Matej Bor: Razlika med redakcijama
Brez povzetka urejanja |
|||
| Vrstica 3: | Vrstica 3: | ||
[[Kategorija:Avtorji|Bor, Matej]] | [[Kategorija:Avtorji|Bor, Matej]] | ||
[[Kategorija:Kritiki, teatrologi, teoretiki, raziskovalci in publicisti|Bor, Matej]] | [[Kategorija:Kritiki, teatrologi, teoretiki, raziskovalci in publicisti|Bor, Matej]] | ||
<div style="float: right">[[Slika:Matej_Bor_wikimedia_commons.jpg|Foto: Wikimedia Commons]]</div> | |||
==Življenjepis== | ==Življenjepis== | ||
Pesnik, dramatik in prevajalec Matej Bor, s pravim imenom Vladimir Pavšič, se je rodil v vasi Grgar, 14. aprila 1913. Bil je profesor, med leti 1945 in 1947 šef odseka za gledališče v ministrstvu prosvete, nato do januarja 1948 ravnatelj [[SNG Drama Ljubljana|ljubljanske Drame]]. Pred vojno je pisal književne kritike in ocene v Ljubljankem zvonu. Takoj 1941 se je pridružil NOB v Ljubljani in bil od 1942 v partizanih. Postal je prvi in najznačilnejši glasnik slovenskega upora in boja. V zimi 1941/42 je ilegalno izšla knjižica njegovih pesmi ''Previharimo viharje'', še bolj pa so njegovo pesem širili prepisi, ponatisi in recitacije v zaledju, v vojski, zaporih in okupatorskih taboriščih. Tudi dramska besedila je v partizanih ustvarjal naprej za potrebe agitacije in propagande, nato pa je prešel k umetniškemu oblikovanju odrskih tekstov. Načrtno je prevajal Shakespearjev dramski opus, s čimer nadaljuje in dopolnjuje delo [[Oton Župančič|Župančiča]] in drugih. Za svoje delo je prejel številne nagrade. Umrl je 29. septembra 1993 v Radovljici. | Pesnik, dramatik in prevajalec Matej Bor, s pravim imenom Vladimir Pavšič, se je rodil v vasi Grgar, 14. aprila 1913. Bil je profesor, med leti 1945 in 1947 šef odseka za gledališče v ministrstvu prosvete, nato do januarja 1948 ravnatelj [[SNG Drama Ljubljana|ljubljanske Drame]]. Pred vojno je pisal književne kritike in ocene v Ljubljankem zvonu. Takoj 1941 se je pridružil NOB v Ljubljani in bil od 1942 v partizanih. Postal je prvi in najznačilnejši glasnik slovenskega upora in boja. V zimi 1941/42 je ilegalno izšla knjižica njegovih pesmi ''Previharimo viharje'', še bolj pa so njegovo pesem širili prepisi, ponatisi in recitacije v zaledju, v vojski, zaporih in okupatorskih taboriščih. Tudi dramska besedila je v partizanih ustvarjal naprej za potrebe agitacije in propagande, nato pa je prešel k umetniškemu oblikovanju odrskih tekstov. Načrtno je prevajal Shakespearjev dramski opus, s čimer nadaljuje in dopolnjuje delo [[Oton Župančič|Župančiča]] in drugih. Za svoje delo je prejel številne nagrade. Umrl je 29. septembra 1993 v Radovljici. | ||
Redakcija: 09:46, 14. april 2015
Življenjepis
Pesnik, dramatik in prevajalec Matej Bor, s pravim imenom Vladimir Pavšič, se je rodil v vasi Grgar, 14. aprila 1913. Bil je profesor, med leti 1945 in 1947 šef odseka za gledališče v ministrstvu prosvete, nato do januarja 1948 ravnatelj ljubljanske Drame. Pred vojno je pisal književne kritike in ocene v Ljubljankem zvonu. Takoj 1941 se je pridružil NOB v Ljubljani in bil od 1942 v partizanih. Postal je prvi in najznačilnejši glasnik slovenskega upora in boja. V zimi 1941/42 je ilegalno izšla knjižica njegovih pesmi Previharimo viharje, še bolj pa so njegovo pesem širili prepisi, ponatisi in recitacije v zaledju, v vojski, zaporih in okupatorskih taboriščih. Tudi dramska besedila je v partizanih ustvarjal naprej za potrebe agitacije in propagande, nato pa je prešel k umetniškemu oblikovanju odrskih tekstov. Načrtno je prevajal Shakespearjev dramski opus, s čimer nadaljuje in dopolnjuje delo Župančiča in drugih. Za svoje delo je prejel številne nagrade. Umrl je 29. septembra 1993 v Radovljici.
Dramska besedila
- Gospod Lisjak
- Raztrganci
- Ples smeti
- Šola noči
- Popoldanski počitek
- Težka ura
- Bele vode
- Vrnitev Blažonovih
- Kolesa teme
- Zvezde so večne
- Ječa se je odprla
- Vesolje v akvariju
- Pajčolan iz mesečine
Dramska besedila v tujih jezikih
- Raztrganci (hrvaščina, češčina)
- Zvezde so večne (francoščina)
Viri in literatura
- Slovenski gledališki leksikon. Ur. Smiljan Samec. Ljubljana: Mestno gledaišče ljubljansko, 1972.