Jonathan Livingston Galeb


[[Kategorija:Drama|Jonathan Livingston Galeb [[Kategorija:Dramatika|Jonathan Livingston Galeb

Avtor: Bach-Zagoričnik
Leto nastanka: 1987
Žanr: Drama
Krstna uprizoritev: 02.07.1987, r. Vladimir Rooss, Gledališče čez cesto - Lutke čez cesto, Kranj (Delavski dom)


Vsebina

Zasedba

Ocene in kritike

G a l e b

Kranjska eksperimentalna skupina Gledališče čez cesto je v torek zvečer uprizorila že peto premiero letošnje gledališke sezone, tokrat v svoji „podskupini“ – lutkovnem gledališču. Nova premiera potrjuje svojevrstno iskateljsko pot tega nepoklicnega ansambla – pot, ki se je letos potrdila s pravim repertoarnim konceptualnim zarisom. Doslej namreč v Sloveniji še nismo imeli ljubiteljske skupine, ki bi z repertoarnim (5 premier) številom premier konsekventno sledila tisti gledališki pustolovščini, za katero je značilna inovativnost pri izboru repertoarja, oblikovanja ustreznega gledališkega izraza in igralskega deleža, ki se vseskozi upira in odmika konvencionalnim interpretacijskim modelom.. Prav zaradi tega je kranjsko Gledališče čez cesto skupina, ki ji velja vsa pozornost tudi v najširšem slovenskem kulturnem prostoru.

Ne bi moglo biti drugače, kot da je ravno taka, tako iskateljska in inovativna skupina, poseže po enem najbolj nenavadnih, drznih in čudovitih del, kakršno je Richarda Bacha pripoved Jonathan Livingston Galeb. To izjemno poetično delo velikih življenskih resnic, kakršne zmore med velikimi deli evropske kulture morebiti samo še Mali princ (zanimivo, da sta bila Saint-Exupery in Bach oba letalca, pilota) je gledališkemu izrazu priredil pesnik Franci Zagoričnik, odrsko podobo pa mu je dal Vladimir Rooss, že doslej uveljavljeno ugledno ime kranjskega lutkarstva, raziskovalec in inovator na področju nekonvencionalnega lutkovnega izraza.

Vendar kranjski Galeb kajpada ni toliko lutkovna predstava, kolikor je to multimedionalna predstava – uprizoritev, ki upošteva vse izrazne možnosti in izkušnje sodobnega gledališča. Poetičnost treh poglavij Bachove knjige prinaša v nekako baladno himničnost, ki jo zmore decentna, a tudi disciplinirana in natančna animacija senčnega gledališča – vizualni del uprizoritve deluje kot oživljeno nadaljevanje znamenitih originalnih črno-belih fotografij Russella Munsona.

Vladimir Rooss je v uprizoritvi ostvaril nekaj izjemno gledališko-likovnih dosežkov, na primer čudovito pristajanje galeba na morskih valovih in vzletanje z njih. Svojevrstno metaforiko dela o izobčenosti iz Jate zaradi drugačnosti in svobodi letenja dopolnjujejo gibalne prvine igralske interpretacije (koreografinja je bila Jolanda Regouc), izbor glasbe Dina Goja, preprosta, vendar učinkovita likovna oprema Henrika Marchela in kostumografska rešitev Marije Pogačnik, ki ukinja individualnost in jo nadomešča z enakostjo Jate.

Uprizoritev pomeni zaradi vsega tega srečanje z likovno čistim poetičnim gledališčem, ki mu že priredba Francija Zagoričnika odvzame didaktično dialoško noto. Igralke tega „kolektivnega“ gledališča so disciplinirano in dostojno obvladale estetiko, ki jo zahteva uprizoritev, škoda je le, da niso nekaj več pozornosti namenili (vsi skupaj) odrskemu govoru, ki je žal marsikdaj na meji razumljivosti. Pri tako – hote – okrnjenem besedilu, ki ga naj sicer v mataforičnosti nadomesti vizualizacija – pa je seveda beseda – kolikor je je ostalo – še posebej pomembna.

Vsekakor pa je to uprizoritev, ki učinkovito zaokroža letošnji repertoar nenavadnega, inovativnega in uspešnega kranjskega Gledališča čez cesto.

Vladimir Kocjančič, Delo, 8.junij 1987




Peta premiera v GČC

IMPRESIVNA PRISPODOBA

Multimedionalna predstava Galleb Richarda Bacha po dramatizaciji Francija Zagoričnika učinkuje estetsko in vzpodbudno.

Celoten splet vizualnih, zvočnih, pantomimičnih in tekstovnih sestavin se v predstavi GALEB zlije v impresivno metaforo o hotenju in volji – biti več, kot je ustaljeno, preseči to, v kar si se rodil in primakniti svojemu bivanju globji doživljajski smisel. Bachovo lirično poetično, pa tudi dramatično besedilo, ki takšno prispodobo omogoča tudi z večizrazno ponazoritvijo, poteka na ravni ezopovske govorice in personifikacijo galebov doseže svoj namen. Nosilec dogajanja, konflikta in izpovedi je galeb Jonathan Livingston, ki s svojo drugačnostjo, ambicijami in željami želi in hoče doseči ne le popolnost v letenju, marveč tudi totalno doživetje doseženega, s čemer sprva izziva nasprotovanja v svoji jati, pozneje pa se pridružijo podobni.

Uprizoritvena prispodoba je oprta predvsem na animacijo lutkovnih galebov ob premišljeni in izbrani svetlobni ter glasbeni spremljavi, v izmeničnih sekvencah, ap tudi na pantomimično ponazarjanje jate galebov v izrazno uglašeni izvedbi sedmih plesalk (Lili Gartner, Nataša Herlec, Dobrila Matić, Ksenija Ponikvar, Polona Rampre in Duša Repinc). Opazen delež režiserja Vladimirja Roossa se kaže predvsem v organskem in funkcionalnem prepletanju vseh različnih izraznih in sporočilnih sestavin; Jolanda Regouc je vsebinsko nazorna in kompozicijsko uglašena; izbor glasbe, ki jo je oskrbel Dino Gojo, tematsko in razpoloženjsko podpira in bogati dogajanje.

Edina šibkejša sestavina ter uprizoritev je pomanjkljivo izoblikovan in premalo profiliran, izbrušen govor, ki ima seveda zelo pomembno sporočilno nalogo v tej predstavi. Uprizoritev GALEBA Richarda Bacha v pregledno razčlenjeni priredbi Francija Zagoričnika v lutkovnem oddelku kranjskega eksperimentalnega Gledališča čez cesto pomeni prav posrečeno, estetsko uglašeno in lirično razpoloženjsko predstavo.

V takšnih in podobnih oblikah (ki jih je Gledališče čez cesto manifestiralo tudi v predstavi Bratec Hansa Fallade v priredbi Iztoka Alidiča in v režiji Jožeta Valentiča), ima ta zavzeta ljubiteljska gledališka skupina več inventivnega učinka kot v svojih mrakobnih prikazovanjih bolj namišljene kot resnične resničnosti. Zanimivo je, da v tujih besedilih odkrivajo svojevrstno poetiko čustveno odprtih možnosti, v predstavah domačih avtorjev pa prav obratno smer. Tako s svojim primerom razkrivajo neko veljavno spoznanje, ki bi v prihodnjem repertoarnem snovanju spodbudno vplivalo na njihove odločitve.

France Vurnik, Gorenjski glas, 5. junij 1987


Članki