Iz Geslo

Na današnji dan


1841
V Ljubljani se je rodil igralec Josip Nolli. Prvi operni pevec in režiser pri nas. Izdal je tudi prvo teatrološko publikacijo s skromnim naslovom: Priročna knjiga za gledališke diletante.


1905
V L'Hôpital v Franciji se je rodil pesnik in prevajalec Mile Klopčič. Ravnatelj ljubljanske drame. Znanstveni svetnik SAZU.


1924
V Lendavi se je rodila igralka Duša Počkaj. Filmska zvezda. Borštnikovega prstana ni nikoli nosila, zato pa nosi njeno ime dvorana v Cankarjevem domu. Polde Bibič je v svojem delu Soigralke zapisal njen pretresljivo lep portret in razkril: »Bistvo skrivnosti, ki se ji reče Duša Počkaj, je njena enkratna osebnost, njena bit, ki jo je oplajala s spoznanji o svetu. Duša je bila izjemno modra. (...) To je bila modrost umetnosti. Neverjetno široka. Panonska. Svobodnih obzorij.«


1933
V Pristavi pri Tržiču se je rodil igralec Danilo Benedičič. Prejemnik Borštnikovega prstana. Prvi Paž iz Smoletove Antigone, prvi Dan iz Zajčeve Otroka reke, pa skromen in nevsiljiv igralec, ki je poznan po visoki igralski etiki, s katero je bil vzor kolegom in mlajšim generacijam.


1955
V Trstu se je rodil gledališki režiser, igralec, dramatik in umetniški vodja Boris Kobal. Satirik, ki je (kot trdi sam) v depri bolj ustvarjalen kot v sreči, ki zna baje biti zunaj odra tudi precej tečen in siten in ki je nekoč za SiGledal priznal, da je „humor kategorija notranje svobode."

< november 2018 >
P T S Č P S N
1 2 3 4
5 6 7 8 9 10 11
12 13 14 15 16 17 18
19 20 21 22 23 24 25
26 27 28 29 30

Pozdrav

Polde Bibič

Električno shranjena dediščina

Pred pičlimi nekaj leti je bila še prava znanstvena fantastika, če je kdo govoril, da bi lahko dobil podatke o stvareh tega sveta z enim samim pritiskom na tipko. No, pravzaprav nekaj pritiski. Pa vendar, kako enostavno, v primerjavi z nekdanjim iskanjem po obaltnih enciklopedijah! Najsi moraš tudi nekaj časa srfati po internetu in se prebijati skozi abote človeškega, ki se jim ne moreš izogniti ne v življenju ne v računalniških spletih. Klepetalnice, neslana duhovičenja, lažniva prerokovanja, pornografijo bla, bla.

Vmes pa pomembna sporočila, koristni podatki in tako dalje. Internet je pač tak, kakršnega naredi človek. Nekateri se vsiljujejo v zavest človeštva drugi zasledujejo resnico. Žal so (kot v življenju) najuspešnejši vsiljivci, ki izkoriščajo splet za osebni EPP.

Ko mi je Samo povedal, da načrtuje internetni portal za slovensko gledališče, sem se takoj navdušil za njegovo zamisel. Iz radovednosti sem na slepo pobrskal po internetu. Naključno najdeni entertejnerji – Catherine Bell, Miguel Corcego, Barbara Flynn (kdo jih pozna?) – imajo po milijon in več zadetkov. Kaj pa naši? Milena Zupančič jih ima okoli petintrideset tisoč, Zlatko Šugman tisoč tristo, Iva Kranjc sedemintrideset tisoč. Pa je njihova umetniška moč neprimerno silnejša. Morali bomo torej nekaj storiti sami zase.

Vendar ne mislim na količinsko promocijo, marveč predvsem na pomembno vsebinsko predstavitev naših gledaliških ustvarjalcev. Posebej gledališču bo dobrodošlo. Saj je doslej bilo in je še vedno nekam odrinjeno. Šolski pouk se mu izogiba. Morda pa bo sigledal šolnike prepričal, da je treba nekaj vedeti tudi o preteklem gledališču, ne smo o literaturi, vojnah ... . Morda bodo rekli: »Naj se ve, da je Linhartova žena prva igrala Županovo Micko, da so Dorfarji nastopali v Škofjeloškem pasijonu!« Vse to bodo lahko izvedeli, če se bo le dotaknili tipkovnice računalnika. In še naprej. Do Nollyja, Danila, Rakuše, Nablocke. Do Milade, Bakoviča, Tadeja Toša ... Do, do do ...

Veliko truda bo treba. Žrtvovanja, nesebičnosti. Preden se bo samostrelčeva iskrica razgorela in potem skalila v veliki Kaj je kaj in Kdo je kdo v slovenskema gledališču. Verjamem, da se bo sanja uresničila. Verjamem, ker čutim, da so ji pripravljeni služiti tisti, ki vedo, kako je treba: zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača, podatek do podatka SiGledal.

Polde Bibič

8. januarja 2007