Judita Hahn Kreft

Iz Geslo

(Preusmerjeno s strani Judita Han Kreft)

Življenjepis

Igralka Judita Hahn Kreft se je rodila 16. septembra 1926 v Murski Soboti. Del druge svetovne vojne (1944 in 1945) je preživela v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Po vrnitvi v domovino je obiskovala AIU in leta 1952 je končala študij igre. Ves čas, do svoje upokojitve leta 1984, je bila članica Mestnega gledališča ljubljanskega.

Njen igralski opus sestavlja 98 vlog najrazličnejših zvrsti v prav toliko uprizoritvah. Občinstvu se je prvič predstavila leta 1952 v vlogi Zore Anderlićeve v delu Karolina Reška v režiji Jožeta Tirana, zadnja vloga v njenem igralskem opusu pa je bila vloga Vdove v Petanovi drami Dachauski procesi leta 1988. Poleg igranja v gledališču je nastopala tudi v radijskih igrah in TV-dramah ter v filmu Fadila Hadžića Druga stran medalje, v katerem je odigrala glavno žensko vlogo Eve Ružič. Sodelovala je v Eksperimentalnem gledališču Balbine Battelino Baranovič, v katerem je odigrala naslovno vlogo v uprizoritvi Thérèse Raquin Émila Zolaja in Ines v Zaprtih vratih Jeana-Paula Sartra.

Leta 1972 je prejela Borštnikovo diplomo za vlogo Julienove matere v igri Jeana Anouilha Ne budite gospe v režiji Mileta Koruna, leta 1978 pa red zaslug za narod s srebrnim vencem.

Umrla je novembra 2020.


  • Nekrolog Aleša Jana


In memoriam JUDITA HAHN - KREFT (1926–2020)

Za vedno se je poslovila dramska igralka Judite Hahn - Kreft, dolgoletna članica Mestnega gledališča ljubljanskega, v katerem je med letoma 1952 in 1988 odigrala skoraj sto vlog. Igralec je človek, ki v sebi nosi brez števila osebnosti in ljudi. Vsak večer je nekdo drug, pred našimi očmi se prelevi v najrazličnejše like. Enkrat je vesel in drugič žalosten, otroška razigranost se prepleta s starostjo, enkrat je kralj, drugič berač, potem spet naivnež pa filozof, ljudski junak in uboga reva, ljubimec in sovražnik. A ko se večer konča, luči ugasnejo, ostane le sam svoj človek, ki mu ne prizaneseta ne bolezen ne čas. V boju s časom in boleznijo nas je gospa Judita zapustila v svojem 95. letu.

Rodila se je 16. septembra 1926 v murskosoboški judovski družini Hahn. Po drugi vojni se je vpisala na takratno Akademijo za igralsko umetnost in študij končala leta 1952, formalno pa diplomirala šele leta 1977. Od svojih mladih igralskih let pa vse do upokojitve leta 1984 je bila stalna članica Mestnega gledališča ljubljanskega, pa tudi takrat, ko je formalno že zaključila svoje igralsko delovanje, je ostala zvesta svojemu gledališču, ki ga je nadvse ljubila, in v njem odigrala še nekaj vlog. Njen igralski opus sestavlja 98 vlog najrazličnejših zvrsti v prav toliko uprizoritvah. Občinstvu in kolegom se je prvič predstavila leta 1952 v vlogi Zore Anderlićeve v delu Karolina Reška v režiji Jožeta Tirana, zadnja vloga v njenem igralskem opusu pa je bila vloga Vdove v Petanovi drami Dachauski procesi leta 1988. Poleg igranja v gledališču je nastopala tudi v radijskih igrah in TV-dramah ter v filmu Fadila Hadžića Druga stran medalje, v katerem je odigrala glavno žensko vlogo Eve Ružič.

V obdobju igralskega ustvarjanja je blestela v karakternih vlogah. Bila je Laura v Stekleni menažeriji Tennesseeja Williamsa, Kasandra v Trojanske vojne ne bo Jeana Giraudouxa, Marjutka v Baladi o poročniku in Marjutki Bratka Krefta, Katarina v Cankarjevi komediji Za narodov blagor, Viola v Shakespearovi Dvanajsti noči, Linhartova žena Jožefina v Krajnskih komedijantih, Vida, Rutarjeva hči v Raztrgancih, Rošlinka v Vdovi Rošlinki in še bi lahko našteval. Tudi vloge v drugih zvrsteh, komediji, burki, satiri, ji niso bile tuje. Njen opus sestavljajo tudi številne igre za otroke in mladino. Sodelovala je v Eksperimentalnem gledališču Balbine Battelino Baranovič, v katerem je odigrala naslovno vlogo v uprizoritvi Thérèse Raquin Émila Zolaja in Ines v Zaprtih vratih Jeana-Paula Sartra. Leta 1972 je prejela Borštnikovo diplomo za vlogo Julienove matere v igri Jeana Anouilha Ne budite gospe v režiji Mileta Koruna, leta 1978 pa red zaslug za narod s srebrnim vencem.

Kritiki, poročevalci in ocenjevalci so jo imeli radi. Vedno je pri njih opaziti spoštovanje do igralke, spoštovanje do njenega dela in poslanstva. »Zanimiv – trd, hladen in odločen v borbi, v trenutkih razkritja pa mehak in vroč lik Lavinije je ustvarila Judita Hahnova,« je zapisal Lojze Smasek ob uprizoritvi O'Neillovega Elektrinega maščevanja. Še topleje jo je isti kritik orisal leta 1978, ko je v uprizoritvi Lorcove Donje Rosite oblikovala vlogo Gospodinje: »Judita Hahn zna Lorcovo gosto, plastično besedilo Gospodinje predstavljati s še posebne vrste toplo ljudskostjo, ki nikoli ne zdrkne v osladno sentimentalnost ali dobrodušno smešnost, značilno za klišejsko obdelavo te vrste vlog.«

Moj osebni spomin nanjo se najprej ustavi pri legendarni uprizoritvi dela njenega soproga, dramatika, režiserja, dramaturga in literarnega zgodovinarja Bratka Krefta Balada o poročniku in Marjutki v letu 1960, ko se mi je kot izjemna Marjutka vtisnila v spomin kot igralka, ki me je pritegnila, prepričala s svojo pristnostjo, in moram priznati, da tudi zvabila v spremljanje dogajanja v MGL. Kasneje sva se pri delu srečala trikrat, vsakič pri drugačni nalogi, vsakič prijetno in izredno polno sodelovanja. Moj spomin na začetek tega sodelovanja je negledališki, je njena vtetovirana številka ne levi roki, ki je opominjala na grozote, ki jih je kot taboriščnica v letih 1944 in 1945 živela in preživela v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Bila je gospa v času, ko so bile druge krog nje tovarišice, in tovarišica, ko so krog nje druge postale gospe. Bilo je v sezoni 1975/1976, ko sem režiral Örkényjevo delo Mačja igra. Judita je igrala vlogo Gize. Med delom smo se vedno sproščeno pogovarjali in tudi zabavali. Delo se namreč dogaja na Madžarskem, blizu njenega rodnega Prekmurja, in Judita je včasih napete trenutke vedno sprostila z dovtipi tistega konca. Tako je postala »moja igralka«, igralka, ki sem jo zasedel v vseh režijah v MGL. Vzpostavila sva, kljub razliki v letih, topel odnos. V naslednji igri Na svidenje nad zvezdami Toneta Partljiča je postavila popolnoma nov lik. Komedija, groteska, zabava in satira so odlikovale njen lik Zalivalke Julke, ki skrbi za grobove na pokopališču. Najino zadnje sodelovanje na odrskih deskah pa je bilo leta 1984 v uprizoritvi V Moskvo in nazaj Aleksandra Galina, ko je v vlogi Nine Ivanovne Voronkove v MGL že nastopala kot draga gostja. Judita se je leta 1988 poslovila od igranja v njej ljubem gledališču, meni pa je ostala v spominu kot igralka, kolegica in vzor človeške topline.

Prepričan sem, da so podobne ali enake občutke pri delu z njo imeli tudi drugi gledališki kolegi in občinstvo, ki je tudi zaradi nje vzljubilo MGL.

Igralec ima dve življenji. Tudi če se eno prezgodaj konča, ostane drugo, ki njega in njegov spomin ohrani za vse čase. Pa tudi to drugo življenje, življenje na odru in v spominih gledalcev in kolegov, čas marsikdaj zamegli. Judita pa bo ostala v spominu gledalcev in kolegov, spominjali se bomo njenih vlog, predanosti do dela, njenih nasmeškov, specifične hoje, njenih toplih spodbudnih besed, njenega veselja do gledališča in dela v njem.

Aleš Jan

Ljubljana, 24. 11. 2020

Vloge v gledališču

1980-1988

1970-1979

1960-1969

1950-1959

Vloge na filmu in televiziji

  • 1987 Ljubezen nam je vsem v pogubo
  • 1974 Pomladni veter
  • 1965 Druga stran medalje
  • 1962 Naš avto
  • 1961 Družinski dnevnik

Vloge na radiu

Nagrade

  • 1978 red zaslug za narod s srebrnim vencem
  • 1972 Borštnikova diploma za vlogo Julienove matere v igri Jeana Anouilha Ne budite gospe, r. Mile Korun

Zunanje povezave