Zofija Borštnik

Igralka Zofija Borštnik, pogosto omenjana tudi z vzedvkom Zvonarjeva, se je rodila 15. maja 1868 v Ljubljani. Pri štirinajstih letih je prvič nastopila v gledališču v Ljubljani s svojim poznejšim možem Ignacijem Borštnikom. Leta 1894 sta oba zapustila Ljubljano in se zaposlila v Zagrebu, kjer pa je bila Zofija le do leta 1902, ko jo je novi intendant zagrebškega gledališča odpustil in začelo se je njeno potovanje po različnih odrih v Beogradu. Dve leti je bila celo angažirana v Sofiji. Leta 1907 jo je intendant Franjo Juvančič ponovno pridobil za Ljubljano, a že tri leta kasneje je bila po sporih s Franjem Govekarjem ponovno odpuščena. Kljub temu je občasno v letih 1919 do 1922 še igrala v Ljubljani. Zadnjič je nastopila leta 1926. leta, se nato odselila v Zagreb, kjer je skoraj popolnoma pozabljena umrla 3. decembra 1948.

V Ljubljani je že na čitalniškem odru leta 1892 doživela svoj umetniški vrh z naslovno vlogo v Ibsenovi Nori, ob odprtju Deželnega gledališča istega leta pa tudi z Veroniko Deseniško v istoimenski drami Josipa Jurčiča. Igralski vrh pa je zanesljivo dosegla v moderni dramatiki, predvsem v Ibsenovih dramah. S temperamentom in naravnim darom si je pridobila občinstvo in kritike, a s svojo muhavostjo primadone izzivala mnoge zaplete.