|
|
| Vrstica 1: |
Vrstica 1: |
|
| |
|
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
| Gilgameš
| |
| (slovenska verzija)
| |
| Viri:
| |
| The Epic of Gilgamesh, The Babylonian Epic Poem and Other Texts in Akkadian and Sumerian, translated by Andrew George, Penguin Books, London 2000
| |
| R.C. Thompson, translator [The Devils and Evil Spirits of Babylonia, London 1903]. SUMERIAN MYTHOLOGY, A Study of Spiritual and Literary Achievement in the Third Millennium B.C.
| |
| SAMUEL NOAH KRAMER
| |
| REVISED EDITION
| |
| University of Pennsylvania Press
| |
| Philadelphia
| |
| [1944, revised 1961]
| |
|
| |
| Ep o Gilgamešu, prevajalec Mirko Avsenak, Mladinska knjiga Ljubljana, 1963
| |
|
| |
| Dramatiziral, adaptiral in dopisal: Nebojša Pop Tasić
| |
| pravice©poptasić
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
| Liki:
| |
| Gilgameš, kralj Uruka
| |
| Engidu, njegov prijatelj in služabnik
| |
| Vratar
| |
| Enlil, bog nevihte, gospodar zemlje in zraka
| |
| Anu, bog neba
| |
| Aruru, boginja mati
| |
| Ninsun, Gilgameševa mati
| |
| Lovec
| |
| Šamhat, hotnica
| |
| Šamaš, bog sonce
| |
| Humbaba, demon, čuvaj cedrovega gozda
| |
| Ištar, boginja telesne ljubezni in vojne
| |
| Človek Škorpijon
| |
| Ženska Škorpijon
| |
| Siduri, točajka
| |
| Uršanabi, čolnar
| |
| Utnapištim
| |
| Utnapištimova žena
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
| PRVA VRATA
| |
|
| |
| I. slika
| |
|
| |
| VRATAR
| |
| O njem bo pel,
| |
| ki je videl vse tja do konca zemlje,
| |
| ki je morja poznal in vedel sleherno stvar,
| |
| ki je pregledal vsakršno temo ter vse prav uravnal
| |
| in bil poln modrosti in vednosti.
| |
| Videl je tudi skrite stvari ter odkrival,
| |
| kar je skrivnega, prinesel nam vest iz časov pred potopom;
| |
| prehodil je daljne poti, da se je izmučil in zmedlel,
| |
| vse napore pa je dal vklesati v skalnat spomenik.
| |
| Zgraditi je dal zidovje v utrjenem Uruku,
| |
| okrog svete Eane, sijajne zakladnice.
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Ko so bogovi ustvarili Gilgameša,
| |
| je bil po postavi pravi božanski junak.
| |
| Bogovi sami so prispevali k njegovi podobi:
| |
| lepoto mu je posodil nebeški Šámaš,
| |
| junaško srce pa mu je podaril Adad.
| |
| Prekrasen stas so bogovi naklonili Gilgamešu,
| |
| božansko moč so mu dali:
| |
| enajst laktov je merila njegova postava,
| |
| devet pedi je bil širok čez prsi.
| |
| Dve tretjini sta božanski na njem, ena pa človeška!
| |
| Kakor stolp je njegova postava.
| |
| Z občudovanjem in strahom
| |
| gledajo meščani njegovo podobo,
| |
| nikoli še niso videli človeka, ki bi mu bil v lepoti in moči kos.
| |
| Leva izžene iz skrivališča,
| |
| zgrabi ga za brado ter ga prebode;
| |
| divjega bika ujame s hitrostjo in spretnostjo svojega loka.
| |
|
| |
| Gilgameš je podobe bogov prinesel nazaj v deželo,
| |
| Gilgameš je zgrádil svetišča, v katerih prebivajo bogovi,
| |
| obrede iz pozabljenih časov, navade in zakone
| |
| je obnovil, da vsak človek pozna svoje delo in dolžnosti
| |
| do bogov. O, božanski, modrejši od Adápe, je Gilgameš!
| |
| Podoben je divjemu biku, ponosen je njegov korak!
| |
|
| |
| Njegovo ime je kakor velik oblak!
| |
| Njegovo ime je kakor grmenje!
| |
| Njegovo ime bo trajalo večno!
| |
| Pozabljen bo Etáana, kralj Kiša,
| |
| pozabljena bosta Meskiágašer in Énmerkar, kralja Uruka,
| |
| kdo se bo spomnil Enmebaragésija in njegovega sina Age,
| |
| Mesanepáda, kralja Ura, Lugalanemúnduja, kralja Ádaba,
| |
| Mesílima, kralja Kiša, Eanátuma,
| |
| Lugalzagéesija, kralja Uma?
| |
| Gilgameš, Gilgameš je naš kralj in naš gospodar!
| |
| Njegovo ime bo trajalo večno!
| |
|
| |
| Nepretrgano se darujejo žrtve v Uruku,
| |
| vojščaki se očiščujejo, kot slabotni starci poljubljajo njegove noge.
| |
| Zanj, ki je močan, krasen, moder,
| |
| morajo delati mladi in stari, krepki in šibki.
| |
| Sijaj Uruka mora sijati pred vsemi mesti na zemlji.
| |
| Z bobnom budi svoje tovariše …
| |
| Podnevi in ponoči goni ljudi na delo.
| |
|
| |
| Gilgameš je pastir v obzidanem Uruku,
| |
| mogočen, postaven, izveden in moder,
| |
| toda ne dovoli devici, da bi šla k svojemu ljubemu,
| |
| ne hčeri k junaku, ne ženi poročeni k svojemu možu.
| |
| Kakor za boga je za Gilgameša pripravljeno, kar mu gre.
| |
| Usoda naših ljudi je pravica prve noči!
| |
| Kralju Uruka, mesta velikih tržišč, je dovoljeno,
| |
| da kot prvi ljubimec vzame nedolžnost vsaki devici.
| |
| K tistim, ki so določene za zakonske žene,
| |
| lega kot prvi on, šele nato zakonski mož:
| |
| tako je določeno po božjem sklepu,
| |
| usojeno mu je bilo že takrat,
| |
| ko so mu po rojstvu prerezali popkovino.
| |
|
| |
| Postavljena je posoda za moža, čigar obraz je božje zrcalo,
| |
| čigar telo je nebeška svetinja.
| |
| Že je postavljeno ležišče za Išharo, z njo se bo Gilgameš združil sredi noči.
| |
| Na kraljevo pot pa se postavi Sinigar, seme demona Kinguja,
| |
| na kraljevo pot se postavi, zmoti kraljev korak.
| |
| Ko se približa, se postavi Sinigar sredi ulice,
| |
| zastaviti hoče Gilgamešu pot, ne da Gilgamešu, da bi vstopil v spalnico.
| |
| Gilgameš zagleda neukrotljivega Sinigarja, z bogatimi valovi las na hrbtu,
| |
| dvigne se in gre proti njemu,
| |
| srečata se na glavnem tržišču dežele.
| |
| Sinigar je bil zastavil vrata z nogo ter Gilgamešu ne da vstopiti.
| |
|
| |
| SINIGAR
| |
| Oprosti, kralj, odpusti mi, Gilgameš, ne morem ti dati Išhare!
| |
| Pastir in kralj si ljudem v Uruku, da, njihov pastir –
| |
| a jih vseeno stiskaš! Mogočen, postaven, izveden in moder!
| |
| Gilgameš ne dovóli devici k njenemu ljubemu,
| |
| hčeri k junaku, ženi poročêni k njenemu móžu.
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| O, človek, človek ti pravim, ker tvojega imena ne poznam.
| |
| Zakaj se postavljaš na kraljevo pot, zakaj motiš kraljev korak?
| |
| V moji deželi živiš, a želiš si smrti.
| |
| Tvoj gospodar sem, a ti me vseeno žališ.
| |
| Ves Uruk slavi, blešči se njegovo obzidje.
| |
| Mesto, ki sem ga zgrádil, je takšno, da mu ni para na zemlji.
| |
| Vse v njem je božansko, in po meri človeka.
| |
| Človek sem, a podoben bogovom. Božansko je moje bivališče,
| |
| božanska je moja hrana, in obleka na meni bi bogovom
| |
| dobro pristajala. Kar gre bogovom v nebesih, gre tudi Gilgamešu.
| |
| Zato se boj smrti, kajti smrt nima ne rok ne nog,
| |
| da bi te objela, ne srca, da bi te ljubila.
| |
| Smrt bom iskal zate. Življenje ti odrekam.
| |
|
| |
| Mrtev je neukrotljivi Sinigar, kralj mu je odrekel življenje.
| |
| Nihče si ne upa pogledati kralja, bojijo se njegove jeze.
| |
| A po pravici kralja častijo kot boga.
| |
| V njem prebivata božanska moč in oblast nad ubogimi ljudmi.
| |
| Kdo ima moč, da ustvari ali uniči?
| |
| Kdo podari ali odvzame življenje?
| |
| Kdo lahko povzdigne, kar je nízko?
| |
| Kdo lahko poniža, kar je visoko?
| |
|
| |
| Toži Išhara za svojim možem in z njo žalujejo meščani Uruka.
| |
| Veselje se je spremenilo v žalost.
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
| II. slika
| |
|
| |
| ZBOR BOGOV
| |
| Anu Anu Aruru Ištar Šámaš Érakal Énlil
| |
|
| |
| VRATAR
| |
| Velika je moč bogov in kar je njim znano, je ljudem zastrto.
| |
| Človek gleda in ne vidi. Posluša in ne sliši.
| |
| Kar hoče videti bog, je bog ustvaril. Kar hoče slišati bog,
| |
| je bog povedal.
| |
|
| |
| ZBOR BOGOV
| |
| Anu! Anu Aruru Ištar Šámaš Érakal Énlil
| |
|
| |
| ENLIL
| |
| Mar nisi ti ustvaril tega upornega divjega bika?
| |
|
| |
| ZBOR BOGOV
| |
| Énlil Anu Aruru Ištar Šámaš Érakal
| |
|
| |
| ARURU
| |
| Ni ga, ki bi se v orožju meril z njim.
| |
|
| |
| ZBOR BOGOV
| |
| Anu Aruru Ištar Šámaš Érakal Énlil
| |
|
| |
| ENLIL
| |
| Z bobnom vznemirja svoje tovariše Gilgameš …
| |
|
| |
| ERAKAL
| |
| Ne pusti sina, da bi šel k očetu …
| |
|
| |
| ZBOR BOGOV
| |
| Anu Aruru Ištar Šámaš Érakal Énlil
| |
|
| |
| IŠTAR
| |
| … podnevi in ponoči sili ljudi na delo!
| |
|
| |
| ARURU
| |
| In je vendar pastir v utrjenem Uruku …
| |
|
| |
| ZBOR BOGOV
| |
| Anu Aruru Anu Šámaš Érakal Énlil Anu
| |
|
| |
| ERAKAL
| |
| Da, njihov pastir – a jih vseeno stiska!
| |
|
| |
| ZBOR BOGOV
| |
| Anu Aruru Anu Šámaš Érakal Anu
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Mogočen, postaven, izveden in moder!
| |
|
| |
| ZBOR BOGOV
| |
| Anu Aruru Anu Šámaš Anu Anu
| |
|
| |
| IŠTAR
| |
| Gilgameš ne dovoli devici k njenemu ljubemu …
| |
|
| |
| ZBOR BOGOV
| |
| Anu Aruru Anu Šámaš Anu Anu
| |
|
| |
| IŠTAR
| |
| hčeri k junaku …
| |
|
| |
| ZBOR BOGOV
| |
| Anu Aruru Anu Šámaš Anu Anu
| |
|
| |
| IŠTAR
| |
| ženi poročeni k njenemu možu.
| |
|
| |
| ZBOR BOGOV
| |
| Anu Aruru Anu Anu Anu Anu Anu (3 x)
| |
|
| |
| ANU
| |
| Aruru, ustvarila si bila svojčas,
| |
| kar ti je bil ukazal Anu!
| |
| Ustvari še zdaj, kar ti velevam!
| |
| Prav tako silovito naj bo njegovo srce, kakor je Gilgameševo,
| |
| da bosta tekmovala med seboj – Uruk pa naj si oddahne!
| |
|
| |
| ARURU
| |
| Brž ko je Aruru to slišala,
| |
| si je v srcu zamislila podobo tistega,
| |
| kar je želel Anu;
| |
| Aruru si je umila roke, odrezala kos gline ter pljunila nanjo.
| |
| Napravila je silnega junaka Engiduja, sina nočne tišine,
| |
| ki mu je moč dal Ninurta.
| |
| Dlaka mu raste po vsem telesu,
| |
| lasje so mu kakor pri ženski:
| |
| valovijo mu prosto kakor boginji Nisabi.
| |
| Ne domovine ne pozna ne ljudi: oblečen je kot Sumukán!
| |
| Družno z gazelami se pase po travi,
| |
| z divjimi živalmi se preriva k pojilu
| |
| in srce mu uživa v družbi vodnih živali!
| |
|
| |
| ZBOR BOGOV
| |
| Anu Aruru Ištar Šámaš Érakal Énlil (večkrat)
| |
|
| |
| ANU kot služabnik
| |
| (Gilgamešu) Gilgameš, lovec iz oddaljenih step prosi, da mu prisluhneš.
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Naj vstopi.
| |
|
| |
| LOVEC
| |
| Poslušaj me, Gilgameš, in daj mi nasvet!
| |
| Mož, ki je bil prišel z gora –
| |
| ni ga v deželi, ki bi mu bil po moči enak,
| |
| mogočna kakor Anujeva trdnjava je njegova sila –
| |
| se klati venomer po gori,
| |
| kar naprej žre travo družno z zverjadjo
| |
| in kar naprej mu sili noga k pojilu.
| |
| Ne upam si mu blizu.
| |
| Izkopal sem jame – on jih je zopet zasul!
| |
| Mreže sem razpel – izruval jih je in raztrgal
| |
| in divjad, ki oživlja stepo, je ušla mojim rokam!
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Pojdi torej, lovec, in popelji s seboj Šamhat, hotnico!
| |
| Ko bo prišel divji človek s svojo zverjadjo k pojilu,
| |
| takrat naj ženska razgrne svojo obleko,
| |
| razgali svoje vabljive čare!
| |
| Brž ko jo bo videl, se ji bo približal,
| |
| njegova zverjad, ki je z njim zrasla v stepi,
| |
| pa ga bo zapustila.
| |
| Naj ženska obvlada moža.
| |
|
| |
| LOVEC
| |
| Odšel je lovec in vzel
| |
| s seboj Šamhat, hotnico;
| |
| ubrala sta ravno pot
| |
| in prišla tretji dan na kraj, kamor sta bila namenjena.
| |
| Lovec in hotnica sta sedla v skrivališče.
| |
| Sedela sta pri pojilu prvi in drugi dan.
| |
| Prišla je zverjad ter pila iz njega,
| |
| prišla je vodna žival in dobro ji je bilo v srcu.
| |
| Engidu pa, ki je tudi doma z gora
| |
| in se prav tako hrani s travo skupaj z gazelami,
| |
| pije pri pojilu družno z divjadjo
| |
| ter se veseli v družbi z vodnimi živalmi …
| |
| Šamhat ga zagleda, divjaka,
| |
| smrtno nevarnega moža iz osrčja step.
| |
|
| |
| On je to, odgrni svoja nedra,
| |
| razkrij svoje naročje, omami naj ga tvoja sla!
| |
| Ne boj se sprejeti njegovega diha!
| |
| Razširi svojo obleko, da bo legel nate,
| |
| izkaži divjaku vse, kar ženska zna!
| |
| Zverjad, ki je z njim zrasla v stepi,
| |
| se mu bo odtujila;
| |
| in polnost bo lêgla nate!
| |
|
| |
| ŠAMHAT
| |
| Engidu šest dni in sedem noči ni zaprl očesa, ko je spal pri Šamhat.
| |
| Ko se je nazadnje naužil njene razkošne slasti,
| |
| je bil pozabil kraj, kjer je bil rojen.
| |
| Ozrl se je po svoji divjadi:
| |
| toda ko so ga gazele zagledale,
| |
| so skočile pokonci in zbežale,
| |
| stepska zverjad se je umaknila pred njegovim telesom.
| |
| Engidu je skušal skočiti za njo,
| |
| a telo mu je otrdelo, kolena so mu klecnila, ko mu je divjad ušla.
| |
| Obnemogel je Engidu, ne more več teči kakor prej;
| |
| zato pa mu je zraslo spoznanje in misel se mu je razširila.
| |
| Obrnil se je in sedel hotnici k nogam ter ji gledal v obraz.
| |
|
| |
| Krasen si, Engidu, bogu si podoben!
| |
| Zakaj begaš z zvermi po stepi?
| |
| Pridi, popeljem te v trdno zidani Uruk,
| |
| k bleščečemu svetišču, kjer bivata Anu in Ištar!
| |
| Kjer živi Gílgaméš, popoln v svoji moči,
| |
| ter kakor divji bik preizkuša
| |
| svojo nàdmóč nad vojščaki!
| |
|
| |
| ENGIDU
| |
| Daj, vzemi me s seboj
| |
| tja v blesteče svetišče, kjer prebivata Anu in Ištar,
| |
| kjer živi Gílgaméš, popoln v svoji moči.
| |
| Izzval ga bom, izzval, pogumno mu porečem v obraz,
| |
| sredi Uruka bom zavpil: 'Močan sem le jaz!'
| |
| Mož sem, ki bo spremenil usodo!
| |
| Kdor se je rodil v stepi, le v takem je polnost moči!
| |
|
| |
| ŠAMHAT
| |
| Pojdiva, naj vidi Gílgaméš tvoj obraz.
| |
| Pokazala ti ga bom, dobro vem, kje je.
| |
| Pojdi, Engidu, v sveti Uruk, trdno mesto!
| |
| Dan za dnem slavijo tamkaj praznik,
| |
| služabniki naslade živijo tam
| |
| in postavne hotnice, slast za oči,
| |
| polne čara in užitka, vabijo
| |
| junaške može z nočnih ležišč.
| |
|
| |
| Engidu je sedel pred nogami hotnice in ljubkovala sta drug drugega.
| |
| Poslušal je njeno besedo in razumel, kaj mu govori.
| |
| Ženskin nasvet se mu je vtisnil v srce.
| |
|
| |
| Tebi, Engidu, ki ti je življenje užitek,
| |
| hočem pokazati Gílgaméša, moža radosti in trpljenja!
| |
| Kajti sam Šamaš je bil vzljubil Gílgaméša,
| |
| Anu, Énlil in Éa so mu razširili duha.
| |
| Zdaj pa vstani, Engidu, s tal, kjer je mesto za pastirje, in pojdiva!
| |
|
| |
| Slekla si je del obleke:
| |
| z njim je oblekla njega,
| |
| drugi del pa obdržala na sebi.
| |
| Za roko ga je odpeljala kakor majhnega otroka.
| |
|
| |
| III. slika
| |
|
| |
| NINSUN
| |
| Nepretrgano se darujejo žrtve v Uruku,
| |
| vojščaki se očiščujejo,
| |
| kot slabotni starci poljubljajo njegove noge.
| |
| Postavljena je posoda za kralja.
| |
| Kakor za boga je za Gilgameša pripravljeno, kar mu gre.
| |
| Že je postavljeno ležišče za devico,
| |
| s katero se bo Gilgameš združil sredi noči.
| |
|
| |
| Takrat pa Engidu pride v mesto,
| |
| in prebivalci se zgrnejo krog njega;
| |
| ko se ustavi na ulici tržišča Uruka,
| |
| so zbrani ljudje krog njega ter se pogovarjajo o njem:
| |
|
| |
| PREBIVALCI URUKA
| |
| Po postavi je čisto podoben Gilgamešu.
| |
| Le manjše rasti je, a močnejših kosti.
| |
| Kjerkoli se je ta mož rodil, je jedel zelišča pomladi.
| |
| Mleko divjadi je sesal.
| |
|
| |
| NINSUN
| |
| Postavi se Engidu sredi ulice,
| |
| zastaviti hoče Gilgamešu pot,
| |
| ne da Gilgamešu, da bi vstopil v spalnico.
| |
| Gilgameš zagleda neukrotljivega Engiduja,
| |
| rojenega v stepi, dvigne se in gre proti njemu,
| |
| srečata se na glavnem tržišču dežele.
| |
|
| |
| Gledata se iz oči v oči, brez besed stojita drug nasproti drugega.
| |
| Zrak trepeta, kot da bi bog uničenja, Érakal,
| |
| odvezal sidrišča Zemlje, Ninurta, gospodar zemlje,
| |
| porušil jezove; zlovešč mir boga nevihte prevzame nebo;
| |
| podzemni bogovi prižgejo bakle;
| |
| svetlost potemni.
| |
|
| |
| ENGIDU
| |
| Mož sem, ki bo spremenil usodo!
| |
| Kdor se je rodil v stepi, le v takem je polnost moči!
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Gledam te v oči, gledam tvoj obraz:
| |
| lepa je tvoja moška postava in polna moči,
| |
| vse tvoje telo je ena sama slast;
| |
| silnejša od moje je tvoja moč.
| |
|
| |
| ENGIDU
| |
| Kako edinstvenega te je rodila tvoja mati Ninsún,
| |
| divja krava iz ograjenega lovišča!
| |
| Više od drugih mož se dviga tvoja glava,
| |
| Enlil ti je določil kraljevanje nad ljudmi!
| |
| Vse kneze sveta prekaša tvoja moč.
| |
|
| |
| Poljubila sta se ter sklenila zvesto prijateljstvo.
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Gilgameš je nagnil svoj obraz k njemu …
| |
|
| |
| ENGIDU
| |
| … objela sta se ter sedla drug poleg drugega,
| |
| stiskajoč si roki kakor dva zaljubljenca.
| |
|
| |
| NINSUN
| |
| Zakaj, o Šámaš, le zakaj si uročil srce mojemu sinu,
| |
| da ne ve več, kaj je mir ...
| |
| Najmočnejši je v vsej deželi in sila je v njem!
| |
| Njegova moč je kakor Anujevo nebo!
| |
| Nihče mu ni kos! – Izkaži mu milost!
| |
| Moj sin ...
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Bridko ...
| |
| Bridko toži Engidu ...
| |
| Ne očeta nima ne matere;
| |
| nihče mu ni strigel razpuščenih las,
| |
| v stepi se je bil rodil in nikogar ni bilo, ki bi ga vzgajal.
| |
| Prijatelj, zakaj so se ti oči napolnile s solzami,
| |
| zakaj ti je postalo hudo pri srcu in te je premagala žalost?
| |
|
| |
| ENGIDU
| |
| Dragi prijatelj, žalost mi stiska grlo:
| |
| moje roke so zmedlele in moč mi je upadla.
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
| DRUGA VRATA
| |
|
| |
| I. slika
| |
|
| |
| VRATAR
| |
| Kdo je videl, kar ni bilo videno?
| |
| Kdo je slišal, kar ni bilo slišano?
| |
| Kdo je storil, kar ni bilo storjeno?
| |
| Kdor je videl tisto, o čemer svet govori,
| |
| naj molči.
| |
| Kdor je slišal tisto, o čemer svet poje,
| |
| naj zapre svoja usta.
| |
| V večnosti je vse prah in pepel.
| |
| Zlo si zapomni. Dobro pozabi.
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| O, Uruk, utrjeno mesto,
| |
| v tebi je hiša bogov, hiša gospodarjev,
| |
| tvoji temelji so že od davnine tukaj.
| |
| Eden in edini je tvoj kralj.
| |
| S svetim spoštovanjem se izgovarja njegovo ime
| |
| v vsej deželi
| |
| O, Sumer, slavna dežela,
| |
| polna visokega sijaja, kjer ljudje
| |
| od sončnega vzhoda do sončnega zahoda
| |
| ubogajo božanske zakone.
| |
| O, Sumer, tvoje srce je globoko, brezmejno,
| |
| tvoja duša je nedotakljiva, kot so nedotakljiva nebesa.
| |
| Tvoj sijaj je obleka bogovom,
| |
| tvoje bogastvo je hrana bogovom,
| |
| tvoja svetišča so hiše izobilja.
| |
| Povsod, kjer je hodila moja noga,
| |
| je teklo sveto olje in obredne dišave so napajale zrak.
| |
| A tam daleč, na zahodu, je cedrov gozd,
| |
| ki mojega imena ne pozna in ki mi ni pokoren.
| |
| Tam daleč, na zahodu, je gozd in nad gozdom
| |
| se dviga gora sveta, bivališče bogov.
| |
| V gozdu živi velikan Humbaba,
| |
| jaz in ti ga bova ubila, prijatelj,
| |
| pregnala bova iz dežele sleherno zlo!
| |
| Do gozda hočem, kjer biva Humbaba;
| |
| dovolj mi bo sekira, ki naj bo v boju moj pomočnik.
| |
|
| |
| ENGIDU
| |
| Da, moj prijatelj, že v gorah,
| |
| koder sem pohajal z zverjadjo, sem videl,
| |
| kako se na deset tisoč dvojnih ur daleč širi gozd –
| |
| kdo bi si upal prodreti v njegovo notranjost?
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Ti se nemara bojiš smrti!
| |
| Kam sta šla tvoja moč in pogum?
| |
| Pojdem torej, pojdem pred teboj –
| |
| in tvoja usta naj mi kličejo: 'Kar naprej! Ne boj se!'
| |
| Ako pa v boju padem – bom vsaj proslavil svoje ime:
| |
| 'Gilgameš' – bodo govorili ljudje – 'si je upal
| |
| napasti velikana Humbabo.'
| |
| Pridobiti si hočem ime, ki bo trajalo večno.
| |
| Jaz, Gilgameš, hočem videti tisto, o čemer svet govori.
| |
| Tistega, čigar ime omenjajo dežele vsevprek –
| |
| kanim zasačiti v njegovem lastnem cedrovem gozdu!
| |
| Hočem, vsa pokrajina naj sliši,
| |
| pridobiti si hočem ime, ki traja na vek!
| |
|
| |
| ENGIDU
| |
| Nihče si ne bi upal česa takega storiti.
| |
| Ni ga, ki bi vzdržal v boju za Humbabovo bivališče.
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Prijatelj moj,
| |
| čeprav me je groza, se bom vseeno odpravil na pot,
| |
| s teboj pojdem tja v cedrov gozd.
| |
|
| |
| Zdaj odhajam, Šámaš. K tebi povzdigujem v molitvi roke.
| |
| Naj ostanem tudi zanaprej zdrav na duši!
| |
| Naj se v zdravju in miru vrnem odondod nazaj k obzidju,
| |
| pripelji me zopet v pristan tržišča Uruka.
| |
| Drži nad menoj svoj ščit!
| |
|
| |
| ŠAMAŠ
| |
| Molk; Gilgamešu so privrele solze iz oči.
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Mar je to pot, ki se je ne smem lotiti,
| |
| potem ne razumem, zakaj si mi dal nemirno srce.
| |
| Ako mi odkloniš svojo pomoč, kako neki se mi bo delo posrečilo?
| |
| Toda tudi če bi moral umreti, pojdem zaradi veselja.
| |
| Ako pa se zdrav povrnem, te bom poveličal
| |
| in te povišal nad prestole!
| |
|
| |
| Tedaj so mu hlapci prinesli orožje.
| |
| Podali so mu velike meče,
| |
| loke in tulce.
| |
| Vzel je sekiri, obesil si preko ramena tulec
| |
| in lok,
| |
| ob pas pa si je pripel meč.
| |
| Nato sta odšla na pot.
| |
|
| |
| VRATAR
| |
| Kako dolgo bo trajalo, da se spet povrneš v Uruk?
| |
|
| |
| II. slika
| |
|
| |
| NINSUN
| |
| Ninsún stopi v svojo sobano,
| |
| vzame dišave za svoj život,
| |
| nadene si obleko,
| |
| in še kovano okrasje, kakor se spodobi njenim nedrom;
| |
| na glavo si dene kraljevsko čepico, pripne si pas
| |
| ter poškropi iz skodelic vodo po zemlji in prahu.
| |
| Povzpne se po stopnicah in stopi na streho.
| |
| Pride na prostrano ploščad, da bi žrtvovala kadilo
| |
| pred Šámašem.
| |
|
| |
| Mogočni Šámaš,
| |
| zakaj si mi dal za sina Gilgameša?
| |
| Njegovo srce ne pozna miru.
| |
| V boj gre, ki ga ne pozna,
| |
| na pot stopa, ki je ne pozna!
| |
| Ves ta čas, odkar ga ne bo,
| |
| dokler ne prispe do cedrovega gozda,
| |
| dokler ne ubije velikana Humbaba
| |
| ter ne iztrebi iz dežele slehernega zla, ki ti je zoprno:
| |
| naj te tvoja nevesta Aja brez strahu in brez prestanka
| |
| opominja nanj!
| |
| Kadarkoli boš v vseh teh dneh zahrepenel po Aji,
| |
| svoji ljubljeni, naj se obrne od tebe proč!
| |
| Tako naj te Aja spominja na Gilgameša.
| |
| Dokler ti bo kratila ljubezenski opoj,
| |
| naj ti bo budno srce in naj misli nanj,
| |
| da se bo nepoškodovan vrnil domov!
| |
| Priporoči ga še zvezdam, stražnikom noči,
| |
| zvečer pa svojemu očetu mesecu,
| |
| ko se boš sam odpravljal spat.
| |
|
| |
| Pogasila je žrtveno kadilo in izrekla zarotitev.
| |
|
| |
| Močni Engidu, nisi sicer izšel iz mojega naročja,
| |
| a zdajle vseeno govorim s teboj.
| |
| Engidu, ki ga je vzela Ninsún
| |
| za posinovljenca h Gilgamešu.
| |
| Engidu naj obvaruje prijatelja, naj ohrani tovariša,
| |
| skozi gorske grape naj pripelje njegovo telo.
| |
| Izročam ti sina,
| |
| ti pa mi boš, ko se vrneš, sina izročil nazaj!
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
| TRETJA VRATA (Cedrov gozd)
| |
|
| |
| VRATAR
| |
| Vrata lesena, cedrov vhod,
| |
| brez pameti si!
| |
| Na dvajset dvojnih ur daleč sem spoznal vaš dobri les;
| |
| O, vrata, ko bi jaz vedel, kaj se skriva za to vašo krasoto
| |
| in kaj za lepoto vašega lesa,
| |
| dvignil bi svojo balto ter vas razbil,
| |
| splav bi napravil iz vašega lesa
| |
| in pobegnil na konec sveta.
| |
|
| |
| ENGIDU
| |
| Nikar ne hodiva v cedrov gozd!
| |
| Ko sem odpiral vrata, mi je roka ohromela.
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Prijatelj, dotakni se moje obleke in ne boš se več bal smrti.
| |
| Ostani ob meni, bodi ob moji strani v velikem boju!
| |
| Zaupaj v Šámaša in ne bo te več strah.
| |
| Hromota naj izgine iz tvoje roke,
| |
| slabost naj zbeži od tebe!
| |
| Pozabi na smrt, odženi od sebe strah!
| |
|
| |
| ARURU
| |
| Humbaba – morje razburka in zemljo potrese …
| |
|
| |
| ANU
| |
| … kot divja burja kliče na boj,
| |
| kakor vesoljni potop premetuje strani sveta …
| |
|
| |
| IŠTAR
| |
| … on je, čigar jeza je povodenj.
| |
|
| |
| ENLIL
| |
| Kadar odpre svoja usta, se strese nebo,
| |
| hribi se majejo in gore zibljejo,
| |
| sleherno živo bitje si išče skrivališče po luknjah.
| |
|
| |
| IŠTAR
| |
| Njegovo rjovenje je vesoljni potop …
| |
|
| |
| ARURU
| |
| … v njegovem žrelu je ogenj …
| |
|
| |
| ANU
| |
| … v njegovi sapi je smrt!
| |
|
| |
| ENLIL
| |
| Močan je …
| |
|
| |
| IŠTAR
| |
| … in nikdar ne zaspi.
| |
|
| |
| ARURU
| |
| Humbabo je z mogočnostjo obdaril sam
| |
|
| |
| ARURU in IŠTAR
| |
| Šámaš,
| |
|
| |
| ANU in ENLIL
| |
| Adad pa mu je dodal še glas, ki je kakor vihar:
| |
|
| |
| ANU
| |
| kadar zavpije, se gore potresejo.
| |
|
| |
| ENLIL
| |
| In kdorkoli pride v gozd – obstane in ohromi!
| |
|
| |
| ANU
| |
| Obstane in ohromi!
| |
|
| |
| IŠTAR
| |
| Šape ima kakor lev …
| |
|
| |
| ARURU
| |
| … telo pa pokrito z bronastimi luskami …
| |
|
| |
| ANU
| |
| … na nogah jastrebove kremplje …
| |
|
| |
| ENLIL
| |
| … na glavi rogove kakor divji bik …
| |
|
| |
| IŠTAR
| |
| … rep in ud kot kačji glavi.
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Vstani, Engidu! Bog sonca Šámaš naj nama podari življenje!
| |
|
| |
| Izstrelila sva puščice, zavihtela še frači ...
| |
|
| |
| ENGIDU
| |
| … a vse se je odbilo od njega in ostal je nedotaknjen.
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Zdaj stoji pred nama in že je zgrabil Engiduja s kremplji.
| |
|
| |
| ARURU
| |
| In Gilgamešu so se solze v potokih ulile po licih.
| |
|
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Saj sem vendar sledil nebeškemu Šámašu
| |
| in se odpravil na pot, kakor mi je bilo usojeno.
| |
|
| |
| ENGIDU in GILGAMEŠ
| |
| Nebeški Šámaš je uslišal Gilgameševo molitev
| |
| in proti Humbabi so vstali močni vetrovi:
| |
| vihar, sever, vrtinec, peščeni veter,
| |
| burja, mrzli, hudourni in vroči piš!
| |
| Osem vetrov je vstalo proti njemu
| |
| in ga bilo naravnost v oči.
| |
| Naprej prestopiti ni mogel,
| |
| tudi ritenski se umakniti ni mogel.
| |
| In Humbaba je opustil brezplodni trud.
| |
|
| |
| HUMBABA
| |
| Gilgameš, pusti me!
| |
| Moj gospodar boš in jaz tvoj hlapec!
| |
| In drevesa, ki so jih vzredile moje gore,
| |
| bom posekal zate,
| |
| hiše ti postavim iz njih.
| |
|
| |
| ENGIDU
| |
| Nikar ne poslušaj besed, ki ti jih govori Humbaba!
| |
| Ne pusti Humbabi življenja!
| |
|
| |
| HUMBABA
| |
| Ne očeta nimam ne matere;
| |
| nihče mi ni strigel razpuščenih las,
| |
| v gozdu sem se bil rodil in nikogar ni bilo, ki bi me vzgajal.
| |
| Mene ni mati rodila,
| |
| in očeta ne poznam, da bi me vzgajal.
| |
| V teh gorah sem rojen, ustvarili so me bogovi.
| |
| Če me ubiješ, bo nebo zakričalo,
| |
| zemlja bo začela bobneti.
| |
| Svetloba bo ugasnila, zavladala bo tema.
| |
| Blisk bo švignil čez nebo, zaplamtel bo ogenj,
| |
| gosta bo tema, izpod neba bo deževala smrt.
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Engidu, pustiva ga.
| |
| Pustiva ujetega ptiča, naj se vrne v svoje gnezdo,
| |
| pustiva ujetnika, naj gre v objem svojih bližnjih.
| |
|
| |
| ENGIDU
| |
| Če spustiš ujetega ptiča, če spustiš ujétnika,
| |
| se ne boš vrnil v svoje rodno mesto.
| |
| Zabrisal bo gozdne poti, zmedel bo tvoj korak
| |
| in nikoli se ne boš vrnil v svoje mesto.
| |
| Luč bova že pozneje poiskala.
| |
| Dotolci ga do kraja, ubij ga!
| |
|
| |
| GILGAMEŠ in ENGIDU
| |
| Kdo ima moč, da ustvari ali uniči?
| |
| Kdo podari ali odvzame življenje?
| |
|
| |
| ENLIL
| |
| Gílgaméš je poslušal besedo svojega tovariša,
| |
| vzel v roko sekiro, potegnil meč izza pasu.
| |
| Gílgaméš ga je udaril po vratu,
| |
| njegov prijatelj Engidu mu je prerezal vrat ...
| |
| Pri tretjem udarcu je padel.
| |
| Mrtvaško tihe so bile njegove ustne,
| |
| ko je bil pobil stražarja Humbabo na tla.
| |
| Dve dvojni uri daleč toži cedra.
| |
| Engidu je pobil ... cedrov gozd.
| |
| Pobil je bil Engidu stražarja gozda,
| |
| pred čigar glasom sta se tresla Hermon in Libanon.
| |
| Umirile so se gore, umirili so se vrhovi vsega gorovja.
| |
| Ubil je čuvaja cedre.
| |
| Vdrl je v gozd in odprl skrito bivališče podzemnih bogov.
| |
|
| |
| In Gilgameš je nataknil Humbabovo odsekano glavo na kol.
| |
|
| |
| ČETRTA VRATA (Ištarina vrata)
| |
|
| |
| VRATAR
| |
| Joče naj za tabo, kdor je v mestu Eridu
| |
| utemeljil tvoje ime,
| |
| joče naj za tabo, kdor je pripravil žito za tvoja usta,
| |
| joče naj za tabo, kdor je položil maslo predte,
| |
| joče naj za tabo, kdor ti je v usta točil dobrega vina,
| |
| joče naj hotnica, ki ti je dala voljno olje,
| |
| da si se namazilil z njim.
| |
| Joče naj za tabo vsakdo iz tvojega plemena,
| |
| ki ti je dalo zakonsko ženo, prstan tvoje radosti!
| |
| Jočejo naj za tabo bratje enako kakor sestre!
| |
|
| |
| Gilgameš je zmil s sebe nesnago, očistil svoje orožje, da se je bleščalo,
| |
| stresel si kodre na zatilje,
| |
| vrgel je umazano obleko proč in si oblekel čisto,
| |
| ogrnil si obrobljen plašč, s sponko se je prepasal.
| |
| Ko pa si je dal na glavo še kraljevsko pokrivalo,
| |
| je vzvišena Ištar uprla svoje oči v njegovo lepoto:
| |
|
| |
| IŠTAR
| |
| Pridi k meni, Gilgameš, in bodi moj mož!
| |
| Daj mi, o, daj mi svojo bujno moškost!
| |
| Bodi moj mož, hočem ti biti žena!
| |
| Dala ti bom zapreči voz iz zlata in lazurja
| |
| z zlatimi kolesi in roglji iz jantarja!
| |
| Velike mezge naj vprežejo vanj, hitre kakor veter!
| |
| Cedrove dišave naj dehtijo, ko boš vstopil v najin dom!
| |
| Ko boš prišel v najin dom,
| |
| naj ti njegov prag in ploščice v tlaku poljubljajo noge!
| |
| Kralji, velmožje in knezi naj klečijo pred teboj,
| |
| kot davek naj ti prinašajo bogastvo gora in dežel!
| |
|
| |
|
| |
| GILGAMEŠ (morda tudi ENGIDU)
| |
| Kaj naj ti dam, ko te bom jemal?
| |
| Naj ti dam olje za tvoje telo in za tvojo obleko?
| |
| Naj ti dam kruh ali kake druge jedi?
| |
| Verjemi, imam kruh, kakršen gre bogovom,
| |
| tudi pijačo imam, kakor jo kralji pijó.
| |
| Toda čemu?
| |
| Peč si, ki ne stali ledu!
| |
| Nedogotovljena vrata, ki vetra in piša ne zadržijo!
| |
| Palača, ki pokoplje junaka pod sabo,
| |
| slon, ki meče odejo s sebe!
| |
| Smola, ki zamaže tistega, ki jo nosi,
| |
| meh, ki zmoči svojega nosača!
| |
| Apnenec, ki ne veže kamnitih zidov,
| |
| jaspis, ki privablja k sebi sovražno deželo!
| |
| Čevelj, ki žuli svojega gospodarja!
| |
|
| |
| Katerega izmed svojih hotníkov si imela za vselej?
| |
| Kateri izmed tvojih priležnikov ti je bil za vedno ljub?
| |
| No, ti bom po vrsti naštel tvoje ljubčke!
| |
| Do kraja hočem razkrinkati vse tvoje grdobije:
| |
|
| |
| Ljubimkala si z levom in njegovo dovršeno močjo,
| |
| sedem jam si mu dala skopati in še enkrat sedem.
| |
|
| |
| Ljubila si bojnega konja, strašnega v bitki,
| |
| namenila si mu bič z óstnom in jermenom,
| |
| namenila dirko na sedem dvojnih ur,
| |
| obsodila si ga, da mora piti vodo iz jame,
| |
| ki si jo bo sam s kopiti izkopal!
| |
|
| |
| Ko si ljubila pastirja, čred čuvarja,
| |
| ti je stalno pripravljal podpepélnike,
| |
| dan na dan je klal kozličke zate,
| |
| ti pa si ga udarila in spremenila v šakala:
| |
| danes ga njegovi lastni goniči preganjajo
| |
| in njegovi psi ga grizejo v stegna.
| |
|
| |
| In če bi me zdajle ti ljubila,
| |
| bi z mano storila prav tako kakor z njimi.
| |
| Ob cesti naj bo tvoje mesto
| |
| in naj te vzame, komur se poljubi!
| |
|
| |
| IŠTAR
| |
| Ko je Ištar to slišala,
| |
| se je silno razjezila, nato pa je poletela v nebo.
| |
| Stopila je Ištar pred svojega očeta Anuja
| |
| in potočila solze:
| |
|
| |
| Oče moj, Gilgameš me je zelo užalil,
| |
| s sramotitvami in prekletstvi
| |
| me je obsul!
| |
|
| |
| ANU
| |
| Bržčas si sama izzvala úruškega kralja,
| |
| da te je obsul s sramotitvami in kletvami!
| |
|
| |
| IŠTAR
| |
| Oče moj, daj mi nebeškega bika,
| |
| da bo ubil Gilgaméša
| |
| v njegovem lastnem domu!
| |
| Ako pa mi ne maraš dati nebeškega bika,
| |
| bom razbila vrata podzemlja,
| |
| podrla podboje, da se bodo vrata odprla na stežaj,
| |
| mrtve bom pripeljala na gornji svet,
| |
| da bodo požrli žive
| |
| in bo na zemlji več mrtvih kakor živih.
| |
|
| |
| ANU
| |
| Hči, ako ti dam, kakor želiš, nebeškega bika,
| |
| potem bo prišlo nad ljudi sedem suhih let.
| |
| Ali si nakopičila dovolj žita za ljudi?
| |
| Si nakosila trave za živino?
| |
|
| |
| IŠTAR
| |
| Nakopičila sem zrnja za ljudi,
| |
| prihranila za živino trave.
| |
| Če res pride sedem suhih let,
| |
| imam žito za človeka že pripravljeno
| |
| in travo spravljeno za živino.
| |
|
| |
| ANU
| |
| Ko je Anu slišal te besede,
| |
| ji je dal v roko verigo nebeškega bika.
| |
| Prijela jo je in ga odpeljala dol na zemljo,
| |
| popeljala ga na polje pri tržišču Uruku.
| |
| Nebeški bik je prišel do reke.
| |
| Ko je prvič zapuhal, se je odprla jama
| |
| in okrog sto Uručanov se je zvrnilo vanjo.
| |
| Ko je zapuhal drugič, se je odprla jama
| |
| in dvesto Uručanov se je zvalilo vanjo
| |
| in še tristo povrhu.
| |
| Ko pa je tretjič zapuhal, se je vrgel proti Engiduju.
| |
| Toda Engidu se mu je postavil po robu,
| |
| odskočil je v stran in zgrabil nebeškega bika za rogove.
| |
| Nebeški bik mu je začel brizgati peno v obraz,
| |
| z debelim repom je razmetaval svoje govno.
| |
|
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Ko se bo vrgel name, ga zgrabi za rep,
| |
| jaz pa mu poženem meč med tilnik in rogove.
| |
| Iztrgal mu bom srce.
| |
|
| |
| GILGAMEŠ IN ENGIDU
| |
| Kdo je najmočnejši med bojevniki?
| |
|
| |
| ANU
| |
| In Engidu je podil nebeškega bika,
| |
| dokler ga ni zgrabil za debeli rep.
| |
|
| |
| GILGAMEŠ in ENGIDU
| |
| Kdo je najmočnejši med junaki?
| |
|
| |
| ANU
| |
| Engidu ga je trdno držal z obema rokama,
| |
| Gilgameš pa je s svojim mečem
| |
| zadel nebeškega bika in mu iztrgal srce.
| |
|
| |
| GILGAMEŠ in ENGIDU
| |
| Gilgameš je najmočnejši med bojevniki!
| |
|
| |
| IŠTAR
| |
| Ištar pa se je vzpela na obzidje utrjenega Uruka,
| |
| ter bruhnila iz sebe solze in prekletstvo …
| |
|
| |
| GILGAMEŠ in ENGIDU
| |
| Gilgameš je najmočnejši med junaki!
| |
|
| |
| IŠTAR
| |
| Preklet naj bo Gilgaméš, ki me je osramotil!
| |
| Nebeškega bika je ubil!
| |
|
| |
| ANU
| |
| Ko je Engidu slišal Ištarine besede,
| |
| je odtrgal nebeškemu biku ud
| |
| ter ga vrgel vanjo.
| |
|
| |
| GILGAMEŠ IN ENGIDU
| |
| Kdo ima moč, da ustvari ali uniči?
| |
| Kdo podari ali odvzame življenje?
| |
|
| |
| IŠTAR
| |
| Zbrala je Ištar okrog sebe hotnice,
| |
| priležnice in tempeljske svečenice
| |
| ter začela žalostinko nad bikovim udom.
| |
|
| |
| ANU
| |
| In tista, ki sta ji v svojem srdu vrgla v glavo
| |
| ud nebeškega bika, Ištar,
| |
| nima na tej cesti nikogar,
| |
| ki bi ji tolažil srce.
| |
|
| |
| GILGAMEŠ IN ENGIDU
| |
| Kdo ima moč, da ustvari ali uniči?
| |
| Kdo podari ali odvzame življenje?
| |
| Kdo lahko povzdigne, kar je nizko?
| |
| Kdo lahko poniža, kar je visoko?
| |
| Gilgameš!
| |
|
| |
|
| |
| VRATAR
| |
| Gilgameš je v svoji palači priredil slavje.
| |
| Zvoki piščali in plesne pesmi so zadonele po sijajni dvorani.
| |
| Nato sta junaka zaspala na svojih ležiščih;
| |
| tudi Engidu je zasnul ter imel sanje.
| |
|
| |
|
| |
|
| |
| PETA VRATA (Vrata smrti)
| |
|
| |
| I. slika
| |
|
| |
| VRATAR
| |
| Oni so Besne nevihte, zli bogovi, demoni brez usmiljenja,
| |
| ustvarjeni pod nebeškim svódom, delavci zla ...
| |
| Vsak dan pozdravljajo zlo, vsak dan ustvarjajo zlo
| |
| in uničujejo delo človeških rok.
| |
| Prvi od sedmih je Južni veter, ki prinaša norost.
| |
| Drugi je zmaj odprtih čeljusti, ki jih nihče ne more izmeriti.
| |
| Tretji je leopard z očmi kot smrt.
| |
| Četrti je grozljivi Šibu.
| |
| Peti je besni Volk, ki se nikoli ne umakne.
| |
| Šesti je divji demon, ki gre nad boga in kralja.
| |
| Sedmi je nevihta, zli veter maščevanja.
| |
| Sedem glasnikov kralja Anuja,
| |
| od mesta do mesta hodijo in ustvarjajo temo,
| |
| kot mogočen orkan so, ki lovi v nebesih,
| |
| kot težki oblaki so, ki prinašajo mrak v nebesa,
| |
| kot dah dvigajočega se vetra, ki zamrači sončen dan, takšni so.
| |
|
| |
|
| |
| ANU
| |
| Z Imkhúllujem, zlim vetrom, prodirajo,
| |
| z Ádadom, mogočnim uničevalcem, poplavljajo,
| |
| skriti na njegovi desni strani,
| |
| kot strela v nebeških višavah so,
| |
| korakajo naprej in sejejo uničenje,
| |
| njihov zlobni korak odzvanja v nebeških širjavah,
| |
| in nikogar ni, da bi se jim zoperstavil.
| |
| Zli bogovi, glasniki kralja Anuja, so
| |
| dvigovali in tresli svoje grozljive glave,
| |
| iskalci zla,
| |
| kot veter z nebes se poganjajo na zemljo.
| |
| Sedem zlih bogov, sejalcev smrti, neustrašnih, mar niso?
| |
| Sedem zlih bogov kot poplava požirajo zemljo, mar ne?
| |
| Padajo na zemljo kot dež, goltajo jo, mar ne?
| |
|
| |
| Uničujoči viharji in zli vetrovi so,
| |
| nevihta zla, ki napoveduje usodno povodenj,
| |
| nevihta zla pred usodnim potopom,
| |
| mogočni otroci, mogočni sinovi so …
| |
|
| |
| ARURU
| |
| … glasniki Námtarja so,
| |
| sluge trona, na katerem sedi Eréškigal.
| |
| Poplava, ki požira zemljo, so.
| |
| Sedem bogov širnih nebes,
| |
| sedem bogov širne zemlje,
| |
| sedem roparskih bogov,
| |
| sedem bogov vesolja,
| |
| sedem zlih bogov,
| |
| sedem zlih demonov,
| |
| sedem zlih in uničevalnih demonov,
| |
| sedem na nebu, sedem na zemlji.
| |
| Niso ne moški ne ženske.
| |
| Nimajo ne žena ne otrok.
| |
| Usmiljenja in milosti ne poznajo.
| |
| Molitve in prošnje ne slišijo.
| |
| Nosači božjega trona so.
| |
| Zlobni so, zlobni so …
| |
|
| |
|
| |
| IŠTAR
| |
| … sedem jih je, sedem jih je,
| |
| dvakrat sedem jih je.
| |
|
| |
| Čez visoke in široke ograje grejo kot močna voda.
| |
| Na vsako hišo udarijo
| |
| in nobena vrata jih ne morejo zadržati,
| |
| noben zapah jih ne ustavi.
| |
| Kot kače spolzijo skozi vrata,
| |
| skozi vsako luknjo kot veter tulijo.
| |
| Žene trgajo iz objema njihovih mož,
| |
| otroke odnašajo z moških kolen,
| |
| svobodnega ženejo od družine.
| |
| Sedem jih je, sedem jih je!
| |
|
| |
| ENLIL
| |
| V kanalu globine sedem jih je!
| |
| V nebeškem sijaju sedem jih je!
| |
| V kanalu globine v dvorcu so rasli.
| |
| Moški niso, ženske niso.
| |
| Sredi globine so njihove poti.
| |
| Žena nimajo, sinov nimajo.
| |
| Reda in dobrote ne poznajo.
| |
| Molitve in prošnje ne slišijo.
| |
| Nosači božjega trona so.
| |
| Pogubni so, pogubni so.
| |
| Sedem jih je, sedem jih je,
| |
| dvakrat sedem jih je.
| |
| Naj se jih duhovi neba spomnijo,
| |
| naj si jih duhovi zemlje zapomnijo.
| |
|
| |
| ENGIDU
| |
| Prijatelj, le zakaj so se veliki bogovi posvetovali med seboj?
| |
| Zakaj mi pripravljajo veliki pogin, prijatelj moj?
| |
| Čudne so bile sanje, ki sem jih imel,
| |
| njih konec napoveduje nesrečo.
| |
| Zgrabil me je orel z železnimi kremplji
| |
| ter me nosil štiri ure navzgor.
| |
| In rekel mi je:
| |
| 'Poglej dol na zemljo! Kakšno jo vidiš?
| |
| Morje poglej! Kakšno se ti zdi?'
| |
| In zemlja je bila kot obrežje,
| |
| morje pa kakor majhna voda.
| |
| In zopet je letel z menoj štiri ure navzgor
| |
| ter mi rekel:
| |
| 'Poglej dol na zemljo! Kakšno jo vidiš?
| |
| Morje poglej! Kakšno se ti zdi?'
| |
| In zemlja je bila kakor vrt,
| |
| morje kakor rečica, ki ga namaka.
| |
| In zopet je letel štiri ure navzgor
| |
| ter mi rekel:
| |
| 'Poglej dol na zemljo! Kakšno jo vidiš?
| |
| Morje poglej! Kakšno se ti zdi?'
| |
| In zemlja je bila kakor kaša iz moke,
| |
| morje pa kakor korito za vodo.
| |
| In še me je nosil dve uri navzgor,
| |
| nato pa me je izpustil, da sem začel padati.
| |
| In sem padal, padal
| |
| ter raztreščen obležal na zemlji.
| |
| Od groze sem se prebudil.
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Lezi, Engidu, čelo ti gori od vročice.
| |
|
| |
| ENGIDU
| |
| Vrata lesena, cedrov vhod,
| |
| brez pameti si, Engidu!
| |
| Na dvajset dvojnih ur daleč sem spoznal vaš dobri les.
| |
| Šestkrat dvanajst komolcev so merila v višino,
| |
| dvakrat dvanajst komolcev so merila v širino;
| |
| krasno je izklesan vaš podboj, tečaj in lok,
| |
| mojstri iz Níppurja so jih izdelali.
| |
| O, vrata, ko bi jaz vedel, kaj se skriva za to vašo krasoto
| |
| in kaj za lepoto vašega lesa,
| |
| dvignil bi svojo sekiro ter vas razbil,
| |
| splav bi napravil iz vašega lesa.
| |
| Tako pa sem vas, vrata, stesal in postavil ...
| |
| Naj kak kralj
| |
| ali pa bog
| |
| odstrani moje ime in napiše na vas svoje!
| |
|
| |
| Gospodar vode življenja me je preklel,
| |
| dragi prijatelj, preklel kakor tisti,
| |
| ki v boju preklinja svojega sovražnika.
| |
| Dragi prijatelj, kogar v boju ubijejo,
| |
| ta je mrtev.
| |
| In mene so ubili v boju!
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Veliko srce in preudaren govor ti je podelil bog,
| |
| zdaj pa sredi obzidanega in velikega mesta Uruka
| |
| moder in bister človek govori take čudne reči!
| |
| Zakaj je, dragi prijatelj, tvoje srce govorilo
| |
| take čudne reči?
| |
| Vseeno so bile sanje sijajne, čeprav je
| |
| toliko strašnega v njih!
| |
| Udje so ti ohromljeni …
| |
| ... sijajne so bile te sanje, četudi povzročajo,
| |
| da zdrav človek vzdihuje:
| |
| živemu so bogovi prepustili, da toži!
| |
| Sanje so preživelemu prepustile to, da toži!
| |
| Vroče bom molil k velikim bogovom!
| |
| Iz neizmerne množine zlata
| |
| bom dal napraviti tvojo podobo!
| |
|
| |
|
| |
| ENGIDU
| |
| Prijatelj, takele sanje sem imel nocoj:
| |
| nebo je zavpilo in zemlja mu je odgovarjala.
| |
| Jaz pa sem bil čisto sam!
| |
| Prikaže se mi človek, čigar obraz je bil namrščen
| |
| in njegovo obličje je bilo podobno velikemu ptiču Zuju,
| |
| nohti pa so mu bili kakor orlovski kremplji.
| |
| Otrpnil sem ob pogledu nanj;
| |
| potegnil me je iz oblačil
| |
| ter me nagega potopil v gorečo reko.
| |
| Vseskozi me je spremenil v ptiča,
| |
| še roke so se mi pokrile s ptičjim perjem.
| |
| Zgrabil me je ter me odpeljal v hišo teme, v dom Irkáale/Eréškigal,
| |
| v hišo, ki ne pride več iz nje, kdor stopi vanjo,
| |
| na cesto, od koder ni poti nazaj.
| |
| Dragi prijatelj, zadelo me je prekletstvo!
| |
| Ne bom umrl, kakor umre tisti, ki pade v boju;
| |
| bal sem se boja, zato umiram neslavne smrti.
| |
| Prijatelj, kdor pade v boju, je srečen,
| |
| jaz pa umiram v sramoti.
| |
|
| |
| GILAGAMEŠ
| |
| Engidu, mladi prijatelj,
| |
| kje je zdaj tvoja moč,
| |
| kje je zdaj tvoj glas?
| |
| Kje je moj Engidu?
| |
| Močan si bil kot lev in divji bik,
| |
| hiter si bil kakor gazela.
| |
| Kot brata sem ljubil tebe, tebe!
| |
| Velikega med vsemi knezi sem napravil tebe, tebe!
| |
| Vse lepe ženske v Uruku so ljubile tebe, tebe!
| |
| Z menoj si prinesel Humbabovo glavo
| |
| v utrjeni Uruk.
| |
| Ubila sva čudežnega bika, sapo puhajočega.
| |
| Engidu, prijatelj mojih mladih let!
| |
| Tu leži zdaj stepski panter, s katerim
| |
| sva se povzpela na Goro bogov.
| |
| Kakšen globok spanec je to, ki te je zmogel sedaj?
| |
| Tako mračen si in ne slišiš me več!
| |
|
| |
| Takrat pokrije svojega prijatelja kakor nevesto.
| |
| Kakor lev povzdigne svoj otožni glas
| |
| in zarjove kakor levinja, ki jo je bilo zadelo kopje.
| |
| Začne si puliti lase ter jih metati okrog sebe.
| |
| Raztrga svojo obleko
| |
| in se obleče kakor za žalovanje.
| |
| Ko zasije prvi jutranji žarek,
| |
| začne Gilgameš novo žalostinko:
| |
|
| |
| Jočejo naj za tabo klanci, vrhovi in planine,
| |
| ki sva jih skupaj prehodila!
| |
| Jočejo naj za tabo trate in naricajo naj, kakor da so tvoja mati!
| |
| Jočejo naj za tabo ciprese in cedre,
| |
| ki sva jih v svoji jezi podrla.
| |
| Joče naj za tabo medved, hijena, tiger, léopard,
| |
| lev, divji bik, jelen in kozorog ter vsa živad polja.
| |
| Joče naj za tabo bistrina reke Uláje,
| |
| po katere bregovih sva se sprehajala.
| |
| Joče naj za tabo sveti Évfrat,
| |
| iz katerega sva črpala vodo v mehove.
| |
| Jočejo naj za tabo bratje enako kakor sestre!
| |
| Lase naj si pulijo za teboj!
| |
| Za teboj jočem jaz,
| |
| Engidu, kajti bil sem tvoja mati in tvoj oče!
| |
|
| |
|
| |
| II. slika
| |
|
| |
| LOVEC
| |
| Vzvišeni vladar …
| |
| ubil si …
| |
| premagal si …
| |
| pobijal si …
| |
| ubil si …
| |
| Zakaj …
| |
| Zakaj …
| |
| Zakaj …
| |
| Zakaj …
| |
| Zakaj …
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Moj prijatelj,
| |
| Engidu,
| |
| moj prijatelj, ki sem ga ljubil čez vse moči,
| |
| zadela ga je usoda vseh ljudi.
| |
| Oh, kako bi mogel ostati nem?
| |
| Kako bi mogel molčati?
| |
| Moj prijatelj, ki sem ga ljubil, je postal prah.
| |
| Moj prijatelj Engidu je postal kakor blato in prst.
| |
| Mar ne bom legel tudi sam
| |
| ter ne bom več vstal na vekomaj?
| |
| K Utnapištimu sem se namenil, k sinu Ubára-Tútuja,
| |
| ki je našel večno življenje;
| |
| zdaj hitim proti njegovemu bivališču.
| |
| Ponoči sem prispel do gorskih prelazov.
| |
| Zagledal sem leve ter se prestrašil;
| |
| dvignil sem glavo ter molil k bogu Meseca;
| |
| k najvišji boginji, Nin-Úrumi, gospodarici Trdnjave življenja,
| |
| sem poslal svoj prošnji glas:
| |
| ... ohrani me pri življenju v tej nevarnosti!
| |
| ŠESTA VRATA (Sončna vrata)
| |
|
| |
| ČLOVEK ŠKORPIJON
| |
| Telo človeka, ki prihaja k nama,
| |
| je iz božanskega mesa.
| |
|
| |
| ŽENA ŠKORPIJON
| |
| Dva dela na njem sta bog, tretji del pa je človek!
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Moj prijatelj,
| |
| Engidu,
| |
| moj prijatelj, ki sem ga ljubil čez vse moči,
| |
| zadela ga je usoda vseh ljudi.
| |
| Oh, kako bi mogel ostati nem?
| |
| Kako bi mogel molčati?
| |
| Moj prijatelj, ki sem ga ljubil, je postal prah.
| |
| Moj prijatelj Engidu je postal kakor blato in prst.
| |
| Mar ne bom legel tudi sam
| |
| ter ne bom več vstal na vekomaj?
| |
|
| |
| Prišel sem zastran Utnapištima, svojega prednika,
| |
| ki je bil stopil v družbo bogov in našel življenje.
| |
| Po življenju in smrti ga hočem povprašati!
| |
|
| |
| ŽENA ŠKORPIJON
| |
| Še nihče …
| |
| popoln mrak …
| |
| črna tema, nikjer luči …
| |
|
| |
| ČLOVEK ŠKORPIJON
| |
| Midva straživa vrata te temne poti.
| |
| Ne moreš iti po poti, koder hodi sonce,
| |
| ker ta vodi do bivališča prejasnih bogov.
| |
| Ni še bilo človeka …
| |
| … onstran Vode smrti …
| |
| prebiva Utnapištim …
| |
| Ni je ladje ...
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Odpri mi prehod skozi gore,
| |
| da vidim Utnapištima,
| |
| da ga povprašam po življenju, ki ga je našel.
| |
| Pusti me mimo, da najdem življenje.
| |
|
| |
| ŽENA ŠKORPIJON
| |
| Pogumen si, Gilgameš,
| |
| in silna je tvoja moč.
| |
|
| |
| ČLOVEK ŠKORPIJON
| |
| Pojdi, Gilgameš,
| |
| odprta naj ti bodo sončna vrata.
| |
|
| |
|
| |
|
| |
| SEDMA VRATA (Vrata v vrt bogov)
| |
|
| |
| I. slika
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Dolgo in naporno je bilo moje potovanje!
| |
| Pokaži mi zdaj pot do daljnega Utnapištima,
| |
| pokaži mi zdaj brodnika,
| |
| ki naj me varno pripelje tja,
| |
| preko svetovnega morja in vode smrti,
| |
| da bom našel življenje.
| |
|
| |
| VSI
| |
| Kaj se tako ženeš, Gilgaméš?
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Daj, sonce, da te vidijo moje oči
| |
| in da se nasitim tvoje prelepe svetlobe!
| |
| Tema se je izgubila v daljavi
| |
| in zopet me obliva polna luč.
| |
| Kako neki bi si smrtni človek upal pogledati soncu v oko?
| |
| Jaz iščem življenje,
| |
| hočem ga najti za vekomaj.
| |
|
| |
|
| |
| SIDURI
| |
| Kdo je človek …
| |
| božansko meso …
| |
| bolečina …
| |
| njegov obraz …
| |
| razbojnik …
| |
| Kam?
| |
|
| |
|
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Kaj …
| |
| Razbijem … raztreščim …
| |
| Zgrabil … pobil …
| |
| ubil sem …
| |
| uničil …
| |
| pobil ...
| |
|
| |
| SIDURI
| |
| Če si Gilgaméš …
| |
| zakaj …
| |
| zakaj …
| |
| zakaj …
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Moj prijatelj,
| |
| Engidu,
| |
| moj prijatelj, ki sem ga ljubil čez vse moči,
| |
| zadela ga je usoda vseh ljudi.
| |
| Oh, kako bi mogel ostati nem?
| |
| Kako bi mogel molčati?
| |
| Moj prijatelj, ki sem ga ljubil, je postal prah.
| |
| Moj prijatelj Engidu je postal kakor blato in prst.
| |
| Mar ne bom legel tudi sam
| |
| ter ne bom več vstal na vekomaj?
| |
|
| |
| Jokal noč dan …
| |
| nisem …da … pokopali …
| |
| morda … moje … vpitje … prebudilo … prijatelja …
| |
| bo … vstal …
| |
| sedem … dni … sedem … noči …
| |
| obraza … polotil … črv ...
| |
|
| |
| SIDURI
| |
| Gilgameš, kam?
| |
| Življenja, ki ga iščeš, ne boš našel!
| |
| Ko so bogovi ustvarili ljudi,
| |
| so njim dodelili smrt,
| |
| zase pa pridržali življenje.
| |
| Ti, Gilgameš – poln naj bo tvoj trebuh,
| |
| zabavaj se noč in dan!
| |
| Dan na dan se predajaj veselju in uživanju!
| |
| Pleši in igraj vse dni in noči!
| |
| Oprana naj bo tvoja obleka in tvoja glava umita,
| |
| v vodi okopano naj bo tvoje telo!
| |
| Veseli se dečka ob svoji strani, ki te grabi za roko,
| |
| srečna naj bo žena v tvojem naročju!
| |
| Tako naj bo življenje ljudi!
| |
| Kdo je človek?
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Povej mi, točajka, kje je pot k Utnapištimu?
| |
| Kaj je njegovo znamenje? Daj mi, o daj mi njegovo znamenje!
| |
|
| |
| SIDURI
| |
| Gilgameš, nikoli …
| |
| še nihče … ni šel …
| |
| težaven … naporna …
| |
| voda smrti …
| |
| kaj …
| |
| Da, Gilgameš … Uršánabi, brodnik Utnapištima,
| |
| poiskati ...
| |
|
| |
|
| |
|
| |
| II. slika
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Brodnik, iščem te!
| |
| Prepelji me preko morja in preko vode smrti!
| |
|
| |
| URŠANABI
| |
| Kakšno je tvoje ime?
| |
| Jaz … Uršánabi ...
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Moj prijatelj,
| |
| Engidu,
| |
| moj prijatelj, ki sem ga ljubil čez vse moči,
| |
| zadela ga je usoda vseh ljudi.
| |
| Oh, kako bi mogel ostati nem?
| |
| Kako bi mogel molčati?
| |
| Moj prijatelj, ki sem ga ljubil, je postal prah.
| |
| Moj prijatelj Engidu je postal kakor blato in prst.
| |
| Mar ne bom legel tudi sam
| |
| ter ne bom več vstal na vekomaj?
| |
|
| |
|
| |
|
| |
| URŠANABI
| |
| Zakaj …
| |
| zakaj …
| |
| zakaj …
| |
| zakaj …
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Moj prijatelj,
| |
| Engidu,
| |
| moj prijatelj, ki sem ga ljubil čez vse moči,
| |
| zadela ga je usoda vseh ljudi.
| |
| Oh, kako bi mogel ostati nem? Kako bi mogel molčati?
| |
| Moj prijatelj, ki sem ga ljubil, je postal prah!
| |
| Moj prijatelj Engidu je postal kakor blato in prst.
| |
| Mar ne bom legel tudi sam
| |
| ter ne bom več vstal na vekomaj?
| |
|
| |
| Uršánabi, daj povej mi, kakšna je pot do Utnapištima?
| |
|
| |
|
| |
| URŠANABI
| |
| Pohiti, Gilgameš, primi za drog,
| |
| toda voda smrti se ne sme dotakniti tvoje roke.
| |
| Zgrabi drugi, tretji in četrti drog, Gílgaméš!
| |
| Zgrabi peti, šesti in sedmi drog, Gílgaméš!
| |
| Zgrabi osmi, deveti in deseti drog, Gílgaméš!
| |
| Zgrabi enajsti in dvanajsti drog, Gílgaméš!
| |
| (in tako naprej do sto dvajsetega – bogovi izmenjaje se)
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
| OSMA VRATA (Vrata večnosti)
| |
|
| |
| UTNAPIŠTIM
| |
| Ta, ki prihaja, ni nihče izmed mojih.
| |
| Gledam, toda ne morem ga prepoznati ...
| |
| Gledam, toda ne morem ...
| |
| Gledam ...
| |
| Po kaj neki je prišel k meni?
| |
| Kakšno je tvoje ime, povej mi!
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Ko te takole gledam, Utnapištim,
| |
| nisi po svojih merah nič drugačen od mene,
| |
| prav tak si kakor jaz,
| |
| nikakršne razlike ni med nama,
| |
| prav tak si kot jaz!
| |
| Ves sem v duši pripravljen, da bi se boril s teboj,
| |
| in vendar se mi roka ne dvigne za boj!
| |
| Kar se je zgodilo s prijateljem Engidujem, me je tako prizadelo,
| |
| da sem pobegnil tja daleč v stepo!
| |
| Kako naj ostanem nem? Kako bi mogel molčati?
| |
| Engidu, moj prijatelj, ki sem ga ljubil, se je spremenil v glino.
| |
| Ali bom torej nekoč legel tudi jaz
| |
| ter ne bom več vstal na vekomaj?
| |
| Povej mi torej: kako si prestopil v družbo bogov
| |
| in našel življenje!
| |
|
| |
| UTNAPIŠTIM
| |
| Neizbežna bridka smrt:
| |
| Mar sploh … za vekomaj …
| |
| Mar za veke …
| |
| Mar si bratje za vekomaj …
| |
| Mar trajajo …
| |
| Mar reka na vekomaj …
| |
|
| |
| Obraza, ki bi mogel gledati soncu v oči,
| |
| ni ga in ga ni nikoli bilo.
| |
| Speči in mrtvi – kako podobna sta si med seboj!
| |
| Mar ni v obeh obrazih upodobljena smrt?
| |
| Kdo bo sklical bogove,
| |
| da boš našel življenje, ki ga iščeš?
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Oh, kaj naj počnem? Kam naj se obrnem?
| |
| V moji spalnici sedi smrt
| |
| in kamorkoli stopim, je ona – smrt!
| |
|
| |
| UTNAPIŠTIM
| |
| Uršánabi, to pristanišče naj ti bo sovražno
| |
| in tile zalivi naj te zavračajo.
| |
| Človeku, ki si ga pripeljal k nam,
| |
| je telo z nesnago prepojeno.
| |
| Vzemi ga, Uršánabi, in odvedi ga.
| |
|
| |
| UTNAPIŠTIMOVA ŽENA
| |
| Gilgaméš je prišel sem po hudem trpljenju in mukah.
| |
| Kaj mu boš dal, da se bo srečno povrnil v svojo deželo?
| |
|
| |
| UTNAPIŠTIM
| |
| Nekaj skritega ti bom razodel, Gilgaméš:
| |
| je rastlina …
| |
| Če pride ta rastlina v tvoje roke,
| |
| boš našel življenje!
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Uršánabi, to zelišče je zelišče proti nemiru,
| |
| z njim dobi človek življenje!
| |
| Vzel ga bom s seboj v utrjeni Uruk,
| |
| dal ga bom jesti ljudem in ga tako preizkusil.
| |
| Njegovo ime je 'Starec postane mlad'.
| |
|
| |
| URŠANABI
| |
| Po dvajsetih dvojnih urah …
| |
| po tridesetih dvojnih urah …
| |
| (in tako naprej do dvesto)
| |
|
| |
| Ko je Gilgaméš videl vodnjak, v katerem je bila hladna voda,
| |
| je sestopil vanj, da bi se z vodo umil.
| |
| Vonj zelišča je zaduhala kača,
| |
| potihem je prilezla iz vode in ukradla zelišče;
| |
| pri tisti priči se ji je koža zlevila!
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
| DEVETA VRATA (Vrata podzemlja)
| |
|
| |
| Zadnje sanje
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Oče Enlil, danes mi je padel v zemljo boben,
| |
| moja paličica za boben mi je padla v zemljo!
| |
| Engiduja, ki je šel v podzemlje ponjo, je zgrabila zemlja!
| |
| Ni ga zgrabil Námtur, ni ga zgrabil Asákku –
| |
| zgrabila ga je zemlja!
| |
| Ni padel na bojišču kakor mož – zgrabila ga je zemlja!
| |
|
| |
| Oče Sin, danes mi je padel v zemljo boben,
| |
| paličica za boben mi je padla v zemljo!
| |
| Engiduja, ki je šel v podzemlje ponjo, je zgrabila zemlja!
| |
| Ni ga zgrabil Námtur, ni ga zgrabil Asákku –
| |
| zgrabila ga je zemlja!
| |
| Ni padel na bojišču sredi mož – zgrabila ga je zemlja!
| |
|
| |
| Oče Éa, danes mi je padel v zemljo boben,
| |
| paličica za boben mi je padla v zemljo!
| |
| Engiduja, ki je šel v podzemlje ponjo, je zgrabila zemlja!
| |
| Ni ga zgrabil Námtur, ni ga zgrabil Asákku –
| |
| zgrabila ga je zemlja!
| |
| Ni padel na bojišču sredi mož – zgrabila ga je zemlja!
| |
|
| |
| Nérgal/Asáku/Námtur, pogumni junak, poslušaj me:
| |
| Ali ne bi hotel odpreti špranje v zemlji,
| |
| da bi lahko iz zemlje ušel Engidujev duh,
| |
| da bi mogel svojemu bratu sporočiti, kako je urejeno podzemlje!
| |
|
| |
|
| |
|
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Povej mi, prijatelj, povej mi, prijatelj,
| |
| povej mi, kako je v podzemlju, ki si ga videl!
| |
|
| |
| ENGIDU
| |
| Ne povem ti tega, prijatelj, ne povem ti tega!
| |
| Če ti povem, kako je tam in kaj sem videl –
| |
| potem boš sedel na tla in se zjokal!
| |
|
| |
| GILGAMEŠ
| |
| Dobro, bom pač sedel ter se zjokal!
| |
|
| |
| ENGIDU
| |
| Prijatelj, moje telo, ki si se ga z veseljem v srcu dotikal,
| |
| žre golazen kakor staro obleko.
| |
| Moje telo, ki si se ga z veseljem v srcu dotikal,
| |
| maliči trohnoba in je polno prahu,
| |
| v hiši, kjer ni deležen luči, kdor biva v njej,
| |
| kjer mu je hrana prah in glina jed,
| |
| kjer so bitja oblečena v pernata oblačila kot ptice,
| |
| kjer ne vidiš luči, marveč ždiš v mraku.
| |
| Ko sem stopil v hišo prahu,
| |
| sem videl vladarje, katerih krone so ležale
| |
| v kupih po tleh.
| |
| Videl sem kneze, ki so bili nosili krone ter od davnih časov
| |
| vladali na zemlji;
| |
| tukaj so kot služabniki Anuja in Énlila
| |
| prinašali na mizo pečeno meso, stregli s pecivom
| |
| ter nalivali hladno vodo iz mehov.
| |
| V domu prahu, kamor sem vstopil,
| |
| bivajo veliki duhovniki in tempeljski služabniki,
| |
| bivajo očiščevalci in sveti zamaknjenci,
| |
| bivajo maziljeni svečeniki velikih bogov,
| |
| biva Étana in biva Sumukán,
| |
| biva Eréškigal, kraljica zemlje;
| |
| pred njo kleči Bélet-Šêri, pisarka podzemlja,
| |
| v roki drži tablico ter ji bere z nje.
| |
| Obrne glavo ter pogleda name –
| |
| in reče: »Kdo je pripeljal tega človeka sem?«
| |
|
| |
| SLUŽABNIK SVETEGA TEMPLJA
| |
| Še ga je hotel Gilgameš kaj vprašati,
| |
| toda Engidujeva senca je bila že izginila.
| |
| Gilgameš je legel spat
| |
| in smrt ga ugrabi
| |
| v bleščeči se dvorani njegove palače.
| |
|
| |
| VRATAR
| |
| (Zapre zaveso)
| |