Miro Solman

Foto: Damjan Švarc

Življenjepis

Tenorist Miro Solman je študiral petje pri tenoristu Carlu Bergonoziju, s katerim je pogosto tudi nastopal na odrskih deskah. Po pomembnejših vlogah v operah Rigoletto, Don Carlos, Jerusalem, La bohème, Lucia di Lammermoor, Faust, Hoffmannove pripovedke, Rusalka, Knez Igor, Jevgenij Onjegin in Obleganje Korinta se je spopadel z dramskimi tenorskimi vlogami v opernih mojstrovinah, kot so Ernani, Trubadur, Simon Boccanegra, Nabucco, Andrea Chénier, Carmen, Tosca, Iris, Cavalleria rusticana, Aida, Jacquerie in Turandot. Kot solist je gostoval v številnih državah po svetu, od tega največ v Evropi, Kanadi, Koreji, Turčiji, Izraelu, na Japonskem, v Rusiji, na Kitajskem in Južni Afriki. V vodilnih tenorskih vlogah je nastopil v vseh pomembnejših italijanskih opernih hišah, in sicer v Parmi, Palermu, Genovi, Veroni, Torinu, Rimu, v Benetkah, Kataniji, Foggi, Messini, Trbižu, Mantovi, Comu, Carrari, Jesi, Pisi, Trapaniju, Rovigu idr. V sezoni 1994/1995 se je v Teatru Massimo Bellini v Kataniji zablestel kot protagonist v Marinuzzijevi operi Jacquerie, naslednje leto pa v Hoffmannovih pripovedkah v veronski operi Teatro Filarmonico z italijansko sopranistko Luciano Serra. Leta 1997 je z Mascagnijevo Iris v opernem gledališču Teatro Massimo Bellini v Kataniji, nato pa še v Capetownu (z Lucio di Lammermoor) požel velik uspeh tako med občinstvom kot kritikih, kar je potrdil še z uspešnim nastopom v predstavi Aida na Festivalu Xanten v Nemčiji. V Trbižu in Rovigu je leta 1997 pel v Hoffmannovih pripovedkah, s predstavo Cavalleria rusticana pa je nastopil v Teatru Pergolesi v Jesi. Poleg omenjene opere je nastopil v operah, kot so Tosca, Aida, Rigoletto, Carmen, Don Carlos in Turandot, in sicer v Italiji, Avstriji, Švici, na Japonskem, v Tajvanu in na Portugalskem. Preobrat njegove solistične kariere predstavlja operna sezona 2000/2001, ko je v Toulonu zablestel v izvedbi Verdijeve opere Simon Boccanegra, v letu 2001 pa je v Bussetu sodeloval pri produkciji Aide (v režiji Franca Zeffirellija), ki je sovpadla s stoletnico Verdijeve smrti in komemoracijo Celebrazioni Verdiane. Leta 1997 je prejel ugledno nagrado Premio opitergium, prav tako pa je za svoje umetniške dosežke prejel častni naziv malteškega viteza.

Vloge

Nagrade

Viri in literatura