Mirko Zupančič: Razlika med redakcijama
| Vrstica 9: | Vrstica 9: | ||
Za Zupančičevo dramsko ustvarjanje je značilna usmerjenost v intimizem, udejanjena v lirično alegorični ali v realistični obliki po ibsenovskem vzoru. Med Zupančičeve najbolj reprezentativne drame sodijo ''Rombino'' (1960), ''Hiša na robu mesta'' (1962), ''Dolina neštetih radosti'' (1965), ''Elektrino maščevanje'' (1988) in ''Čarobnice'' (1996). Poleg dramskih besedil je objavil tudi tri pesniške zbirke ''Pogovori s Kandidom'', ''Časi'' in ''Ko pride čas''. | Za Zupančičevo dramsko ustvarjanje je značilna usmerjenost v intimizem, udejanjena v lirično alegorični ali v realistični obliki po ibsenovskem vzoru. Med Zupančičeve najbolj reprezentativne drame sodijo ''Rombino'' (1960), ''Hiša na robu mesta'' (1962), ''Dolina neštetih radosti'' (1965), ''Elektrino maščevanje'' (1988) in ''Čarobnice'' (1996). Poleg dramskih besedil je objavil tudi tri pesniške zbirke ''Pogovori s Kandidom'', ''Časi'' in ''Ko pride čas''. | ||
Po diplomi je bil nekaj časa direktor Prosvetnega servisa, nato pa se je najprej kot asistent in kasneje kot profesor zaposlil na [[Akademija za gledališče, radio, film in televizijo|Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo]], kjer je predaval zgodovino drame. Leta 1969 je v Zagrebu doktoriral z razpravo o predromantičnih prvinah v Linhartovih prvencih. | Po diplomi je bil nekaj časa direktor Prosvetnega servisa, nato pa se je najprej kot asistent in kasneje kot profesor zaposlil na [[Akademija za gledališče, radio, film in televizijo|Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo]], kjer je predaval zgodovino drame. Leta 1969 je v Zagrebu doktoriral z razpravo o predromantičnih prvinah v Linhartovih prvencih. | ||
Prav tako bogata in obširna je njegova teoretska, dramatska in publicistično strokovna dejavnost. Napisal je vrsto študij, razprav in esejev. Posvečal se je tako literaturi kot gledališki zgodovini, spremljal živo gledališko dogajanje ter sodobno dramatiko, pisal predgovore k izdajam Shakespeara, urejal gledališke liste in ocenjeval knjige. Svoje prispevke je redno objavljal v časopisih, gledaliških listih, revijah, pa tudi v knjižnih izdajah. Pri zgodovinsko-teoretičnem in esejističnem delu se je ob Linhartu posvečal tudi ustvarjanju Henrika Ibsena, Williama Shakespeara in Avgusta Strindberga. | Prav tako bogata in obširna je njegova teoretska, dramatska in publicistično strokovna dejavnost. Napisal je vrsto študij, razprav in esejev. Posvečal se je tako literaturi kot gledališki zgodovini, spremljal živo gledališko dogajanje ter sodobno dramatiko, pisal predgovore k izdajam Shakespeara, urejal gledališke liste in ocenjeval knjige. Svoje prispevke je redno objavljal v časopisih, gledaliških listih, revijah, pa tudi v knjižnih izdajah. Pri zgodovinsko-teoretičnem in esejističnem delu se je ob Linhartu posvečal tudi ustvarjanju Henrika Ibsena, Williama Shakespeara in Avgusta Strindberga. | ||
Redakcija: 09:29, 14. april 2014
Življenjepis
(1925 - 2014) Življenje Mirka Zupančiča je neločljivo speto z umetnostjo, še posebej z gledališčem. Že zgodaj - kot otrok je začel igrati na amaterskem odru v Logatcu, blizu Borovnice, njegovega rojstnega kraja. Po genocidni svetovni moriji se je kmalu kot igralec včlanil v novoustanovljeno Mestno gledališče ljubljansko in študiral primerjalno književnost pri prof. Antonu Ocvirku na Filozofski fakulteti. V MGL je v letih od 1949 do 1959 oblikoval kar 43 vlog, med pomembnejšimi so bile med drugim Klikot v Dogodku v mestu Gogi Slavka Gruma, San v Pisani žogi Igorja Torkarja in Trepljev v Utvi Antona Pavloviča Čehova. Igral je tudi v slovenskih filmih.
Za Zupančičevo dramsko ustvarjanje je značilna usmerjenost v intimizem, udejanjena v lirično alegorični ali v realistični obliki po ibsenovskem vzoru. Med Zupančičeve najbolj reprezentativne drame sodijo Rombino (1960), Hiša na robu mesta (1962), Dolina neštetih radosti (1965), Elektrino maščevanje (1988) in Čarobnice (1996). Poleg dramskih besedil je objavil tudi tri pesniške zbirke Pogovori s Kandidom, Časi in Ko pride čas.
Po diplomi je bil nekaj časa direktor Prosvetnega servisa, nato pa se je najprej kot asistent in kasneje kot profesor zaposlil na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je predaval zgodovino drame. Leta 1969 je v Zagrebu doktoriral z razpravo o predromantičnih prvinah v Linhartovih prvencih.
Prav tako bogata in obširna je njegova teoretska, dramatska in publicistično strokovna dejavnost. Napisal je vrsto študij, razprav in esejev. Posvečal se je tako literaturi kot gledališki zgodovini, spremljal živo gledališko dogajanje ter sodobno dramatiko, pisal predgovore k izdajam Shakespeara, urejal gledališke liste in ocenjeval knjige. Svoje prispevke je redno objavljal v časopisih, gledaliških listih, revijah, pa tudi v knjižnih izdajah. Pri zgodovinsko-teoretičnem in esejističnem delu se je ob Linhartu posvečal tudi ustvarjanju Henrika Ibsena, Williama Shakespeara in Avgusta Strindberga.
Dramska besedila
- 1960 Rombino, žalostni klovn
- 1962 Hiša na robu mesta
- 1965 Dolina neštetih radosti
- 1988 Elektrino maščevanje
- 1996 Čarobnice
- Potovalci
- Iz take smo snovi kot kranjski komedijanti
- Situacije
- Od jutra do jutra
Dramska besedila v tujih jezikih
- Hiša na robu mesta (češčina)
- Rombino, žalostni klovn (italijanščina)
Nagrade
- 1996 Srebrni častni znak svobode RS
Viri in literatura
- STA