antigoni začutil idealno ujet trenutek takratnega slovenskega gledališča, da je sam komaj čakal, da bo lahko spet bral in igral Smoletovo dramo. Pri igri so odpovedali vsi gledališki prijemi, ki so bili utečeni do takrat, saj se je ob interpretacijah pojavljalo tudi veliko različnih polemik, predvsem o Kreonovem monologu, zato je na koncu prišlo do odločitve, da se bo osredotočal samo na misel in besedilo samo namesto na gestikulacijo (Souček 133-138).
Ohranjeni so tudi spomini Daneta Zajca, ki pravi, da se od leta 1960 ni nikoli več zgodilo to, kar se je takrat zaradi Antigone, saj je bila z njo iniciirana neka generacija ustvarjalcev. Tak dogodek, kot je bila krstna uprizoritev Antigone, je zanj neponovljiv, saj nobena kasnejša uprizoritev ne bo uspela ponoviti gorečnosti prvikrat izgovorjenih besed, v Odru 57 samem pa vidi sporočilo Antigone, saj je hotelo biti to gledališče samosvoje in je stremelo k individualnosti, svobodni proti državi (Schmidt 205-206).
Taras Kermauner se spominja, da je ustvarjalce Odra 57 navdušenje nad Smoletovo Antigono spet povezalo, kar je morda Oder 57 rešilo pred likvidacijo, ki je prej zadela Revijo 57. Pravi, da je uprizoritev Antigone navdušila, pa ne samo njihove umetniške skupine, temveč tudi elitno občinstvo (Schmidt 208-209).
O krstni uprizoritvi je bilo napisanih kar nekaj kritik, ki se v glavnem strinjajo in so v veliki večini pohvalne, le ena kritičarka Antigonin subjektivizem zavrne (Schmidt 212). Ne glede na to je krstno predstavo spremljalo prav posebno zanimanje (Predan, 1996: 101-102).
Marina Golouh je za Delo o uprizoritvi napisala izrazito pohvalno kritiko. Najprej pove nekaj o dramskem tekstu samem, označi ga za pomemben prispevek slovenski dramatiki. V nadaljevanju pohvali zanimivo režijo Francija Križaja, posebej so omenjeni učinkoviti kostumi in scena. Kritiko sklene z ugotovitvijo, da je predstava izžarevala trud vseh nastopajočih in da je požela bučen aplavz (Schmidt 213-214). Že omenjen zapis Vasje Predana omenja dolgotrajen aplavz, pohvali domiselnost kostumografinje Nade Souvan in sceno Janeza Bernika označi za umetnino (Schmidt 217).
Niko Keše za Mladino napiše pohvalno kritiko, vendar pa se osredotoči predvsem na poetičnost drame in na njeno vsebino, ne pa na uprizoritev samo. Tudi v kritiki v Primorskem dnevniku najdemo podoben pristop (Schmidt 217-221).
Peto in edino negativno kritiko je za Tribuno napisala Dragana Kraigher. Meni, da Antigona ne predstavlja nič novega na slovenskih odrih, temveč dokazuje, da pri mladih ni prišlo do nikakršnih sprememb. Bolj kot na uprizoritev se osredotoča na vsebino in na glavno misel drame, ki jo neomajno zavrača. Na koncu omeni še Janeza Bernika, ki je po njenem mnenju odličen umetnik, toda ustvaril je premalo funkcionalno sceno, ki je bila igralcem predvsem v napoto (Schmidt 222-225).

Uprizoritev v SNG Drama Ljubljana (1960) – spomini in kritike

Uprizoritev v ljubljanski Drami leta 1960 je bila, kot je zapisano na nekem mestu v Zbranem delu, politična poteza, ki naj bi se preveč ozirala na negativno kritiko Dragane Kraigher in je hkrati zatrla idejo avantgarde ter jo institucionalizirala (Schmidt 258). Pri uprizoritvi na Odru 57 je bilo recimo vzdušje veliko bolj intimno, kar je pomenilo tudi večjo sugestivnost, pri uprizoritvi v ljubljanski Drami pa so bili bolj kakovostni nekateri kreativni elementi (Predan, 1966: 104).
Zanimivo tezo poda Taras Kermauner, ki pove, da je spremljal obe predstavi, ne samo tiste na Odru 57, saj je želel videti razliko med pristopoma obeh režiserjev. Po njegovih besedah je bila krstna uprizoritev v Križajevi režiji bolj osredotočena na strast in upor, medtem ko je Slavko Jan snov podal na bolj pristno čustven način. Vendar pa poudarja, da zaradi Součkove vloge Kreona v obeh uprizoritvah ti nista mogli biti preveč različni, saj je bil premočna osebnost, da bi ga lahko Jan premaknil bliže blagosti (Schmidt 259).
S to uprizoritvijo Antigone se je začel boj za interpretacijo, v splošnem pa so bili odmevi bolj kritični do besedila za razliko od krstne izvedbe (Schmidt 261).
V svoji kritiki Lojze Smasek zapiše, da je bil Slavko Jan zvest dramski predlogi, prav zaradi tega pa je pri uprizoritvi sami manjkalo nekakšno posebno vzdušje. Uprizoritev naj bi bolj vabila k opazovanju kot pa k sodelovanju, ne glede na karakterno izklesane like. Pohvali vse glavne igralce; Součka, Drolčevo, Severja in Kralja, tudi scenska glasba in kostumi se mu zdijo odlično dopolnilo, vendar pa vseeno zaključuje z mislijo, da so bili posamezni elementi izjemni, niso pa se uspeli zliti v celoto (Schmidt 261-262).
Še bolj od njega se razpiše Marjan Brezovar, ki se po kritiki dramskega teksta in lastnega razumevanja Kreonovega dualizma usmeri še na uprizoritev samo. Meni, da se je režiser preveč usmeril v tipizacijo, ki like, namesto da bi jih izoblikovala, osiromaši. Predvideva, da je režiser tak pristop ubral zato, da bi poudaril idejo samo, pri tem pa ni uspešen, saj gledalec v vladarja ne dvomi, ampak ga že takoj odkloni. Glavnega krivca tako vidi v Slavku Janu, ki naj bi se preveč ukvarjal z esteticizmom uprizoritve, zato igralce samo na kratko skritizira, na koncu pa zelo pozitivno ovrednoti sceno, ki je bila zelo okusno zasnovana (Schmidt 262-266).
Z igralci se ukvarja tudi Vasja Predan, usmeri se predvsem na primerjavo Součkove igre, ki je bila pri krstni uprizoritvi bolj psihološko izoblikovana, pri tej uprizoritvi pa je njegov Kreon sicer bolj izklesan, zato pa preveč enosmeren. V kontrastu z njim izpostavi Štefko Drolčevo v vlogi Ismene, ki jo je odigrala prepričljivo in z veliko igralsko vnemo (Predan, 1966: 104-105).
Zapis Silva Faturja pohvali precizno režijo, spet je omenjena in pohvaljena scenska glasba Uroša Kreka. Součka kot Kreona označi za najbolj trdno figuro in doda, da igralec postaja prvak Drame, pri Severju sicer omeni izdelanost Teiresiasa, razočaran pa je nad rutiniranostjo. Drolčevi prizna zelo plastično upodobitev Ismene. Posebej omeni hibo, da je zbor zreduciran na enega igralca, saj bi pravi zbor po njegovem mnenju dajal večjo tehtnost in prepričljivost celotni predstavi in še bolj podprl osrednjo misel Antigone (Schmidt 273-275).
Za konec Vasja Predan lepo povzame, da je bila uprizoritev v Drami zelo pomemben umetniški dosežek (Predan, 1966: 104-106).

Uprizoritev v Drami SNG Maribor (2010)

Zadnja uprizoritev Antigone v slovenskem prostoru je bila 24. septembra 2010 v Drami SNG Maribor. Režiral jo je Jaka Andrej Vojevec, dramaturginja je bila Maja Borin. Kreona je odigral Vladimir Vlaškalič, Ismeno Nataša Matjašec Rošker, Haimona Matevž Biber, Teiresiasa Peter Boštjančič in Paža Matija Stipanič. Uprizoritev je bila aktivna eno sezono, doživela je 25 ponovitev, ogledalo pa si jo je 1890 gledalcev. Nataša Matjašec Rošker je za vlogo Ismene prejela Severjevo nagrado (SiGledal.org in SNG Drama Maribor).
Po mojem mnenju je bila uprizoritev zelo dobrodošla v slovenskem gledališkem prostoru, saj Antigone pri nas ni bilo mogoče videti že od leta 1988. Polna pričakovanj in navdušena nad njeno dramsko predlogo sem si jo ogledala februarja 2011. Že pred začetkom same predstave, ko sem vstopila v dvorano, so mojo pozornost hoteli ukrasti bizarno in zelo provokativno oblečeni člani (kot sem kasneje ugotovila) zbora, od nekakšne Sneguljčice do grotesknih angelov in čudaškega hermafrodita. To je v publiki najprej sprožalo veliko zanimanje, čez čas pa, ko so te prikazni začele nepremično strmeti v nekatere v sprednjih vrstah Malega odra, izrazito nelagodje. Ko so luči končno ugasnile, so zelo okleščeno besedilo bolj ali manj spretno podajali glavni akterji, pri čemer sta bila po mojem mnenju najuspešnejša Nataša Matjašec Rošker kot labilna Ismena in Vladimir Vaškalič kot neomajen in na trenutke preveč vase prepričani Kreon. Manj izraziti pa so bili Haimon, ki je izpadel pretirano hedonistično, Teiresias, ki je želel s svojo pozicijo venomer izzivati provokacije, vendar na žalost ne dobimo občutka, da bi se mu kdo posebno goreče upiral ali se nanje sploh odzival (razen Ismene pred njenim zlomom), in Paž, ki je v primerjavi z drugimi preveč medel. Ne glede na to pa so izvrstno prikazani konflikti med glavnimi liki, saj delujejo zelo plastično, izjemno pa preseneti nenehno menjavanje tempa predstave, saj nikoli ne zapade v monotone dialoge in monologe, ampak jih takoj prekine kakšen impulziven odziv, kar povzroča stalno napetost do samega konca, kjer pa se to na žalost ne akumulira najbolj učinkovito. Scena je sicer priročno zgrajena tako, da se premika in pri tem prikriva trupla ter v celoti sledi potrebam režiserja, ko se ta odloči kakšno stvar poudariti in kakšno skriti pred našimi očmi. Skozi celotno predstavo je problem predvsem v tem, da smo preveč osredotočeni na zbor, saj s svojimi nenavadnimi kostumi nehote stopajo v ospredje in so v primerjavi s konzervativno črno oblečenimi glavnimi akterji neprimerno bolj zanimivi in zabavni na pogled. Razočara predvsem konec, saj nekako razvodeni, celotna ideja ostane v zraku in nikakor ne moremo ugotoviti, kaj se je zares zgodilo. Sama sem bila konec koncev zadovoljna predvsem z avtentično interpretacijo Smoletove vodilne misli, vendar pa me predstava ni navdušila, kar malo pripisujem svojim prevelikim pričakovanjem, veliko bolj pa prešibki aktualizaciji, največji problem je bil namreč nekakšen občutek brezizhodnosti in pasivnosti, ki jo predstava pusti za seboj. Na žalost pa te uprizoritve ne morem primerjati s prej obravnavanima, saj sem si lahko ogledala le to.
Ob pisanju zgornje recenzije si zato nisem mogla kaj, da se ne bi spraševala o tem, kako bi ista predstava delovala danes, ko so se Slovenci končno začeli upirati in se zavzemati za svoje vrednote. Ob ogledu predstave se mi je namreč zdelo, kot da sem vstopila v svet, kjer so vse vrednote že zdavnaj pokopane in jih zatorej ne more rešiti niti Antigona več, o čemer je najbolj reprezentativno pričal prav vsebinsko prazen konec, in morda bi ravno današnje stanje duha slovenskega naroda in vsesplošno »antigonsko« nestrinjanje z oblastjo predstavljalo svež navdih za režiserja Jako Andreja Vojevca, ki bi tako lahko predstavo zastavil bolj aktualno in ne več tako pesimistično.

Uprizoritev v Drami SNG Maribor (2010) – kritike

V medijih se je že pred premiero pojavljalo veliko napovedi uprizoritve, ki imajo v grobem skupno to, da podajajo gledalcu velika pričakovanja, predvsem glede aktualizacije in umestitve uprizoritve v današnji čas.
Članek Petre Zemljič recimo že na začetku sklepa, da bo uprizoritev zagotovo sprožila zelo različne odzive, saj je to kultno dramsko besedilo že od nekdaj porajalo različna mnenja in polemike, v tem času pa so se tudi zamenjale generacije dramskih ustvarjalcev. Navaja tudi mnenje režiserja Jake Andreja Vojevca, ki Antigono dojema kot zelo aktualno, vendar težko dramo. Povzame besede Nataše Matjašec Rošker, ki meni, da bo predstava zrcalo tega trenutka in poudarja, da so jo zavestno oklestili usmiljenja in sočutnosti (Zemljič 14).
Podobna napoved se nahaja v Primorskem dnevniku. Ta izjavlja, da želijo s predstavo obeležiti petdeseto obletnico krstne uprizoritve ter dramo hkrati umestiti v današnji čas in navaja besede dramaturginje Maje Borin, ki poudarja, da bo to prva uprizoritev Antigone v času po osamosvojitvi Slovenije, kar prinaša velika pričakovanja, da bo uprizoritev uspela povzeti naš pogled na dogajanje zadnji petdeset let (Smoletova Antigona 21).
Kritike predstave so sicer maloštevilne, a v glavnem podobnega mnenja, saj je iz njih jasno razbrano, da uprizoritev ni dosegla ali celo presegla pričakovanj.
Kritika v Pogledih tej uprizoritvi Antigone ni preveč naklonjena. Tadel je razočaran nad nekaterimi dramaturškimi odločitvami. Uprizoritev po njegovem mnenju ne odgovori na nobeno izmed ključnih vprašanj drame. Ne prepriča ga prostor, ki je preveč abstrakten, tudi zbor ima za neučinkovit. Najrealnejši lik je tako Haimon, saj ga Matevž Biber odigra zelo direktno z jasnimi motivacijami. Ostali liki so po njegovem mnenju premalo okarakterizirani; Paž deluje preveč preplašeno in sploh ne poseduje nekakšne uporniške energije, premalo izrazit je tudi konflikt med Kreonom in Ismeno. Konec na žalost izzveni, saj iz uprizoritve same ni razvidno, kaj se z Antigono in njenim iskanjem dejansko zgodi (Tadel 28).
Recenzija v Dnevniku že na začetku ugotavlja, da drama ne odgovarja na vprašanje, če je Antigona našla Polinejka, ker danes to ne zanima nikogar več. V uprizoritvi prepoznava nedvoumno interpretacijo, predvsem zaradi odlične igralske postavitve glavnih likov ter organizacije prostora. Kreon se sicer na videz prilagaja diskurzom sogovornikov, toda v resnici nepopustljivo stoji za svojo pozicijo oblasti, tako da na trenutke začutimo njegovo taktiziranje in manipulacijo z ostalimi liki. Impresiven je Ismenin končni zlom, kar je še en znak tega, da bo ta interpretacija Antigone besedilu še vedno prilivala burnost (Leskovšek 17).
V Delu pa recenzija Petra Raka kot glavni problem uprizoritve vidi to, da zaradi zelo različnih interpretacij s strani igralcev v dramskem dogajanju prihaja skoraj do popolne demontaže, do nekakšne parcialnosti. Po eni strani namreč igralci rušijo koherentnost, kar učinkovito naslika stanje ne samo v gledališču, ampak v celotni družbi, po drugi strani dominantno vlogo prevzamejo zborovski liki, protagonisti pa se izgubijo v dialogih, kar kaže na neuspešnost igralskega angažmaja. Zaključuje, da je želel režiser poudariti brezizhodnost in nekakšno svetobolje, ki danes že skoraj določa naš narod, se pa obenem sprašuje, če ni ta pozicija že kar trendovska in ne več umetniška (Rak 17).

Primerjava odzivov na uprizoritve

Pri analiziranju uprizoritev Antigone iz pridobljenih informacij je mogoče sklepati, da je bila njena prva uprizoritev zelo odmevna tako med kritiki kot med publiko, da je požela mnogo različnih odzivov in da je bila na splošno uspešno izvedena, saj je poleg tega, da je bila to krstna uprizoritev takrat že zelo uspešnega in odmevnega dela, sovpadala tudi z družbenim kontekstom tistega časa. Poleg moralnih vrednot, ki jih pooseblja Smoletova Antigona, se je namreč okrog tega dela še bolj povezala skupina ustvarjalcev Odra 57, ki so se udejstvovali na takratni slovenski kulturni sceni, veliko družbenih aktualnosti pa so v njej videli tudi ostali gledalci. Kritike so v glavnem pohvalne, navdušene so nad glavnimi liki in njihovo karakterizacijo, posebej se omenjata tudi umetniško dodelana scena in moderna kostumografija. Le ena kritika ne sprejme Antigone in njeno misel v celoti zavrača, toda to ne spremeni izjemne odmevnosti uprizoritve in pomembne prelomnice za slovensko igralstvo in tudi ustvarjalce Odra 57.
Prav tako je bila odmevna druga obravnavana uprizoritev v ljubljanski Drami istega leta, o njej pa je ohranjenih malo manj spominov in kritik, saj ne vzbuja toliko nostalgije kot tista na Odru 57, vendar so jo v splošnem tako kritiki kot gledalci dobro sprejeli. V zapisih se najde veliko kritiziranja preveč estetskega pristopa režiserja in bolj enoplastne Součkove igro glede na njegov lik Kreona v krstni uprizoritvi in splošno prepričanje, da je v uprizoritvi najti mnogo izvrstnih elementov, ki pa se niso uspeli povezati v koherentno celoto. V ozir je potrebno pri tem vzeti tudi dejstvo, da so bili takratni kritiki še pod močnim vtisom edinstvene atmosfere Odra 57 in da so v tistem času postajali veliko bolj kritični ne samo do uprizoritve, ampak tudi do teksta samega, zato je v zvezi s tem ugotovljeno, da je bila ta uprizoritev vseeno velik dosežek za ljubljansko Dramo.
V nasprotju s tem je bilo za zadnjo uprizoritev Antigone v mariborski Drami pred tremi leti ugotovljeno, da se je od njene uprizoritve in od režiserja samega veliko pričakovalo, vendar pa teh pričakovanj ni uspela preseči, saj je dobila le nekaj kritik v medijih, pa tudi njena aktualizacija ni bila preveč uspešna. Uprizoritev naj ne bi odgovarjala na nobeno izmed ključnih vprašanj drame, problematična je medla karakterizacija, tudi konec izzveni, na splošno pa se v vseh kritikah poudarja nekakšna brezizhodnost, stoičnost in nedejavnost, ki jo nekateri jemljejo kot močno pozicijo in ogledalo našega časa, drugi pa kot preveč popularno tendenco, v kateri ne moremo več prepoznati umetniške vrednosti. Ta uprizoritev očitno ni upravičila visokoletečih pričakovanj.

Zaključek

V raziskavi je bila preverjana in na osnovi zbranih informacij potrjena izhodiščna teza. Kasnejše uprizoritve Antigone prve uprizoritve zaradi njene velike odmevnosti niso uspele nadgraditi, sploh pa ne preseči, enako je tudi z vključenostjo v aktualne družbene razmere in to ne glede na to, da je bila zadnja uprizoritev zaradi dostopnosti in pojava novih medijev mnogo bolj dostopna širšemu krogu občinstva.
Pri uprizoritvi je gotovo najpomembnejša aktualizacija dramske predloge, kar je bilo ugotovljeno tudi v tej nalogi, saj lahko ta, če je prepričljiva, povzroči burne odzive, ugibanja, polemike in močno sporočilo pri gledalcih, po drugi strani pa lahko premalo očitna oz. neizvedena aktualizacija povzroči slabo ali celo neuspešno poistovetenje publike določenega časa z dogajanjem na odru in s tem uniči samo sporočilo drame in pusti medel vtis.
Prvo se je zagotovo zgodilo tako pri krstni uprizoritvi kot tudi pri uprizoritvi istega leta v ljubljanski Drami, saj je bila publika nad predstavo navdušena, nekateri so, sodeč po prej obravnavanih spominih, v Antigoninem liku videli Jožeta Pučnika, nekateri so celo namigovali na problematiko povojnih pobojev. Iz tega lahko sklepamo, da je bila aktualizacija uspešna, seveda je za to verjetno najbolj krivo tudi to, da je bila drama napisana takrat, v enakih družbenih okoliščinah kot je potem potekala njena uprizoritev, tudi avtor in gledališki ustvarjalci Odra 57 so tako posredno kot neposredno sodelovali pri uprizoritvi, zato je bila aktualizacija ne samo lažja, ampak mogoče že kar sama od sebe dana in temu je kar morala slediti neverjetno uspešna in odmevna uprizoritev.
V Mariboru pa je prišlo do drugačne situacije, saj je bila uprizoritev sicer profesionalno izvedena, avtentično je poustvarila Antigonino iskanje in njeno misel, ni pa dovolj odgovorila na trenutne družbene razmere. Za to obstaja mnogo razlogov. Mogoče leta 2010 čas za uprizoritev še ni bil dovolj zrel, slovenski narod je bil že globoko v globalni krizi, toda bil je še zelo nedejaven in v veliki večini pasiven. V takem obdobju bi se moral morda režiser obrniti na moralne vrednote same, poudariti njihovo pomembnost v času kapitalističnega razkroja vrednot, sklepa se lahko, da bi v tem primeru uprizoritev bolj zaživela in bila tudi bolj medijsko odmevna.
V vsakem primeru je bila v obdobju medijske prenasičenosti to le še ena predstava, ki je sicer dobro narejena, a ne daje tistega več. Zato je dano v razmislek tudi to, da bi Antigona neverjetno delovala šele na gledališkem odru v tekočem letu 2013, ko so se Slovenci začeli upirati in protestirati, ko so začeli presegati svojo nedejavnost in se tako celo približali Antigonini misli sami. Gledališče bi namreč moralo vedno podpirati družbeno dejavnost, in te nihče ne pooseblja bolje kot Smoletova Antigona. 

Viri

  • Bibič, Polde. Izgon: pripoved o uspehih, spopadih in padcih v Štihovem obdobju ljubljanske Drame. Ljubljana : Nova revija : Slovenski gledališki muzej, 2003.
  • Kos, Janko. »Zgodba o Antigoni.« Pogledi 7. apr. 2010: 11-12.
  • Kralj, Vladimir. Pogledi na dramo. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1963.
  • Leskovšek, Nika. »Nedvoumno in konceptualno pronicljivo : Dominik Smole: Antigona. Režija Jaka Andrej Vojevec, Drama SNG Maribor.« Dnevnik 28. sept. 2010: 17.
  • Predan, Vasja. Od premiere do premiere : izbor kritik in esejev. Maribor: Obzorja, 1966.
  • ---. »Dvajset let Antigone Dominika Smoleta.« Antigona. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996.
  • Rak, Peter. »Fragmentiranje celote.« Delo 29. sept. 2010: 17.
  • Schmidt, Goran, ur. Zbrano delo/Dominik Smole. Maribor: Litera, 2009. (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev; knj. 224).
  • SiGledal.org – spletni portal slovenskega gledališča. Splet. 2.3.2013

http://www.repertoar.sigledal.org/iskanje-po-indeksu?solr_search=true&q=antigona

  • »Smoletova Antigona s tragiko današnjega sveta.« Primorski dnevnik 22.9.2010: 21.
  • SNG Drama Maribor. Gledališki list Drame SNG Maribor št. 1. 88. sezona – 2010/2011. Maribor, september 2011.
  • Souček, Jurij. »Smo ti kaj dolžni? Nič! Dal si Odru enak delež, kot ga je dal Oder tebi! Računi so poravnani!« Oder 57 (pričevanja). Ur. Žarko Petan in Tone Partljič. Ljubljana : Mestno gledališče ljubljansko, 1988. 133-138.
  • Tadel, Boštjan. »Išče misel smisel, pa ga ne najde.« Pogledi 6. okt. 2010: 28.
  • Zemljič, Petra. »Zrcalo tega trenutka pred petkovo premiero Antigone v Drami SNG Maribor.« Večer 22. sept. 2010: 14.