Marija Vera: Razlika med redakcijama
| Vrstica 3: | Vrstica 3: | ||
==Življenjepis== | ==Življenjepis== | ||
Igralka in režiserka Marija Vera se je kot Frančiška Ksavera Marija Eppich rodila v Kamniku, 22. novembra 1881. Med letoma 1905 in 1907 je študirala na Konservatoriju za glasbeno in gledališko umetnost na Dunaju, na profesionalen oder pa prvič stopila v Pfauentheateru v Zürichu z vlogo Ivane v Schillerjevi ''Devici Orleanski''. | Igralka in režiserka Marija Vera se je kot Frančiška Ksavera Marija Eppich rodila v Kamniku, 22. novembra 1881. Med letoma 1905 in 1907 je študirala na Konservatoriju za glasbeno in gledališko umetnost na Dunaju, na profesionalen oder pa prvič stopila v Pfauentheateru v Zürichu z vlogo Ivane v Schillerjevi ''Devici Orleanski''. V Zürichu je ostala med leti 1907 in 1910 ter se tu tudi poročila z baronom Osten-Sacken. | ||
Po prvi svetovni vojni je bila angažirana v Novem Sadu in Beogradu, po letu 1923 pa se je ustalila v | Med leti 1911 in 1916 je bila članica berlinskega Deutsches Theatra, kjer je svoj repertoar vlog razširila z antičnimi in Shakespearovimi dramskimi osebami. Od 1911 je delovala v Reinhardtovi skupini in z njo gostovala na Dunaju, v Budimpešti, Hamburgu, Draždanih, Rigi in Sankt Peterburgu. Kasneje je bila tudi članica ansamblov v Mannheimu, Gdansku, Baslu, s katerimi je gostovala po mnogih evropskih gledališčih. Leta 1913 je debitirala v filmu. | ||
Izoblikovala je vse velike vloge visoke nemške tragedije, zlasti vse Schillerjeve, večino Grillparzerjevih (Berto v ''Prababici'', Hero, Sapho, Medejo), Hebbelovih (Rhodope, Judito, Kriemhildo, Marijo Magdaleno, Mariamne), Goethejevo Ifigenijo, Kasandro v ''Orestiji'', Jokaste v ''Ojdipu'', več Shakespeareovih (grofica Capulet, Porzia, Viola), poleg tega se je uveljavila v moderni psihološki drami, zlasti Ibsenovi, Hauptmannovi in Sudermannovi. | |||
Po prvi svetovni vojni je bila angažirana v Novem Sadu in Beogradu, po letu 1923 pa se je ustalila v Narodnem gledališču v Ljubljani, kjer je ostala do leta 1952. Tukaj je poleg odličnih klasičnih podob: Jokaste, Ifigenije, Judite, obeh glavnih vlog v ''Mariji Stuart'', Shakespeareovih (kraljica v ''Hamletu'', Lady Macbethova, Porzia, grofica Capulet, Hypolita, Hermiona) s posebno ostrino uveljavila Ibsenove drame, ki jih je večinoma tudi režirala, in igrala glavne osebe, zlasti ''Strahove'', ''Heddo Gabler,'' ''J. G. Borkmanna'', ''Rosmersholm'', ''Gospo z morja, Gospo Inger''; igrala je še mnoge druge problematične osebe kot n. pr. Shawovo Kandido, gospo Alving v ''Svetem plamenu''. Izrazite in globoke so tudi njene trpeče matere in žene v izvirnih slov. igrah: Jelisaveta v Župančičevi ''Veroniki Deseniški'', mati v Jalenovem ''Domu'' in Osojnica v Leskovčevi ''Kraljičini Haris'', Tončka ''Pri Hrastovih'' (Meško), Barbara v ''Hermanu Celjskem'' (Novačan). | |||
Postala je tudi prva redna profesorica za dramsko igro na novo ustanovljeni Akademiji za igralsko umetnost. Kot režiserka se je z veliko zavzetostjo lotevala Ibsnovih dram, ki ga je vzljubila skozi vlogo Hedde Gabler, ki jo je na svoji igralski poti upodobila v 13ih gledališčih. | |||
Redakcija: 10:40, 4. november 2015
Življenjepis
Igralka in režiserka Marija Vera se je kot Frančiška Ksavera Marija Eppich rodila v Kamniku, 22. novembra 1881. Med letoma 1905 in 1907 je študirala na Konservatoriju za glasbeno in gledališko umetnost na Dunaju, na profesionalen oder pa prvič stopila v Pfauentheateru v Zürichu z vlogo Ivane v Schillerjevi Devici Orleanski. V Zürichu je ostala med leti 1907 in 1910 ter se tu tudi poročila z baronom Osten-Sacken.
Med leti 1911 in 1916 je bila članica berlinskega Deutsches Theatra, kjer je svoj repertoar vlog razširila z antičnimi in Shakespearovimi dramskimi osebami. Od 1911 je delovala v Reinhardtovi skupini in z njo gostovala na Dunaju, v Budimpešti, Hamburgu, Draždanih, Rigi in Sankt Peterburgu. Kasneje je bila tudi članica ansamblov v Mannheimu, Gdansku, Baslu, s katerimi je gostovala po mnogih evropskih gledališčih. Leta 1913 je debitirala v filmu.
Izoblikovala je vse velike vloge visoke nemške tragedije, zlasti vse Schillerjeve, večino Grillparzerjevih (Berto v Prababici, Hero, Sapho, Medejo), Hebbelovih (Rhodope, Judito, Kriemhildo, Marijo Magdaleno, Mariamne), Goethejevo Ifigenijo, Kasandro v Orestiji, Jokaste v Ojdipu, več Shakespeareovih (grofica Capulet, Porzia, Viola), poleg tega se je uveljavila v moderni psihološki drami, zlasti Ibsenovi, Hauptmannovi in Sudermannovi.
Po prvi svetovni vojni je bila angažirana v Novem Sadu in Beogradu, po letu 1923 pa se je ustalila v Narodnem gledališču v Ljubljani, kjer je ostala do leta 1952. Tukaj je poleg odličnih klasičnih podob: Jokaste, Ifigenije, Judite, obeh glavnih vlog v Mariji Stuart, Shakespeareovih (kraljica v Hamletu, Lady Macbethova, Porzia, grofica Capulet, Hypolita, Hermiona) s posebno ostrino uveljavila Ibsenove drame, ki jih je večinoma tudi režirala, in igrala glavne osebe, zlasti Strahove, Heddo Gabler, J. G. Borkmanna, Rosmersholm, Gospo z morja, Gospo Inger; igrala je še mnoge druge problematične osebe kot n. pr. Shawovo Kandido, gospo Alving v Svetem plamenu. Izrazite in globoke so tudi njene trpeče matere in žene v izvirnih slov. igrah: Jelisaveta v Župančičevi Veroniki Deseniški, mati v Jalenovem Domu in Osojnica v Leskovčevi Kraljičini Haris, Tončka Pri Hrastovih (Meško), Barbara v Hermanu Celjskem (Novačan).
Postala je tudi prva redna profesorica za dramsko igro na novo ustanovljeni Akademiji za igralsko umetnost. Kot režiserka se je z veliko zavzetostjo lotevala Ibsnovih dram, ki ga je vzljubila skozi vlogo Hedde Gabler, ki jo je na svoji igralski poti upodobila v 13ih gledališčih.
Umrla je 12. januarja 1954 v Ljubljani.
Video
Nagrade
- 1950 Prešernova nagrada za vlogo Kate v Millerjevi drami Vsi moji sinovi
- 1951 Prešernova nagrada za pedagoško delo na Akademiji za igralsko umetnost in za vlogo Bernarde Albe
Viri in literatura
- Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008.
- www.slovenska-biografija.si
- Sušec-Michieli, Barbara: Marija Vera (igralka v dinamičnem labirintu kultur), Založba Obzorja, 2005