Ep o Gilgamešu: Razlika med redakcijama

Brez povzetka urejanja
 
(Removing all content from page)
Vrstica 1: Vrstica 1:


Gilgameš
(slovenska verzija)
Viri:
The Epic of Gilgamesh, The Babylonian Epic Poem and Other Texts in Akkadian and Sumerian, translated by Andrew George, Penguin Books, London 2000
R.C. Thompson, translator [The Devils and Evil Spirits of Babylonia, London 1903]. SUMERIAN MYTHOLOGY, A Study of Spiritual and Literary Achievement in the Third Millennium B.C.
SAMUEL NOAH KRAMER
REVISED EDITION
University of Pennsylvania Press
Philadelphia
[1944, revised 1961]
Ep o Gilgamešu, prevajalec Mirko Avsenak, Mladinska knjiga Ljubljana, 1963
Dramatiziral, adaptiral in dopisal: Nebojša Pop Tasić
pravice©poptasić
Liki:
Gilgameš, kralj Uruka
Engidu, njegov prijatelj in služabnik
Vratar
Enlil, bog nevihte, gospodar zemlje in zraka
Anu, bog neba
Aruru, boginja mati
Ninsun, Gilgameševa mati
Lovec
Šamhat, hotnica
Šamaš, bog sonce
Humbaba, demon, čuvaj cedrovega gozda
Ištar, boginja telesne ljubezni in vojne
Človek Škorpijon
Ženska Škorpijon
Siduri, točajka
Uršanabi, čolnar
Utnapištim
Utnapištimova žena
PRVA VRATA
I. slika
VRATAR
O njem bo pel,
ki je videl vse tja do konca zemlje,
ki je morja poznal in vedel sleherno stvar,
ki je pregledal vsakršno temo ter vse prav uravnal
in bil poln modrosti in vednosti.
Videl je tudi skrite stvari ter odkrival,
kar je skrivnega, prinesel nam vest iz časov pred potopom;
prehodil je daljne poti, da se je izmučil in zmedlel,
vse napore pa je dal vklesati  v skalnat spomenik.
Zgraditi je dal zidovje v utrjenem Uruku,
okrog svete Eane, sijajne zakladnice.
GILGAMEŠ
Ko so bogovi ustvarili Gilgameša,
je bil po postavi pravi božanski junak.
Bogovi sami so prispevali k njegovi podobi:
lepoto mu je posodil nebeški Šámaš,
junaško srce pa mu je podaril Adad.
Prekrasen stas so bogovi naklonili Gilgamešu,
božansko moč so mu dali:
enajst laktov je merila njegova postava,
devet pedi je bil širok čez prsi.
Dve tretjini sta božanski na njem, ena pa človeška!
Kakor stolp je njegova postava.
Z občudovanjem in strahom
gledajo meščani njegovo podobo,
nikoli še niso videli človeka, ki bi mu bil v lepoti in moči kos.
Leva izžene iz skrivališča,
zgrabi ga za brado ter ga prebode;
divjega bika ujame s hitrostjo in spretnostjo svojega loka. 
Gilgameš je podobe bogov prinesel nazaj v deželo,
Gilgameš je zgrádil svetišča, v katerih prebivajo bogovi,
obrede iz pozabljenih časov, navade in zakone
je obnovil, da vsak človek pozna svoje delo in dolžnosti
do bogov. O, božanski, modrejši od Adápe,  je Gilgameš!
Podoben je divjemu biku, ponosen je njegov korak! 
Njegovo ime je kakor velik oblak!
Njegovo ime je kakor grmenje!
Njegovo ime bo trajalo večno!
Pozabljen bo Etáana, kralj Kiša,
pozabljena bosta Meskiágašer in Énmerkar, kralja Uruka,
kdo se bo spomnil Enmebaragésija in njegovega sina Age,
Mesanepáda, kralja Ura, Lugalanemúnduja, kralja Ádaba,
Mesílima, kralja Kiša, Eanátuma,
Lugalzagéesija, kralja Uma?
Gilgameš, Gilgameš je naš kralj in naš gospodar!
Njegovo ime bo trajalo večno!
Nepretrgano se darujejo žrtve v Uruku,
vojščaki se očiščujejo, kot slabotni starci poljubljajo njegove noge.
Zanj, ki je močan, krasen, moder,
morajo delati mladi in stari, krepki in šibki. 
Sijaj Uruka mora sijati pred vsemi mesti na zemlji.
Z bobnom budi svoje tovariše …
Podnevi in ponoči goni ljudi na delo.
Gilgameš je pastir v obzidanem Uruku,
mogočen, postaven, izveden in moder,
toda ne dovoli devici, da bi šla k svojemu ljubemu,
ne hčeri k junaku, ne ženi poročeni k svojemu možu.
Kakor za boga je za Gilgameša pripravljeno, kar mu gre.
Usoda naših ljudi je pravica prve noči!
Kralju Uruka, mesta velikih tržišč, je dovoljeno,
da kot prvi ljubimec vzame nedolžnost vsaki devici. 
K tistim, ki so določene za zakonske žene,
lega kot prvi on, šele nato zakonski mož:
tako je določeno po božjem sklepu,
usojeno mu je bilo že takrat,
ko so mu po rojstvu prerezali popkovino.
Postavljena je posoda za moža, čigar obraz je božje zrcalo,
čigar telo je nebeška svetinja.
Že je postavljeno ležišče za Išharo, z njo se bo Gilgameš združil sredi noči.
Na kraljevo pot pa se postavi Sinigar, seme demona Kinguja,
na kraljevo pot se postavi, zmoti kraljev korak.
Ko se približa, se postavi Sinigar sredi ulice,
zastaviti hoče Gilgamešu pot, ne da Gilgamešu, da bi vstopil v spalnico.
Gilgameš zagleda neukrotljivega Sinigarja, z bogatimi valovi las na hrbtu,
dvigne se in gre proti njemu,
srečata se na glavnem tržišču dežele.
Sinigar je bil zastavil vrata z nogo ter Gilgamešu ne da vstopiti.
SINIGAR
Oprosti, kralj, odpusti mi, Gilgameš, ne morem ti dati Išhare!
Pastir in kralj si ljudem v Uruku, da, njihov pastir –
a jih vseeno stiskaš! Mogočen, postaven, izveden in  moder!
Gilgameš ne dovóli devici k njenemu ljubemu,
hčeri k junaku, ženi poročêni k njenemu móžu.
GILGAMEŠ
O, človek, človek ti pravim, ker tvojega imena ne poznam.
Zakaj se postavljaš na kraljevo pot, zakaj motiš kraljev korak?
V moji deželi živiš, a želiš si smrti.
Tvoj gospodar sem, a ti me vseeno žališ.
Ves Uruk slavi, blešči se njegovo obzidje.
Mesto, ki sem ga zgrádil, je takšno, da mu ni para na zemlji.
Vse v njem je božansko, in po meri človeka.
Človek sem, a podoben bogovom. Božansko je moje bivališče,
božanska je moja hrana, in obleka na meni bi bogovom
dobro pristajala. Kar gre bogovom v nebesih, gre tudi Gilgamešu.
Zato se boj smrti, kajti smrt nima ne rok ne nog,
da bi te objela, ne srca, da bi te ljubila.
Smrt bom iskal zate. Življenje ti odrekam. 
Mrtev je neukrotljivi Sinigar, kralj mu je odrekel življenje.
Nihče si ne upa pogledati kralja, bojijo se njegove jeze.
A po pravici kralja častijo kot boga.
V njem prebivata božanska moč in oblast nad ubogimi ljudmi.
Kdo ima moč, da ustvari ali uniči?
Kdo podari ali odvzame življenje?
Kdo lahko povzdigne, kar je nízko?
Kdo lahko poniža, kar je visoko?
Toži Išhara za svojim možem in z njo žalujejo meščani Uruka.
Veselje se je spremenilo v žalost.
II. slika
ZBOR BOGOV
Anu Anu Aruru Ištar Šámaš Érakal Énlil
VRATAR
Velika je moč bogov in kar je njim znano, je ljudem zastrto.
Človek gleda in ne vidi. Posluša in ne sliši.
Kar hoče videti bog, je bog ustvaril. Kar hoče slišati bog,
je bog povedal.
ZBOR BOGOV
Anu! Anu Aruru Ištar Šámaš Érakal Énlil
ENLIL
Mar nisi ti ustvaril tega upornega divjega bika?
ZBOR BOGOV
Énlil Anu Aruru Ištar Šámaš Érakal
ARURU
Ni ga, ki bi se v orožju meril z njim.
ZBOR BOGOV
Anu Aruru Ištar Šámaš Érakal Énlil
ENLIL
Z bobnom vznemirja svoje tovariše Gilgameš …
ERAKAL
Ne pusti sina, da bi šel k očetu …
ZBOR BOGOV
Anu Aruru Ištar Šámaš Érakal Énlil
IŠTAR
… podnevi in ponoči sili ljudi na delo!
ARURU
In je vendar pastir v utrjenem Uruku …
ZBOR BOGOV
Anu Aruru Anu Šámaš Érakal Énlil Anu
ERAKAL
Da, njihov pastir – a jih vseeno stiska!
ZBOR BOGOV
Anu Aruru Anu Šámaš Érakal Anu
GILGAMEŠ
Mogočen, postaven, izveden in  moder!
ZBOR BOGOV
Anu Aruru Anu Šámaš Anu Anu
IŠTAR
Gilgameš ne dovoli devici k njenemu ljubemu …
ZBOR BOGOV
Anu Aruru Anu Šámaš Anu Anu
IŠTAR
hčeri k junaku …
ZBOR BOGOV
Anu Aruru Anu Šámaš Anu Anu
IŠTAR
ženi poročeni k njenemu možu.
ZBOR BOGOV
Anu Aruru Anu Anu Anu Anu Anu (3 x)
ANU
Aruru, ustvarila si bila svojčas,
kar ti je bil ukazal Anu!
Ustvari še zdaj, kar ti velevam!
Prav tako silovito naj bo njegovo srce, kakor je Gilgameševo,
da bosta tekmovala med seboj – Uruk pa naj si oddahne!
ARURU
Brž ko je Aruru to slišala,
si je v srcu zamislila podobo tistega,
kar je želel Anu;
Aruru si je umila roke, odrezala kos gline ter pljunila nanjo.
Napravila je silnega junaka Engiduja, sina nočne tišine,
ki mu je moč dal Ninurta. 
Dlaka mu raste po vsem telesu,
lasje so mu kakor pri ženski:
valovijo mu prosto kakor boginji Nisabi. 
Ne domovine ne pozna ne ljudi: oblečen je kot Sumukán!
Družno z gazelami se pase po travi,
z divjimi živalmi se preriva k pojilu
in srce mu uživa v družbi vodnih živali! 
ZBOR BOGOV
Anu Aruru Ištar Šámaš Érakal Énlil (večkrat)
ANU kot služabnik
(Gilgamešu) Gilgameš, lovec iz oddaljenih step prosi, da mu prisluhneš.
GILGAMEŠ
Naj vstopi.
LOVEC
Poslušaj me, Gilgameš, in daj mi nasvet!
Mož, ki je bil prišel z gora –
ni ga v deželi, ki bi mu bil po moči enak,
mogočna kakor Anujeva trdnjava je njegova sila –
se klati venomer po gori,
kar naprej žre travo družno z zverjadjo
in kar naprej mu sili noga k pojilu.
Ne upam si mu blizu.
Izkopal sem jame – on jih je zopet zasul!
Mreže sem razpel – izruval jih je in raztrgal
in divjad, ki oživlja stepo, je ušla mojim rokam!
GILGAMEŠ
Pojdi torej, lovec, in popelji s seboj Šamhat, hotnico!
Ko bo prišel divji človek s svojo zverjadjo k pojilu,
takrat naj ženska razgrne svojo obleko,
razgali svoje vabljive čare!
Brž ko jo bo videl, se ji bo približal,
njegova zverjad, ki je z njim zrasla v stepi,
pa ga bo zapustila.
Naj ženska obvlada moža.
LOVEC
Odšel je lovec in vzel
s seboj Šamhat, hotnico;
ubrala sta ravno pot
in prišla tretji dan na kraj, kamor sta bila namenjena.
Lovec in hotnica sta sedla v skrivališče.
Sedela sta pri pojilu prvi in drugi dan.
Prišla je zverjad ter pila iz njega,
prišla je vodna žival in dobro ji je bilo v srcu. 
Engidu pa, ki je tudi doma z gora
in se prav tako hrani s travo skupaj z gazelami,
pije pri pojilu družno z divjadjo
ter se veseli v družbi z vodnimi živalmi …
Šamhat ga zagleda, divjaka,
smrtno nevarnega moža iz osrčja step.
On je to, odgrni svoja nedra,
razkrij svoje naročje, omami naj ga tvoja sla!
Ne boj se sprejeti njegovega diha!
Razširi svojo obleko, da bo legel nate,
izkaži divjaku vse, kar ženska zna!
Zverjad, ki je z njim zrasla v stepi,
se mu bo odtujila;
in polnost bo lêgla nate!
ŠAMHAT
Engidu šest dni in sedem noči ni zaprl očesa, ko je spal pri Šamhat.
Ko se je nazadnje naužil njene razkošne slasti,
je bil pozabil kraj, kjer je bil rojen.
Ozrl se je po svoji divjadi:
toda ko so ga gazele zagledale,
so skočile pokonci in zbežale,
stepska zverjad se je umaknila pred njegovim telesom. 
Engidu je skušal skočiti za njo,
a telo mu je otrdelo, kolena so mu klecnila, ko mu je divjad ušla. 
Obnemogel je Engidu, ne more več teči kakor prej;
zato pa mu je zraslo spoznanje in misel se mu je razširila. 
Obrnil se je in sedel hotnici k nogam ter ji gledal v obraz.
Krasen si, Engidu, bogu si podoben!
Zakaj begaš z zvermi po stepi?
Pridi, popeljem te v trdno zidani Uruk,
k bleščečemu svetišču, kjer bivata Anu in Ištar!
Kjer živi Gílgaméš, popoln v svoji moči,
ter kakor divji bik preizkuša
svojo nàdmóč nad vojščaki!
ENGIDU
Daj, vzemi me s seboj
tja v blesteče svetišče, kjer prebivata Anu in Ištar,
kjer živi Gílgaméš, popoln v svoji moči.
Izzval ga bom, izzval, pogumno mu porečem v obraz,
sredi Uruka bom zavpil: 'Močan sem le jaz!'
Mož sem, ki bo spremenil usodo!
Kdor se je rodil v stepi, le v takem je polnost moči!
ŠAMHAT
Pojdiva, naj vidi Gílgaméš tvoj obraz.
Pokazala ti ga bom, dobro vem, kje je.
Pojdi, Engidu, v sveti Uruk, trdno mesto!
Dan za dnem slavijo tamkaj praznik,
služabniki naslade živijo tam
in postavne hotnice, slast za oči,
polne čara in užitka, vabijo
junaške može z nočnih ležišč.
Engidu je sedel pred nogami hotnice in ljubkovala sta drug drugega.
Poslušal je njeno besedo in razumel, kaj mu govori.
Ženskin nasvet se mu je vtisnil v srce.
Tebi, Engidu, ki ti je življenje užitek,
hočem pokazati Gílgaméša, moža radosti in trpljenja! 
Kajti sam Šamaš je bil vzljubil Gílgaméša,
Anu, Énlil in Éa so mu razširili duha.
Zdaj pa vstani, Engidu, s tal, kjer je mesto za pastirje, in pojdiva!
Slekla si je del obleke:
z njim je oblekla njega,
drugi del pa obdržala na sebi.
Za roko ga je odpeljala kakor majhnega otroka.
III.  slika
NINSUN
Nepretrgano se darujejo žrtve v Uruku,
vojščaki se očiščujejo,
kot slabotni starci poljubljajo njegove noge.
Postavljena je posoda za kralja.
Kakor za boga je za Gilgameša pripravljeno, kar mu gre. 
Že je postavljeno ležišče za devico,
s katero se bo Gilgameš združil sredi noči.
Takrat pa Engidu pride v mesto,
in prebivalci se zgrnejo krog njega;
ko se ustavi na ulici tržišča Uruka,
so zbrani ljudje krog njega ter se pogovarjajo o njem:
PREBIVALCI URUKA
Po postavi je čisto podoben Gilgamešu.
Le manjše rasti je, a močnejših kosti.
Kjerkoli se je ta mož rodil, je jedel zelišča pomladi.
Mleko divjadi je sesal.
NINSUN
Postavi se Engidu sredi ulice,
zastaviti hoče Gilgamešu pot,
ne da Gilgamešu, da bi vstopil v spalnico.
Gilgameš zagleda neukrotljivega Engiduja,
rojenega v stepi, dvigne se in gre proti njemu,
srečata se na glavnem tržišču dežele.
Gledata se iz oči v oči, brez besed stojita drug nasproti drugega.
Zrak trepeta, kot da bi bog uničenja, Érakal,
odvezal sidrišča Zemlje, Ninurta, gospodar zemlje,
porušil jezove; zlovešč mir boga nevihte prevzame nebo;
podzemni bogovi prižgejo bakle;
svetlost potemni.
ENGIDU
Mož sem, ki bo spremenil usodo!
Kdor se je rodil v stepi, le v takem je polnost moči!
GILGAMEŠ
Gledam te v oči, gledam tvoj obraz:
lepa je tvoja moška postava in polna moči,
vse tvoje telo je ena sama slast;
silnejša od moje je tvoja moč.
ENGIDU
Kako edinstvenega te je rodila tvoja mati Ninsún,
divja krava iz ograjenega lovišča! 
Više od drugih mož se dviga tvoja glava,
Enlil ti je določil kraljevanje nad ljudmi!
Vse kneze sveta prekaša tvoja moč.
Poljubila sta se ter sklenila zvesto prijateljstvo.
GILGAMEŠ
Gilgameš je nagnil svoj obraz k njemu …
ENGIDU
… objela sta se ter sedla drug poleg drugega,
stiskajoč si roki kakor dva zaljubljenca.
NINSUN
Zakaj, o Šámaš, le zakaj si uročil srce mojemu sinu,
da ne ve več, kaj je mir ...
Najmočnejši je v vsej deželi in sila je v njem!
Njegova moč je kakor Anujevo nebo!
Nihče mu ni kos! – Izkaži mu milost!
Moj sin ...
GILGAMEŠ
Bridko ...
Bridko toži Engidu ...
Ne očeta nima ne matere;
nihče mu ni strigel razpuščenih las,
v stepi se je bil rodil in nikogar ni bilo, ki bi ga vzgajal.
Prijatelj, zakaj so se ti oči napolnile s solzami,
zakaj ti je postalo hudo pri srcu in te je premagala žalost?
ENGIDU
Dragi prijatelj, žalost mi stiska grlo:
moje roke so zmedlele in moč mi je upadla.
DRUGA VRATA
I. slika
VRATAR
Kdo je videl, kar ni bilo videno?
Kdo je slišal, kar ni bilo slišano?
Kdo je storil, kar ni bilo storjeno?
Kdor je videl tisto, o čemer svet govori,
naj molči.
Kdor je slišal tisto, o čemer svet poje,
naj zapre svoja usta.
V večnosti je vse prah in pepel.
Zlo si zapomni. Dobro pozabi.
GILGAMEŠ
O, Uruk, utrjeno mesto,
v tebi je hiša bogov, hiša gospodarjev,
tvoji temelji so že od davnine tukaj.
Eden in edini je tvoj kralj.
S svetim spoštovanjem se izgovarja njegovo ime
v vsej deželi
O, Sumer, slavna dežela,
polna visokega sijaja, kjer ljudje
od sončnega vzhoda do sončnega zahoda
ubogajo božanske zakone.
O, Sumer, tvoje srce je globoko, brezmejno,
tvoja duša je nedotakljiva, kot so nedotakljiva nebesa.
Tvoj sijaj je obleka bogovom,
tvoje bogastvo je hrana bogovom,
tvoja svetišča so hiše izobilja.
Povsod, kjer je hodila moja noga,
je teklo sveto olje in obredne dišave so napajale zrak.
A tam daleč, na zahodu, je cedrov gozd,
ki mojega imena ne pozna in ki mi ni pokoren.
Tam daleč, na zahodu, je gozd in nad gozdom
se dviga gora sveta, bivališče bogov. 
V gozdu živi velikan Humbaba,
jaz in ti ga bova ubila, prijatelj,
pregnala bova iz dežele sleherno zlo!
Do gozda hočem, kjer biva Humbaba;
dovolj mi bo sekira, ki naj bo v boju moj pomočnik.
ENGIDU
Da, moj prijatelj, že v gorah,
koder sem pohajal z zverjadjo, sem videl,
kako se na deset tisoč dvojnih ur daleč širi gozd –
kdo bi si upal prodreti v njegovo notranjost?
GILGAMEŠ
Ti  se nemara bojiš smrti!
Kam sta šla tvoja moč in pogum? 
Pojdem torej, pojdem pred teboj –
in tvoja usta naj mi kličejo: 'Kar naprej! Ne boj se!'
Ako pa v boju padem – bom vsaj proslavil svoje ime:
'Gilgameš' – bodo govorili ljudje –  'si je upal
napasti velikana Humbabo.'
Pridobiti si hočem ime, ki bo trajalo večno.
Jaz, Gilgameš, hočem videti tisto, o čemer svet govori.
Tistega, čigar ime omenjajo dežele vsevprek –
kanim zasačiti v njegovem lastnem cedrovem gozdu!
Hočem, vsa pokrajina naj sliši,
pridobiti si hočem ime, ki traja na vek!
ENGIDU
Nihče si ne bi upal česa takega storiti.
Ni ga, ki bi vzdržal v boju za Humbabovo bivališče.
GILGAMEŠ
Prijatelj moj,
čeprav me je groza, se bom vseeno odpravil na pot,
s teboj pojdem tja v cedrov gozd.
Zdaj odhajam, Šámaš. K tebi povzdigujem v molitvi roke.
Naj ostanem tudi zanaprej zdrav na duši!
Naj se v zdravju in miru vrnem odondod nazaj k obzidju,
pripelji me zopet v pristan tržišča Uruka.
Drži nad menoj svoj ščit!
ŠAMAŠ
Molk; Gilgamešu so privrele solze iz oči.
GILGAMEŠ
Mar je to pot, ki se je ne smem lotiti,
potem ne razumem, zakaj si mi dal nemirno srce.
Ako mi odkloniš svojo pomoč, kako neki se mi bo delo posrečilo?
Toda tudi če bi moral umreti, pojdem zaradi veselja.
Ako pa se zdrav povrnem, te bom poveličal
in te povišal nad prestole!
Tedaj so mu hlapci prinesli orožje.
Podali so mu velike meče,
loke in tulce.
Vzel je sekiri, obesil si preko ramena tulec
in lok,
ob pas pa si je pripel meč.
Nato sta odšla na pot.
VRATAR
Kako dolgo bo trajalo, da se spet povrneš v Uruk?
II.  slika
NINSUN
Ninsún stopi v svojo sobano,
vzame dišave za svoj život,
nadene si obleko,
in še kovano okrasje, kakor se spodobi njenim nedrom;
na glavo si dene kraljevsko čepico, pripne si pas
ter poškropi iz skodelic vodo po zemlji in prahu.
Povzpne se po stopnicah in stopi na streho.
Pride na prostrano ploščad, da bi žrtvovala kadilo
pred Šámašem.
Mogočni Šámaš,
zakaj si mi dal za sina Gilgameša?
Njegovo srce ne pozna miru.
V boj gre, ki ga ne pozna,
na pot stopa, ki je ne pozna!
Ves ta čas, odkar ga ne bo,
dokler ne prispe do cedrovega gozda,
dokler ne ubije velikana Humbaba
ter ne iztrebi iz dežele slehernega zla, ki ti je zoprno:
naj te tvoja nevesta Aja brez strahu in brez prestanka
opominja nanj!
Kadarkoli boš v vseh teh dneh zahrepenel po Aji,
svoji ljubljeni, naj se obrne od tebe proč!
Tako naj te Aja spominja na Gilgameša.
Dokler ti bo kratila ljubezenski opoj,
naj ti bo budno srce in naj misli nanj,
da se bo nepoškodovan vrnil domov!
Priporoči ga še zvezdam, stražnikom noči,
zvečer pa svojemu očetu mesecu,
ko se boš sam odpravljal spat.
Pogasila je žrtveno kadilo in izrekla zarotitev.
Močni Engidu, nisi sicer izšel iz mojega naročja,
a zdajle vseeno govorim s teboj.
Engidu, ki ga je vzela Ninsún
za posinovljenca h Gilgamešu.
Engidu naj obvaruje prijatelja, naj ohrani tovariša,
skozi gorske grape naj pripelje njegovo telo.
Izročam ti sina,
ti pa mi boš, ko se vrneš, sina izročil nazaj!
TRETJA VRATA (Cedrov gozd)
VRATAR
Vrata lesena, cedrov vhod,
brez pameti si!
Na dvajset dvojnih ur daleč sem spoznal vaš dobri les;
O, vrata, ko bi jaz vedel, kaj se skriva za to vašo krasoto
in kaj za lepoto vašega lesa,
dvignil bi svojo balto ter vas razbil,
splav bi napravil iz vašega lesa
in pobegnil na konec sveta.
ENGIDU
Nikar ne hodiva v cedrov gozd!
Ko sem odpiral vrata, mi je roka ohromela.
GILGAMEŠ
Prijatelj, dotakni se moje obleke in ne boš se več bal smrti. 
Ostani ob meni, bodi ob moji strani v velikem boju!
Zaupaj v Šámaša in ne bo te več strah.
Hromota naj izgine iz tvoje roke,
slabost naj zbeži od tebe!
Pozabi na smrt, odženi od sebe strah!
ARURU
Humbaba – morje razburka in zemljo potrese …
ANU
… kot divja burja kliče na boj,
kakor vesoljni potop premetuje strani sveta …
IŠTAR
… on je, čigar jeza je povodenj.
ENLIL
Kadar odpre svoja usta, se strese nebo,
hribi se majejo in gore zibljejo,
sleherno živo bitje si išče skrivališče po luknjah.
IŠTAR
Njegovo rjovenje je vesoljni potop …
ARURU
… v njegovem žrelu je ogenj …
ANU
… v njegovi sapi je smrt!
ENLIL
Močan je …
IŠTAR
… in nikdar ne zaspi.
ARURU
Humbabo je z mogočnostjo obdaril sam
ARURU in IŠTAR
Šámaš,
ANU in ENLIL
Adad pa mu je dodal še glas, ki je kakor vihar:
ANU
kadar zavpije, se gore potresejo.
ENLIL
In kdorkoli pride v gozd – obstane in ohromi!
ANU
Obstane in ohromi!
IŠTAR
Šape ima kakor lev …
ARURU
… telo pa pokrito z bronastimi luskami …
ANU
… na nogah jastrebove kremplje …
ENLIL
… na glavi rogove kakor divji bik …
IŠTAR
… rep in ud kot kačji glavi.
GILGAMEŠ
Vstani, Engidu! Bog sonca Šámaš naj nama podari življenje!
Izstrelila sva puščice, zavihtela še frači ...
ENGIDU
… a vse se je odbilo od njega in ostal je nedotaknjen.
GILGAMEŠ
Zdaj stoji pred nama in že je zgrabil Engiduja s kremplji.
ARURU
In Gilgamešu so se solze v potokih ulile po licih.
GILGAMEŠ
Saj sem vendar sledil nebeškemu Šámašu
in se odpravil na pot, kakor mi je bilo usojeno.
ENGIDU in GILGAMEŠ
Nebeški Šámaš je uslišal Gilgameševo molitev
in proti Humbabi so vstali močni vetrovi:
vihar, sever, vrtinec, peščeni veter,
burja, mrzli, hudourni in vroči piš!
Osem vetrov je vstalo proti njemu
in ga bilo naravnost v oči.
Naprej prestopiti ni mogel,
tudi ritenski se umakniti ni mogel.
In Humbaba je opustil brezplodni trud.
HUMBABA
Gilgameš, pusti me!
Moj gospodar boš in jaz tvoj hlapec!
In drevesa, ki so jih vzredile moje gore,
bom posekal zate,
hiše ti postavim iz njih.
ENGIDU
Nikar ne poslušaj besed, ki ti jih govori Humbaba!
Ne pusti Humbabi življenja!
HUMBABA
Ne očeta nimam ne matere;
nihče mi ni strigel razpuščenih las,
v gozdu sem se bil rodil in nikogar ni bilo, ki bi me vzgajal.
Mene ni mati rodila,
in očeta ne poznam, da bi me vzgajal.
V teh gorah sem rojen, ustvarili so me bogovi.
Če me ubiješ, bo nebo zakričalo,
zemlja bo začela bobneti.
Svetloba bo ugasnila, zavladala bo tema.
Blisk bo švignil čez nebo, zaplamtel bo ogenj,
gosta bo tema, izpod neba bo deževala smrt.
GILGAMEŠ
Engidu, pustiva ga.
Pustiva ujetega ptiča, naj se vrne v svoje gnezdo,
pustiva ujetnika, naj gre v objem svojih bližnjih.
ENGIDU
Če spustiš ujetega ptiča, če spustiš ujétnika,
se ne boš vrnil v svoje rodno mesto.
Zabrisal bo gozdne poti, zmedel bo tvoj korak
in nikoli se ne boš vrnil v svoje mesto.
Luč bova že pozneje poiskala.
Dotolci ga do kraja, ubij ga!
GILGAMEŠ in ENGIDU
Kdo ima moč, da ustvari ali uniči?
Kdo podari ali odvzame življenje?
ENLIL
Gílgaméš je poslušal besedo svojega tovariša,
vzel v roko sekiro, potegnil meč izza pasu.
Gílgaméš ga je udaril po vratu,
njegov prijatelj Engidu mu je prerezal vrat ...
Pri tretjem udarcu je padel.
Mrtvaško tihe so bile njegove ustne,
ko je bil pobil stražarja Humbabo na tla.
Dve dvojni uri daleč toži cedra.
Engidu je pobil ... cedrov gozd.
Pobil je bil Engidu stražarja gozda,
pred čigar glasom sta se tresla Hermon in Libanon.
Umirile so se gore, umirili so se vrhovi vsega gorovja.
Ubil je čuvaja cedre.
Vdrl je v gozd in odprl skrito bivališče podzemnih bogov.
In Gilgameš je nataknil Humbabovo odsekano glavo na kol.
ČETRTA VRATA (Ištarina vrata)
VRATAR
Joče naj za tabo, kdor je v mestu Eridu
utemeljil tvoje ime,
joče naj za tabo, kdor je pripravil žito za tvoja usta,
joče naj za tabo, kdor je položil maslo predte,
joče naj za tabo, kdor ti je v usta točil dobrega vina,
joče naj hotnica, ki ti je dala voljno olje,
da si se namazilil z njim.
Joče naj za tabo vsakdo iz tvojega plemena,
ki ti je dalo zakonsko ženo, prstan tvoje radosti!
Jočejo naj za tabo bratje enako kakor sestre!
Gilgameš je zmil s sebe  nesnago, očistil svoje orožje, da se je bleščalo,
stresel si kodre na zatilje,
vrgel je umazano obleko proč in si oblekel čisto,
ogrnil si obrobljen plašč, s sponko se je prepasal.
Ko pa si je dal na glavo še kraljevsko pokrivalo,
je vzvišena Ištar uprla svoje oči v njegovo lepoto:
IŠTAR
Pridi k meni, Gilgameš, in bodi moj mož!
Daj mi, o, daj mi svojo bujno moškost!
Bodi moj mož, hočem ti biti žena!
Dala ti bom zapreči voz iz zlata in lazurja
z zlatimi kolesi in roglji iz jantarja!
Velike mezge naj vprežejo vanj, hitre kakor veter!
Cedrove dišave naj dehtijo, ko boš vstopil v najin dom!
Ko boš prišel v najin dom,
naj ti njegov prag in ploščice v tlaku poljubljajo noge!
Kralji, velmožje in knezi naj klečijo pred teboj,
kot davek naj ti prinašajo bogastvo gora in dežel!
GILGAMEŠ (morda tudi ENGIDU)
Kaj naj ti dam, ko te bom jemal?
Naj ti dam olje za tvoje telo in za tvojo obleko?
Naj ti dam kruh ali kake druge jedi?
Verjemi, imam kruh, kakršen gre bogovom,
tudi pijačo imam, kakor jo kralji pijó.
Toda čemu?
Peč si, ki ne stali ledu!
Nedogotovljena vrata, ki vetra in piša ne zadržijo!
Palača, ki pokoplje junaka pod sabo,
slon, ki meče odejo s sebe!
Smola, ki zamaže tistega, ki jo nosi,
meh, ki zmoči svojega nosača!
Apnenec, ki ne veže kamnitih zidov,
jaspis, ki privablja k sebi sovražno deželo!
Čevelj, ki žuli svojega gospodarja!
Katerega izmed svojih hotníkov si imela za vselej?
Kateri izmed tvojih priležnikov ti je bil za vedno ljub?
No, ti bom po vrsti naštel tvoje ljubčke!
Do kraja hočem razkrinkati vse tvoje grdobije:
Ljubimkala si z levom in njegovo dovršeno močjo,
sedem jam si mu dala skopati in še enkrat sedem.
Ljubila si bojnega konja, strašnega v bitki,
namenila si mu bič z óstnom in jermenom,
namenila dirko na sedem dvojnih ur,
obsodila si ga, da mora piti vodo iz jame,
ki si jo bo sam s kopiti izkopal!
Ko si ljubila pastirja, čred čuvarja,
ti je stalno pripravljal podpepélnike,
dan na dan je klal kozličke zate,
ti pa si ga udarila in spremenila v šakala:
danes ga njegovi lastni goniči preganjajo
in njegovi psi ga grizejo v stegna.
In če bi me zdajle ti ljubila,
bi z mano storila prav tako kakor z njimi.
Ob cesti naj bo tvoje mesto
in naj te vzame, komur se poljubi!
IŠTAR
Ko je Ištar to slišala,
se je silno razjezila, nato pa je poletela v nebo.
Stopila je Ištar pred svojega očeta Anuja
in potočila solze:
Oče moj, Gilgameš me je zelo užalil,
s sramotitvami in prekletstvi
me je obsul!
ANU
Bržčas si sama izzvala úruškega kralja,
da te je obsul s sramotitvami in kletvami!
IŠTAR
Oče moj, daj mi nebeškega bika,
da bo ubil Gilgaméša
v njegovem lastnem domu!
Ako pa mi ne maraš dati nebeškega bika,
bom razbila vrata podzemlja,
podrla podboje, da se bodo vrata odprla na stežaj,
mrtve bom pripeljala na gornji svet,
da bodo požrli žive
in bo na zemlji več mrtvih kakor živih.
ANU
Hči, ako ti dam, kakor želiš, nebeškega bika,
potem bo prišlo nad ljudi sedem suhih let.
Ali si nakopičila dovolj žita za ljudi?
Si nakosila trave za živino?
IŠTAR
Nakopičila sem zrnja za ljudi,
prihranila za živino trave.
Če res pride sedem suhih let,
imam žito za človeka že pripravljeno
in travo spravljeno za živino.
ANU
Ko je Anu slišal te besede,
ji je dal v roko verigo nebeškega bika.
Prijela jo je in ga odpeljala dol na zemljo,
popeljala ga na polje pri tržišču Uruku.
Nebeški bik je prišel do reke.
Ko je prvič zapuhal, se je odprla jama
in okrog sto Uručanov se je zvrnilo vanjo.
Ko je zapuhal drugič, se je odprla jama
in dvesto Uručanov se je zvalilo vanjo
in še tristo povrhu.
Ko pa je tretjič zapuhal, se je vrgel proti Engiduju.
Toda Engidu se mu je postavil po robu,
odskočil je v stran in zgrabil nebeškega bika za rogove.
Nebeški bik mu je začel brizgati peno v obraz,
z debelim repom je razmetaval svoje govno.
GILGAMEŠ
Ko se bo vrgel name, ga zgrabi za rep,
jaz pa mu poženem meč med tilnik in rogove.
Iztrgal mu bom srce.
GILGAMEŠ IN ENGIDU
Kdo je najmočnejši med bojevniki?
ANU
In Engidu je podil nebeškega bika,
dokler ga ni zgrabil za debeli rep.
GILGAMEŠ in ENGIDU
Kdo je najmočnejši med junaki?
ANU
Engidu ga je trdno držal z obema rokama,
Gilgameš pa je s svojim mečem
zadel nebeškega bika in mu iztrgal srce.
GILGAMEŠ in ENGIDU
Gilgameš je najmočnejši med bojevniki!
IŠTAR
Ištar pa se je vzpela na obzidje utrjenega Uruka,
ter bruhnila iz sebe solze in prekletstvo …
GILGAMEŠ in ENGIDU
Gilgameš je najmočnejši med junaki!
IŠTAR
Preklet naj bo Gilgaméš, ki me je osramotil!
Nebeškega bika je ubil!
ANU
Ko je Engidu slišal Ištarine besede,
je odtrgal nebeškemu biku ud
ter ga vrgel vanjo.
GILGAMEŠ IN ENGIDU
Kdo ima moč, da ustvari ali uniči?
Kdo podari ali odvzame življenje?
IŠTAR
Zbrala je Ištar okrog sebe hotnice,
priležnice in tempeljske svečenice
ter začela žalostinko nad bikovim udom.
ANU
In tista, ki sta ji v svojem srdu vrgla v glavo
ud nebeškega bika, Ištar,
nima na tej cesti nikogar,
ki bi ji tolažil srce.
GILGAMEŠ IN ENGIDU
Kdo ima moč, da ustvari ali uniči?
Kdo podari ali odvzame življenje?
Kdo lahko povzdigne, kar je nizko?
Kdo lahko poniža, kar je visoko?
Gilgameš!
VRATAR
Gilgameš je v svoji palači priredil slavje.
Zvoki piščali in plesne pesmi so zadonele po sijajni dvorani.
Nato sta junaka zaspala na svojih ležiščih;
tudi Engidu je zasnul ter imel sanje.
PETA VRATA (Vrata smrti)
I. slika
VRATAR
Oni so Besne nevihte, zli bogovi, demoni brez usmiljenja,
ustvarjeni pod nebeškim svódom, delavci zla ...
Vsak dan pozdravljajo zlo, vsak dan ustvarjajo zlo
in uničujejo delo človeških rok.
Prvi od sedmih je Južni veter, ki prinaša norost.
Drugi je zmaj odprtih čeljusti, ki jih nihče ne more izmeriti.
Tretji je leopard z očmi kot smrt.
Četrti je grozljivi Šibu.
Peti je besni Volk, ki se nikoli ne umakne.
Šesti je divji demon, ki gre nad boga in kralja.
Sedmi je nevihta, zli veter maščevanja.
Sedem glasnikov kralja Anuja,
od mesta do mesta hodijo in ustvarjajo temo,
kot  mogočen orkan so, ki lovi v nebesih, 
kot težki oblaki so, ki prinašajo mrak v nebesa,
kot dah dvigajočega se vetra, ki zamrači sončen dan, takšni so.
ANU
Z Imkhúllujem, zlim vetrom, prodirajo,
z Ádadom, mogočnim uničevalcem, poplavljajo,
skriti na njegovi desni strani,
kot strela v nebeških višavah so,
korakajo naprej in sejejo uničenje,
njihov zlobni korak odzvanja v nebeških širjavah,
in nikogar ni, da bi se jim zoperstavil.
Zli bogovi, glasniki kralja Anuja, so
dvigovali in tresli svoje grozljive glave,
iskalci zla,
kot veter z nebes se poganjajo na zemljo.
Sedem  zlih bogov, sejalcev smrti, neustrašnih, mar niso?
Sedem zlih bogov kot poplava požirajo zemljo, mar ne?
Padajo na zemljo kot dež, goltajo jo, mar ne?
Uničujoči viharji in zli vetrovi so,
nevihta zla, ki napoveduje usodno povodenj,
nevihta zla pred usodnim potopom,
mogočni otroci, mogočni sinovi so …
ARURU
… glasniki Námtarja so,
sluge trona, na katerem sedi Eréškigal.
Poplava, ki požira zemljo, so.
Sedem bogov širnih nebes,
sedem bogov širne zemlje,
sedem roparskih bogov,
sedem bogov vesolja,
sedem zlih bogov,
sedem zlih demonov,
sedem zlih in uničevalnih demonov,
sedem na nebu, sedem na zemlji.
Niso ne moški ne ženske.
Nimajo ne žena ne otrok.
Usmiljenja in milosti ne poznajo.
Molitve in prošnje ne slišijo.
Nosači božjega trona so.
Zlobni so, zlobni so …
IŠTAR
… sedem jih je, sedem jih je,
dvakrat sedem jih je.
Čez visoke in široke ograje grejo kot močna voda.
Na vsako hišo udarijo
in nobena vrata jih ne morejo zadržati,
noben zapah jih ne ustavi.
Kot kače spolzijo skozi vrata,
skozi vsako luknjo kot veter tulijo.
Žene trgajo iz objema njihovih mož,
otroke odnašajo z moških kolen,
svobodnega ženejo od družine.
Sedem jih je, sedem jih je!
ENLIL
V kanalu globine sedem jih je!
V nebeškem sijaju sedem jih je!
V kanalu globine v dvorcu so rasli.
Moški niso, ženske niso.
Sredi globine so njihove poti.
Žena nimajo, sinov nimajo.
Reda in dobrote ne poznajo.
Molitve in prošnje ne slišijo. 
Nosači božjega trona so.
Pogubni so, pogubni so.
Sedem jih je, sedem jih je,
dvakrat sedem jih je.
Naj se jih duhovi neba spomnijo,
naj si jih duhovi zemlje zapomnijo. 
ENGIDU
Prijatelj, le zakaj so se veliki bogovi posvetovali med seboj?
Zakaj mi pripravljajo veliki pogin, prijatelj moj?
Čudne so bile sanje, ki sem jih imel,
njih konec napoveduje nesrečo.
Zgrabil me je orel z železnimi kremplji
ter me nosil štiri ure navzgor.
In rekel mi je:
'Poglej dol na zemljo! Kakšno jo vidiš?
Morje poglej! Kakšno se ti zdi?'
In zemlja je bila kot obrežje,
morje pa kakor majhna voda.
In zopet je letel z menoj štiri ure navzgor
ter mi rekel:
'Poglej dol na zemljo! Kakšno jo vidiš?
Morje poglej! Kakšno se ti zdi?'
In zemlja je bila kakor vrt,
morje kakor rečica, ki ga namaka.
In zopet je letel štiri ure navzgor
ter mi rekel:
'Poglej dol na zemljo! Kakšno jo vidiš?
Morje poglej! Kakšno se ti zdi?'
In zemlja je bila kakor kaša iz moke,
morje pa kakor korito za vodo.
In še me je nosil dve uri navzgor,
nato pa me je izpustil, da sem začel padati.
In sem padal, padal
ter raztreščen obležal na zemlji.
Od groze sem se prebudil.
GILGAMEŠ
Lezi, Engidu, čelo ti gori od vročice.
ENGIDU
Vrata lesena, cedrov vhod,
brez pameti si, Engidu!
Na dvajset dvojnih ur daleč sem spoznal vaš dobri les.
Šestkrat dvanajst komolcev so merila v višino,
dvakrat dvanajst komolcev so merila v širino;
krasno je izklesan vaš podboj, tečaj in lok,
mojstri iz Níppurja so jih izdelali.
O, vrata, ko bi jaz vedel, kaj se skriva za to vašo krasoto
in kaj za lepoto vašega lesa,
dvignil bi svojo sekiro ter vas razbil,
splav bi napravil iz vašega lesa.
Tako pa sem vas, vrata, stesal in postavil ...
Naj kak kralj
ali pa bog
odstrani moje ime in napiše na vas svoje!
Gospodar vode življenja me je preklel,
dragi prijatelj, preklel kakor tisti,
ki v boju preklinja svojega sovražnika.
Dragi prijatelj, kogar v boju ubijejo,
ta je mrtev.
In mene so ubili v boju!
GILGAMEŠ
Veliko srce in preudaren govor ti je podelil bog,
zdaj pa sredi obzidanega in velikega mesta Uruka
moder in bister človek govori take čudne reči!
Zakaj je, dragi prijatelj, tvoje srce govorilo
take čudne reči?
Vseeno so bile sanje sijajne, čeprav je
toliko strašnega v njih!
Udje so ti ohromljeni …
... sijajne so bile te sanje, četudi povzročajo,
da zdrav človek vzdihuje:
živemu so bogovi prepustili, da toži!
Sanje so preživelemu prepustile to, da toži!
Vroče bom molil k velikim bogovom!
Iz neizmerne množine zlata
bom dal napraviti tvojo podobo!
ENGIDU
Prijatelj, takele sanje sem imel nocoj:
nebo je zavpilo in zemlja mu je odgovarjala.
Jaz pa sem bil čisto sam!
Prikaže se mi človek, čigar obraz je bil namrščen
in njegovo obličje je bilo podobno velikemu ptiču Zuju,
nohti pa so mu bili kakor orlovski kremplji.
Otrpnil sem ob pogledu nanj;
potegnil me je iz oblačil
ter me nagega potopil v gorečo reko.
Vseskozi me je spremenil v ptiča,
še roke so se mi pokrile s ptičjim perjem.
Zgrabil me je ter me odpeljal v hišo teme, v dom Irkáale/Eréškigal,
v hišo, ki ne pride več iz nje, kdor stopi vanjo,
na cesto, od koder ni poti nazaj.
Dragi prijatelj, zadelo me je prekletstvo!
Ne bom umrl, kakor umre tisti, ki pade v boju;
bal sem se boja, zato umiram neslavne smrti.
Prijatelj, kdor pade v boju, je srečen,
jaz pa umiram v sramoti.
GILAGAMEŠ
Engidu, mladi prijatelj,
kje je zdaj tvoja moč,
kje je zdaj tvoj glas?
Kje je moj Engidu?
Močan si bil kot lev in divji bik,
hiter si bil kakor gazela.
Kot brata sem ljubil tebe, tebe!
Velikega med vsemi knezi sem napravil tebe, tebe!
Vse lepe ženske v Uruku so ljubile tebe, tebe!
Z menoj si prinesel Humbabovo glavo
v utrjeni Uruk.
Ubila sva čudežnega bika, sapo puhajočega.
Engidu, prijatelj mojih mladih let!
Tu leži zdaj stepski panter, s katerim
sva se povzpela na Goro bogov.
Kakšen globok spanec je to, ki te je zmogel sedaj?
Tako mračen si in ne slišiš me več!
Takrat pokrije svojega prijatelja kakor nevesto.
Kakor lev povzdigne svoj otožni glas
in zarjove kakor levinja, ki jo je bilo zadelo kopje.
Začne si puliti lase ter jih metati okrog sebe.
Raztrga svojo obleko
in se obleče kakor za žalovanje.
Ko zasije prvi jutranji žarek,
začne Gilgameš novo žalostinko:
Jočejo naj za tabo klanci, vrhovi in planine,
ki sva jih skupaj prehodila!
Jočejo naj za tabo trate in naricajo naj, kakor da so tvoja mati!
Jočejo naj za tabo ciprese in cedre,
ki sva jih v svoji jezi podrla.
Joče naj za tabo medved, hijena, tiger, léopard,
lev, divji bik, jelen in kozorog ter vsa živad polja.
Joče naj za tabo bistrina reke Uláje,
po katere bregovih sva se sprehajala.
Joče naj za tabo sveti Évfrat,
iz katerega sva črpala vodo v mehove.
Jočejo naj za tabo bratje enako kakor sestre!
Lase naj si pulijo za teboj!
Za teboj jočem jaz,
Engidu, kajti bil sem tvoja mati in tvoj oče!
II. slika
LOVEC
Vzvišeni vladar …
ubil si  …
premagal si …
pobijal si …
ubil si …
Zakaj …
Zakaj …
Zakaj …
Zakaj …
Zakaj …
GILGAMEŠ
Moj prijatelj,
Engidu,
moj prijatelj, ki sem ga ljubil čez vse moči,
zadela ga je usoda vseh ljudi.
Oh, kako bi mogel ostati nem?
Kako bi mogel molčati?
Moj prijatelj, ki sem ga ljubil, je postal prah.
Moj prijatelj Engidu je postal kakor blato in prst.
Mar ne bom legel tudi sam
ter ne bom več vstal na vekomaj?
K Utnapištimu sem se namenil, k sinu Ubára-Tútuja,
ki je našel večno življenje;
zdaj hitim proti njegovemu bivališču.
Ponoči sem prispel do gorskih prelazov.
Zagledal sem leve ter se prestrašil;
dvignil sem glavo ter molil k bogu Meseca;
k najvišji boginji, Nin-Úrumi, gospodarici Trdnjave življenja,
sem poslal svoj prošnji glas: 
... ohrani me pri življenju v tej nevarnosti!
ŠESTA VRATA (Sončna vrata)
ČLOVEK ŠKORPIJON
Telo človeka, ki prihaja k nama,
je iz božanskega mesa.
ŽENA ŠKORPIJON
Dva dela na njem sta bog, tretji del pa je človek!
GILGAMEŠ
Moj prijatelj,
Engidu,
moj prijatelj, ki sem ga ljubil čez vse moči,
zadela ga je usoda vseh ljudi.
Oh, kako bi mogel ostati nem?
Kako bi mogel molčati?
Moj prijatelj, ki sem ga ljubil, je postal prah.
Moj prijatelj Engidu je postal kakor blato in prst.
Mar ne bom legel tudi sam
ter ne bom več vstal na vekomaj?
Prišel sem zastran Utnapištima, svojega prednika,
ki je bil stopil v družbo bogov in našel življenje.
Po življenju in smrti ga hočem povprašati!
ŽENA ŠKORPIJON
Še nihče …
popoln mrak …
črna tema, nikjer luči …
ČLOVEK ŠKORPIJON
Midva straživa vrata te temne poti.
Ne moreš iti po poti, koder hodi sonce,
ker ta vodi do bivališča prejasnih bogov.
Ni še bilo človeka …
… onstran Vode smrti …
prebiva Utnapištim …
Ni je ladje ...
GILGAMEŠ
Odpri mi prehod skozi gore,
da vidim Utnapištima,
da ga povprašam po življenju, ki ga je našel.
Pusti me mimo, da najdem življenje.
ŽENA ŠKORPIJON
Pogumen si, Gilgameš,
in silna je tvoja moč.
ČLOVEK ŠKORPIJON
Pojdi, Gilgameš,
odprta naj ti bodo sončna vrata.
SEDMA VRATA (Vrata v vrt bogov)
I. slika
GILGAMEŠ
Dolgo in naporno je bilo moje potovanje!
Pokaži mi zdaj pot do daljnega Utnapištima,
pokaži mi zdaj brodnika,
ki naj me varno pripelje tja,
preko svetovnega morja in vode smrti,
da bom našel življenje.
VSI
Kaj se tako ženeš, Gilgaméš?
GILGAMEŠ
Daj, sonce, da te vidijo moje oči
in da se nasitim tvoje prelepe svetlobe!
Tema se je izgubila v daljavi
in zopet me obliva polna luč.
Kako neki bi si smrtni človek upal pogledati soncu v oko?
Jaz iščem življenje,
hočem ga najti za vekomaj.
SIDURI
Kdo je človek …
božansko meso …
bolečina …
njegov obraz …
razbojnik …
Kam?
GILGAMEŠ
Kaj …
Razbijem … raztreščim …
Zgrabil … pobil …
ubil sem …
uničil …
pobil ...
SIDURI
Če si Gilgaméš …
zakaj …
zakaj …
zakaj …
GILGAMEŠ
Moj prijatelj,
Engidu,
moj prijatelj, ki sem ga ljubil čez vse moči,
zadela ga je usoda vseh ljudi.
Oh, kako bi mogel ostati nem?
Kako bi mogel molčati?
Moj prijatelj, ki sem ga ljubil, je postal prah.
Moj prijatelj Engidu je postal kakor blato in prst.
Mar ne bom legel tudi sam
ter ne bom več vstal na vekomaj?
Jokal noč dan …
nisem  …da … pokopali …
morda … moje … vpitje … prebudilo … prijatelja …
bo … vstal …
sedem … dni … sedem … noči …
obraza … polotil … črv ...
SIDURI
Gilgameš, kam?
Življenja, ki ga iščeš, ne boš našel!
Ko so bogovi ustvarili ljudi,
so njim dodelili smrt,
zase pa pridržali življenje.
Ti, Gilgameš – poln naj bo tvoj trebuh,
zabavaj se noč in dan!
Dan na dan se predajaj veselju in uživanju!
Pleši in igraj vse dni in noči!
Oprana naj bo tvoja obleka in tvoja glava umita,
v vodi okopano naj bo tvoje telo!
Veseli se dečka ob svoji strani, ki te grabi za roko,
srečna naj bo žena v tvojem naročju!
Tako naj bo življenje ljudi!
Kdo je človek?
GILGAMEŠ
Povej mi, točajka, kje je pot k Utnapištimu?
Kaj je njegovo znamenje? Daj mi, o daj mi njegovo znamenje!
SIDURI
Gilgameš, nikoli …
še nihče … ni šel …
težaven … naporna …
voda smrti …
kaj …
Da, Gilgameš … Uršánabi, brodnik Utnapištima,
poiskati ...
II. slika
GILGAMEŠ
Brodnik, iščem te!
Prepelji me preko morja in preko vode smrti!
URŠANABI
Kakšno je tvoje ime?
Jaz … Uršánabi ...
GILGAMEŠ
Moj prijatelj,
Engidu,
moj prijatelj, ki sem ga ljubil čez vse moči,
zadela ga je usoda vseh ljudi.
Oh, kako bi mogel ostati nem?
Kako bi mogel molčati?
Moj prijatelj, ki sem ga ljubil, je postal prah.
Moj prijatelj Engidu je postal kakor blato in prst.
Mar ne bom legel tudi sam
ter ne bom več vstal na vekomaj?
URŠANABI
Zakaj …
zakaj …
zakaj …
zakaj …
GILGAMEŠ
Moj prijatelj,
Engidu,
moj prijatelj, ki sem ga ljubil čez vse moči,
zadela ga je usoda vseh ljudi.
Oh, kako bi mogel ostati nem? Kako bi mogel molčati?
Moj prijatelj, ki sem ga ljubil, je postal prah!
Moj prijatelj Engidu je postal kakor blato in prst.
Mar ne bom legel tudi sam
ter ne bom več vstal na vekomaj?
Uršánabi, daj povej mi, kakšna je pot do Utnapištima?
URŠANABI
Pohiti, Gilgameš, primi za drog,
toda voda smrti se ne sme dotakniti tvoje roke.
Zgrabi drugi, tretji in četrti drog, Gílgaméš!
Zgrabi peti, šesti in sedmi drog, Gílgaméš!
Zgrabi osmi, deveti in deseti drog, Gílgaméš!
Zgrabi enajsti in dvanajsti drog, Gílgaméš!
(in tako naprej do sto dvajsetega – bogovi izmenjaje se)
OSMA VRATA (Vrata večnosti)
UTNAPIŠTIM
Ta, ki prihaja, ni nihče izmed mojih.
Gledam, toda ne morem ga prepoznati ...
Gledam, toda ne morem ...
Gledam ...
Po kaj neki je prišel k meni?
Kakšno je tvoje ime, povej mi!
GILGAMEŠ
Ko te takole gledam, Utnapištim,
nisi po svojih merah nič drugačen od mene,
prav tak si kakor jaz,
nikakršne razlike ni med nama,
prav tak si kot jaz!
Ves sem v duši pripravljen, da bi se boril s teboj,
in vendar se mi roka ne dvigne za boj!
Kar se je zgodilo s prijateljem Engidujem, me je tako prizadelo,
da sem pobegnil tja daleč v stepo!
Kako naj ostanem nem? Kako bi mogel molčati?
Engidu, moj prijatelj, ki sem ga ljubil, se je spremenil v glino.
Ali bom torej nekoč legel tudi jaz
ter ne bom več vstal na vekomaj?
Povej mi torej: kako si prestopil v družbo bogov
in našel življenje!
UTNAPIŠTIM
Neizbežna bridka smrt:
Mar sploh … za vekomaj …
Mar za veke …
Mar si bratje za vekomaj …
Mar trajajo …
Mar reka na vekomaj …
Obraza, ki bi mogel gledati soncu v oči,
ni ga in ga ni nikoli bilo.
Speči in mrtvi – kako podobna sta si med seboj!
Mar ni v obeh obrazih upodobljena smrt?
Kdo bo sklical bogove,
da boš našel življenje, ki ga iščeš?
GILGAMEŠ
Oh, kaj naj počnem? Kam naj se obrnem?
V moji spalnici sedi smrt
in kamorkoli stopim, je ona – smrt!
UTNAPIŠTIM
Uršánabi, to pristanišče naj ti bo sovražno
in tile zalivi naj te zavračajo.
Človeku, ki si ga pripeljal k nam,
je telo z nesnago prepojeno.
Vzemi ga, Uršánabi, in odvedi ga.
UTNAPIŠTIMOVA ŽENA
Gilgaméš je prišel sem po hudem trpljenju in mukah.
Kaj mu boš dal, da se bo srečno povrnil v svojo deželo?
UTNAPIŠTIM
Nekaj skritega ti bom razodel, Gilgaméš:
je rastlina …
Če pride ta rastlina v tvoje roke,
boš našel življenje!
GILGAMEŠ
Uršánabi, to zelišče je zelišče proti nemiru,
z njim dobi človek življenje!
Vzel ga bom s seboj v utrjeni Uruk,
dal ga bom jesti ljudem in ga tako preizkusil.
Njegovo ime je 'Starec postane mlad'.
URŠANABI
Po dvajsetih dvojnih urah …
po tridesetih dvojnih urah …
(in tako naprej do dvesto)
Ko je Gilgaméš videl vodnjak, v katerem je bila hladna voda,
je sestopil vanj, da bi se z vodo umil.
Vonj zelišča je zaduhala kača,
potihem je prilezla iz vode in ukradla zelišče;
pri tisti priči se ji je koža zlevila!
DEVETA VRATA (Vrata podzemlja)
Zadnje sanje
GILGAMEŠ
Oče Enlil, danes mi je padel v zemljo boben,
moja paličica za boben mi je padla v zemljo!
Engiduja, ki je šel v podzemlje ponjo, je zgrabila zemlja!
Ni ga zgrabil Námtur, ni ga zgrabil Asákku –
zgrabila ga je zemlja!
Ni padel na bojišču kakor mož – zgrabila ga je zemlja!
Oče Sin, danes mi je padel v zemljo boben,
paličica za boben mi je padla v zemljo!
Engiduja, ki je šel v podzemlje ponjo, je zgrabila zemlja!
Ni ga zgrabil Námtur, ni ga zgrabil Asákku –
zgrabila ga je zemlja!
Ni padel na bojišču sredi mož – zgrabila ga je zemlja!
Oče Éa, danes mi je padel v zemljo boben,
paličica za boben mi je padla v zemljo!
Engiduja, ki je šel v podzemlje ponjo, je zgrabila zemlja!
Ni ga zgrabil Námtur, ni ga zgrabil Asákku –
zgrabila ga je zemlja!
Ni padel na bojišču sredi mož – zgrabila ga je zemlja!
Nérgal/Asáku/Námtur, pogumni junak, poslušaj me:
Ali ne bi hotel odpreti špranje v zemlji,
da bi lahko iz zemlje ušel Engidujev duh,
da bi mogel svojemu bratu sporočiti, kako je urejeno podzemlje!
GILGAMEŠ
Povej mi, prijatelj, povej mi, prijatelj,
povej mi, kako je v podzemlju, ki si ga videl!
ENGIDU
Ne povem ti tega, prijatelj, ne povem ti tega!
Če ti povem, kako je tam in kaj sem videl –
potem boš sedel na tla in se zjokal!
GILGAMEŠ
Dobro, bom pač sedel ter se zjokal!
ENGIDU
Prijatelj, moje telo, ki si se ga z veseljem v srcu dotikal,
žre golazen kakor staro obleko.
Moje telo, ki si se ga z veseljem v srcu dotikal,
maliči trohnoba in je polno prahu,
v hiši, kjer ni deležen luči, kdor biva v njej,
kjer mu je hrana prah in glina jed,
kjer so bitja oblečena v pernata oblačila kot ptice,
kjer ne vidiš luči, marveč ždiš v mraku.
Ko sem stopil v hišo prahu,
sem videl vladarje, katerih krone so ležale
v kupih po tleh.
Videl sem kneze, ki so bili nosili krone ter od davnih časov
vladali na zemlji;
tukaj so kot služabniki Anuja in Énlila
prinašali na mizo pečeno meso, stregli s pecivom
ter nalivali hladno vodo iz mehov.
V domu prahu, kamor sem vstopil,
bivajo veliki duhovniki in tempeljski služabniki,
bivajo očiščevalci in sveti zamaknjenci,
bivajo maziljeni svečeniki velikih bogov,
biva Étana in biva Sumukán, 
biva Eréškigal, kraljica zemlje;
pred njo kleči Bélet-Šêri, pisarka podzemlja,
v roki drži tablico ter ji bere z nje.
Obrne glavo ter pogleda name –
in reče: »Kdo je pripeljal tega človeka sem?«
SLUŽABNIK SVETEGA TEMPLJA
Še ga je hotel Gilgameš kaj vprašati,
toda Engidujeva senca je bila že izginila.
Gilgameš je legel spat
in smrt ga ugrabi
v bleščeči se dvorani njegove palače.
VRATAR
(Zapre zaveso)

Redakcija: 10:32, 13. oktober 2010