Vse poti vodijo v Rim?

Vse poti vodijo v Rim?

Nekje. Letališka kapela. Oltar. Jezus. Vozni red. Tišina. Zvok. Tišina. Stari. Molitev. Molk. Vstop. Mladi. Molk. Mučna tišina. Minute. Beseda. Dialog. Preteklost in njene rane. Prihodnost in njena bolečina. Minute. Trk ideologij, verovanj, stališč. Čustva proti razumu, rahločutnost proti nepopustljivosti, strah proti pogumu. Minute. Nevarnost zaupljivosti. Ravnodušnost. Sočutje. Podatek proti izkušnji. Minute. Izpoved. Bog. Izpoved. Terorizem. Vdanost. Strah. Minute. Odločenost in obotavljanje. Agresija in nemoč. Upor in napad. Minute. Dejanje. Čudež. Smrt. Smrt. Človeka in ljudi. Smrt. Miru in vere.

Teror vere in verski terorizem

Let v Rim je eno tistih besedil, ki mu – naj se sliši še tako neumestno – smisel in bistvo vsebinskega izhodišča daje 11. september 2001. Dan, ko je peščica terorističnih skrajnežev dobršen del človeštva umestila v skupno turbulenco ter se je meja med religijo in terorjem dokončno zabrisala tudi na masovni in popularni ravni. (»To je eden od tistih datumov, za katerega vsak od nas točno ve, kje je bil.«)

V času permanentnega terorizma, neprekinjenega ustrahovanja ter konfuzne in dvoumne pozicije religije, besedilo zagotovo pritiska na naše žive in še kako aktivirane umsko-čutne senzorje. Kljub temu Mazzinijeva zgodba ni tako lahkotno direktna in morda pričakovano jasna. V sebi nosi tenkočuten in premišljen trk nekaterih najbolj poglavitnih – tako osebnih kot družbenih – vodil, ki v 21. stoletju strumno vihtijo in spet drugič sunkoma zaustavljajo zemeljsko kroglo. Skupni rezultat množičnega terorizma, religiozne utopičnosti in njune obojestranske zaslepljenosti neomajno pelje v katastrofični kaos. Ta pa se v vsej svoji podobi realizira prav zaradi njune nekompatibilnosti in trmasto-solipsistične podstave.

Let v Rim je zgodba, ki jo centralno zarisuje in spremlja stalna linija nasprotujočih ideoloških polov in njunih (pogojnih) izključevanj. Vsebinska kontradiktornost stališč se razpira na več nivojih: skozi nazorska prepričanja, preko generacijskega prepada in vse do dualnih interpretacij družbeno-političnih in religijskih situacij. Skozi dve dramski osebi (Starega in Mladega), ki peljeta celotno dogajanje, zariše besedilo dve skrajni in vsekakor ne povprečni poziciji človeka. Ti pa sta podkrepljeni pravzaprav z isto podlago – vero. Le da eden verjame (vsaj nekoč je verjel) v božje, drugi pa v »vse ostalo, razen v to«. Njuna vsebinska stičišča so pričakovano redka, a prav zato toliko bolj presenetljiva; razpotja pa stalnica, ki postaja priložnostna osnovna mera njunemu odnosu.

Prostor med tišino in hrupom

Usodni prostor srečanja se morda zdi na samem začetku nenavaden, a postane sčasoma glede na vsebino povsem logičen in mogoče celo edini možen. Gre namreč za letališko kapelo na nekem neznanem letališču. Prav ta nedefiniranost (krajevne) lokacije daje celotni zgodbi še dodatno težo, saj se tako lahko umesti (skupaj s pojmom terorizma) na katero koli geografsko polje. Dogajalni prostor ostaja cel čas dogajanja isti/fiksen, le njegova atmosferska naelektrenost se občutno zaostruje in postopoma pridobi srhljive razsežnosti.

Avtor je dialog lociral v sfero, ki izgleda že na prvi pogled neobičajno, morda celo s kančkom absurdnega pridiha. Letališko kapelo namreč v njeni spokojnosti, kontemplativnosti in arhetipski mističnosti »krasi« velika in pregledna tabla z voznim redom letal. Ta s svojo namembnostjo (ki je v tej transportnem okolju/bližini pač nujna) ne samo da prekinja brezčasnost »božjega«, ampak jo na trenutke s svojo glasnostjo in tehnološko noto superiorno in brezbrižno prereže. V to kapelo – kot razmeroma miren prostor glede na bližino trušča zvočnikov in topotanja čevljev – vstopi mlad moški s poslovnim kovčkom, otroškim nahrbtnikom in usnjenimi rokavicami. Nekoliko sumničav in neprepričan se vendarle odloči, da bo na let počakal tu. Navkljub svoji očitni nereligiozni naravnanosti vdre v intimno udejstvovanje starega možakarja, ki ravnokar vneto moli. In tu se sproži vzlet proti »letu v Rim«, do katerega manjka le še dobra ura.

Stari : Mladi

Stari je precej prileten mož, nekje pri osemdesetih letih, suhljat, bolj bolan kot zdrav. Njegov način podajanja replik, misli in stališč kmalu – preko zavestne in nezavedne ravni – izostri izraz simbolične preobleke trpke zgodovine lastnega življenja, kamor sodi tudi travmatična izkušnja koncentracijskega taborišča. Povsem samoinicativno začne pogovor in tako izda nekakšno nekontrolirano lakomnost po komuniciranju, tolažbo samemu sebi s pomočjo pogovora. Že sama ekspozicija drame Starega predstavi kot subjekt, ki bo zastopal pol »višjih ciljev«, ponižnosti, in kot tistega, ki živi na temeljih spomina. Stari se predvsem utaplja v strahu pred praznoto, posmrtnem življenju, neodločnosti, dokončnem izpraznjenem duše in globoko obžaluje svoje »generalno cincanje«. Najbolj korenito pa se je vanj zasidralo obžalovanje, da nikoli ni izkoristil, kaj šele komu izdal svojega talenta, ki nedvomno meji na ontološke zmogljivosti. Njegov odnos do Boga je bil že od otroštva izrazito nejasen, pa tudi nekako izumetničen. Izjasnil se je, ko mu je bil (od zgoraj) posredovan talent, a njegovo versko relacijo je kasneje ponovno razvrednotilo taborišče.

V njegovo ploho izpovedovanja vsake toliko intervenira Mladi, ki strukturo monologa prekinja s povsem hladnimi, objektivnimi, statističnimi in znanstvenimi medklici. Njegov svet namreč sestoji iz tehnologije, internetnega vrveža, procentualnih kolačev in neprestanega raziskovanja univerzalnega človekovega funkcioniranja. "Človek živi v skladu z naravo: torej kruto in brezobzirno«. Odgovore, ki jih Stari išče in premleva že vse življenje, Mladi razume in jih razloži takoj, s popolnim zaupanjem v to, kar pravi. Mladi torej Staremu povsem nagonsko razbija kontinuiteto doživljanja, saj mu je svetovje božanstva ni ravno tuje, ampak prej smešno. S svojo trdno razsodnostjo, širokim znanjem in inteligenco si, kakor meni Starec, lasti ključne atribute psihiatra. Vendar je Mladi zgolj oziroma načeloma poslovnež – povrh tega še šarmanten, mlad, urejen in dobro situiran – s priostrenim čutom za opazovanje sveta. »Vsak izrazit talent je psihična bolezen, okvara možganov. Kreativnost je posebna oblika shizofrenije.« Vsaka njegova replika Staremu kruši koncept o bivanju in še dodatno podčrta njegovo osebno labilnost in bojazljivost.

Če je Stari na eni strani figura človeške majavosti, negotovosti, rahločutnosti in naivnosti, je Mladi na drugi strani diametralno nasproten tem karakteristikam. Njuna skupna točka je danost talenta, ki je pri enem uničujoč, pri drugem pa izjemno dobičkonosen. Nadarjenost Mladega se namreč kaže v njegovem dojemanju sveta, ki je osnovano na umu in reducirano na emocionalni minimum. Ti čustveni »primanjkljaji« se premestijo kot dodana vrednost razumu in izid te nevidne tranzicije ga opredeljuje kot popolnoma apatičnega in brezsrčnega človeka. Sam zase povsem neobremenjeno pravi, da je kratko malo psihopat.

MLADI: Seveda čutim, a le občutke, ki me spodbujajo k delovanju: bolečino, lakoto in podobno. Ne pa tudi tiste, ki človeka ovirajo: ljubezen, strah. Zaradi takih, kot sem jaz, je vedno dobro imeti kako vojno, če si večja država, da lahko naše sposobnosti kanaliziraš v pravo smer.

Ima torej vse potrebne, že skorajda idealne pogoje za profesionalnega terorista. Skozi njuno spodbijanje in nasprotovanje replikam, ki pa se vendarle vse bolj spuščajo v intimne globine, se Mladi vplete v dialog do te mere, da Staremu do potankosti zaupa svoj krvoločni teroristični načrt z razstrelitvijo letala, ki bo čez nekaj minut odletelo v Rim. (Rim – kako simbolično.) »Nadarjena apatija« Mladega je bila poglavitni impulz, da se je odločil postati član teroristične organizacije. Vsa njegova družina je zanj zrežirana fikcija, plastična podoba, ki pa vendarle živi. Ljubezen mu je absolutna abstrakcija (»Presenetilo pa me je, kakšen občutek moči imaš, če ti ne ljubiš, si pa ljubljen v zameno. Močnejšega občutka ne poznam.«), vdanost le beseda in zunanja uglajenost najbrž le nujno zlo. Družinski člani so njegovi akterji; sredstvo, s katerim bo uresničil svoj cilj povsem brez težav in brez možnosti za razkrinkanje. Zaradi notranjega monopola razuma se lahko sooči s čimerkoli in to tudi nemudoma strokovno analizira, brez kakršnih koli čustvenih ovir ali zadržkov. Medtem ko življenje Starega polnijo dvomi, vprašanja in iskanja, je bivanje Mladega docela razčiščeno, njemu niti najmanj dvoumno ali nerazumljivo. Prav zaradi te celostne razumljivosti, za katero Mladi misli, da jo ima, se v njem razleze dolgčas in praznost, ki posledično aktivirata slo po izzivu – kar pripelje vse do terorizma. Imeti v življenju naloge je ključna stvar. Naloga prinese smisel, četudi je jalova. Sam Sizif je dokaz za to. Imeti naloge, pa čeprav popolnoma nehumane, je ena izmed vidnejših prednosti, ki jih ima Mladi pred Starim.

Prav zaradi izpovedi Mladega to dejanje terja novo žrtev – Starega. Ne samo, ker tako najbrž zahteva teroristični protokol, ampak predvsem zaradi morebitne preprečitve leta v Rim, ki se bo prehitro končal. Religiozna vera v dobro in njeno vdano prepričanje (ali vsaj upanje), da lahko prepreči kakršnokoli katastrofalno nesrečo, je tukaj celostno poražena. Superiornost hladne in brezsrčne privrženosti znanosti – in posledično terorizmu – postane dominanta. Kljub ihtečemu moledovanju Starega, Mladi hladnokrvno ne popusti. Iz svoje kože namreč enostavno ne more stopiti, tudi če bi želel.

MLADI: Našli ste vero.

STARI: Da.

MLADI: Po Neillovi raziskavi jo najde kar 96% ljudi, ko se jim bliža smrt.

Neprebojno uokvirjen razum Mladega ne sprejme niti čudeža, ki ga posreduje talent Starega, pa čeprav mu je ta predočen neposredno. Čudeža brez sprejemnikovih čustev ni, razum ga ne pozna in ne sprejema. Morda, morda ga Mladi sprejme le za trenutek in takoj zatem zavestno izniči. Na tem svetu ni ničesar, kar bi ga lahko ustavilo pred izvršitvijo terorističnega dejanja.

66 minut, 65 minut …

V Letu v Rim je komponenta časa zastavljena na principu ostrega in naraščajočega suspenza. Hipni, a enoumni sporočilni izseki v obliki šelesta voznega reda v celoti preusmerijo fokus (tako dveh akterjev kot nas samih) na odštevanje minut, ki je vezano na približevanje katastrofe. Ta se v toku dogajanja iz začetne nedeljene celote razcepi na dva dela: individualno smrt (Stari) in množično smrt (potniki na letalu). Dramski čas torej sovpada z realnim, zato je poistovetenje toliko bolj udarno in čvrsto. Dogajanje pelje zanesljiv ritem, ki ne popusti in ne stagnira. Točke preobratov so postavljene premišljeno in nevsiljivo. In čeprav se ves čas zavedamo usodnega konca, nam ravno kontekst prostora – ne glede na to, ali smo verni ali ne – posreduje neko upanje, da se bo Mladi premislil. Ostal le pri ideji in opustil realizacijo. A vendar …

MLADI: (…) Moj razum se lahko spopade s čimerkoli in tisto analizira takoj, brez čustvenih ovir in zadržkov. (…) Svet vidim tak, kot je, in nobene skrivnosti nima več pred mano (…)

Z. D.