Miro Solman
Življenjepis
Tenorist Miro Solman je študiral petje pri tenoristu Carlu Bergonoziju, s katerim je pogosto tudi nastopal na odrskih deskah. Po pomembnejših vlogah v operah Rigoletto, Don Carlos, Jerusalem, La bohème, Lucia di Lammermoor, Faust, Hoffmannove pripovedke, Rusalka, Knez Igor, Jevgenij Onjegin in Obleganje Korinta se je spopadel z dramskimi tenorskimi vlogami v opernih mojstrovinah, kot so Ernani, Trubadur, Simon Boccanegra, Nabucco, Andrea Chénier, Carmen, Tosca, Iris, Cavalleria rusticana, Aida, Jacquerie in Turandot. Kot solist je gostoval v številnih državah po svetu, od tega največ v Evropi, Kanadi, Koreji, Turčiji, Izraelu, na Japonskem, v Rusiji, na Kitajskem in Južni Afriki. V vodilnih tenorskih vlogah je nastopil v vseh pomembnejših italijanskih opernih hišah, in sicer v Parmi, Palermu, Genovi, Veroni, Torinu, Rimu, v Benetkah, Kataniji, Foggi, Messini, Trbižu, Mantovi, Comu, Carrari, Jesi, Pisi, Trapaniju, Rovigu idr. V sezoni 1994/1995 se je v Teatru Massimo Bellini v Kataniji zablestel kot protagonist v Marinuzzijevi operi Jacquerie, naslednje leto pa v Hoffmannovih pripovedkah v veronski operi Teatro Filarmonico z italijansko sopranistko Luciano Serra. Leta 1997 je z Mascagnijevo Iris v opernem gledališču Teatro Massimo Bellini v Kataniji, nato pa še v Capetownu (z Lucio di Lammermoor) požel velik uspeh tako med občinstvom kot kritikih, kar je potrdil še z uspešnim nastopom v predstavi Aida na Festivalu Xanten v Nemčiji. V Trbižu in Rovigu je leta 1997 pel v Hoffmannovih pripovedkah, s predstavo Cavalleria rusticana pa je nastopil v Teatru Pergolesi v Jesi. Poleg omenjene opere je nastopil v operah, kot so Tosca, Aida, Rigoletto, Carmen, Don Carlos in Turandot, in sicer v Italiji, Avstriji, Švici, na Japonskem, v Tajvanu in na Portugalskem. Preobrat njegove solistične kariere predstavlja operna sezona 2000/2001, ko je v Toulonu zablestel v izvedbi Verdijeve opere Simon Boccanegra, v letu 2001 pa je v Bussetu sodeloval pri produkciji Aide (v režiji Franca Zeffirellija), ki je sovpadla s stoletnico Verdijeve smrti in komemoracijo Celebrazioni Verdiane. Leta 1997 je prejel ugledno nagrado Premio opitergium, prav tako pa je za svoje umetniške dosežke prejel častni naziv malteškega viteza.