Gomba

Gomba, foto: xy

Avtor: Iztok Alidič

Leto nastanka: 1986

Žanr: Drama

Krstna uprizoritev: 22.02.1988, r. Iztok Alidič, Gledališče čez cesto, Kranj (Delavski dom)

Dostopnost besedila: gl. spodaj, besedilo drame

7 moških, 3 ženske vloge

Zasedba

• Gomba (zdomec, vodja skupine): Andrej Krajcer
• Rindt (SS Standartenfuhrer, član skupine): Bojan Pretnar
• Gida (lajdra iz naših logov): Vanja Slapar
• Štampe (ljubljančan, šovinist, član skupine): Janko Hvasti
• Vrenko (oficir OZNE, kasnejši upravnik celjskih zaporov): Bojan Artač
• Linko (tržiški grobar, član skupine): Robert Šipec
• Gelo (obveščevalec OZNE, črni prodajalec špeha): Franci Kranjec
• Mitka (nameščenka, član skupine): Irena Oman
• Lukman (trgovec Slovenijašport - ekspozitura Celje): Herman Mubi
• Frieda - Brigite Stappleman (žensko truplo): Nana Nikolič

• Režija in dramaturgija:Iztok Alidič
• Lektor: Alenka Bole
• Kostumograf: Magda Zore
• Scenograf: Mišo Pflaum
• Izbor glasbe: Zvone Tomac
• Svetlobni designer: Iztok Ahačič
• Vodja predstave: Zvone Tomac

Besedilo drame

• Gomba

Mnenja in kritike

Satirična skovanka s pomislekom

Eksperimentalna skupina Gledališče čez cesto Kranj. Iztok Alidič Gomba (Satirična skovanka s pomislekom). Režija:Iztok Alidič, lektor Alenka Bole-Vrabec; kostumograf: Magda Zore, scenografa Magda Zore in Mišo Pflaum, izbor glasbe Zvone Tomac. Igrajo: Andrej Krajcer (Jonatan Gomba), Vanja Slapar (Gida Serenadesko), Bojan Pretnar (Ernst Rindt), Janko Hvasti (Samo Štampe), Bojan Artač (Josip Vrenko), Robert Šipec (Bart Linko), Franci Kranjec (Gelo Burger), Irena Oman (Mitka Čepe), Herman Mubi (Boris Lukman, trgovec) in Nana Nikolič (Mrtva deklica). Premiera je bila v ponedeljek, 22. februarja 1988 ob 20.00; ta zapis je nastal po ogledu reprize, 2. marca 1988.

Uprizoritev „satirične skovanke s pomislekom“ Gomba, uprizorjene v eksperimentalnem gledališču Čez cesto, ki je nastalo in še vedno deluje kot alternativa Prešernovemu gledališču, je treba oceniti kot izrazito avtorsko dejanje, saj je besedilo napisal in zrežiral ustanovitelj in vodja skupine Iztok Alidič. To pomeni, da je mogoče in celo treba to uprizoritev oceniti kot reprezentativno, z ozirom na idejno-estetsko in poetsko orientacijo tega teatra, ki ga posamezni publicisti ocenjujejo kot eno vodilnih skupin gledališke alternative v Sloveniji. Kaj torej igrajo v Gledališču čez cesto in kako to igrajo? Igrajo igro, ki da je, kot poudarja avtor, „povzeta po resničnem dogodku, ki se je zgodil v oktobru 1944 ter februarju 1951 v okolici Celja v tako imenovanem času Nič“. Dokumentarno naj bi učinkovala tudi predstavitev oseb (z življenskimi podatki) ob koncu predstave in v gledališkem listu. Prikazuje pa igra delovanje nekakšne anarhistične skupine, ki jo vodi nekdanji zdomec in rudar v belgijskih rudnikih, karizmatični Gomba, ki z nepojasnljivo močjo vodi in obvladuje pomalem nevrotične člane svoje skupine, ki jim vsem po vrsti dela težave njihovo spolno življenje. Motiv za bombne atentate, ki jih organizira Gomba med okupacijo in tudi po osvoboditvi v Celju in bližnji okolici, pa je zgolj želja po vznemirjanju javnosti in oblasti. Satiričnost, poudarjena v podnaslovu je torej predvsem v komično groteskni zasnovi oseb in odnosov in v redukciji vzgibov dramskega dogajanja na muhe in poniglave domisleke nezrelih, stravmatiziranih in nevrotičnih iztirjencev z roba družbe. Dramsko dejanje ali mythos te groteske (besedila in uprizoritve) je tako zreducirano na nekakšno noro igro, v kateri se udejanjajo človeške usode in družbeni pretresi na eni sami ravni, na ravni norosti, brez slehernega preostanka in idejnega ali nazorskega konteksta. Po dramaturški plati je besedilo (in uprizoritev) zgrajeno v neke vrste „filmski“ tehniki. Začne se (če odmislimo uvodno živo sliko) s prizorom zasliševanja, ko članica Gombove skupine leta 1951 priznava, kako je spoznala Gombo in se mu pridružila, in jo medtem zastrupijo, se nadaljuje z retrospektivo iz l. 1944, ki se začne z dogodkom, o katerem je pripovedovala Mitka, in se na koncu s ponovitvijo Mitkine smrti vrne v l. 1951, ko za Mitko zastrupijo še zasliševalca Vrenka. Besedilo se spogleduje z dramaturškimi zgledi epskega gledališča in dramatike absurda. Isto velja za uprizoritev, ki se sklicuje na te zglede že z uvodno glasbo, še zlasti pa s karikirajočim načinom karakterizacije v tehniki igre (grotesknost).

Kvaliteta in hkrati pomanjkljivost te, seveda še vedno amaterske uprizoritve je verjetno v režiserjevi odločitvi za uprizoritveni koncept, ki v glavnem temelji na igralcu. Čeprav s pridom uporablja lučne (svetlobni rezi in uporaba barvnih filtrov) in zvočne (predvsem glasbo kot sooblikovalko vzdušja, ali kot kontrapunkt posameznim prizorom) efekte. Alidič kot režiser vseeno ne rešuje uprizoritve s spektaklom, s kakšno divje razgibano mizansceno ali odrsko tehniko. Prizore oblikuje na način tableujev , dramsko dinamiko pa naj bi prispevali v prvo vrsti igralci s svojo intenziteto in dinamičnostjo odnosov ter drugimi konflikti. Posledica tega pa je, da osebe, ki jih igrajo (verjetno) bolj nadarjeni igralci, ki zmorejo tudi vživljanje, ne glede na tehnične probleme v govoru, dihu itd. Funkcionirajo na skoraj psihološko resnični način kot celovitejše figure z notranjim življenjem (zlasti Mitka, Rindt, pa tudi grobar Linko in mestoma nekoliko pretogi Gomba ter Lukman), medtem ko se drugi igralci bolj zatekajo v tipiziranje na način karikirane izpostavitve ene plati, kar deluje groteskno; še zlasti, ker jim režiser pri tem pomaga z mizansceno, predpisano posebno držo, ali čim podobnim. Te vrste grotesknost deluje torej kot čisti stil, ne da bi bilo mogoče reči, da ima kak posebni idejni in estetski temelj. Posledica vsega tega pa je, da predstava v celoti deluje nekoliko nedinamično.Ker vsi igralci ne prispevajo toliko, kot pričakuje režiser, ki se na ta prispevek zanaša, nekajkrat umanjkata v predstavi dramska napetost in ritem, preostane pa samo zgodba. Po eni strani je vsekakor pošteno, da režiser gradi na igralcu in ne slepi gledalca s spektaklom, po drugi strani pa to nekoliko slabi estetski učinek.

Kljub vsem tem pripombam pa je treba zapisati, da gledališče Čez cesto s to uprizoritvijo potrjuje že zapisane sodbe o svoji vitalnosti, samosvojosti in iskateljski vnemi

Tone Peršak, Delo, 7. marec 1988, str. xx

Nova predstava v kranjskem Gledališču čez cesto

Iztok Alidič: Gomba

Simpatični gledališki zagnanci iz Kranja, člani Gledališča čez cesto, so ponudili premiero originalnega slovenskega besedila, Gombo, Iztoka Alidiča, s podnaslovom satirična skovanka s pomislekom.

Izvirno besedilo Iztoka Alidiča je vsekakor zanimivo, polno domislic, nekaterih celo zelo duhovitih in aktualnih, vendar imamo vtis, da takšna dramatika absurda danes še zdaleč ni več tako vznemirljiva in privlačna, kot je bila nekoč, zlasti ob svojem vzponu. Čeprav skuša Alidič v svojem besedilu nekako pomešati vojno preteklost s sedanjostjo, usodo svojih junakov, ki jih na koncu skoraj leksikalno predstavi, kar se da abstraktno in skoraj nezavezujoče, kot nekakšno kljubovanje realizmu, potrebuje gledalec precej koncentracije in razmišljanja, da lahko razvozlja celotno dogajanje, ke se plete okrog glavnega junaka Gombe, nekdanjega rudarja v belgijskih rudnikih in sedaj vodje nekakšne anarhistične skupine med vojno, ki po svoje vodi boj za neke nedoločne in nejasne cilje. Celotna zgradba besedila, ki poteka na več ravneh, v različnih časih in prostorih, je nekam ohlapna, čeprav naj bi Gomba s svojo prisotnostjo in neprisotnostjo hkrati bil nekakšna rdeča nit, ogrodje celotnega besedila in seveda dogajanja.

Iztok Alidič: Gomba, režija: Iztok Alidič, lektorica: Alenka Bole – Vrabec, Kostumografinja: Magda Zore, scenografa: Magda Zore in Mišo Pflaum, izbor glasbe: Zvone Tomac, igrajo: Andrej Krajcer, Bojan Pretnar, Vanja Slapar, Janko Hvasti, Bojan Artač, Robert Šipec, Franci Kranjec, Irena Oman, Herman Mubi in Nana Nikolič.

Pri vsem tem pa je treba opozoriti na še neko hoteče morbidno, delno nekrofilno seksualno obsedenost posamičnih junakov, zlasti grobarja, kar deluje manj estetsko in bolj perverzno, kot je bil morda skrajni avtorjev namen. Temu primerno je avtor tudi kot režiser zadeval ob težave pri sami uprizoritvi, ki bi terjala več dinamičnosti, več reliefnosti likov in jasnejše dramske konture celotnega dogajanja, tako da je predstava kljub zanimivosti besedila ostala svojevrsten eksperiment, o čemer najbolje priča že tudi samo dejstvo, da ga je „uradno“ izvedla eksperimentalna dramska skupina kranjskega Gledališča čez cesto.

Čeprav se je celoten igralski ansambel potrudil, skupaj s scenografoma in kostumografom ter primerno izbiro glasbe, mu nekako ni uspelo na višji profesionalni ravni udejanjiti predstave v enovit, do kraja dognan gledališki dogodek, ki mu preprosto pravimo predstava.

Dušan Željeznov, Večer, 4. marec 1988, str. xx

Premiera v Gledališču čez cesto

Absurdni nihilizem

Kranj – Z novo predstavo Gomba avtor in režiser Iztok Alidič nadaljuje tematsko in slogovno smer, kakršno je nakazal s Semensko gaso v minuli sezoni. – Smisel in funkcija gledališča?

Po daljšem premoru je eksperimantalna dramska skupina, ki se zbira pod streho Gledališča čez cesto pripravila in izvedla novo predstavo, krstno uprizoritev satirične burke GOMBA, avtorja in režiserja Iztoka Alidiča. S tem delom – v krogih gledaliških ljubiteljev, uveljavljeni in zelo upoštevani avtor, režiser in vodja skupine – vsekakor nadaljuje slogovno in izrazno smer, kakršno je začrtal s svojo lansko produkcijo satirične burke Semenska gasa 27. Sedanja predstava, imenovana GOMBA, je v slogovnem in tematskem pogledu nekoliko bolj izčiščena, vendar pa je ujeta v enak začaran krog erotike, seksa, ironije, satirično humornega parafraziranja na račun nekaterih zgodovinskih pojavov, pa tudi tistih iz sedanjosti. Dogajanje “satirične skovanke s pomislekom”, kakor je avtor v podnaslovu označil svoje novo delo, sicer poteka v vojnem času, vendar ta čas avtorja v ničemer ne zavezuje, da se mu po svobodni asociativni poti ne bi mogel izmakniti in se ukvarjati s povsem sodobnimi zadevami, oziroma z zadevami splošne antropološke narave. Mednje sodijo zlasti refleksi na stupidno vojaško doktrino, ki seveda niso brez satiričnih osti in kar živahno odmevajo pri občinstvu.

Alidičevo GOMBO – delo naslovljeno po nekem skrivnostnem tipiziranem vodji anarhistične skupine, s tem se tudi uvršča v žanr politične kriminalke – uprizarja skupina ljubiteljev – komedijantov, ki s preprosto, včasih tudi zatikajočo se igro in z navidezno zelo resnim pristopom podajajo like, s katerimi se bolj ali manj identificirajo; glede tega je predstava kar posrečena, zasedba vlog ustreza različnostim tipov, ki jih predstavljajo. Med njimi je dokaj dosledno in s stoično držo odigral Jonatana Gombo, voditelja anarhistov med vojno!?) Andrej Krajcer, zavzeto je igrala osrednji ženski lik, nameščenko Mitko Čepe – Irena Oman, zanimiv lik domačinskega oznovca Josipa Vrenka je podal Bojan Artač z vso svojo govorno kompleksnostjo (za katero ne vem, ali je bila igrana) in tako po vrsti, vsakdo s potenciranjem tipiziranih potez svojih likov, kot na primer zlasti Bojan Pretnar v vlogi esesmana Ernsta Rindta.

Alidičeva GOMBA sodi v zvrst absurdne gledališke produkcije, ki ji je sicer zrasla že kar dolga brada, s svojim absolutnim nihilizmom pa prej izziva smeh, kot kakšno moralistično ali ideološko zgražanje. Nihilizem je tu mišljen v prvinskem pomenu in ne poznejšem zgolj političnem, se pravi kot popolno zanikanje vseh načel tradicije in uveljavljenih norm. Kot gledališki dogodek lahko učinkuje zgolj kot vesela burka, kot štos, ki s posameznimi segmenti spravlja v smeh občinstvo, zlasti na primer z inštrukcijami o delovanju bombe, pri katerih že sama beseda “fitilj” spravlja naivno občinstvo v dobro voljo. Zanimiva pa bi bila vsekakor obravnava tega dela in predstave kot take s psihološkega in sociološkega vidika: odkod in zakaj tako? Nemara tej in takšni zvrsti manjka zgolj neka iskra, ki bi vso stvar ogrela, vendarle z nekim smislom, ali pa je to le še eden od prispevkov k potrjevanju nekoč, še ne pred nedavnim tako fascinantne teze o koncu umetnosti, privlečene na beli dan iz arzenala Heglove filozofije.

France Vurnik, Gorenjski glas, 26. februar 1988, str. xx

naslov povezave

Članki

N a p i k i . . .

Iztok Alidič, pripadnik kranjskega Gledališča čez cesto, ki morebitne “interesente” sklicuje v Delavskem domu je v neanarhičnem civilnem življenju bančni uradnik. Preden je začel pisati dramske tekste in režirati je nastopal (v Prešernovem gledališču). Dve od petih iger, kolikor jih je doslej napisal so že uprizorili („Čez cesto“), in to v njegovi režiji („učil sem se tako, da sem dolgo iz vztrajno gledal druge, kako to delajo“). Druga, krvava skovanka z duhovitimi prebliski je doživela premiero, ki je minila ob popolni podpori delovnega ljudstva (ki je prišlo do stolov samo, če je v luči reflektorjev prehodilo oder, na začetku tega tedna.

Gomba, kot jo je avtor naslovil, je povzeta po resničnem dogodku, ki se je oktobra 1944 in februarja 1951 zgodil v okolici Celja. Razgalja pa delovanje in notranje stiske še danes neindentificirane anarhistične skupine spolno sproščenih shizofrenikov. Ta je zaradi malomarnosti nekega k plesu nagnjenega trgovca podtaknila na nemški ekspozituri Celje petardo namesto bombe (s „fitiljem“, ki deluje tudi pod vodo) in tako povzročila, da je v Grobelnem zletel v zrak nekdo drug.

Gomba je sicer zdomec iz belgijskih rudnikov, možak, ki čisla pametno konverzacijo in spoštuje mladostne travme svoje skupine (njeni člani so esesovski oficir, študent biotehnične fakultete Štampe, neka romunska prostitutka, kasneje članica Zveze borcev Črnomelj in drugi).

Večina protagonistov najnovejše Alidičeve igre umre zaradi znanih razlogov, a od neznane roke. Avtor je snov zanjo črpal iz arhivov in strokovne literature, kot je Ozna nekoč in danes, v resnici pa je, kot pravi sam „izhajal iz dejstva, da ni nič izključeno…“ Celje, kraj dogajanja si je izbral zato, ker je Gombo pisal v Podčetrtku (v Atomskih toplicah).

Iztok Alidič je sicer znan po režiji Jesihove himnično-zabavljaške igre o slovenskem kmetskem vprašanju Afrika, s katero je skupina „Čez cesto“ stopila daleč čez mejo mesta Kranja in po svoji prvi igri Semenska gasa 27, za katero je na anonimnem natečaju, ki so ga v Mariboru razpisali za izvirni dramski tekst, dobil drugo nagrado. Njeni junaki so predvsem seksualno zavrti prebivalci hiše v omenjeni ulici, za pestrost zadeve pa je poskrbljeno tako, da vsak, ki pride v to hišo, umre, pravi avtor.

Vesna Marinčič, 27. februar 1988