Iz Geslo
Kategorije
Na današnji dan
1949
V Ljubljani je umrl pisatelj in dramatik Fran Govekar. Tajnik in ravnatelj ljubljanske Drame.
1960
V Celju se je rodil dramaturg in dramatik Vili Ravnjak.
1963
V Ljubljani se je rodila igralka in prevajalka Veronika Drolc. Štiri leta angažirana v nemškem Theater an der Ruhr iz Mülheima je o tej izkušnji povedala: »Vsak igralec je že doživel, da mu je na odru nenadoma zmanjkalo besed. Kadar se to zgodi v materinščini, se še nekako znajdeš. Če pa se ti to zgodi, ko igraš v tujem jeziku, se lahko kar obrneš in odideš z odra, saj nimaš nobene možnosti, da bi v tako kočljivem položaju stavek nekako obrnil, dopolnil, si ga izmislil... Tudi šepetalec ti ne more pomagati.« In ni v sorodstvu s Štefko Drolc, ki pa je bila njena profesorica za igro.
2012
V ljubljanski Drami je bila premierno uprizorjena predstava Gospoda Glembajevi (rež. I. Buljan), ki je poleg vrste domačih nagrad prejela tudi nagrado občinstva na 23. festivalu hrvaške drame in avtorskega gledališča Marulićevi dnevi, igralec Marko Mandič pa jo slikovito postavi v okolje, kjer »imajo vsi svoje menstruacije in vročino najmanj 40.«
Pozdrav
Električno shranjena dediščina
Pred pičlimi nekaj leti je bila še prava znanstvena fantastika, če je kdo govoril, da bi lahko dobil podatke o stvareh tega sveta z enim samim pritiskom na tipko. No, pravzaprav nekaj pritiski. Pa vendar, kako enostavno, v primerjavi z nekdanjim iskanjem po obaltnih enciklopedijah! Najsi moraš tudi nekaj časa srfati po internetu in se prebijati skozi abote človeškega, ki se jim ne moreš izogniti ne v življenju ne v računalniških spletih. Klepetalnice, neslana duhovičenja, lažniva prerokovanja, pornografijo bla, bla.
Vmes pa pomembna sporočila, koristni podatki in tako dalje. Internet je pač tak, kakršnega naredi človek. Nekateri se vsiljujejo v zavest človeštva drugi zasledujejo resnico. Žal so (kot v življenju) najuspešnejši vsiljivci, ki izkoriščajo splet za osebni EPP.
Ko mi je Samo povedal, da načrtuje internetni portal za slovensko gledališče, sem se takoj navdušil za njegovo zamisel. Iz radovednosti sem na slepo pobrskal po internetu. Naključno najdeni entertejnerji – Catherine Bell, Miguel Corcego, Barbara Flynn (kdo jih pozna?) – imajo po milijon in več zadetkov. Kaj pa naši? Milena Zupančič jih ima okoli petintrideset tisoč, Zlatko Šugman tisoč tristo, Iva Kranjc sedemintrideset tisoč. Pa je njihova umetniška moč neprimerno silnejša. Morali bomo torej nekaj storiti sami zase.
Vendar ne mislim na količinsko promocijo, marveč predvsem na pomembno vsebinsko predstavitev naših gledaliških ustvarjalcev. Posebej gledališču bo dobrodošlo. Saj je doslej bilo in je še vedno nekam odrinjeno. Šolski pouk se mu izogiba. Morda pa bo sigledal šolnike prepričal, da je treba nekaj vedeti tudi o preteklem gledališču, ne smo o literaturi, vojnah ... . Morda bodo rekli: »Naj se ve, da je Linhartova žena prva igrala Županovo Micko, da so Dorfarji nastopali v Škofjeloškem pasijonu!« Vse to bodo lahko izvedeli, če se bo le dotaknili tipkovnice računalnika. In še naprej. Do Nollyja, Danila, Rakuše, Nablocke. Do Milade, Bakoviča, Tadeja Toša ... Do, do do ...
Veliko truda bo treba. Žrtvovanja, nesebičnosti. Preden se bo samostrelčeva iskrica razgorela in potem skalila v veliki Kaj je kaj in Kdo je kdo v slovenskema gledališču. Verjamem, da se bo sanja uresničila. Verjamem, ker čutim, da so ji pripravljeni služiti tisti, ki vedo, kako je treba: zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača, podatek do podatka SiGledal.
8. januarja 2007